Leseno jadro: Roman
Milan Lipovec
Spisano: Skenirala in uredila Tadeja Rozman
Viri: Milan Lipovec, Leseno jadro (Koper: Lipa, 1976).
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


To leto je planila pomlad v mestni park tako nasilno, da je zanesla pravo zmedo v mlado rast. Prav nič se ni moglo reči, kaj bo prej odgnalo, cvetje ali listje, listje ali cvetje. Očitno je bilo, da se je narava prenaglila to leto in delala silo zakonu zapovrstja. Tudi v ptičjem svetu je bilo opaziti nekakšno nesmotrno spreletavanje, zbeganost; različni rodovi so se mešali med seboj vrešče, brez zveze in smisla, nič razločnega ni bilo čuti iz tistega vrišča, razen živčnih klicev ščinkavcev, ki so oznanjali binbinkošti. Toda do binkošti je manjkal še vedno kak teden.

Bilo je suho, bilo je svetlo. Gozd se še ni razbohotil in je zelo malomarno rešetal sončno luč; mnogo manj vestno kakor v polni pomladi. Bilo je je dosti, te luči, tudi po najzakotnejših stezah je potrepetavala z dihom letnega časa.

Vendar se je vse skladalo s pomladjo teh krajev, z nekoliko preuranjeno slovensko pomladjo, razen morda dveh, treh drevesc ob širokem sprehajališču. Japonske češnje baje, zavite v orientalski žamet. En sam cvet jih je bil, od vej in vejic do okosmatenega debla, en sam cvetni puh, naškropljen s svežo krvjo. Toda rodile niso nič, niti naj skromnejšega livka, ker napuh nikdar ne rodi koristnega sadu.

Bil je delavnik in dopoldanske ure, in zelene klopi so se povečini same grele na soncu. Zato so se vsi štirje lahko menili nemoteno, lahko so se nakrohotali, če je naneslo, in to docela nehlinjeno, vsak s svojim izvirnim smehom. Kraljic bučno, doneče, ker mu je pomagala ozvočiti veselost nekam preobilna lobanja; Slak pa, ta se je mogel veseliti in smejati brez glasu. Brisal si je naočnike in stiskal ustnice v sesec, kakor da presoja požirek neznanega vina. Svojega smeha torej ni oglaševal, pretapljal ga je v solze in si je moral zaradi tega nenehno snemati naočnike. Na ta način je Slak dušil opaznejše občutke, vlekel jih je vase, namesto da bi jih izpričal očitno in naglas kakor drugi prijatelji. Prijatelji ...

Navsezadnje to niti niso bili pravi prijatelji, temveč priložnostni znanci. Bili so ožji rojaki in prišleki v tej opevani deželici; govorili so dokaj slično narečje, toda v tem ni nihče od njih videl kaj vabljivega. Raje nasprotno ... Kakor da so vsi naelektreni z enakim polom. Manjkalo se je njihovih ožjih rojakov v teh krajih! Manjkalo se jih je, pribežnikov! Uživali so malone vsi ugled pritepenih brezdomcev, ki jih je povečini bremenil in družil izvirni greh brezposelnosti.

Seveda časi so bili trdi.

Nekaj tesnejšega kot pusto znanstvo je torej lahko izviralo zgolj iz skupne brezsmotrnosti. Dan se je pričenjal s podzavestnimi vprašanji, kam in kako in kdaj, in s prav tako vsakdanjimi odgovori: nikamor, nikakor in bržčas nikdar. Nato se je pričelo jalovo, nehasno tavanje.

Bili so trdi časi. Pobudnik utopističnega domisleka bi našel kandidatov na pretek, akoravno bi bila njegova zamisel še tako nora in njegova ponudba še tako smešna. Toda sveta je bilo takrat eno samo dolgočasje — mrtvo obdobje malenkostnih ljudi s šibkimi zamahi. Ljubosumni na svoje salo so krčili pest, da bi ne padel dinar iz nje, in če je vendarle padel, se jim je zdel kovanec velik kakor hlebec: najejte se, rojaki! Dobrodelnikom je bilo žal vsakega zgubljenega groša. Človek bi se zjokal, so imeli navado reči, in njihova zamaščena srca so se tresla spričo takšne potratnosti v tisti gospodarski jalovosti in političnem brezvetrju. Zamrznjenih vlog tudi ta pomlad ni mogla odtajati in stečajev je bilo toliko, da se je ob grozeči verižnosti sodišče znašlo v resni zadregi, kje iztakniti zadostno število kvalificiranih upravnikov naraščajoče konkurzne mase.

Bila je doba zatišja pred velikim svetovnim rajanjem.

Med štirimi znanci ni bil nihče tako star, da bi se moral solziti, in Slak je jokal zgolj zato, ker se ni znal smejati. Nihče med štirimi na zeleni klopi v brstečem parku ni pretakal solza nad svojim ničnimam. Če so se torej komu orosili naočniki zaradi svojevrstnih pripomb v dolgih razpravah, je pomenilo to le zanimivo spremembo.

Ta dan so govorili nekaj o zgodovini.

Sprva ni bilo soglasja med njimi, vsak je imel svoje mnenje. Ob načetku vsakega vprašanja je prišlo do pregovarjanja, končno pa so se zedinili, da je to, čemur se pravi pisana zgodovina, človeško delo in je potemtakem v njej zelo malo zanesljivega.

»Zlasti tisti del v preteklosti bolj odmaknjenih dogodkov,« je rekel Kos. »Zlasti tisti del je meglen in se ni moči zanesti na resničnost.«

»Niti približno ne,« je rekel Kraljic.

In Kos je potrdil njegovo in svoje mnenje.

»Niti približno ne.«

Toda poldan je šel tudi mimo parka in Slak je vstal, rekoč, da je zdajle nastopil važnejši zgodovinski trenutek, ki ga ne namerava zamuditi. Rekel je, da se bo odpravil h kosilu. »Zgodovina je stara in polna potrpljenja, z njo se lahko zamujamo tudi popoldne.«

Kosu in Kraljiču je bilo prav. Dvignila sta se tudi onadva in Kos si je pomel roke. Skrčen kakor premražen ptič je stisnil glavo k ramam ter si tri dolge, tanke prste. Vsak čas je bilo pričakovati, da bo pritegnil k telesu tudi bedra in zakrakal. Namesto tega se je stresel in z naporom stisnil iz tiste svoje premrlosti: »Po kosilu torej.«

Po vsem tem tudi Filipu ni ostalo drugega kakor iti. Bil je najmlajši in najnespretnejši, najbolj dolg in najbolj mršav, toda njegove iskrive domislice so bile vedno upoštevane v tej naključni druščini. Šel je torej tudi on, akoravno je nekam kvaril uravnoteženo vštricnost ostalih treh.

Do središča mesta je bilo petsto, morda šeststo korakov. Tam so potem šli vsaksebi, vsak v svojo smer. H kosilu pač.

Filip je krenil mimo bronastega pesnika okoli cerkve, posvečene dvema Marijama, med toliko Marijami dvema, eni slovenski in eni zamorski; šel je po ovinku nazaj v park do gostoljubne zelene klopi. Bil je sam in se je lahko usedel kolikor moči udobno. Nastavil se je torej soncu in pričel razmišljati o kruhu.

Bil je še zelo mlad in bi bil mogel razmišljati o čem drugem. O pustolovskem potovanju, denimo. Njegova domišljija je bila gibčna in dosledna, nikake usedline je še niso obremenjevale; prav lahko bi bil razmišljal tudi o zamotanejših vprašanjih ali pa, navsezadnje, o dekletih. Nič bolj kratkočasnega! Park je bil nekam osamljen ob tej uri — popoldanskih sprehajalcev še ni bilo, dopoldanski so se porazgubili, vendar se je še vedno našel kdo, ki je pritapljal mimo. Moški, ki še ni odložil površnika, negovan in važen, se bržčas sploh ni zavedel, da sedi kdo na zeleni klopi. Gospod! Dekleti, ki sta hiteli iz mesta, vsaka s svojim svežnjem knjig v naročju. Potem še ena, tudi ta se je ozrla po njem. Toda Filip je bil slabič. Akoravno se je že bril, dekletom se še vedno ni upal gledati v oči.

O kruhu torej.

V Vošnjakovi ulici je mlekarna, kjer prodajajo koruzne hlebce. Prav nič manjši niso od pšeničnih in prav nič večji od rženih; ne dražji ne cenejši od teh, in ščepec koruzne moke jim je bil primešan zgolj zaradi videza. Dva, trije rumenjaki so v vsakem, se je zdelo. Tako se je dozdevalo, ker je bila skorja rumena in topla kakor zarja, in sredica prožna in rahla. In slastna, kakor da bi jo zobje mleli v orehov zdrob. Le kje vzame kruh tisto svojo toploto, da mami z njo človeka? Vedno se zdi nekam gorak in voljan, čeprav je bil vzet iz peči že pred dnevi; to je od tiste njegove rahlosti, od tiste njegove hrapavosti, ki je podobna zemeljski skorji. Zato tudi izžareva dozdevno toploto, prav takšno toploto izžareva kakor načeta zemeljska skorja.

Pristopicala je domišljava skokica. Gibčno in živčno, tako da se niti spuščeni lasje niso mogli upirati oholemu ritmu njene hoje. In ko se je oddaljevala v tistem svojem kratkem krilu, ki je prepuščalo pogledu tudi vznemirjajoči pregib v podkolenju, je speljala s seboj Filipove misli. Hitele so nekaj hipov za njo in z njo, toda ko je gospodičnica zginila, so se Filipove misli vrnile k hlebcu.

Tak kruh režejo!

Od ljubeznivega, deviškega hlebca odkosajo geometrično zagozdo in takšno surovo oglatost prodajajo potem po dinarju. Tega nikakor ne bi smeli dovoliti. Kruha ne bi smeli skruniti z brezčutnim mrzlim orodjem, nikdar bi ga ne smeli načenjati z rezilom, zakaj kruh je simbol vsega dobrega ...

Filip se je zavzel nad pojavo, ki se je ustavila nekaj korakov od zelene klopi. Prav nič prijetno mu ni bilo, znašel se je v dokajšnji zagati, kajti tam je stal Kraljic in kazal svoje velike zdrave zobe, razvrščene z nekam neživo skladnostjo kakor tipke na klavirju. Bilo mu je žal, da se ni zamudil kje drugje, bilo mu je sitno, da se je dal zasačiti na zeleni klopi pred domenjenim časom. Sicer Kraljic ni mogel opaziti zardelega obraza, nosil je zadimljene naočnike in bržkone ni mogel ugotoviti spremenjene barve na Filipovem licu. Kraljic ni nosil temnih naočnikov zaradi nekakšne potrebe, temveč zato, da ne bi plašil naroda z izbuljenimi očmi; toda Filip je bil kljub temu v zagati.

Kraljic in Kos in Slak in Filip so se shajali malone vsak dan in vsak dan so o čem govorili. Bili so štirje, vsak je imel svoje znanje in brez negotovosti so mogli govoriti o nebu in zemlji. Že takoj spočetka, že ob prvih shajanjih so soglašali v nekaterih najvažnejših dognanjih — postavimo: da je človeška družba čreda tistih sesalcev, ki se je otresla nekaterih naravnih življenjskih nagnjenj samo zato, da se je lahko obremenila z nizkotnejširni slabostmi.

»Potem so šli,« je rekel Kos, »in ustvarili licemerski pojem o nečem vzvišenem: človeštvo, so rekli. Tako je nastal jok.«

Strinjali so se tudi v tem, razen najmlajšega, razen Filipa, ki še ni prebolel detinske čustvenosti. On nikakor ni mogel dopuščati, da bi vse ljudi stlačili v eno vrečo. In svoje pomisleke je utemeljeval z vso mladostno razvnetostjo. Kraljic in Kos in Slak se niso nikdar posmehovali njegovi gorečnosti, bili so vedno pripravljeni stikati za resnico. In če se jim je najdenka pokazala lepša, kakor so domnevali, so se je vzradostili. Najdena pa je bila takrat, ko je bilo doseženo polno soglasje. Obšlo jih je trenutno olajšanje, prava poživi j enost, če so se od prečrno videne predstave odbili svetlejši toni. Seveda, seveda! Takšna je torej ta reč! Bili so veseli, ne zgolj zaradi ljubezni do resnice, temveč bolj zato, ker jim je prizanesljivejša ugotovitev čestokrat vrnila nekaj zgubljenega upanja.

Filip, prav on je večkrat dosegel, da se je resnica pokazala v lepši luči. Njegov odnos do vsakdanjosti je bil še lahkoten in površen; zlo je bilo nekaj inaravnega, neizogibnega; kdo bi se jadil zaradi nujnosti! Samo dobro je bilo nekaj izrednega. S slabim je bil sprijaznjen, spremljalo ga je vedno in povsod, in Filip se ga je otepal zdaj z manjšo, zdaj z večjo srečo. Seveda, največkrat se zla ni bilo moči otresti; tedaj se mu je moral človek nemočno prepustiti kakor vremenu. Dežuje? Bog blagoslovi, se bomo pač zmočili. Bil je vajen slabega in se ga ni prav nič strašil. Prerekala sta se, drug z drugim sta ravnala surovo in brez prizanašanja, in kdor je prevladal, je prevladal. Zlo? Prav, prav, potrpimo; bomo videli, bomo, kako se bo to izteklo.

Toda dobrota! Bila je neiskrena in se je takoj dotaknila njegovih najobčutljivejših vlaken. Brž ko se je pojavila, se je z lahkotno laskavostjo polastila vseh njegovih čustev, tako da se ni utegnil niti zresniti niti zbrati nekoliko poguma, da bi se ji postavil po robu. Poleg tega je postajala nadležna, ker mu ni dopuščala, da bi svojo šibkost in nemoč prikrival. Zanjo še ni našel primernega načina zadovoljivega dvogovora, in mu je bila torej nevarnejša od zla.

K vragu s takšno dobroto!

Toda kletvina ni prav nič zalegla. Srečal je, denimo, Žana, pesnika, s katerim se je seznanil lani spomladi. Lansko pomlad so državne železnice iskale več mladih ljudi s tehničnim znanjem za kratkoročno dnino. Nekateri so prinesli s seboj dokumente, javili so se s svojimi dragocenimi diplomami, čeprav državne železnice niso tega izrecno zahtevale. To je bilo poudarjeno. Potrebovali so nekaj ljudi, ki bi znali risati bele črke in bele številke na opečnati podlagi komaj prepleskanih tovornih vagonov. To jim je bilo potrebno torej in nič drugega, in tako so si jih odbrali kakih dvanajst. Prišlo jih je trikrat toliko, sprejeli pa so jih dvanajst in jim obrazložili, s čim se bodo ukvarjali.

Nič takega, tisto delo pri državnih železnicah.

Vagoni so stali na slepih tirih daleč za železniško postajo. Dnevi so bili sončni in topli, res pomladanski in ob vrsti vagonov je bilo postavljenih nekaj lesenih odrov. Na teh so potem stali ali sedeli priložnostni slikarji, vsak s svojim vrčem barve, vsak s svojimi čopiči in črtali, prizadevajoč si, da bi standardnim zabojem na kolesih nadeli uradni videz po uradni šabloni: nosilnost — toliko in toliko, tara — toliko in toliko ...

Med dvanajstimi je bil mlad slikar na začetku svojega umetniškega pohoda; ta si je marsikaj privoščil in že v nekaj dneh spremenil notranje stene enega izmed vagonov v alegorijo impresionistične nespodobnosti. Bilo je kratkočasno, delo igračkasto in nenaporno, tako da niti dvema juristoma ni delalo posebnih težav. Toda Žan je bil pesnik. Pesnik vsega, kar se je rimalo z muko, z obupom, s solzami, in tedaj je že imel za seboj prvenec svojih liričnih akvarelov, razmetanih po oseminšestdesetih straneh broširane izdaje. Mogel bi jih imeti na desetih, dvanajstih listih, tiste svoje vzdihe, tista svoja pohlipavanja, toda kdo naj zalaga knjigo na dvajsetih straneh? In tako je izšlo oseminšestdeset belih, skoraj brezmadežnih strani s po štirimi, petimi verzi; tisk in naklado pa je plačala Zanova ljubica Ljubica zgolj zato, da bi mogla biti na nekaj ponosna. Vendar pičla naklada ni šla v denar. Tudi potem ne, ko se je Žan obesil.

Toda ta čas je bil še živ. Med njegovo trpečo, pevno muzo in surovo antipodnostjo državne imovine pa je prišlo do tako bolestnih disonanc, da se je Žan že po nekaj urah odpravil.

»Grem,« je rekel Filipu. »Proč moram.« »Proč?«

»Da, čimprej moram od tod!« In je šel ob pustem, zarjavelem tiru, ki se po strokovnih normah tako in tako ni mogel ne smel povzpeti nad osemnajst odstotkov. Kako naj bi torej pesnikova poskočna fantazija vzdržala v vštricnem koraku s takšno železno togostjo!

Takrat je torej šel, in ko sta se znova srečala, sta se drug drugemu zazdela nekoliko predrugačena. Žan je videl Filipa še za troho bolj omršavljenega, pesnik pa se je pokazal Filipovemu dozdevanju veljavnejši, ves poduhovljen, predvsem zaradi las, ki so mu pokrili tilnik, in zaradi črne, opletajoče pentlje pod brado. Poet, si je rekel, cel pesnik! In ko sta si rekla nekaj besed o vsakdanjostih, se je pokazalo, da plavata oba v enakih vodah. Žan sicer ni zvedel nič, Filip pa vse, tudi to, kar ga ni zanimalo, postavimo o ljubici Ljubici.

»Torej je šla, praviš?«

»Ne. Le kam naj bi šla? Njej se nikamor ne mudi iz tistega usnjarskega razkošja. Pač pa je meni pokazala vrata.«

»Iz kakšnega razkošja?«

»Iz usnjarskega, pravim. Njen mož je usnjar. Trguje in prekupčuje s kožami. Mislim, da je podložen z bankovci, kakor baročna zofa z žimo. Mislim, da prav dobro ve, kako se mu žena moži, da ne rečem goni, in blazni, ker je nemočen spričo njenega grešnega konjička. Prejkone jo bo zadavil in si dal ustrojiti njeno kožo. Za hlače, za kučmo, hudič znaj, za kaj si jo bo dal ustrojiti. Toda prepričan sem, da bo storil tako, da poteši svojo patološko ljubosumnost. Sedaj se Ljubica pari z nekim kiparjem. Zaželela si je otipljivejše umetnosti, moji stihi da so ji preveč abstraktni, premegleni, mehurčkasti, mi je rekla ob neki priložnosti. V njih je bržkone iskala svojo podobo, in ker je ni našla, mi je pokazala vrata. Pojdi, je rekla, ti si fantast. Zdaj se moži s kiparjem. Slišal sem, da ima številna naročila nagrobnikov in da je zmodeliral že nekaj žalujočih Psih po njenem telesu. Baje mu Ljubica služi tudi pri oblikovanju svetnikov. Tako si pomagajo moderni likovniki — iz zmedenih asociacij mistike in bakhantstva zgnetejo zerotizirano svetnico in jo postavijo na grobnico bogate prešuštnice — na, milostljiva, bog ti daj večni mir in pokoj ...«

Filipove miselne predstave niso mogle tako naglo slediti pesnikovim jedkim ugotovitvam. S posameznimi scenami iz tega pripovedovanja se je mogel zamujati šele kasneje. Kasneje, ko je ostal sam, je skušal poustvariti nekaj razburljivejših prizorov. Odnos namrgodenega kiparja do slečene Ljubice, denimo. Njegove občutljive, drhteče prste, ko pregnetajo lepko ilo v pogubne anatomske skušnjave. Potem te nesramežljive umetnikove prste, tipajoče po izvirniku nastajajoče mojstrovine, potem bolestni izraz na obličju razgaljene Niobe, potem ... Toda moral je poslušati Žana.

Žan je bil nekam pepelnat v obraz, rahlo je drhtel in Filip prvi hip ni mogel dognati, ali potrepetava od razburjenja ali zato, ker ga mrazi. Ko je Žan prešel na vsakdanjosti, je Filip ugotovil, da je mraz tisti, ki ga trese. In kaj ne! Bilo je kakih dvanajst stopinj pod ničlo, ljudje so mendrali po obloženih pločnikih kakor po vegastih mostovžih, dvizali so se vsak za svojo dimasto sapo in se brez sramu vsekovali po vojaško. Mesto je bilo lepo, belo in tiho, toda manj kot dvanajst stopinj mraza res ni moglo biti. Žan pa je bil brez suknje. Njegove misli so bile sicer razgrete, prihajale so izpod divje razmršenih las, toda dolgo telo je tičalo v vse prelahkem oblačilu, da bi se moglo upirati januarski strupenosti. Navsezadnje je bila tu še umetniška pentlja, pretirano razsežna, prav res, vendar tudi ta ni izžarevala kaj prida toplote. Tako je pač, je rekel Žan. Potem je pristavil osebno dognanje v zvezi z umazanim svetom in z usodo umetnika. Zamahnil je z roko in čveknil nespodobnost — tako! Pomodrele ustnice niso več zmogle dolgoveznosti, le to je Filip še seznal, da ima slovenski umetnik v življenju samo dvojno izbiro: gladež ali stradež. Potem je vprašal Filipa, če mu morda ostajata dva dinarja.

Ne, Filipu nista ostajala dva dinarja. Ta dopoldan je preteptal in prestopical mesto podolgem in počez, ustavljal se je, kjerkoli se je bilo vredno ustaviti: pred izložbo, pred časopisno desko, ob ograji drsališča, najdlje je precepetal tam. Bilo je zanimivo opazovati gibčne drsalce, slediti slokim bedrom in smelim pregibom brezskrbne mladeži, bilo je zabavno kratkočasiti se z začetniki, ki so padali scela ali prelomljeni na dvoje. Toda dolgo ni bilo moči vzdržati na mestu, poldan pa je bil še daleč. Pojdimo torej, da se malce ogrejemo!

Ta dan je Filip premogel štiri dinarje, prav toliko, kolikor je bilo potrebno za krščansko kosilo v Ljudski kuhinji. Dosti kruha, dosti juhe; juha je bila vroča in okusna, prostori topli, in niso te izganjali, dokler si nisi dodobra opomogel, dokler se ti prsti niso toliko ogreli, da so se lahko oprijeli žlice. Ko si se po vsem tem razkošju znova našel na ulici, se je temperatura dvignila za dobrih deset stopinj. Po štirih lačnih dneh si je nameraval Filip prav ta dan privoščiti takšno razkošje. Ves dopoldan se je gibal v izparinah, ki so prihajale iz velikanskih loncev delavske menze. A kje je bila menza! Čisto na drugem koncu mesta, toda lačnež si zna pričarati vabljive vonjave in se po bežnih hipih zavija vanje kakor v odlomke priljubljene melodije. Aha, po grahu je zadišalo, po grahu! V delavski menzi so kuhali izvrstno grahovo juho s testenimi pricvrknjenci; lačnež se je je lotil te juhe, srebal je, srebal in sploh ni mogel odložiti žlice. Potem je pomislil še na kaj drugega. Na zvrhano košarico kruha, na obetavno tlenkanje porcelanaste posode in žvenket žlic in vilic in nožev. Cenena godba, plehka muzika, prav res, toda izpeljana je bila v ključu sestradanega pohlepa in milejša njegovemu sluhu kot najbolj solzava uvertura.

Tudi Kos je bil podobnega mnenja. Ob neki priložnosti in v drugačni zvezi je rekel, da so nekateri skladatelji ustvarili čudovite mojstrovine. »Dober koncert,« je dejal, »lahko človeku odvezne vrata v rajsko blaženost. Toda čestokrat se tudi najveličastnejši zvoki, tudi najbolj drhteče simfonije ne morejo kosati z barbarskim truščem. Z razsajanjem topov, denimo, ki priskočijo na pomoč obupajočim junakom na fronti, ali s hrupnim nalivom v sušni dobi ... ali ...«

Ali s truščem loncev in pokrovov v Ljudski kuhinji, si je rekel Filip. Nekajkrat je pomislil tudi na tobak; potegnil bi nekaj dimov, nekaj dimov bi prav rad povlekel. Tobakov dim napolni pljuča, delno poteši tudi želodec; prav ničesar nima v sebi, kakor tisti beljakov kuncelj, ki se mu pravi polna usta prazna rit, toda lačni želodec se vendarle nekoliko pomiri. Poleg tega učinkuje prižgana cigareta kot nekaj živega, kot srečno najdena psihološka zavaja v takšnem mrazu: nekaj gori, nekaj se vendarle kadi ... O, prav rad bi potegnil nekaj dimov in se z njimi ogrel in nasitil. Žrtvoval bi pol dinarja in ustregel tej svoji nasilni želji, dim bi ga malce omamil, pomagal bi mu vzdržati do poldneva. Grem torej v tobakarno ... Ali bi šel ...

Za kosilo je bilo treba odšteti štiri dinarje, za celo kosilo cele štiri dinarje. Potemtakem je bilo treba nekoliko potrpeti. Po štirih dneh posta se mora človek nekoliko premagati. Navsezadnje to ni nič takega. Kaj pa je tobak pravzaprav? Razvada! Grda, nevredna razvada primitivca, in tej se ni težko odreči, zlasti če človek ne kosi in večerja štiri dni zapored ... Mraz je bil res nasilen, toda do dvanaj stih je manjkalo le še nekaj ur, manjkali sta samo še dve uri ...

Tedaj je naletel na Žana.

Žan je najprej vprašal Filipa, če pozna gospoda Merviča iz gremija trgovcev. Ne?

»Rekli so mi, da je zaljubljen v pesmi, in tako sem se oglasil pri njem. Vzel sem svoje poezije in se napotil skozi jutranjo meglo do njegovega urada. V tisti palači, fant moj, tam je nebeško, to ti lahko rečem; sama toplota, sama preproga, samo udobje. Toda ko sem stal pred njim na svetlem parketu, se mi je pričelo cediti z glave.«

Gospod Mervič se je zbal za svoje preproge, zbal se je za svoje parkete.

»Saj imate cel ledenik,« je rekel.

»Prosim?«

»Cel ledenik, pravim, imate na glavi. Kaj pa želite pravzaprav?«

Žan je bil v dokajšnji zadregi. Vsa njegova pojava je pričala o neznanski zagati; vlaga, ki se mu je bila skozi meglo nabrala v laseh, je zmrzovala sproti, in sedaj na toplem se je tajala. Nalomil se je malce naprej, nekaj poječi j al ter molil gospodu Merviču drobno knjižico.

»Vidite, gospod ...« je rekel Žan. »To so pesmi. Slišal sem, da ljubite pesmi.«

»Aha,« je rekel gospod Mervič, »to ste slišali.«

Vstal je izza tiste ploske, umirjene, prostrane pisalne mize. »Pesmi, pravite! Mokrocveteče rož'ce poezije torej ...« Rekel je tako z dobrohotnim licem, ker je nekaj kapljic curnilo tudi na sirotne platnice Žanove knjižice.

»Mokrocveteče torej ...« Gospod Mervič se je oslonil z zadnjico na svojo solidno pisalno mizo, naprožil je knjižico in spustil liste izpod palca, frrr ...

»Tako ste slišali? Da sem zaljubljen v pesmi, so vam rekli?«

»Da, tako so mi rekli.«

Gospod Mervič se je čudil z majajočo glavo; z dvignjenimi obrvmi, z našobljeno spodnjo ustnico se je čudil; vendar je priznal, da mu je narodna pesem prav všeč. »Takšna, ki se zapoje,« je rekel. »Tam prav rad pritisnem. O, pevno besedo prav rad podprem s svojim hidravličnim basom ...« Gospod Mervič je gledal izpod čela, bržčas se je šalil. »Tako me spodbujajo v družbi, vidite. Daj, Mervič, pravijo, s svojim podvodnim basom ... Toda poezije ... v teh se nekako ne znajdem. Moderne pesmi, hočem reči. Vi ste mladi, prav gotovo pišete moderne pesmi. Nemara bi mi kaj prebrali. Ali bi?«

»Bi!«

»Tole, denimo: Nazaj ni poti. Ali: Utopija. Ali: Smeh blazneža. Čakajte, tolele: Erotične blodnje.«

Žan je odgibal nekaj lutkarskih kretenj. Nekoliko se je pobranil, češ ali ne bi kaj drugega?

Toda Mervič se je obesil prav na tiste Erotične blodnje, ne zato, ker bi si bil od njih karkoli obetal, temveč zato, ker je šel pred dnevi skozi razstavni paviljon. »In da vam takoj pojasnim,« je rekel. »Tamkaj sem preždel nekaj minut pred sliko s podobnim nazivom. Nasilje, če se ne motim.

Kakopak, Erotično nasilje ... Gledam torej tisto nasilje od blizu, gledam ga od daleč — nič. Umaknem se ritenski še za korak, nagnem glavo in gledam na spodrs ...« Gospod Mervič je pokazal svojo nemoč z rokami. »Umetnina,« je rekel, »pač sodobna umetnina. Toda rečem vam, ob takšnem erotičnem nasilju bi se niti montafonskemu biku ne zganil stržen.«

Žan je stal na parketu in kazal spoštljivo zanimanje za gospodovo dovtipnost. Toda mislil je na svoje Blodnje; mislil je na barvo glasu, na telesno mimiko, ki naj gospodu Merviču dopove vse tisto, česar iz prebranih verzov ne bi utegnil dojeti. In je začel.

Na tej strani so se mu dolgi mokri lasje razpustili kakor mrtva perut in mu zasenčili polovico obraza. Na ta način je mogla samo polovica pesnikovega lica tolmačiti gospodu Merviču orgijsko neurje, ki je baje vihralo v tistih dvanajstih vrstah na dvainštirideseti strani. Usta pa, usta so bila velika, bilo jih je dovolj, toliko, kolikor jih je bilo videti, in odpirala in zapirala so se naglo, sunkovito kakor vrata dobro poslujoče točilnice. Toda vihala se je samo ena obrv, v nasladni zaljubljenosti se je pripiralo samo eno oko. Ni bilo kaj reči — celotna pojava je mogla prizadeti poslušalca, v gledalcu je mogla zganiti najbolj prikrita čustva, usmiljenje, denimo, ali pomilovanje, nikdar pa ne erotičnih zmotnjav.

Ko je Žan utihnil, je nastal trenutek zagatnega molka.

Žan in gospod Mervič sta si stala nasproti v neslišnosti in v slabi svetlobi; gospod Mervič s širokim in zgubljenim pogledom, uprtim v stopalo nad stopalom, Žan pa si je dal opravka z lasmi; spravil jih je, kamor so spadali, z rokavom, ki se mu je zmehuril tja nad komolec, pa je brisal kaplje na hrapavi strani. (Leta kasneje je bil ta izvod prodan, zelo dobro prodan v antikvariatu, ne zaradi sledov tistih kapelj, ki so pričale o pretresljivosti umetnikove besede, temveč kot posebno zanimiva redkost slovenskega pesnika. Toda Žana tedaj že dolgo ni bilo več.)

Naposled je gospod Mervič vendarle oživel. V pesnika se je zagledal s prav takšnimi očmi, kot prej v svoje čevlje. In to, kar je hotel reči, je povedal z glasnim poudarkom.

Da, je rekel.

Takoj zatem je hotel vedeti, koliko pravzaprav stane tale knjižica.

Dvanajst dinarjev? Dobro, dobro, tu imate dvanajst dinarjev. Tako torej ...

Žan je bil nekoliko razočaran. Rad bi bil še kaj slišal, če že ne laskavega, potem vsaj razumevajoče besede; če že ne razumevajoče, potem vsaj polemično pripombo. Toda če ni, ni! Tistih dvanajst dinarjev na pisalni mizi je marsikaj obetalo. Obetalo je večdnevno izobilje s kruhom in mlekom in tobakom. Položil je torej svoje poezije na pisalni mizi na vidno mesto, čakal je samo še na spodbudno besedo, obraz se mu je sprostil — namen je bil pač dosežen. Čakal je le še na tisto spodbudno besedo. Potem bi šel. Bil je pripravljen na vsako vljudnost, celo na majceno ponižanje je bil pripravljen. Potem bi tako in tako šel ...

Gospod Mervič je res nameraval še nekaj reči. Zravnal se je tudi on in rekel, da bi vendarle rad seznal še nekaj. Samo majhne radovednosti bi se rad otresel.

»Takšne misli ... Hočem reči. Le kdaj se vam spočenjajo takšne misli?«

»Ponoči,« je rekel Žan. »V nočni tišini. Ponajveč v nočni samoti, ko človek ne more spati.«

»Potemtakem ne morete spati?« »Po cele noči ne zatisnem očesa,« je rekel Žan.

Poglejte no! Takšnile mladi ljudje, ali popivajo ali vasujejo, če že ne spijo ponoči. Gospoda Merviča je Žanov odgovor razgibal; zakoračil je odločno po parketu, od kota do kota je stopil, da se mu je moral Žan umikati. In začenši s poškripavanjem solidnih podplatov je moško ugotavljal nekaj, krepko in brez zatikov, kakor da narekuje uradno okrožnico.

»V vaših letih,« je rekel, postal, sklenil roke na hrbtu in zopet krenil, »v vaših letih sem spal kakor čok. Bil sem mornar. Bil sem mornariški oficir pod Avstrijo. Nad mano je včasih grmelo osem topov, jaz pa sem spal pod krovom kot ubit.«

Žan se je moral nekoliko upogniti. Kaj pa naj bi bil rekel on na to? Nič! Bo že gospod Mervič še kaj povedal.

»Ves sem nesrečen,« je rekel gospod Mervič. »Verjemite mi,« je nadaljeval in pocmokal obžalujoče, »včasih sem ves razdvojen, ker vas ne dohajam. Gledam, in ne vidim, poslušam in ne doumem. Tu in tam si sam preberem sodobno pesem, toda doiti vas nikakor ne morem. Dovčerajšnji pesniki, vidite, tudi ti so zavijali svoje misli v sanjarsko prejo, vendar še toliko redko, da je bila stvarnost opazna, vsaj njeni obrisi zaznavni. Z rimanim ritmom so potem dvignili vrednost svojemu trudu. Današnji poet pa ...«

Gospod Mervič je moral razširiti roke, da je izpričal Žanu vso svojo nemoč. »Nekakšen alkimist, bi rekel. Poduhovljen alkimist, za čigar miselne zanke tudi najbolj vešči kemiki še niso pogodili ustrezne formule ... Umetnina ... Menim, da si današnji poeti in likovniki na vse pretege prizadevajo, da bi ne prekosili otrok. To je njihov največji trud, menim, da bi bilo delo naivnejše od otroške besede, od otroške risbice; potem je uspeh zagotovljen. Marsikomu se to tudi posreči. Da ne govorimo o tistih, ki za takšnimi spočetki skrivajo svoje neznanje.«

Gospod Mervič je zavil okoli mize in ponovil, kako se to marsikomu tudi imetnitno obnese. Toda stresel je z glavo, pomigal je tudi s kazalcem. »Ne pri nas,« je rekel. »V Parizu, v Milanu. Ste nemara že bili v Parizu? Škoda. Vidite, jaz sem bil tam in sem marsikaj videl. Marsikaj sem tudi slišal. Toda to se mi je primerilo v Londonu. Tam sem slišal modernega podobarja, ki je poudaril: Petični tepec nima nikake pravice presojati moje delo. On mora samo odpreti mošnjo in si šteti v čast, da mu dovolim sliko odnesti.«

Žan se ni nameraval prerekati. Trenutno bi mu nekaj takega tudi ne uspelo. Spričo tistega drobiža na pisalni mizi, ki ga je bil polovico že potrošil (tri dinarje za večerjo, poldrugi dinar za cigarete), bi res ne utegnil več zbrati misli za akademsko prerekanje. On je ta čas že nekaj žvečil; navsezadnje ni prišel semkaj zaradi poezije, čeprav je bila njegova; prignala ga je semkaj čisto drugačna, prozaična potreba. Samo na to je čakal, da bi ga gospod Mervič odslovil. Dovolil je dolgim rokam, da so trudno visele ob telesu, in gledal topo nekam pod pisalno mizo, kakor pač gleda kratkovidni skozi zamegljene leče. Sedaj, ko je prišlo tudi tisto majhno ponižanje, bi res lahko šel, prej ko prej bi se rad pobral.

Da, gospod Mervič ga je nameraval odsloviti. S čisto dobrohotnim nasmehom ga je odslavljal. »Srečno, no, pa še kaj napišite.« Gospod Mervič se je smehljal. »Seveda,« je rekel, »mornar in pesnik, ta dva nimata kdove kaj skupnega. Ta dva sta si dokaj različna. Cel ocean je med njima, bi rekel.«

Toda Žan se je nasršenil. Prav pogumno je zavrnil tako misel. Nemara več skupnega, kakor si more človek misliti. »Vsaj kar se tiče pesnika,« je rekel. »Pesnikova misel je vesoljna misel, mornar je tej misli lahko prav tako blizu kakor kmet, kakor vsakdanji kruh, kakor beseda o ljubezni. Prešeren, postavim ...«

Da, je rekel gospod Mervič. Iztegnil je roko v slovo in zagodel odločno, nespravljivo kakor prevarani mornar: »Na barko kliče strel!«

Nič več se ni utegnil zamujati z umetnostjo ne z Žanom. Moral je nekaj poslušati po telefonu, prejkone kaj važnega, kajti zelo se je zresnil. »Povejte,« je rekel, »povejte!« In: »Poglejte no!« Zagledal se je v Žana, toda poslušal je pozorno, nemara tudi z ušesom, ki ni grelo slušalke; in tudi to je želel, da bi Žana ne bilo v sobi. Prejkone je želel, da bi pesnik čimprej zginil, kajti nagnil se je nad mizo in mu kazal tista dva kovanca. Dobro, dobro, Žanu je bilo prav. Skušal je pomesti tiste denarje v dlan, čimbolj neslišno si jih je skušal prisvojiti, in Bog vam daj srečo! Toda gospod Mervič mu je molil tudi knjigo. Grbančil je čelo in razpiral oči ob misli, razdvojeni med sluhom in vidom, ter mu vračal tudi poezije. Moral je nekaj reči v telefon, o, pri vragu, je moral reči, na drugi strani pa je moral Žanu vsiljevati tisto njegovo knjižico, ki naj jo nese nekam. Kam? ... K hudiču, če vam je bolj všeč — samo vzemi in hodi! Nekaj takega je bilo brati na Mervičevem obrazu in v njegovi kretnji.

Tak tako! Žan se je pomračil, pesnik se je znova spokončil. Spustil je denar, trdo, surovo, da je srebrnik srdito žvenketnil na hrastovi deski, da je dvodinarski novec divje zaplesal. Na prav tak način je zgrabil knjigo in šel ... Kje so vrata iz te preklete javne hiše? Iskal je vrata skozi zamegljene naočnike, izkal je izhod iz te gosposke poniževalnice — ne, to je omara. Tule torej! In ko jih je zaprl za sabo, so se zganili tudi podboji. Potem se je naslonil na steno in hripavo zaihtel.

Predsobja je bilo za majhno dvorano. Vse v lesu, vse v resnobni hrastovim, od poda do stropa, sicer brez vsake opreme, razen nekaj težkih, udobnih klopi, drugače pa obešalnik pri obešalniku. Koliko? Mnogo, toliko pač, kolikor je bilo sedežev v konferenčni dvorani za visokimi dvodelnimi vrati. Toda ta hip je bila v palači popolna tišina. Dvorana je bila prazna, to je bilo očitno, o tem so pričali tudi obešalniki, vsi goli in nemi. En sam se je skrival pod mehko, kosmato suknjo, nad suknjo pa je visela polhovka.

Prostor je bil tih, zračen, poln vabeče topline, vendar tuj in vzvišen nad sirotnostjo poeta. Toda Žan bi se bil kljub temu lahko udomačil v tem prostoru, on bi se bil prav lahko obesil na enem izmed tistih discipliniranih obešalnikov. Prej ali slej se bi gospod Mervič vendarle ločil od telefona, in ko bi stopil iz pisarne, bi imel kaj videti. Poleg tega bi imel tudi o čem razmišljati. »Menim, da si sodobni umetniki na vse pretege prizadevajo, da bi ne prekosili otrok ...« Žan se je popačil tej kruti misli. Otroci, tako bi si bržkone mislil gospod Mervič, ti se vendarle ne obešajo na prvo kljuko, ki štrli iz zidu. To bi bilo vredno dejanje, toda za takšno dejanje mora biti človek izredno pogumen. Žan pa tokrat ni imel dovolj srčnosti niti primerne zanke, da bi se bil obesil. Kar se je moralo zgoditi, se je zgodilo ob drugi priložnosti.

Potem se je spomnil še na drugačne Mervičeve besede. Cel ledenik imate na glavi, je bil rekel, ali nekaj takega. Tebi, stari grešnik, se kaj takega ne more zgoditi, v toplem brlogu se verižniku kaj takega res ne more pripetiti. Mislil je na to in si nataknil zapuščeno polhovko. Lasje so bili še vedno mokri, toda pokrivalo je bilo toplo, bilo je prijazno ...

»Na mah me je prevzelo nekakšno ugodje, kakor da sem se usedel k zakurjeni kmečki peči; prišlo je nenadno olajšanje, kakor da se še nikdar nisem srečal s tistim učenim in poučenim gospodom ...«

»In polhovka,« je vprašal Filip, »kje imaš polhovko?«

Žan si je obrisal smrkavost in rekel, da jo je treščil v Ljubljanico. »Ko sem se spravil od ondod,« je rekel, »iz tistega skorumpiranega dvorca, me je zaneslo na Čevljarski most. Tam sem jo vrgel v vodo.«

Toda zdaj mu je bilo žal, da je storil tako.

»To nikakor ni bilo pametno,« je rekel. »Komaj je tista reč padla v reko, sem bil znova obupan. Želel sem si pasti tja dol, hotel sem se pognati za njo, za polhovko. V tistem pokrivam je bilo nekaj, vsekakor je moralo biti nekaj v tistem pokrivalu. Kak čar nemara. Morda je bil v njej všit denar ...

Filip je cepetal na mestu. »Moral bi bil pogledati,« je rekel.

»Da,« je rekel Žan, »to bi bil moral storiti.« Potem je vprašal Filipa, če ima tudi on tako premrzle parklje.

Seveda, Filip skorajda ni več čutil stopal, poleg tega je imel težave tudi s prsti na rokah. Tiščali so se v žepih, akoravno je bilo tam prav tako mrzlo kakor na trgu, kjer sta stala. Sedaj bi morali prsti odbrati tista dva dinarja za Žana. Vseh štirih nikakor ni smel potegniti na svetlo, če ga je bil že vprašal za dva dinarja, potem mu vseh štirih nikakor ni smel pokazati. Toda prsti so bili okorni, obnašali so se na moč nespretno in njihov svojstveni čut, tako vznemirljiv ob slehernem dotiku z žensko kožo ali denarjem, je popolnoma odpovedal. Prej ali slej jih je torej moral potegniti iz žepa. In je storil to, vendar tako nespretno, da je eden izmed kovancev, tisti, ki bi bil moral ostati prikrit, padel na tla. Padel je sramežljivo, spričo svojega izdajstva potuhnjeno in na uteptanem snegu ni dal nikakega glasu od sebe. Toda utajiti ga nikakor ni bilo mogoče, ker se Žanu ta hip niso meglili naočniki; za padlim soldom je trenil, kakor da gre za živo stvarco. Prav tako naglo se je sklonil in ga pobral. »Denar raztresaš,« je rekel. »Filip, Bog te je dal ...« Potem je vzel tudi tista dva dinarja iz Filipove premrl roke, srečen, hvaležen, ves zasopel v ganjenosti, v stoterih obljubah, v svetih zagotovilih ...

Dobro, pojdimo naprej, pojdimo proti postaji. Klavrno, nekam osramočeno, kakor pravkar ogoljufana duša je hodil, toda hoditi je vendarle moral, na mestu ni bilo mogoče obstati. Žan je šel. Žan je imel denar, verjetno se je napotil proti menzi, manjkalo je le še malo do poldneva; prejkone je šel tja. Filip pa je tapljal proti postaji.

Sam. Brez tistih štirih spodbudnih tovarišev v žepu je bil sam in zapuščen in zmeden, in s kosilom potemtakem ni bilo nič. Moral bi torej dobiti nekaj tobaka, zakaj nemanič lahko najde samo v tobakovem dimu učinkovito blažilo za želodec in srce, za razum in čustva. Nekam nepopolno, prav res, vendar še dovolj učinkovito tolažbo. Moral bi vsekakor potegniti nekaj dimov.

Šel je torej proti postaji in si rekel, da se bo spotoma ozrl za kakšnim ogorkom. Ogledal se bom za kakšnim ostankom, si je rekel. Sicer se takle odvržek ponaj večkrat s kvari, na snegu počrni, ovlaži se in se na nikak način ne da izkoristiti. S tako dognano rečjo ni moči stopiti h kristjanu in reči: »Ali bi mi ... ali bi mi hoteli prižgati, prosim?« Ne, tega ni bilo moči storiti ... Krenil je torej za gospodom v sivi suknji. Za gospodom se je v presledkih pokadilo, in zato je hitel za njim. Poleg tega je neznanec vlekel dim iz orokavičenih prstov; gledal bo bržčas na to, da bi ne smodil dragocene rokavice, plen bi potemtakem moral biti izdatnejši. Samo to: skloniti se bo treba naglo, dokler bo ogorek še živ, dokler bo še tlel, in tudi zato, da bi se kdo ne zgledoval. Gospod v sivi suknji je bil uren, bržkone se mu je mudilo, toda Filip si je prav rad privoščil nekaj naglice. S pozornostjo je sledil vsaki kretnji svojega gospoda, vsakemu njegovemu dimu, dokler se mož res ni odločil: odvrgel je dobršen košček cigarete in takoj spravil orokavičene prste v suknjo. Še pet, šest korakov, in Filip je bil tam, nad ogorkom. Sklonil se je, toda prsti se niso hoteli skrčiti, popraskali so po umazanem snegu dvakrat, trikrat, toda štrleli so še naprej vsaksebi, vsi togi v členkih in smešni, na moč smešni v tistem mučnem prizadevanju, da bi prijeli, pa jih je bila, vsaj tako se je zdelo, ena sama strahopetnost pred tlečim ogorkom. Nič potemtakem. Pojdimo!

Na postaji je bilo prav tako prijetno kakor pred njo. Počakati je bilo torej treba na srečno priložnost, da se človek pretihotapi, o, kar zdajle s tole gručo, mimo železničarja na peron in od tod v čakalnico tretjega razreda. Tam je vendarle nekaj gorelo in se kadilo.

Filip je imel roko, toda bila je nekam lesena, kakor roka invalida. Visela je na rami, gibala se je in pregibala, kakor je hotel, toda izven rokava ni zmogla prijema. Na ta način človek potem raztresa denar. Filip, ti si bogataš. Kaj naj bi človek počel s tako roko?

V čakalnici tretjega razreda je bilo mračno kakor v predpeklu in prav tako je smrdelo: po žveplu in premogu in po strojnem olju, s katerim so bila prevlečena tla in v katerem so jugoslovanske državne železnice pred tem najbrž prale hudiča. Toda Filip je bil marsičesa potreben. Prebedel je noč, precepetal je dan, sedaj pa je sedel na široki, udobni klopi. Skrčil je torej svojo omršavljenost v zvito spako ter se odpeljal z dremežem ...

Takšni in tem podobni so bili zimski dnevi, toda konec koncev le vse mine, tudi slabo, in tudi najbolj zakrknjena zima se prej ali slej otaja. Zdajle, če se vzame, je pomlad, še nekam sramežljiva, prav res, vendar človek lahko sedi na soncu, premišlja o čem ali se pogovarja z znancem.

Kraljic resda nima božajočega glasu, poleg tega spremlja govorjenje z nasekljanim smehom, zato pač, da zapolni vrzeli med besedami, ki ne morejo dohajati njegovih misli. Kraljičeve misli so zrele in preme, toda izražene z nekakšno napetostjo, tako da se je treba vedno znova zbrati za hip, da se razčleni pomen.

Zdaj vprašuje, če Filip pogosto kosi v parku.

V parku?

Filip je gledal nekoliko osramočen izpod nepočesanih las. Mislil si je, da se z beraštvom ni vredno hvaliti; bilo bi vražje ponižujoče vzbujati hlinjeno sočustvovanje na prostranem Kraljičevem licu, bilo bi trpko odreči se dosedanjemu zlaganemu videzu ptiča-nema-niča. Vendar ne stradeža, ki bi mu mogel vsak zeljar žrtvovati drobec svojega usmiljenja.

Filip je bil zakasnel računar, prav nič ni razlikoval razsodnosti od nesmisla, in če je kaj ukrenil, če je moral kaj reči, potem se je dosledno prepuščal trenutni čustveni zagnanosti. Hotel je vztrajati na odru v viteški opravi, s častnim mečem ob boku; seveda, potem se je bilo treba umakniti za kulise, po vsakem prizoru je bilo treba znova oddrsati v zakulisno resničnost. Prav, toda tam je hotel biti sam! Le čemu tiplje Kraljic v to smer? Če bi bil Kos, ne rečem, če bi bil on, bi mu nemara pokazal nekaj svoje golote. Kos je bil gospod ...

»K vragu s takšnim kosilom,« je rekel. »Vsak dan krompir in govedina in juha. Juhica, pravi gospodinja. K vragu s tisto juhico!«

»Tako? Torej se hraniš pri znancih?«

»Da,« je rekel Filip, »tu imam neke ljudi.«

Naslonil se je nazaj, razširil je roke po naslonjalu, zdolgočaseno, naveličano, tako da bi Kraljic uvidel, kako nevažen je takle pomenek o juhi in krompirju. Nato je vprašal, če bodo potem nadaljevali z zgodovino.

»Lahko,« je rekel Kraljic.

Mislil je na Filipovo prisiljeno spakovanje, in rekel brez posebnega zanimanja:

»Lahko.«

Kraljic je bil jedec, o tem je pričala tudi njegova obilnost, in če je moral ta dan v park namesto k mizi, je jemal to za dokajšnjo nesrečo. Njegov tek je bil divji, nasilen; Kraljic je moral zbrati dosti dobre volje, da ga je krotil; njegova lačnost je bila boleča, ker je izvirala iz prezahtevne telesnosti. Kljub temu je bil njegov duh živ, prožen in kar se da izviren; pravcata škoda, res, da je imel tako pomanjkljivo povezavo z jezikom.

Potem sta prišla Slak in Kos. Prišla sta v kratkem presledku, vsak po svoji stezi, vsak od svoje strani. Četudi bi se srečala, bi prišla vsak po svoji poti, drug za drugim, ker se je med njima stkala nerazložljiva nestrpnost, ki je izvirala morda iz nekdanjega sošolstva, iz Slakove slinavosti ali iz Kosove zapetosti. Kos se je gibal s togo počasnostjo na mlahavih nogah; stopala so padala navznoter, in mož, ki so ga nosila, je bil pretisnjen kakor snop, z mrkostjo v nagubanem čelu in v sivem pogledu in v stisnjeni istrski čeljusti. Slaka pa so nosile preobčutljive vzmeti, tako je kinkal in se previjal. Toda če se je Kos zasmejal, je človeka oblil val prisrčnosti, objela ga je prijateljska toplina. Slak pa se ni znal smejati, solzil se je in muzal, vendar po vsej verjetnosti tudi iskrenega joka ni poznal. Med Kosom in Slakom je bilo nekaj, nekaj je vsekakor bilo med njima, toda kdo bi o tem razmišljal!

Sedaj so sedeli složno in žvečili vsak svojo misel, in malenkostna, tiha trenja so lahko bila razpravljanju samo v korist, ker se je vsak ogibal nespretnega dokazovanja, boječ se, da bi ga prazno besedičenje zavedlo v senco neobjektivnosti. Nekaj časa so sedeli tako, mirujoč na zeleni klopi drug ob drugem, potem so pričeli oglaševati svoje misli, vsak svoje zaključke, vsak svoja dognanja o svetu, o kulturi, o ideologijah ... Pričeli so se razvnemati čisto po človeško, občuteno in prizadeto, čisto tako, kakor je prijalo najmlajšemu med njimi. Vendar je bil dosežen višek takšnih pogovorov in razgovorov šele v trenutku, ko je kdo poprosil Slaka, naj jim pričara nekaj prizorov iz bajeslovnih prikazni.

Po naše ali v izvirniku?

Kakor ti je ljubše.

Potem so se zedinili. Najčešče za izvirnik, čeprav vsi niso mogli slediti besednemu pomenu. Toda latinsko, ponekod celo grško besedišče, ki ga je Slakov spomin prenašal na pamet v krajših in daljših odlomkih, je človeka omamljalo kakor udimljena eksotična dišava. Bolj kakor v tujščini peta opera, v kateri skušajo za dovršeno, blagoglasno uverturo zaneseni pevci in nasukane primadone prekričati drug drugega.

Ta reka se poleti tako uleni, da sploh ni mogoče zaznati, kam teče. Prejkone proti vzhodu. Seveda, proti vzhodu, vendar je treba vtakniti roko vanjo, da se to dožene z zanesljivostjo; ali pa če se človek zagleda v vrbovje, v tisto gosto šibje, ki raste v breg naravnost iz vode. Za vitkimi stebelci se tu in tam pojavi zapotegnjena sled; je in je ni, pa zopet drugje ...

Tako je s to tiho, globoko vodo.

Včasih stoji človek kje v bližini in sploh ne ve zanjo. Razen če kaj pljuskne na zelenkasti gladini. Kaj živega na primer ali če udari čolnarjevo veslo ali čolnarjev drog, s katerim odganja čoln proti toku.

V popoldanski vročini je to edini glas, ki ga je moči zaznati na Barju. Lahko da se je dvignil nad ravnino škrjanec in vrešči zdaj iz zenita na svojega stvarnika, toda kdo naj bi se menil za njuno nehasno prerekanje! Samo pljusk vode je čuti.

Navsezadnje tale barjanska reka le ni tako neznatna. Čoln, ki drsi po njej, meri svojih pet sežnjev v dolžino in širok tudi ni dosti manj kot dva sežnja; vendar reki ni v nikako napoto. Ta ima čisto drugačne mere, čisto svoje razsežnosti, in tako je videti tovorni čoln na njej kakor nekoliko večje korito.

Toda čolnar ima s tem koritom hudičeve preglavice. Sprehajati se mora po njem po vsej dolžini in ga pehati proti toku. Vihteti mora obeljeni drog, ki je nastal iz mlade smrečice, in spretno voditi čoln ob bregu, da mu ga nerodni odrivek ne spelje v sredino reke. Drog je na enem koncu skovan v železno ost in kavelj. Tako mora biti: konica, da se zanesljivo upre v breg ali v dno reke, in kavelj, ki ga je treba čestokrat uporabiti kot roko.

Čoln drsi tik ob bregu, tik ob vrbovju, včasih pod njim, tako da se ves skrije v senci. Tedaj se čolnar lahko nekoliko oddahne. Nezavedno udari po obadu, ki se mu je prisesal na pleče skozi prepoteno srajco, nato se s kavi jem oprime brega, in ko pritegne čoln k vrbovju, vrže verigo. Prednji del čolna zalomasti v grmovje, pod kljunom nekaj hrstlja, vtem ko se krma odmakne od brega, speljana tja proti sredini z vodnim tokom. Sicer pa pri tem okornem stvoru ni mogoče govoriti o kljunu ali o krmi. Stesan je iz tripalčnih plohov in na obeh konceh spodsekan kakor nečke, le da bi v takih nečkah lahko ophali vse žito Črne vasi. In krmila sploh nima. Na ta način je vse v krmarjevih rokah, vse v njegovih kitastih lakteh, od katerih se cedijo vodni in znojni curki, zakaj čolnarjenje na Ljubljanici zahteva celega moža.

Čolnar Vid je tak mož.

Sedaj si slači srajco. Srajca je premočena in tako si z njo otre prsi in lakti in podpazduhe. Potem se skloni čez rob čolna in vrže srajco po vodi, toliko, da jo izplakne, da izpere iz nje duh po znoju. Tako. Od srajce odteka umazana voda, toda to ni nič takega, to je delavniška srajca.

Zadnji del čolna je nekoliko privzdignjen; vgrajen je prijazen oder, na katerem ima čolnar svoje ležišče. Vsak tovorni čoln ima takšno ležišče. Pravokotni ogradek je nastlan z mehko otavo in nadenj je poveznjena kapničasta streha. Ako čolnar privzdigne to streho, najde pod njo tudi svoj prigrizek, nemara tudi kakšno pijačo. Steklenico vina ali piva, toda to se dogaja bolj poredko; takrat, denimo, ko ima čolnar pomočnika ali če je pripeka le prehuda.

Čolnar Vid sedi in je. Z nogami navzkriž in z roko čez roko na kolenu sedi in žveči. Gologlav je in ves bel do pasu, razen po dolgih rokah, ki so porjavele tja čez komolce. Roke so utrujene in počivajo zdaj na kolenu in vsaka drži nekaj: zagozdo kruha in kos prekajene klobase. Tako počivajo in rahlo podrhtevajo. Ožeta srajca je razgrnjena po leseni strehi nad ležiščem in čaka, da bo čoln zašel na sonce. V dobri uri bo suha.

Čolnar sedi in žveči. Ogleduje si ploščate prsi, privzdigne to roko, potem drugo in se ogleduje. Je. Potem dvigne glavo in opazi na bregu mladega človeka.

Neznanec je bil v zadregi. Voščil mu je dober tek in se spravljivo nasmehnil, tako — ne zamerite! Čolnarju je bil fant pogodu, vprašal ga je, če se je kopal.

»Ali si se namakal?« je rekel in žvečil dalje.

»Ne,« je odvrnil oni na bregu. »Ni pripravnega kraja.

Čolnar Vid se ozre navzgor, ozre se navzdol po reki; prav res, samo grmovje, samo vrbovje.

»Dol se spusti,« reče končno in se dvigne. V gibih in pri hoji je prav tako neokreten kakor njegov čoln. Obrača se okorno in hodi drsajoče, brez naglice, vendar z zanesljivostjo, ki se je je privadil na majavih tleh. Poprime verigo in skuša napraviti vrzel v grmovju.

»V čoln se spusti,« pravi, »tukajle, če si ravno upaš.«

Neznanec se je slekel, vrgel srajco in zatem padel še sam na dno čolna.

Čoln se je zazibal, čolnar se je zavzel. Pokazal je svoje drobne priostrene zobe, ki so bili potaknjeni v dlesni na redko in potemneli kakor ječmenova zrna.

»Čisto po mačje,« je rekel. »Ali padeš vedno na noge? »Ne vselej.«

»Tako, ko poskočiš, menim?«

»No, to ni nič takega. Ali drugače ...«

»Seveda, drugače pade človek vedno na zadnjico. Največkrat na zadnjico ...«

Čolnar Vid se usede k ležišču in seže znova po svojem prigrizku. Neznanec pa stoji kakor v tuji hiši. Ogleduje si čudni plavnik, ki se še vedno lahkotno pozibava.

»To je velika reč,« pravi. Meni čoln, ki se mu zdi sedaj še prostornejši. »Velika, nerodna zibel. To mora biti naporno delo. Ali zmorete?«

»Zmorem,« reče čolnar. In čez čas: »Jaz sem čolnar Vid, torej ni treba, da bi me vikal. Navsezadnje še nisem tako star. Ti si dosti mlajši, kakopak, toda zaradi tega ni potrebno, da bi me vikal. Ali se že briješ?«

»Včasih ... Bolj poredko, hočem reči.«

»In ti? Kako je ime tebi?«

»Filip.«

»Filip? ... Tod pri nas niso v navadi takšna imena. Toda ti tako in tako nisi iz teh krajev. Ali se ne boš kopal?«

Filip je bil v zadregi. Lica so mu pordela ob še tako nepomembni neprijetnosti; bilo mu je sitno, in čolnar Vid je to prav lahko opazil. Fant ne zna plavati, si je mislil, prejkone bo tako.

»Ali se je bojiš?« je rekel. Pokazal je z brado na reko; potem je obrnil srajco, potegnil jo je bolj na sonce. »Seveda, ako človek ni vajen vode, potem se drži najraje ob bregu. Toda drugače ni bolj priložnega kraja za kopanje, kakor je takle čoln. Na Ljubljanici, menim. Iz vode prideš na snažno, sončiš se lahko na razgretem lesu ali pa ležiš v senci. Kopalci se najraje spravijo v čoln. Pri nas, menim.«

»Kje pri vas?«

»Kar nas živi ob reki, mislim. V Črni vasi ali na Vrhniki ali v Podpeči.«

»Ali je daleč do Vrhnike?«

»S čolnom je daleč. Pogosto vleče zahodnik, in tedaj ne prideš nikamor. Tedaj je treba prenočiti sredi poti. Včasih pa mi je veter v pomoč, če zapiha od nasprotne strani, takole od ...«

»Severovzhoda ...«

»Od ondod nekako, potem mi je v veliko pomoč. Tedaj dvignem streho in lahkotno naravnavam čoln.«

»Kakšno streho?«

»Tistole nad ležiščem.«

Filip se je zasmejal. »Tisto?«

»Da,« je rekel čolnar. »Dvignem leseno jadro, in veter mi pomaga. Veter je izvrsten pomočnik, kakor je hud nasprotnik. In tako se spotoma z njim menim.«

»S kom?«

»Z vetrom,« je rekel čolnar Vid in se smejal tudi on.

Filip se je zastrmel v čolnarja v željnem pričakovanju, da bo sam nadaljeval svojo pravljico. Ker pa se ni oglasil, je vprašal, kaj pravzaprav prevaža.

»Zidake,« je rekel čolnar.

Poglejte no, zidake. »In od kod?«

»Na Vrhniki sta dve opekarni. Od ondod potem vozimo v mesto zidake ali strešnike ali kamen.«

»Tudi kamen?«

»V Podpeči je kamnolom,« je rekel čolnar. »Iz Podpeči gre v mesto kamen. Tudi drva gredo v mesto, vendar s čolnom bolj poredko. Torej se ne boš kopal?«

»Ne vem ...«

Filip se je usedel na rob čolna. Sklonil se je in zabrodil z roko po vodi. Voda je bila čista in mrzla. Prišel je bil prav s tem namenom, prav rad bi se nekoliko osvežil v tej tihi, hladni reki, toda nič takega ni imel, kar bi lahko nataknil nase. Oddaljil se je od mesta, šel je čim dalj, da bi se nekje vrgel v vodo, nekje na samem. Navsezadnje bi se moral tudi nekoliko oprati.

»Nimam kopalk,« je rekel. »Pozabil sem kopalke, in tako ne bo nič s tem ...«

Čolnar Vid je dvignil roke.

»Kopalke? Prava reč! Tod nismo tako natančni, prav res ne, in če ti je kaj do kopanja ... Mi smo se vedno kopali nagi. Vse pomešano, dokler smo bili šolarji. Kasneje, kakopak, smo se razšli. Dekleta so se zbala za svoje nabrekle prsi in porasle zagozde, in tako smo se razšli. Pri kopanju, menim.«

Filip je stal na robu čolna. Mikalo ga je, da bi se pognal v zrak in padel na vodno gladino z veščim skokom, ki ga je bil vajen s pomola in ki je dvignil pljusk vode nad takšnim padcem.

»Tod po Barju,« je pravil čolnar, »tod je vode na pretek. Zdajle ne, poleti je prijazno. Tudi poleti nam je ne zmanjka, vode — v tla zabiješ cev in nastaviš črpalko. Toda jeseni, če se vzame, ali spomladi živimo kakor žabe, in tako se vsak navadi čofotati po vodi. Bolj ali manj se vsakdo navadi plavati.«

Filip se je sezuval. Ravnal je dokaj nespretno s tistim obnošenim obuvalom, in čeprav čolnarju ni bilo do tega, je opazil siromaščino. Potepuh bržčas, si je mislil. Toda kretal se je nekam preveč obzirno, govoril je nekam preveč premišljeno. Prav lahko bi bil študent ...

Hip nato se je lahko seznanil z nagoto mladega človeka. Bil je gladek kakor olubljena hoja, toda prožen in čvrst in svoje gibe in pregibe je spremljal z lagodno zamudnostjo. Kakor maček, prav res, kakor ulenjen maček se je zdel čolnarju. In potem še bolj, ko se je nenadno odgnal in pljusknil v vodo. Čoln se je vdal, zazibal se je nekoliko in gugajoč se umaknil oškropljeni zadek na sonce. Tudi po čolnarju je pljusknilo, toda vodna površina se je takoj spet ugladila in kolobarila okoli potepuhove glave, ki se je oddaljevala proti nasprotnemu bregu. Breg na oni strani je bil gol in položnejši, in Filip se je brez težave povzpel nanj. Ko pa je bil na robu, je naglo počepnil in se znova spustil v vodo. Smejal se je; nekaj je rekel. S svojimi dolgimi udi je krepko zaveslal proti čolnu in se ni dal prav nič zanašati rahlemu toku. Zavihtel se je v čoln in povedal, da so tam ljudje. »Grabijo,« je rekel.

»Nič takega,« je rekel čolnar. »To so Črnovaščani, mrvo sušijo.«

»Dva moška. In tudi ženske ...«

Filip je prekladal svoje cunje; po njegovi koži so se curkoma lovile vodne kaplje, kljub temu se je skušal čimprej obleči.

»Črnovaščanke,« je rekel čolnar Vid. »Teh si se torej ustrašil? Toda od tod jih ni videti.«

Rekel je, da bosta odrinila naprej. Potegnil je verigo v čoln in pripravil drog.

»Če imaš čas, kakopak.«

»Imam.«

Filip mu je kazal hrbet. Mahal je z rokami, da bi se čimprej osušil. »Meni se nikamor ne mudi,« je rekel.

Nato se čoln zgane in se ves pokaže na soncu. Čolnar Vid vihti svoj drog s privajenimi kretnjami — navpično, tako da ost pade v vodo do blatnega dna tik ob stranici; tedaj se napne, drog se povesi in mu drsi iz rok, čoln se odmika pod nogami, dokler čolnarju ne zmanjka droga; upre se torej z ramo v njegov konec in gre z njim do krme, dokler mu ne zmanjka pod nogami tudi čolna. Potem se vrne. Ta čas drsi čoln ubogljivo tik ob bregu, tik ob vrbovju, pokoren vztrajnostni sili odrivka; in če breg zavije, potem zavije ob njem tudi čoln, kakor da noče iz varnega zavetja. Ravninska reka se pogosto vijuga, ker je to edina sprememba, ki si jo lahko privošči na takšnem svetu. Toda Vid je dober čolnar in se ne da prevarati.

Filip se oblači in gleda čolnarju pod roko. Nič takega, si misli, poganjati takle čoln, in potem, ko pravi čolnar, naj bi poskusil, poprime drog. Dvigne ga in se preizkusi z reko in s čolnom.

Oho, le kam se peljemo!

Čolnar Vid se sedaj reži s svojim živalskim smehom, sem in tja se opoteče, in ko se znajde na spodnjem koncu čolna, zrahlja ogromno veslo. Veslo je pritrjeno na zunanji strani in služi kot zasilno krmilo. Čolnar Vid se sedaj trudi z uvito trto. Trta je presušena, prenategnjena in okrepenela in noče popustiti; toda čolnarjevi prsti niso nič voljnejši od vrbo ve rasti, poleg tega je v njih mnogo izkušenj; izkušnje so stkane v priročnost, in v tem je čolnarjeva premoč. Trta mora torej odjenjati, in veslo je prosto. Čolnar Vid je nekaj zaklical mlademu znancu.

»Vrzi drog! Po grmovju ga vrzi!«

Čoln je bil prepuščen toku, neslo ga je nazaj skoraj do kraja, od koder sta krenila. Poleg tega se je zasukal in nameraval lesti pravokotno po reki navzdol — pa si pomagaj. Čolnar Vid se je smejal. Vrzi drog, je rekel Filipu — toda drog ni dosegel, bil je prekratek, da bi dosegel breg. Omahnil je v prazno, pljusknil je v vodo, nič ni škodil nič ni koristil, in Filip si je zaman prizadeval uveljaviti vrednost svoje pomoči. Skočil je sem, potem na ono stran, imel je ves prostor na razpolago v praznem čolnu in je tekal po njem kakor po praznem skednju. Nič. Čolnar Vid se je hahljal, prejkone se je zabaval ob nenadnem preplahu neveščega pomočnika. Nato pa je napel veslo. Naslonil se je nanj z vso težo telesa, uprl se je vanj z vso silo utrujenih lakti, in čoln se je približal bregu. Tako, Filip se je lahko oprijel grmovja. Držal se je vrbovja s prizadevnostjo spreobrnjenega grešnika, rekel pa je, da to ni nikak čoln. Bil je zadihan in oznojen, in je rekel čolnarju, da je to nekakšna hudičeva barka. Prav dobro je opazil, kako se je veslo za spoznanje upogibalo pod čolnarjevim naporom. In navsezadnje to ni bilo navadno veslo, ampak kos žrdi z lopatastim krajnikom.

»Noetova barka,« je rekel.

»Da,« je rekel čolnar, »najbrž je imel tudi Noe nekaj takega. Toda Noe ni prevažal zidakov. Noe je vozil živali, ljudi in živali. Včasih tudi mi prevažamo živali, krave in konje in prašiče in ljudi seveda.«

»Po reki?«

»Ne po reki. To se dogaja ob poplavah.«

»Prav tako kakor Noe potemtakem. Tudi takrat je bila povodenj.«

»Prav tako, res,« je rekel čolnar Vid. »Toda Noe je bil svet mož, bil je čolnar tudi on in bi nam moral biti patron.«

»Komu?«

»Čolnarjem,« je rekel Vid. »Bil je čolnar in svet mož.«

»Zelo svet mož,« je rekel Filip. »Nekoč se je napil do mrtvega, in potem je ležal nag nekje in kazal ljudem svojo sramoto. Bil je zelo svet mož.«

Čolnar Vid se je smejal.

»Moral bi nam biti patron,« je rekel. »Vsi čolnarji smo pijanci, in ko se peremo, gremo v vodo nagi.«

»Še danes?«

»Kako pa?«

Čolnar Vid ne more razumeti, kako je mogel Noe stlačiti toliko živali v tisto barko. »Čolnar Noe, če rečemo! Poleg tega je moral naložiti sena in mesa, kajti povodenj je trajala ...«

»Nekako štirideset dni je trajala in štirideset noči. Toda čolnar Noe je bil premeten lažnik. Nalagal je samega Boga in mu sporočil, da je stesal tako barko. V resnici pa ni bila večja kot so današnje dvajsettisočtonske ladje.«

»Tega mi ne moremo vedeti,« je rekel čolnar Vid.

»Tako pravi Pereljman.«

»Kateri Pereljman?«

»Neki ruski računar,« je rekel Filip.

»Rus, praviš? Boljševik potemtakem.«

Čolnar Vid meni, da so vsi Rusi boljševiki. »In veliki lažniki,« pravi.

Tako reče in poganja čoln spretno ob bregu naprej. Vedno ob bregu, tik ob grmovju, tako presoja Filip, ki sedi na pregradku za ležiščem. Prepušča se soncu in pazno sledi čolnarjevim gibom. Suši se na soncu in dožene, da tudi to delo ni nič nenavadnega — ko čolnar prisopiha do krme, odrine za spoznanje zadnji del čolna; na ta način se kljun nagne proti bregu in nikoli ne krene navzven. Dvigne se torej in pravi, da se bo preizkusil znova. Le!

Gre pač za to, ali boljševiki potvarjajo resnico.

Filip je zaposlen s čolnom. Nič takega, prav res! Čoln gre svojo pot, nekoliko počasneje sicer, nekoliko manj ubogljivo, vendar lepo napredujeta.

»Meni se ne zdi,« pravi, »da bi potvarjali resnico. Da bi boljševiki potvarjali resnico, posebno ko pričajo s številkami. Pet Rusov in pet Rusov je deset Rusov tudi po naših računih.«

To navsezadnje ni bilo tako važno. Čolnar Vid si je natikal šekasto srajco; sonce mu jo je bilo lepo osušilo, današnji znanec mu je pehal čoln, mogel je torej nekoliko posedeti in nekoliko pokramljati o nevsakdanjostih. Mogel je besediti in razmišljati tudi o čem drugem, ne le o svojem vsakdanjem opravku.

»Ali si ti boljševik?« je vprašal.

Filip je bil ves pri svojem delu. Vendar je rekel, da o tem ni mogoče govoriti.

»O tem ne moreva govoriti,« je rekel. »Toda imam nekaj izkušenj. Nekoč so me priprli in zahtevali, naj molim.«

»Tako?«

Čolnar Vid se je čudil ... To so zahtevali od njega?

»Zahtevali so, naj molim očenaš. Pravzaprav me niso zaprli. Prijeli so me in me odpeljali na glavarstvo. Tam je potem orožniški narednik stopil sam v neko sobo, s kaplarjem pa sva morala počakati na hodniku. Na vratih pisarne je bil pritrjen listek z nekim imenom. Počakala sva torej, dokler niso pozvali v pisarno tudi mene.«

Čolnar Vid je pozorno napel kožo na obrazu. Kak politikant, nemara, tako si je mislil o Filipu. Kak agitator.

»Tisto ime na vratih,« je rekel Filip, »se mi je zdelo znano. Prebral sem ga nekajkrat, in vedno isto je bilo — znano ime iz neke revije, pa iz pisanja. Toda kakšnega!«

Filip se je razvnel. Zelo je čislal ljudi, ki so se mu znali približati. Tak mož je bil profesor Franovič. V svojih člankih je slikal osiromašeno, žalostno deželo. Bratje so pozabili nanjo, bila jim je v računarsko napoto, in nezreli, nekulturni prišleki so lahko nemoteno koračili po njej in zganjali svoj primitivizem na mršavih, presušenih tleh in pretrpinčenih domačinih. Sestavki so bili prepleteni z bolestnimi očitki, z odrešujočimi simbolizmi, ki pa so odmevali samo v dušah prizadetih rojakov. Domačini niso utegnili prebirati zgoščenih tožba, njim se je mudilo za dinarjem — dajmo, dajmo! Dinar je bil redek, velik kakor rešeto, in siromakov konec koncev, teh tudi doma ni manjkalo. Franovičevih člankov torej niso prebirali. Nemara takšno branje sploh ni namenjeno zrelim ljudem, marveč samo lačnim vitezom. Zreli ljudje imajo lastnih težav na pretek.

Filip je skušal pretolmačiti čolnarju nekaj Franovičevih misli. O stališču izobraženca na primer, ki se posvetuje najprej s svojim srcem, zatem s svojim razumom! Na ta način koleba med nasveti srca in sklepi razuma tik do odločitve, ko se vda priporočilom trebuha.

»Kaj praviš?«

»Pravim, da bi bilo laže živeti v krdelu volkov kakor med ljudmi. Menim, da bi bilo prijetneje živeti med volkovi. Ljudje so mnogo razumnejši od živali, in tako lahko sedaj s tem razumom duši j o predsodke, znajo zagovarjati krivico. Čisto po odvetniško lahko opravičujejo nizkotna dejanja, zato da bi jim nekakšni trpini ne kalili popoldanskega počitka. Včasih zamahnejo z roko nad krivico zgolj zato, da bi mogli do konca in v miru pokaditi dišečo cigaro.«

V takšne namene jim služi razum. Kaj misli čolnar Vid o tem?

Čolnar Vid je bil mnogo stvarnejši, zanimal ga je tisti nenavadni obisk na glavarstvu.

»Da, da,« je rekel. »In kako je bilo potem na glavarstvu?«

Navsezadnje je bila tu tudi okorna lesena naprava, s katero je čolnar Vid prevažal tovore po reki. Ta tudi ni imela posebnega smisla za modrovanje mladega človeka. Kakopak, Filip je v svoji razvnetosti pozabil na čoln. Stisnil je bil drog pod pazduho, da bi podkrepil besede tudi z rokami, zakaj čolnarjev obraz ni hotel sodelovati z njegovo razvnetostjo. Bil je nekam top; gledal je in poslušal, toda Filipove besede ga niso prav nič prizadele. Hotel je vedeti, kako je bilo na glavarstvu, njega je mnogo bolj zanimalo to, kaj je bilo potem ...

Čoln pa je šel po rakovi poti.

Filip je sklenil, da ne bo več modroval vpričo čolnarja. Ko sta zopet pripravila čoln k pameti, ko sta ga znova pritegnila k bregu, je sklenil, da se ne bo več spuščal v takšne pogovore. Zamahnil je z roko nad izkušnjami svojih let na način kakor starec, ki mu jih toliko manjka do sto. Ni bilo vredno besed potemtakem.

Na glavarstvu? Tisti gospod Franovič bi bil lahko eden izmed toliko Franovičev na tem svetu. Bog varuj, ko bi jih ne bilo še nekaj. Filip je hotel samo pripomniti, da ga je vizitka na vratih državnega urada spomnila na skromnega, nerazvpitega pisca, ki ga je trpinčilo domotožje in prevelika občutljivost. Drugače pa — manjkalo se je Franovičev! Toda že po prvih vprašanjih je lahko dognal, da je bil to prav njegov Franovič. Njegova govorica je dišala po morju in koža na njegovem obrazu je bila napeta na čeljusti, izoblikovani čisto po istrskem vzorcu.

»To sem na mah spoznal,« je rekel Filip.

»Kaj si spoznal?«

»To, da je prav on pisec tistih člankov. Postal sem takoj samozavestnejši. In potem še posebej, ko je gospod Franovič odslovil žandarja.«

»In kaj je hotel vedeti?«

»Hotel je vedeti, kje sem dobival tiste letake.«

»Kakšne letake?«

»Tudi jaz sem vprašal tako. Kakšne letake, sem vprašal, in nisem kazal prav nič manj začudenja od tebe. Kakšne letake, sem rekel.«

Čolnar Vid je vstal. Poprijel je drog, da bi se Filip ne mučil z dvojnim delom. Rekel mu je, naj se nekoliko odpočije.

»In potem?«

»Potem je gospod Franovič postavil še nekaj takih vprašanj. Vprašal me je, s čim se preživljam. Kako torej shajate, je rekel, če nimate rednega zaslužka. In potem, na koncu, ko je uvidel, da se moji odgovori lepo ujemajo z zapisnikom, je rekel orožniku, naj gre.«

Filip je pripovedoval čolnarju, s kakšno strumnostjo se je obilni narednik poslovil od gospoda Franoviča.

»Od civilista, menim. Gospod Franovič je dobrohotno pokimal. Pozdravljeni, je rekel. Potem se je zagledal vame. O nečem je razmišljal. Prejkone je iskal kakšno rešitev. Zunaj se je ta čas ulil dež. Tik pod oknom tiste pisarne je bil pločevinast nadstrešek, in po tej pločevini je zarešetalo kakor sodra. Tedaj se je oglasil in me vprašal, če znam moliti.

»Znate moliti?« je rekel.

»Znam.«

»Očenaš?«

»Tudi.«

»Torej zmolite očenaš,« je rekel gospod Franovič.

Hotel se je bržčas pošaliti, prejkone je hotel reči: bodi vesel, da so te pripeljali semkaj, in se zahvali Bogu. Toda v tistem hipu nisem utegnil uganiti tega, o tem sem razmišljal kasneje. Bržkone se je šalil, sem si mislil. Toda bil je moj Franovič, tisti, ki sem ga poznal iz časopisa, in tako sem začel: Oče naš ... kateri si v nebesih, tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet. Kar si rekel, ne boš oporekel, kar si napisal, ne boš izbrisal ...«

Filip se je namuznil. In ne nad svojim recitiranjem, temveč ker je čolnar Vid prisluhnil s prav takšno iznenadenostjo kakor gospod Franovič. Le da je čolnar gledal svetlo in mršil rjavo kožo na čelu, vtem ko je Franovič pripiral oči, vihal desno obrv in vsrkaval Filipove besede.

»Tako si molil?« je rekel čolnar.

»Tako ... oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen ... in gospod Franovič mi je pomagal zaključiti. Smehljal se je hudomušno in zaključil. Amen, je rekel. Nato mi je dal nekaj napotkov. Naročil mi je, naj se javim orožnikom, če bom šel iz kraja.«

»Iz katerega kraja?«

»Iz kraja, kjer so me zalotili. Tri ali štiri dni sem se bil ustavil tam. Če bi nameraval drugam, naj se javim orožnikom, mi je bil naročil. Po pločevinastem nadstrešku je škropotal dež, in tako mi je posodil svoj dežnik. Tu imate dežnik, je rekel ...«

Dogodek je bil nekoliko odmaknjen; ohranil se je z osamljenim osredkom, ker so se obrobni vtisi nekam porazgubili. Šli so s časom in zapustili v Filipovem spominu zgolj jedro dogodka. Toda zdaj, ko je nekam čez mero razvlekel pripovedovanje, so se onkratni vtisi vrnili, postali so razločnejši in zaživeli skladno s šelestenjem dežja po tistem izposojenem dežniku.

Čolnar Vid je lahko opazil, kako se je njegov mladi znanec zresnil. Bržkone je pozabil nanj in na čoln, ker je zablodil s pogledom in mislijo tja čez vrbovje; obsedel je nepremično in o nečem razmišljal.

Dan je bil umazan in stisnjen med čadasta pročelja hiš v starem mestu. Če je človek stopil s pločnika, je zagazil v blato. Filip je nosil slabo obutev in je z mokroto zajemal tudi zmezgano goščo. Toda koračil je po ulici tako pogumno, kakor pač gre človek, ki si je pravkar rešil ogroženo svobodo. Poleg tega ga je privzdigovala prevzetost. Ta dan se je nekdo nagnil k njemu, nekdo, ki je spoštoval očenaš brezdomcev in ki bi ga rad uzakonil. Toda to ni bilo v njegovi moči, in tako se je približal Filipu samo z očetovsko besedo. Tu imate, je rekel, in mu vsilil dežnik. Pustite ga v gostilni Pri Soči, tam me poznajo.

Da, gospod, lepo zahvaljeni!

Tako torej, srečno! Recite, da je zame. Za Franoviča.

Da, gospod, za profesorja M. Franoviča.

Gospod Franovič se je znašel nekoliko v zadregi spričo tega namiga. Dvignil je roko k sivim lasem nad ušesom, brez vsake potrebe je segel tja, nato se je nasmehnil. Bilo mu je pogodu, da tudi mladi berejo njegova razglabljanja; morda se celo navdušujejo nad njimi, si je mislil, pa se je zopet zresnil. In iz te resnosti je potem prišlo očetovsko priporočilo. Varujte se, je rekel. Varujte se, mladi prijatelj, to so nevarne stvari ...

Filipa je neslo proti postaji. Ta hip in v tem mestu ni bilo prožnejšega človeka. To je bilo očitno, če je hotel soditi po ljudeh, ki jih je srečeval. Po meščanih, ki jim je prepuščal prostor na pedenjskem pločniku: prosim, gospa, prosim! Po otrdelih, napetih obrazih, ki so pretili že od daleč z neprijaznostjo, češ — pod mojim dežnikom ni najti smisla niti časa za nepomembne ljubeznivosti. Lepo, lepo, izvolite, gospod! In Filip je ustrežljivo zajadral s svojim dežnikom v blato in res ni utegnil razmišljati o tem, ali je vreme, ki malici videz teh trpkih obličij, ali bi utegnilo biti nasprotno. Hitel je proti postaji. Domislek, da bi pustil v gostilni Pri Soči dežnik z zlatim držajem, je opustil. Pričel je razmišljati o pomembnejšem izrazu hvaležnosti, o posvetilu, ki bi ga bila zgolj simbolična vrednost. Da, to bi se dokaj bolj ujemalo z občutljivostjo in plemenitostjo profesorja Franoviča. V ta namen bi se moral obrniti na umetnika — slikarja ali kiparja.

Dober dan! Ali bi znali upodobiti Velega Jožeta?

Toda to ni bila umetnikova delavnica. Točajka v gostilni Pri Soči je oplakovala kozarce; bila je vedra in vajena šale, toda v tem, kar je bilo rečeno, ni našla nič razumljivega.

Prosim?

Gledala je vprašujoče, pričakovala je pač, da bo gost še kaj dodal, da bo pojasnil veseli — ali kakšen — nesmisel.

Po vsem tem Filip ni utegnil nastopiti po svoji zamisli — nekoliko po gosposko, bi se reklo: tu je dežnik profesorja Franoviča. Zašel sem v zadrego ... in tako naprej. Naj bodo, no, tako prijazni ... Meni se mudi na postajo.

Tako pa je stal na osnaženem podu v blatnem obuvalu; obuvalo je bilo načeto, od dežnika se je cedilo, sicer pa tako in tako ni bilo vredno možatiti z vso tisto rdečico v obrazu in vpričo zrele hudomušnosti v ženskih očeh. Ni se bilo vredno torej zamujati in spodbujati spogledljivosti premetene dekline s svojo klavrnostjo. Zakaj bila je zlomkovo mična ženska v tistem zlikanem in pretisnjenem predpasniku; s tem in s svojo mirnostjo je samo večala njegovo zagato. Bili so neprijetni trenutki, ki bi jih bilo moči zgladiti s preprostim naročilom — dajte mi no za dinar te ali one pijače. Popolnoma vseeno bi bilo kakšne, toliko da bi preusmeril poglede in misli malopridnice na kaj manj važnega. A Filip je prav dobro poznal vsebino svojih žepov — največje vrednosti je bila pač volnena ženska rokavica, ki jo je bil pobral na zmrznjenem snegu še pozimi; premajhna sicer za njegovo roko, vendar si jo je v tistem zlobnem mrazu natikal zdaj na te, zdaj na one prste, tja pač, kjer se je pokazala večja potreba. Spletel je bil okrog te rokavice že celo ljubezensko pravljico — kdo ve katera gospodična jo je zgubila ... Toda kaj vrednejšega v njegovih žepih ni bilo najti. Moral se je čimprej spraviti od tod. Opraviti čisto na kratko in iti — pojdimo! In tako je storil.

Toda nevšečni zaključek mu je omajal plemenita nagnjenja in pred vrati, na blatnem, neusmiljenem tlaku ni bilo mogoče odgnati miselne povezave z umazanim, neusmiljenim življenjem.

Filip je minule dogodke domislil nekoliko preglasno. Eh, je rekel srdito. Z nepotešeno bolestjo je gledal na škodoželjno usodo, ki ne privošči človeku niti tega, da bi se za dobroto oddolžil s primerno hvaležnostjo. Eh, še takšno življenje! Danes ni bil več tako naiven, da bi razmišljal o zlati kljuki na starem dežniku, niti bronaste sohe ni več jemal resno, niti tega, odlitka istrskega junaka ... Toda listek papirja s skromnimi besedami zahvale, to bi prav lahko vtaknil v tisti premočeni dežnik. Niti tega se torej ni bil domislil, eh, prostak ...

»Kaj praviš?«

Čolnar Vid je odhajal in se vračal mimo Filipa, neutrudno pehal svojo barko, vendar glasnih besed ni mogel preslišati. Vprašal je torej Filipa, kako in kaj, in potem sta znova čebrnjala o vsakdanjostih.

Filip je nekajkrat pomislil, da bi se moral vrniti. Čoln je sicer napredoval s počasnostjo utrujenega popotnika, toda čas je tekel, popoldan je mineval. Navsezadnje se bo vendarle moral vrniti.

Rekel je torej čolnarju, da se bo moral odpraviti.

»Seveda, vrniti se boš moral.«

Čolnar Vid se je šele zdaj zavedel, da sta se nekoliko preveč oddaljila od mesta.

»Žal mi je,« je rekel. »Prav nič nisem pomislil na čas. Tako se pomenkuješ, in nisi ne utrujen ne naveličan. Sedaj pa boš moral pešačiti, dobršno uro boš moral hoditi.«

Prava reč! Videti je bilo, da se Filipu prav nič ne stoži hoditi tisto dobršno uro. Nemara se je čolnarju zazdelo, da se Filip tudi nerad vrača, toda tega ni mogel vedeti zanesljivo; ko bi bil vedel, bi še kaj pripomnil. Tako pa je odrinil čoln na nasprotno stran, k desnemu bregu; od ondod si lahko prišel na črnovaško pot in po tej na Iško cesto.

»Na ta način ti ne bo treba preskakovati jarkov,« je rekel čolnar. »Sicer pa so preširoki. Akoravno si gibčen, so preširoki, in pregloboki ...«

Filip se je pozapel, zavezal si je čevlje, potem je skočil na breg. Vprašal je še, če naj gre naravnost.

»Da, tamle čez,« je rekel čolnar. »Saj boš takoj na poti.«

Potem se je nečesa domislil in zaklical za Filipom, ki je odhajal.

»Čuješ!«

Filip se je obrnil. Stopil je nekaj korakov nazaj, da bi ne preslišal, iztegnil je vrat in zasukal glavo — kaj pravi?

Čolnar Vid je vpil. Če se bosta še kaj srečala, to je hotel reči.

»Lahko!«

»Ali utegneš?«

»Kaj ne!« je zaklical Filip. Stegnil je roko. »Tam doli.«

»Tam!« je kričal čolnar. Toda prav tedaj se je čoln dal zapeljati toku reke, in mu jo še enkrat zagodel ta dan. Izkoristil je čolnarjevo nemarnost, in gremo ... Čolnar Vid pa je bil sedaj sam, moral se je torej zasukati, moral je poskočiti. In urno urno. Filip se je smejal, nekaj je še vpil, a čolnar ga ni slišal, rahljal je veslo in se menil s hudičem ...

Na Barju in na reki ni bilo opaziti nikake posebne spremembe. Morda se je ravan še za spoznanje izparila, reka je nemara še za kak pedenj upadla, zakaj vročina je trajala. Toda Filip ni ugotovil nič novega — mislil je na čolnarja. Prišel je mnogo prezgodaj, nahodil se je bil že, sedaj pa je sedel v senci. Nad njim je rasel hrast, in Filip se je hladil in gledal na reko. Na majhno jezero pravzaprav, ozaljšano z zelenjem, ker se je rob vodne gladine povsod ujemal z vrbovo raščo. Od tod, izpod hrasta je kazala reka takšno sliko. Kadarkoli je pljusnilo na vodi, se je Filip privzdignil — zdaj zdaj, si je mislil, se bo prikradlo iz grmovja tisto zaobljeno, prijazno ospredje Noetove barke, počasi in dostojanstveno, kakor se spodobi za tako veliko plovilo na tako majhni vodi. In ker se ni, se je znova zleknil v travo. Nekaj časa je lovil neko misel, zelo prijeten domislek, toda domislek mu je sproti trgala dremavica, tako da ga je le z naporom krpal, naposled so čuti popustili, vdali so se silnejšemu trenutku, in Filip se je nekam zgubil. Zataval je v mavrico nerazločnih zvokov in vabljive svetlobe, ki kraljuje poleti nad ravnino in njeno reko.

Čolnar Vid se je najprej sklonil in prijel Filipa za ramo.

»Tako torej,« je rekel.

Toda s tem ni bilo nič. Filip je spal. Bil je zgubljen v omotici, kakor človek, ki je prehodil noč. Tudi sonce, ki mu je poiskalo obraz, ga ni moglo spraviti k zavesti, ne muhe, ki so se nemoteno pasle po njem. Čolnar je občepel, nekaj hipov je razmišljal in zamahoval z roko nad Filipovim obrazom. To je še čisto mlečna reč, je sodil. In spi. Uleže se v travo in zaspi kakor čok. Potepuh potemtakem! Čolnar Vid je še nekaj časa ugibal, kaj naj ukrene. Naj bi kar šel? Ali naj grem ... Navsezadnje se je dvignil, ker se je brenčeča nadlega lotila tudi njega. Potegnil je srajco s sebe in si jo ogledal. Bila je prepotena, toda rekel si je, da bo bolje kot nič, in je previdno ogrnil mladega znanca. Sklenil je, da bo nekoliko počakal. Potem se je vrnil v čoln.

Toda to je trajalo.

Čolnar Vid je privzdignil streho nad ležiščem. To dela iz vsakdanje navade, ker je tam zavitek, v zavitku je kruh in suho meso; celega pol hlebca ajdovega kruha ima tam in prekajeno meso. To je prinesel od doma. Poleg tega je kupil v mestu zagozdo sira in steklenico vina, za vsak primer, če bi Filip le ne pozabil na obljubo. Steklenica potuje za čolnarjem in čolnom. Privezana je na vrvici in se veselo vozi za njima. Čolnar Vid se je hotel sedaj prepričati, kako je s to rečjo. Potegnil je torej steklenico iz vode in si jo ogledal; stal je na širokem pragu krme ter se nekaj časa trudil z upornim zamaškom. Potem se je nagnil in pil, oddahnil se je, haa, in znova pil, in potem še požirek, zakaj to vino je bilo hladno in trpko! Njegov motni okus je napolnil vse vrzeli v ustih in oblil dlesni z omamno naslado, ki se je razlezla pod zalizci vse tja do opaljenih ušes. Tako se je odžejal. Steklenici pravi zdaj prijateljica; drži jo za vrat, odmakne jo nekoliko od sebe, da bi se videlo, koliko je še te žlahtne kaplje, in jo tišči za vrat kakor lovec ustreljenega ptiča. Tako, pravi, prijateljica, ni te še konec ...

Potem oddrsa po čolnu, obira se, poseda in čaka, čaka, da se bo Filip zbudil. Tukaj posedam, si misli, in tratim čas, počakujem nekakšnega potepina ali kaj in hranim zanj kos slanine in vino. Prav brez vsake potrebe si pritrgujem, menim. Vino naj bo, vino ne more škoditi človeku, toda onile vagabund bržkone sploh ne pije, prejkone sploh ne zna ceniti močnega dalmatinskega vina. Bomo videli, bomo!

Čolnar Vid se ozre po bregu in se ne more načuditi. Maje z glavo in ugiba — ali naj gre tja in spravi fanta pokonci? Moral ga bom zbuditi, si misli, tu ne moreva ostati do večera; ali misli, da ga bom čakal do mraka! Vsekakor je zanimiv mlad patron, jaz pa grem in ga tu počakujem ... In dvigne prijateljico in jo nagne ...

»Na zdravje,« pravi nekdo na bregu in se smeje.

»Oho,« pravi čolnar. »Torej si se naspal?«

Filip se je smejal. Bil je ves oznojen, pretirano zardel in zaripel v obraz od spanca in zadrege. Dal se je zalotiti v spanju kakor otrok, tako da je prišel čolnar Vid in ga ogrnil s svojo srajco. Prav lahko bi šla tod mimo ženska; nemara bi se ustavila in ga pokrila s predpasnikom, »da ga ne bodo muhe in sonce, siroto ...« S takšnim nemoškim občutkom se je znašel vpričo hudomušnega izraza na čolnarjevem licu. Torej si se naspal, mu je bil rekel ... Prav lahko bi mu bil pojasnil, kako je s to stvarjo, čolnarju. Povedal bi mu, da je vso noč prehodil in da ni torej nič čudnega ... Ali je to kaj čudnega, če potem zaspiš v senci? Vse tja do polnoči in čez, dokler je pač bilo kaj življenja v mestu, se je potepal po ulicah, toda ure so dolge in tako se utrudiš. Vsake noči človek ne more prebedeti in pretapljati; vsake res ne moreš prebedeti pokonci! Napotil se je torej iz mesta v temo, tja proti Tomačevemu, kjer bi se lahko usedel in odpočil. Lahko bi tudi legel in zaspal. Toda pričelo je rositi; prav tak dežek je pričel pršiti, kakor si ga je kmet sprosil od Boga — da bo več žita in koruze, da bo debelejši krompir in da bo obilo ovsa za konje in repe in pese za kruleče prašiče in krme za sive in lisaste mlekarice, ki so jim podaljšali vime vse tja do Vodnikovega trga v Ljubljani. Potep pa, ta naj se le namoči, če že nima svojega Boga ne patrona, h kateremu bi se obrnil ... In tako se je znašel Filip proti jutru, potem ko je dež pojenjal in se je nebo zjasnilo, v Tomačevem na savskem produ, ki ga je sonce pravkar nekoliko ogrelo. Tam je potem zaspal. Toda kaj je bilo tisto ... Od tod ni bilo videti čolna, in Filipu se je zdelo, da čepi Vid na reki. Kakor škodoželjni favn sedi na vodi, kremži lice in gleda norčavo izpod dvignjenih obrvi. In ne da bi se zganil, pravi:

»Gremo?«

Z majhnim zaletom se je Filip znašel v čolnu, na način kakor takrat, ko sta se prvič srečala. Vrgel je čolnarju srajco — na, in zahvaljen — nato se je hotel takoj lotiti česa koristnega. Skočil je torej na prednji konec, da bi odmotal verigo, toda Vid je dvignil roko ter jo potežkal v zraku, češ: prav nič se ne mudi.

»Počasi,« je rekel, »počasi.«

Čolnar Vid se je dvignil. Menil je, da se je treba najprej pokrepčati. Rekel je, da ima tamle v shrambi kruh in še kaj.

»Toda to ni nič,« je rekel veselo. »Danes imam še drugačno družbo, na moč prijetno znanko. Vroča je in zapeljiva, zato jo hladim v vodi.«

Čolnar Vid se je šalil, vendar se je Filip nekoliko zmedel, zakaj on si ni želel prav nikake druščine. Če je že toliko samotaril, potem se je to dogajalo zaradi tega, ker je bila rast njegovega duha nekoliko zamotana. Imel je z njo raznolike nevšečnosti, še posebej spričo novih poznanstev. Ako se je seznanil s tujcem, ki je ustrezal podobi iz njegove domišljije, o, potem sta si bila takoj domača, bila sta si lahko brata na mah. Filip ga je iskal, šel je za njim kakor ovca. In čolnar Vid je bil takšna podoba. Drugače ...

Toda čolnar Vid se je šalil, to je bilo očitno.

Pravkar je potegnil iz reke tisto svojo ljubezen. Dvignil jo je visoko, kolikor je dopuščala vrvica, in se ni prav nič menil za curek vode, ki mu je zdrknil čez razgaljeni želodec ter se skušal skriti za pasom. Čolnar Vid se je opravičeval. Razvozlaval je vrvico kleče in govoril v presledkih, pačil je obraz in se usajal. Menda jo je sam hudič zadrgnil! Seveda, v vodi se je namočila in se zategnila.

»Imamo tudi vodne hudiče,« je rekel, »takšne, ki žive v vodi. Hotel sem reči, da sem pripeljal polno do tu, toda ti si spal, jaz pa sem bil ves presušen. Bil sem žejen, to mi lahko verjameš.«

Filip postopa po čolnu. Giblje se lahkotno in brezskrbno in z vsako posebnostjo te prijazne barkače se zamuja. Nagne se globoko čez rob, da bi se skoraj s čelom dotaknil gladine, in se za hip zamakne v razločno podobo: razgret obraz z obledelimi zanemarjenimi lasmi, nekoliko globlje se beli v prizanesljivem zrcalu razpet in podvihan ovratnik, stisnjen med privzdignjenimi rameni. Vse to je ujeto v okvir zamolkle svetlobe, ki mehča kontraste s prosojnim dihom. Brezhibno podobo vsrkava drzno zmaličen odsev stranice čolnarjeve barke, ozadje pa je ozaljšano z vrbovjem, ki se razrašča proti rečnemu dnu.

Filip se skloni globlje in se napije.

Čolnar Vid nekaj govori. Filip ne presliši nobene besede in sledi njihovemu smislu. Posluša in pohajkuje. Kakor po dolgi vrnitvi se ogleduje in ima občutek ugodja, kakor ob uresničenju otroške sanje. Ta ravan, si misli. Toda od tod je ni videti, ravni. Samo breg na tej in breg na oni strani reke in potem praznina do obzorja, do naslednjih bregov, ki prikrivajo Barje. Ta reka, si misli. Ta tiha, zamišljena reka ...

V takšnem zasenčenem, skrivnostnem zakotku se torej spočenjajo pravljice — nekoč je bila ... Filip bi rad zaživel z odlomkom te pripovedke, srčno rad bi se zamudil v njej s svojo zgubljenostjo, s svojo zbeganostjo, s svojo plaho mladostjo ...

Toda tu je bil tudi čolnar Vid. Bil je mnogo stvarnejši in stal je na trdnejših tleh kakor Filip, akoravno so se tu in tam nekoliko zazibala.

»Ali čuješ, Filip?«

Pravkar je bil rešil steklenico iz tiste hudičeve zadrge in sedaj brska pod ležiščem in pripravlja prigrizek. Leseno streho podpira s temenom, kakor gruntar pokrov nad skrinjo, in je zaposlen s tem. O, čolnar Vid se nikakor ne da speljati v ničev svet utvar, v svet brez alkohola in tobaka.

Na ta način je bil tudi Filip na mah potegnjen iz brezstvarne pravljičnosti. Čolnar Vid je nekaj robkal s cepilnim nožem, nekakšno presušeno in prekajeno reč; potem se je lotil hlebca. Uprl si ga je v oznojene prsi in ga rezal s tistim svojim polovičnim krivcem.

Filip se je danes za silo naspal, in videti je bilo, da se bo tudi najedel. A da ne bi izdal svoje lačnosti, da bi čolnar ne opazil njegove poželjive nestrpnosti, se je z nekaj kratkimi, naglimi gibi rešil obleke in se pognal iz čolna. Takšna brezbrižnost, si bo mislil čolnar. Toda čolnar Vid je klel. Pljusk vode mu je oplazil hrbet, mrzel in nenadejan, in še dobro, da ni posvinjal jedače, hudič. Hudič pa je plaval proti toku. Izbruh sproščenosti je bil tako nasilen, da je s slehernim zamahom vrgel cel hrbet iz vode, in ko se je znova zavihtel čez rob čolna, ni čutil ne plahosti več ne zadrege. In ko je čolnar vprašal, če se je izdivjal in če bo sedaj jedel, je lahko odvrnil brez privzgojene zadržanosti.

»Bom,« je rekel.

Potem sedita in se krepčata. Čolnar Vid v senci s steklenico ob sebi, Filip na soncu, nag in rahlo drhteč zaradi napora, ki si ga je bil privoščil v vodi.

Čolnar Vid se spomni česa med žvečenjem in zatem kaj reče, nagne steklenico, izdihne s silo pridržano sapo in spet kaj reče. Če ga mrazi, vprašuje.

»Ali ti je hladno?«

Toda Filip ne utegne odgovarjati razločno. Odmaje z glavo ali prikima, kakor pač nanese, posmeje se in je, ploskne se po mečih ali srdito cepetne; toda toplota na mokri koži je drznemu brenči ju vse preveč privlačna vaba, da bi odnehal, Filip pa nima prostih rok. Polne roke ima in polna usta.

Na reki se pokaže čoln. Pravzaprav to ni čoln, ampak skalnat otok, ki napreduje s tokom. Kakor pravkar okrušen griček se zdi, še z nenačeto mezozojsko svežino modrikaste sivine, le tu in tam načet od davninske rje. Z vso svojo neznansko težo pritiska na reko in se bliža, mirno, veličastno, kakor se pač spodobi odkrhku davnine.

»To je Bt,« reče čolnar Vid.

»Kdo?«

»Čolnar Bt.«

»In kaj vozi?«

»Kamen,« pravi Vid. »Podpeški kamen. Ali nisi nič slišal o tem?«

Kje naj bi bil slišal? Filip ima zdaj mrzličen opravek z obleko in s svojo nagoto, s kruhom in z mesom — odlaga to in poprijema ono.

Čolnar Vid se mora smejati.

»Prava reč,« pravi. »Bt je možak. Nekoliko grob, toda možak.«

Da, za kamnito grobljo je stal človek. Štrlel je navpik z razširjene police na zadnjem koncu čolna in veslal. Gledal je po reki nekam daleč čez svoj tovor, daleč naprej čez svoj grič in veslal, umirjeno, z enakomernimi gibi, kakor da obrača kolo slamoreznice. To je bil torej čolnar Bt. Dolg in mršav in kosmat in v popolnem skladu s surovim tovorom, ki ga je pehal pred sabo proti mestu. Tudi ko se je približal na nekaj sežnjev, čolna skorajda ni bilo videti, tako je potonil pod težo. Samo za pedenj robov, samo to je molelo iz vode. Toda gladina reke se ni prav nič vznemirjala zaradi tega; pod kljunom se je umikala s komaj opaznim šobljenjem, pač zato, ker jo je čoln za spoznanje prehiteval, za njim pa je naglo gladila sled, da ji ni motila vršinske spokojnosti.

Čolnar Vid je nekaj zaklical. Ko pa so si bili vštric, je dvignil steklenico.

Ho, Bt se je napel, ko da je splašil srno. Z vesla je odtegnil roko, toliko, da si je obrisal brke — sem, tja. Nato je zakrakal:

»Vino?«

»Vino!«

»Ej, ko bi utegnil!« je zaklical in veslal dalje.

Toda ni utegnil. Naloženega čolna ne moreš ustavljati za vsakim grmom, zakaj to ti je hudičev opravek. In zamuden, zamuden! Čolnar mora pri tem zastaviti vso svojo previdnost, vse svoje izkušnje. Tako govori čolnar Vid, tako modruje in zopet nagne steklenico, vtem ko gleda Filip za oddaljujočim se čolnom.

»Navzdol gre mnogo lažje,« pravi Vid. »Čoln je težak, malone dva vagona teže je v njem, toda s tokom lepo napreduje. Reka je mirna in čolnar nima s tem nikakega truda; veslaš pač, da gre hitreje, toda Bt bi lahko spal ... Pij, če ti pravim, potem bova prižgala.«

Filip je pil, jedel in spet pil. Vino je bilo hladno in močno in se je poigralo z njim dokaj prej kakor s čolnarjem. Podaljšal je svoje kretnje in kazal svetle, vesele oči. Rekel je, da se bo on lotil čolna. Vid naj lepo počiva, zaradi njega se lahko tudi uleže, prav nič mu ni treba skrbeti.

»Do kod praviš?«

»Do Kamina,« je rekel čolnar.

Torej do Kamina. Filip ni prav nič vedel, kje naj bi bilo to, toda pripravljen je bil odplaviti čoln do Kamina; se bo že še pokazalo, kje je. V njem se je zanetila poskočna vnema, ki ne da človeku, da bi trosil svoje moči po potrebi, temveč ga peha v pretiravanje. Kakor pri mladi živali, spuščeni s priveze. Filip je pograbil drog, in zdelo se mu je, da bi lahko odvlekel čoln vse tja do Vrhnike ali do izvira te reke. Naspal se je in najedel, napravil je nekaj dolgih požirkov, bil je torej voljan storiti kaj več kakor je bilo potrebno.

»Ali naj te zavlečem do Vrhnike?«

»Le,« je rekel čolnar in se smejal. Na njegovem rej na tem obrazu ni bilo več temnejših pegic, vse se je nekam napelo in pordečilo in se sprijaznilo z barvo brk in las.

»Le odrini,« je rekel in se muzal, zakaj veriga je bila še vedno zapletena v grmju in Filip se je zaman napenjal.

Potem je nekako šlo. Čoln se je zganil in pričel drseti ob bregu, sprva nekoliko zamudneje in samovoljno, ker se je znašel v oblasti nespretnih rok, zatem vedno pokorneje, v vedno bolj urejenem ritmu, kakor je pač Filip sproti izkoriščal izkušnje. Prizadeval si je in se potil.

Bile so ure najhujše vročine. Čas, ko je ravan najbolj razgreta, ko ne more več vsrkati niti trohe toplote in pomaga soncu mlačiti plast negibnega zraka nad Barjem. Tedaj tudi nad reko ni najti hladila. Bilke stoterih vrst trav po bregu štrlijo v brezvetrju kakor zanemarjena brada; samo v vrbovju je čutiti nekaj svežine, samo v grmovju, ki vpija svojo živost naravnost iz vode.

Tudi čolnar Vid se poti. Vsepovsod se spočenjajo znoj ni kanci, napihujejo se in se debele, in ko je teža zadostna, se popeljejo po gladki koži do prvih ovir — do redkih obrvi na čelu, do rusih niti, razraščenih vse križem navzdol po prsih. Toda čolnar Vid je vajen toplote, natakne si očrnel slamnik, toliko da bi mu sonce ne blodilo misli, kadi in pripoveduje.

»Ali vidiš,« pravi. »Ali vidiš tisti grič?«

Stegne roko z ostankom cigarete med prsti in kaže proti jugozahodu. Na hrib kaže, ki je Filipu za hrbtom, ko se upira v drog. Tisti odklan grič, če vidi, s cerkvico na vrhu.

»To je sveta Ana,« pravi. »Od ondot vozi kamen čolnar Bt. To je podpeški marmor.«

»To je podpeški apnenec,« pravi Filip. Rine brižno naprej Noetovo barko in si spotoma otira znoj. »Apnenec,« pravi in si s podlahtjo otira čelo.

»Ne,« pravi Vid, »mislim na marmor iz kamnoloma. Bt je naložil surov, neobdelan kamen, toda ponajveč gredo v mesto lepo obklesani bloki, takšni, ki jih potem razžagajo v marmornate plošče, to mislim. Podpečani imajo tudi apnenice, tam žgejo apno. To je pač apnenec, hočem reči, toda iz kamnoloma vozijo marmor. Tam ti nalomijo velikanskih blokov, kaj vem koliko jih nalomijo vsako leto; potem jih obklešejo in razžagajo v plošče. Prav tako kakor les, lahko rečem, in potem jih izgladijo v marmor, v bleščeč črn marmor. Tisto, kar je vozil danes čolnar Bt, to ni nič, to je za zidavo, za podzidke in podstavke.«

Čolnar Vid je vlekel cigareto in nekaj razmišljal.

»Menda je bila vsa Ljubljana sezidana iz podpeškega kamna. Mislim stara Ljubljana, zakaj Ljubljana je stara in podpeški kamnolom je prav tako star kakor Ljubljana. Reklo bi se, da že čez tisoč let prevažamo kamen po tej reki.«

Filip se je smejal.

»To ni nič smešnega,« je rekel Vid. »Še reko smo preusmerili v ta namen. »Tako?«

»Prej je tekla čez Barje. In prav zaradi kamna smo jo preusmerili.« »Kdo jo je preusmeril?« »Mi!«

»Kdo mi?«

»Mi, pri hudiču, čolnarji! Pokazal ti bom, kod je tekla nekoč. Če boš šel z menoj, ti bom to pokazal. Boš videl, kaj vse zmorejo čolnarji in kaj so vse zmogli že v davnih časih. Ti hudiči so šli in so speljali reko v Podpeč samo zaradi kamna. Toda čolnar Bt prevaža tudi obklesane bloke, takšne za obloge in spomenike ...«

Mar Filip še ni videl spomenika iz podpeškega marmorja?

»Iz apnenca, hočeš reči!«

Tako je Filip izzival čolnarja. Bil je togoten zaradi razneženih dlani, ki niso prenesle razmeroma lahkega truda. Namehurile so se mu, in ko so se mehurji predrli, je moral ravnati z drogom kakor z razbeljenim železom.

Še dobro, da je čolnar Vid to opazil, še dobro, da je skočil in mu odvzel drog, zakaj na lastno pobudo bi Filip nikakor ne hotel odnehati. Čolnar Vid pa je klel.

»Moral bi si bil misliti,« je rekel. »Tako pa sem ti čenčal o kamnu. Ob mokrem lesu se takoj pokažejo žulji; če dlan ni utrjena, ti takoj zrastejo mehurji. Poglej to roko,« je rekel in se oproščal. »Jaz pa ti govorim o marmorju ...«

»O apnencu, pravim.«

Čolnar Vid je zameril mlademu znancu, ki mu je kljubovalno segal v besedo. Bilo mu je žal, ker si je ranil dlani in se mučil dalje. Prav lahko bi mi bil rekel, si je mislil, jaz pa sem pil in se spozabil. Pil sem in kadil in počival in mu nekaj razkladal, toda fant je svojeglav. Čenča o apnencu, akoravno ne loči dodobra kamna od zidaka. Toda sedaj ga skelijo roke; jaz prav dobro vem, kako skelijo sveže natrgani žulji.

»Pij,« je rekel, »če je še kaj v tisti posodi.«

Dalmatinska črnina je bila že nekoliko mlačna, toda Filip v svojem življenju še ni pil tako poživljajoče pijače. Kuril je čolnarjeve cigarete, najboljše cigarete, akoravno je Vid kupoval najslabšo vrsto. Napehal se je, odrgnil si je nekaj kože z dlani, toda sedaj je lahek kot pero, zadovoljen s tem peklenskim popoldnevom nad puhtečim Barjem, s to tiho, potrpežljivo reko, s tem dobrim, človeškim čolnarjem.

»Ali je še daleč do Kamina?« je vprašal.

Čolnar se je smejal. »Kje smo še!« je rekel.

V takšnem razpoloženju se je Filip mudil nekaj časa, potem se je nenadno odločil in rekel čolnarju, naj mu ne zameri. Ogledoval si je tiste svoje žulje, potem višnjevkasto nit dima, ki je bežala od cigarete, in prosil Vida, naj mu ne zameri, če ne zna potrpeti.

»Moral bi bil vztrajati,« je rekel. »Spomladi sem dobil neko delo tik pod Gradom. Podirali so stare lope in potem sproti kopali temelje za novo hišo. Šel sem tudi tja,« je rekel Filip z nekakšno odločnostjo. S čisto nepotrebno odločnostjo, zakaj preden je stopil do gospodarja ali delovodje, ali kar je pač bil, in rekel dober dan, je dokaj časa oprezoval iz primerne oddaljenosti. Pohajal je torej tam okrog in zbiral pogum. Moral se je najprej domeniti sam s seboj, če je vredno tudi ta dan doživeti tisto majhno ponižanje. Majhno, neprijetno osramočenost, ko delovodja zamahne z roko ali odmaje z glavo — ne! Ali se preprosto obrne in odide z rokami prekrižanimi na križu, odsotno in važno v skladu s svojim položajem in veliko odgovornostjo. Tudi to se je Filipu že primerilo. Toda tistikrat delovodja, ali kar je že bil, ni napravil nobene programske kretnje, ne z glavo ne z roko. Rekel je samo, naj se oglasi naslednje jutro. Tam, je rekel. Stegnil je roko in mu pokazal majhno, novo barako. Filip se je zmedel, znašel se je še v večji zadregi, kakor če bi ga bil odklonil, kajti tolikega uspeha po tako kratkem obredu vendarle ni pričakoval. Iz te zmedenosti je potem hlastnil z nepremišljenim vprašanjem. Ali ne bi mogel pričeti takoj, to je vprašal.

Takoj? Delovodja se je nekoliko začudil. V tej gosposki obleki? Prav tako je rekel.

»Moja obleka navsezadnje ni bila prav nič gosposka; seveda, za tisto delo, za kopanje temeljev je bila nekoliko presnažna, toda jaz nisem premogel nič drugega. Tisto pač, kar sem imel na sebi. Dali so mi torej orodje, in jaz sem se lotil. Prostor leži v osojnem kraju in zemlja je bila težka, ilovnata, vsa prepojena z mokroto. Na ta način sem se bil takrat prvič seznanil s krvavimi žulji.«

»Torej si se moral odreči tudi tistemu delu?«

»Da. Sprva sem se odločil, da bom kar šel. Vsakokrat, ko sem zamahnil, sem sklenil, da bom šel. Toda okrog mene so vihteli krampe tudi drugi delavci. In tako ...«

Poleg tega so Filipa žgale oči. Branil se je potu z naglim mežikanjem; od časa do časa si ga je otrl z roko, toda to ni zaleglo, potu je bilo vedno več, zalival mu je oči in družno z žulji pomagal Filipu kvariti dobro voljo. Mislil si je, da bi se bilo treba te nadloge nekako rešiti, če naj vztraja. V žepu je imel ruto, s to bi si mogel temeljito obrisati obraz, toda ruta je bila bela in čista. Delavci ob njem se menda sploh niso potili, a če si je kateri vendarle obrisal čelo in vrat, je storil to z veliko povaljano krpo. Rdečo z modrim robom ali modrikasto z rdečim robom, zakaj barve ni bilo lahko razločiti; vsekakor nihče ni potegnil na svetlo bele rute.

In tako se je navsezadnje odločil, da bo vztrajal. Postal je za hip, toliko da si je ovil roko z robcem. Zavezal si ga je okrog desnice in se držal brezbrižno, kakor da se je nekoliko opraskal. Na ta način si je zavaroval dlan in si po potrebi s tisto obvezo tudi brisal oči.

»Toda zvečer ...«

Filip se je zresnil in pomolčal ob spominu.

»Zvečer me je nekdo obgovoril. Eden izmed delavcev pač. Vprašal me je, kaj imam na roki. Kaj imaš tam, je rekel. Nič takega, sem odvrnil, malo sem se odrgnil. Potrpi, je rekel, to so simbolične odrgnine, ki jih puščajo toporišča.«

Videti je bilo, da se je Filip znova prepuščal občutkom pretirane hvaležnosti.

»Vzel me je s seboj,« je rekel. »Pomagal mi je prebroditi tistih nekaj dni in noči. Spal sem pri njem v neki baraki ...« Filip se je veselo namrdnil ob spominu na tiste zlate čase. »Klop je bila mnogo preozka in mnogo prekratka, toda bil sem le toliko od tal, da niso mogle vse bolhe name. Poleg tega sem imel pod glavo štiri parkete.«

»To nikakor ni bilo primerno vzglavje,« je rekel čolnar Vid. »Parketov po navadi ne delajo iz volne.«

»Ne, bili so hrastovi. Toda popolnoma novi ... Ali si se utrudil?«

Ne, čolnar Vid ni bil prav nič utrujen. Od njega je puhtela vročina kakor od Barja, na katerem je odgnal in se staral, toda o utrujenosti zdaj ni bilo vredno govoriti. Odpočil si je in okrepčal sredi poti kakor po navadi, in to mu je bilo dovolj do Kamina. Kakor po navadi pač. Če je za trenutek postal, če je za hip pridržal drog, je prejkone nameraval kaj vprašati, nekaj, kar se mu je zdelo pomembnejše od njegovega opravka. To, vzemimo, kako je zdaj s tem mladim človekom, s Filipom, to bi hotel vprašati.

Toda mladi človek je pripovedoval dalje podrobnosti o tistem svojem znancu. Ni vedel, če si čolnar Vid lahko predstavlja človeka z značilno poltjo Sredozemca, ki je redkost pri Slovencih. Zato ga je vprašal, če je že kdaj srečal kakega Grka. Ne? Sicer pa na Balkanu tako in tako ne manjka takih obrazov! In sedaj naj si čolnar Vid zamisli, kakšen je bil ta človek ... tak, da na njem ni bilo najti najmanjše hibe.

V čolnarjevi domišljiji se ni mogla tako nanagloma izoblikovati podoba popolnega človeka. On je imel svoja leta in je bil nekoliko zamuden zdaj, sredi dela, tako v hoji kakor v mislih. Toda kar je domislil pod svojim nizkim pegavim čelom, je bilo dosledno, neovrgljivo kakor številke. Navsezadnje je tudi on poznal nekaj ljudi. Nekateri med temi so bili možje, pravi možje, se lahko reče, toda tudi ti so imeli svoje pomanjkljivosti. Čolnar Vid je znal ceniti človeške vrline, vendar je menil, da se Bogu doslej še ni posrečilo ustvariti popolnega človeka. On je mnogo samotaril, lahko je dolge ure razmišljal tudi o tem, in se torej ni dal zlahka zavesti. Spoznal je, da je Filip premlad, da bi se mogel okoristiti s takšnimi izkušnjami; menil je, da ga zavaja mladostna zanesenost, in ta, si je mislil čolnar, nima ravno pravšnega merila. Pri takih kristjanih ni srednje poti; ni velikega in majhnega, to bi hotel reči. Vse je zelo veliko ali zelo majhno, zelo lepo ali zelo grdo. Poslušajmo torej, kaj nam bo še povedal.

»Bil sem ponosen na njegovo prijateljstvo,« je pravil Filip. »Marsikateri izžeti aristokratski zmečkanec bi poginil od slabosti ob njem. Prav gotovo bi gagnil od zavisti, če bi skušal vzporejati svojo ničevost s ponosno sproščenostjo tega človeka. In z njegovim znanjem! On, vidiš, me je poučil tudi o tem, o podpeškem kamnu. To sem ti hotel povedati.«

»In kako te je poučil?«

»Da je pač apnenec!«

Filip se je zasmejal in poskočil.

»Toda sedaj moram iti,« je rekel, in ne da bi se še kaj obiral, je stekel po čolnu ter se odgnal na breg.

Bežal je čez Barje in mahal z roko v slovo, ne da bi se obrnil, kajti spomnil se je na delo, ki ga je čakalo v mestu. Že nekaj tednov je nadomeščal risarja filmskih lepakov, ki je ležal v bolnici. Filip ga ni poznal in mu ni privoščil nič slabega, vendar je želel, da bi ta nehotni dobrotnik čimdlje bolehal, kajti Filipu je vsaka risba vrgla toliko, da se je dalo s tem imenitno živeti in kaditi nekaj dni. Danes je bil dan, ko je bilo treba začeti pripravljati reklamne lepake za menjavo filmskega programa. In čeprav za ta opravek še ni bilo nikake sile, ga je veselje ob spominu na to smotrnost vrglo kvišku.

Čolnar Vid je gledal za njim začudeno in ne da bi mogel dojeti tako nenadno in tako radostno nestrpnost; gledal je za njim, dokler ni fant pritekel čez ravan na kolovoz.

»Kakšna ženska,« je rekel naposled, prav gotovo ga čaka kakšna punčara, si je mislil in poprijel za drog.

Stric Ivan ima navado poležavati ob Viru po cele ure. Pri vsakdanjem opravku se mu včasih vsili zanimivejša misel, in to je dovolj, da mu uplahne vsa volja do dela. Obstane — in njegova zbranost se usmeri po čisto drugačnih poteh. Kako smo že rekli, pozveduje gredoč v svojo sobico, kako smo že rekli... Nič, kaj naj bi bili rekli! Sam je in se sploh ne zave polglasnega samogovora. In če se, če se kdaj vendarle zaloti pri takšni spozabi, no, potem razveseljen zmaje z glavo in si pravi, da ga nekam zanaša. Nekam po starčevsko, dragi stric Ivan ...

V sobici se ustavi pred polico knjig in išče po spominu in s pogledom, da bi iztaknil tiskanje, ki bi bilo po vsebini ubrano z njegovo nadležno mislijo. Polica ni širša od poldrugega sežnja, toda visoka vse tja do stropa. Ali to? Stric Ivan si mora podložiti stolček. Ali tisto?

Z izbrano knjigo pod pazduho se potem odpravi proti Viru.

Tam postava, tam se nespodobno preteguje, poseda, poležava, dokler se popolnoma ne umiri in obždi ponajvečkrat v zelo neprimerni drži. Tako premišljuje ...

Včasih si ogleda kak odstavek, a najčešče pride in odide s knjigo pod roko, ne da bi se spomnil nanjo. Čemi v neudobni drži in razmišlja. Tik ob njem pa se nekaj dogaja, nekaj se giblje, tiho in premišljeno se izvija iz zemlje snop vodnih isker, in ko privrvra iz tesni, klokotne, pritajeno, skoraj neslišno vzdihne in se raztelesi v prozornem tolmunu.

To je Selarjev Vir.

Stric Ivan se zamuja ob Viru po cele ure. Sede ali leže se mudi ob njem in bere ali razmotava drzen domislek, ki mu je maloprej dan. Planet je star, ljudje navsezadnje tudi niso tako mladi; v stotisočletjih so si torej lahko marsikaj privoščili. Bili so primitivci, najbolj so se bali teme, in tako so nagonsko bežali pred nočjo ...

Stric Ivan kadi. Glavo ima spuščeno vznak in cigareto prinaša k ustom z gizdavo kretnjo. Toda Vir je hladen, voda je vendarle premrzla, nič več ne more vztrajati z roko v vodi. Nasloni se torej na komolec in se poigra s premrlimi prsti. Dim in ta hlad mu tešita notranjo vznemirjenost, ko ne more pogledati globlje v tolikere podrobnosti. Ta hip zato, ker se ne more vživeti v počutje posameznika iz preteklosti ...

Zgodovina je prepletena z letnicami, vse njene strani so okrašene s številkami. Nekatere niti niso zadete, toda tudi če bi bile točne, so njihove navedbe zelo medle. Prav nič nima človek od njih. Študent se uči zgodovine in vidi Ostrogote, kako pridro čez Karpate. Vsi so približno enako stari, vsi nekam spočiti; nenadoma zrastejo iz tal in se usujejo z bližnjih gričev na planjavo. V kakšnem času? V tistih nekaj minutah pač, ki so študentu potrebne, da prebere poglavje o Ostrogotih. In oblečeni, kako so bili oblečeni? Seveda, zgodovinarji nimajo fotografij davnih evropskih prednikov, ki jih je prignalo čez Karpate, in se opirajo zgolj na dognanja in odkritja arheologov. Ti gospodje tu in tam kaj odkopljejo in potem oblečejo in oborožijo davnega barbara. Bil je tak in tak, pravijo, dasiravno ne morejo biti o tem popolnoma prepričani.

Toda avtoritativne osebnosti dosežejo, da se to zapiše.

Stric Ivan se preseda po travi in maje z glavo — domneve. Same domneve, pravi pomilovalno. Na ta način imamo potem pred seboj človeka iz davnine. Če takle študent odraste v zgodovinarja ali v antropologa ali v romanopisca ali v režiserja in se denimo loti Avarov ... No, potem so vsi ti njegovi Obri uklenjeni v usnjeno oprsje, vsi nosijo z usnjem prevlečene ščite, vsi na iskrih konjičih, kakor da jih ni bilo kaj več kakor stopetdeset. Romanopisec doda še kaj iz svoje fantazije, kako so bili vsi bradati in lasati; režiser pa, ta jim natakne še kak obesek: obročke v ušesa, konopec okoli vratu, kakšno ostrogo ... Toda na kakšno obuvalo naj mu jo natakne, to primitivno ostrogo ... Ubogi režiser! Sami živci so ga, zakaj bosonogega avarskega jezdeca si nikakor ne more predstavljati. Tudi gnoja in mrčesa in lakote in nagote in strahu in pohab in živalskega vreščanja in oblaka smradu, kar vse je spremljalo takšno stotisočglavo čredo ljudi in živali, tudi tega se nikdar ne domisli umetniški estet. Škoda!

Stric Ivan postane znova nestrpen zaradi vseh teh obdelovalcev in opisovalcev minulih dogodkov. Kakor da bi še danes ne bosopetila polovica sveta, si reče.

Naj bi no prišlo danes kaj in uničilo svet! Vse? Ne vse, ampak skoraj. Tako, ostala naj bi le peščica primitivcev, takih, ki si še netijo ogenj z lesom ob les. Vse ostalo naj bi se udrlo in izginilo v zgodovinskem mraku. V nekaj tisočletjih bi se tista peščica nebogljencev prikopala tako daleč, kakor smo danes. Ali bi se — sicer pa jim lahko pustim še več časa, če že hočejo. Mar mi je za čas! Prišli bi torej tako daleč, pisali bi zgodovino in priganjali starinoslovce — dajte, dajte! Ti bi zopet brskali pod tisočletno plastjo zgodovinskega pepela in bi tu in tam le kaj staknili. Kakšno okostje denimo, in razjedene ostanke bronaste vaze. Ali ste videli? Videli, videli! Z natančnostjo bi ugotovili, pred koliko tisoč leti je tod živel človek, ki je že poznal bron, in nikomur ne bi prišlo na misel, če ni morda to nagrobna vaza za cvetje iz dobe, ko so ljudje že poznali letala. Predmet, ki se je po naključju ohranil, kakor mrtvaki iz Venzona spričo sprhnelih sokristjanov ... Če bi takšno arhaično zanimivost izkopali na našem — oho! ... stric Ivan otresa z levico, ker se mu je ogorek pridimil do prstov. To bi bilo zabavno, vražje imenitno za moje rojake, ki jih že danes tare občutek nedoraslosti ...

Potem se prične poslavljati. Brodi z roko po vrelcu, uživajoč ob dotiku z vedno novimi plastmi vode, ki se s silo izvijejo nekje globlje iz zemlje in privro do njegove dlani, božajoč kakor prilizovanje ljubke živali. Meni se z Virom in mu pravi moje božanstvo, moj Hidrohad. Potem se dvigne in odide proti domu.

Selarjeva hiša je težak štirijaški sklad obklesanih skal in smrekovega in jelovega tramovja, dvignjen v poldrugo nadstropje. Kdo ve kdaj in v kakšne namene je bil ta stanovanjski holm sezidan. Bržčas kot pristava sosednjega samostana pred tristo ali več leti. Doslej še ni nihče iztaknil številke, iz katere bi se moglo kaj določnega razbrati; ne v kamnu ne v očrnelem lesu. Nikjer nikakih pisanih znakov, razen srčastega ostanka reliefnega ščita na kamnitem prečniku nad vhodom. In kaj se je košatilo na tem ščitu? Nemara znamenje moči in oblasti z levi in meči ali z mitro in križem kot prispodoba vsiljene vere in slinaste ljubezni. Mar mu je bilo, času, teh zlaganih simbolov! Mrvil jih je počasi in strpno, a dosledno do nepomembnega drobca, ki naj pripomore prizadevnemu zgodovinarju rekonstruirati odlomek preteklosti.

Štirijaška hiša stoji še vedno in tlači s svojo silnostjo kos roba Ljubljanskega barja. S takšno težo pritiska nanj, da so se temelji na severni strani za spoznanje poglobili. Videti je, da so nasmoljeni koli, zatolčeni v močvaro, tu in tam zajeli nekaj zraka; prepustili so se torej trohnobi in klecajo pod trdnjavskimi temelji. Na ta način se je vse nagnilo tja proti Ljubljani, zidovje in podi in stropi, vse se je nekoliko nagnilo naprej, celo velikanski plošči čadaste strehe, strmi in spodrsni, da sta se pozimi lahko otresali snežnega bremena.

A kaj naj to škodi gori lesa in kamenja! Nagnila se je za pedenj ali dva nad Barje, toda seženjski oboki niso popustili niti za las, niti najmanjše razpoke ni bilo opaziti v njih, in Selarjev dom se je lahko še naprej zanašal na njihovo vzdržnost.

In kaj vse je slonelo na teh obokih! Dvanajst, trinajst, čakajte no, vsega skupaj kakih osemnajst prostorov, ne da bi se pri tem menili o vežah in mostovžih in stopniščih. Ali o gospodarskih poslopjih, ki jih tudi ni bilo malo naokoli.

Nič nenavadnega navsezadnje v teh krajih. Mnogo takih domačij stoji tod še dandanes, vsakdo si jih lahko ogleda.

V tem domu je sedaj živelo nekaj ljudi. Sprva jih je bilo šest, dva moška, štiri ženske. Moška sta si bila brata, ženske pa kakor sestre, mlade in še nekam otročje, razen matere, ki je bolehala in je nekaj časa ni bilo na spregled. In ko je umrla, se je hiša še povečala. Tako se je dozdevalo, ker je odšel iz hiše z materjo tudi njen glas. Največ ga je bilo v kuhinji, tega glasu, hkrati pa je polnil vse prehodne prostore, veže in stopnišča. Segel je tudi v klet in pred hišo, akoravno ni bil kričeč. Prav nasprotno bi se moglo reči. Sedaj pa ni bilo več vseh tistih premišljenih naročil in priporočil, nič več ni bilo čuti zanesljivih nasvetov in ukazov. Mati! Selarjevi so se še nekaj dni zatem spozabljali, še nekaj dni zatem so zaman pričakovali, da bi tu ali tam naleteli na njeno urno pojavo. V trgovini je ni bilo, v shrambi tudi ne, in je bilo sploh odveč zamujati se s tem, kajti dokler je bila pri hiši, se je znala pogovarjati z dvema ali tremi osebami hkrati. Na ta način je človek vedno vedel, kje je.

Hiša se je torej povečala, in tako je postal dom še prostornejši. Dokaj več prostora je nastalo v njem, kakor če bi odnesli prav vse pohištvo.

Nekaj dni se je živelo od ugibanj, potem sta se oče Matevž in stric Ivan za nekaj odločila. Domenila sta se, da bi nekaj opustili, trgovino ali gostilno ali celo oboje. »Z vsem,« je rekel Matevž, »z vsem se odslej ne bomo mogli ukvarjati.«

Stricu Ivanu je bilo prav. Menil je, da od gostilne zdaj res ni mogoče več kaj pričakovati. »Zdaj so čisto drugačni časi,« je rekel.

Da, zdaj so bili časi čisto drugačni, to sta oče Matija in stric Ivan zelo pogosto ugotavljala zadnja leta. Če je Matevž izrekel kakšno skrb, če je načel kakšno vprašanje, potem je stric Ivan po navadi dejal, da je tudi on že razmišljal o tem. »Prav o tem sem ti nameraval govoriti,« je dejal. Ukrenilo pa se je po navadi tako, kakor sta stric Ivan in mati Angela uvidela, da bo najbolj prav. Toda sedaj je zmanjkala mati, in življenje v Selarjevi družini se je nenadoma predrugačilo.

Oče Matevž nekaj dni ni mogel nečesa najti. Nihče ni mogel dognati, kaj pravzaprav išče, ker ni nikogar nič vprašal. Hodil je po prostorni hiši s korakom človeka, ki ima časa na pretek in ki namerava vse to predelati. Vse, hišo, pohištvo, vrata, okna. Tako pozorno si je vse to ogledoval. Tu in tam se je česa dotaknil; včasih je odprl kak predal, počasi in previdno, kakor vpričo spečega človeka. V predalu je bilo Angelino perilo; tam so bile njene srajce in druge ženske reči iz bele tkanine. Vse je bilo skrbno porazloženo in je dišalo po svežini. Oče Matevž je pripiral oči in vdihaval ta vonj. S prav takšno počasnostjo je odpiral vrata v posamezne sobe. Toda vrata so se naposled le odprla; bila so odprta na stežaj, Matevž pa je obstal na pragu. Po cele minute je včasih stal tako in o nečem razmišljal pred prazno sobo. Navsezadnje soba ni bila popolnoma prazna, v njej je bila postelja, kakšna miza ali omara: v visoki omari so visele Angeline obleke. Bilo jih je na pretek in med seboj so se zelo razlikovale — po barvi, po vzorcih, tudi po kroju. Visele pa so vse enako brezbrižno in nepremično. Tudi Matevž je stal nepremično; nekaj časa je čakal tako, potem je z roko segel med obleke, da bi zanesel mednje nekaj življenja. Skušal je iz njih zvabiti vsaj nekaj tistih gub, ki se tako vznemirljivo ubirajo in izginjajo v skladu z žensko hojo. Z gibko žensko hojo. Tako no, kakor je hodila Angela.

Včasih pa se je znašel v kleti. Nič ni vedel, kdaj in zakaj je pritapljal po stopnicah v klet. Bilo jih je sedem in nato še tri stopnice. Sedem vzdržnih hrastovih plohov, zagozdenih ob surovem zidu do kota, iz kota v obsežni prostor pa trije kamniti pragovi. Na teh je potem obstal in lovil spomine. Toda ti so prehitevali drug drugega in niso bili voljni strpeti kaj dlje samo pri eni predstavi. Jezdili so drug na drugem, toliko jih je bilo nagnetenih v kleti, in vsak dojeti občutek je lahko spremenil njihovo podobo. Kisast vonj, postavimo, ki se je udomačil pod oboki, ali skromnost dnevne svetlobe ali ovlaženost kamnitih škrli. In na nobenem, prav na nobenem ni visel neprijeten dogodek, razen ...

Kaj je svet vedel, kako sta živela Matevž in Angela!

Nemalokrat sta trčila skupaj prav na teh oznojenih stolbah. Angela! On je pridrvel v klet z nestrpnim klicem, zakaj v hiši je vršalo, bila je polna gostov in vino se je iztekalo dosti bolj naglo kakor v Kani. Ona pa je že hitela navzgor, in tako sta se čestokrat ustavila drug pred drugim prav na stopnicah. Angela zasopla in razgreta, Matevž s hudomušno razigranostjo v očeh in v spakljivi drži. Angela z veliko trebušasto steklenico v vsaki roki — belo vino, črno vino, on z razkrečenimi prsti, kakor pošast iz pravljice: zdaj zdaj ... Namesto tega jo je stisnil k zidu ter otipaval to svojo drago lastnino, ki se ni utegnila braniti. Trenutek, dva je srkal njeno toploto in pozabljal na voznike, ki so ugibali, kam ju je hudič nesel. Matevž! Ali čuješ?

Toda privid ni hotel trajati. Pod največjim sodom se je nakapljala kalužica, ki je odsevala rubinast žarek svetlobe. Komaj se je Matevžev pogled srečal s tem žarkom, je nad mlakužico zrasla čisto drugačna podoba ob čisto drugačnem času.

Bila je jesen in v klet se je nacedilo dva do tri pednje vode. Vsako jesen in vsako pomlad se je prikradla voda v Selarjevo klet. Kdaj pa kdaj več, kdaj pa kdaj manj, tako pač, kakor je stala voda na Barju. Kako da ne, včasih je sploh ni bilo! Toda to so bile redke jeseni, redke pomladi. Tisto leto torej se je je nabralo dva do tri pednje. O, nič strahu za vino! Sodi so počivali na hrastovih prečnikih, prečniki na primernih podzidkih, vse lepo po desetletnih — vrag si ga vedi — nemara celo po stoletnih izkušnjah.

Toda do sodov je bilo treba vendarle zabresti v kalno vodo; tistih nekaj dni, dokler je trajala povodenj, se je bilo treba potemtakem sezuti in brez pomišljanja zabresti. Navsezadnje ni nihče poginil zaradi tega — jesenska voda je mlačna in ne povzroča nikakega trpljenja. Da se človek le sezuje in zaviha hlačnice.

Tudi Angela se je morala spodrecati. Morala je privzdigniti krilo visoko nad kolena, zakaj pri pretakanju je bilo ohlapno krilo vedno v nevarnosti, da se namoči; morala si je torej nekako pomagati. Navsezadnje je bila sama. Matevž sedaj stoji na kletnih stopnicah v drži neprisebnega človeka, ki sledi čudoviti prikazni. Nekaj hipov se naslaja ob teh podobah, zaverovan je vanje nekaj trenutkov in se prav nič ne upira trpki bolečini ob tem spominu.

Tisti dan je pustila Angela kletna vrata odprta. Navsezadnje so vsi puščali kletna vrata priprta ali odprta, ko so tekali v klet. Nekaj zaradi naglice in da se na povratku ni bilo treba truditi z odpiranjem in pridušanjem. Ob tisti priložnosti je Matevž udaril po tilniku starega voznika iz hribovske vasi, bi se reklo Suhozemnika Antona. Prav na pragu teh vrat ga je bil mimogrede zalotil, ko je pasel oči na Angelini neprisebnosti, kakor pohotna starca na nagoti čiste Suzane. Bil je nagnjen nad stopnicami in je pridrževal dih, priskutnež stari, zato je Matevž zamahnil. Čisto brez premisleka je ravnal, ker ga je bil hudič prinesel mimo prav v tistem hipu. Drugače bi se kaj takega nikdar ne moglo pripetiti. Matevž je bil gostilničar; v njegovi presoji je premnoga nenavadnost postala vsakdanjost, nad katero ni bilo vredno zapravljati potrpljenja. Njegove strpnosti ni mogla izzvati nekoliko drznejša beseda, niti je ni mogla omajati nekam smelejša kretnja. Včasih se je iztegnila opaljena kmečka roka, od pijače omreženi voznik je včasih kaj namignil. Plačeval je svoje vino in prišepnil Angeli nekaj besed — o moških hlačah, če se vzame, in o ženskem krilu, ali pa ji je zapel dva stiha. Dva stiha iz vsakdanje pesmi, speljane v spodrsno rimo. Toliko pač, da je Angela zardela. Navsezadnje je bila Angela brhka ženska — prava reč, če se je stegnila dolga kmečka roka in se ji ovila okoli pasu. Matevž je bil gostilničar, zrel mož, ki je znal ločiti šalo od zla, četudi je bila šala nekoliko pretirana. Toda s slinastim licemercem je bilo povsem nekaj drugega, in Matevž bi bil moral priznati, da ga ne more trpeti že na videz. Poleg tega pa je bil cerkveni ključar, baje je nosil pod pazduho zamaščen škapulir in je strogo zavijal oči nad naj nedolžne j šo spozabo. Tudi nad nehotno mladostno spozabo je kremžil obraz v zgražajočo se mrdo. Matevž ni nikoli videl tistega škapulirja; bržkone ga tudi kdo drug ni nikdar videl, in vrag znaj, ali je Suhozemnik Anton res nosil tisto reč. Toda tedaj Matevž ni utegnil dosti razmišljati — on nikakor ni hotel udariti po Suhazemniku, po Antonu, temveč po lažnem bogomolcu, po tistem škapulirju, če ga je res nosil. Po tem je hotel udariti in po opravljivcu, in še to samo iz odpora do hinavskega prenarejanja. Ko bi ne bilo tistega stopničastega kletnega jaška, bi se bil Suhazemnik opotekel po veži, zavalil bi se bil kvečjemu, pijan kakor je bil, pod zid in bi se bil ob tej priložnosti nemara le spozabil nad svojim svetništvom s kakšno kletvino. Tako pa ...

Matevževi hčeri sta bili tedaj še otroka. Prav tako Cvetka, ki so jo, siroto, komaj prinesli v Selarjevo hišo. Tudi Angela, Matevževa žena, se tedaj še ni utegnila seznaniti z nekaterimi nerodnostmi v življenju. Rodila je dve hčeri, toda bila je še zelo mlada, zelo neizkušena. Na ta način Matevž res ni vedel, komu naj priskoči na pomoč. Ali staremu vozniku? Ta je bil nagnjen nad stopnicami in je bil torej pripravljen pasti z vso težo v klet. Zropotal je po tistih hrastovih plohih, kakor prazen sod je zgrmel zviška in si načel glavo na dnu, na treh kamnitih pragovih. Ali naj pomaga Angeli, ki se je sesedla ob sodu? Iz odprte pipe je vrela svetla črnina, rubinasti curek si je prizadeval, da bi pordečil kalno vodo, toda bil je prešibak, njegova barva premedla. Bilo pa ga je dovolj, da je zavedel Matevževo predstavo v hudournik krvi, ki je poplavljala Selarjevo klet, Selarjevo domačijo, vse ustaljene navade na tej domačiji, spokojnost in ugled te stare domačije.

Sicer ni bilo še nikjer opaziti kaplje krvi, toda Matevž je brodil po njej do kolen, stene kleti so se prepleskale z njo, kri je udrla v obutev, prilepila je hlačnice h koži, in ko je dvignil Angelo iz vode, je curljala kri tudi od njenega oblačila ... Na ta način se lahko nekaj zruši. Matevž je stal s svojim dragim bremenom v naročju sredi poplavljene kleti, prepuščajoč se občutkom nečesa nepopravljivega. Takšen je torej konec! Takšen razpad neke življenjske celote lahko povzroči človek z enim samim zamahom, z enim samim udarcem po starem prikritežu ...

Ta čas se je v kleti nabralo ljudi. Najprej je prišel en sam. Slišali so nekakšen ropot, in Mazejec z Brezovice je prišel, da bi ugotovil, kaj se tam dogaja. Razvrstili so se po lesenem stopnišču, vsi pač, kar jih je bilo tedaj v gostilni, in sami moški. Pet ali šest in sami moški. Kaj pa imate tukaj, pri vseh hudičih! Strmeli so drug drugemu čez ramo in čakali, da se jim oči privadijo slabi svetlobi; ne temu ne onemu se ni dalo stopiti v vodo. Ali si ti, Matevž? Kakopak, Matevž je še vedno stal tam do kolen v vodi in z Angelo v naročju. Gledal je može na stopnicah s prav takšnim pogledom kakor oni njega. Sedaj me bodo nekaj vprašali, si je mislil. Moški pa — zdaj zdaj bo Matevž spregovoril, so menili, nekaj nam bo pojasnil. Toda Matevž ni utegnil reči ne črne ne bele. Angela je prišla k sebi in drgetala na njegovih rokah, kakor da se je je polastila nekakšna mrzlica. Prejkone je bilo to od strahu. Tudi Matevžu so se tresla kolena. Navsezadnje je Angela vprašala, kaj se je zgodilo. Za božjo voljo, je rekla, kaj se je vendar zgodilo.

Potem je prišel stric Ivan. Hvala Bogu, da je prišel on. Njemu ni bilo treba ničesar pojasnjevati, on se je takoj znašel. Točno še ni mogel dognati, kaj se je zgodilo v kleti — nihče ne bi mogel tega uganiti, toda stric Ivan se je ravnal po izrazu na Matevževem licu. O, Ivan je imel svojevrstne čute, ki so znali vedno pogoditi približno resnico. Pred njim je, postavimo, stal neznanec, ki še ni odprl ust, niti premaknil se še ni neznani človek, toda stric Ivan je že marsikaj vedel o njem.

Njegova občutljiva notranjost je vsrkavala približno resnico z neznančevega obraza, iz njegove drže, nemara iz njegovih oči ali preprosto iz ozračja, ki ga je prinesel s seboj neznani človek. Vsakega človeka spremlja sloj ozračja, prepojen z njegovimi značilnostmi. Nemara je bilo to, nemara je to usmerjalo njegova posebna čutila do pravilnih spoznanj. Morebiti. Prav lahko pa bi bilo kaj drugega.

Stric Ivan se niti ni zavedal te svoje posebnosti. Nikakor si ni lastil vrlin kakega vidca, sploh ni nikdar razmišljal o tem, da mu je nekaj očito, kar je ostalo drugim prikrito. Prišel je, denimo, človek in jim natvezel zanimivo zgodbo. Domači so napeto poslušali, gostje so tudi nategovali ušesa, da bi se mogli nakrohotati, če je bilo pripovedovanje šaljivo, ali da bi se pomagali čuditi, če bi bila vest neprijetna. In potem so se temu primerno obnašali. Tudi stric Ivan se je ravnal po drugih, prav tako se je zabaval kakor vsi ali pa majal z glavo od začudenja, akoravno je takoj dognal, da človek laže. Menil je pač, da ni nihče prezrl laži. Pritrjujejo, si je mislil, prav nihče mu ne oporeka, jaz tudi kimam in ne ugovarjam, tako pač zaradi razpoloženja, toda laži nikakor ni moči prezreti.

Prihitel je zadnji v to nesrečno klet, pa se je prvi seznanil s približno resnico. Bil je domač v tem zamračenem prostoru in nobena podrobnost ni mogla uiti njegovim pozornim očem. Na treh kamnitih stopnicah je torej ležal človek. Moški brez znaka življenja. In v tišini je bilo čuti samo curek črnine.

Stric Ivan je ukazal Matevžu, naj gre gor. »Gor jo zanesi,« je rekel.

V besedah ni bilo nikake vznemirjenosti, bil je vsakdanji Ivanov glas, le z rahlo spremembo, ki jo zahteva pameten nasvet. Gor naj jo zanese torej. Rekel je to in se stisnil k zidu, tako da Matevžu ne bi bilo treba stopiti čez trup starega Suhazemnika. Potem je stric Ivan zabredel po kalni vodi. Zaprl je pipo in tako pretrgal žuborenje iz petstolitrskega soda, ki je dotlej motilo pretečo tišino ...

Matevž z Angelo v naročju se je bil torej prerinil na vrh. V kleti so ostali stric Ivan, zvedavi možje po stopnicah in stari Suhazemnik. Suhazemnika je spravil padec po stopnicah v zelo neprikladen položaj. Bilo je mučno gledati spoštovanega moža, uglednega moža v tako spakljivi drži. Podvite roke, noge stisnjene k mršavemu trupu, to ni bilo nič tako nenavadnega. Kmetu se marsikaj pripeti v njegovem življenju; v gozdu ga čestokrat podere deblo ali ga prevrne konj, nemalokrat zdrsne po strmini ali obleži pod pretežkim bremenom. Vsakdanje kmečke nadloge pač, kakor vino in žganje, ki sta tudi močnejša od kmeta in ga tu in tam zvalita v živo mejo. Nič nenavadnega torej. Mož je še vedno živ, in ko mu pomagajo pokonci, še vedno lahko preklinja. V starem Suhazemniku pa ni bilo več niti kanca življenja. Koščena glava se je tiščala k zidu, bila je brez pokrivala in oblepljena z okrvavljenimi lasmi. Suhazemnik se je zelo rad ponašal s svojimi lasmi. Meni se je ni bati, je ponavljal, če so ravno govorili o pleši, in: sivi so, sivi, ti moji lasje, to je pač od tega, ker rasto iz soli. Kakopak, marsikomu so poganjali iz plehkobe. Sedaj so bili ti lasje omadeževani s krvjo, ki si je izpod njih utrla dve stezici mimo levega uhlja in po dlakavem licu v kotiček odprtih ust. Takoj se res ni moglo reči, od kod je privrela, ker je bil upadli obraz obrnjen proti zidu, da pa v njem ni več trohe življenja, o tem ni bilo dvoma.

Stric Ivan si je dal dosti opravka s starim Suhazemnikom. Naravnal mu je glavo, potem ga je otipaval pod jopičem, pod srajco, da bi začutil kak drhtljaj srca nemara. Nekdo je menil, da se da to dognati z zrcalom. Tako? Da, z zrcalom se da ugotoviti, če je še kaj življenja v človeku. Počakali so torej, da se je našlo ogledalce, in to so potem podržali staremu Suhazemniku pred obrazom. Toda Suhazemnik ni hotel dahniti vanj, pač pa je v odsevu kazal še grozljivejšo podobo. Zelo neprimerna domislica torej, ta z ogledalcem, tudi zato, ker so kasneje govorili, da se stari hvalisavec še po smrti ni mogel odreči prirojeni nečimrnosti.

Cerkveni ključar je bil torej mrtev. Srenja je bila mnenja, da je imel mož svoja leta, in naslednika, ki bi bil vreden varovati cerkvene ključe, tudi ni bilo težko najti. Toda odšel je na zelo nenavaden način in prizadejal Selarjevi hiši mnogovrstne neprijetnosti.

Najprej so prišli orožniki.

Preden so seznali za dogodek in prikolesarili z Vrhnike, je minilo dokaj časa. V tem času je stric Ivan spravil ljudi iz kleti. Rekel je, da se tu ne sme nihče več zamujati, nič predrugačiti, je rekel, ker je to stvar oblasti. Potem pa se je podvizal, da bi našel Matevža. V hiši je nastala nenavadna tišina, akoravno so bili gostje še vedno tam; prišlo jih je še nekaj in nihče se ni odpravil dalje. Sedeli so v veliki gostilniški sobi, vsi resni in polni ugibanj in redkih besedi.

Tak tako, praviš?

Vrag znaj, kako je do tega prišlo!

Pravkar je še sedel tukaj le, na, pa ti leži mrtev v kleti.

Le kaj ga je zaneslo tjakaj? Pijan ni bil videti.

Prav res da ne!

Vstal je in šel ven, prejkone na potrebo, pa ga je zaneslo. Prav tja ga je zaneslo. In zdaj je mrtev.

Mrtev, kakopak!

Poleg tega so si morali streči sami, ker so se vsi hišni ljudje nekam porazgubili.

Stric Ivan, ta je še vedno iskal Matevža. Pogledal je pred hišo, potem je odhitel v gornje prostore in našel tam Angelo. Odprl je nekaj vrat in naletel v zakonski sobi na Angelo. Sedela je na postelji in nekaj govorila.

»Ali si sama?« je vprašal.

Sama? Pri njej je bila Štefka. Potem so bila tukaj tudi Vsa tri Selarjeva dekletca, hčerki in Cvetka. Toda te so spale.

»Ne, ne,« je rekel stric Ivan, po Matevžu sprašujem.

»Pravkar je šel,« je rekla Angela. »Naročil je, naj se uležem in naj se nekoliko pomirim.«

Angela je bila bleda in roke so se ji še vedno tresle.

»Nič mi ni,« je rekla in se nasmehnila. »Prišla je Štefka ...«

Stric Ivan je ni utegnil poslušati. Spraševala je, če je kdo v gostilni pri ljudeh ali nekaj takega, toda on se ni utegnil zamujati. Angela je imela vlažne oči; svetile so se v brezskrbnosti in v naglasu njenih besed ni bilo strahu. Matevž ji potemtakem ni odkril resnice, nemara jo je bodril in tolažil, lahko pa, da Matevž sploh ni odprl ust in se ji je samo smehljal. Stric Ivan se je umaknil z vrat. Odšel je po mostovžu in navzdol po stopnicah, naglo naglo, kakor sicer ni bila njegova navada.

Na Selarjevem dvorišču je vsakdanji barjanski večer, ki nikomur ne da slutiti, da se je v tej hiši zgodilo nekaj slabega. Barje se zgublja v sivkasti izparini; nad njim je jesen in kos tega letnega časa ima zdaj vsak kmet na svojem dvorišču. Pred hramom je stresenih nekaj voz krompirja in gomila pese, izpod kozolca štrli oje, za ojesom je voz, naložen z nekakšnim snop jem — koruznica najrbž, če ni že zgodnja ajda. Pod širokim kozolcem je že poltema, ničesar ni moči več razločiti. Matevž! Ne, Matevža ni bilo pod kozolcem. V hramu tudi ne. Stric Ivan se je obrnil proti hlevu, ker je tam nekaj rožljalo.

Matevž se je nekam odpravljal. Mlajšemu konju je bil nadel komat in sedaj mu je pozapenjal jermen je. Kar tam v temi je delal to in s počasnostjo človeka, ki še vedno ne ve zanesljivo, ali bo res krenil na pot. Stric Ivan je stopil naprej in se tudi sam zgubil v tisti hlevski temačnosti.

»Ali kam nameravaš?« je rekel. Mirno, vsakdanje, kakor bi bil vprašal včeraj ali predvčerajšnjim, ko je bilo pri Selarjevih še vse po starem. »Ali se kam odpravljaš?«

Nekaj časa ni bilo iz teme nikakega glasu, razen naseka vanj a konjskih zob po železnem pregibu v gobcu. Potem se je Matevž odhrkal; pričakovati je bilo torej, da se bo oglasil.

»Ti niti ne veš, kaj se je zgodilo,« je rekel. »Ivan, brat moj, nekaj strašnega se je zgodilo ...«

Stric Ivan ni razločil Matevža v temi, niti njegovih obrisov ni mogel zaznati, vendar je določno čutil, da stoji pred njim, da se z rokami oprijemlje konjske grive, da maje s povešeno glavo, vtem ko ponavlja: »Zdaj je konec. Ivan, brat moj, zdaj je vsega konec ...«

Stric Ivan se je premaknil. Stegnil je roko predse, da bi dosegel Pramov hrbet. Potem se je naslonil nanj in nezavedno pustil dlani, da je drsela po voljni dlaki, da je vpijala toploto gladke kože. Od vsepovsod je v tem prostoru vela takšna toplota in tešeča voljnost; brezstrastna mlačnost živalske strpnosti, ki je mogla tudi v človeku ukrotiti preočita čustva. Stric Ivan se je vdal temu vplivu in občutil dokajšnjo potešitev notranje vznemirjenosti, ki ni zaupala nameram njegovega razuma. Stric Ivan je želel, da bi bil tudi Matevž deležen takšnega blažila, menil je, da bi se potem dokaj lagodneje pomenil z njim. Toda bil je v skrbeh zaradi časa. Ne bo dolgo, si je mislil, ko se bodo prikazali orožniki, in se torej ni smel zamujati z rahljanjem Matevževe zgubljenosti. S tem nikakor ni mogel zgubljati časa.

»Govoriš o nekakšnem koncu,« je rekel. »O kakšnem koncu, Matevž?« Tako je vprašal, ne da bi se ganil. Močno si je želel, da bi se ga Matevž dotaknil. Dotaknil se me bo in bo ugotovil mojo mirnost, si je rekel, čutil bo, da se lahko opre name, in to mu bo pomagalo iz začetne zbeganosti. Potem bom govoril z njim; potem ko se bo nekoliko zbral, bo mnogo laže govoriti z Matevžem.

Tedaj je Matevž vprašal, če je stari Suhazemnik mrtev.

»Mislim, da je mrtev,« je rekel stric Ivan. »Če pade človek po tistih naših pragovih, potem ne vem, kako naj si pomaga s takšnimi leti. Spodaj je zid. Prejkone je udaril z glavo v tisti zid.«

Stric Ivan se je ves čas mučil s to ugotovitvijo. Sedaj je bilo povedano, in to je bilo dobro. Nespametno bi bilo po drobcih privesti Matevža do tega. Stari Suhazemnik je mrtev. Nesrečnejše novice bi Matevžu ta dan ne mogli sporočiti. Mrtev potemtakem. Matevž je zaječal, nekaj je zamomljal v temi, toda stric Ivan se ni nameraval pridružiti njegovemu obupu. Sedaj se utaplja, si je mislil, omamljen je od udarca in tone, jaz pa nikakor ne smem rahljati svoje zbranosti. Utapljajočega se je treba cesto omamiti z udarcem, da nam ne postane nevaren, ko ga rešujemo iz reke. Nikakor mu ne smemo prizanašati, če ga hočemo rešiti. Stric Ivan je začutil Matevževo roko na prsih in se zganil, da bi mu bil bližji. Matevževi prsti so se skrčili, s srajco so grabili tudi kožo, toda stric Ivan ni občutil nikake bolečine. Tudi to je potrebno, si je mislil, rekel pa je s preproščino in neprizadetostjo, da je bil Suhazemnik pripit.

»Star je bil,« je rekel. »Poleg tega je bil nekoliko okajen, in tako ga je zaneslo. Marsikoga je že zaneslo prav tja do tistih podbojev. Stopiš iz gostilniške sobe v vežo in si nekoliko omrežen, potem te pijača nagne na levo, najprej na zid na to stran te nasloni, in zatem si takoj na kletnih vratih. Če le kreneš naprej, hočem reči, te zapelje do vrat na nasprotni strani. Prav gotovo se je staremu Suhazemniku kaj takega že marsikdaj pripetilo, nemara je bil tega že vajen; postal je pri vratnih podbojih in si pomagal dalje. Tokrat pa so bila vrata odprta. In tako je omahnil. Tistih vrat bi nikdar ne smeli puščati odprtih, menim. Najbrž bomo imeli še sitnosti zaradi tistih vrat ...«

Rjavček se je prestopil. Naveličal se je teže, ki je slonela na njem, in se umaknil k pregradi. Rad bi se bil znebil tudi komata in žvale, potresal je z glavo, da bi se izmaknil tudi tej nepotrebnosti, toda Matevž in stric Ivan nista vedela zanj. Stala sta si nasproti in se držala drug drugega. Nekaj časa sta nemo stala tako, potem sta sedla v jasli.

»Ves popoldan sem zgubil s tisto ničvredno črpalko,« je rekel stric Ivan. »V kleti je vode do kolena, črpalka pa srka v prazno.« Nekega dne jo bo treba vsekakor nadomestiti, z novo seveda. Urezal ji je bil nova tesnila, jih zamenjal ter pritegnil vijake. Sedaj vleče za silo. Matevž tako in tako sam ve, kako je s takim krpanjem rjavine.

»Potem sem se bil odpravil v hišo, da bi si razkužil odrgnino z žganjem. Nekoliko sem se bil mahnil po členkih pri tistem opravilu. Grem torej sem čez dvorišče in vidim starega Suhazemnika na hodniku. Bržčas se je šel odcejat. Pravkar se je bil ločil od zidu na levi in — kakor sem ti že pravil. Prav tja se je odmajal. Tam pa je naletel na praznino, kajpak, kletna vrata so bila odprta in prav ničesar se ni utegnil oprijeti. Ko bi bil prisebnejši, bi se nemara še ujel za podboje, tako pa je omahnil. Z vso težo je padel navzdol ...«

Matevž je molčal. Tako neprizadeto pripovedovanje ga je malone docela iztrgalo iz prejšnje zgubljenosti; strmel je v temo in se polagoma vračal v vsakdanjost. Sledil je ves zavzet podrobnemu opisovanju strica Ivana, kakor sledi otrok neresnični pravljici. Toda stric Ivan je umolknil; pravkar je utihnil, in tega nikakor ne bi smel storiti. Pravljica se je pričela razblinjati ...

Tedaj se je stric Ivan znova oglasil.

»Kdo se ne bi ubil!« je rekel.

Tudi Angelo je slišal, ker je nekaj zakričala. Vražje se je morala ustrašiti. Toda on je kljub temu skočil prej v gostilno, da bi sklical ljudi. Prav njega je hotel imeti, Matevža, pač zaradi Angele. Planil je torej v veliko sobo in dvignil ljudi. V klet se je zvrnil, je rekel, stari Suhazemnik je padel v klet, ali nekaj takega. Moški so odpirali usta, kazali so neumne obraze ... V klet praviš? Naposled so se izmotali izza miz, odhiteli so ven, tako je govoril stric Ivan, »jaz pa sem se zamudil še toliko, da sem pozaklenil predale.«

In Matevž, kje je bil on ta čas?

»Jaz?«

Takega glasu stric Ivan ni bil vajen pri Matevžu. Nekaj tujega je padlo v temo in skazilo njegovo neprisiljeno pripovedovanje, nekaj trdega je udarilo ob lahkotno pravljico in jo načelo. Jaz? Stric Ivan se je resno zbal za Matevža.

Matevž mu je bil brat, toda če bo kos današnji preizkušnji, tega ni mogel vedeti. V Selarjevi hiši se je zgodilo nekaj nenavadnega. Za pošteno hišo na kmetih je to velika nesreča, za vsak kmečki dom bi bila to velika nesreča, in nihče ne bi imel v njej več obstanka. Včasih se tudi naslednji rodovi ne morejo znebiti sence, ki je nekoč padla na njihov dom.

Stric Ivan je našel vrzel; skoznjo bi se bilo mogoče izvleči brez hrupa, zdelo se mu je, da bi se prav lahko obšla resnica, če bi bil Matevž kos preizkušnji. Matevž je bil močan, s tistimi svojimi udi bi prav lahko nadomestil škripec pri hiši, toda drugače je bil kakor otrok. Sedaj se bo usul nanj plaz predsodkov, in ni mogoče vedeti, če bo Matevž vzdržal nevajeno težo.

Jaz sem pripravljen, jaz si prav lahko naložim odgovornost tega nesrečnega dne. Pripravljen sem si obremeniti vest z morečim vznemirjenjem, da se rešijo otroci. Dekletca je vsekakor treba rešiti, poleg tega je tu še Angela. Toda Matevž je slabič; v svoji poštenosti je velik otrok. Šel bo in izpovedal resnico, akoravno ga nihče ne bo vprašal po tem.

Stric Ivan je vzdihnil — resnico, ki je krvična. Kak dan ali dva, si je rekel. Menil je pri sebi, da bi moral imeti nekaj več časa na razpolago, da bi mogel vplivati na Matevža. Kak dan ali dva, si je ponovil, potem bi Matevž voljno sledil njegovim nasvetom. Po hotenju je bil otrok in se je vedno zanašal na njegove nasvete. Toda čas je bežal in ne bo dolgo, ko se bodo prikazali orožniki.

Teh se stric Ivan ni plašil. Orožniki pač! Bili so rej eni in zavaljeni in so radi razkazovali svoje pretisnjeno nasilje, toda pod kraljevsko kapo ni bilo kdove kaj iznajdljivosti. Znali so na pamet nekaj predpisanih vprašanj, vse drugo so potem zvlekli iz osumljenca s svojevrstno psihološko pripravo, s palico, denimo, ali s klofutami. Tako so ravnali s cigani, s potepuhi in tatici, toda človeku z osebnim dostojanstvom, takemu se nikakor ni bilo treba bati strahovanja. Moral bi odgovarjati na priložnostna vprašanja — dobro, toda če ste stali tukaj, kako ste mogli potem ... — in tako naprej. Samo pri svojem bi moral vztrajati. Svojo detektivsko izvedenost so orožniki črpali ponajveč iz kriminalnih zgodb, natisnjenih v podlistku občasnega režimskega časopisa. Čestokrat so se torej preizkušali v logičnem sklepanju, v doslednem nizanju nadrobnosti, iskali so odtrgani gumb (detektiv v kriminalnem romanu si je znal čudovito pomagati z najdeno zaponko) in podobno. Na vsak način so hoteli odkriti krivca, preden se bo prikazal preiskovalni sodnik. Toda zaključki so bili hudičevo mršavi. Prinašali so mnogo manj presenetljivosti nego razočaranj.

Stric Ivan se je namuznil v temi — prejkone orožniki še niso prišli na to, da pisateljeva domišljija trga gumbe po potrebi; tu in tam si kaj podtakne, kar ji potem olajša preiskavo. Našim orožnikom se marsikaj izjalovi, si je mislil stric Ivan, in potem skušajo svojo nespretnost prikriti z zapisnikom. Pri sestavljanju zapisnika skušajo uveljaviti svoj uniformirani prav, ki se mu ne upa ugovarjati vsak osumljenec. Tako. In sedaj podpišite tole!

Dobro, dobro, o zapisniku bomo še govorili! Stric Ivan sedaj ni utegnil razmišljati o vsem, imel je morda le še nekaj dragocenih trenutkov, in te je moral posvetiti Matevžu.

»Iskal sem te,« je rekel, »prejkone si se mudil v shrambi. Pred tem, hočem reči.«

»V shrambi?«

Matevževega glasu je bilo eno samo veliko začudenje. I kajpada, v shrambi, toda hotel je povedati vse kaj drugega. Jaz sem ga, je hotel reči, jaz, brat moj. Po Suhazemniku je mahnil, čeprav ne s takšnim namenom. Le kdo, pri vseh svetnikih, bi bil pričakoval kaj takega. Toda pred tem se je res nekoliko obiral v shrambi, nekaj rezljal, nekakšno mesnino je rezal, in stric Ivan ga je speljal prav tja s svojim vprašanjem.

»Da, da,« je rekel, »v shrambi.«

Stric Ivan se je dvignil iz jasli, da bi lahko stal ob Matevžu in mu dal čutiti svojo bližino. »In potem si slišal tisti ropot, pravzaprav Angelo si slišal, ki je zakričala.«

Angelo? Ne, ne. Matevž se bržčas sploh ni mogel spomniti tega, nekaj je s trudom razmišljal, zakaj v hlevu je nastala popolna tišina.

»Nekaj te je vsekakor zmotilo pri tistem opravku v shrambi. Slišal si nekaj in stekel v klet. Kako bi mogel drugače planiti v klet? Rezal si nekakšno slanino, praviš?«

»Da, da,« je rekel Matevž. Potem se je prepustil hlastajočemu gostobesedju, iz katerega je stric Ivan seznal vse nadrobnosti Matevževega početja do trenutka, ko bi se bil moral odpraviti iz shrambe. Toda od ondot se Matevž nikakor ni dal spraviti.

Šel je bil v shrambo s hlebom kruha. Hlebec je bil načet in v točilnici so se muhe pasle po njem, zanesel ga je bil torej na čisto polico. V shrambi ni muh, in lahko bi se bil takoj vrnil, pravzaprav ni imel drugačnega opravka v shrambi in bi se bil moral takoj vrniti v točilnico. Angela je bila v kleti, on pa je zanesel tja tisti hlebec. Potem ga je hudič premotil, da si je odrezal grižljaj slanine. Ne, nihče mu ni ničesar naročil. Žvečil je, in ker je že imel nož v rokah, se je zamujal s tistim kosom slanine, namesto da bi se bil vrnil v točilnico. Obračal ga je, rezkal okajene robove in se brez vsake potrebe motal tam, medtem ko je bila Angela v kleti. Da, nekaj je brundal, naj bo stara ali mlada, nekaj takega in godel pod glas in tisto reč je žvečil ...

Matevž je govoril naglo, nemara je v temi tudi krilil z rokami, toda iz shrambe se nikakor ni hotel premakniti. Ko je izčrpal tudi drobce spomina na zamujene minute v shrambi, se je začel ponavljati, toda v vežo ni hotel stopiti.

»Da, da,« je rekel stric Ivan nestrpno. »In potem si slišal tiste glasove iz kleti. Tam je nekaj zaropotalo, nekdo je zakričal ...«

»Da ...«

»No, torej! Popustil si vse in skočil v klet. Menil si pač, da se je moralo kaj zgoditi ... Kak sod nemara, na to si pomislil in na Angelo ...«

Matevž je neodločno dahnil v temo. »Da,« je rekel.

Stric Ivan se je tudi oddahnil.

»Praviš, da si nekaj godel v shrambi?«

»Da, nekaj sem momljal ...«

»Potem si slišal nekak ropot iz kleti?«

»Da ... V kleti je nekaj zaropotalo ... Nekaj je zakričalo ...«

»Skočil si torej v klet?«

Matevž se je obotavljal.

»Da,« je rekel naposled. »Popustil sem vse in odhitel, da pogledam ...«

»Kajpak,« je rekel stric Ivan, »v kleti je bila Angela. Menil si, da se je premaknil kak sod?«

Na dvorišču je nekdo poklical Matevža. Nato je prišla Štefka z lučjo.

»Stric Ivan!« je zaklicala.

Angela je spraševala zanju, in gostje so tudi hoteli vedeti, kod hodita. Bilo jih je vedno več v točilnici in vsi so govorili samo o starem Suhazemniku.

»Dobro, dobro,« je rekel stric Ivan. Snemal je rjavcu komat in vpričo Štefke nadaljeval pogovor z Matevžem. »Še dobro,« je rekel, »da si slišal tisti ropot. Angela, ta se je zelo prestrašila, prav lahko bi bila utonila tam doli.«

In ko sta šla za Štefko, ki jima je svetila čez dvorišče, je vprašal po otrocih. O, ti so bili v postelji. Angela in Štefka sta spravili dekletca v posteljo, sedaj pa bi bilo treba, da se kdo pomeni z ljudmi.

»Dobro, dobro,« je rekel stric Ivan.

Pozno v noč že so potem prišli orožniki.

Stari Suhazemnik je tako našel svoj konec v Selarjevi kleti. Bil je nekoliko majav in je stopil v prazno, kakor se prečesto zgodi po krivdi pijače. Ni bil najbolj priljubljen, res ne, vendar si takšne smrti le ni zaslužil. Če pa je za življenja v mislih in dejanjih sledil temu, kar je naglas hvalil ali obsojal, mu ne bo slabo na onem svetu — cerkvenemu ključarju nebeški ključar prav gotovo ne bo delal težav pri odbiri veljavnejšega prostora.

Nikogar ni bilo, ki bi si bil drugače tolmačil njegovo smrt. Ne oblast ne domačini. Prav nikogar ni bilo, ki bi se ne bil zanesel na Angeline izjave: nekaj je nenadno zgrmelo navzdol; ali Matevževe: bil sem v shrambi, ko je nekaj zropotalo v klet, nekaj je zavreščalo... Sicer pa, kdo bi mu bil kaj hotel, staremu pobožnjaku!

Naj le moli, saj moli zase!

In za verne duše v vicah?

Tudi. Vendar se piše vse v njegovo dobro.

Samo čolnar Vid je klel svojo zlo srečo, ker ga je bila prav tisti večer prinesla po bližnjici sem čez Selarjev vrt. Prišel je mimo stare žage in okoli kozolca na dvorišče, od koder si lahko stopil v Selarjevo vežo prav tako kakor s ceste. In če so bila oboja vrata odprta, si skozi ta hišni predah videl svetlobo na nasprotni strani. V tej svetlobi je čolnar Vid nehote opazil srdito senco, ki je dvignila roko nad Suhazemnikom.

Prava reč, si je mislil in zavil okoli hiše do vhoda s ceste. Kdo sta in kakšen račun imata, ta hip ni mogel še vedeti, pa tudi drugače bi ne bilo pametno skaziti zaupnega pomenka med dvema, ki se drugače ne moreta sporazumeti. Ognil se je torej razgretemu prizoru in jo mahnil okoli hiše, obzirno in preudarno, ne kakor njegov pes, ki jo je ubral naravnost skozi vežo. Onadva sta bila že v kleti, naletel pa je Reks na strica Ivana in mu še bolj zagrenil nesrečne ure. Zakaj stric Ivan se ga je spomnil še tisti večer, ko se je zagledal v obraz njegovemu gospodarju. Čolnarjev pogled je bil odkrit, žalost v njegovih očeh pa še bolj zgovorna kakor priznanje, čemu je bil priča. Vendar je bil stric Ivan s tem nemim sporazumom popolnoma pomirjen.

Selarjeva hiša je gostoljubno obpotno počivališče in njene pravokotne teže ne zgane ne nasilna smrt ne izjalovljeno rojstvo. S svojo očakovsko podobo budi v mimoidočem občutek varnosti in poštenosti in domačnosti in zadovoljstva preprostega udobja v odtalnih gostinskih prostorih. Tujec se rad pomudi v tem preprostem udobju, naslajajoč se ob zvedavem odnosu hišnih ljudi do njegovega tujstva. Domačin rad prestopi tisti odtalni prag, poleti, da se odžeja, pozimi, da se mimogrede nekoliko ogreje in počebrnja s stricem Ivanom ali z gospodarjem, z Matevžem, če ravno utegne. Konji se omuhavajo pred hišo, on pa se tešča v točilnici. Stoji tam, poigrava se z bičevnikom in se meni z Matevžem. O letini, o cenah lesa, o zanemarjenih poteh. Če je ravno tak letni čas, potem govorita tudi o povodnji. In če že govorita o tem, se spomnita tudi starega Suhazemnika. Ob vsaki povodnji se ta ali oni gost v Selarjevi gostilni spomni tudi na starega Suhazemnika.

»Menda je bil prav ta čas,« pravi voznik. »Takrat menim, ko ti je padel stari Suhazemnik v klet.«


»Da,« reče Matevž, »bil je tak čas. Toda v kleti je stala voda, brodili smo po njej skoraj do kolena.«

»Dolgo je že od tega,« pravi voznik. »Dobrih osemdeset let bi imel sedaj. Stari Suhazemnik, menim, če bi še živel.«

»Res bi imel nekaj takega. Če računam, je Bistra komaj shodila. Takrat smo jo komaj dobro prinesli v hišo in smo ji še pravili Cveta.«

»Bil je krepak dedec, stari Suhazemnik, prav lahko bi še hodil.«

Matevž se loti nečesa. Vsakokrat, ko nanese pogovor na to, si najde primeren opravek; s kozarci ali z uravnavanjem stolov ali z upornim predalom, ki se nikakor noče zapreti. Na ta način je moral zaposliti roke, ki so mu trepetale. Poleg tega je v gostih presledkih vlekel brke med ustnice. Nosil je daljše brke in jih je sesal med pogovorom.

»Tako pa si imel same neprijetnosti,« pravi voznik.

»Prav res, same neprijetnosti.«

»Z oblastjo, menim.«

»Kajpak, z oblastjo. Zahtevali so, naj nekako zamenjamo tista vrata. Stric Ivan jim je zagotavljal, da dotlej še nihče ni padel v klet in da se to menda tudi poslej ne bo zgodilo. Pokazal jim je, kako je stari Suhazemnik omahnil navzdol. Najmanj desetkrat jim je moral to pokazati, toda prav nič ni zaleglo, morali smo prenarediti tista vrata.«

»Ti se še vsega spominjaš,« pravi voznik.

»Kaj ne! Človek z leti marsikaj pozabi, toda takšne neprijetnosti tudi z leti ni mogoče odgnati iz spomina.« Matevž dvigne roke — tako je pač...

»Da, da,« pravi voznik. »Še dobro, da imate pri hiši strica Ivana...«

»Še dobro, res!«

»Mi smo tedaj trli sadje. Prav dobro še pomnim Martinkovega Lojza, ki je prišel tam mimo. Primajal se je mimo naše lope in povedal, da se je stari Suhazemnik ubil. Ubil? Kakopak, pravi. Toda pripovedoval je na svoj način, saj ga poznaš, Lojza, tako da mu sprva sploh ni bilo mogoče verjeti. Poleg tega je bil nekoliko pijan.«

»Ali Suhazemnik?«

»Ne, pravim Martinkov Lojz.«

»Toda tudi stari Suhazemnik je bil pijan,« je rekel Matevž. »Stric Ivan je prav takrat prišel v vežo. Imel je opravek na dvorišču, tam je popravljal črpalko, ker je bila voda v kleti. Videl je starega Suhazemnika, in je potem vse pojasnil.«

»Da, da. In Angela, kolikor pomnim, ta je bila prav ta čas v kleti.«

Če je gost omenil Angelo, potem se je Matevž umiril. Roke se mu nič več ne tresejo, tudi brk ne sesa več. Prav lahko se ustavi pred človekom, gleda nekaj časa zamišljeno in čez čas kaj reče. Da, reče, Angela ... Bil je v shrambi in je slišal njen krik. Tudi nekakšen ropot je slišal. Skočil je torej v klet in jo pobral iz vode...

»To jo je moralo zelo prizadeti.«

Da, Angelo je zelo pretreslo. Bila je ravno v zreli nosečnosti, in prav prestrašenost tistega večera je bila menda vzrok, da ji je šel porod pozlu. Potem je bolehala, bolehala, vtem ko so dekletca odraščala, medtem ko so z njimi rasle tudi skrbi in odgovornost, in si ni več opomogla kljub Matevževemu prizadevanju, kljub pozvedovanju strica Ivana, kje bi se še našel zdravnik ali zdravilo, ki bi rešilo to drobno, krhko žensko, ki je s svojim odhodom tako občutno izpraznila velikansko Sedlarjevo hišo.

Tedaj so minevali dnevi, ne da bi se bil Matevž prikazal iz gornjih prostorov, minevali so tedni, ne da bi bil privoščil ljudem kaj več kakor odsotno kimanje z glavo ali poredko besedo. Toda čas je šel svojo pot, ni se utegnil zamujati s človekovim žalostnim ali veselim dnevom; in kakor je vrnil dekletom nekdanjo vedrost, tako je tudi Matevža polagoma spravil v vsakdanjo resničnost, in prav zaskrbljenost zaradi hčera ga je iztrgala iz mučne otopelosti.

S stricem Ivanom sta razmišljala in se pogovarjala o prihodnosti. Zdaj sta se s stricem Ivanom vse pogosteje zapletla v pogovor. Razmotrivala sta o prihodnosti; zdaj ko Angele ni bilo več, se je kazala prihodnost v vse drugačni luči. Ko sta izčrpala vse svoje domisleke, ko se jima je zazdelo, da sta premlela vse možnosti, kako naj bi se živelo poslej, sta sklenila, da se je treba posvetovati tudi z dekleti. Sicer so bile še premlade, da bi jih upoštevala kakor zrele ženske, vendar nekam preveč odrasle, da bi ravnala z njimi kakor z otroki. V tem so bile torej neprijetnosti in težave. Stric Ivan je bil za to, da gostilna ostane. Menil pa je, da bi se bilo treba pomeniti z ženskami.

»Ali z Evo?«

Matevž je tlačil svoj izumetničeni vivček s hlinjenim naporom. Bil je dobre volje potemtakem, in stric Ivan je bil vedno vesel, ko se je trpki izraz na Matevževem licu nekoliko ublažil. Ali z Evo, je rekel, z Evico, prav tako kakor bi vprašal: ali s teličkom?

Seveda, Eva se še vedno ni ločila od šole. Bila je še zelo mlada in zelo nepremišljena, in očetu Matevžu se je zdelo kar nekam zabavno, da bi se morala onadva, oče Matevž in stric Ivan, posvetovati tudi s to zeleno spogledljivko, na primer: kako misliš ti, Evica, o tem, da bi zaprli gostilno? O, pri priči, kakor hitro bi pomislila, da bo potem več prostega časa. Toda brž ko bi jo spomnil, da potlej mladi petelini ne bi hodili več v hišo in da bi bilo konec tudi občasnih gramofonskih polk in valčkov, oho, potem bi se uprla takšni nameri z vsemi štirimi.

»Dobro, dobro!« Naj se torej govori tudi z dekleti, stric Ivan naj se le pogovori z njimi. Toda razen Bistre... Andrejka se najbrž ne bo navdušila za tak posvet in njegove namene. Andrej ka ima sedaj drugačne načrte... vrag vedi kakšne! Spomladi bo odšla z učiteljišča in kam se bo zatekla? Domov pač, semkaj, in čakala na službo... In na snubca, seveda! Z zidanimi rokami ne bo hotela prijeti za kakššno delo. Mestno življenje ne vpliva koristno na mlado žensko. Zdaj prinaša od ondot nekakšne nove navade; vsakokrat, ko pride na obisk, je opaziti kaj novega... Ali stric Ivan ni ničesar opazil? Opazil, opazil!

»No torej! In potem naj bi še eno, še Evo posiljevali z višjo šolo? Še Evo, tako da bi v dveh čakali doma na službo. Najemali pa bi hlapce in dekle, kakor da Ivan in Štefka nista že zadostno breme za hišo. Razen če bi dekletom prepustili samo gostilno: tu vam je, v razvedrilo in veselje, pa bomo imeli vsak dan ples.«

»Kar bi niti ne bilo tako napačno,« je rekel glasno stric Ivan, »ampak vražje donosno in veselo.« »O, kaj ne!« je vzkliknil Matevž navdušeno. »Kaj ne! Posebej če bi se raznesel glas o bistriški gostilni s tremi ali štirimi svetniškimi dekleti.«

»Kakor v tisti Steinbeckovi zgodbi o dveh sestrah iz čudovite kalifornijske doline,« je dejal stric Ivan. In je Matevžu v kratkem pripovedoval o gostinski podjetnosti dveh sestra, ki sta se po očetovi smrti osameli in osiroteli v siromaščini morali lotiti kakega dela. In sta se. Pričeli sta peči in prodajati neke vrste španskih gibanic. Ker pa kupčija ni hotela steči, sta jo podprli s še vse drugačno ustrežljivostjo in darežljivostjo. In vse to ob dobrohotni prizanesljivosti kipca mamke božje, ki jima je sproti odpuščala reklamno grešnost.

»Tako, tako,« se je hahljal Matevž. »Navsezadnje je obnašanje vseh mladih samic na najboljši poti v takšno veselo grešnost.«

Stric Ivan je bil mnenja, da je treba gledati na mlade ljudi z veliko strpnostjo in s čim večjim razumevanjem. Posebej še v dobi, dokler se ne izluščijo iz pubertetniške krize.

Matevž se je skorajda razhudil. »Iz kakšne krize,« je rekel. »Ti si se nekoliko drugače napenjal in naprezal v njenih letih...«

»Tudi Eva je pridno študirala. Teh nekaj let, ki jih je prebila v srednji šoli, se je zelo dobro izkazala.«

»Ni bilo sile,« je rekel Matevž. »Doma pa se ni dotaknila dela, če ji ravno ni bilo po volji. Moram študirati! Študiraj, punca, kakor je stric Ivan! To sem ji večkrat zabrusil. Ti si se gnal tam, doma pa kakor kdo izmed nas. Midva z Minko...« In zdaj, ko se je spomnil sestre, je umolknil; zamišljeno je majal z glavo, naposled pa se je pritožil nad Bogom.

»Le kako more dopustiti, da tako zgodaj odhajajo, da tako mlade matere zapuščajo domove, ko še niti vseh otrok niso rodile. Tudi tebi se je predrugačilo življenje zaradi te usodne krivičnosti; nemara bi sploh ne ostal doma. Kdo ve kje bi že bil...«

»Jaz?«

Minka, njuna sestra se je omožila v hišo, kjer je jetika pomorila vse, kar jih je živelo pod tisto streho. Razen Janeza, slokega fanta z upadlimi lici, ki pa je tudi že nosil kal bolezni v sebi in se že sprijaznil z marsikatero odpovedjo. Ta mirna sprijaznjenost s trpko usodo je še oplemenitila njegovo obnašanje in njegovo redkobesednost, tako da se mu izbrana ženska ni mogla in ne hotela upirati kljub negotovi prihodnosti. Sicer bi se bil Janez odrekel tudi ženitvi, nikakor pa se ni mogel sprijazniti z mislijo na hišo brez otrok. In tako se je rodila Cvetka, otrok s podobo in lastnostmi plemenitega očeta. Bistra. Da ji ni otroška podzavestna zaznavnost zrekla tako tudi zaradi te podobnosti, in ne le zaradi kraja, kamor se je preselila! Postala je Selarjeva takoj po očetovi smrti, in Selarjevi so imeli do nje prisrčnejši in zaupljivejši odnos kakor sami med sabo, ne da bi se tega zavedali.

Ali misli Matevž, da se mu je predrugačilo življenje zaradi tega? Zaradi Bistre, da je ostal doma zaradi nje? Prav res, spočetka je bil stric Ivan zaskrbljen, kako bodo ravnali z dekletcem, s to osirotelo nečakinjo in sestrično, toda kaj kmalu se je pokazalo, da so se vsi potegovali za njeno naklonjenost. Tudi stric Ivan. Lastil si je nad Bistro tudi očetovsko varuštvo poleg premoženjskega skrbništva, za kar je bil imenovan skupaj z Matevžem.

Ta je moja!

Katera?

Tale, je rekel, in potegnil deklica k sebi.

Vendar ni bilo to, kar je ustavilo strica Ivana doma. In tudi ne skrb, da bo Selarjevina opešala ali da bo šlo na tem domu karkoli v kvar. Če ne zmorejo, naj si najamejo posle. Zdaj imajo dva. Premalo? Naj si jih vzamejo še! Matevž je premožen mož, poleg tega razpolaga tudi z bratovim deležem. Bila je želja po osebni prostosti, želja po popolni neodvisnosti, ki je strica Ivana obvarovala, da ga ni v svet speljala »goljfiva kača«. V tej deželi ni bilo svobodnejšega človeka od kmeta in cigana, in tako je bil srečen, da je pripadal prav enemu izmed teh dveh slojev. Šel je torej in se predal študiju, ki naj bi ga tudi znanstveno približal snovanju narave. Ko pa se je prikopal do globljih spoznanj, je zapadel prekletstvu puščavskega privida: čim dlje je segel z razumom, tem bolj se mu je odmikal cilj, in čim globlje je zajemalo spoznanje, tem nasilnejša je postajala nepotešenost človeka, ki je z razširjenostjo znanja klicala nadenj nesrečnost brezupa. Toda stric Ivan...

Kakor se je znal odreči vabljivosti brezrepe slovenske gospoščine, ki je je bilo in je je še vedno spričo njene jarosti sam videz in napuh, tako se je znal upreti pogubni zvodljivosti analitičnega znanstva. Ustavil je misel na robu razumske zmogljivosti in prepustil vse nedoumjivo in nepojmljivo presoji osebnega božanstva. Viru!

Bil je svoboden in sproščen in občasno vzradoščen, vsakokrat pač, ko se je v vsakdanjosti spomnil samosvojega gospostva. Imel je denar in se je lahko vsako leto za kak mesec potepel po svetu. Bil je srečen, dokler mu ni prišla na pot gospa Henrieta.

Toda zdaj je bil govor o Selarjevih ženskah.

Navsezadnje teh ni bilo toliko. Eva in Bistra in Andrejka. In Štefka? Seveda, Štefka, to je bilo treba tudi šteti mednje. Sicer ni bila njihova, vendar je bila Selarjeva, ali kako naj bi se reklo? Da ni bila Selarjeva in tako dalje? Čigava pa naj bi bila Štefka, ki se je po Angelini smrti nevede in nehote znašla v vlogi gospodinje. Bila je starejša od deklet, služila je od rane mladosti v hiši in bila seznanjena z utripom življenja v tem domu kakor Angela. Ker pa je po njeni smrti v hiši vse onemelo, se je oglasila, in glej, nihče se ni upiral njenim priporočilom, tudi če so se zaostrila v ukaz. Razen hlapca Ivana, denimo, toda s tem sta si bila v vzajemnejšem odnosu. Zlomkovo ženšče, ta Štefka! Celo Matevž ji je priznaval izredne sposobnosti, celo on, ki je vrednost ženske v primerjavi z moškim še vedno ocenjeval po turško. Ko bi se le ne parila s tistim...

Niso bile tako številne, potemtakem, posebej ker ni bilo Andrej ke. Toda polnile so hišo s svojevrstnim življenjem, kakor da bi jih bilo še enkrat toliko. Do pred časom sta morala Matevž in stric Ivan vedno gledati pod noge, ko sta se kretala po hiši, vedno oprezati, da se jima ta Bistra ali ona Eva ne potoči na pot. Na, pa so zrasle! Čez noč, je rekel včasih Matevž. V resnici pa so doraščale s prav takšno počasnostjo kakor vsa druga dekleta na Barju; razloček je bil le v tem, da sta se oče in stric zavedla prisotnosti deklet namesto dekletc nenadno, takoj po Angelini smrti. To je bilo.

Morala sta se začeti ukvarjati z nenavadnimi opravki. Ponajveč sta jih prepustila Štefki, teh opravkov, tesno povezanih z ženskostjo. Kdo pa naj jih oblači? Matevž ni kazal nikakega smisla za to, in je sprva izročal hčeram denar; dal je Evi denar — tu imaš, je rekel in ji dal, kolikor je potrebovala za obleko in nekaj perila. Ta pa je šla in se vrnila iz mesta z dragoceno torbico. Ni prinesla blaga za obleko ne tkanine za perilo, temveč se je vrnila z ročno torbico, ki je veljala majhno premoženje. Lični privesek je bil izoblikovan z rafiniranostjo, ki bi zganila zavist imovite gospe; ozaljšan je bil z umetno zadrgo in mehko rdečo kožico v notranjosti, toda s podeželsko nošo se nikakor ni skladal. Matevž je gledal torbico, gledal je hčer, gledal je nekaj časa strica Ivana, ki se je zabaval ob takem gospodarjenju.

Poslej dekletom ni dajal več denarja, sam pa se tudi ni znal potruditi, da bi bile primerno oblečene. Zaradi tega bi v Selarjevi hiši prišlo do napetosti, da ni bilo strica Ivana, ki je pokazal razumevanje in strpnost za želje deklet; navsezadnje pa se je izkazalo, da ima tudi bolj izostren okus kakor ženske.

Odpeljal se je torej v mesto in se vrnil z zalogo najraznovrstnejših tkanin. Bilo je nekaj svitkov popelina za moške srajce, zanj in za Matevža pač, toda vse drugo, zloženo na koleslju, je bilo namenjeno ženskam. Dekleta so vzklikala od začudenja, zakaj tu je bila cela bala batista za žensko perilo, več metrov satena za predpasnike, potem volneni in bombažni odrezki — enobarvna bombaževina in vzorčasta volna za ženske obleke, in v vsem tem bogastvu se je navsezadnje našlo tudi nekaj svile. Dagmar, ali kako se je reklo temu lišpu, in dekletom so se svetile oči — ah, ta naš stric! Potem je tja proti koncu oktobra prišla v hišo šivilja in v kratkem času spremenila Selarjeve ženske v skoraj mestne gospodične.

Vroče poletno popoldne. V takem popoldnevu je zrak nad prostrano ravnino včasih tako negiben, da se še kosmič regratovega cveta v njem ne znajde. Tava zgubljeno kak seženj nad zemljo, sem omahne kakor omamljen ali tja, kakor da razmišlja, kam naj jo ubere. In kaj je takšenle kosmič? Nič. A če ga ni diha nad Barjem!

V takšno dremoto potem plane živa podoba. Najprej se pojavi v daljavi, ne več kakor do pasu, kakor da plava po mehkem kolovozu, zgubljenem v porjaveli rasti. Kolovoz se vije po prožnem dnu nekdanjega jezera in zarotniško vpija tapljanje bosih stopal. Ogne se redkih brez; samo za spoznanje se jim umakne, nato se znova zravna, zoži se nekoliko, dokler se ne zgubi v travi.

Tudi dekle na kolovozu obide družino osamljenih brez. Hodi neslišno, da bi šelest šotnih tal ne vznevoljil lenive reke. Hiti, toda pritajeno, da bi ne vznemirila plašne jerebice, čemeče v talni ruši, ki se prav nič ne razlikuje od njenega rjastega perja. Prej bi človek stopil nanjo, nego jo opazil. Tiho, tiho torej, da ne prežene burkastega ponirka izpod rečnega brega. Zanesljivo se mudi tam in brska s ploščatim kljunom po zamaščeni peruti. To dela in vrti okrogli očesci kakor živa gumbka; potopi se za hip, nato drsi dalje skozi pribrežno vrbje. Reka pa miruje, molči in čaka. Na ta način se okolica nezavedno podreja hotenju Selarjeve Bistre. Kdo pa naj bi slutil, da streže njeni vsakdanji norčavi igri? Trepetajoči ponirek nemara? Ali vojska živčnih kobilic, ki še ni utegnila uprizoriti trzavega plesa na nepokošeni plani? Trava že rumeni tod in vodne ptice nemoteno gnezdijo v njej. In nihče ne more pričakovati malopridnih nakan Selarjeve Bistre, ki taji svojo navzočnost do zadnjih hipov zgolj zato, da more nenadno zanesti preplah v to poletno otrplost! Kak lučaj od reke vzvihra kakor pregnana srna in se vrže naprej z divjim krikom, eeej. Toda klic plane v zrak in mrkne brez odjeka, ker je Barje pač tako — gluha prostranost, ki se ne zna igrati z odmevi. Bistra poskakujoč vzdržuje ravnotežje z rokami kakor labod s perutmi in lovi vanje kose lahkih oblačil, ki jih lušči s sebe. Kaj pa je tega? Modrikasto krilo in progasta bluza, čisto vsakdanja rožasta cunjica, v kateri skriva Bistra doma svoje zrelo oprsje; bluza plahutne v zraku in se ohlapno spusti na travo, in koj zatem še krpa bele sprane tkanine. Tu je zdaj presledek brežne goličave, kjer je ovlažena vzpetina vselej ozaljšana z zeleno podrastjo, vselej, od rane pomladi do kasne jeseni. Po tej se spusti Bistra in pade v hladno reko z živalsko sproščenostjo. Vrže se vanjo z vso težo svobodnega telesa in vztrepetava v strupenem ugodju, ki ga povzroča mrzel obliv, v zlobnem zadovoljstvu, da je vneslo njeno početje strah in preplah v barjansko zasanjanost.

Daleč od vasi in poti je to. Samo gozd, zamolkel in resen, je bil priča njeni vsakodnevni igri. A kje je bil ta onstran ravnine, zakoreninjen v strminah, v visokih bregeh nad vasjo in potjo. V njem je pravkar odjeknil strel — plenk, mehko in plehko, ko da je kdo odlomil trhleno vejo, tako daleč je bilo...

Kako naj bi torej gozd vedel, kaj se lahko dogaja v ženski duši v takšnem poletnem popoldnevu. Kaj tako vznemirjeno utripa v njeni krvi in od kod ta nasilna hotnost v njenih ledjih! Gozd je daleč, stara se v svoji počasnosti in sam hlad širi okoli sebe...

Tudi voda je hladna, toda brez vode ni nič. Vse je v njej ali iz nje ali ob njej; vse, kar živi pač in raste. Toda potem ima še drugačne lastnosti, prav tako kakor dobri in slabi ljudje, če se vzame. Molči, in tedaj se dozdeva, da o nečem razmišlja. Najčešče molči. Vendar ga ni glasu v zvočni lestvici, ki bi ga ne znala oblikovati, če hoče. In v kakšnih čudovitih odtenkih! Nihče ne zmore toliko čudovitih glasov kakor voda.

Ta čas, vzemimo, prasketa v zvodljivih plamenčkih, ki jih neti in gasi razgreto žensko telo. Netijo jih in gasijo mahljaji prožnih udov drznega dekleta, iz katere kipi mladostna neugnanost; nekakšna vročičnost vre iz vseh teh gibov, ki željno hlastajo po vodni gladini in skušajo najti potešenost v njenem hladu. In barjanska reka ima to moč. Vali se sicer tiho in spokojno, toda iz njene globine veje hlad, kakor da ima dno tlakovano z ledom. Še sonce, še to se ohlaja na njej in v njej, pa se ne bi mladost?

Tako se Bistra Selarjeva malone sleherni dan predaja ljubkovanju svoje začetne ljubezni. Zakaj reka je njena prva ljubezen, in žal ji je, da nima njena prva ljubezen moškega imena. Kaj pa je to, Ljubljanica! Kakor Bistra, bi se lahko reklo — sama ženskost je je v imenu in v dvoumno izraženih glasovih. Plivka zaljubljeno včasih okoli nje, včasih pljuska razigrano in jo prižema nase; prav vso si jo lasti z nežnim vrvranjem o nečem skrivnostnem. Ni moških rok, ki bi mogle ujeti žensko telo, vso žensko sramežljivost v tako polnem zaobjemu kakor reka. In Bistri zastane dih. Zelo pogosto vzdrhteva v napetem pričakovanju... zdaj zdaj se bo v zavetju njenih ledij sprožilo bolestno sladilo do izliva popolne sproščenosti. Zgodilo bi se, prav to bi se zgodilo, ko bi bilo v vodnem objemu le nekaj topline, le trohica toplega čustva. Toda reka ima lahko vse slabe in dobre lastnosti v sebi, razen čustev. Morda ima tudi čustva, čisto svojevrstne občutke ima nemara, vendar jih nikdar očitno ne kaže. Ena sama brezbrižnost je je ob dobrem, ob slabem, ob lepem in nelepem. Bistra je lepo in mlado bitje, na njej se je vse razcvetelo do zrele popolnosti, toda reka se tudi ob tem ne more razvneti. Mar ji je Bistrine ljubezni, Ljubljanici!

Najbolj nadležno popoldansko vročino so Selarjevi prečemeli v hladu. In takšnih prijetnih zakotkov res ni manjkalo, ne v hiši ne na prostem. Človek se je lahko oddahnil pod kozolcem ali na stari žagi ali pod starim orehom za hišo. Brez skrbi se je lahko vsak prepuščal dremežu, ker je morebitni gost vedno našel v hiši Evo. ali Bistro ali Štefko. Vedno eno od teh treh, ki so bile premlade, da bi jim bilo popoldansko kinkanje v užitek, v letih, ko se človeku tudi najkrajša noč začne prezgodaj. Eva je lahko prečebrnjala z žensko v trgovini ali se šalila s priložnostnim gostom po cele ure. Posebno če je bil mlad. Sama je brala. Čim več je bilo med stranmi ljubezenskih osladnosti, tem teže jo je bilo odgnati od knjige. Popoldansko mrtvilo ji je puščalo največ časa za takšne namene; z vsem zadovoljna je ostajala v hiši, in tako se je Bistra lahko sleherni dan izživljala v svojih pohodih do reke in se prepuščala njenemu ljubkovanju.

Na povratku z reke je Bistra danes krenila k stari žagi, ker je opazila, da je struga naravnana na turbino, pa tudi iz čadaste lesenjače je bilo slišati hripavo rezkanje skrhane venecijanke. To očrnelo poslopje je bilo tudi kos Selarjeve imovine. Grede podolgem, grede počez, sam les bi se reklo, od vezanega tramovja do vegastih jermenic in izlizanih vzvodov; razen žage samice seveda in krožne žage, ki sta bili kaljeni v pojoče jeklo. Vsekakor stara, počasna naprava, ali služila je dobro, najsibo Selarjevim kakor tudi sosedom.

Hlapec Ivan in stric Ivan sta kričala drug na drugega, kakor se v takšni rjoveči in hreščeči podeželski tovarni spodobi. S tem se je uveljavljala ne samo izrednost gibajočih se naprav, temveč je rasla tudi vrednost obeh mož, ki sta znala in zmogla tako spretno voditi to samogibno čudo. Bolj kakor potrebnost obrata, je njuno glasnost izzvala Bistra, ki je stopila v sončno luč velikanske vhodne odprtine. V okviru svetlobe je bil njen stas izoblikovan nemara še popolneje, kakor je bil v resnici. Stric Ivan, ki ni poznal očetovske ljubezni, je bil prepričan, da je zaverovan vanjo z bratovsko ljubosumnostjo, in tudi v mislih ni našel moškega, ki bi ga bil otel te slabosti, fanta ki bi ga bilo vredno spraviti v par s takšnim dekletom. Bal se je, močno se je bal, da bo v njeno bodočnost posegla igrivost narave, ki skuša ohranjati poprečnost z združevanjem kontrastov. Če ne bo pobegnila s ciganom, je ugibal, se bo prav gotovo oklenila pijanca.

Vedno je bil vesel, če se je pokazala nenadoma kje zunaj hiše in s svojo navzočnostjo razgibala razpoloženje. Za hip si jo je tudi zdaj zamislil kot nevesto, v tisti sončni luči, z vencem na glavi in z ženinom ob strani. Vendar si tudi tokrat njegova domišljija ni mogla predstaviti moškega lika, ki bi z Bistro ob strani dopolnil idealno zakonsko sliko. Moral bi biti tak kakor njen oče, možat in postaven in plemenit in... tak bi moral biti. Tako pa se ji bo zgodilo kakor nesrečnici v ponarodelih baladah, prav tako se ji bo zgodilo!

Stric Ivan je bil na preži pri venecijanki, da bi njeni zobje, ki so grizli po taktu in brez prestanka, ne ubrali šepave poti v grčastem hlodu. Z nažaganimi deskami je večal kup ob Ivanovih nogah, vtem ko se je Ivan sprehajal ob kričeči cirkularki in jim žamal hrapave robove. Tako je rasla skladovnica ostrorobih rdečkastih desk. Od sveže rezi in kupa žagovine se je zrak na stari žagi navzel duha po čreslovini in vrtiščni sočnosti, kjer so podrli teh nekaj češnjevih debel. Stric Ivan je dvignil roko: Hej, Bistra!

Hlapec Ivan je pridržal krožno žago, da je lahko stegnil roko v pozdrav. Bistra!

Ukvarjala sta se dalje vsak s svojim delom, toda stric Ivan je pomignil Bistri, naj pride bliže.

»Le stopi semkaj, da ti povem...« In je zavpil na Ivana. »Kaj praviš, Ivan, ali ji naj povem?«

»Le reci ji, le!«

Hlapec Ivan je torej za to. Smejal se je in dalje žamal svoje deske. Le reci ji le, mlademu dekletu, si je mislil, da se tudi njej ne pripeti kaj takega. Bila je priljubljena in nihče bi ji ne privoščil zlega, Selarjevi Bistri, razen snubcev nemara, katerim se je odrekla. Le reci ji, le, stric Ivan! Na stari žagi je bilo treba nanaglo razžagati nekaj češnjevih debel. Merčunovim v sosednji vasi se je pripetilo nekaj nenavadnega, in tako je bilo treba prav s takšno naglico, kakor sta Ivan in stric Ivan zdaj večala kup češnjevih desk, pripravljati tudi vse drugo za bogato balo in še bogatejše ženitovanje. Cim bogatejše, da bi s tem preglasili čenče in prikrili obilje Cilinega trebuha. Bila je članica Marijine družbe, punca nesrečna, in zdaj že nekaj mesecev noseča. In namesto da bi ji zavoljo tega šla posebna hvala, ker je tako zvesto in v vsem posnemala svojo vzornico, na, pa ti svet vzroji, tako da na smrt preplašeno dekle res ne ve, ali naj ob reki še naprej živi ali naj se v njej utopi. V dneh, ko se je sramota razvedela, se je zdelo, da bodo temelji Merčunovine, ki je bila navsezadnje tudi grajena na močvari, popustili za kak pedenj. Če se to ni zgodilo, se ni zgodilo, ker ni bilo treba iskati ne svetega Jožefa ne betlehemskih jasli. Fant, ki se je oglasil pri Merčunovem očetu, je prišel sam; bil je Cajzlev sin. »In če vam je hči doma v napoto še te mesece,« je rekel, »lahko pride takoj pod našo streho.« To mu je rekel, Merčunu. Fant je bil silak in korenjak in je že s svojo odločnostjo zgladil Merčunovo razpoloženje. Ker pa je bil še dedič dobršnega premoženja, je bil Merčun konec koncev skoraj vesel, da je hči Cila nastavila vršo tako veliki ribi. Šel je torej in posekal dve najlepši češnji v sadovnjaku; ljudje pa naj le imajo svoje veselje, dolgo tako in tako ne bo trajalo.

Bistri ni šlo niti najmanj na smeh. Gledala je zresnjena strica Ivana in se niti za hip ni dala zavesti norčavosti njegove pripovedi. Niti najmanj ji ni bilo po volji, da se tudi stric Ivan spušča na presojo soseske poprečnosti, ko bi lahko povedal izvirno, čisto osebno sodbo, kakor je bila njegova navada v zvezi s podobnimi dogodki.

Torej, stric Ivan?

Kaj je, Bistra?

»Mislim, če bi se tebi to pripetilo?«

»Meni?« Stric Ivan se je od srca zahahljal. »Meni, ki sem moški?«

Tudi Bistra se je zasmejala.

»Nosečnosti,« je rekla, »te se ti res ni treba bati. Toda, če bi se ženil?«

»Če bi se ženil...«

»Kako bi se ti ravnal v njegovi koži? V grešnikovi koži? Sicer pa, stric Ivan, kako to, da se nisi oženil?«

Stric Ivan je skremžil obraz v hudomušno spako, tako da je bil bolj podoben gozdnemu škratu kakor Selarjevemu stricu. Dvignil je brado in se zagledal Bistri v obraz. Potem ji je s predavateljskim zlogovanjem povedal, da je poroka tvegan korak, zelo dvomljiva pogodba, posebej če je ožigosana z uradnimi pečati.

»Kakor ni nič ali skoraj nič dobrega, kar spočne in uveljavi oblast, tako je tudi poroka nepotrebno zlo, ki spominja na nesrečo siamskih dvojčkov.«

Toda Bistra se je uprla. Pokazala je užaljen obraz spričo norčavosti strica Ivana, ki pozablja, da se poroka sklene in posveti v cerkvi.

Selarjev spak pase je režal njeni užaljenosti. »Kakopak, v cerkvi... Pred oltarjem, ki je še vse bolj hudičevski kakor privzdignjeni odri posvetnjaških oblastnikov. Skrivnostnost misticizma ti lahko spodnese še zadnjo troho zanesljivosti človeške pameti. Vedo oni, kaj delajo: To, vidiš, ti lahko zagode cerkvena obrednost v tekmovanju s posvetno oblastjo, ki nima na razpolago spovednic...« Ker pa je hlapec Ivan zganjal le prevelik hrup in motil njegovo glasno razmišljanje, mu je stric Ivan zaklical, naj preneha cviliti s tisto cirkularko. Semkaj naj pride in si prižge, da se bodo laže pomenili. Toda tudi na Selarjevi žagi je bilo prepovedano kaditi. Prepoved je bila pritrjena na vidnem mestu, in tisti, ki jo je lepopisno zarisal in tja obesil, je bil stric Ivan. Zdaj pa kriči: »Nehaj cviliti s tisto žago! Semkaj prisedi, da pokadimo in se pogovorimo!«

Bistra je zdaj kazala s prstom in očitkom na tisto pisano opozorilo, s čimer pa se je stric Ivan cinično okoristil, da ji je dopovedal, kaj je oblast.

»Zapovemo nekaj, ko se nam zahoče, in če se nam zahoče, znova prepovemo!«

Sicer pa je stric Ivan vedel, da ima izraz kaditi v severnjaškem slovanskem svetu tudi drugačen pomen, tak, ki bi se dokaj bolj skladal z opredelitvijo zakonodajne zlaganosti človeške družbe, kakor slovenska prepoved na Selarjevi žagi. Toda čemu bi se zamujal s tem! Mar naj bi s takšnimi nečednostmi vznemirjal vedro, iskreno in pošteno dekliško dušo?

Prav nič drugega noče vedeti, kakor to, zakaj se nisem oženil. Nič drugega!

»Torej Bistra,« je rekel. »Nič iskrene j šega ni na tem svetu, nič kristalno bolj čistega kakor ljubezen in izvirna voda. Toda svet mračnjakov ne prenese izvirne čistosti, zato je zasužnjil ljubezen s poročno formalnostjo. Na ta način obroček, ki ga nataknejo ubogemu nezrelemu paru, ni nič drugega kakor prvi člen v nevidnem povodcu, na katerem te potem vodijo skozi življenje — sem, tja, tako in tako...«

»Stric Ivan?«

Bistra je kazala nekakšno prestrašenost spričo takšne bogokletnosti, toda hlapec Ivan, ki je res ustavil krožno žago in si zapalil cigareto, se je s porogljivostjo strica Ivana popolnoma strinjal. »Kakor mlado žival,« je rekel.

»Prav nič drugače, je rekel stric Ivan. »Kakor psa, če se vzame, ali mladega bikca.«

Z enako norčavostjo kakor prej se je zagledal Bistri v obraz in jo vprašal, če bi ne bilo nekam poniževalno za Selarjevega strica Ivana, če bi se dal voditi na verigi kakor... Zdaj, v teh letih... Odnos Bistre do strica Ivana, ki je bil navsezadnje še enkrat starejši, je bil še vedno toliko spoštljiv, da si ni upala vdreti z neumestnimi vprašanji v zaupnost njegovih ljubezenskih doživetij. Ker pa je bila ženska, si je tudi ona mislila, da se je stric Ivan verjetno ohladil ob nesrečnem ljubezenskem doživetju. Bila je ženska in je mislila tako kakor vsaka spričo starejšega samca takšne narave in takšne postave. In je torej skušala previdno previdno pozvedeti.

Toda stric Ivan se je smejal.

»Nič takega me še ni doletelo,« je rekel. Nič takega! Dvignil se je s krclja, na katerem je sedel in znova pognal venecijanko... Nič takega, je kazal z roko in porogom v očeh. »In če bi te?«

Jeklena zobatarica se je že spet hrstajoč zagrizla v češnjevino in dekle je morala zavpiti, da bi jo slišal.

Njega, da bi doletelo? Njega?

Stric Ivan je imel opravka z obrabljenimi in zrahljanimi vzvodi, vendar je še lahko odkimaval, kakor da pri njem to ne more več priti v poštev.

»Kaj sem nameraval vprašati...« Vrbe je privzdignil klobuk in nekaj iskal pod njim. »Grem tod mimo, si pravim, pa bom stopil noter, da povprašam, kako je z žago.«

Z žago?

Oče Matevž je iskal nekaj po spominu. Mršil je obrvi in skušal dojeti, o čem Vrbe govori. O žagi? Kakopak, stric Ivan bo že povedal, kako je z žago, toda ne ve se, kod hodi, ponajveč je zdoma. »Kupil si je tisti motor, tisto motovilo, in sedaj se prevaža z njim. Kakor otrok se prevaža okrog. Človek nikdar ne ve, kod hodi.«

Naj no stopita noter in povprašata!

Tako sta se Vrbe in Zalar odločila, da pričakata strica Ivana, če bi že prišel od kod; sicer pa tudi dobro, zakaj dan je bil razgret, možakarja tudi razgreta in sta samo čakala na priložnost, kdaj se bo prikazala katera od deklet. Eva ali Bistra. Prav res, je rekel Zalar. Ali ni nobenega pri hiši? Kaj ne! Samo poklicati jih je treba. Hiša je prostorna, in tako se ljudje porazgubijo. Eva! Bistra! Na ta način sta Vrbe in Zalar le prišla vsak do svoje pijače. Eva jima je postregla in se takoj zatem spet zgubila iz veže nekam po stopnicah. Gosta nista bila toliko zanimiva, da bi se zgubljala z njima in tako je šla. Vedela je le toliko, da je Zalar dolžnik strica Ivana in prestopi prag Selarjeve hiše le tedaj, ko je prepričan, da strica Ivana ni doma.

»Kakšno dekle,« je rekel Vrbe, ko je Eva odšla.

Toda Zalar ni bil takega mnenja. Kakor vsi dolžniki, tudi on — ne da ni imel — temveč ni hotel, nikakor ni hotel imeti dobrega mnenja o svojem upniku. O njem in seveda o vsem, kar se ga je držalo. Odložil je kozarec in povedal to svoje mnenje.

»Dekle?« je rekel. »Gostilniška dekleta pač. Veselo, veselo, dokler utegnejo po tisti pesmici — potrkali na okno nocoj so ji trije... Potem se še vedno najde kak sveti Jožef, ki se polakomni dote. Še jaz bi se je ne branil?«


»Ti ne, pač pa ona.«

Nekdo je voščil dober dan Matevžu pred hišo; vprašal ga je po zdravju in stopil v vežo. Mlad in vesel je Strnenov Pavle s svojim vedrim obrazom prinašal dobro voljo, kjerkoli se je pojavil, in vesela sta ga bila tudi Zalar in Vrbe, akoravno so bile šale mladega žrebca le nekam preraskave za stara ušesa. »Poglej jih, gruntarje!« Pavle se je zravnal sredi veže in prekrižal roke na hrbtu. Rekel je, da naj ga hudič vzame, če ne govorita o ženskah. »Seno se lepo suši, matere in hčere se pehajo z delom, vidva pa lepo pod streho v tej vročini. Bo že Bog dal! Na ta način bo že dal, da ne bomo nič imeli.« »Sedi,« je rekel Vrbe, »sedi razbojnik! Midva še nisva toliko stara, da bi naju ne mikale ženske. Če so take, kakor v tej hiši, pa še posebej. Sedi torej in povej, kdaj se boš oženil.«

»Pri priči,« je rekel Pavle.

Ujel je za roko Evo, ki je pravkar prišla skozi vrata in jo potegnil k sebi. »Pri priči, ljudje božji! Samo tale par si oglejte! Sva ali nisva? Teden dni bi rajali na moji svatbi, to mi lahko verjamete, toda kaj, ko me ta škrat ne mara. Ne mara, češ da sem nekam prekmečki...«

»Tako ti praviš,« je rekla Eva karajoče, kakor se govori otroku. Stala je ob njem in se ni branila njegove roke, s katero jo je obzirno objel čez ramena. Toda v njeni resnosti je bilo toliko pristne brezbrižnosti, da je ob tem splahnela vsa Pavletova razboritost. Zresnil se je tudi on in vprašal:

»Eva?«

Zrl ji je v obraz in jo krepko stisnil čez rame. »Poglej jo, ženskico,« je rekel. »Prav gotovo jo je nekaj obsedlo... Ali imam prav?«

Seveda je imel prav, toda Evi ni bilo do tega, da bi vpričo tistih dveh kmetov pripovedovala o svojem srčnem nemiru. Bila sta starejša, trdna in trda kmeta, ki se jima je ljubezenska omotica porazgubila že po rojstvu prvih otrok, in sta z obžalovanjem in zavistjo gledala na obnašanje mladih, ki so se dandanes upali, česar se je njuna mladost še sramovala. Spričo tega je preprosta pamet ustvarjala in oblikovala tudi pohujšljivosti, ki jih zvedave oči sploh niso videle, ne slišala radovedna ušesa. Za Evo so bili to hudobni ljudje — ti naši dragi sosedje — pretkani in polni škodoželja.

Na srečo je bil tu Pavle s svojo prisrčnostjo. Po kaj je bil že prišel? In ko je Eva odšla, je Vrbe rekel:

»Si videl, Zalar, kakšna zaupljivost! Sedaj se mladi pomenkujejo samo o prijetnostih. Nič o delu in molitvi, samo o tem, ali si zaljubljen ali nisi zaljubljen. Ko bi si bil jaz upal stisniti takole k sebi gospodičnico, bi me upepelila s pogledom. Pavle pa — da se nisi nekam zagledala, ženskica!« »Stricu Ivanu delajo te ženskice zlomkove preglavice,« je rekel Zalar. »Mislim, da jim zdaj ne bo več kos, prav tako si mislim. V teh letih se samice možijo, ne moreš jih več krotiti. Jaz imam dve taki, in ne dosežem ju več ne z besedo ne s palico. Sicer pa ima stric Ivan sedaj drugačne skrbi, bi rekel, svoje lastne skrbi, in tako tudi ne utegne imeti povsod ušes in oči.«

Pavle se je zresnil in ni prisedel. Ni se bil voljan udeležiti ocenjevanja razmer v Selarjevi družini; stvar, ki je bila med domačini tako priljubljena. Ljudje v Selarjevi hiši so bili tako zanimivi, tako različni od drugih vaščanov, da se nihče ni mogel upirati radovednemu poizvedovanju. O stricu Ivanu, denimo. O inženirju Ivanu Selarju, ki se je po diplomi dve leti potepal po svetu kot težak, delavec, rudar in vrag vedi s čim vse se je še ukvarjal, ko bi se bil lahko zapeljal v svet kot turist. Prav lahko, s tem, kar je premogel. Toda stric Ivan je nekaj iskal, šel je na lov za nečim neznanim, skrivnostnim, za tenčico, ki mu je doslej še nihče ni znal odgrniti. Vera mu je bila vodilo vse tja do mature, in to, kar je učila, je moglo zapolniti vrzeli, ki so se z rastjo odpirale v mladi duši. Toda ko ga je Darwin prepričal, da ima dlakavi človek prav toliko pravice do duše kakor katerikoli sesalec na zemlji, in mu je posvet s Spinozo dokazal nesmisel in jalovost opisov božje osebnosti, je stric Ivan sam prišel do zaključka, da ni bil Bog, ki naj bi bil ustvaril človeka po svoji podobi, temveč obratno. Kar je bilo navsezadnje popolnoma preprosto, je dognal, kajti kako naj bi se drugače reševal brez razlage iz brezupa nevednosti. Človek, mislim in primitivec. Genialna zamisel primitivca bi mogla še danes tešiti in vedriti človekovo duševnost, da se ni pojavilo nekaj ambicioznih mislecev, ki so s svojimi modrovanji diskreditirali lagodnost fatalizma, toteizma in bajeslovnega deizma. Kljub tem spoznanjem se ni hotel odreči nasladnemu občutku povezave z misticizmom, kakor se noče plašen otrok odpovedati nadaljevanju grozljive pripovedi. Da pa ne bi blodil v zmotni naivnosti zaradi preozkega obzorja kakor samostanec, se je napotil v svet. Od ondod se je potem vrnil srečen, obogaten z jezikovnim znanjem, vtem ko je kabalistično prerekanje tujih mislecev zaneslo še večjo zmedo v njegovo filozofsko zrelost. Toda stric Ivan je bil zdrav kmečki duh in povezan z naravo, kakor je bil, je bil mnenja, da je nesmiselno hlastati v prazno z nemočnim obupom v duši. Prišel je do spoznanja, da bi človek z razvojem nadaljnjih čutov postal videč, ki bi lahko pomilovalno gledal na trenutno človekovo razgledanost. Spoznal bi na primer, da je v brezmejni prostornosti osrednja obstojnost, ki izžareva zavestnost. Vesolje je njena telesnost, duh in duša. In po tem vzoru se spočenjajo vse biti. Nemara bi spoznal kaj takega... Toda kako naj se človek znebi slabosti, ki ji pravimo neznanje!

Na ta način je stric Ivan povezal svoja razmišljanja in hotenja z Virom. Postal je njegov bajeslovni svet, njegovo materializirano božanstvo, o katerem... pst, naj bi nihče ne zvedel, razen njegove velike ljubezni... Kakor se je kasneje tudi zgodilo.

Selarjeve Andreje tudi ni bilo nič videti pa tudi slišati ni bilo nič o njej. Tako je moral vsakdo povpraševati o njej, če naj človek doma kaj reče, ko bo žena zahtevala novice... če si že lenaril, da ne rečem popival pri Selarjevih!

Seveda, seveda. Bil je čas počitnic, in Eva, ki je šla po enaki poti kakor sestra, je bila že nekaj tednov doma, Andreje pa od nikoder.

»V Černi je,« je rekla Eva.

»V Černi?«

»Od ondod je pisala. Niti ne vem zanesljivo, kje je to. Mislim, nekje pri Brestovici. Šla je tja na dom neke kolegice. Druga k drugi hodijo na počitnice, in ko se je bodo naveličali...«

»Andrejke? To je vendar prikupna punca, in če imajo pri tisti hiši kakega vrednega fanta, je ne bomo več videli, nič več je ne bo domov.«

Tako se je moglo pogovarjati o Andreji, toda vedeli so tudi za njeno ponesrečeno ljubezen z lastnim profesorjem. Jeli nastalo kaj iz tega? To bi bilo vredno zvedeti!

Mar niso bili svojevrstni ljudje, ti Selarjevi? Vsak zase je bil osebnost in posebnost. Da se ne zgublja beseda o Bistri in Evi, za katerima so se ozirali moški, kakor da sta edini samici v teh senčnih krajih. Mladi moški pravite? Pa gospodarji? Oženjeni gospodarji, ki so jih primerjali s svojimi jezičnimi, umazanimi, vedno nosečimi ženščinami! In starikavi dedci, ki so jim rasli že vnuki za ženitev! Sicer ga pa tako in tako ni, ki bi se rad ne ozrl za lepim dekletom. Poleg tega so bili časi, ko je nasilnost mode spodrezala mladim ženskam rokave tik pod pazduhami, krila pa privzdignila vse do kolen in čez, tako da je bilo gostu vselej kaj na očeh, naj je bilo ženšče obrnjeno kakorkoli. Kaj pa je imel človek na deželi razen cerkve in gostilne, edinih dveh shodnic, ki sta skozi stoletja oblikovali kmetovo duhovno rast. Le da je bila v cerkvi ob ponavljajočih se oznanilih gospoda župnika potrebna vsa krščanska zbranost in vzdržnost, medtem ko v gostilniški sproščenosti nihče nikomur ni kratil besede. Prav res, nihče nikomur, pa naj so bile besede še tako nespametne.

In kdaj pade toliko nespametnih besed kakor pri opravljanju; besed, porojenih iz zavisti, nepotešene gnevnosti ali užaljenega samoljubja.

O Bistri ni bilo mogoče povedati kaj neprimernega. Imela je dosti opravka z gosti, in povečini so bili to moški, razen ko se je bilo treba v trgovini zamuditi tudi z gospodinjami, ki so prihajale po nakupih. Ponajveč moški torej! Vendar ni bilo slišati, da bi se bila kdaj spozabila s komerkoli kaj bolj kakor s spravljivo zavrnitvijo neslane duhovitosti, če je ta segla dlje od šaljivega namiga. V glasnosti njenega smeha in odločnosti njenega glasu je bilo čuti odkritost, ki je takoj vzpostavila zaupljiv stik z okolico. Toda če se je moški, zanašajoč se na to zaupljivost, opogumil s patetično ljubeznivostjo, se je Bistra na mah zresnila in nikdar ni našla primernega odgovora, tudi če bi dvorljivec še tako razločno izrazil svojo misel. Bilo ji ga je žal, kakor da jo prosi, naj ga reši iz velike stiske, pa mu ne more ustreči, ker to ni v njeni moči. Bilo ji je hudo, če je opazila zadrego na njegovem obrazu, in če se ji je zazdelo, da se čuti osramočenega, je trpela tudi zanj. Lastila si je krivdo za tujo prizadetost, akoravno zavestno ni dala nikomur povoda, s katerim bi se mogla okoriščati domišljija zaljubljenca.

Bistra se je gibala med delom in knjigami. V tej veliki hiši in okoli nje je bilo za vse dosti dela, in za Bistro, ki je imela le nekam pretirano izostren čut odgovornosti, še posebej. Toda praznični večeri so bili njeni. Tedaj so se stekli v hišo vsi Selarjevi; stric Ivan je posedal med gosti in jim bil na voljo, dokler se ni gostilna spraznila. In tako so se po večerji lahko posvetili vsak svojemu opravku.

Z branjem, ki si ga je sposojala po stričevih policah, Bistra ni mogla sprostiti svoje domišljije. Strani so bile prenasičene s poglobljenimi razmišljanji, dogodki so se razvijali v nedoločnosti domnev in ugibanj in niso mogli ustrezati vedoželjnosti šestnajstletnice. Bilo je očitno, da je stric Ivan pri nakupovanju knjig pozabljal na svoje nečakinje, da ne omenjamo knjig, ki niso bile tiskane v slovenščini. Toda Andreja, ta je prinašala v hišo branje, ob katerem je lahko rasla in se oplajala dekliška duša. Nekaj založb se je tedaj kosalo v prevajanju najboljših leposlovnih del sodobnikov, še posebej skandinavskih pisateljev; bralcu so približali vonj severnjaškega podnebja in ozračje ondotnega življenja s pristnostjo, ki je ne premore ta ne etnograf ne zgodovinar. Da ne omenjamo pisateljic, ki so drobnopisno otipavale žensko čustvenost in s prav tako gostobesedno veščino razkazovale svileno, brokatno in čipkasto pestrost, v katero so se odevale njihove junakinje. Z bralko so ustvarjale klepet na najvišji ravni, speljale so jo v živo dogajanje tiste svoje zanimive zgodbe in...

Bistra! Ali sploh ne slišiš?

Ni se bilo prijetno vračati v vsakdanjost dekletu, ki prav zaradi te bralne zmote še ni utegnilo globlje razmišljati o svoji ženskosti. Poznala je delo in romane. Napisani so bili v razvedrilo z razkošno pripovedno veščino, ker so bili namenjeni odraslim. Kakor so pravljice za otroke. Narave, seveda, te ni mogoče spreminjati, njen značaj in razpoloženje, vse to je izraženo v letnih časih. Toda osebe, ki v njej živijo, junaki, ki se gibljejo s takšno gotovostjo, dajte no... Tod ni najti takšnih ljudi. Nemara so nekateri le resnični, in sicer v krajih, od koder so doma pisatelji, toda pri nas, v teh vaseh, po teh ravninskih krajih... Podobni so si v govorjenju in obnašanju, tako da sploh ne ujameš vidnejšega razločka med dvema ali tremi. In tisti, ki prihajajo iz mesta? Veste, da so prav tako vsakdanji kakor Barjani, le v njihovi zunanji zlikanosti je opaziti razloček; toda tudi to se takoj prenese na obrobne vasi in od tod dalje, kajti človek brez izvirnosti živi vendar od posnemanja, ali ne?

Z Andrejo se je moglo tako prijetno, tako sproščeno kramljati o vsem tem. Bila je prava škoda, da se v teh pogovorih ni bilo mogoče zanašati in sklicevati na mnenje strica Ivana, ki bi bilo vsekakor odločujoče. Spričo njegovih let, izkušenj in doživljajev prav gotovo. Toda kazalo je, da je stric Ivan odrastel svetu domišljije in se je nanj oziral res nekam po stričevsko, da se ne reče po očetovsko. Najbolj veselo pri vsem pa je bilo, da je skušala njegovemu zgledu slediti tudi najmlajša, Evica. O pripovednem slovstvu je govorila zviška, posmehljivo, kakor o vsem, k čemur sama ni bila nagnjena in v čemer ni našla osebnega zadovoljstva. Bajanje spričo njenega resnega študija, ki ga je nameravala zaključiti nekje med uglednim in koristnim. Da, gospodična magistrica, bajanje. To je bilo vse, s čimer se je zdelo Andreji vredno zavračati svojo računarsko sestrico. Tudi stric Ivan je bil prepričan, da se Evica ne bo zgubila. S kljubovalnostjo bo imela seveda težave, zelo pogoste neprijetnosti, toda na kraju bo vselej splavala na vrh kakor olje, ker ne prenese zapostavljenosti. Evica? O, to je samozavestna živalca, vedno med prvimi v šoli! Za nenadno rdečico, ki se ji je čestokrat pojavljala na bledem obrazu, za to se je nemara kaj skrivalo. Toda Eva je bila molčeča in tudi stric Ivan ni mogel prodreti v zamotanost njenih čustev. Vendar je bil prepričan, da ne bo zaostajala za drugimi v življenju in da ne bo zagate, iz katere se ne bi znala zvleči. Toda Bistra...


Stric Ivan in Bistra se vsakokrat sporečeta, ko se je treba odpeljati v Ljubljano z vozičkom. Ta spor traja že dobršno leto, od dne pač, ko se je Bistri zazdelo, da je zdaj že dovolj ženska za samostojno pot v mesto.

»Mislim, da nisem več otrok,« pravi.

Prav res. V glasu je čutiti zvočnost in odločnost dozorele samice, ki se je pravkar otresla nestalnosti kočljivih let. Stric Ivan se naslaja nad tem glasom, ki je nekoliko nižji kakor pri njenih vrstnicah, skoraj mladeniški, vendar svež in razločen, kakor na zasneženi ledini. S takšnim glasom ne bo moči lagati, si misli stric Ivan.

Toda v Ljubljano, da bi se sama vozila v Ljubljano, tega ji nikakor ne more dovoliti.

Na ta način se stric Ivan otresa odgovornosti spričo teh Selarjevih žensk, ki mu rastejo čez glavo. Toda Bistra se smeje njegovim skrbem. In njen smeh je razločno čuti tudi pred hišo, kamor je pravkar zapeljal avtomobil.

Zunaj rosi in skozi zamegljeno okno ni kdove kaj videti, razen nerazločnih obrisov temnega vozila. Bistra briše steklo z dlanjo in se čudi.

»Francozinja,« pravi.

»Tako?«

»Da,« pravi Bistra. »In sama.« Stric Ivan je šel iz hiše z naglico, kakor da se je zgodilo kaj hudega. Sama? Le po kaj prihaja v tem vremenu? Stopil je na tisto spomladansko pršenje gologlav in golorok, ne kdove kako spodoben za sprejemanje boljšega gosta, toda vsega tega mu ni bilo prav nič mar.

Ženska je počakala za krmilom in je najprej vprašala, če se bo lahko zadržala; če bo namreč lahko pustila svoj avto pri hiši.

O, nič lažjega. Stric Ivan je pokazal, kod naj krene na dvorišče. Zamujal se je z njo tudi potem in nekajkrat ugotovil, da je zelo mikavna, vražje prikupna stvar v tistem prepasanem plašču. Bila je lepša kakor prejšnje krati, ko je prihajala z možem in družbo, vendar resnejša, dokaj bolj zadržana, kakor jo je bil vajen videti. Toda strica Ivana ni bilo mogoče prevarati.

Prišla je na lov, si je rekel. Gospa Henrieta je prišla na lov in skuša svojo namero prikriti. Prišla je sama in mu niti za hip ni pokazala bleščeče vrste zgoščenih zob; prišla je sama in se ni hotela niti za trenutek srečati z njegovimi očmi. Bilo je nekam nenavadno to njeno obnašanje, toda strica Ivana ni mogla preslepiti. Gospa Henrieta si bo bržčas nekaj izmislila. Počakajmo torej, samo potrpimo, in videli bomo. Bil je razveseljen nad tem naključjem, in pomagal je gostji z vso moško vljudnostjo, z dokaj večjo spoštljivostjo kakor vpričo njene družbe.

Dovolite, prosim, izvolite!

Na ta način se je Henrieta znebila plašča in nepotrebnih rokavic. Pred ogledalom v posebni sobici si je odmaknila nekaj kodrov s čela in spotoma izbirala med čajem in mlekom. Naposled se je odločila za čaj. Potem je sedla in utihnila. Dala si je opraviti s torbico; nekaj je iskala v tisti svoji mehki spravi.

Ta čas sta bili prisotni tudi Bistra in Eva.

Eva se je prikazala, brž ko je slišala, da se je pripeljala Francozinja, in sedaj si je zvedavo ogledovala njene posebnosti, njeno obutev, njene okraske. Nič posebnega, si je rekla in šla, zakaj stric Ivan ni skrival nejevolje. Pomilovalno je kremžil lice in vihal obrvi, tako da res ni bilo težko uganiti, kaj misli. Moj Bog, dekleti, to jima je dopovedoval, vedeta se kakor pastirici, prav nič bolje se ne vedeta.

In tako sta šli pripravljat tisti čaj za Francozinjo. Francozinja pa je molčala. Našla je belo krpico čipk, tudi ustnice si je že otrla z njo, in še vedno čakala, da jo bo stric Ivan kaj vprašal, kaj jo je prineslo na primer.

Stric Ivan je govoril o slabi poti. Ste šli do Vrhnike in semkaj ali skozi Podpeč? Tako? Bil je ljubezniv in ustrežljiv, kazal se je ustrežljive j šega kakor običajno, vendar manj drznega kakor vpričo Henrietinega moža, ko sta se nenehno lovila s pogledi. Če se je pripeljala semkaj s kakšnim posebnim namenom, potem naj se odkrije, on se nikakor ni hotel obdati s plehkobo zapeljivca, ki jih je vse uvrščal med puhleže in bedake. Bedaki, je ugotavljal, taki ali taki. Samo če je tudi ženski kaj do tega...

»Glavna cesta je strašna,« je rekel. »Kakor...« toda na lojtrnice, na te res še ni naletel v francoščini, zato je rekel, da je cesta obupna. »Slaba, kakor stopnišče.«

Potem je prišla Bistra. Prinesla je čaj in stregla z zadrego v rokah in rdečico v licih. Henrieta pa se je spričo nje sprostila; vprašala je strica Ivana, če ga lahko poprosi za uslugo. Ta teden bi šla rada v gozd, je rekla. Henrieta ni nikdar govorila o lovišču ali o lovu, samo o gozdu. Na lov je hodila zaradi gozda, ne zaradi divjačine. Znano je bilo, da ni doslej še nikdar nič ustrelila. Henrieta se je s tem rada pohvalila, in je to poudarila tudi danes.

»Še nobene živalice nisem umorila,« je rekla. Zato bi bilo odveč domnevati, da bi šla rada v kočo zaradi lova. In ta dan je mimogrede povedala še nekaj; rekla je, da bi laže streljala na človeka. »Da,« je rekla, »dozdeva se mi, da bi si prej upala streljati na človeka.«

Stric Ivan se je prizanesljivo smehljal, Henrieta pa je opazovala Bistro; vsem njenim kretnjam je sledila z očmi. Toda Bistra tako in tako ni ničesar razumela, in ko je odšla, se je Henrieta nagnila nad rožasto posodico.

»Gospod Ivan,« je rekla. »Ta vaša nečakinja zbuja v meni zelo čudne občutke.« »Tako?«

Stric Ivan je sedel ob mizi pošev; naslanjal se je na mizo in na prosto stolico; Henrieto je poslušal z vljudno pozornostjo.

Tako?

»Da,« je rekla Henrieta. Srkala je čaj in rekla, da ji marsikaj zavida, tej njegovi nečakinji.

»Nič takega ni na njej,« je rekel stric Ivan.

Toda Henrieta ni odgovorila, bila je vse preveč zaposlena s čajem in pecivom.

Stric Ivan se je brez nestrpnosti prilagodil njenemu obnašanju. Ni je motil s pogledi in prepustil ji je ves čas na razpolago za molk in za besedo. Kakor želite, gospa Henrieta. Vtem pa je razmišljal, do kako čudnih naključij lahko pride v življenju.

Tu sta dve ženski, dve mladi ženski, ki druga drugi nekaj zavidata. Bistra je zavidala Francozinji gosposkost, to je bilo očitno, gosposkost in vse, kar je bilo s tem v zvezi. Bistra, če se vzame, se še ni peljala z osebnim avtomobilom. Z avtobusom pač ali s tovornjakom, zakaj vozniki tovornjakov so bili zelo ustrežljivi do Selarjevih deklet. Toda z osebnim avtomobilom se Bistra še ni peljala. Gospa Henrieta pa avtomobila ni cenila kdove kaj bolj kakor lovsko puško ali poročni prstan ali svojega moža, če se vzame, gospoda Gratzerja. Ta gospod Gratzer...

»Prav rada bi šla v gozd,« je rekla Henrieta.

»Ali danes?

»Ne, ne! V tem tednu enkrat. V sredo, mislim, ali v četrtek.«

Henrieta se bržkone še ni odločila. Tudi zdaj se je še pomišljala.

»Če je danes ponedeljek,« je rekla, »potem bi lahko šla v četrtek.«

Hotela je vedeti, če bi stric Ivan utegnil... če ravno nima drugih obveznosti... »Ali imate kakšne druge obveznosti? Zaželela sem si nekoliko gozdne samote in gozdne svežine... Toda sama si nekako ne upam...« Kaj pa vendar mislite! In stric Ivan je pokazal svoj norčavi strah pred medvedi in volkovi in še vse drugačnimi strahovi, ki prežijo na navadne ljudi, kaj šele če bi naleteli na tako gosposki plen. Henrieta se je prizanesljivo smehljala njegovim namigom. »Toda tisti naš Simon,« je rekla, »pravim prav?«

»Da,« je rekel stric Ivan, »Šimen.«

»Torej Šimen.« Henrieta je pokazala vse svoje prste in vso svojo nestrpnost, da bi stric Ivan laže ujel njene misli.

Stric Ivan pa je rekel samo to, da je Hribarjev Šimen mož in izkušen lovec.

»Šimen?« je rekel. »O, ta je vreden lovski čuvaj.«

»Seveda je vreden, če bi mi bilo do lova... Poleg tega je tako simpatičen, rogovilast, kakor je, in v tistem svojem klobuku in s tisto svojo pipo...« Henrieta se je zabavala. »Toda z njim se tako težko sporazumevam. To mi boste menda verjeli?«

»Prav rad,« je rekel stric Ivan. »Francoski ne razume. Morali bi mu govoriti po nemško. Mislim, da Šimen klati prav dobro nemščino.«

Henrieta je bila užaljena.

»Zna preklinjati,« je rekla. »Potem o vojski in o puškah, o tem bi še govoril. Ali drugače...« Stric Ivan se je oprostil. Vstal je in pobiral, kar je ostalo na mizi. Prosil jo je samo za trenutek potrpljenja in če bi še kaj želela. Ne? Torej bo tole odnesel.

Domislil se je, da mora ta dan vsekakor kdo v Ljubljano. Marsikaj je potrebovalo gospodinjstvo in nekaj malenkosti za trgovino, oglasiti se bo treba tudi v železnini. Vse to je zdaj v naglici in z nekam norčavim glasom naročal Bistri in Evi, ki sta se mudili v kuhinji. Vprašal je tudi, če je kdo v gostilni. Da, v gostilni sedita Zlogar in Zadnikar.

»Zadnikar vprašuje po tebi.«

»Po meni?«

»Da. O nečem bi se rad posvetoval s stricem Ivanom, je rekel. »Toda če ti ne utegneš...«

Smrkavki sta se zabavali, to je bilo očitno, toda stric Ivan se zdaj ni želel zamujati ne z njima ne z Zadnikarjem.

»Ne, ta hip res ne utegnem,« je rekel.

Zadnikarju je treba naročiti, naj se oglasi kasneje, recimo jutri, tako naj mu rečeta. Pač pa se morata onidve za nekaj zediniti, Bistra in Eva. Ena bi se morala zapeljati v Ljubljano.

»Z vlakom?«

»Da, je rekel stric Ivan, »meni bi bilo ljubše, ko bi šla Eva; zakaj z vozičkom,« je rekel odločno, »da bi katero pustil s konjem od doma, na to ne morem pristati.«

»Ne,« je rekla Eva, »to ni za ženske.«

»Ni za ženske,« je rekel stric Ivan in gledal s hlinjeno jezo. Zanj je bilo na ta način vse urejeno. Bistra je z neprikritim razočaranjem odšla v gostilno, in Eva, ta je tudi odhitela, da bi ne zamudila vlaka.

Stric Ivan se je mogel zdaj prepustiti svojim mislim. S stare žage je bilo čuti hrestljanje, zaganjajoče se hrustanje jeklene samice; tam so bili ta dan zaposleni oče Matevž in Štefka in hlapec Ivan. Trudili so se s tremi ali štirimi krclji, in stric Ivan bi bil moral skočiti tudi tja. Bilo bi pametno, ko bi pogledal tudi k njim in poprijel namesto Matevža. Toda zdaj nikakor ni utegnil... Henrieta je bila pokonci. Ko se je stric Ivan vrnil, je stala pred velikim nagnjenim zrcalom in se sploh ni ozrla. Njeni prsti so imeli nekakšen zamuden opravek z usnjenim pasom, potem z usnjenimi našitki pod brado, akoravno je bilo vse na svojem mestu. Toda negovani prsti kljub temu niso hoteli mirovati; zašli so med zavihke na Henrietinih prsih in odpeli usnjen gumb; vrteli so se nekaj časa okoli tistega gumba in ga znova zataknili, kamor je spadal, lenivo raztreseno, kakor da se zavedajo nehasnega opravka.

Potem pa, ko je v ogledalo stopil tudi stric Ivan, so nenadno zastali. Negibni, mrtvi, nekam nezložno zbrani okoli prestrašenega gumbka. Tudi Henrieto so prevzeli podobni občutki, tudi ona se je znašla v položaju prestrašenega gumbka, ujeta v podvojeno negotovost med stricem Ivanom in njegovim dvojnikom. Toda njegove oči so jo gledale iz zrcala s takšno zgubljenostjo, s takšno zahtevnostjo, da pravega čustva tudi brezčutna steklena plošča ni mogla prikriti.

S Henrieto se je poigral skrivnosten drget; spočel se je v srcu ali tam nekje ter ji povzročil bolečino. Potem se je zatekel drugam in se skril v kotičkih njenih ustnic. Tedaj se je nekaj dotaknilo njenih las, potem njenih pleč, in Henrieta je morala pripreti oči. Z najmanjšo kretnjo ni bila zmožna sodelovati v tem zbližanju, roke so ji nemočno omahnile in prepustile prestrašeni gumbek njegovi usodi.

V gozdeh, ki se vlečejo od tod čez Krim in dalje po Notranjski, je še vedno ohranjen čar pradavnosti. Stric Ivan je ljubil ta pridržani spomin na nekdanjost, ki je obnavljal v človeku občutke izpred stoletij, nemara še od prej. Ravan se ni mogla ponašati s takšno posebnostjo. Bila mu je prav tako ljuba kakor gozd, toda ravnina se je drugačila, prilagajala se je dobam in se jim uklanjala. Gozd pa se je upiral. Prav vsem preobrazbam, ki mu jih je vsiljeval čas, se res ni mogel upreti, zato pa si je prizadeval, da bi jih prerasel.

Toda ta dan se stric Ivan ni utegnil predajati čaščenju gozda in njegovih značilnosti. Ta dan je bila sreda.

Če je danes ponedeljek, je bila rekla Henrieta, potem bi mogla priti v četrtek.

Toda kasneje, ko se je njuna francoščina potajila v šepetanje, se je možata mirnost strica Ivana spremenila v prav tako otročjo nestrpnost.

»Čimprej,« je šepetal, »čimprej.«

»Torej v sredo, je rekla Henrieta.

»Čimprej,« je ponavljal stric Ivan.

Bila je sreda, toda vreme ni bilo prav nič prijaznejše kakor predvčerajšnjim. Cmerilo se je in cmarilo, in čeravno ni bilo pravega dežja, je od povsod rosilo, od povsod se je cedilo. Stric Ivan, ki se je ogibal steza in kolovozov, je stresal nase vso to mokroto z brezbrižnostjo gozdne živali, ki jo varuje dlaka ali perje. Toda navsezadnje se človek le zave, da se mu nekaj nabira v čevlju, in hlačnice, ki mu opletajo okrog piščali, te so se tudi napojile. Moral bi iti v škornjih, si je rekel, pri hiši jih je nekaj parov in pametno bi bilo, ko bi si jih bil nataknil. Oziral se je po prikladne j šem prehodu, odmikal je orošene veje in se vzpenjal po strmini.

Prav dobro je poznal tisto lovsko zatočišče v Hojah, tisti lovski brlog, kakor mu je pravil doktor Gratzer. Prav prijeten brlog, si je mislil. Nekajkrat je bil tam z lovskim čuvajem, s Šimnom, dvakrat celo z Gratzerjem. Šimen je po navadi odprl loputo v podu in se spustil v tisto luknjo. In od ondod se je pokazal potem samo do polovice, brez nog in trupa, kakor prežagan hostnik, in s steklenico v vsaki roki. Bil je zlomkovo smešen v tistem norčavem položaju s komolci na podu. Ali bi to, je vprašal izpod lovskega klobuka. To? Na ta način sta s Šimnom vsakokrat kaj spraznila. Tudi Gratzer je takrat privzdignil tisto loputo, tudi on ga je gostil z izbranim vinom, tako da res ni bilo kaj reči. O, prav prijeten brlog! Nemara bo danes pričakal tam Henrieto.

Toda Henrieta je bila že v koči. Ko je stric Ivan prilomastil po bližnjici, je bila Henrieta že tam. Sicer je bilo vse tiho in samotno, vrata in naoknice, vse je bilo pozaprto, toda nad streho se je poigraval modrikast dim; nabiral se je v presledkih in v čedalje gostejših kosmih in se zibaje redčil v mokro jelovo krošnjo.

Nekdo je vsekakor moral biti v brlogu.

Šel je torej k vratom in potrkal, in ko je stopil v svetlo, čisto in toplo gostoljubje, je najprej spoznal, da ne spada v to urejeno majhnost. Stal je pri vratih na snažnem podu, v kričeči svetlobi plinske petrolejke in norčavo kazal nase. Šobil se je in kazal na svojo obutev.

»Tu vam bom vse onečedil,« je rekel, »tak, kakor sem, vam bom vse onesnažil.«

Tudi Henrieta se je pošalila. Rekla je, da to ni nikak tempelj, ampak skromno zatočišče, zgrajeno nalašč v takšne namene, tako da si človek opomore, da se naspi ali ogreje.

»Zasilni domek, pač,« je rekla. »Miniaturni gozdni domek.«

Bila je dokaj bolj prisebna, kakor v Selarjevi hiši, dokaj bolj samozavestna. Stopila je proti njemu z rokami na hrbtu kakor razposajena šolarka in ni prav nič skrivala svoje razveseljenosti. Tudi sebe ni prikrivala v tisti napeti, izzivalni drži. Bila je povita v vinskordeči volni in mehka pletenina, naškropljena z rumenkastimi vlakni, je bila bržčas obarvana na ta način zgolj zato, da bi razkričala Henrietino ženskost. Morda je bilo tako, morda pa samo koristen domislek trenutne mode.

Henrieta ga je sprejela z majhnim priklonom.

»Dober večer.«

Pozdrav je bil podoben dobrohotnemu očitku o zanemarjeni vljudnosti.

Stric Ivan se je nasmehnil — dober večer torej.

»Toda zunaj je še dan,« je rekel.

Da, zunaj je bilo še svetlo, toda Henrieti je bilo ljubše tako. Pri odveznjenih oknicah ni človek nikdar sam, vedno ima občutek, da kdo op reza od zunaj. Ali se mu ne zdi?

»Kak medved nemara?«

»Prav lahko,« je rekla Henrieta, »ali pa kak...«

»Gozdni spak?«

»Ja, spak!«

Stric Ivan se je zresnil. Včeraj je šel nekajkrat do Vira, da bi nekoliko posanjaril, da bi na samem razmišljal o današnjem dnevu. Toda ob Viru ni bilo mogoče postavati; deževalo je, in tako res ni bilo moč postavati ne posedati. Samo toliko se je lahko pomudil tam, da se je sklonil, da je ljubkujoče zabrodil v živost vrtinca, da mu je rekel besedo...

»Tu sem, zvodljivec,« je rekel vedro.

Dežuje. Prišel sem, da bi pokramljal, prav rad bi se pomenil s tabo in sam s sabo. Toda zdaj dežuje. Nekoč sem ti zaupal nekaj svojih srčnih slabosti, ali se spominjaš?

Živi stebriček je klokotnil skozi razkrečene prste, potem še enkrat.

Torej pomniš... Nemara le nekaj veš o tem, morda še kaj več, kakor se mi dozdeva. Vsekakor si mi izpolnil tisto prikrito, smelo željo. Nisem si upal misliti, da se bo kdaj to zgodilo. Prišel sem, da bi se ti zahvalil. Jutri se bova sešla na samem, v gozdu, toda bojim se, da se ne bi premislila. Ti stori tako, da bi se to ne zgodilo. Stori tako, če je v tvoji moči, toda zdaj grem... Zahvaljen torej...

Po tistem razgovoru z Virom je stric Ivan do tega trenutka ustvaril nekaj odmišljenih dejanj. Ta dejanja so se razdrobila v tako številne in različne prizore, da nobenemu ni utegnil slediti do konca. Spočenjala so se in odmikala vsa v Gratzerjevem brlogu, to se razume. Najprej Henriete sploh ni bilo tam. Denimo, da je sploh ne bo, je začel stric Ivan. Klavrni prizori so se naglo razblinili v nedoločnost, zakaj spodrinili so jih naslednji, bolj razigrani. V vseh teh je potem Henrieta bila, nastopala je v vseh naslednjih prizorih in v dokaj raznovrstnih vlogah: Skesanke — pozabite, gospod Ivan! Predvčerajšnjim se je nekaj zgodilo, toda pozabite! Plašljivke — bilo je napak, gospod Ivan... Zlagane sramežljivke — pri čemer naj si gospod Ivan nikar ne misli... In nazadnje tudi razočaranke. Da, da, razočaranke.

Ob prizoru razočarane Henriete je potem stric Ivan vzdihoval. Posedal je pred svojo knjižno skladovnico in razčlenjal naj vsiljivejši prizor. Dlan je drsela po bradi sem in tja, vedno z enakim gibom, kakor da preklada nadležno dognanje. Navsezadnje se je spravil iz svojega zatišja, s prav smešno odločnostjo se je odtrgal od takega razmišljanja in sklenil, da se je treba prepričati o resničnosti.

Resničnost je bila zdaj tu in taka, kakršne si domišljija strica Ivana ni upala pričarati v nobenem prizoru. Stala je pred njim v hudomušni izzivalni drži, z rokami na hrbtu, stopalo ob stopalu, prav res, kakor preteča šolarka, ki ne zna drugače krotiti svojega veselja.

Tudi stric Ivan se ni znal krotiti v tem prizoru. Čisto je bil pozabil na plašč in pokrivalo, na tisto odloženo navlako, ki jo je držal v levici in se je od nje cedilo po snažnem podu. Toda imel je še vedno prosto roko, in te je bilo dovolj, da bi se mogla okleniti Henrietine vitkosti, tako skrbno spravljene v tisti rdečkasti volni. Prepustil se je torej temu nagibu in jo stisnil k sebi. Prižel jo je nase s silo dvodnevne živčnosti, ki mu je zdaj krčila laket, in ni bil voljan od j en jati vse dotlej, da se bo ta nestrpnost iztrošila. Henrieta je zaječala. Da bi prikrila pravi vzrok, je z novim očitkom v očeh kazala na nekaj — na njegov plašč, na njegov klobuk. Seveda, od plašča se je cedilo in lužica na snažnem podu je rasla v lužo...

Tako se je stric Ivan znašel v Gratzerjevi lovski koči, v udobnem lesenem zaboju, ki sta ga ogrevali lončena peč in Henrietina navzočnost.

Ah, ta Henrieta! Stric Ivan se ni mogel načuditi njeni razigranosti, s katero je še bolj utesnila prostor, stisnjen med dvema pogradoma, pečjo in plosko mizo.

Rešila ga je plašča in pokrivala; potem mu je ukazala, naj se sezuje.

Da bi se sezul?

Da, je rekla. Toda ta čas je že sedela na peči in se igrala z nogami tik pred njegovim obrazom. Usedel se je torej na mizo in se lotil nprijetnega opravka. Na mizi je bila knjiga, in tako je lahko bral na odprtih straneh. Reševal se je obutve in spotoma prebiral nezgovorne odstavke, po naključju za silo povezane z Evripidovim modrovanjem,... kako lep je dan poroke. Toda kdo bi mogel izpovedati tesnobo očeta, ki daje v oblast neznancu eno izmed hčera, odgojeno s tolikšno skrbjo in ljubeznijo. Henrieta se je zabavala. Nemoteno je lahko opazovala oklevajoče početje strica Ivana in nestrpno vrtela stopala ob zelenih pečnicah. Ogledala si je njegov tilnik, njegov desni uhelj in ramo pod uhljem. Vse te podrobnosti so ji bile nove in zanimive, bile so ji všeč, ker so izpričevale umirjeno krepkost in moškost. Postajale so ji drage...

Naposled se je stric Ivan vendarle sezul. Ogledal si je platnico knjige in se oglasil. Rekel je, da mu ta gospod ni znan.

»Kateri gospod?«

»Ta Rétif De La Bretonne.«

Henrieta je zdrsnila s peči na klop. Stala je ob stricu Ivanu tako, da se ga je rob njene obleke dotikal; obrsnil mu je zdaj ramo, zdaj lice, kakor se je pač Henrieta pozibavala v životu. Toda to se je dogajalo brez njene vednosti.

»Ni spodbudno branje,« je rekla. »Toda za gozdno hišico je menda vse dobro. Pisanje je vse preveč oddaljeno v času, da bi nam lahko povedalo kaj zanimivega s tako šibkim slogom.«

Sicer pa tu ni bilo kaj izbirati, bila je ena izmed treh francoskih knjig med drugimi nemškimi, ki so bile stisnjene v plitvi niši za mizo. Stric Ivan si jih je bil nekoč prej površno ogledal in ugotovil, da je doktor Gratzer ali kdo že vtaknil v to okrasno zbirko tudi dve slovenski knjigi — vezan letnik Lovskega vestnika in zastarel koledar.

Tudi zdaj se je stegnil k tisti zbirki.

»Saj si že bil tu?« je rekla Henrieta.

»Bil. S Šimnom, pa tudi z doktorjem Gratzerjem. Tedaj mi je predlagal neko kupčijo.«

Gratzerja je zanimalo, če bi stric Ivan odprodal kak hektar gozda. Nemara ga je bil povabil v kočo prav zato, da bi se menila o tem. »Imamo tudi na tej strani nekaj gozda,« je rekel stric Ivan. »Začne se prav tukaj pod to kočo.«

»Tako?« Henrieta si je ogledovala stopala na macesnovi klopi. Vzpela se je na prste in stopicala na mestu. Za doktorja Gratzerja ni pokazala nikakega zanimanja, niti besedice ni zgubila zanj. Stopicala je na mestu in molčala.

Tako torej, o Gratzerju potemtakem ni vredno govoriti. Bil je imovit in ugleden gospod, ta koča je bila njegova, ta ženska je tudi bila njegova, toda o njem kljub temu ni bilo vredno zgubljati besed. Toplota v prostoru je razširila vonj po smolnatem lesu, in tako se je spomnil, da je Henrieta prišla že mnogo prej. Vprašal jo je torej, če se že dolgo mudi v koči.

»Ne tako dolgo,« je rekla.

Toda peč, ta je bila ogreta. Stric Ivan je tipal z dlanjo po zelenih pečnicah, hotel je vedeti, zakaj se je trudila.

Henrieta se je znova razživela.

»S tem nimamo nikdar posebnega truda,« je rekla. »Simon...«

»Šimen,« je rekel stric Ivan.

»Šimen skrbi za vse. Voda, peč, luč, vedno je vse pripravljeno, vedno je vse pospravljeno. Prav nikakega truda nimamo s tem, dovolj je, da prižgem vžigalico. In vino...«

Henrieta je skočila s klopi. Odprla je stensko omarico in vprašala strica Ivana, če si česa želi. Ne? Postavila je na mizo dve steklenici in vrček iz keramike, potem se je vrnila na klop. Vprašala ga je, če ima rad francoske pisatelje.

»Da,« je rekel. »Imam jih nekaj.«

»Lahko bi ti priskrbela tudi novejše knjige, če rad bereš francosko.«

»Prej ali slej me boš morala obiskati,« je rekel stric Ivan. »Tudi jaz imam svoj brlog. Boš prišla?«

»Bom.«

»Potem te bom popeljal k Viru.«

»K Viru?« Henrieta se je nagnila nadenj, kakor da ne razume. »In kdo je ta neznanec?«

Stric Ivan je premišljeno polnil vrček. Ogledoval si je reliefno podobo na njem in napis o bogu. O nemškem bogu seveda.

»Torej?«

»To je bog,« je rekel in pil. »Moj bog.« »Kdo?«

»Vir,« je rekel stric Ivan resno. Tudi Henrieta se je zresnila; gledala ga je začudeno, misleč, da se šali.

»Tako,« je rekla. »Tudi s tem se zamujamo?«

»Tudi,« je rekel stric Ivan živo. »Bil je tvoj rojak, v sorodu vsaj po jeziku, človek, ki me je rešil številnih oklevanj in dvomov. Prišel je do vrednih zaključkov, do nespodbitnih dognanj, in če me je pritegnil, ni bilo nič nenavadnega, ker sem se v letih potepanja po svetu tudi sam mučil s podobnimi razmišljanji.«

»In kaj ti je ta gospod sporočil tako avtoritativnega?«

»Da je vera v nadnaravno nekaj prirodnega, prvobitnega, vsesplošnega in stalnega v življenju in zgodovini človeštva. Da se iz zanikanja nadnaravnosti poraja materializem, iz materializma čutnost, iz čutnosti socialna nestrpnost. In socialna nestrpnost bo izmučila človeštvo do take mere, da bo znova pričelo verjeti in moliti. In to ni bil fantast,« je rekel stric Ivan, »ali zanesenjak. Bil je mož stvarnosti, ki je stal trdno na majavih tleh svojega stoletja.«

»Katerega?«

»Tam nekje sredi osemnajstega, mislim. In ko bi se ne bil ukvarjal s politiko, bi se gospod Guizot prišteval med najtreznejše mislece in med naj objektivne j še zgodovinarje. Toda politični oportunizem je prikrajšal človeštvo za najmanj toliko svetnikov, kolikor mu jih je vsilil, in tako se z enako spoštljivostjo klanjamo spomenikom enih in drugih — genijev in bedakov...« Stric Ivan se je nenadno zavedel, da se ne pogovarja z Virom. Sedel je na klopi za mizo in srkal staro buteljčno vino, in v družbi takšne štajerščine bi ne bilo nič nenavadnega, ako bi pričel tolmačiti sogovorniku bistvo pojmovanja bitja in žitja. Po lastni presoji, kakopak, po lastni presoji, nasproti Viru, denimo, s spoštljivostjo Kristusovega učenca, medtem ko bi se z navadnim kristjanom pogovarjal v obratnem smislu.

Toda oble noge v napetih volnenih nogavicah in brez obuvala, ki so zabingljale ob njegovi rami, so mu takoj pregnale nadležne misli. Oklenil se jih je, teh toplih, slokih nog, ki so se razgalile vse tja do bokov, ko je potegnil Henrieto s peči in jo vzel v naročje.


Poletje je trajalo. Bilo je po žitu in po otavi, toda Barje se je še vedno sušilo, zrak nad ravnino je še vedno drhtel od razgretosti. In reka? O, na tej tudi ni bilo posebnih sprememb, samo znižala se je v zadnjih dveh tednih, za dobri dve pedi jo je vzelo. Postala je mirnejša, še pohlevnejša, vendar s svetlejšim odsevom v poglobljeni strugi, in če se je kje pokazal oblaček, se je čolnu in čolnarju zazdelo, da drsita po nebesni prostranosti.

V deželi je vladalo prav takšno mrtvilo kakor na Barju. V mestu tudi ni bilo opaziti posebne dejavnosti, toda tu in tam se je še vedno kaj pozidalo ali dozidalo, in naneslo je, dokaj pogosto je naneslo, da se čolnar Vid ni utegnil oddahniti.

Tako je nekega dne rekel Filipu:

»Ali je potrebno, da se vračaš?«

Filip je pravkar skočil iz čolna; bila sta že v Črni vasi, in tako je skočil na breg, da bi se vrnil v mesto.

»Kako?«

»Pravim, če je nujno, da se vračaš,« je rekel čolnar. Če ni, potem bi nocoj kar ostal, jutri moram tako in tako spet v Ljubljano.«

Filip se ni prav nič pomišljal, samo to je hotel vedeti, kako bo Vid to zmogel.

»Jutri, praviš, boš šel znova v Ljubljano?«

»Moram.«

»S čolnom?«

»Kakopak!«

»Ali s tem?«

Ne, ta bo ostal pri Kaminu. »Pustil ga bom tam,« je rekel čolnar. »Potem bova skočila s kolesom na Vrhniko. Na Vrhniki me čaka naložen čoln, in do opoldne jutri bova spet v mestu.«

»In počitek?« je vprašal Filip. »Kdaj boš počival?«

O, nič skrbi! Prav lepo bosta počivala, vso noč bosta lahko spala. Do zore.

Dobro, dobro! Čez nekaj ur sta pristala pod čolnarjevo bajto, kjer se je trgal pes na verigi, poskakoval in lajal, kakor da prihajajo razbojniki.

»To je Reks,« je rekel čolnar. »Nori, toda to je od veselja.«

Privezala sta čoln in poskrbela, da ne bi opletal po reki; nato sta krenila proti hiši. Reks je varoval samotno, podzidano hišico z lesenim zviškom tja proti strehi. Tam je bil kup sena in nekaj čolnarske in ribiške šare: trtje, presušeni drogovi in natrte vrše.

»Spodaj imam dva prostora,« je rekel čolnar Vid. Zdaj naj si Filip zapomni, kje je shranjen ključ. Če ga bo kdaj iskal ali čakal, potem naj seže v tole špranjo.

To ni nikaka koliba, si je mislil Filip, nikaka bajta. Čolnar Vid je vselej govoril o svojem domu nekam posmehljivo, toda to je bila čisto prijazna hišica. Človek bi se usedel prednjo na trato, predal bi se sproščenosti in skušal prisluhniti tej skrivnostni - ravninski tišini. Pod njim bi neslišno tekla reka ...

Kako misli Filip, ali bo ostal kar tam?

Reks je v vsem ubogal svojega gospodarja. Utihnil je, in ko mu je odpel verigo, se mu je po pasje zahvalil; takoj nato si je ovohal prišleka, da bi se prepričal, s kakšnimi nameni prihaja. Toda če je prišel z gospodarjem!

Filip je stopil čez prag v mračnost majhnega prostora in postal na ilovnatih tleh. Zadišalo je po sajah in vlagi; to je bil torej kuhinjski prostor. Na to stran je bilo prislonjeno staro, izmučeno kolo, v steni na levi je zijala črna odprtina s sajastim pragom in pločevinastim prikrovom. Tam se je zdaj mudil čolnar Vid. Prav v tisto okajeno luknjo je segel in privlekel od ondod kos slanine.

»Tu vedno kaj najdem,« je rekel, »kakšno mesnino. O, to ti je imenitna sprava; meso je na prepihu, suši se in prijetno diši po dimu.«

»Peč potemtakem?«

»Peč. Tu ni kaj prida videti, ker ima svoj odritek tamle ...«

Toda Filip naj stopi naprej, skozi tistale vrata. Prav nič ni potrebno, da bi postaval v tem dimniku, tam je prostorneje. Seveda, bilo je prostorne je, bolj svetlo in dokaj bolj snažno. Pod ležiščem se je nekaj skrivalo, kakšno obuvalo nemara, in bogca med obema oknoma so omrežili pajki; toda pod je bil pometen, pritalna skrinja brez vsake navlake in tiste štiri knjige na peči zložene na kupček. Usedel se je torej k peči, da bi se razgledal, da bi bil tudi sam deležen te skromne domačnosti pod nizkim stropom.

Čolnar Vid je cvrl jajca s slanino v plitvi zamaščeni ponvi, v takšni, ki se opere samo tedaj, ko jo prineseš v hišo. Imel je samo tri posode, in ravnal je z njimi kakor s čolnarskim orodjem. Ponev je marsikaj prenesla, prav tako želodast lonec, ki je bil ulit iz železa; sicer je bil že v rokah lonceveza, toda takšna počena in pretisnjena reč lahko še traja. Več težav je imel čolnar Vid z natrto kožico. Bila je vsa oskrbljena in okrušena in mleko se je v njej smodilo; cmarilo se je in se prijemalo dna. K vragu s takšno posodo!

Filip se je oziral in hvalil. Zajemal je iz ponve, žvečil in momljal.

»To ni nikaka koliba. Prav čedno hišico imaš, in to je zelo prijazna soba. Marsikdo bi bil vesel takšnega doma.«

Čolnar Vid ni odgovarjal na to hvalo. Pri jedi je sopel glasneje kakor v čolnu, vsaj tako je bilo slišati, toda za hvalo domačinstva ni kazal nikakega zanimanja. Držal se je nekam porogljivo in jedel. O čolnarjenju, o tem bi se bil prav rad menil, ali o lovu. Ho, o lovu! Zakaj čolnar Vid je imel poleg kletvine in pijače še tretjo slabost: preizkušeno lovsko puško, skrito v izdolbenem tramu. Toda o tem ni bilo varno govoriti. S takimle mladičem tudi ni bilo vredno govoriti o lovu. Prejkone še ni imel puške v rokah.

»Takšnale peč je zelo prijazna,« je rekel Filip. »Pri nas nimamo takšnih peči.«

»To je moja ljubezen,« je rekel čolnar. »Vso zimo prespim na njej. Nimam žene, in tako spim na njej.« Filipu se je zazdelo, da bi mogel biti popolnoma srečen v takšnem domu. Hišica je na samem, kakor v zimski zgodbi, in mimo nje teče reka. Toda ta čas se po reki vozi poletje — takšna bi torej bila poletja. Pozimi bi čepel v izbi. Skozi železne križe v majhnih oknih bi strmel na pobeljeno ravan, in če bi snežilo ... no, potem bi spremljal posamezne snežinke do nežnega pristanka. Pod večer bi prižgal petrolejko ...

Čolnar Vid se je zazrl vanj. Vprašal ga je, če je že bil vojak. Ne?

»To te še čaka potemtakem?«

»Nič ne vem, kaj me še čaka,« je rekel Filip.

O tem torej Filip ni bil voljan govoriti. V njegovem glasu je bila jezna zaskrbljenost; morda kaj drugega, čolnar Vid o tem ni nameraval ugibati. Navsezadnje mu tudi ni bilo do tega, hotel mu je le pokazati svoje odlikovanje, in potem bi lahko govorila tudi o lovu. Nič potemtakem! Rekel je, da bosta zdaj skočila na Vrhniko.

»Morala se bova peljati na enem kolesu,« je rekel. »Ko bi bil vedel prej, bi bil poprosil strica Ivana. Toda strica Ivana danes ni doma, morala se bova torej potruditi.«

Nič takega. Filip je bil pripravljen steči do Vrhnike in nazaj, da bi le mogel ostati v tem okolju. Ali naj skoči v Ljubljanico? Bil je voljan storiti karkoli in se obrniti kakorkoli, da bi ustregel čolnarju in podaljšal ta srečni popoldan, da se mu ne bi bilo treba vrniti v včerajšnji dan, v predvčerajšnji dan...

»O stricu,« je rekel veselo, »o tem mi nisi še pravil.«


Čolnar Vid se je smejal. »Tako se mu reče,« je rejal. »Stric Ivan je mlajši in prav nič si nisva v sorodu. On je iz Bistre, jaz pa od tod; vsekakor je vreden človek, stric Ivan.«

Potem sta se izmenoma trudila na kolesu, vsak nekaj časa — čolnar do ceste, ker je bil domač na barjanski stezi, potem Filip.

Zapeljala sta se z barjanskega sonca v globoko bistriško senco in od tod v večerni mrak vrhniškega kota. Spotoma je čolnar Vid še marsikaj povedal in še marsikaj vprašal. Vprašal je Filipa, če je utrujen ali žejen, in dodal, da bi se ustavila pri Selarjevih. Videl boš, od kod je stric Ivan, je rekel in zapeljal okoli domačije. Skozi dolgo vežo sta prišla v trgovino, ki je bila založena z vsem, od verig do tobaka, toda človeka ni bilo videti. Vtem ko je čolnar Vid zabavljal nad ljudmi v tej hiši, ki tako slabo skrbijo za žejnega gosta, je prišla po hodniku Bistra, vzveseljena nad čolnarjevim robantenjem, in njena pojava je Filipa dodobra iznenadila. Tako pač, kakor je iznenadila vsakega tujca, ki je prvič stopil v Selarjevo hišo — kaj pa ta ... ta ženska!

Njena dekliška rast se nikakor ni skladala s predstavo ženske tega podgozdnega zakotja, koder je še vedno prevladoval tip koliščarske samice, bi se reklo bolj razpogačenih oblik in racaste hoje. Tudi njeni sestrični se nista mogli popolnoma otresti te dediščine, ki pa sedaj v dekliški dobi še ni bila tako očitna. Z Evo, ki se je prav to leto nekoliko potegnila, sta si bili na prvi pogled kakor dvojčici. Toda to se je samo dozdevalo, in še to v očeh tujca, ki ju ni bil vajen in se je prvič srečal z njima, zakaj Bistra je imela život in ude, da ji je zavidala celo Francozinja Henrieta. Le kdo se bo pasel po tebi, ji je rekel nekoč vrhniški tovarnar, ko je stala na pultu in skušala doseči zavitek sveč na visoki polici. Njena napeta drža je bila tako izzivalna, da se tovarnar nikakor ni mogel premagati, in ji je hotel na vsak način pripomoči, ko je skočila na tla. Toda zdelo se je, da moška roka še ni dosegla njenega pasu, razen pri plesu, ki pa so bili pri Selarjevih zelo redki. Na ta način tudi nihče ni mogel vedeti, koliko toplote je v tem mladem telesu; tudi Malic je to lahko le slutil, akoravno se je ustavljal pri Selarjevih dokaj pogosto. Pripeljal se je s kolesljem, tudi z motociklom, če je prihajal z borovniške strani, in vselej povprašal najprej po stricu Ivanu. Povprašal je po njem, prihajal pa je zaradi Bistre. Malic bi bil morda nekoliko prestar ženin za sedemnajstletno dekle, vendar dovolj premožen, da je lahko tekmoval tudi z mlajšimi snubci. In stric Ivan se je prav rad zamujal z njim; vedel je, zakaj prihaja, in ni mu bilo žal časa, ki ga je tratil z njim. Toda z Bistro so bile vedno težave. Iskrenost njenega smeha in govorjenja se nikakor ni mogla ujeti z izumetničenostjo gosposkega besedičenja, in strica Ivana je vsakokrat pogrelo, ko je na dvorljive namige odgovarjala z ironičnim smehom in s popolno brezbrižnostjo.

Ampak Bistra!

Kaj se je zgodilo, stric Ivan?

Bolj prijazna bi že morala biti v Vrhničanom, ali ne vidiš, zakaj prihaja semkaj?

Mislim, da se rad razkazuje v svoji jahalni noši, pa tudi njegovi škornji so nekaj posebnega ...

Ženske modrujejo z gosjo pametjo, je rekel stric Ivan ob takšnem sporu. Toda resnica je bila tudi v tem, da sta Malic in stric Ivan govorila ponajveč o študentovskih dogodivščinah, zakaj šolala sta se skupaj in se skupaj vozila v Ljubljano vsa tista mlada leta. Razlika je bila le v tem, da je stric Ivan s svojo agronomijo prišel do konca, vtem ko se je Malic že v drugem letniku nehal mučiti s pravom, ker je bilo za tovarnarjevega sina tudi to nekam prenaporno, pa tudi nečastno spričo črede slovenskih odvetnikov, ki so že odirali uboge ljudi — kajti Malic, to mu je bilo treba priznati, je bil eden izmed redkih poštenih bogatinov. Bilo mu je lagodneje dirkati s kolesljem ali motociklom po okolju; bilo mu je bolj zabavno in manj utrudljivo sestajati se s prijatelji, postavati in posedati, posebno v krajih, kjer je bila hiša polna deklet. In denar zapravljati, namesto da bi ga iz ljudi izžemal!

Le zakaj se spakuje! To Bistri nikakor ni bilo po volji.

Profesor Bizjak je imel dokaj več soli v glavi kakor Malic, pa si ni izmišljal neumnih stavkov. Profesor Bizjak je prihajal vsako nedeljo ribarit na Barje, in tako se je oglašal tudi pri Selarjevih. Svoja nedeljska doživetja z barjansko favno je v prikupnih sestavkih objavljal v ponedeljskem časopisu, in tega pisanja pri Selarjevih ni nihče spregledal ne zamudil, ker je profesor pogosto omenjal tudi njihovo hišo.

»Bizjak? Ta ima lahko dokaj več soli v glavi,« je norčavo dejal stric Ivan, »toda mnogo manj cvenka v žepu kakor Malic.«

Stric Ivan tega ni poudarjal s kakim določenim namenom, potem ko profesor Bizjak tako in tako ni prihajal v poštev kot tekmec, temveč zgolj zato, da je Bistri namignil, kam bi se morala obrniti, če ji je kaj do tega, da bi postala gospa.

»Ali ne bi hotela biti gospa?«

»Kakšna gospa?«

»Tako ...«

»Ali takšna gospa, kakor je Henrieta?«

Stric Ivan se je zasmejal nepričakovani primerjavi. V njegovih očeh je bila Henrieta resnična gospa, o kateri tu ni bilo mogoče govoriti. »Hočem reči v drugačnem smislu ... Bila bi premožna in ugledna ženska, žena vrhniškega petičnika, ki si lahko marsikaj privošči. Potuje in ...«

»... pušča doma svojo ljubljeno ženo, kakor doktor Gratzer!«

Stric Ivan se je zresnil. Gledal jo je nekaj časa in dejal: »Pri tebi, Bistra, nisem vajen takšne pikrosti. Eva, ne rečem, ta je vedno strupena in je zato ne jemljem preveč resno, toda ...«

Bistri je bilo žal, pa tudi stric Ivan je odnehal; niti malo mu ni bilo do tega, da bi se igral z iskrenostjo tega dekleta, ki je tako resno jemala vsako besedo, o njej razmišljala in prihajala cesto do vse pretogih sklepanj. Bistra je govorila to, kar je mislila, in stricu Ivanu je bilo mnogo do tega, da si ne bi zapravil njenega spoštovanja, in še več mu je bilo do tega, da bi bilo to dekle nekega dne srečno. Ker pa je bila njena sreča, kakor sreča vsake ženske, zelo odvisna od ljubezni, je bilo zelo dvomljivo, kdaj se bo Bistra z njo srečala, ali če se bo to sploh kdaj zgodilo.

Bistra se je nekajkrat ozrla po fantu, ki je prišel s čolnarjem, toda ko sta se srečala z očmi, jo je obšla zadrega, ki je njena prirojena sproščenost ni poznala. Pa ne zaradi tega, ker se je divjak držal togo in nepriljudno, temveč ker jo je podzavestno obšel občutek, da bi ji te oči lahko ukazovale, da bi se tega ne branila in da ...

Toda čolnar Vid je čakal na svoje cigarete, in čeprav bi se bil rad še nekoliko pošalil z Bistro, se je namenu odrekel, kajti podaljšan hip molka mu je takoj pojasnil, v kakšni stiski sta se znašla mlada človeka. Kljub temu bi ne bil prizanesel Bistri, da mu ni bilo žal Filipa, za katerega je bilo očitno, da ima še naravnost otroški odnos do žensk. Izpila sta torej vsak svoje žganje in šla.

Ko sta se spravila na kolo in se nekoliko oddaljila, se je oglasil čolnar.

»No,« je rekel, »kako ti je všeč?«

Filip je vzdihnil in ni dal nikakega odgovora.

Spotoma je vedno globlje tonil v občutkih, ki jih razdrami v človekovi podzavesti okolje. Mračilo se je, mračilo. In pot ob skrivnostni hosti je bila speljana mimo izvira rečice Bistre in pod dvojnimi oboki samostanske graščine naravnost v stoletje srednjega veka. Pod graščino je zahrzal konj. Tam je bilo napajališče; toda tudi v drevoredu je nekaj zapeketalo, nekaj je zarožljalo; pričakovati je bilo, da bosta zdaj zdaj srečala konjenika. Jezdec je hitel in priganjal konja. Mudilo se mu je v grad pred nočjo ...

Tedaj so se pred njima zarisali svetlejši obrisi. Daleč nekje je zagorela luč v rdečkastem obroču. To je bilo bržčas od zgoščajoče se megle. In tudi konj jima je prirožljal naproti; par konj pravzaprav, oba okomatana in v jermenih. Na enem je sedel jezdec in bolščal izpod klobuka v kolesarja.

»He, čolnar, ali si ti?«

»Ja, kajpak!«

»Le kam se peljeta?« »Na Vrhniko.«

Jezdec še nekaj zakliče — če gresta po čoln ... Toda Filip je vztrajen — nekoliko zadihan, toda vztrajen, in tako pustita v drevoredu vprego, jezdeca in njegov glas.

Na Vrhniki ne manjka luči. In tam, kjer se najbolj sveti, je prav gotovo gostilna, na to se človek lahko zanese. Toda pot do opekarne lahko zaide med njive, med njivami pa se je vse skrivalo v temi. Šele čez čas se zasveti na tej strani, potem še na oni strani reke. To sta vrhniški opekarni. Vsaka ima svoj pristanek, ki ni nič posebnega — lesen pomolček, bi se reklo, da se olajša nakladanje. Ob pomolčku je čakal naložen čoln.

Čolna pravzaprav niti ni videti; potopljen je pod rdečkastim skladom zidakov, in zdi se, da bo zdaj zdaj potonil pod surovim tovorom. Samo zadnji konec pogumno moli iz vode kakor velikanska vejalnica. Čolnar Vid se je spustil po bregu in skočil v tisto vejalnico, tako da se je Filip skorajda zbal zanj.

»Ali ni nevarno?«

Nevarno? Čolnar se je zabaval nad njegovim strahom.

»Le dol se spusti.«

Kolo? Le sem z njim, s kolesom. Tu je prostora še za deset takih koles in še za deset takih mož, če bi ravno naneslo. Ali je mislil Filip, da je to lupina? To ti je barka! Ali se nista menila o Noetovi barki? Nič strahu torej!

Čolnar Vid je dajal navodila kakor ladijski poveljnik. Le nič strahu, je ponavljal. Bil je glasen in zvrhan dobre volje. Tudi Filip je bil glasen, tudi on je junačil, kakor mu je ukazovalo vino. Ali naj obesi zastavo?

»Kakšno zastavo?«

»Piratsko, pravim. Zastavo morskih razbojnikov.«

»Odpni verigo,« je vpil čolnar. Stal je na sprednjem delu in počasi počasi odrival čoln od lesene prigrade. Potem je dvignil drog.

»Le nič strahu!« je kričal.

Tako sta spravila čoln k življenju. Dasi ni prav nič občutil njune teže in naglih premikov, sta morala ravnati previdno kakor z okorno živaljo, oprezno kakor s hudobnim stvorom, ki bi se sredi reke lahko nevarno zazibal. Toda nič strahu; čolnar Vid je naročil Filipu, naj pripravi veslo.

»Veslo pripravi,« je zaklical in se spravil čez tisti opečnati zid.

Veslo? O to je bilo takoj storjeno, zakaj Filip se ni kretal prav nič manj spretno kakor čolnar Vid. Veslo je zdrknilo v vodo in koj nato ga je bilo treba potegniti skozi jarmenico, da se je zanesljivo ugnezdilo v vilicah. Čolnar Vid se je zdaj lahko brez skrbi uprl vanj. Storil je torej tako, zaveslal dvakrat, trikrat, in okorni stvor je bil na mah v čolnarjevi oblasti. Iz polteme je polagoma zginjal v noč, od koder je bilo čuti samo še kak oddaljen glas — pljusk vode ali čolnarjevo veselo pridušanje ...

Tišina nad ravnino se ponoči poglobi. Tako boleča lahko postane, da človek ne more več usnuti, ako se dodobra razdrami sredi te gluhote. Bedi torej in čaka jutra. In če je ravno poletje, potem nad Barjem ni nikdar glasneje kakor v takem jutru. Vse, kar je živega na tej ravnini in nad njo, hoče nekaj povedati prvemu svitu. Vsekakor nekaj veselega. Še rosa, še ta drhti v nerazločnem zvenenju kristalnih kraguljčkov. Toda človeku ni dano, da bi čul to zvenenje, samo z očmi ga dojema in si pač misli svoje. Črepinje, si misli, kakšnega bajnega godala ...

Zdaj, ko sta bila v dveh, ko se je čolnar Vid lahko že zanesel na pomagača, je čestokrat prevzel dva čolna in si na ta način podvojil zaslužek. Vtem ko je bil on z naloženim čolnom v Trnovem, je bil Filip s praznim že na poti proti Vrhniki, če že ni bilo obratno.

Ta dan je Filip opravil svoje delo s praznim čolnom; pustil ga je bil pri opekarni in se vračal h Kaminu. Mračilo se je, in ko je prikolesaril skozi samostanski obok, je dohitel Selarjevo Bistro. Dober večer.

Dober večer!

Ker se je tako nenadno pojavil ob njej, je Bistra odzdravila z nekoliko vznemirjenim glasom; zato je Filip zaustavil kolo in vprašal, ali je ni nemara prestrašil.

Bistra se je z nasmehom ozrla po njem. Prestrašil?

»Ah, ne,« je rekla.

»Lahko bi bil kak razbojnik,« je rekel Filip. »Lahko.«

Bistra je šla svojo pot, ne hitreje ne počasneje, toda njen glas je bil prijazen in vabljiv in Filipu se je zazdelo, da ne zgolj zato, ker je postavljal nekam šaljiva vprašanja.

Obdržal se je torej vštric z njo in lovil ravnotežje na kolesu. Zbral je ves svoj pogum in dejal, da bi se lahko peljala z njim.

»Če greste domov ...«

»Domov grem.«

»Potem bi prišla hitreje,« je rekel Filip. Razen če se ne boji, kakopak.

Da bi se bala? Bistra je predela vrč v drugo roko in sedla predenj na kolo.

Filip je pognal in nekaj časa nista spregovorila. Bistra se je oprijela krmila, vtem pa je morala paziti na vrč, ki ga je držala ob sebi, in obenem na to, da bi preveč ne ovirala kolesarja. Še v večji togosti se je znašel Filip. Doslej še ni imel priložnosti, da bi se udeležil kakšne plesne prireditve in je bil torej v dokajšnji zadregi spričo tako neposrednega dotika z dekletom. Čeprav si je na moč prizadeval, da bi Bistra ne videla v njem vsiljivca, v tem položaju ni mogel preprečiti, da bi se rahlo ne naslanjal nanjo. Čutil je vonj njenih las in od časa do časa se jih je rahlo dotaknil z licem.

»Kaj nosite v vrču?«

»Mleko.«

»Mleko? Ali pri vas nimate krav?«

»Samo eno,« je rekla Bistra. »Toda zdaj ima telička, in tako ... Drugače imamo samo konje in prašiče.«

No, sedaj je bilo bolje, Filip se je sprostil. »In koles tudi nimate,« je rekel veselo.

Koles? O, teh ni manjkalo pri Selarjevih; toda dokler se niso prav vsa pokvarila, se nihče ni lotil popravil ...

»Ali greste vsak dan to pot?«

»Ne prav vsak dan,« je rekla Bistra. »Gre pač, kdor utegne. Ponajvečkrat gre Štefka.«

»Ali je to vaša sestra?«

»Ne, Štefka služi pri nas že dosti let. Jaz nimam sestre. Vi še ne poznate ljudi tod?«

»Ne,« je odvrnil Filip, »razen čolnarja Vida in vas ...« in je bil ves srečen, da jo pozna, da se lahko sproščeno pogovarja z njo, da se vozi z njo, prav z njo po tej samotni, mračni poti, ki je bo zdaj zdaj konec. Filip bi bil rad podaljšal to pot v neskončnost, toda pri Selarjevi hiši se je moral ustaviti. Pri vhodu v gostilno sta stala dva moška, in tako si Filip ni upal izpolniti niti mrvice načrta, ki ga je bil spotoma skoval, da jo bo namreč pridržal za roko in ji rekel ... Kaj naj bi ji bil rekel, tega še ni bil utegnil domisliti, toda zdaj se je tako in tako vse izjalovilo. Bistra je zdrsnila na tla, in čudovitega dogodka je bilo nenadno konec kakor lepih sanj ko se človeku ljubljeno bitje izvije iz naročja.

Bistra se je zahvalila in mu voščila lahko noč, vtem ko je on obsedel na čolnarjevem kolesu in zgubljeno gledal za njo, kako hiti v hišo. Pognal se je torej naprej, da ne bi zbujal pozornosti onih dveh, ki sta se mudila pred vrati in spotoma razmišljal o čudnem vedenju žensk, s čimer je bil še tako slabo seznanjen. Brez posebnega premisleka se ti usede skoraj v naročje in brž ko ji nisi več potreben — lahko noč ali kako je že rekla! Še vedno je prisluškoval njenemu zvonkemu, prijaznemu glasu, v katerem ni bilo niti trohice zadrege. In njegove misli se sploh niso mogle več ločiti od njene pojave, ki ga je tako pritegnila, akoravno je bila pravo nasprotje vilinskemu idealu, o katerem je včasih nekoliko posanjaril. Ni imela svetlih, dolgih las ne modrih oči in jedrost njenega života je ponazarjala stvarnost, spričo katere so naglo in nekam osramočeno bledeli njegovi sanjski prividi. Samo kožo, nežno in belo, samo to je imela Bistra skupno z njegovim zanesenjaškim vzorom. In zgodilo se mu je, Filipu, da je v hipu in brez trohe očitka ali obžalovanja nadomestil svoj dotlejšnji ideal; pač tako kakor svet pozablja in nadomešča ideale še vse drugačne važnosti in teže.

Ko se čolnar Vid predrami v takem jutru, ni še nič z njim. Gleda kakor miš iz moke in cmokaje momlja. Žejen sem, žejen, pravi. Potem se dvigne v pregradku, da bi se razgledal. Da vidimo, pravi, kje smo, in takoj prizna, da je čoln opravil svojo dolžnost — premika se s počasnostjo pametne domače živali, ki nosi tovor in varuje spečega voznika. S takšno rahlostjo se priplazi do vrbovja ob tem bregu, kakor da ne nosi dvajset ton, temveč vreče plev; osloni se za katek čas na grmovje, da mu občutiti svojo težo, nato se loči in se odtihotapi k nasprotnemu bregu. Toda to traja! Malone vso noč, da se prisuka od podpeškega mostu do pritoka Iške.

Dobro, dobro, de čolnar, zadovoljen z rano uro, s prevoženo potjo in predremano nočjo. Dobro, pravi in premražen drgeta, zakaj noč, akoravno poletna, se na reki shladi in ovlaži, in človek se ne počuti prav nič bolje, kakor da bi tičal v slabo ožetem oblačilu. Toda čolnar Vid je kljub temu zadovoljen z jutrom.

Vstane, previdno se izmota iz pregradka, in ko se pretegne in nazeha, se skloni čez rob čolna in si nameče vode v obraz. Prha pridušeno in nekaj momlja. Nekoliko sva pretiravala, pravi, sinoči sva nekoliko pretiravala. Toda to je bilo zaradi naključnega poznanstva; prej ali slej sta vsekakor morala proslaviti to poznanstvo.

Otira si obraz z veliko krpo in prav brez potrebe ponavlja: sva to in sva ono, razveseljen nad tem, da ni bil sam, marveč da sta bila, da sta še vedno, in to prav onadva, čolnar Vid in potepuh Filip. Potepuh Filip, ali kar je že bil, ne ve nič o tem. Spi dalje pod streho, dvignjeno napošev, zvit kako jež, ker je postal hlad občutnejši, potem ko se je vzdignil čolnar. Iz pregradka se širi duh povaljane otave, ki je najostrejši v takem času in v takem zraku.

Čolnar Vid ima zdaj pomagača. Nič več ne govori sam s seboj, in če se ujezi, ima to komu povedati. Toda to ni še nič! Čolnar Vid si zdaj lahko prihrani marsikakšen trud in poleg tega lahko prevzame več voženj v enem tednu, če priložnost tako nanese. Filipu more brez vsake skrbi prepustiti čoln, najsi bo prazen ali natovorjen, navzdol ali navzgor po reki.

Včasih preživita v čolnu ves dan in vso noč in še naslednji dan. Ponajvečkrat sta skupaj, in tedaj je zabavno in kratkočasno. Prav res, čas teče še enkrat hitreje. To je čisto nekaj drugega, si misli čolnar Vid, in Filip, ta tudi ne misli drugače. Življenje na tej tihi reki, na tej zasanjani ravnini mu je močno všeč. Nekoč ko sta se ravno pomenkovala o tem, je dejal čolnarju, da bi se prav rad postaral na reki.

Čolnar Vid se je smejal. Mislil si je, da se bo fant prej ali slej naveličal in šel. To je samo prvo navdušenje, si je mislil, prej ali slej se bo naveličal in se poslovil. Toda Filip je bil vztrajen. In tako so tapljali drug ob drugem ali drug za drugim, tako da res ni bilo lahko naleteti samo na čolnarja ali samo na Filipa ali samo na Reksa.

Danes sta pripeljala v Trnovo tovor strešnikov. Zdaj je še rano jutro, toda razkladanje bo trajalo: dveh vagonov strešnikov ni moč zvrniti ali pretresti — in dvignimo sidro! Korci so občutljivi, prav vsak se mora dotakniti človeških rok. Treba je torej pritegniti in pritrditi čoln v trnovskem pristanu in čakati.

Tako?

Prav tako!

Dobro, dobro, se bo pač potrpelo!

Odpravita se torej v mesto in si ogledujeta izložbe. Čolnar Vid pred Filipom, vedno pred njim, dokler se kje ne ustavi in počaka na Filipa in Reksa, ki zaostajata. Tedaj dvigne rumene obrvi in pokaže z glavo na zeleno tablo nad vhodom. Stopita torej v senco pod obokom, vtem ko Reks migorepi dalje. Toda pasji čuti ga takoj opozorijo na osamelost; obstane, dvigne ušesa in pridrnca v senčnato vežo.

Čez čas so vsi trije znova na poti, vedno drug za drugim, počasni in zamudni, dokler se čolnar Vid spet ne ustavi pred vhodom v prazno gostišče, v katerem je na moč klavrno in dolgočasno. Gremo, pravi čolnar Vid, odrinimo iz te puščobe. In tako se selijo. Usedejo se le tam, kjer je treba kaj pojesti — nekoliko se je vendarle treba podpreti — potem se obhod nadaljuje. Sprva pohlevno, s podeželsko obzirnostjo, dober dan, o dober dan Zofka, in če ima kaj prigrizka. Kasneje se ta pretirana skromnost sprevrže v pretirano glasnost, čolnarju se zožijo sive oči, začno se mu svetiti, in ko izjavi, »mi smo čolnarji«, tedaj je dozorel. Tudi Filip je zrel ta čas. Nič več ne zardeva ob čolnarjevih namigih vpričo smele točajke, drži se modro, moško, in če ravno nanese, se tudi on otrese povaljane domislice. Vse, kar je prav, de čolnar, toda takega te še nisem videl. Samo Reksu se posreči obvarovati svoje pasje dostojanstvo, samo njemu, vendar so tudi Reksu povšeči ti nenavadni obhodi, ker so posuti s kostmi in nevsakdanjimi grižljaji. »Gremo dalje.«

»Dobro,« pravi Filip, »pojdimo dalje.«

Tako, dokler se ne spomnita, da bi nemara že bil čas, ko se bo treba vkrcati. Reklo bi se, vse skupaj zaliti s kapljo ruma.

Odkar se je čolnar Vid seznanil s Filipom, si je prisvojil marsikatero izmed njegovih domislic, posebej takih, ki so imele kakršnokoli povezavo z življenjem na vodi. Bile so mu všeč pomorske zgodbe, in Filip, ta jih je znal nekaj, to se lahko reče. Nemara si jih sproti izmišlja, si je rekel včasih čolnar, toda nič ne de. Tudi napisane zgodbe so ponajvečkrat izmišljene. Tako je torej z mornarji, preden se vkrcajo — gredo in se nalijejo z rumom.

Gremo!

Tako se trojica v dopoldanskih urah poslavlja od zadnje točajke. Pozdravljena, Cilka ... Čolnar Vid s širokimi zamahi preteguj enih lakti, vendar trden v kolenih in stopalih, ker mu pijača razigra samo misli. Filip otopoglavljen in namrgoden, da bi poudaril svojo moškost, tog v gibih, da bi se odtegnil osmešenju. Toda Cilka se kljub temu muza, drži se vsakdanje, vendar šobi ustnice, ko se trojica odpravlja v vežo. »Čuješ, čolnar?«

Čolnar Vid se vrne po denarnico, ki je ostala na točilni mizi. Spravlja tisto zamaščeno usnje, z zamudnimi kretnjami ga tlači nekam in se oprošča. Cila, pravi, ti si dekle, ti si punca. In ko se bo ženil, tedaj se bo prav gotovo oglasil. Če bo še samska, kakopak. Zdaj pa ne utegne, tu sta bila še Filip in Reks.

»Ho, ta naš Reks, ki ne ve, kaj je rum.«

In Reks priteče poslušno, napenja uhlje in vprašujoče gleda. Toda čolnar Vid dvigne roko. Mi smo mornarji, pravi.

»Nezvesta, bodi zdrava ...«

Filip je omotičen in ganjen, ker ga pesem spomni na Žana, na ubogega pesnika, ko se je poslavljal od gospoda Merviča.

Sicer pa bi bil greh spričo tolikšne prijaznosti podvomiti o Cilini zvestobi.

Toda ob neki drugi priložnosti so se dogodki nekoliko zapletli. Takrat je tudi naneslo, da se je Filip prvič srečal s stricem Ivanom.

Bila je nedelja in čoln je pristal v Trnovem popoldne. Prizibal se je izven običajnega časa, in tako v pristanu ni bilo priložnostnih delavcev. Prevzemnik se je nekaj pomišljal, oziral se je in nekaj ugibal, potem jima je predlagal, naj bi se sama lotila razkladanja: raztovorjenje — toliko in toliko. To bi zneslo kakih sedemdeset dinarjev. Ali bi? Čolnar Vid se je ozrl po Filipu; hotel je vedeti, kaj meni on. O, Filip je bil voljan.

Lotila sta se torej dela. Reks se je umaknil v senco, nekaj časa pozorno opazoval priprave, potem se je prepustil dremežu. Onadva pa sta hitela.

Minila je ura, potem še ena, in ko se je čoln izpraznil, ni bilo vredno misliti na povratek. Ne, čas ni bil več primeren za povratek, poleg tega se jima je zdelo, da sta si za dobršno ped zdaljšala roke.

Filip je menil, da se bosta morala odpočiti.

Odpočiti? Ha! Čolnar Vid je pokazal svoje drobne zobe.

»Nič skrbi,« je rekel, »ali ni danes nedelja?«

Imela sta vsak svoj denar in vsak svoje veselje, in tako sta se odpravila v mesto. Nekoliko sta se očedila in šla. Pojdimo, Reks!

Ljubljana v nedeljskem večeru se je pokazala nekoliko drugačna kakor v delavniških dopoldnevih. Dinar je resda bil velik ko čevelj, toda ob sami kreposti in skoposti človek tudi ne more uspevati, in tako se na praznični dan zapravi marsikakšen krajcar, obljubljen koristnejšemu namenu.

Čolnar Vid in Filip se sprva nista prav znašla; še Reks se je zbegal spričo številnih stopal in mnoštva sledov, ki so mu begali občutljivi smrček. Počutili so se kot neljubi prišleki tudi v krčmah, kjer so bili med tednom vajeni prostorne domačnosti in pozorne prijaznosti. Pivnice so bile zakajene, zasmrajene, in Cilke in Pepce toliko, da so se jima utegnile nasmehniti. O, čolnarja! Reks tudi ni imel posebne koristi od nedeljskega obhoda, in ko je nekje hlastnil za ostankom pod mizo, so čolnarja opozorili, da je pse v lokal voditi prepovedano.

Toda to ni pes.

Kaj pa drugega?

»Reks,« je rekel čolnar neprijazno. Ali sploh vedo, kaj je Reks? Toda ni se nameraval prerekati, bil je še neogret in se še ni utegnil uravnotežiti. Krenimo dalje. Vendar ni trajalo dolgo, ko je čolnar Vid lahko izjavil, da so čolnarji, in ko je Filip začel poudarjati svoje počasnejše besede s preračunanimi kretnjami.

To se je zgodilo na restavracijskem vrtu v bližini postaje. Tod so bili gostilniški vrtovi lepo razsvetljeni, hladnejši in zrak je bil snažnejši kakor v pivnicah. Torej se bomo sprehodili po teh, je rekel čolnar, akoravno tod nista imela znanja.

Filipu je bilo prav.

»Pojdimo,« je rekel, in ker se Reks tudi ni upiral, so šli drug za drugim, kakor ponavadi.

Na restavracijskem vrtu so posedale sproščene družbe gosposkih meščanov. Gosposkih in dostojnih. Vse njihove glasove so dušile razkošatene veje divjih kostanjev nad mizami in bilo je čutiti komaj zaznavno brenčanje v kramljajočo muziko zmaličenega besedičenja in pridržanega smeha in sramežljivih vzklikov in žvenketa porcelana.

Zibajoč se med temi omizji, je torej čolnar Vid povedal, kdo so. In glasno, glasno.

»Mi smo čolnarji!«

Nihče ni pokazal posebnega zanimanja za to, kdo so in od kod, to je bilo vidno. Sicer pa jih tudi ni bilo toliko, če se odšteje Reksa, ki je bil bolj pri tleh. Navsezadnje čolnar Vid tudi ni iskal preočitnosti zase in za svojo druščino. Oznanil je svojo prisotnost in prisotnost svojega spremstva iz prešernosti, spočete iz izhlapevajoče pijače. K takšnemu ravnanju ga je silila privajena nujnost, in v tej nujnosti ni bilo nič slabega in nobene kletvine.

Danes je nedelja, je modroval pri sebi, in jaz in Filip in Reks smo imeli nekakšen opravek. Utrudili smo se nekoliko, nekoliko smo se opili in sedaj bi mogli tu počakati do vlaka. Mi ne iščemo zdrahe. Nekdo je nekaj rekel, nekaj žaljivega. Toda mi smo resni ljudje, mi smo čolnarji, mi se ne bomo prerekali.

Pripravljala sta si vsak svojo stolico ob prosti mizi. Tako bi se lepo usedla in počebrnjala. Toda plešasti gospod je vse pokvaril, ker je še nekaj pripomnil. Rekel je, da bi vsakega cigana res ne smeli puščati semkaj. Danes ti pripelje psa, jutri bo prišel z oslom ...

Tedaj se je čolnar Vid premislil in ni sedel, temveč je stopil k tistemu človeku. »Molči, črevar,« mu je rekel. Črevar? Človek se je zamajal, napihnil se je kakor pod pritiskom črpalke. »Črevar?«

»Da,« je rekel čolnar s hudim obrazom.

Hu! Njemu, in črevar, in takle štokglajzar! Ali se zaveda, s kom govori?

Gospod je bil razburjen, mislil si je, da takšno nezaslišanost lahko ublaži le s primerno lekcijo, samo z zamahom po zagovednežu. Sam je bil težak in zamaščen; poleg tega je imel za sabo omizje, vsa omizja na tem vrtu, če bi bilo potrebno, in če bi bilo potrebno, še kaj, tudi oblast.

»Ali sploh veste, kdo sem,« je renčnil. In je res zamahnil.

Toda čolnar Vid se ni pustil tepsti. Udariti po nepotrebnem tudi ni hotel. Gospod je bil resda plešast, drugače pa zlikan in snažen — vsega bi povaljal, ako bi udaril. Toda tepsti se tudi ni dal, zato je raje zgrabil za tisti zlikani suknjič. Pod suknjičem pa je bil telovnik in srajca in bržčas tudi koža, vendar je bilo vse volnejše od čolnarjevega vesla. Držal je torej vse to s čolnarskim primežem, in gospod je bil ukročen, prav rad bi se bil usedel in vsi bi bili znova prijatelji, da se ni res vmešalo vse, kar je bilo živega na vrtu.

Reks je bil zbegan. Nikjer ni bilo več gospodarjevih nog, nikjer več Filipovih hlač. Komaj se je bil zaprašil v tisto mešanico žive obutve, na, pa ga je pasja previdnost potegnila ritenski iz gneče, pod kakšno mizo seveda. Ali tudi mize so se začele nevarno privzdigovati, tudi tam ni bilo več varno, zakaj razburjenje na vrtu je raslo. Priklicalo je mnogo ljudi, tudi takih, ki na restavracijskem vrtu niso imeli nikakega opravka. Bilo je zabavno.

Gospoda se obdelava, so govorili. Zakaj, praviš, se mlatijo? V razvedrilo, menim.

Prejkone zaradi politike, ker je vmešan tudi neki poslanec.

Zaslužen mož, pravijo. Le po njem, torej, če jih zasluži! Toda poslanec je imun. Čigav, pravite?

Zdi se, da je nedotakljv. Nihče se ga ne sme lotiti, tudi oblast ne.

Jutri, če se vzame, se ga res ne bo smel nihče dotakniti. Zaradi črnjavk, menim.

Na ta način sta čolnar Vid in Filip prišla tudi do nekaterih somišljenikov in pomagačev. In to je bilo dobro, zakaj naskakovalci so bili številni. Čolnar Vid se jih je otepal s stolico, Filip se je reševal s svojo gibčnostjo, toda vsaki pesti se le ni bilo mogoče ogniti.

Bila sta že v veliki stiski, ko se je med neznanimi pomagači pokazal gospod v lovski obleki, zlikan tudi on in ves v zelenem, kakor zlodej na legendarni veselici. In prav tako nenavaden s svojim lovskim klobukom v tej razoglavi mešanici. Gledalcem je bilo malo žal praznične lovske noše, zdelo se jim je škoda izzivalnega klobuka s petelinjo trofejico. Vsak čas bo obenj, so menili. Toda stric Ivan si ni dal zbiti klobuka z glave.

Zaril se je v gnečo z odločnostjo pooblaščenca, ki mu je naročeno, naj naredi red. In je ravnal tako. Pamet, je kriknil, pamet! In prav tako odločno, prav tako trdo je tudi prijemal, zdaj za to ramo, zdaj za oni komolec. Nazaj in mir, je ukazoval, trgal prepiri j ivce vsaksebi, in če se je kateri upiral, če se je ta ali oni hotel postaviti po robu, potem so se ga polastile nadaljnje štiri roke, željne nedeljskega razvedrila.

Na ta način se je stric Ivan s prijateljema prerinil dalje. Pridržal je tega, pristavil onega, tiste pač, ki so se najbolj razgrevali, vedno ob podpori obojice, ki mu je sledila. Naposled je dosegel tudi čolnarja in mu z očmi in obrazom ukazoval, naj se pobere. Ven! In pri priči!

Čolnar Vid je bil ravno primerno razjarjen, bil je veselično razpoložen in s polomljeno stolico je dokaj uspešno krotil zgoščeno gručo. In Filip, ta si je tudi nekako pomagal, akoravno je bil že močno obdelan. S svojo okretnostjo in živalskim instinktom bi se zanesljivo otresel posameznika iz te gospoščine, toda z množico doslej še ni imel opravka. In ta se ni dala ugnati; nobene druge možnosti ni dopuščala kakor beg. Prav na to je pomislil, kako se bosta izmotala, ko je čolnar zalučal tisti stol od sebe in nekaj zaklical. Skočil je torej za njim, misleč, da se je pokazal stražnik, zakaj vse se je nekam zrahljalo, vse je popustilo, tudi prenapeta gospoda. Zdaj bo hudo, je pomislil, policija! V resnici pa je bil stric Ivan in njegova družba. Toda Filip ni poznal človeka, bil je zbegan in je utegnil pomisliti le na najhujše. Ucvrl jo je torej za čolnarjem po bližnjici, kar čez zeleno ograjo, potem iz dosega luči v mračnejšo ulico. Ali tod?

»Ne,« je sapnil čolnar, »tod.«

Navsezadnje ju nihče ni preganjal. Znašla sta se v vsakdanjosti mestnega večera, tihega prazničnega večera, z redkimi lučmi in še redkejšimi ljudmi. Brez skrbi sta se torej nasopla in pogovorila. Hu! Čolnar Vid se je oddihoval.

»Ali si videl? Si videl hudiča?«

Kaj ne! Filip ga je tudi otipal. Navsezadnje ni bil samo eden, bilo jih je toliko. Ali tudi njega so otipali, malone polovico srajce so si vzeli. Filip se je veselo razkazoval čolnarju.

»Ali vidiš?«

Čolnar Vid se je pridušal. »Nič skrbi,« je rekel. »Prava reč, tista srajca. Jutri je delavnik, jutri bova na Vrhniki marsikaj kupovala.«

Potem sta govorila o psu, o Reksu. Reksa ne smeta zapustiti, kajne da ne? Bila sta zaskrbljena zanj, in v takšni skrbi sta si postavljala čisto nepotrebna vprašanja. Le kod bega, to bi človek rad vedel!

»Ko bi se vsaj oglasil,« je rekel Filip.

»Ni tak,« je rekel čolnar. »Reks je molčeč pes. Pes, ki razmišlja. O, nič strahu, Reks se bo že znašel.«

Zanašal se je na to, da se bo Reks pač vrnil k čolnu.

»Nemara je že v čolnu,« je rekel. Nato se je ustavil in ugotovil, da onadva tudi nista za nikamor.

»Takšna, kakor sva, ne moreva na vlak.«

»Prav res, toda midva imava barko. Greva lahko tjakaj.«

»Kakopak, midva se lahko vkrcava.«

Hitela sta proti Trnovemu, sprva naokoli po tesnejših ulicah in drug za drugim, potem ob Ljubljanici, da bi bila čimbolj prikrita.

To je bilo najbolj preudarno, najbolj pametno. Tam sta imela čoln in udoben pregradek, in nemara je bil tudi Reks že tam. Odrinila bosta torej po reki proč od mesta, toliko da bosta na varnem, in prespala noč.

»Toliko se bo menda videlo,« je rekel Filip.

»Nič strahu, mi smo čolnarji!«

Toda psa ni bilo v čolnu. Ne v čolnu ga ni bilo ne tam okoli, in čolnar Vid in Filip sta se znova predajala skrbi. Naposled se je čolnar odločil in odmotal verigo.

»Moj Reks je pameten pes,« je dejal. »Ta čas ga še ni, toda zanesljivo bo prišel. Ponoči se bo prav gotovo pritepel v pristan in počakal.«

Onadva bi zdaj odrinila po reki navzgor, ali bi? Toliko da bi se znašla na samem. Proti jutru bi se vrnila peš in pogledala v pristanu in tod okoli. Prespala bi se ta čas — potem se bo videlo. In sta storila tako.

Reks je tisto noč prebil v vse drugačnem okolju, kakor so bili rečni bregovi in čoln, v vse drugačni druščini, kakor sta bila čolnar Vid in Filip. Tiščal se je zožene hlačnice strica Ivana in se niti za hip ni zganil od nje. Hlačnica je bila zlikana, ozaljšana z rjavim všitkom, in to, kar je velo od nje, je bilo Reksu čisto neznano. Zaudarjalo je tuje in vsiljivo in se še ni utegnilo navzeti lastnikove osebnosti. Toda ob obuvalu, ob obnošenem čevlju je ovlaženi smrček v pasji glavi takoj pričaral prijazno okolje Selarjeve domačije in ljubeznivega znanstva. Ha, Reks!

Stric Ivan je pripovedoval nekaj veselega, vsekakor nekaj zabavnega, in kadarkoli je dvignil glas, je Reks, ki mu je ležal ob nogi, poživljeno udaril z repom po pisani preprogi.

Stric Ivan je pripovedoval o nocojšnji pustolovščini. Sedel je v udobnem naslonjaču, koleno čez koleno, kadil je in govoril. Od časa do časa je spustil roko Reksu na uhlje; enkrat je tudi vstal, in tedaj se je z vso naglico pobral tudi Reks, v pretiranem strahu, da bi znova ne osamel. Toda stric Ivan se je dvignil samo zato, da bi se posprehodil po preprogi.

Ko sta se pokazala na pragu teh gosposkih prostorov, se je ženska norčavo začudila. Torej* je rekla. Ne toliko zaradi strica Ivana. Stric Ivan je bil telefoniral pred dobrimi minutami; hotel je vedeti, če se lahko še enkrat oglasi, potem ko je pri njej prebil že ves popoldan; če se lahko vrne.

»Lahko,« je rekla.

»Toda prišel bi s prijateljem.«

S prijateljem? Sicer je vedela, da govori s šaljivcem in lažnivcem, kljub temu je rekla s hlinjeno nevoljo, naj se ne norčuje.

Ko sta prišla, pa se je razveselila. S takšnim prijateljem torej!

»Da, s tem,« je rekel stric Ivan. »Ali ti je všeč?«

»Ne mnogo,« je rekla.

Reks ji torej ni bil kdo ve kako všeč, ker je bil povaljan, prejkone tudi bolhat, je rekla. Toda to, kar je povedala, je bilo na moč smešno slišati, in Reks je napenjal poklapane uhlje, zakaj naglase je postavljala in prestavljala čisto po svoje in nazobčani soglasnik je raje grgrala nego drdrala. Kljub temu je vrelo njeno čebrnjanje z nenavadno nežnostjo, z mehkobo glasov razvajene živalce, srnice ali ovčice ...

Na ta način se je Reks seznanil z ljubico strica Ivana. Bila je prijetna in prikupna, in tudi njeno ravnanje z živaljo ni bilo napačno; toda Reks se ni kdove kaj menil za ženske ljubeznivosti.

Nezaupljivo se je umikal in pecivo je jemal samo iz roke strica Ivana.

Stric Ivan pa je govoril o dogodku, o tem, kako je naletel na Reksa.

Ne, ni bil sam, bil je z gospodarjem. Ali se Henrieta spomni tistega divjega lovca?

»Čolnarja?«

Henrieta se je skorajda prestrašila.

Stric Ivan se je smejal. »To je njegov pes,« je rekel.

Vendar ni potrebno, da bi se Henrieta vznemirjala, prav nič hudega se ni zgodilo.

»Ta zlomek se je zapletel v neko zdraho. Bržčas je bil nekoliko omotičen,« stric Ivan se je smejal, »in tako je povzročil nekaj hrupa na vrtu Pri soncu. Slišali smo tisti hrup in krenili tjakaj, in tako smo prišli ravno pravi čas na tisto veselico. Spotoma sem bil namreč srečal nekdanja sošolca in ju potegnil s seboj. Pojdimo, sem jima rekel, in poglejmo, o čem se tako glasno pogovarjajo.«

Čolnar Vid je prav takrat vihtel polomljen stol nad sovražniki, med katerimi pa je stric Ivan tudi poznal nekoga, in tako se je vmešal, da bi dosegel premirje.

Med govorjenjem se je stric Ivan ogledoval po rokavih, po ramah, če ni morda odnesel sledov iz tistega prerivanja.

»Samo nekoliko smo se razgibali,« je rekel.

»In tisti človek?«

»Oh, nič,« je rekel stric Ivan. »Šel je. Pokazal sem mu, naj gre. In tako sta zginila.« Stric Ivan se je moral smejati. »Kar čez ograjo, malopridneža, kar čez ograjo sta jo pobrala, kajti bila sta v dveh.«

Stric Ivan je vstal, stisnil Henrieto k sebi in jo dvignil od tal. Henrieta se je znašla v takem položaju kakor otrok, in prav tako srečna je bila videti. Stric Ivan ji je šepetal na uho. Poiskal je njeno uho med voljnimi lasmi in ji nekaj pravil. Gospa, ji je rekel. Ali bo milostna gospa tako ljubezniva... Tu sta dva brezdomca, zamudila sta vlak in bi ju bilo treba prenočiti ...

Henrieta se je vse preveč zamujala z njegovim obrazom, da bi utegnila reči kaj več kakor — moj dragi. Bila je dvignjena od tal, visela je na stricu Ivanu in videla samo njegove obrvi, samo njegove oči, samo njegove ustnice; vse drugo je bilo pozabljeno v objemu tistih krepkih lakti, edinih, ki so mogle s svojim stiskom ukaniti stvarnost, edinih, ki so jo mogle ukrasti resničnosti.

Čolnar Vid je marsikaj vedel o tej resničnosti. Na Francozinjo in strica Ivana je nekoč naletel v gozdu tik pod Gratzerjevo kočo. Bilo je rano jutro in vsi trije so se na moč prestrašili, ko so se znašli drug pred drugim, zakaj vsi trije so svoje početje prikrivali pred vsemi. Francozinjo je videl tedaj prvič in prav nič mar mu ni bilo, s katero se stric Ivan pogaja takozgodaj. Zanj je bilo važno, da ni naletel na lovskega čuvaja ali pa na domačina, ki bi ga utegnil ovaditi in šele kasneje je uganil, da je bila menda prav Henrieta. Tista, ki se je tiščala strica Ivana v gozdu pod Gratzerjevo kočo, kakopak, prav Gratzerjeva žena.

»Teci, le teci, mrha nehvaležna!«

Stric Ivan se je smejal. Sam še ni utegnil stopiti na tla, ko je Reks že skočil, premeril prostor med postajo in gozdom in izginil med smrekami. Le teci! Potem je tudi sam zašel v gozd, krenil je proti domu, naravnost domov po strmi bližnjici.

Potem, proti večeru, se je stric Ivan odpravil čez Barje. Hotel je videti grešnika; poleg tega bi bil rad seznal tudi to, kaj je čolnarja včeraj obsedlo. Zajezdil je torej kolo in se odpeljal z dvorišča. Toda nad ravninskimi griči je bilo še toliko svetlobe in v barjanski travi še toliko življenja, da ni bilo vredno hiteti. Stric Ivan se je nameraval vračati z nočjo, noč pa je bila še daleč. Zavil je torej na staro žago, in ko se je znebil kolesa, je zlagoma odpešačil proti tisti svetlobi nad griči. Med griči in Bistro so barjanske njive in surove košenine in nepridovni mah. In reka, seveda. Toda reke tako in tako ni videti. Stric Ivan gre po kolovozu, dokler se kolovoz ne zoži v stezo; gre po stezi, naposled se tudi ta zgubi v otrdeli, zgrbljeni ruši in hoja postane manj lagodna. Takšna je pač bližnjica do Kamina.

Od tod je videti kos čolnarjeve hiše. Dimnik in streho in polovico okna v svislih. Iz dimnika se kadi, čolnar Vid je torej doma. Stric Ivan pohiti, zadovoljen, da ne gre zastonj, in ko pride do reke, se oglasi pes na oni strani.

»Beštija,« kriči stric Ivan. »Kje imaš gospodarja?«

Tedaj Reks spozna glas, in plane po bregu; tik do vode se požene in steče ob njej navzdol, navzgor, potem obstoji kakor nagačen in napne vse čute v dvignjeni glavi: oči, ušesa ... Ne, stric Ivan stoji tam, ne kani priti čez reko, samo nekaj zakliče — Reks menda, Reks! In Reks se znova vznemiri in išče mrzlično kakor na zgrešeni sledi. Naposled počene na pripravnem kraju, stisne se k tlom in zdrkne v reko gibko in oprezno kakor izkušena vidra.

Stric Ivan gre počasi vzdolž reke. Čolnarjev pes se ne straši vode in plava pogumno. Toda reka, naj je še tako lena, ga bo nekoliko zanesla, to je videti. Opazuje pasji smrček nad gladino, gleda ušesa, ki se od časa do časa spokončijo, in gre počasi po položnem bregu. Potem ima silnega opravka, da se ubrani pasjega veselja, ki stresa in otresa s kožuha eno samo mokro ljubeznivost.

Beži, nesnaga!

Ta čas je na oni strani nekdo stopil iz hiše. Ugledal je človeka na tem bregu in se spet naglo umaknil v vežo. Kmalu zatem se je prikazal čolnar Vid, in ko je videl, da stoji tukaj stric Ivan, je vzdignil roko. Oho, je zaklical. Potem je nekaj govoril s fantom.

Na ta način je stric Ivan dognal, da ima čolnar Vid nekoga v gosteh. To bo njegov sinočnji pomagač. Poleg tega nekaj prikrivata, kakšno divjačino nemara. Prejkone bo tako. Iz dimnika se kadi, torej je čolnar Vid uplenil zajca ali kaj takega, in zdaj si pripravljata pojedino.

Oni drugi je skočil v čoln in ga odrinil. Seveda, bil je sinočnji pretepač, tisti, ki je tako ročno planil čez živo mejo. Ko je pristal na tej strani, je pozdravil. Bil je v zadregi, toda govoril je krepko.

»Vi ste stric Ivan?«

Stric Ivan se je nehote nekoliko okoristil s to spoštljivostjo. Igral se je s psom in gledal izpod čela. Sledil je fantovim prijemom, spremljal je vse njegove gibe in s trpkobo ugotavljal, da ni v tej mladi rasti najti nobene neskladnosti.

»In ti,« je rekel, »kdo si ti?«

»Filip. Sedaj nekoliko pomagam čolnarju.«

»Ali je čolnar Vid pohabljen?«

Pohabljen? Filip se je trudil s čolnom. Tale stric se nekaj posmehuje.

»Nič mu ni,« je rekel. »Z nečim se ukvarja, pa mi je rekel, naj vas prepeljem.«

Čolnar Vid se je res z nečim ukvarjal. Pospravljal je sledove davišnjega lova. Dve bedri sta bili v peči in ju je bilo treba neprestano obračati, zakaj peč je bila nekoliko prerazgreta. Ostalo pa se je solilo v plitvem čebričku. Čebriček je bil prikrit pod škafom vode v zidni niši; tam je bilo najbolj hladno, toda v prostoru je kljub temu zaudarjalo po mesu in toploti.

Stric Ivan se je ustavil na pragu. Vihal je nos in črne obrvi in na ta način vpraševal, ne da bi odprl usta.

»Nič posebnega,« je rekel čolnar. Stal je pri peči in prekanjeno kremžil lice; strica Ivana ni utegnil gledati zdržema tudi zato, ker je moral paziti na pečenje. In to je bilo dobro, zakaj na pragu je stal mož, pred katerim je imel čolnar Vid vedno nekam slabo vest, akoravno je čutil do njega veliko spoštovanje. Poleg tega je molčal. Mož na pragu ni zinil besede.

»Nič posebnega,« je rekel čolnar Vid in se potil.

Toda stric Ivan je še vedno molčal. Stal je tam, opirajoč se na podboje in se razgledoval po prostoru. Ko so se mu oči sprijaznile s temačnostjo, si je lahko ogledal vso čolnarjevo navlako, njegovo rjasto kolo, povaljan jopič, vržen čez rogovilasto krmilo — nič nenavadnega navsezadnje, razen pletenke pod kolesom. Stopil je počasi do tiste pletenke in jo potežkal. To pa ni bilo dobro, pletenka je bila polna. Toda stric Ivan ni rekel nič. Odprl je očrnele duri in stopil v čolnarjevo sobo; tam se je usedel in čakal.

Čolnar Vid je srnjačka zelo dobro opekel. Meso se je potilo in se svetilo; bilo je potaknjeno s slanino in polito z vinom. Stric Ivan je poznal to reč in se ni prav nič branil. Jedel je čolnarjev plen in pil čolnarjevo vino. Pogovarjali so se o mestu, o sinočnji zdrahi in o Reksu. Mastili so se vsak s svojim kosom divjačine, pili so in se potili.

»Reks se vama je torej zgubil?«

»Da. Reks se je nekam potepel,« je rekel čolnar. »Potem sva ga našla doma. Prišel je prej kakor midva in prav nič se mu ni poznalo, da se je klatil vso noč.

»Nemara se vama je skril v čolnu,« je rekel stric Ivan.

»Prav lahko,« je rekel čolnar. »Reks je pameten pes.«

»Pameten,« je rekel stric Ivan resno. »Bolj kakor gospodar.«

Čolnar Vid je obiral kost in majal z glavo. »Tako je pač,« je rekel. »Še dobro, da ne zna govoriti.« Še dobro, res, si je mislil stric Ivan.

Ko se je vračal, je stric Ivan ukrenil tako, da ga je prepeljal čolnar.

Reka in ravan sta počivali v spokojnosti poletnega večera; samo načeti mesec je motil njegovo mračnost, samo pljusk vesla je kalil njegovo tišino. Stric Ivan je najprej hotel vedeti, kdo je mladi čolnarjev znanec.

»Vreden fant,« je rekel čolnar Vid. »Nima zaslužka, in tako sem mu predlagal, naj se za nekaj časa ustavi pri meni. Mislim, da mu je šlo slabo; slabše, se mi zdi, kakor mojemu psu. Vreden fant, to lahko rečem. Prav žal mi bo, ko bo šel.«

»Ali namerava iti?«

»Prej ali slej bo vsekakor šel. Marsikaj zna, in tako si bo prej ali kasneje kaj našel. Kakšno delo, menim. Jaz bi mu prav rad pomagal do kakšnega zaslužka. Prav rad, čeprav ga bom zelo pogrešal.«

Stric Ivan je imel neko misel. Zaradi te misli se je pravzaprav nocoj zamujal tod; hotel je vedeti, če se čolnar Vid ne spušča v kakšne zaupljivosti s svojim znancem, zakaj polaščala se ga je skrita skrb. Moral bi torej nekaj pozvedeti, toda doslej še ni našel primernega vprašanja, takšnega, ki bi se ne upiralo čolnarjevi občutljivosti.

Naposled je rekel, da je fant prikupen. »In vidva,« je rekel, »se prav dobro razumeta, vidim.«

»S Filipom?« O, zdaj sta si kakor brata, in če bo šel ... Čolnar je zaustavil čoln ob bregu, da bi stric Ivan mogel izstopiti, pridrževal ga je z drogom. »Tako sem se ga privadil,« je rekel.

Toda stric Ivan je ostal, posedel je še nekoliko na robu čolna. Gledal je dol po reki, do meje, kjer je poniknila v mraku; gledal je v tisto smer in vprašal čolnarja, če se spomni ... če se kdaj spomni tistega nesrečnega večera. Na tisti nesrečni večer, če kdaj misli, to bi hotel vedeti.

Čolnar Vid je postal nejevoljen. On je prav dobro vedel, po čem ga vprašuje stric Ivan. Kdo ve koliko let je minilo odtlej! Kakih dvanajst nemara. Lahko da jih še ni toliko, si je rekel; vsekakor je minilo že dokaj let, in čolnar Vid si je ves ta čas prizadeval, da bi pozabil na tisti jesenski večer. Tudi vest se mu je posrečilo zazibati v brezskrbnost, sedaj pa pride stric Ivan in ga sprašuje, če se kdaj spomni na tisti večer.

Čolnar Vid pomolči; zamuja se z mislijo, ali naj odgovori ali naj še nekaj časa bolšči v temo. Čoln se je ubogljivo prislonil k mokri ruši in čakal, da se moža razideta. Toda moža sta si imela ta večer marsikaj povedati. Čolnar Vid je privzdignil klobuk in se s kremplji praskal pod njim; nejevoljno se je kremžil, navsezadnje pa je le vprašal strica Ivana, če je vredno govoriti o tem.

»Kje je to!« je rekel.

Da, to je bilo daleč, toda strica Ivana je kljub temu zbegala nekakšna negotovost.

»Sedaj imaš znanca,« je rekel, »praviš, da sta si kakor brata.«

»Da,« je rekel čolnar. »Prav žal mi bo, ko bo šel.«

»Tako sedaj posedata in se pomenkujeta.«

»To ni nič takega,« je rekel čolnar. »Meniva se, kakopak, o marsičem se pogovarjava. Fant je bister, in tako ... Toda o čem drugem — o stvareh, denimo, ki jih je bolje pozabiti ali zamolčati — pozabiva pač ali zamolčiva. Tudi on je pameten, mislim Filip, ne vprašuje in ne govori o sebi. Prav toliko vem o njem kakor ti. Prav malo več.«

Stric Ivan se je odpravil. Stopil je na rob čolna in se povzpel na breg. Dejal je, da je bilo pečenje izvrstno.

»Poglej,« je rekel, »mislil sem si, na, sedaj popivata v dveh. Posedata v bajti, zamujata se v čolnu, pomenkujeta se in se spozabi jata v zaupnosti. Tako sem si pač mislil. Pozdravljen torej!«

Rekel je še, da je pustil za pečjo zavitek in se odpravil v mrak.

Čolnar Vid se na mah razveseli ob takšnem sporočilu. Vsa dosedanja čemernost ga mine.

»Zahvaljen,« je zaklical, »te bom še povabil!«

Čolnar Vid je imel staro lovsko puško, toda nabojev, teh za hudiča ni bilo mogoče dobiti brez pisanega dokazila. Stric Ivan sicer ni imel nikakega razumevanja za čolnarjevo strast, prav nič ne, kakor, denimo, orožniki ali lovski čuvaji. Toda prgišče nabojev mu je le prinesel od časa do časa. Tu imaš, je dejal po navadi, in to je zadnjič. Nekoč ga je rešil zapora; moral ga je zagovarjati pred orožniki in lovskim čuvajem in ga tako otel zapora. Toda od časa do časa mu je le priskrbel prgišče nabojev. Tak je bil stric Ivan, in čolnar Vid ga je imel v časteh tudi zaradi nabojev.

Toda stric Ivan je imel sedaj drugačne misli. Oskrbljeni mesec mu je vrgel senco pod noge, tako da je moral teptati po njej vse tja do kolovoza. Na kolovozu sta se razdvojila in sproti strašila večerne žužnjavce, skrite v barjanskih tleh, ki so ju spremljali v obroču tišine. Toda kolovoz je bil speljan do stare žage, stric Ivan pa je bil namenjen k Viru. Krenil je torej tja in zakoračil po košenini.

Za Virom je rasel hrast. Odgnal je na trebušasti vzpetini, ki se je bočila med jezercem in cesto, kdo ve kdaj je odgnal, in sedaj je stal tam star in ošabno razvejen. V listju se je ustavilo nekaj mesečine, nekaj pa je je padlo pod krošnjo, tik do debla, ki je bilo nekoliko nagnjeno proti Selarjevini. Prav prikladen prostor za počitek je bil tam, in stric Ivan si ga je čestokrat privoščil.

Tudi sedaj je nekdo sedel tam, naslonjen na poševno deblo. Moški ne, to se je lahko takoj reklo. Obraza sicer še ni razločil, toda moški ni bil, od moške obleke bi se ne odbijalo toliko svetlobe. Prišel je do hrasta, in ugotovil, da je Andreja.

Lepa reč, si je mislil stric Ivan.

»In ti,« je rekel, »kaj delaš ti tukaj?«

»Nič posebnega,« je rekla Andreja, »razmišljam.«

»Razmišljaš?« »Da.«

Stricu Ivanu je šlo na smeh. Na, tu čepi starejša Selarjeva dekle in o nečem razmišlja; ždi v izraziti ženski drži, stisnjena v dve gube kakor torba obupa in zgubljeno tava v eni izmed mladostnih zamotanosti. Človeku gre res na smeh in še dobro, da lahko prikriva ta smeh v senci hrastove krošnje. Sicer pa Andreja tako in tako ne dvigne glave; uporno strmi v tla, v bele sandale na bosih nogah nemara, ali pa sploh miži.

Stric Ivan se spusti k njej. Usede se na podvito nogo in se udobno nasloni na skrčeno koleno. Zazdi se mu namreč, da bi bilo pametno, ko bi ji stopil naproti. Seveda bi moral najti način, način ... Potem se spomni.

»Andreja!«

Nič. Samo murni in rodovi kobilic brusijo noč v čedalje ostrejšo mesečino. »Punca,« pravi, »ali čuješ?« Ne.

Dobro, dobro. Stric Ivan se dotakne njene rame in pravi, da je zaljubljen.

Zaljubljen? Ho, na ta način je mogoče zdramiti tudi naglušno starko! Andreja je bila takoj budna, bila je takoj voljna govoriti o tem, če je stric Ivan res zaljubljen. Pokazala mu je ves svoj obraz, prikupen in spravljiv, vendar še nekam dvomljiv. Se šali, stric Ivan? Ali se nemara norčuje? Prav nič ne! Stric Ivan se je držal resno in nesrečno, kakor se spodobi zaljubljenemu človeku. Mislil si je, da ni kdove kako poštena takšna hlimba, toda trenutno ni občutil nikakih ljubezenskih tegob, ki bi mu grenile večer. Sedaj ima sicer priložnost, zelo pogosto priložnost objemati neko tujko. Reče se ji Henrieta in je dokaj mikavna. Ima pač neke posebnosti, in stric Ivan čestokrat misli na njene ude, na njen život, na ... Toda zaljubljen da bi bil? Zaljubljen? O tem ni bilo vredno razmišljati, ženska mu je sama padla v naročje. Toda Andreji je treba pripomoči iz stiske, če jo trese ljubezenska mrzlica. Ta hip bi bil nemara na mestu vzdih, globok in nepotešen, kakor ga izsili neuslišana ljubezen. Vzdihnimo torej, potem se bo videlo.

Na ta način sta se stric Ivan in Andreja zbližala, in zaupnostim ni bilo konca ne kraja.

Stric Ivan je bil torej zaljubljen?

Da, nekam se je zagledal.

Nemara v Francozinjo?

Nemara. Stric Ivan ni rekel nič. Trudil se je s svojo cigareto in od časa do časa vzdihnil. Kaj več mu res ni bilo treba govoriti, zakaj Andreja se je že oklenila njegove roke.

Toda Francozinja! Ta ima vendar moža!

Moža, moža.

In kako si stric Ivan predstavlja zdaj to reč?

Nič. Stric Ivan odmahne s cigareto, otrese z glavo. Prav nič pametnega ne more povedati.

»In Francozinja?«

»Kaj?« »Ali ta ve?« »Mislim da.« »In kaj pravi?«

»Pravi kakor ti. Da ima moža, pravi, in da se ne utegne zamujati z mano ...«

Andreja je pokazala vso svojo prepadenost, z očmi, z licem, z brado, vso svojo zmedenost spričo te zapletene stričeve ljubezni. Ubogi stric Ivan! Bil je bolj kakor potreben sočutja. Morala bi ga podpreti. Segla je torej po njegovi roki, pa se je opekla na ogorku in planila, prav tako kakor je planil stric Ivan, ker se je ustrašil zanjo. Tako. Po hipu tišine sta se sproščeno zasmejala, vedro in olajšano, kakor otroka po prestanem strahu.

Na ta način je stric Ivan lahko spoznal, da tudi Andreja še ne umira od ljubezni. Ne bo skoprnela, si je rekel.

»Torej si se prišla hladit?«

»Da.«

»Kako da si se priklatila semkaj?«

Tako. Prišla je pod večer. Vprašala je po njem, toda Bistra ni vedela, kam ga je neslo.

Ne, Bistra ni mogla vedeti. Šel je bil tja do Vira in zdaj se vrača.

»In ko sva že tukaj,« je rekel stric Ivan, »bi si mogla marsikaj povedati. Če bi te bilo volja, seveda, samo tako ...«

»Lahko,« je rekla Andreja. »Pri nas tako in tako ni mnogo priložnosti za pomenke.«

Stric Ivan je vzdihnil, vendar ta hip brez prenarejanja.

»Prav res,« je rekel. »S tvojim očetom sva imela včasih dolge pomenke. O, z Matevžem sva se o vsem porazgovorila. Toda z njim nič več ni ...«

Oče Matevž je pil in podremaval. Čedalje bolj poredkoma se je oglašal, in če se je, potem je rekel da da ali ne ne. Včasih je dvignil roko, hotel je pač kaj povedati, toda spotoma se mu je misel nekam skrila, in tako je molčal; pozabil je na roko, gledal nemo človeka ter ga spravljal v zadrego. Ah ja, oče Matevž se je mirno in potiho oddaljeval; ločeval se je od svojega in od svojih in prepuščal celo breme stricu Ivanu.

Stric Ivan sedi zdaj pod hrastom in načenja tudi tak pogovor. Andreja, si misli, prihaja k razumu, jeseni se bo poslovila od šole, in dokler bi se ne zaposlila, bi mu pomagala nositi to breme. Konec koncev se je vendarle treba s kom pomeniti.

»In Matevž,« je rekel, »saj je navsezadnje tvoj oče.«

Da, Matevž je bil njen oče. Toda Andreja še naprej nepremično ždi ob stricu Ivanu, kakor da prisluškuje zboru oddaljenih žab, tako oddaljenih, da ne morejo kaliti spokojnosti te noči, da ne morejo vznemirjati lenivosti te mesečine. Tam daleč pogrkavajo ... Navsezadnje se Andreja le zdrami in pokaže na mesec v jezeru. Da, Selarjevo jezerce se je moglo kosati z nebom. Bilo je dokaj manjše, mnogo manjše kot nebo, toda premoglo je svoj mesec in ga sililo, da je poplesaval v ritmu živega vrelca. Andreja drži stegnjeno roko proti Viru, kakor da kaže prikazen, in zahlipa.

Čudno dekle, si reče stric Ivan, čas se smeje, čas joče. Zdaj joče.

»Andreja,« je rekel. »Ali te vznemirja? To je pač mesec zaljubljencev.«

»Mesec zgubljencev,« pravi Andreja in posmrkava.

»Andreja!«

»Mesec zgubljencev,« pravi Andreja in hlipa obupano.

Torej jo le preganja nekaj, si misli stric Ivan, nekaj jo mori. Potem se je nekoliko privzdignil, da bi Andreja občutila njegovo zavzetost, njegovo dobrohotno skrb.

»Potemtakem se s teboj res nekaj dogaja?«

»Res,« pravi Andreja in ihti. »Prav tako kakor tebi se mi dogaja.«

»Tako?«

»Da.«

»Torej si zaljubljena?«

Seveda, bilo je nekaj takega, toda stric Ivan se je mogel seznanjati z njeno zgodbo le po odlomkih, po kancih, ker je le od vsake Andrejine solze kapnil košček nadaljevanja. Solza je resda bilo mnogo, toda za nesrečno zgodbo vendarle premalo — tu in tam je bila natrgana. Konec koncev ni bilo nič posebnega, nič nevsakdanjega. Neizkušena junička je šla in se zastrmela v najbolj polizanega profesorja. Stric Ivan je to pogodil vnaprej. Prava reč, si je mislil, dve tretjini vsake dekliške učilnice ponavadi vzdihuje ob predavanjih najbolj spakljivega profesorja. Prava reč, si je mislil.

Toda nadaljnje solze so odkrile kočljivost v Andrejinem doživetju, ki je na moč vznevoljila strica Ivana. Seznal je namreč, da je zgledni pedagog dal sam pobudo za veselo pustolovščino. In to je bilo čisto nekaj drugega. Čisto nekaj drugega v očeh strica Ivana.

Torej se sestajata?

Andreja se je usekovala, mogla je samo prikimati.

In kakšne sorte je ta človek? Molk.

Koliko je star na primer?

Andreja niti ni vedela. »Kaj vem,« je rekla. In čez čas: »kakor ti nemara. Nekaj takega ...«

Tako?

Andreja je smrknila. »Ne vem,« je rekla. »Tako si pač mislim.«

Tako si pač misli! Stric Ivan ni prav nič skrival svoje razdraženosti.

»Lep par,« je rekel. »To bi bil lep par!«

Najmanj dvajset let razlike! Pojdi Andreja in ga osreči!

Kaj ne! Andreja bi šla, toda za to ni bilo več časa. Profesor Jamnik je imel družino. Ženo pač in dva otroka. In Andreja ... ta je sedaj čakala na tretjega ...

Ob takšnem spoznanju tudi stric Ivan ni mogel priti več do besede. Sicer je nekaj zlogoval v temi, nekaj trdega, kar se je skladalo s spakovanjem njegovega obraza. Toda to niso bile besede za Andrejina ušesa, s takšno sodbo nikakor ni smel prekiniti njenega posmrkavanja.

Posedel je torej še nekoliko, dokler se ni pomiril, dokler ga ni obšel hlad. Potem se je dvignil. Pomagal je vstati tudi Andreji in rekel, da morata iti.

»Pojdiva,« je rekel z mehkobo ter jo odvedel proti domači hiši.

Holm in hrast in Vir so ostali sami, vsak s svojo preteklostjo in s tisto mehko poletno nočjo. Samo mesec je šel za njima, za Andrejo in stricem Ivanom, samo mesec. Najprej po košenini, potem je zrl nanju skozi hrastovo krošnjo, dokler se nista zgubila v senci stare žage. Nekaj žarkov mesečine se je poigravalo na krmilu, ki je štrlelo čez prag stare žage. Seveda, stric Ivan je bil tjakaj prislonil svoje kolo; kolo je bilo še vedno tam in potrpežljivo čakalo na gospodarja. Toda stric Ivan se je vračal z Andrejo in je imel ta hip čisto drugačne misli.

Prenekatero jutro na Barju se nikakor ne more izmotati iz megle. Vsenaokrog se vrhovi in griči blešče v soncu, prav gotovo se že dobršen čas grejejo na soncu, tod pa, kamorkoli se obrneš, ena sama mlečna in vlečna pršavica. Človeku, ki gre skoznjo nekoliko hitreje, se nabira po rokavih, lovi se mu v brke in mu hladi trepalnice. Vrag z njo, s to meglo! Toda do predpoldne, boste videli, tja do predpoldneva se bo vsa ta mlečnost pretopila v sončno svetlobo.

Stric Ivan poganja kolo proti Vrhniki. Zgoden je, zelo zgoden, akoravno se je nekoliko zamudil zaradi kolesa. Najprej ga je iskal okoli hiše; pod kozolcem ga tudi ni bilo, pod kozolcem. Nazadnje se je le domislil, in tako hiti zdaj na vrhniško postajo, da mu ne uide prvi jutranji vlak. Od časa do časa si otare oči; ne toliko zaradi rose, ki mu kosmati obrvi in trepalnice, temveč bolj zaradi občutka negotovosti, ki mu grbanči čelo. Zdaj zdaj bom trčil v kaj, si misli, in rine dalje.

Oho, kaj sem vam pravil! Na Vrhniki je toliko sonca, kolikor ga le zmore jutranja ura. Pri Sveti Trojici imajo praznik, bi si mislil človek, zakaj cerkev se sveti, kakor da so jo ponoči prepleskali. V Ljubljani pa, tam ni nič bolje kakor na Barju. Človek stopi na ulico, in nekaj časa okleva — skorajda ne ve, kam bi se obrnil. Počaka, da odropota tramvaj, počaka še enega; potem se odloči in se zgubi v megli, ker ima še časa do uradne ure in ker mora še o marsičem razmisliti.

Ko se je stric Ivan srečal s profesorjem Jamnikom, je najprej ugotovil nekaj: tega človeka je sam videz. Sam videz kakor pestrobarvnih ptičev z neužitnim mesom.

Profesor ni bil sam. Stali so v treh ob velikanskem oknu na hodniku; kadili so in se o nečem pomenkovali. Drugače pa je bilo kakor v čebelnjaku na tej častitljivi šoli, in človeku res ni bilo treba dražiti spomina, da bi si pričaral odlomek šolskega odmora izza let svojega šolanja. Stric Ivan je bil takoj v tistih letih, prav rad bi se bil pomudil s takšnimi odlomki spomina, toda zdaj je imel drugačen opravek.

Stopil je torej k trojici in enega nagovoril.

Najprej je rekel, da se bržčas ne moti. Ne, ni se motil, ker pa se njegova nevljudnost niti najmanj ni skladala z lahkotnostjo dotakratnega pomenka, je na mah odgnala druga dva gospoda. Kak razjarjeni roditelj, sta si namignila; pohodila sta vsak svoj ogorek in šla vsaksebi, vsak v svoj razred. Sicer pa je prav ta čas zazvonilo.

Profesor Jamnik je sklenil roke na hrbtu, dvignil je obrvi in potem iz pokroviteljske drže vprašal strica Ivana, po kaj je prišel.

»Kaj bi radi?« je rekel.

»Rad bi vam povedal, da se pišem Selar ... Ivan Selar, to bi vam rad povedal.«

Profesor Jamnik je takoj prinesel roke izza hrbta. Vtaknil jih je v žepe zlikanega suknjiča, iskal je nekaj v teh žepih, iskal in zelo omehčal svojo držo. Skušal se je nasmehniti, pogladil se je celo po desni obrvi in čakal nadaljnjega pojasnila.

Na ta način je stric Ivan ugotovil, da njegov priimek lahko zelo krepko učinkuje. Očitno je bilo, da je profesor Jamnik marsikaj doživel s tem priimkom. Ta hip pa, seveda ta hip ni hotel tvegati besede — ne take ne take.

Stric Ivan je rekel, da se morata o nečem pomeniti. Prišel je iz Bistre, nalašč zato je prišel v Ljubljano in se namerava čimprej vrniti.

»Toda ...« Profesor Jamnik je vendarle prišel do sape. Hotel je reči, da ne razume. Ozrl se je okrog in pokazal svojo zaskrbljenost, ker se je šola skoraj popolnoma umirila. Nikakih glasov in odmevov ni bilo več slišati po hodnikih in stopniščih, in to ga je zaskrbelo.

»Poleg tega ne utegnem,« je rekel nestrpno. »Ta hip res ne. Sami vidite ...«

Toda stric Ivan ni bil prav nič nestrpen.

»O, prav gotovo,« je rekel, »prav gotovo boste utegnili.«

Besede so bile trde, vse preveč nespravljive, da bi zaleglo ugovarjanje. Zato se je profesor Jamnik zbral in stopil počasi po hodniku — prosim.

»Semkaj,« je rekel spotoma.

Z vrati šolskega kabineta so se stricu Ivanu hkrati odprla vrata v pretežno pozabljeno nekdanjost, ki so jo prerasla moška leta. Vse, kar je bilo na ogled v tem prostoru, se je ponujalo, da bi zarajalo v vrtincu mladostnih spominov, zakaj tudi stric Ivan je spočetka hotel postati učitelj. Toda trenutno so ga še vedno morile drugačne skrbi. Prav rad bi se bil prepustil temu vrtincu, prav rad, toda zdaj je imel neprijetnejšo skrb. Priprl je torej vrata za sabo z obzirnostjo človeka, ki prihaja v tujo hišo. Priprl jih je in zaprl, in potem je bilo slišati na hodniku le redke in zmaličene besede. Sicer pa na hodniku tako in tako ni bilo ušesa, ki bi jim hotelo prisluhniti, razen kasneje morda, ko se je v kabinetu nekaj prevrnilo. Prav gotovo je tamkaj nekaj zaropotalo na tla! Kak globus nemara ...

Navsezadnje so se vrata vendarle znova odprla, z nekako odločnostjo in do kraja, tako da je mogel stric Ivan nemoteno oditi. Po širokem stopnišču se je spuščal s premišljeno počasnostjo, kakor da je še vedno pripravljen nadaljevati pogovor, če bi profesor Jamnik, denimo, želel še kakšno pojasnilo. Stric Ivan se je celo ustavil. Obstal je z eno nogo nad naslednjo stopnico in počakal za hip — ali želi profesor še kakšno pojasnilo? Ne, profesor Jamnik se je zaprl. Bržčas je imel še kakšen opravek v kabinetu. Vsekakor pa je bilo očitno, da se mu zdajle, ta hip, če se vzame, prav nič ne mudi v razred.

Ko se Barje dodobra izpari v poletni vročini, ko se v tleh prikažejo široke reže, tedaj ponavadi prihrumi iz vrhniškega kota huda ura. Zdi se, da se je izvila iz podzemlja, kakor izviri Ljubljanice v Močilniku, se tam raztogotila z bliskom in gromom ter zanesla nad Barje strah namesto olajšanja.

V takšnem neurju se je Filip znašel na reki v polno naloženem čolnu. Prišel je na Vrhniko s kolesom, izpod katerega se je na cesti še prašilo, in ko je odrinil čoln od lesenega pomola pod opekarno, se je mračilo, in toliko da je pričelo pršiti. Nič takega navsezadnje. Slekel je vse, kar je imel na sebi, in vtaknil tiste cunje pod streho ležišča. Temačnost ga tudi ne bi mogla ovirati, ker se je znal naloženi čoln tudi sam prizibati do Podpeči tja do jutra. Toda Filip se je uprl v veslo, da bi še to noč prišel do Kamina, kakor je bilo domenjeno s čolnarjem, in čoln je ubral nekoliko hitrejši hod kakor reka. Brž ko je pričelo hrsteti vrbovje ob tem ali onem bregu, je Filip naravnal čoln proti sredini reke, in to brez posebne naglice, zakaj plovilo je bilo okorno in počasno kljub veslačevemu naporu. Tako sta zložno napredovala, čoln kakor lena, sita žival, Filip na krmi kakor beneški gondoljer, kričeč iz vsega grla refren ruskega napeva.

Tedaj je usekal močan blisk sočasno z gromom, kakor da bi hotel Zeus pokazati človečku, kako ničevo je njegovo prizadevanje, če božanstvo udari po svojih strunah. In res so poslej trgale zatemnjeno nebo razvejene strele brez prestanka, tako da so reko in Barje skrivali le redki zatemnjeni presledki, vtem ko silovitemu bobnenju nad ravnino sploh ni bilo konca.

Toda Filip ni mislil na pristanek. Znašel se je v središču divjega rohnenja naravnih sil, ki so mu sproščale telo in duha; obšli so ga občutki soudeleženca teh sil, in rad bi se bil tudi sam prav tako nasilno obnašal — viharil in lomil in rohnel. Pa ni mogel drugega, kakor da se je z večjo silo upiral v veslo in še glasneje vpil svojo pesem. S pravo naslado se je zato prepuščal dežju, ki je krotil te njegove občutke. Edina bojazen, ki se ga je za čas polastila, je bila misel, da bi voda pod njim kot dober prevodnik prav rada pritegnila strelo in da bi ji bil on imenitna tarča, takšnile streli goreči, spričo nizkega grmovja ob bregu. Ker pa se nič takega ni zgodilo, sta nebo in Filip še naprej rjovela vsak svojo melodijo ...

Eva se je naravnost zgrozila, ko je ugledala prizor na reki. Vračajoč se z njive na Mahu, se je zatekla v senico pred nevihto. Butnila je s kolenom v lesena vrata, pustila kolo tam in se povzpela po lestvi na seno, od koder je za okno velika odprtina gledala prav na Ljubljanico. Komaj se je udobno namestila, ko se je ulila ploha z nenehnimi bliski, ki so z nenavadno lučjo osvetljevali ravnino in vsiljevali svoj odsev Ljubljanici. Tudi Eva je uživala v tem elementarnem besnenju, pa tudi njo je obšla groza vsakokrat, ko je treščilo kje v bližini. Na mah pa se je razblinila napetost bojazni, ko se je v ognjeni svetlobi pojavil na gladini reke čoln, zvrhano naložen z rdečkastimi zidaki, in za temi sloka postava mladega človeka, ki se je v bleščavici in v gromu prikazoval kakor bajeslovna pojava. Sprva jo je tako nenaden pogled na moško nagoto prizadel; zastal ji je dih, srce ji je utripalo hitreje in pričela je potrepetavati v komolcih, s katerimi je slonela na mehki otavi. Sicer razdalja ni bila tolikšna, da bi bilo moči zaznati obrise v podrobnostih, toda Eva je takoj prepoznala Filipa, in njene oči se poslej niso več odtrgale od kraja, kjer se je pokazala ta drzna prikazen. Zrla je v tisto smer tako napeto in nepremično, da se ji je podoba veslača vtisnila z rumenkasto svetlobo v zenice tudi v daljših presledkih med slepečimi bliski. In če so se temni presledki le podaljšali, je z nestrpnostjo živalske samice čakala na razgaljeni lik, obdan od nenavadne svetlobe, zakaj z novim doživetjem so se sprostili v njej čuti, ki jih je vezala prej strastnost narave. Sladkobni vonj voljne otave pod njo je še povečal polteno slo deklištva, ki še ni imelo priložnosti, da bi se znebilo sicer zelo čislane, vendar z vsakim dnem bolj nadležne ženske kreposti. In ko se je čoln skril za nizkim grmjem, tako da ga tudi v prebliskih strel ni bilo več opaziti, je obležala Eva na mehkem senu s srditim razočaranjem, ker se ji ni mogla izpolniti naravnost bolestna želja, da bi se znašla v objemu divjega Argonavta.

Potem je tudi doma podoživljala nenavadni dogodek in s priprtimi očmi skušala ujeti prikazen na reki. Sklenila je, da o tem ne bo govorila z nikomer, toda prav ta večer je nanesel pogovor tudi na čolnarja Vida.

Stric Ivan je rekel, da ga zdaj že lep čas ni videti.

Vsi so bili zbrani pri mizi, razen očeta Matevža. Ta se je vsakokrat usedel daleč od mize na klopco pri peči, da se mu ni bilo treba otepati jedi, s katero so ga domači silili. Pil je iz svojega glinastega vrčka in se le redko oglasil.

Najbolj poučena o dogodkih pri Kaminu je bila Štefka.

»Čolnar Vid? Ta ima sedaj dosti voženj, in ne utegne ...«

»Niti v gozd po kakšnega zajca?«

Toda Štefka se ni dala motiti hlapcu Ivanu.

»Ne utegne,« je rekla, »in tako ga ni videti. Poleg tega ima pomagača, Filipa, da boste vedeli!«

»Filipa ...« Stric Ivan je nagubal čelo in si pričel zvijati cigareto. »Kak pohajač,« je rekel.

»Ni ravno vsak pohajač,« je rekla Eva. »Naš stric se ne bi smel prenagliti v svojih sodbah.«

»Lenuh,« je rekel stric Ivan med cigareto in dimom.

Huda prizadetost zaradi Andreje je strica Ivana močno predrugačila. Najbolj se je to poznalo v odnosu do nečakinj, do Eve in Bistre. Nič več se ni šalil ne omenjal zanimivosti, ki jih je doživel na potovanjih; njegova duhovičenja niso bila več prežeta s humorjem, temveč jih je vedno zaključeval s sarkastičnimi nauki. Cestokrat z latinskim pregovorom, da je razumela tudi Eva, nemalokrat celo v francoščini, ki jo je s pikrim nasmehom takoj pretolmačil. Med njim in nečakinjama je nastajala nekakšna napetost, ki je Bistro vznemirjala, vtem ko je Eva postajala vse bolj ujedljiva: tako učenega strica nima nihče daleč naokoli. Toda takšne pripombe strica Ivana niso motile. »Lenuh,« je ponovil.

»Vsekakor čolnari,« je rekla Eva z jedkim glasom. »Ta lenuh zna prav spretno voditi naložen čoln po reki.«

»To se tako reče. Za čolnarjenje je potrebna moč in veščina. To ni športni čolniček, s kakršnimi se zelenci zabavajo na Ljubljanici. Čolnar Vid bi ne bil nikoli tako nepreviden, da bi naložen čoln zaupal prvemu fantiču, ki ga prinese veter. Pije, toda tako nepreviden bi ne bil nikoli. To je odgovorno delo, čolnarjenje. Prejkone mu dela družbo pri popivanju in pretepih ...«

»V petih letih bi ga ne odplačal,« je rekel hlapec Ivan, »če bi mu šel čoln pozlu.«

»Ali čuješ?« Stric Ivan se je smejal. Obrnil se je k Evi in jo izzival z vprašuj očim izrazom na obrazu. »Ali bomo še kaj rekli? Kaj bolj pametnega, postavimo?«

Štefka in hlapec Ivan sta se imenitno počutila, ko se je stric Ivan spoprijel z Evo, ker jima je njena gosposkost nekoliko presedala, akoravno takšno njeno ravnanje ni izviralo iz razlike v izobrazbi ne iz odnosa gospodarice do poslov. Dala se je voditi nestrpnosti temperamenta do vsega, kar ni steklo po njeni volji, in jezljivo je vztrajala na stališču tudi tedaj, ko se je sama zavedela, da je zmotno. Tokrat pa je imela prav.

»Postavimo to,« je rekla, »da sem nocoj sama naletela nanj, na tistega lenuha.«

In zatem je Eva uprizorila pravo gledališko sceno, ko je s porogom v glasu in igrano vznesenostjo opisovala popoldanski dogodek. Vse to je seveda veljalo stricu Ivanu. Zaneslo jo je tako daleč, da je o tistem »grškem polbogu na krmi«, kakor se je nalašč izrazila, bleknila celo to, da je veslal nag.

Bistra in Štefka in hlapec Ivan, ki so se zabavali ob tej razposajeni igri, so še bolj razprli oči. Nag praviš?

Pri peči se je prvič oglasil oče Matevž in ukazal Evi, naj ne česna, vtem ko je stric Ivan svoji zvišenosti in mirnosti kadil z dišečo vonjavo zvite cigarete. Potem se je zresnil in vzdihnil.

»Komedijantka,« je rekel prijazno. »Mar ni škoda, gospodična Evica, da zapravljate svoj umetniški talent pod to streho? Morali bi v svet, v neresnični svet teatra in baleta, mislim, in prišli bi v čudovito bodočnost.«

Eva je vstala od mize.

»In vi, cenjeni striček?«

»Mi? Nič! Živimo doma in se prav dobro počutimo.«

»Kaj ne!« je rekla Eva. »Bolje prvi na vasi kakor zadnji v mestu. Diplomo smo obesili na zid kakor konjar komat, po malem lenuharimo in po potrebi to očitamo drugim ...«

Zadržala je Bistro, da ni vstala, in šla sama, ker je bilo čuti nekoga na hodniku.

Takšni prepirčki so bili dokaj pogosti, in pri njih so vsi prisotni po malem uživali, občinstvo prav tako kakor prepiri j ivca s svojim prerekanjem na višji ravni. Vsem je bilo znano, da ima stric Ivan diplomo pod steklom in obešeno nad svojo pisalno mizo v svoji sobi. Prijatelju ali gostu, ki je zašel v ta prostor, se je opravičeval: to je edina slika, ki so jo zmogle moje upodabljajoče sposobnosti. Če ji manjka umetniški nadih, še ni rečeno, da ne bi smela viseti na zidu in pričati o moji obrti. Moj brat Matevž ima diplomo o svojem gostinskem poklicu obešeno na najvidnejšem mestu.

Štefka in Bistra sta pospravili mizo in odšli v kuhinjo. Hlapec Ivan si je vsakokrat po večerji privoščil še nekoliko počitka pri mizi; menil se je z očetom Matevžem ali klepetal z dekleti, kadil je in se šalil. Nocoj pa je obsedel tudi stric Ivan in še zresnil se je povrhu. Kaj bi! Hlapec Ivan je bil zelo upoštevan pri Selarjevih, toda obziren človek, ki se ne vtika v kočljivosti drugih, in tako je nekaj časa molčal in vlekel svoj ogorek. Nameraval je oditi in pustiti strica Ivana z njegovim razmišljanjem, in le da bi se rešil iz zagate, je rekel:

»Dosti si upa.«

»Kdo?«

Stric Ivan se je vrnil od nekod s svojo mislijo.

»Čolnar, mislim. Čolnar Vid. Dosti si upa, če pušča fantu takšno odgovornost.«

Toda stric Ivan je zamahnil z roko.

»Naša Eva,« je rekel.

»Ali veš, koliko velja tak tovor,« je nadaljeval Ivan. »Najmanj dvanajst tisoč, se lahko reče. Toliko, če je naložen z zidaki, strešniki pa, ti so še dražji. Saj velja sam čoln kakih sedem tisoč dinarjev. Tudi če bi se fantu pri nesreči nič ne zgodilo, bi v petih letih čolnar Vid ne plačal škode.«

»Naša Eva,« je stric Ivan ponovil odsotno, tako da je bilo hlapcu popolnoma jasno, da se lahko brez škode in zamere pobere. In je šel.

Stricu Ivanu je bilo namreč prav malo do pogovora o čolnarjevi zaupljivosti in o vrednosti njegovega čolna. Navsezadnje to ni mogla biti takšna reč, če se je loti sposoben dečko, in Eva je prejkone govorila resnico, da ga je videla na reki. Nič takega, nič posebnega, toda kako je govorila! Svojo resnično prevzetost je skušala prikriti z varljivo igro, toda strica Ivana ni bilo mogoče premotiti. In bilo je razumljivo in človeško. Videl je Filipa enkrat ali dvakrat — sicer bežno, vendar dovolj razločno, da mu je bilo treba priznati prikupnost. V ženskih očeh je bil nemara še kaj več ... Le kako bo zdaj z Andrejo? Pomislil je na težave mater s toliko hčerami ... s takšnimi hčerami ... in polotila se ga je bolestna zaskrbljenost.

Teklo je nekaj tednov, ko sta bila čolnar Vid in Filip trdo vprežena. V mestu se je nekaj zidalo in opekarne niso zanemarjale priložnosti, ki so bile tako redke, ne konkurence.

Teklo je nekaj tednov, ko sta bila čolnar Vid in Filip trdo vprežena. V mestu se je nekaj zidalo in opekarne niso zanemarjale priložnosti, ki so bile tako redke, ne konkurence, ki je šla v teh trdih časih tako pod ceno. Čolnar Vid je imel še vedno najeta dva čolna, česar bi nikakor ne zmogel, ako bi bil sam, in poti na Vrhniko so bile sedaj bolj pogoste. Tjakaj je bilo treba odpeljati čoln ali oba hkrati, pozvedeti, do kdaj bosta naložena in se vračati domov, prespati noč, pa znova na pot do opekarne. Včasih zjutraj, nemalokrat pa tudi zvečer, in tedaj je čolnar prespal noč v čolnu, ki se je lagodno zibal po reki navzdol proti mestu.

V teh tednih ni šel Filip mimo Selarjeve hiše, da se ne bi bil ustavil. In če je bil čolnar Vid doma, ga nikdar ni pozabil vprašati, če kaj potrebuje. Toda nikdar mu ni nič manjkalo, razen za lovsko puško.

»Če se boš ustavil pri Selarjevih, reci no reci stricu Ivanu, če ima kaj zame.«

To je bilo vse, kar mu je cesto naročil. Toda Filip ni nikdar obgovoril strica Ivana. Čolnar Vid ga je na povratku vpraševal:

»No, ali si mu rekel?«

»Komu?«

»Stricu Ivanu.« Čolnar se je čudil. »Ali ti nisem naročil zaradi tistih nabojev?«

Filip je ponavadi odgovarjal, da ga ni bilo videti. »Tudi danes ga ni bilo na spregled.«

Toda resnica je bila v tem, da je stric Ivan pokazal Filipu neprijazen obraz, malone sovraštvo, že ko sta se prvič srečala iz oči v oči. Tedaj je bil v trgovini stric Ivan in še kdo, toda od domačih samo stric Ivan.

Filip si je naročil cigarete in nič drugega. »Dajte mi jih za dva dinarja,« je rekel.

Ni bilo vredno povedati kaj drugega, zakaj tod so kadili malone vsi isto vrsto cigaret. Drava pač! Bile so najcenejše, navsezadnje pa tudi najboljše, ko si se navadil nanje.

»Ali drina?«

Stric Ivan je vprašal to s pretirano vljudnostjo, z narejeno uslužnostjo lakaja, ki streže gospodu, kar je takoj pritegnilo pozornost tistih treh še, ki so pili vsak svoje žganje. Dva sta bila kmeta, tretji pa je bil gospod Klinar. Pili so vsak svoje žganje in se v veselem pogovoru odlično ujemali, akoravno je bil gospod Klinar nekakšen upravnik graščinske posesti in stric Ivan inženir agronomije. Bili so domačini, vajeni drug drugega, drug od drugega neodvisni, in tako v njihovem prisrčnem sporazumevanju ni bilo opaziti nikakega razločka, razen v lovski opravi gospoda Klinarja in v bogatejšem besednem zakladu, ki jima je bil na voljo s stricem Ivanom. Rodili so se in zrasli v tem romantičnem kotu slovenske dežele in se navzeli privzgojenih nazorov, ki so jim bili skupni. Znali so biti plemeniti in ponosni, vendar le v določeno smer; poznali so čast in spoštovali dano besedo, vendar vsem tem vrlinam ni bila osnova in lepilo srčna kultura, temveč patriarhalna gruntarska morala, ki je podedovala primi ti vistična nagnjenja po nekdanjih gospodarjih v odnosu do prišlekov in tlačanov.

Vendar se stric Ivan nikdar ni prepuščal oblastnosti takšnih nagnjenj. Njegov značaj je oblikovalo obsežno pedagoško znanje, ki si ga je nabral izven rednega študija, in svojevrstna filozofska razmišljanja, ki so segla tako daleč, da so ga obdarovala celo z osebnim božanstvom. Način, kako se je ta dan lotil mladega, skoraj neznanega človeka, ki je stopil v hišo, je bil torej nenavaden za njegovo naravo in njegovo resno umirjenost. Toda kakor se je znala ta njegova zadržanost razigrati v duhovito razposajenost ob nekaterih priložnostih in v ljubezni v skoraj bolestno strastnost, tako je bil sposoben v stiski razvrednotiti vse svoje vrline, če se je bilo treba upreti nevarnosti. Vendar bi tudi tu ne tvegal ponižanja, če bi bila pretnja namenjena njemu osebno.

Onim trem pa je bilo njegovo ravnanje všeč. Saj je bilo očitno, da se namerava stric Ivan ponorčevati z mladim človekom — vrag vedi, kaj ga je pičilo; ne more ga vreči skozi vrata, torej ga namerava osmešiti — se bo že sam ogibal hiše. Bilo jim je čisto po volji. Bilo je vedno več teh prišlekov, klatili so se po deželi, češ da iščejo delo, v resnici pa so pohajkovali in moledovali za podpore, da se ne reče beračili. Tu in tam se je potem kateri ustalil in odjedel kruh domačinu. Tale je tudi eden takih. Vrag vedi, od kod ga je prineslo, in se bržčas sploh ne bo spravil več od tod. Če se namerava stric Ivan ponorčevati ...

Seveda, kakor hitro je vstopil, so se oči vseh uprle vanj, in Filip je takoj spoznal v teh pogledih norčavo radovednost. Že v tem je bilo nekaj žaljivega za njegovo občutljivost, ko pa ga je stric Ivan mimogrede še vprašal, kako to, da že kadi, se je napel kakor maček in obraz mu je zalila rdečica, kakor vsakič, ko ga je kaj prizadelo.

»Tako je pač,« je rekel, »že od sedmega leta.«

Stric Ivan se je čudil. »Poglejte no! Ali ne veste, da to škoduje zdravju?«

»Nisem vedel,« je rekel Filip. »Danes to prvič slišim!«

»Pa denarnici, denarnici ... tej gre tudi v škodo.«

»Nimam denarnice,« se je odrezal Filip surovo.

Bil je berač, to jim je bilo prav dobro znano, in prav iz tega njegovega siromaštva so se hoteli ponorčevati. Filip je bil zelo prizadet in se je hotel čimprej rešiti iz sovražnega ozračja. Pobral je torej tiste svoje cigarete, raztresene po pultu in se zagledal stricu Ivanu v obraz. Trdo in nespoštljivo ga je potem vprašal:

»Kaj pa bi pravzaprav radi, gospod štacunar?«

In veselja je bilo konec.

Ste videli a, kaj se vam upa takle mlečnozobec, takle brezdomec! Gospod Klinar mu je hotel zastaviti pot, toda stric Ivan je odločno zamahnil z roko — pustite! Dal je razumeti, da je to njegova stvar. In Filip je šel.

Lep čas se potem ni ustavil pri Selarjevih, medtem ko je strica Ivana obšel občutek sramu vsakokrat, ko se je spomnil na mučni dogodek — kanil je osmešiti pobalina, oni pa ga je pustil na cedilu z vsem njegovim znanjem in modrostjo in z vsemi njegovimi leti, ki jih je imel še enkrat več kakor Filip. Tisti dan je prepustil goste in trgovino in žago in gostilno domačim in dolge ure prebil pri svojem Hidrohadu. Z roko v vodi in s cigareto v ustih mu je tožil o svoji gnevnosti in svojem nemem ponižanju. Ko mu je Vir le potešil nekoliko bolestno prizadetost, je odvrgel zadnji ogorek.

In ko je odhajal, je vzdihnil: ah, ko bi le dekleta ne bila tako nepremišljena ...

Filip bi ne bil nikdar več prestopil Selarjevega praga, ko bi ne bilo tam Bistre. Tudi ob manjši zameri je pretrgal vsak stik s človekom, s katerim je prišel navzkriž. Ker pa se je tak odpor pri njem porajal tudi do krajev in celo do predmetov in živali, ni bilo mogoče govoriti o neprilagodljivosti značaja, temveč o antipatiji, ki je izvirala neposredno iz njegove živčne rahločutnosti. Po tisti neprijetnosti s stricem Ivanom je iskal vse vrste priložnosti, da bi se kje sestal z Bistro, toda čakanje na naključno srečanje, to bi moglo trajati do zime ali pa še dlje, Filip pa je bil nestrpen ob tem prvem nagnjenju, ki ga je tako nenadno obsedlo, in z gotovostjo bi se lahko reklo, da se bo prej ali slej vrnil.

Pripeljal se je na Selarjevo dvorišče, ko se je Štefka pravkar mučila s težkimi zaboji steklenic, ki jih je z vozička prenašala v vežo. Vse to je bila pripeljala z Vrhnike, vse te zaboje in nekaj sodčkov piva, ker je bila naslednji dan nedelja, ko se je nateklo dokaj gostov tudi iz Ljubljane — z vlakom in s kolesi, pa tudi s čolnički. Kakor hitro je odložil kolo, je Filip priskočil, poprijel in pomagal Štefki znositi tista bremena v hišo. Potem je prišla Bistra, in tako so si v treh prizadevali, da bi zložili zaboje drugega vrh drugega. In sodčke? Te bi bilo treba spraviti v klet. Ali naj pokličejo hlapca Ivana?

Prav nikogar ni treba! Sodčki resda niso bili lahki, pa tudi ne takšna reč, da bi je človek ne zmogel. Ali je bilo sploh vredno govoriti o tistih treh sodčkih? Filip se je vračal iz kleti in spotoma iskal po žepih, dokler ni staknil ostanka otrnjene cigarete.

Bili so razgreti in nasmejani in voljni še enkrat poprijeti delo, če bi bilo treba. Še Štefki se nikamor ni mudilo, čeprav jo je Bistra opozorila, da jo v kuhinji čaka prigrizek. Opazila je bila namreč, kako se je Bistra nekajkrat zazrla Filipu v oči kakor tudi zadrego tega mladega potepina, o katerem je imel stric Ivan tako slabo mnenje. Štefka je imela strica Ivana v časteh; prav tako kakor drugi, je tudi ona cenila njegovo znanje in modrovanje, vendar se na nepristranost tudi pri njem človek ni mogel vedno zanesti. Sicer pa je bila Štefka na strani deklet, vedno na strani deklet in Bistre še posebej, ker je bila najbolj odkritega značaja in najbolj odprtih rok. Vedno na njeni strani, kolikor je pač Štefkina beseda zalegla. Sedaj, denimo, je sklenila, da se bo vpletla v to plaho ljubezensko otipavanje.

»Jutri torej gremo na Žalostno goro,« je rekla. Popravljala si je lase in si oba hudomušno ogledovala. Potem je rekla Filipu, če bo šel tudi on na božjo pot.

»Kam pravite?«

»Na Žalostno goro.«

Na Žalostno goro? Filip ni vedel, kaj naj bi odgovoril. Doslej še ni bil slišal za kraj in ni vedel, kje je. Vsekakor bodo imeli tam nekakšno veselico.

»Kje je Žalostna gora?« je vprašal.

Bistra je slonela na podboju vrat, ki so vodila v trgovino. Bila je hvaležna Štefki, da je načela pogovor s človekom, s katerim doslej ni imela priložnosti izmenjati kaj več kakor pozdravne besede. Tudi Filip ji je bil hvaležen, in spustil se je v pogovor sproščeno, kakor vedno, ko je naletel na človeka, ki mu je prišel naproti s prijazno besedo in iskrenim obrazom.

Bistra je stegnila roko proti Ljubljani in rekla s svojim zvonkim glasom:

»Če vprašate čolnarja, vam bo pokazal. Z Barja se vidijo vsi tisti griči.«

»In tam, pravite, bo nekakšna veselica?«

»Kdo pravi to?« Štefka je bila malone užaljena. »To so sveti kraji in na takih krajih se ne prirejajo veselice.«

»Ne vem, kako se je treba ravnati na tej vaši božji poti,« je rekel Filip. »Doslej še nisem slišal zanjo. Menim pa, da se ne more primerjati z Lurdom ali Čenstohovo ali Kompostelo. Tudi v grehu, mislim, se ne bi mogla kosati z njimi.« 

»S kom?«

»S temi najbolj znanimi romarskimi kraji, mislim.«

Dekleti sta kazali radovedne oči. Ta hip še nista mogli dognati, s kakšnim nepridipravom imata opravka. Se šali ali govori resno?

»Pa s kakšnim grehom vendar,« je rekla Štefka.

»S takim ali takim,« je rekel Filip. »Ali jih manjka? Nobenkrat, denimo, se ni spočelo toliko otrok kakor v božjepotni noči.«

»Vi ste pokvarjenec,« je rekla Štefka zamerljivo. »Vam bi še posebej koristilo romanje na Žalostno goro.«

»Toda po kolenih,« je rekla Bistra in se smejala. »Morali bi tja po kolenih.«

Zdaj se ji je Filip lahko brez zadrege zagledal v oči, in ko je tik ob njej stopil v trgovino, je opazil, kako so se ji zganile ustnice.

»Povejte,« je rekel vzradoščeno, »kaj si bom tam lahko izprosil?«

»Marsikaj,« je rekla Štefka. »Predvsem to, česar ste najbolj potrebni. Midve na primer greva prosit za ženina. Ali vi že imate dekle? Lahko bi si tam izprosili punco.«

»Punco? In kaj bi potem z njo, s to punco?«

»Spat bi hodili k njej.«

Spričo tako določne ugotovitve se je Filipa znova polastila napetost, in da bi prikril svoje nerazpoloženje, je naštel, kaj bi rad nakupil. Štefka je ta čas šla in se vrnila iz kuhinje in s polnimi usti dalje pozvedovala.

»Torej pridete?«

»Kam?«

»Na Žalostno goro,« je rekla. »Mi gremo z vozičkom. Peljemo se vsako leto in vsi, razen strica Ivana. Lahko bi se peljali z nami, ali ne Bistra?«

»Lahko,« je rekla Bistra nekam odsotno, ker se je s pogledom znova zgubljala v globini Filipovih oči. »Lahko. Če bi prišel k nam okrog osmih ...«

Ne Bistri ne Štefki torej ni bilo znano, kako sta si prišla navzkriž stric Ivan in Filip. Ne tej ne oni bi ne moglo priti na um, da se ne moreta trpeti človeka, ki sta vsak po svoje prikupna in se jima že na obrazu bere, da ne znata gojiti zlobnih nakan. Bistra se je spomnila na pogovor, ki ga je sprožila Eva pred nekaj večeri v kuhinji. Prav res: stric Ivan je imel zelo slabo mnenje o Filipu. Usajal se je nad lenuhom in pohajačem s takšno zanesljivostjo, kakor da mu je o njem znano mnogo več kakor drugim. Nemara mu je kaj takega zaupal čolnar Vid, kajti samo ta je bil bolj seznanjen z mladim človekom. Vendar — kdo bi si bil mogel misliti, da se Filip ne bo upal priti naslednje jutro k Selarjevim ...

»Torej pridete?«

Filip ni dal ne takega ne drugačnega odgovora.

Življenje in dogajanje naslednjega dne je bilo zavito v neznano, toda zamuditi ga nikakor ni hotel.

»Lahko se peljete tudi s kolesom, je rekla Štefka. »Če vam ni do tega, da bi se peljali z nami ...«

»Nimam kolesa.«

»Nimate kolesa?« Nad tem se je bilo treba resnično začuditi.

»Nimam,« je rekel Filip. »Toda lahko bi si ga sposodil. Če ga čolnar Vid ne bo potreboval, bi si ga lahko sposodil pri njem.«

»Torej bomo šli,« je odločila Štefka. Govorila je s polnimi usti in se obnašala norčavo, kakor da so si že dobri znanci. »Škoda, da nimate še koga, mislim kakšnega prijatelja. In četudi ne bi bil tak, kot ste vi.«

»Kakšen?«

Toda Štefka ni odgovorila. Glasno se je zasmejala, pomahala obema z roko in šla. Gredoč skozi vežo, je zapela, kaj vse bi mu kupila, ko bi le vedela, kdo je njen ljubi. Toda izbirčnica ni imela ne tako velike dote ne tako velike lepote, da bi mogla še dolgo igrati spogledljivko ...

S Štefko je odšla tudi sproščenost, ki je opogumljala Filipa in Bistro, da sta kaj rekla. Filip ni našel niti ene besede, ki bi jo bilo vredno spregovoriti, bil je ob vso prisebnost, ko se je znašel sam z Bistro, in prav nespretno si je naložil v naročje tistih nekaj reči, ki jih je bil nakupil — sveče, sol, žveplenice, cikorijo ... Domišljija, s katero se je v drugačnih okoliščinah lahko prav živo poigraval, ga je pustila na cedilu, tako da se prav z nobeno možnostjo ni mogel okoristiti. Z Bistro se je dogajalo nekaj podobnega, kajti tudi njo je plašila misel, da bi se mogla osmešiti s siromaštvom svojega leporečja. Bila sta torej prisiljena iti vsaksebi, akoravno bi rada žrtvovala karkoli za trenutek te osrečujoče bližine.

Filip je pozdravil in se odpravil. Bistra je odgovorila — na svidenje ali kaj — tako potiho, da skoraj ni bilo slišati. Prišla je na prag, obslonela je tam in gledala za njim, dokler se ni zapeljal mimo stare žage.

Stric Ivan se je tudi ta dan napotil k Viru. Ker pa je nameraval kasneje obiti senico, da bi se prepričal, če so res odjenjali zarjaveli tečaji na vratih, je nametal v košaro nekaj orodja, poiskal nove, namaščene tečaje in se odpeljal s kolesom. Pred razpotjem, tam, kjer shojena steza krene s kolovoza proti Viru, je zagledal potepa, čolnarjevega pomočnika. Obraza sicer še ni razločil, toda prepoznal je človeka po hoji, mršavi postavi in odkriti glavi, zakaj razoglavega domačina res ne srečaš zlepa na Barju.

Pristavil je torej kolo in se namenil, da bo z njim spregovoril. Ni ga imel namena žaliti, a tudi do spravljive besede se ni nameraval ponižati, hotel mu je le namigniti, naj se jih ogiba, Selarjevih, še posebej deklet. Nismo jih vzgojili za to, da bi se mogel vsak pohajač pozabavati z njimi, tako nekako po soldaško — danes pri Cilki, jutri pri Tilki! To mu je nameraval povedati. In potem bi se videlo ...

Toda Filipu, kakor je kazalo, temu se nikamor ni mudilo, in tako je moral stric Ivan nekoliko počakati. Pa tudi ko je prišel skoraj tik do njega, se ni zmenil za strica Ivana in je mirno nadaljeval svojo pot po kolovozu. Ne da bi ga pogledal, ne da bi se zmenil zanj in brez pozdrava je šel svojo pot. Kakor da ga ni človeka na Barju, razen njega!

In to je stricu Ivanu, ki tokrat res ni imel slabega namena, na mah sprevrglo dobre sklepe.

»Kaj praviš,« je rekel nekam ukazovalno, »če bi nekoliko počakal?«

Nič. Oni gre svojo pot s tisto svojo lenivo hojo in se niti ne obrne.

»Da nisi gluh, ti ...«

Stric Ivan še ni utegnil izoblikovati primerne žaljivke, ko se je Filip obrnil. Vrnil se je tistih nekaj korakov, in ko je obstal, je ponovil izzivalno vprašanje, ki bi bilo strica Ivana že v trgovini kmalu spodneslo.

»Kaj pravzaprav iščete, gospod štacunar?«

Ne da bi ga spustil iz oči, je stric Ivan s premišljeno počasnostjo spustil kolo v travo in se namenil, da mu bo on že pokazal štacunarja. Stopil je torej k Filipu in ga zgrabil za prsi, kakor se prime nasprotnika, ki ima kaj na sebi in mu je treba kaj dopovedati. To, postavimo, kako naj se obnaša ...

Toda pri Filipu, za kaj naj bi zgrabil pri njem? Za lahko poletno srajco, pod katero je fant skrival svojo žilavost in suha rebra. In še ta, pa naj je bila lanena ali bombažasta, je bila sprana in preprana in preslegasta od sonca, tako da se je že takoj ob srditem sunku razparala na hrbtu in ostala stricu Ivanu v roki ... cunjasta in scefrana, takšna pač, iz kakršne je Filipa slekla ihtava upornost do vsakega nasilja. Iztrgal pa se je s takšno otresavostjo iz oblastnega prijema, da ga je vrglo vznak v resasto in rezasto barjansko raščo. Prav tako urno kakor napadena žival se je tudi pobral in čakal, nag do pasu, kaj bo.

Nenavaden izid te srdite igre je strica Ivana očitno zelo iznenadil. Le čemu naj bi bilo to podobno! Nasprotnik odleti vznak in mu pokaže podplate, on sam pa stoji pokonci in krčevito tišči v pesti cunjasto trofejo, ki naj bi pričala o njegovem klavrnem junaštvu ... Le v kaj se spušča! Še dobro, da ni človeka, ki bi se naslajal ob burkastem prizoru in raznašal dogodek po soseski.

Stric Ivan praviš?

Selarjev inženir, da se je spopadel s tistim pritepencem?

Če vam pravim!

In vse zaradi Selarjevih žensk?

Stric Ivan ni hotel niti razmišljati, kaj vse bi še sledilo takšnim pogovorom — Andreja in Henrieta in Bistra ... Še dobro, res, da ni bilo priče.

Spustil je v travo ostanek Filipove srajce, pobral kolo in naravnal košaro z orodjem. Potem je zajezdil kolo in se odpeljal po stezi proti Viru. Tja, namesto k senici, da bi si opomogel, da bi se razbremenil prenapetosti, ki je s takšno naglico razdvajala njegovo hotenje — iz spravljivosti v nasilje in obratno. Kakor zdajle, ko je Filip zaklical za njim:

»Počakal vas bom! Če greste po puško, gospod štacunar, vas bom počakal!«

Prav zdajle, ko je bežal od nizkotnih skušnjav k svojemu božanstvu! Vendar ni izključeno, da bi je ne bil uporabil, ko bi jo imel pri sebi. Ni izključeno, kajti puška dokaj bolj ustreza nepremišljeni odločitvi kakor okoliščine, ki ti dopuščajo čas za premislek, dokler se ne obrneš in se ne vrneš. Še sreča, res, da je ni imel pri sebi! Prav zdajle, ko bi se še vedno lahko obrnil in vrnil in zmlel kilavo in jezikavo ščene v svojih mišičastih rokah. Peljal se je dalje po steptani in zvoženi stezi; zdaj se je peljal dalje, vendar ni izključeno, da bi je ne uporabil, tiste preklete puške, ko bi jo bil imel pri sebi!

Ta dan ni bil navaden pomladanski praznik. Od zemlje in rastja je vel duh svežih življenjskih sokov in skozi meglico nad Barjem je bilo čuti petelinje petje, prav tako kakor v drugih sončnih pomladnih dneh. Toda nad. vsem tem se je danes zgrnilo tlenkanje in potrkavanje, ki je zdaj šibkeje, zdaj močneje privalovilo čez ravan, vendar z glasnostjo, kakor da fantinom ni nič mar, če se jim bodo bronasta zvonila razletela pod silo udarcev.

Selarjevi so se peljali temu zvonjenju naproti. Razen Andreje, ki je še ni bilo na velikonočne počitnice, in strica Ivana, ki je varoval hišo, so bili vsi na vozičku. Hlapec Ivan s klobukom postrani in z vajeti v rokah se je spokončil v gruntarsko držo vsakokrat, ko sta konja v diru zavozila skozi vas, medtem ko je oče Matevž sedel ob njem togo in žalostno, kakor da gredo na pogreb. Zadaj so čebljala dekleta, razgreta in razvneta od praničnega razpoloženja; pred vozičkom pa sta se gizdavo nesla spočita rjavca, otresajoč z glavo in na široko kopitljajoč s prednjimi nogami.

Dohiteli so koleselj starega Plenavca, premetenega trgovca z lesom in prekupčevalca z vsem, kar se je dalo preprodati. Hlapec ga je peljal nekam, prejkone po njegovih opravkih, kajti na božjo pot prav gotovo ni bil namenjen. Znano je bilo, da se je vrnil z ruskega bojišča s čisto drugačnimi idejami, kakor je bil odkorakal tjakaj, in da je o teh naprednih idejah dokaj raje razpravljal kakor o plenu iz vojaške blagajne, ki ga je prinesel s fronte.

In ko so bili vštric, jim je Plenavec zaklical:

»Le kam peljete te pomladanske poganjke?«

»Na semenj, gospod Plenavec, na semenj,« je vpil Ivan. »Ali niso vredne?«

Vredne? Kaj ne! Stari Plenavec je majal z glavo in kazal umetne zobe.

»Lahko bi se pogodili! Če so naprodaj, bi se domenili ...«

Dekleta so žarela. Eva in Bistra in Štefka so se sinoči zakasnile čez polnoč z umivanjem in likanjem in kodranjem. Zdaj so se bleščale v soncu in rdečici kakor porcelanaste svetnice; prav tako bi se lahko reklo, da jih niso obhajale nekolikanj bolj posvetne misli. Pa tudi vse preveč žive so bile videti v tistih tankih in belih bluzah, ki so še bolj poudarjale svežost mladih obrazov. Kakor da bi vse cvetelo ta dan — letni čas in ljudje in živa meja, ob kateri sta se gnala Selarjeva rjavca in dohitevala romarje, vedno več romarjev ...

V gostilni in pred gostilno pod goro je vrvelo ljudi, vendar v zraku ni bilo glasnosti, ker se je praznik šele začenjal. Selarjevi so se spravili z vozička, in medtem ko se je Ivan zaskrbljeno oziral, kam bo spravil vprego, je očeta Matevža nekaj gospodarjev spravilo medse.

»Poglejte ga, Matevža iz Bistre.«

Vsem je bilo znano, kako je z njim, in vsakdo je skušal najti prijazno besedo, tudi taki, ki so gojili skrito zamero iz časov, ko se je Matevž ženil v teh krajih.

»Koliko časa te že ni bilo semkaj!«

»Vsi smo se nekam postarali ta čas, kaj praviš, Matevž?«

Matevž se je smehljal, toda njegovo obnašanje je bilo počasno in togo. Le oči so ohranile vso nekdanjo živahnost. In če je spregovoril, je besede ponavljal; smehljal se je in dvakrat poudaril povedano misel. Da, da, postarali.

Tedaj se je ob očetu Matevžu pojavila Bistra in se oprijela njegovega rokava. »Boste šli na goro?«

»O, le počakaj, ti lepo dekle! Najprej se pokaži, da vidimo, kako si se razcvetela ...«

»Ali se ji ne pozna, da ima mater iz naših krajev?«

Kar pa ni bilo res, ker je bila Bistra Selarjeva tudi po materi.

»Tebi ni treba rdečila, prav res. Ali je tvoja najmlajša, Matevž?«

Matevž je zamahnil z roko, Bistra se je smejala v zadregi spričo moških, ki so jo ogledovali tako zvedavo, kakor bi bila naprodaj. Povečini so bili Matevževi vrstniki, toda ta in oni je imel sina godnega za ženitev, in bi bil srečen, če bi lahko računal na snaho iz Selarjeve hiše iz Bistre — v gozdeh je tem hčeram rasla prav lepa dota!

Akoravno Bistra ni bila iz istega gnezda, odnos do nje v Selarjevi hiši ni bil prav nič drugačen kakor do Matevževih hčera, in se prav gotovo ne bo spremenil, tudi ko bo ona šla od hiše. Ne glede na imetje po starših, ki bi ji moralo pripasti ob polnoletnosti, in ne glede na njeno kričečo brhkost, ki bi pri teletastem sinu že sama odtehtala premoženje ... Toda meni se, meni z gospodo!

Nikamor ne bo hodil, so odločili gospodarji. Samo vsako leto prihaja semkaj, torej ne bo hodil na goro, kjer ima tako in tako glavno besedo gospod župnik. To je za mlade!

»Le stopi, hčerka ... kako ti že pravijo?« »Bistra.«

»Bistra? Daleč res niso šli ponj, po ime, hočem reči. Le stopi torej, da si izprosiš ženina.«

»Pa po naših se ozri, po naših! Nekam templjasti so res, naši fantje, toda trpežni in petelinasti ...

Otrok ti ne bo manjkalo!

In ko je prihitela še Eva, so se poslavljali od njiju z najbolj voljnimi besedami, kar jih je premogla barjanska ljubeznivost. Odvedli so Matevža v gostilno, kamor je prišel tudi hlapec Ivan, Bistra in Štefka in Eva pa so pohitele za gručami, ki so se zgubljale v gozdu.

Nisem več tako mlad, da bi hodil na božjo pot po nevesto, in še ne tako star, da bi moral moliti za srečno zadnjo uro. Tako je čolnar Vid odvrnil Filipu, ki je poizvedoval, če bosta šla na Žalostno goro. Poleg tega se je čolnarju dozdevalo, da ga fant prav nič ne bo pogrešal.

»Sicer pa od tod ne hodimo tjakaj,« je rekel. »Razen Selarjevih nihče ne roma na tisto krtino. Selarjeva gospodinja je bila od on dot, in tako se držijo njenih navad, toda drugi ...«

»Drugi niso tako pobožni, in tako ne hodijo po božjih poteh?«

»Pobožni?« Čolnar Vid je moral nekoliko pomisliti, kako bi to razložil. »Če se vzame, je le malo takih, ki ne hodijo v cerkev. Nekateri imajo v cerkvi plačane sedeže, vendar ne vem, o čem tam razmišljajo ...« »O Bogu, bi rekel.«

»Ne vem, če razmišljajo o Bogu. Starci in starke nekaj mrmrajo predse in nemara mislijo na nebesa, toda gospodarji in gospodinje in mladina ...« Čolnar Vid je prizadeto zamahnil z roko in pokazal siten obraz, ker ni znal prepričljivo nadaljevati svojih misli. »O tem se nikdar ne govori. V gostilni se nimaš s kom meniti o tem, na reki sem sam, in tako ...«

»Ti potemtakem ne verjameš v Boga?« Čolnar se je smejal.

»Kakor se vzame,« je rekel, »kakor se vzame. Če me kaj pesti, se obrnem nanj ali na strica Ivana. Toda Bog mi le redko priskoči na pomoč. Prav lahko bi se mi kdaj oglasil; rekel bi mi, hej, čolnar Vid, da ne boš mislil, da me ni. Sam sem na reki in mogla bi se pomeniti brez prič. Toda če se ne oglasi ... Reči moram, da mi gre stric Ivan dokaj bolj na roko. In ti?« je rekel čolnar resno. »Ali ga ti ne pogrešaš?«

»Koga?«

»Boga.«

Filip je pomolčal. »Manjka mi,« je rekel čez čas. »Takrat mi manjka, ko mi je dobro.« »Ko ti je dobro, praviš?«

»Najbolj takrat, ker se nimam komu zahvaliti.«

Čolnar Vid je dvignil obrvi, vstal in potegnil iz žepa pločevinasto škatlico. Pa ga zastopi, če moreš, si je mislil, vlekel dim iz cigarete in stal nekaj časa neodločno sredi prostora. Potem se je spomnil na delo v čolnu, na tiste izrabljene in pretegnjene jarmenice, ki se jih danes lahko loti, da se jima ne potrgajo sredi vožnje.

Filip je menil, da bi mu pri tem lahko pomagal.

»Šel bom in ti narezal trte, da se ne boš zamujal. Navsezadnje je danes nedelja.«

Kakopak, nedelja, zato naj se le zapelje tja do pod gričev, če se je že namenil, in naj se ne zakasni do noči. »To bi ne bilo zdravo,« je rekel čolnar. »Selarjev Matevž bi ti mogel o tem marsikaj povedati. Ženil se je v neki vasi tam pod griči in je moral čestokrat bežati. Nekoč ga je nekdo dregnil z nožem v hrbet, toda Matevž je imel trdo kožo in ni odnehal, in si je prav od ondot pripeljal ženo. Tudi jaz sem že tekel pred njimi, pred hribovci, ki trdo delajo čez teden in si iščejo ob nedeljah primernega veselja. Nekako se pač morajo razvedriti.«

Filip se je smejal.

»Ti bi me vsekakor rad oplašil. »Toda jaz še nisem bil na božji poti in ne bi rad zamudil te priložnosti. Fantje se prerivajo zaradi deklet, to se povsod dogaja, tudi pri nas. Nasršenost samcev pač, kakor pri živalih. Toda jaz ne grem tja po takih opravkih.«

Čolnar se je smejal. »Nič se ne ve,« je rekel. »Lahko bi vzel s seboj Reksa. S psom ob strani bi ti bilo lagodneje.«

Toda Filip ni hotel nič slišati o tem. Reks je bil pameten pes, zvesta žival, toda v gneči se nekako ni znašel, kakor se je pokazalo v Ljubljani. Sicer pa, kje vendar živimo, ali se je treba vedno pretepati? »Vse preveč bi se namučil ob kolesu,« je rekel, »zakaj pot je le nekam predolga.«

Če je tako ... Čolnar Vid mu je dal nekaj rdečih bankovcev, potem je pri držal Reksa, da ni planil za kolesom.

Okoli cerkve na Žalostni gori je bilo polno sonca in zelenja in tišine, ki je upijala zamolkel glas orgel in petja med mašo. Niže pod zidom so postavali stojničarji z rokami na hrbtu; pod glas so se menili med seboj in čakali, kdaj se bodo usuli ljudje po strmih stopničkah, po katerih so pred dolgimi leti gnali verniki hudiča v cerkev. Nepridiprav se seveda ni kazal v svoji pravi podobi, temveč se je naselil v človeku. In ko so nesrečnika vlekli v cerkev, da bi se tamkaj rešil obsedenosti, se je zlodej v njem drl in se upiral s takšno silo, da je še danes viden parkelj, vtisnjen na izlizanem kamnu.

Filip je stopil iz gozda prav v času, ko so se znova oglasili zvonovi in se je črnikast grozd ljudi odtrgal od cerkvenih vrat. Ustavil se je pod košato lipo, naslonil se je na deblo, kadil in čakal, dokler se ni nabralo ljudi ob stojnicah. Neumnež, si je dejal, meniš, da se vsi poznajo med seboj? Tukaj so tudi ljudje iz oddaljenih krajev, nemara tudi meščani in na meni ni nič nenavadnega; ne nosim naočnikov ne druge posebnosti. Vse, kar imam na sebi, je kupljeno na Vrhniki ali v Ljubljani ...

Pazil je na ljudi, ki so se spuščali po stopnicah; sicer počasi, vendar se mu je zdelo, da bi od tod ne prepoznal obraza. Tudi v bližini stopnic je rasla lipa, in ker so se tam že gnetli ljudje, je krenil tjakaj in od tod do najbližje stojnice.

Oziral se je po ljudeh z nenehno bojaznijo, da bo pred njim zrasla mrkost strica Ivana namesto prikupnega obraza in iskrenih oči, ki so vnesle toliko nemira v njegove misli. Oči, brez posebne izrazitosti v barvi in globini, toda nekoliko bolj razmaknjene kakor na poprečnih ženskih obrazih in s tako privlačno močjo v odsevu, da se pesnik ni mogel rešiti vtisa, preden je ni vprašal, kje je dobila te oči, in se skladatelj ni mogel oteti skušnjave, dokler ni v umetniškem zanosu zapel o njihovi pogubni privlačnosti.

Kaj bi te vprašal, dekle ti, kje si dobila te oči? Tako imajo sladko moč, vanje bi gledal dan in noč. Gledal bi vanje noč in dan ...

Bil je tako prevzet od besedila in napeva, ki se mu je nenehno vsiljeval, ponavljal in obnavljal v mislih, da je ni opazil niti tedaj, ko se je znašla tik ob njem, in tako se je zavedel njene bližine šele, ko se je rahlo dotaknila njegovega rokava.

Bistra!

Filip doslej še ni bil seznanjen s čustveno vznemirjenostjo, ki jo ljubezen zaseje v človeku, še posebej v mladem človeku. Zato ga je ob tej prvi preizkušnji nepreračunljivost zlahka premagala. Nič več mu ni bilo mar ljudi in prejšnja plahost in obzirnost se je na mah sprevrgla v razigrano nepremišljenost.

Oprijel se je njene lahti in se ji zagledal v oči. 'Potem je spustil roko, da se je lahko oklenil njenih prstov, njene tople dlani, ki mu je razločne je kakor katerakoli vedeževalka tolmačila njeno nagnjenje. Spoznal je na mah, da je voljna storiti karkoli, iti kamorkoli, kakor da se je s silo svojega hotenja polastil tudi njene volje in zavesti. Potegnil jo je za seboj iz vrveža in gredoč vprašal:

»Si sama?«

»Nisem,« je rekla in šla za njim omotična, ne da bi se ozirala na tega ali onega, ki bi njuno nenavadno srečanje le utegnil opaziti.

Filip se je napotil po stezi, ki je najprej dosegla gozd. Spustil je njeno roko, hodil nekaj korakov pred njo in mislil samo na to, kdaj se bosta potopila v gozdni senci. Tam jo je potegnil k sebi, dvignil jo je od tal in jo v naročju nesel navzdol po stezi; hodil je počasi in varno, zagledan v njen obraz, v njene oči, ki so žarele, žarele ...

Filipova predstava o srečanju dveh zaljubljencev se je popolnoma ujemala z njegovim dosedanjim ravnanjem, in do prve nežnosti bi moralo priti po njegovi želji šele, ko bi mu drago breme zdrsnilo iz naročja. To se je zgodilo ob deblu starega gabra, ki je bil stezi napoti, tako da se ga je morala ogniti čez debele korenine. Tu se je Bistra prepustila rokam in ustnicam tega neznanega potepuha, o katerem je stric Ivan govoril s takim omalovaževanjem, Eva pa tako prevzeto. Ta potepuh je zdaj nasilno prižemal nase nedotaknjeno ženskost, odišavljeno s svežino, kakor da je pognala in rasla v gozdu.

Na stezi so se začuli glasovi — ljudje so se vračali domov tudi v tej smeri. Morala sta torej naprej, da bi ju ne došli, in sta šla drug ob drugem in drug za drugim tam, kjer nista mogla hoditi vštric, odkrivajoč številne ljubke nadrobnosti, ki jih doslej drug na drugem nista utegnila opaziti. Sence komaj vzbrstelih gabrovih vej so drsele Bistri čez lase in temno modro obleko, krojeno tesno po njeni rasti. Poskakovala je pred njim po strmi, kamniti stezi lahkotno in sproščeno, brez vsake narejenosti spričo fanta, ki ji je sledil in s katerim je pravkar nekaj doživela. Kakor da je sama v tem gozdu ...

Filip ni mogel drugače sprostiti sreče, kakor da jo je znova dvignil v naročje in lovil ravnotežje po koritasti stezi. Lahko se je dotikala njegovega mršavega lica, mogla mu je iz takšne bližine gledati v oči in se seznanjati z izraznostjo njegovega obraza. Sama strogost, sama resnost; razen če se ji to ni le dozdevalo. Ko jo je spustil, je stekla naprej, vendar je še vedno čutila krepak prijem njegove roke pod koleni.

Filip jo je dohitel, ujel jo je za roko in jo pridržal, da ni omahnila. Stisnil jo je k sebi s prav takšno silo kakor prvič, ker pa se tokrat njegova roka ni mogla odreči majhni drznosti, ga je Bistra prijela za zapestje, trdo in odločno.

»Se me bojiš?«

»Ne,« je rekla tiho. »Zakaj naj bi se te bala?«

»Tako. Bežiš pred mano ...«

»Čakajo me. Oče in drugi me čakajo. Pustila sem Evo in Štefko, in sedaj me čakajo in so gotovo v skrbeh.«

»Ali nisva med prvimi?«

»Nisva med prvimi, steza gre naokrog, drugi bodo zdaj že v dolini. Če se niso zadržali pri stojnicah, so že v gostilni. Potem gremo k sorodnikom.«

»Torej pojdi,« je rekel Filip. V njegovem glasu ni bilo več prejšnje topline.

Bistra se je ustrašila, gledala ga je prizadeto, s prošnjo v očeh. Ni mogla razumeti tako nagle spremembe v njegovem razpoloženju, in se je resnično zbala tega nenadnega odkritja. Kdo bi mogel vedeti, kakšen značaj skrivajo tiste resne oči, kakšnim muhavostim je podvrženo hotenje človeka, ki se tako mlad potepa po svetu brez smotra in neodgovorno. Prosto, kakor cigan! Prav res, saj ima nekaj ciganskega na sebi, tak, kakor je, s svojo temno poltjo in skoraj zraščenimi črnimi obrvmi; tudi v tistem njegovem ravnanju, ko si jo je dvignil na roke, je bilo nekaj ciganskega. Bistri je šlo na smeh — pomislite, tisti čolnarjev pajdaš, tisti cigan je ugrabil Selarjevo Bistro!

Filip je opazil, kako ji je splahnila skrb z obraza in nasmešek na njenih ustnicah, in takoj ugotovil, da se mu posmehuje. Tudi v tem se je kazala njegova spremenljiva narava, v nezaupljivosti in sumničenju.

Toda Bistra ga ni hotela zgubiti. Bila je pripravljena pozabiti na vse, da bi je le ne zapustil. Komaj komaj da sta se spoznala, in že se je zbala zanj.

»Ne posmehujem se,« je rekla zresnjeno. »Zakaj bi se morala posmehovati? Toda kaj takega se mi še ni zgodilo,« in ji je šlo znova na smeh. Da bi jo kdo nosil na rokah, potem ko je odrasla, na to misli. Tega še ni doživela. »Kakor da me nameravaš ugrabiti ...«

»To bi tudi storil,« je rekel Filip. »Če me ne bi marala, bi te ugrabil, kakor moji predniki.«

Bistra je razširila oči. Glej ga, torej je res cigan.

»Kakšni predniki?«

»Morski razbojniki,« je povedal Filip. »Zaresni?«

»V kraju, od koder sem doma, so se pred stoletji naselili in zaredili morski roparji. Današnji prebivalci so njihovi potomci in spadam torej mednje. Tudi praded mojega deda je bil takšno morsko strašilo — brada taka in z enim samim očesom. Ali se me zdaj še vedno bojiš?«

Bistra se je smejala. Le kdo mu je vse to povedal.

»Moj ded! On, vidiš, nosi še zdaj obroček v ušesu.«

Držeč se za roke sta razposajeno stekla navzdol. Počez, ne da bi se menila za neprikladna tla, za kamenje in grmičevje, ki ju je spodnašalo. Na robu goščave sta se zasopla ustavila in se oklenila drug drugega. Preden se je odtrgala od njega, je vprašala, če se bo oglasil v Bistri. Filip je odkimal, toda ko je stekla proti stezi, je zaklical: »Zvečer! Na stari žagi!«

Tako minevajo dnevi. Moj Bog, kako beže dnevi. Stric Ivan se sprehaja ob Viru in razmišlja o tem. Hodi okrog svojega jezerca in obnavlja po spominu nekatere važnejše dogodke, takšne pač, ki so ga najbolj prizadeli. Potem skuša pogledati nekoliko tudi v bodočnost. Postoji in dvigne glavo. Z odprtimi usti in razprtimi očmi skuša pogledati v jutrišnji dan. Kako smo že rekli? Navsezadnje ugotovi, da ne bo kdove kaj prida iz tega, in stopica dalje.

Nič, prav res, samo steza okoli jezerca postaja vidnejša, vsak dan bolj opazna. Stric Ivan si ogleduje to stezico, taplja po njej naokoli, vedno naokoli taplja, prav tako kakor njegova misel okoli Selarjevine. Kako smo že rekli ...

Da, da, življenje se nekega dne lahko na lepem zaplete. Po Angelini smrti so se začele množiti težave, skoraj same težave v vseh teh letih. Oče Matevž je slabel, močno je pešal; pil je in postajal včasih nebogljen kakor otrok.

Stric Ivan prinese cigareto izza hrbta, povleče, potegne še enkrat in jo znova prenese za hrbet. Gleda tisto stezico, taplja po njej naokoli ... Ne vem, če bo še kaj z njim, pravi.

Na ta način se kazi mnenje o neki domačiji. Selarjevina je slovela kot trdna hiša, poštena hiša. Toda ljudje so zelo občutljivi. Tu so bila sedaj dekleta, in dekleta lahko v kratkem ovržejo sloves domačije. Ako človek zboli ali umrje, ni to nič takega, a tudi smrt, tudi bolezen lahko prizadene ugled podeželske hiše. Denimo, da bi se obesil, da bi se kdo od Selarjevih obesil. Stric Ivan postoji in si ogleduje dogorevajočo cigareto. Vrti jo med prsti tik pred obrazom in misli na to, kako bi se, če se vzame, on sukal na vrvi. Takšnim prividom se mora človek smejati, trpko sicer, vendarle ... Ali pa če bi se komu zasukala pamet ... Stric Ivan stopi dalje in razmišlja. Matevž, navsezadnje, ta ni bil daleč od tega. Pije, in tedaj noslja nekakšne nesmisle. Tudi to je prizadelo ugled Selarjevega doma. Toda sedaj so bila tu še dekleta ...

Ena izmed teh je pravkar klicala strica Ivana. Pritekla je do hrastiča, vihtela je nekaj nad glavo in vpila:

»Stric Ivan!«

Stric Ivan se je brez naglice sklonil k Viru. Sel je božajoče z dlanjo po gladini, potem je zajel in pretočil prgišče vode in izrekel v mislih neko željo. Tudi v spoštljivem zajemu je bila izražena prošnja, tudi v tem ... »Stric Ivan!«

»Grem,« je rekel, »grem!«

In še preden je prišel do Eve, je vprašal, če je od Andreje.

Da, bilo je ekspresno pismo od Andreje. V hiši je bilo še nekaj pošte, to pismo pa je bilo od Andreje. »Od naše Andreje,« je rekla Eva na način, kakor da mora biti v tem nekaj posebnega in da bo verjetno treba kaj ukreniti.

»Prav,« je rekel stric Ivan in se znova obrnil proti Viru. Vračal se je in spotoma trgal ovitek. Toda Eva je še vedno stala tam in gledala začudena.

»Stric Ivan ...«

Stric Ivan se je ustavil.

»Čujem,« je rekel in počakal.

Pismo je bilo že iz ovitka, bilo je že prebrano in je zahtevalo takojšnjo odločitev. Tistih petih, šestih vrstic je bilo eno samo vprašanje. Ali naj pridem? Ali lahko pridem?

Stric Ivan je nestrpno zamahnil s pismom. Dvignil je roke in se naglo obrnil.

»Ali slišiš, kaj pravi?« je rekel.

Eva čaka tam in začudeno gleda.

»Ali slišiš, kaj pravi ta neumna ženska?«

»Andreja?«

»Andreja! Vprašuje, če lahko pride domov!«

In stric Ivan je zopet dvignil roke. Potem je udaril po tistem papirju.

»Ali naj gre v Betlehem? Ali naj gre tja tudi ona, nespametnica!«

Navsezadnje se je tisti nesrečni list ustavil ob njegovem boku, ovitek ob drugem, ker se je stric Ivan z rokami podprl in zaključil: »To bi jo hotel vprašati!«

Toda Eva nikakor ni mogla razumeti njegove razburjenosti. Vrnila se je v hišo in zamišljena obstala pred Bistro.

»Čuden svat, ta naš Ivan.«

»Ali hlapec?«

Eva je bila nekje s svojo mislijo — trenutek, dva ...

»Stric Ivan pravim.«

Prav ta, ki je v tem hipu prišel po hodniku in se ustavil na vratih. Bil je mrk, neprijazen in si je najprej ogledal očrneli podboj, na katerega se je kanil nasloniti. Očitno je bilo, da namerava povedati nekaj važnega, kar od tam, s kuhinjskega praga. In je pričel.

»Torej ...«

Namesto da bi nadaljeval, si zvija cigareto in si ju ogleduje, vsako posebej. Evo, potem Bistro. Ženske, si misli. Pri tej hiši ni več otrok; tudi Bistra, tudi Eva, tudi ti dve sta postali ženski. Navsezadnje je le zvil in oslinil cigareto, in sedaj si je bilo treba ogledati tudi to. Na ta način bo moči nekoliko laže spregovoriti; in vtem ko si jo je prižigal, je že tudi začel:

»Torej, dekleti,« je rekel. »Dajta in mi povejta, koliko sta stari. Ti, Bistra, denimo?«

»Jaz?«

Bistra ne more drugače kakor razdati nekaj svojega toplega fantovskega smeha. Spričo stričeve namrgodenosti in norčavega vprasanja res ne more drugače. Jaz, pravi. Jaz? Pokaže dlani in razkreči prste. Toliko, pravi, in še toliko! »In ti?«

Eva še vedno ne more razumeti, kaj išče stric Ivan.

»Grem,« je rekla. Toda na vratih je stal stric Ivan; bil je mračen in je ukazal, naj počaka. Počakala je torej in gledala nasajeno. Če gospod stric tako želijo! Tako se je ponorčevala in zatem povedala, da je pač najmlajša.

»Najmlajša pri tej hiši,« je rekla.

Stric Ivan je kadil in gledal odsotno. Potem je vzdihnil in stopil k Evi.

»Prav res.« je rekel. »Najmlajša! Toda kmalu ne boš več.«

V tem je torej bilo nekaj novega. Bistra in Eva še nista mogli najti smisla takšnemu govorjenju; bilo je nekam nenavadno in se ni ujemalo z vsakdanjimi odnosi v družini. Bistra se je zresnila in Eva ni gledala več tako napadalno. Bistra je pokazala tudi zaskrbljenost — hotela je nekaj vprašati, toda stric Ivan je z mirnostjo in preproščino človeka, ki je dolgo razmišljal o kočljivi zadevi, povedal, da bo Andrej ka rodila.

»Otročička!« Eva je tlesnila z rokami in vzkliknila tako neodgovorno, kakor da bo ta otročiček iz celuloida. Prav tako jo je razveselila tudi misel na poroko.

»Torej bo svatba in otročiček? Ali bo otrok že prej in bo pomagal Andreji jokati na veselici? Toda kaj je z našo Andrejo? Kako da ni niti z besedico informirala o vsem tem svoje familije?«

Kadar je nameravala poudariti svojo doraslost, je Eva dvignila brado in gledala izza priprtih oči, kakor da bi se moglo že s takšno norčavo držo zviška ocenjevati okolico. In tujke, ki si jih je nalašč sposojala ob takšnih priložnostih, tudi te naj bi ji pomagale dokazovati razgledanost ženske, ki bi jo hoteli obravnavati še vedno kot nezrelo punce. In iz takšne teatrske drže je potem še rekla:

»Razen če ne velja takšna neinformiranost samo za Evico. No, kajpak, samo zame, zakaj vidva sta očitno o vsem poučena ...«

Stric Ivan se je ujezil. Zahteval je, naj utihne, »ker je to resna in moreča zadeva, ki gotovo ne bo prispevala k ugledu Selarjeve družine.«

Toda Eva se ni dala ugnati. Tudi zaradi tega, ker ji ni bilo natanko znano, v kakšno zagato je Andreja zašla s svojo nepremišljenostjo.

»Prava reč,« je rekla. Andreja je bila njena sestra, in z vso vnemo in iskrenim prepričanjem se je hotela zavzeti zanjo. Prava reč, če bo rodila, preden se bo poročila. Prava reč! In s svojo šolsko razgledanostjo je še dalje utrujala strica Ivana.

»Mi smo napredna družina,« je deklamirala s posmehom. »Selarjevi so liberalci! V resnici pa nismo nič drugačni kakor Plehanovi ali Umkovi ali ... kakor vsi drugi pač! Držimo se lepih slovenskih navad, najsi bo v petek, najsi bo v svetek, in ženske iz te hiše ne zamudimo nobene nedeljske maše ...«

»Nihče vas k temu ne sili,« je rekel stric Ivan, tudi on s pokroviteljskim posmehom in s profesorsko oceno. »Hodite, pač zato hodite, ker na podeželju ni gledališč. Še dobro, da so cerkve, še dobro, res. Le kje naj bi se drugače mlada ženska, na ogled postavila.«

»Prav res,« je rekla Eva razgreto, »prav res, da ne zaradi vere, ljudje pa le sodijo po svoje. Poglejte jih, brezverce, pravijo — kričijo, kričijo, za dušo pa le skrbijo!«

Stric Ivan bi se bil dal tudi tokrat speljati zagnani smrkavki v razgreto prerekanje, ko bi se tako naglo ne bližala nesrečna ura, ki bo tako ustrezno blažila in tešila srenjsko škodoželjnost ...

Ukazal je torej Evi, naj umolkne.

»Molči!« je rekel z izrazom na obrazu, ki bi tudi starejši sorodnici svetoval, naj ohrani žensko modrovanje zase.

»Molči in poslušaj!« je še enkrat ukazal. »Andreja se je ujela v zanko človeka z družino. Ženo ima in dva otroka. Njegov starejši je v drugem razredu osnovne šole. Razumeš?«

In ker Eva ni utegnila takoj zbrati svojih misli, je ponovil vprašanje. Ali zdaj razume?

Kako da ne! Vendar je bila še naprej pripravljena upravičevati in opravičevati stališče Selarjeve hiše, ki se je postavila po robu klerikalizmu in njegovi licemerski morali. Če bi hoteli pokazati nekaj razumnejšega, nekaj res naprednejšega in se po tem razlikovati, bi morali to izpričati z dejanji ...

»Bi se reklo — z nekaj pankrti,« je jedko rekel stric Ivan.

Toda Eva se ni dala ukrotiti s strupenimi pripombami. Očitala je stricu Ivanu, da se njegova svobodomiselnost zamaje že spričo puhlosti javnega mnenja in da se z očetom izkažeta kot liberalca pravzaprav samo na volitvah.

»Čenčaš,« je rekel s strogostjo stric Ivan. »Jaz imam čisto osebne poglede na svet, na človeštvo in sploh na vse, kar me obdaja ...« in ker se je ob zadnjih besedah domislil Vira, je takoj ublažil glas. Obraz se mu je zvedril, in je zelo spravljivo zaključil: »S političnim pridigarstvom pa, s tem koristolovskim in trebuhoborskim vrtiljakom res nimam nič skupnega, nič takega ...«

»Zakaj potem hodiš na volišče?«

»Samo zato, da podprem oporečnike. Vselej tiste, ki kažejo s prstom na napake oblasti, ker se oblast brez opozicije takoj prelevi v objestno monokracijo ... Toda zate in za Bistro to nima nobene vrednosti, ima pa svoj pomen za vaju vsakdanje življenje, v katerem človek lahko zabrede v neprijetnosti.«

»Kakor Andreja?«

»Kakor Andreja!« je rekel trdo stric Ivan.

Komaj je dobila službo, pa bo obnjo. V učiteljskem poklicu ženska z nezakonskim otrokom tudi kasneje ne more več priti v poštev.

»Vprašanje zase pa je, kako se bomo odslej srečevali z ljudmi. Kakšne odgovore bomo dajali na dvoumna vprašanja. Tistim, ki bodo vpraševali, seveda, zakaj povečini bodo govorili samo s pogledi, z namigi ...«

Bistra se ni nikdar vmešavala s svojim mnenjem v pogovore, ki so stikali za zahtevnejšimi dokazovanji, posebno če so se zajedli v zaostreno resnost. In tako sta ostajala stric Ivan in Eva prepuščena samo lastni prepričevalni veščini, brez posredovalca ali pristranskega zagovornika. Vendar se je Eva od časa do časa le obrnila na Bistro, da bi jo opozorila na to, »kakšni so osebni pogledi našega strica na svet«.

Eva se je posmehovala, in stric Ivan je moral pri sebi priznati njen prav in svoje slabosti. Lahko je bilo modrovati, dokler »beseda ni meso postala«, toda kasneje, kakor prav v sedanjem primeru, so padli po njem vsi tisti privzgojeni občutki ponižanja in sramu in bojazni, ki bi morili sosedovega Jakca ali Plehanovega Načeta. Njegova filozofija je že iz takega kratkega prerekanja z Evo izšla temeljito okrnjena. In bolj v opravičilo kakor v obrambo svoje kapitulacije je omenil še očeta Matevža.

»In kdo, če ne stric Ivan, bo moral tudi v tem primeru pogoltniti grenko zrno in pripraviti očeta na neprijetno novico. Kdo?«

»Jaz!« je rekla Eva odločno.

Prav ona s svojimi izkrivljenimi nazori.

»In prav zdaj, da bi očeta še bolj prizadelo!«

»Prav zdaj,« je rekla Eva prepričljivo. »Menim, da bi mu to neprijetno novico — kot ji pravi stric Ivan — prikazala v dosti bolj sprejemljivi obliki kakor ti. Predvsem ker je nimam za neprijetno. Dedci po vsem svetu se nestrpno prestopajo pred vrati porodnišnice, vsi v strahu, da bi se kaj ne ponesrečilo, in ne morejo pričakati trenutka, ko bo kaj živega zavekalo. Tukaj očeta ne bo pred vrati. In če ga ne bo, je nemara čisto prav, in bi otroka morali biti tem bolj veseli ded in prastric, da o mladi teti« in Eva je s pretirano poudarjeno kretnjo pokazala nase, »da o tej sploh ne govorimo. Ali naj bi prav v naši hiši prišlo do izjemnega nasprotja, da bi nam rojstvo povzročilo prav takšno ali pa nemara še večjo prizadetost kakor smrt? Jaz bom brez vsake zadrege gledala ljudem v obraz in z iskrenim veseljem jim bom vračala njihovo škodoželje: da, pri nas imamo srčkanega, drobnega tolovaja — kajti prepričana sem, da bo srčkan in da bo fant.« »In tolovaj ...«

»Lahko,« je rekla Eva, »vendar Selar.«

»In našemu dobremu očetu, kako boste njemu, draga mlada tetka, postregli in ustregli s takšno novico?«

»Prav res, da mu bom ustregla,« je rekla Eva. »Našemu dragemu dobremu očetu bi še najbolj ustregla. Kolikokrat smo ga slišali — dva moška in čreda žensk!«

»Tako se je pač šalil,« je rekel stric Ivan. »Brala sem, da je šala dober obliž za skelečo rano. Jaz pa grem danes lahko k njemu in mu rečem: ljubi ata, edini način, da se v tej hiši in na tej domačiji nadaljuje vrsta Selarjev, je ta, da rodim otroka brez očeta.«

»Nekako tako, kakor se bere v Svetem pismu?«

»Stric Ivan! Mislim, da je primer Andreje dovolj zgovoren, nanjo mislim.«

»In zakaj bi se ponujala sama, če že imamo Andrejo. Ali njeni potomci ne bi bili ... no, dovolj lepi in zreli in modri, da bi lahko nadaljevali Selarjevo dinastijo?«

»Zaradi uvoda, spoštovani stric Ivan. Samo zato, da bi mu to misel približala in ga z njo omamila. Če bi se omečil, če bi pokazal voljnost, če bi bil celo pripravljen pristati na kaj takega, bi mu odkrila resnico. Se vam zdi to napačno, dragi stric?«

»Res ne,« je odvrnil stric Ivan resno, »vendar ne dovolim, da bi očeta zvabljala v takšno past. Obzirno, toda odkrito ga bomo pripravili tudi na to ...«

»Ja, v kakšno past, za voljo božjo! Prepričana sem, da me ni bil vesel, ko sem prišla na svet. Imel je hčer in je seveda čakal sina. Na, pa ti pri joka Eva ...«

»Evica,« je rekel stric Ivan.

»Evica? Lepo. Bilo bi torej pravično, ko bi se žrtvovala prav Evica in mu dala potomca!«

Bila je hudičevo seme, tale Selarjeva lesnika, in stric Ivan je zgubil vsako upanje, da bi kakorkoli že lahko vplival na njeno rast. Nič novega ni odkrivala, toda očitno je bilo, da se že zaveda dvojnega obraza življenja in svetohlinstva posameznika, ki ne govori tako, kot misli, in ne dela tako, kot govori. Kakor hitro je to spoznala, ima že svoje načrte. Navsezadnje nič slabega, naj se le seznani z življenjem, če tega znanja ne bo neodgovorno in brezvestno izkoriščala ... Nič pametnejšega kakor po njenem nasvetu ravnati z očetom Matevžem. Toda stricu Ivanu se je uprlo, da bi še enkrat z domiselno prevaro obšli bratovo nesamostojnost, čeprav bi se to zgodilo z najboljšim namenom in s prizanašanjem njegovi neprisebnosti. Še vedno je imel pred očmi Suhazemnikov konec, in bal se je, močno se je bal, da bo tudi sam zapadel takšni veri kakor Matevž, ki je jemal vse, kar je nadenj prišlo slabega, kot usodno kazen. Strah se je pojavil po Angelini smrti. Z boleznijo se je povečal in dal čutiti Matevžu, da je na preži in da mu bo še škodil. Ali strah? ... Da, strah, ki je spočel praznoverje in bogove in proti kateremu se je tudi stric Ivan postavil v bran z najetim božanstvom. Tudi on, samovšečni eksistencialist, prav tako kakor prestrašeni primitivec.

Stricu Ivanu se je dozdevalo, da sploh ne more strmoglaviti v razočaranje, dokler bo sledil skupku svojih izkušenj, sluten j in presoj. Tako se mu je dozdevalo. Toda v doživetjih s Henrieto se je vse češče zamajal v negotovosti. No, kaj pa je s tem! Stric Ivan je včasih nenadno umolknil; vse pogosteje se mu je to dogajalo. Moral je treniti z glavo in dvigniti obrvi. Kakšna pa je ta ženska?

Že po prvem sestanku v lovski koči ga je dodobra iznenadila.

»Menda si si mislil, da sem lahkoživka,« je rekla. »Seveda. Mislil si si, zdolgočasena, naveličana gospa, ki bi se rada nekoliko razvedrila. Po možnosti z moškim. Dokaj svojevrstna gospa, vendar ...« Henrieta je utihnila in ga gledala s pikrim nasmeškom na ustih.

Stric Ivan pa si je mislil svoje. Ugibal je, kako je mogla tako natančno pogoditi njegove misli, potem ko ji na zunaj z ničemer ni kratil dolžnega spoštovanja.

Henrieta je vrtela v rokah škatlico vžigalic. »Nisem takšna,« je rekla resno. Toda nič več. Potem pa se je dogodilo, da se je stric Ivan spozabil.

Henrieta je ta dan prišla z vlakom, in sešla sta se v gozdu, kakor je veleval listek v knjigi ob katalogu: na božični večer pridem s popoldanskim vlakom.

Stric Ivan je pričakal Henrieto v bližini koče, skrit za grmom, in ko je prihitela po zasneženi stezi, jo je nečloveško prestrašil. Stresel je mlado smrečico in zasul Henrieto s snegom. Da pa ne bi skoprnela od strahu, je planil k njej in jo s silo prižel nase.

Henrieta je bila srečna. Razbojnik, je šeptala, razbojnik, in se stisnila k njegovemu mrzlemu, vlažnemu licu.

Koča se je zračila; okno in vrata so bila odprta na stežaj, toda peč je bila že ogreta, in ni trajalo dolgo, da se je toplota razširila po prostoru. »Dolgo čakaš?«

Stric Ivan se je zresnil. »Celo večnost,« je rekel.

»Toliko?« »Toliko!«

Pomagal ji je odlagati pokrivalo, plašč in snežke.

»In s čim si se ukvarjal ta čas?«

»Kuril sem peč in vzdihoval.«

Henrieta se je prizanesljivo smejala. Vikala ga je, rekla mu je stric Ivan, ki da mu ni mogoče vsega verjeti. Zakaj? Zato, ker bi bilo omledno vzdihovanje nezdružljivo z njegovim hladnim, umirjenim značajem.

Tako?

Prepričan v nezmotljivost svojih presoj, je gledal stric Ivan na Henrieto z nekam zvišeno lahkotnostjo. Menil je, da se mu razodeva tudi njena narava sproti in prav tako nezamudno, kakor so se rokam prepuščale skrivnosti njenega telesa. On je že držal v objemu to plemenito živalco brez vsake navlake. Mogel si jo je torej ogledati in jo otipati, in vedno znova se je lahko prepričal, da ni na njej nikake posebnosti. Med slečenimi ljudmi ni razlik ... in stricu Ivanu navsezadnje ni bilo treba tega ugotavljati na živem primerku. Imel je svoje izkušnje in izostrene čute; njegove misli so bile presejane skozi zelo gosto tkano presojo, in če je že nekaj ovrednotil, če je že nekaj pretehtal s privajeno pronicljivostjo, potem se mu ni bilo treba bati prevare. Takšno prepričanje je strica Ivana cesto zavedlo v grobosti; prepuščal se je posmehu in se vse pogosteje spozabljal, posebno po ljubezenskem trudu; kakor hitro se je zahtevnost telesnosti izčrpala, se mu je pričelo muditi. Lotevala se ga je nevšečna živčnost, in tedaj je vedno sklenil, da ne bo več prihajal. Nekoč ji je celo predlagal, da bi se razšla.

»Kaj meniš, Henrieta?«

»O čem?«

»Da bi šla vsaksebi?«

Henrieta se je oblačila in si urejala lase, ne da bi se ozrla. In oglasila se je šele čez nekaj hipov, mirno in vdano.

»Kdaj?« je rekla.

Takšna voljnost brez odpora, brez besedice očitka, brez zahteve po drugačnem pojasnilu ga je tako prizadela, da se ga je na mah polastilo neutolažljivo obžalovanje. Bolj kakor ob zadnjem srečanju, ko sta se resnično razšla.

Henrietina oblačila niso zbujala pozornosti, vendar so spadala v posebnosti tujine. Tudi kosi njenega perila so bili posebnost. Stric Ivan si je ob zadnjem sestanku ogledoval eno teh krpic. Ležal je ob Henrieti in mencal v roki tisto občutljivo breztežno reč, pretkano s svileno pajčevino in z umetelno izvezeno črko, ujeto v tej pajčevini. Ogledoval si je lično začetnico in naposled slovesno ponaglasil njen pomen: Henrieta!

Henrieta se je nasmehnila; hvaležna mu je bila za ljubeznivo pozornost. Toda stric Ivan je hotel vedeti še nekaj.

»In ti rogljički?«

Henrieta se je zvedavo privzdignila. »Kak šni rogljički?« je rekla.

»Nad črko, mislim« 

»Nesmisel,« je rekla Henrieta in znova legla ob njem. »Nekakšen konvencionalni okrasek.«

Stric Ivan se je nekam zlobno nakremžil. Pomoičal je, priprl je oči ...

»Psička z rodovnikom potemtakem?«

Takoj zatem se mu je zazdelo, da je ostal sam. Prostor je zajel popoln mir. Ne šum ne gib ni vzvalovil zraka. Sam? Zganil se je torej in se ozrl po Henrieti. Seveda, bila je tu, toda ležala je otrpla, negibna, niti z očmi ni trenila. Nameraval je nekaj reči. Tedaj pa se je dvignila in se prevalila čezenj. Morala je storiti tako, če je hotela priti z ležišča. Potrudila se je torej čezenj, prikrivaje nagoto s kosom obleke, ki ga je lahko dosegla s peči, in prizadevajoč si, da bi se ga ne dotaknila in da bi se je on ne dotaknil.

Toda stric Ivan se nj premaknil. Bil je zbegan, bil je skoraj presj^ašen spričo izraza na njenem obrazu.

Henrieta je bila tujka v teh krajih. To se ji je poznalo, kakor hitro je odprla usta, da je le rekla besedo. Toda to ji nikakor ni bilo v kvar, temveč je prej,, dvignilo njen ugled med prebivalci te čudovite deželice, kjer se je ustalilo malikovalstvo tujstva, izvirajoče prejkone še iz dni, ko so številne domače bogove zabarantali za enega samega. Nemara bo tako; vsekakor je imela gospa Henrieta od tega samo korist. Tudi od svojega izrednega rodu ni imela škode. Sicer se tod nihče več ni krčil od počaščenosti spričo plemenitega vzorca, toda tu in tam se je še vedno našel slabič, ki se je slinil v vznesenih popadkih spričo okronane vizitke.

Henrieta je stala ob leseni steni. Na pol skrita za tistim kosom obleke, ki si ga je tiščala k prsim in ji ni mogel seči čez bedra, je kazala podobo strte žrtve nasilnega samca. S prosto roko je nekaj iskala za svojim hrbtom, dokler niso prsti otipali lovske puške na steni; ustavili so se tam, kjer so začutili mrzlo kovino in se je oprijeli.

»Pojdite!« je rekla. Glas ji je bil pritišan in rahlo hripav.

Stricu Ivanu ni bilo prav nič mar Henrietinih namenov. Ko bi le kaj storila! Želel je, da bi dvignila tisto puško, da bi nekaj ukrenila, kar bo zadostno vračilo za žalitev. Rad bi ji bil rekel, naj vendar uporabi tisto reč, naj jo nameri vanj in sproži. Tako in tako, Henrieta ... Pripravljen bi jo bil poučiti, kako naj ravna, toda znašel se je v položaju poštenjaka, ki je nehote zagrešil nizkotnost in spričo neizkušenosti v takšnih naključjih ne najde poti iz osramočenosti.

»Henrieta?«

Nič. Henrieta se ni premaknila. Toda občutki, ki jih je s silo dušila v sebi, so ji popolnoma preoblikovali obraz. Zožili so ji oči in skrčili ustnice v izraz sramu in bolesti, razočaran j a in kesanja. Stric Ivan pa je videl v njenih očeh samo sovraštvo in zaničevanje.

Spustil se je s pograda in se oblačil. Ravnal je počasi in zamudno; z vsakim obzirnim gibom, z vsako spoštljivo kretnjo je skušal poudariti svoje obžalovanje. In navsezadnje ji je nameraval izraziti to tudi z besedami. Toda kakor hitro se je zagledal vanjo, je Henrieta znova našla toliko moči, da je mogla spregovoriti.

»Prosim,« je rekla.

Beseda je bila trda in neprizanesljiva in dokaj bolj ukazovalna, kakor če bi mu pokazala vrata. In stric Ivan je šel.

Ah! Henrieta je lahko spustila roke ob sebi, lahko se je brez sramu in obzira naslonila na gostoljubno steno za sabo. Z vso svojo izmučenostjo se je mogla nasloniti nanjo in pripreti oči. Vendar tudi sproščenost telesa in spuščene veke niso mogle ublažiti velike bolečine, ki se je zgoščala v težkih solzah.

Zunaj se je gozd že sešel z nočjo, in tako je samo tema pomagala stricu Ivanu skriti nekaj sramote in zasluženega ponižanja.

Po vsem tem je Henrieto ovil čar nevsakdanjosti.

Zanesljivost dognanj strica Ivana se je dodobra omajala. Zazdelo se mu je, da ga zapušča ustaljena mirnost; njegova dosedanja svoboda se je pričela zapredati v nadležno pajčevino. Mreža se jezgoščala in ga pričela tesniti. Tesnoba je postajala mučna, toda bila je omamna; pričela je polniti čas in prostor in tajiti vsak drug življenjski smisel ...

S stricem Ivanom se je nekaj dogajalo.

Zamujal se je ob Viru in razmišljal. Nič več ni jemal s seboj knjig, nič več ni iskal razvedrila v razčlenjanju in razpletanju pogrešnih zaključkov, raztresenih po sočasnem modernem tisku. Zamujal se je ob Viru in se presedal, vlekel vase tobakov dim in se reševal tega dima z dolgimi vzdihi. Na ta način se je skušal znebiti tesnobe, toda nikakega olajšanja ni občutil, nikake sprostitve ni našel, dokler se ni nagnil nad vodo.

Ali Vir pozna njegove težave?

V nabrekli tenčini, ki jo je izoblikoval podzemeljski vrelec, si je stric Ivan lahko ogledal zmaličeno podobo svojega obraza. Čeprav je namehurjena površina razpotegovala lice v obliko grotesknega mlinca, ni mogel spregledati zakrknjenih potez na tem licu. In tistega krča med obrvmi ...

Stric Ivan se spakljivo nasmehne, ponorčuje se iz Vira, iz tega podzemeljskega božanstva, ki mu skuša v tako pretirani obliki predočiti njegovo duševno muko. Potem se mu zazdi, da v tej prisiljeni norčavosti ni nikake iskrenosti; sama hlimba je v tem, si misli, in Vir ima prav. Vir ni človek in njegovo bistvo ni podvrženo zmoti — prav nikakega smisla nima potemtakem, da bi se človek ob njem prenarejal.

Stric Ivan se zlekne udobneje. S sproščenostjo udov se trezni tudi misel, ruša pod njim postaja voljnejša in voda mu pomirjajoče oplakuje roko. Zajema jo z dlanjo in jo igraje pretaka, prisluškujoč glasovom vodnih curkov.

»Takšna je pač resnica,« pravi čez čas.

Jaz sem se prav dobro zavedel, v čem je ta njen čar. Prišla je v našo hišo po naključju in me pritegnila s tisto svojo zadržanostjo. Bila je gosposka, še ne udomačena tujka, ki je kazala hladno umirjenost do vsega. Do svojih spremljevalcev pa in do moža, do teh je bila naravnost mrzla. Da. Ne. Hvala, zelo ste prijazni ... Prav res, izkazovali so ji pozornost kakor častnemu gostu ali živčnemu bolniku. Henrieta pa ni to ne ono. Čeprav si doktor Gratzer prizadeva, da bi se razvedelo o gosposkosti njenega porekla, Henrieta ne da tega niti slutiti in ga menda vrednoti kakor materino znamenje — nekateri se rodijo z njim, drugi brez.

Nekaj ti pripovedujem, pravi stric Ivan. Ne morem vedeti, če prisluškuješ mojim mislim, toda prej le si mi zelo razločno prikazal moje trpljenje. Mislim, da je podoba resnična ... trpim ...

Stric Ivan se nič več ne igra z vodnimi curki.

Če spustim roko globlje v tvoje bistvo, potem občutim na koži še močneje tvojo živost. Morda tudi ti nekaj pripoveduješ, šepetaš nekaj. Nemara so v tvojem neutrudnem vrenju skrita pomembna tolmačenja, toda jaz nisem videč, prav ničesar ne morem razbrati iz tega ... Vsekakor sem ti hvaležen ... Prinašaš mi tolažbo, prinašaš mi olajšanje ...

Stric Ivan ni mogel dognati, od kod izvira to blažilo. Iz vode, si je razlagal, iz njenih prvinskih svojstev, ki so ji lastna samo v nedrih podzemlja; samo v podzemlju in tukaj na Viru — in samo tistih nekaj čudežnih trenutkov, dokler njene prirodnosti ne oskruni posvetnost. Moglo bi biti tako. In če ni? No, potem si sami ustvarimo ustrezno razpoloženje in se predamo vplivu preproste in pogoste utvare, ki ima svoj izvor v duhovni prevari. Stric Ivan se pomilovalno nasmehne in viha obrvi. Prejkone bo tako, si reče, in mu je močno žal, ker ga Vir ne zna prepričati.

Toda o tem, kako mi je danes, tako pravi, kako mi je danes pri srcu, o tem si mi bil verno zrcalo. Začelo se je z doktorjem Gratzerjem. Vzemi va torej najprej njega.

Če je bil doktor Gratzer nadutež, potem je bila njegovega Antona ena sama službena oholost. Zelo komična prikazen, ta Anton, v svoji podložniški zvišenosti. Toda jaz ga nisem mogel jemati na način kakor dekleti. Dekleti sta se zabavali in se še zabavata; prav burkast odnost sta vpeljali s tem povržencem. Baje so takšne cenene žrtve modre in koristne, bi se reklo žrtve ponižujoče prijaznosti, toda jaz sam prav rad priznavam svojo nezrelost v tem pogledu in menda raje hlapčujem svojim čustvom in trenutnim nagibom.

Sicer pa tudi doktor Gratzer ni imel lahkega stališča s Selarjevimi in ga še vedno nima. Sprva je nameraval govoriti z nami z vrha stopnišča, toda Selarjevi smo pretogi, da bi se krivili v takšnem vetru. Konec koncev si nismo kaj več kakor slučajni znanci; prav nič mu nismo bili dolžni, temu Gratzerju, in si menda prav zato nismo mogli razložiti, zakaj je spočetka prihajal s takšno sapo tudi v našo hišo. Pri nas je puščal svoje vozilo, kakšno naročilo za Šimna, in ko je pripeljal več ljudi, so zasedli posebno sobo. In to se je dogajalo ponavadi po lovu.

Z Gratzerjem si nisva imela kaj povedati, in je potemtakem popolnoma prav, da si nisva všeč.

Stric Ivan se je moral presesti — trava je bila ovlažena in spomladanska zemlja še ne osušena. Presedel se je torej in si zvil cigareto, kuril z užitkom tisto svojo mohorko in nekaj časa razmišljal.

Potem se je pojavila Henrieta.

Z njo je prišlo v Selarjevo hišo nekaj nevsakdanjega. Nič nenavadnega navsezadnje, razen tiste njene gosposke umirjenosti, tistih njenih neprisiljenih kretenj. Nič takega ni bilo na njej, kar bi moglo strica Ivana iznenaditi, tudi kasneje ne, ko se je obračala samo nanj zaradi lažjega sporazumevanja. Tedaj se je tudi vzveseljeno začudila.

O, je rekla, gospod! Kako da ste se šele danes izdali?

Da razumem nekaj francoščine?

No, da, je rekla Henrieta resno.

Draga moja, si je mislil stric Ivan tedaj, tudi midva si ne bova imela kdove kaj povedati.

Takšnim spominom stric Ivan sploh ni mogel verjeti, tako nerazumljivo se mu je zdelo danes njegovo takratno vedenje. Da, da, si je rekel naposled, njena premišljena pozornost mi je bila všeč. S tistim svojim zanimanjem je Henrieta ublažila prizadetost strica Ivana, skoraj uravnovesila je njegov odpor do prevzetnosti doktorja Gratzerja.

Toda Henrieta ni zapravljala svoje prijaznosti s takšnimi nameni. Njeni smehljaji, njene oči, te so stricu Ivanu dopovedovale nekaj čisto drugega. In kmalu je z gotovostjo dognal, da prihaja v Bistro zaradi njega, in dozdevalo se mu je, da je poslej tudi sama dajala pobude za lov ali vsaj za pogostejše izlete. Stricu Ivanu je bilo prav. Prav, dokler ga ni Eva nekoliko oplašila.

Stric Ivan, je rekla, tale Francozinj ...

Potem je dvignila prst, komedijantka, in skremžila obraz v pridigarsko grožnjo.

Kakopak, Henrieta se ni mogla več upirati strupu, to je bilo očitno. Če se ji je v varnem trenutku stric Ivan utegnil nekoliko dlje zagledati v obraz, ji je koprnenje takoj zrahljalo ustnice. Stricu Ivanu to ni povzročalo nikakih tegob. Skušal se je zato ogibati daljših srečanj, ob katerih bi se mogla komu razkriti resnica. Bil je zdrav in sproščen, nikako nagnjenje ga ni strahovalo, bil je preobložen s skrbmi za dom in domače, toda razigran kakor redkokdaj v življenju.

In vi, doktor Gratzer, kaj pravite na to? Nič.

Doktor Gratzer o vsem tem ni mogel biti poučen, doktor Gratzer še danes ni poučen o vsem tem, zakaj Henrieta, če je bila pred kom previdna, je bila vpričo moža. Stricu Ivanu se je dozdevalo, da je pri njegovih domačih iskala ali celo že videla v njih zaveznike; prav tako se mu je dozdevalo, zakaj vpričo njih je bila dokaj bolj sproščena. Sicer pa njuno znanje tako in tako ni seglo čez prikrito spogledovanje in priložnostna pojasnila, povedana v francoščini.

Gratzer ga je nekoč povabil s seboj. Šla sta skozi gozd tja do njegove lovske koče. In tako je stric Ivan lahko poslušal dolgo pripoved o Gratzerjevi posesti v Avstriji, o njegovih žagah, o njegovi tovarni parketov, o njegovem racionalnem gospodarjenju in o tem, s kakšno mirno preračunanostjo on vse to obvlada. Kaj ne, s tisto oglato glavo! Tako je rastel in rastel, toda čez glavo stricu Ivanu kljub temu ni segel. Rad bi bil kupil del njegovega gozda, tistega, ki se pahljačasto razširi izpod Gratzerjeve koče proti progi. Zato se je torej ponižal z vabilom in je pač prav zato tudi odmašil nekaj steklenic rizlinga.

Vino je bilo dobro, toda mož je bil slab. Vsekakor sta pila skupaj, in tako je doktor Gratzer posredno namignil tudi na ceno. Oho, to niso bili krajcarji! Danes bi prav rad pristal na takšno kupčijo, danes. Toda takrat je bilo edino zadoščenje, ki si ga je mogel stric Ivan privoščiti, to, da je ponudbo zavrnil.

Mirno, z nezanimanjem, kakor da pogovor ni ravno naj resnejši.

Ah ja, doktor Gratzer, čemu bi se človek ukvarjal še s tem! Toda to vino! V tem vašem vinu je moškost ...

Da, v tistem vinu je bilo življenje. Toda če se že mora nekaj odreči doktorju Gratzerju, potem bi bilo treba tapljati nekoliko bolj previdno, z obzirnostjo polaskanca, ki se krči v obžalovanju. Ampak vino, to je bilo res izbranost.

Gratzerju so se ob tem razpasli po obrazu krvavkasti lišaji, ki znakazijo kožo sangvinika kakor rdečica okuženo svinjče. Ni bilo moči trditi, da ga je tako pogrdila prizadetost — vino je bilo močno, nemara je bilo krivo vino. Tako ali tako, hoste nista več omenjala, samo to je še rekel doktor Gratzer, da je les po nič dandanes. Tudi stric Ivan je bil podobnega mnenja. Prav nikake cene nima, je rekel, vendar se tudi vabljive ponudbe ni polakomnil.

Gratzer je snel s stene eno izmed dvocevk — rekel je, da se bo še nekoliko pomudil v koči, in tako se je stric Ivan lahko poslovil.

Danes bi mogel brez oklevanja pristati na tisto kupčijo. Mogel bi sprejeti prav vsako ponudbo doktorja Gratzerja, tudi na slabo ponudbo bi mogel pristati, mogel bi se zadovoljiti tudi z izgubo. Gratzer bi govoril o ceni, z vso težo svoje resnosti bi govoril o tem, da bi prikril dobičkarsko prevaro, stric Ivan pa bi se hahljal nad svojo mislijo. Da, da, bi kimal, Henrieta je vredna takšne žrtve. Doktor Gratzer bi govoril o gozdu, stric Ivan bi govoril o Henrieti. S strupenim smeškanjem bi govoril samo o njej, s pomilovalnim kimanjem samo o Henrieti, o njegovi ženi. Gledal bi ga skozi prezirljivo režo v očeh in vpraševal, če mu je kaj znano, ali vam je kaj znano o tem, doktor Gratzer, da je vaša žena legla z mano. Pa pustimo to, kajti doktor Gratzer bi stregel svoji dobičkarski strasti, on pa bi pital svojo škodoželjno slabost.

Stric Ivan vrti med prsti zvito cigareto, zagleda se tja čez ravnino; gleda in ničesar ne vidi; potem se spet zastrmi v tisti tihi, potrpežljivi ogorek in se skuša pogovoriti z njim kakor z Gratzerjem. Vidite, pravi in čaka, kaj bo rekel doktor Gratzer. Toda ogorek je nem; živi sicer, a dogoreva brez glasu in pušča za sabo prijazen modrikast dim, ki se zgublja v popoldanskem zraku. V popoln nič izginja. Nič bolj pomembne sledi ne pušča kakor človeško življenje ... toda tudi nič manj pomembne! Stric Ivan se nikakor ne more zbrati, pogovora z Gratzerjem nikakor ne more zaključiti. Name se lahko zanesete, pravi in strmi napadalno v tleči ogorek. Jaz prav dobro poznam Henrieto, nemara bolje kakor vi. Jaz sem se prav dobro seznanil z njenim značajem, z njeno dušo in z njeno kožo, z vsem, kar skriva, sem se seznanil, tudi z njenimi nepopolnostmi.

Ob takšnem glasnem modrovanju bi moralo doktorju Gratzerju odpasti dokaj perja.

Toda zdaj mi ni prav nič mar za njegovo perje. In stric Ivan vzdihne. Zdaj sem bolan. Zbolel sem ...

Stric Ivan je videti utrujen. Leži nemočno ob izviru in vzporeja svoje blodne misli z vrenjem v tej naravni kotanji. Vir nikoli ne miruje, in tudi misli strica Ivana nikoli ne počivajo. Sedaj gleda po sebi; ogleduje si dolge noge, vržene navzkriž tja po travi, razmišlja nekaj časa o nepomembnosti tega trupa in okončin, spočetih iz naključnosti in pozabljenih ob tem Viru. Ena sama muhavost ga je, tega neznanega stvarnika, ena sama norčava brezbrižnost. Naredi nekaj, in že zanemari — spozabi se z ustvarkom, in že ga prepusti samemu sebi.

Stric Ivan se nagne nad Vir in hoče nekaj vedeti.

Ali ti je nemara znan? Ali je nepreračunljiv vetrnjak tudi tebe priklical v življenje?

Toda Vir ne daje odgovora na takšna vprašanja. Nemara še ni razglabljal o tem, ali pa je, a se zdaj ne utegne zamujati s pogovorom. Vsekakor se vede kakor tisto neznano, o čemer razmišlja stric Ivan — izpričuje svojo živo prisotnost, toda človekovi misli se ne da ujeti. Prav tako se vede to ljubko preročišče.

Tako molčita nekaj časa drug ob drugem in le tu in tam vzdihneta. Zdaj Vir, zdaj stric Ivan. Vir s podmolklim klokotom, z glasom, ki se spočenja v podzemlju in je bil v navadi še v davnini, stric Ivan z obupnim šepetom o ženski ... O svoji ženski.

Mrači se, in stric Ivan se odloči, da bo šel. Privzdigne se nekoliko in se obotavlja, potem poklekne. Kleče na bregu pravi: ti si svoboden. Tebi je dobro. Sicer ne morem vedeti, kako je s teboj v podzemlju, toda tu se mi zdiš kot prispodoba popolnosti. Zdiš se mi čistejši od otroške duše, spokojnejši od srečne misli. Ne vem torej, če sva oba od istega stvarnika. Tebi je dal svobodo, mene pa je uklenil v razdivjani obroč človeških čustev. Obdaril me je s čuti živalskega ugodja, toda naložil mi je breme človeškega čustvovanja. Poleg tega me je udaril s prekletstvom domišljije. Vsak trenutek lahko sledim Henrieti. In če ni ravno v dosegu mojih rok, ji sledim v zakonsko gnezdo doktorja Gratzerja. Vsak hip lahko vidim njeno slečenost in vedno v pegavih rokah doktorja Gratzerja. Spočetka sem mislil, da rodi takšne sadove ljubezen, toda to ni ljubezen. Mislim, da takšnih sadov ne more roditi ljubezen, in trenutno ne vem še, kako se bom rešil te obsedenosti. Ne vem še, če bom ubil doktorja Gratzerja ...

Stric Ivan zajame vode in pije iz dlani. Potem se dvigne in postoji s sklonjeno glavo kakor v molitvi.

Nekoč si mi pomagal, pravi. Bil si mi v veliko pomoč. Tudi tedaj sem se pogovoril s teboj, pomudil sem se tukaj, tožil sem in se polagoma na vzel tvoje spokojnosti. Tedaj si mi vdihnil trezne misli, modre misli — doslej mi še ni bilo žal, da sem se ravnal po njih. V veliki stiski sem bil, vendar ... Stori tudi zdaj tako ...

Če je noč temna, kakor so po navadi deževne noči, potem na stari žagi ni videti niti prstov pred sabo. Če posije mesec, če ta vrže svojo svetlobo skozi velika vrata te očrnele lesenjače, potem se tudi nevajen človek lahko razgleda po prostoru, ki je prenapolnjen z deskami, plohi in krajniki. Med temi štrli navpik jarmenik z eno samo žago, ki sicer počasi in zasoplo, vendar vztrajno spreminja hlodovino v uporabno razžagane vrste. Podnevi seveda.

Ponoči, pravzaprav' po večerih, se sedaj shajata tukaj Bistra in Filip.

Ta večer je rosilo. Bila je pozna pomlad, ko se nadležni veter nad Barjem unese in prične deževati, in tedaj se nenadno shladi. Rastje se je voljno predajalo šelestenju rosnosti, in od zemlje, ki je željno vpijala mokroto, veje težak vonj, vonj sočja in plodnosti. Zrak je bil vlažen in hladen, in Filip je že čutil mrzla stopala, ki so se nabrala mokrote skozi slabo obutev na razmočeni travi. Toda prostor, kjer je čakal, je bil prijazen, razsežen in gostoljuben, suh in poln duha po razžaganem lesu. V boljši svetlobi je bilo od tod videti obrise Selarjeve hiše, ki je z južne strani kazala čisto drugačno lice kakor s ceste. Toda ta večer je bilo mogoče zaznati le razsvetljena okna kuhinje in velike gostilniške sobe.

Šumotanje dežja je skalilo naglo cepetanje skozi sadovnjak. Bistra je tekla med jablanami, ne oziraje se na mokroto, ki se je nanjo usipala z vej, vajena steze tudi v temi. Pritekla je vsakokrat le za nekaj minut, ker se je odtrgala iz hiše skrivaj, vedno v strahu, da bi je kdo ne zalotil. Kakor da bi bilo mogoče na vasi kaj prikriti!

Stric Ivan je še isti dan, ko se je sešla s Filipom na Žalostni gori, seznal novico; sporočil mu jo je Valentinov Lojze, češ da bi bila najlepši par v tej župniji, ko bi si fant mogel kupiti poročno obleko. Plehka šala je zelo prizadela strica Ivana, tako da je kmetu brez besede, nekako zvišeno obrnil hrbet.

Toda kasneje je stric Ivan naravnost bogokletno rentačil nad svojimi slutnjami, ki mu vnaprej razkrivajo dogajanja, ne da bi se znal s tem okoriščati. Kaj pa imajo pravzaprav slutnje opraviti pri vsem tem! Tudi bedaku bi moralo biti očitno, da si bosta padla v naročje fantalin, ki bi se mu le redka ženska hotela upirati, in dekle, ki si jo moški ogledujejo kakor plemensko žival. Očitno je bilo — če se bosta le srečala. Ali je bilo mogoče storiti kaj več, kakor je že, ukreniti karkoli? Tako so se stricu Ivanu večale skrbi.

Tudi nocoj je Bistra prišla le za nekaj minut, toda ko ji je Filip povedal, da odhaja, ji ni bilo prav nič več do naglice. Filip je šel z roko čez njene lase in lice, uživajoč v vseh dotikih, ki so mu zbujali drugačne občutke vsakokrat, ko je prišla k njemu z majhnimi spremembami v obleki, z drugače razčesanimi lasmi... Danes je pritekla bosa.

»Vraga,« je rekel. »Ali ni mrzlo?«

»Mrzlo, toda bila je priložnost, in preobuti se nisem utegnila. Odvrgla sem opanke in stekla po blatu.«

Bil ji je hvaležen, da je prišla golonoga. Imel je čisto svojevrstne poglede na žensko popolnost, in prav ob teh prvih srečanjih je prihajala do izraza zahtevnost še neustaljenega okusa. Ob spoznanju, da ni vsa privlačnost ženske v njenem obrazu, da se v moškem lahko prav nič ne zgane ob brezizrazni popolnosti ženskega obraza, da pa ne more prikriti občudovanja spričo skladne stasitosti njenega života ali spričo ženske, ki ji je narava umetniško izoblikovala roke in noge. Menil je torej, da ne bi strpel ob dekletu z vidnejšo pomanjkljivostjo, ker je bil še zelo neizkušen in je prenapeto vztrajal pri svojih spoznanjih. Vendar ga Bistra v ničemer ni razočarala.

»Stopi semkaj,« ji je rekel in jo potegnil na kup žaganja, »tla so mrzla.« Potem ji je povedal, da se bo naslednji dan odpeljal v Celje. Takoj je opazil, kako se je zbala; vendar ni pozvedovala, po kaj gre tja.

»Tja greš?« Samo to je rekla.

»Da. Našel sem si neko delo, in tako bom šel tja za kak čas. Vendar ne bo trajalo. Kak mesec, mislim, ali dva.«

»Tako?«

Bistra se je razveselila.

»Vendar mislim, da bom moral od tod,« je rekel po kratkem premisleku. »Večno ne bom mogel pohajati po Barju in v mraku čakati nate. Čakati na svojo Bistro na stari žagi!

Kako naj računam, da boš kdaj moja žena...«

»Bom,« je rekla mirno. »Če si tako želiš, še nocoj ...«


Mojca se je pripeljala k Selarjevim z novo pomladjo. Prišla je brez sramu in predsodkov in s takšnim vreščanjem, da bi je j a nihče ne spregledal od tistih, ki so se tedaj po naključju mudili v Selarjevi hiši ali tam okoli. Toda pri Selarjevih njen vrišč nikogar ni oplašil. Čakali so nanjo kakor na novorojeno princeso, in najnestrpneje tisti, ki je bil spočetka najbolj zaskrbljen, kako se bo spogledljiva in spakljiva soseska obnašala nad neblagoslovljenim dogodkom. In kdo drug naj bi to bil, če ne stric Ivan!

Dekleta so se ljubosumno potegovala za otrokovo naklonjenost, pa tudi ded Matevž in stric Ivan sta se pootročila ob zibeli, čeprav je bilo očitno, da je majhne pripravljeno vse to ljubo sorodstvo prodati za materin sesec.

Tako je Mojca že poldrugi mesec kričala in osrečevala Selarjevo hišo, ko so stricu Ivanu nekega dne vztrepetale roke nad odbiranjem pošte; nekaj časopisov in revija, vabilo čebelarjev, razglednica, nekaj pisem in med temi bela kuverta s Henrietino pisavo.

Nekam čudno se je potem stric Ivan obnašal ta dan. Žvižgal je, dirigiral napev tudi z roko in bil pripravljen ustreči vsakomur in v čemerkoli. Samo povejte! Posojilo bi radi? A, tako! Sploh ni bilo prošnje ne zahteve, ki bi ji ne bil ustregel, in bila je prava škoda, da Bistra in Filip nista prišla k njemu ta dan po stričevski blagoslov. In vse to zaradi tistih besed v pismu: Tudi meni je žal! Henrieta.

Stric Ivan je ležal ob Viru in si potrpežljivo zvijal cigareto. Pozno poletno popoldne s svojo soparico je obetalo nevihto, toda ta čas je bilo vse negibno, spokojno, v brezdelni dremavici — visoko smrečje v bregu kakor pritalna barjanska rast. Le Vir je vzdihnil od časa do časa, podmolklo, z motnim klokotom ter komaj zaznavnim plivkanjem gostih valčkov, ki so bežali proti ruši in se skrivali pod njo.

»Prišel sem, da bi se ti zahvalil,« je govoril stric Ivan. »Zelo rad prihajam z zahvalo, zelo rad. Veliko raje kakor zaradi težav, moj Hidrohad. Ko bi le vedel, kako je s teboj. Prisluškuješ? Lahko bi se mi razkril, razodel bi mi lahko svojo govorico, dal bi mi kak namig, kako naj si tolmačim tvoje bajanje. Ali to ni v tvoji moči?« Stric Ivan se je takoj pokesal svojih dvomov. Ne, ne, je pohitel, ne! »Prepričan bi bil rad o tvoji izrednosti, o svojskosti tvoje biti, ki se ne more enačiti s človekom. Ali se lahko enači z Bogom? Si bliže Bogu kakor človeku? Ali vas je več?«

Stric Ivan je nezavedno vlekel dim iz cigarete, in njegove priprte oči so videle samo

predstave, ki so mu jih slikale misli. Samo to bi rad vedel, je vzdihnil.

»Vesel sem in dobre volje. Danes sem voljan verjeti vate in ti zaupati brez vsakega pridržka. Bolj kakor drugače. Odpri se torej, odpri se tudi ti, moj Hidrohad. Mislim, da si več kakor človek, vsekakor več kakor človek, v naravi važnejši kakor človek. Bog si v primerjavi z mano, ki sem človek in ne morem spremeniti svoje oblike. Človek raste in se debeli, debeli se in raste, toda za življenja ne more preobraziti svoje podobe. Ko bi mogel okamneti kakor Lotova žena in se znova vrniti v življenje, bi bil to njegov čudež. Človek bi govoril o čudežu in se s tem ponašal. Toda človek je slabič. Nič takšnega ne zmore, in čeprav ne zmore, bi se hotel vključiti v večnost in postati neminljiv. In ko se je le prepričal o posmrtni mrhi telesa, si je izmislil dušo. Sedaj vihti ta abstraktni ustvarek svoje premetenosti kot bandero, za katerim hodi nepregledna čreda poštenjakov. Kaj bi dal človek, če bi lahko uplinil svoje telo, se vzdignil pod nebo in se povrnil in si znova nadel prvotno podobo! Ko bi on bil vir vse žive rasti na zemlji in pod zemljo! Kaj bi dal, prevzetnež, ki si je izmislil sveto Trojico in reinkarnacijo! Kaj bi dal, domišljavec!« Stric Ivan ni prikrival posmehljivega izraza na obrazu, vabljivo iztezajoč roko proti Viru, kakor da ga kliče za pričo.

»Reci, Hidrohad, ki ti je vse to dano, reci kaj! Raztrojiš se lahko in znova zliješ v enoto, ki gospodari v atmosferi, na zemlji in pod zemljo. Klanjam se ti, Hidrohad! Tebi in tvoji skromnosti!« Toda Vir je molčal. V enakih časovnih presledkih je vzvalovil svojo površino in komaj slišno klokotnil, ne da bi se bil voljan meniti o pristnosti svojega božanstva.

»Vprašaj znanstvenika, vprašaj! Predstavnika fizikalne znanosti, denimo. Kaj mislite, gospod, o božanstvu mojega Vira? Ne misli dosti ter raje lagodno čaka na robu neznanega in nedoumljivega. Ne dovoli pa nikomur, da bi preglasno razmišljal o tej skrivnostni neznanki, akoravno je znanost sama ne more razvozlati. Sem pa takoj izobčen in preklet, če bi si upal s takšnim pozvedovanjem pred duhovnega gospoda.«

Stric Ivan se je otresel razmišljanja in se prepustil zaupnostim.

»Vedi! Nočem se ti odreči! Nočem biti osamljen. Sedaj imam Henrieto in tebe. Vrnil si mi Henrieto, in tako imam njo in tebe in sem ti močno hvaležen. Tudi zaradi Andreje sem ti dolžan hvalo in zahvalo.« Zdaj bi bil moral omeniti tudi potepuha, ali ne? Ali ni bila morda tudi to ena izmed njegovih želja, da bi Filip zginil od tod. Naj bi šel kamorkoli, prav nič slabega mu ni želel, da bi se le Bistra rešila. In ob tem kamnu spotike, ki je bil na srečo odstranjen, so se čustva in presoja strica Ivana spremešala le nekam preveč po osebni želji. Kakor vernik, ki skuša sebi izmoliti grešno naslado, z dodatno molitvijo pa preprečiti nedolžno, posteno dejanje, da bi mu to ne skalilo ustaljenega ugodja.

Stric Ivan se je prav dobro zavedal svojega farizejstva, ni si bil pa na jasnem glede svoje vere v božanstvo, kateremu je sicer pripisoval nekaj nadnaravnega, nekaj, ne pa vsevednosti. Prav lahko se mu torej kaj prikrije, temu Hidrohadu, ker ni ne vseveden ne vsemogočen. Vsekakor veden in mogočen. Človeka v vsem prekaša — spočne ga lahko, hrani in pestuje, toda kadarkoli se mu zahoče, ga lahko uniči. Stori kaj takega, človek, stori! Človeček! Kljub omejeni razsežnosti svojega razuma si lasti gospostvo na zemlji... Toda modruj, modruj s prenapetežem!

Na ta način je skušal stric Ivan svojemu božanstvu s pretirano hvalo prikriti svojo neiskrenost. Na ta način se je poslavljal od svojega božanstva. S hlinjeno vdanostjo in vero, prikrivajoč osrečujočo nestrpnost, ki ga je priganjala na pot, kajti spet je bil četrtek, dan ko je v Gratzerjev brlog prihajala Henrieta.


Filip je pošiljal po dve, po tri pisma mesečno in prav toliko odgovorov je prejemal od Bistre. Bila so pisma, prepolna čustvenih izlivov in pesniške izraznosti v ljubezni dozorevajočih ljudi, ki zadevajo drug ob drugega še nagonsko, s pomanjkljivo razumsko presojo, ki pa poganjajo zemljo okoli osi, kar jim je treba vsekakor priznati. Brez takih bi bilo življenje še na paleozojski stopnji, v mrču in brezglasju, in če bo v bodočnosti ta žar zamrl, človeštvo tudi ne bo na boljšem kakor v prazgodovini, ker ga bo ovil kovinski hlad robotstva.

V nekaj teh pisem je tudi Eva vtaknila svojo radovednost, akoravno jih je Bistra skrbno skrivala. Med perilom seveda, kjer ženske, ne zna se po kakšnem instinktu, dokler so mlade, najraje skrivajo ljubezensko branje, in denar ko ostarijo.

Evo je to odkritje globoko vznemirilo. Na policah strica Ivana sicer ni manjkalo zanimivega branja, tudi takega, ki ni bilo najprimernejše za njena zelena leta. Bile so knjige, v katerih so se našli junaki, ki so si upali še vse kaj več kakor odpeti tistih nekaj gumbov na ženski bluzi; pa ovinkavi opisi in namigi, ki so mogli dekle z razgibano domišljijo speljati naravnost v grešno spozabo. In Eva, lahko se reče, je bila med tistimi, ki se niso znale upirati podmolkli skušnjavi. Vendar so bili to papirnati vitezi, meglene, nerazločne podobe moških ljubimcev, ki so v ženski sicer razvneli skrite želje, a brez globljih vtisov ali bolečine. Bajanje. Pisma pa, ki so prišla Evi v roko, so zanesla toliko nemira v njeno dušo, kakor da se je pravkar iz oči v oči srečala s svojim polbogom, živim in resničnim, kakor se ji je bil prikazal v razsajanju večerne nevihte: brez krpe obleke na sebi, ožarjen od svetlobe, ki se je vžigala in trgala in pomrkavala nad reko. Besede so bile Filipove. Čeprav niso bili nikjer uporabljeni izrazi o ljubljenju in ljubezni, so Filipove besede razločno pričale o njegovem moškem nagnjenju do ženske. Da so bile izpovedi namenjene Bistri, je trenutno ni prav nič motilo. Brala jih je z drhtavostjo človeka, ki si skrivaj ogleduje pohujšljiv prizor, in pismo z nekam bolj smelo izraženo Filipovo željo, ki jo je najbolj vznemirilo, si je celo pridržala.

Eva je prerasla sanje o prislovičnem princu, niti malo ni verjela, da bi se utegnil kak okronani snubač še kdaj in še kje pripogniti do navadne ženske, pa naj bi bila še tako lepa in popolna. Njena domišljija se je bila pripravljena sprijazniti s sodobnejšim idealom moškosti, s takšnim, kakršne je prav ta čas tudi na podeželju pomagala oblikovati skrb za telesno vzgojo. Sicer pa tudi v teh vzorih ni bilo kake stalnosti. Domačega študenta, ki mu je telovadnica napela mišice, mestna šola pa nadutost in objestnost, je prav lahko zasenčil šofer tovornjaka ali trgovski potnik, ki jo je begal s svojimi divjimi očmi. Nestrpno je čakala, kdaj se bo spet ustavil pred hišo, in prav tako nepotrpežljivo želela, naj čimprej odide, kajti njegov pogled je čutila na sebi, tudi ko mu je kazala hrbet. Vzrok tej neskladnosti je bilo prejkone snubčevo govorjenje.

Dokler ga ni bilo, je videla Eva njegov obraz, tiste divje oči in junaške obrvi, ko pa je stal pred njo, je pričel odpirati usta, pričel je govoriti, in tega posebnost njenih čutov ni prenesla. Plitve misli, pretopljene v plehke besede, so jo vznemirjale do take mere, da je nekoč rekla Bistri:

»Tisti Ravnik, kaj se ti zdi?«

Bistra je dvignila rame.

Čudno. Videti je bilo, da Bistra ni našla nič posebnega na tem človeku, vtem ko je bil Evi skorajda všeč. »Ko bi bil nem,« je rekla, »bi menda kar šla z njim.«

Tako se ji je dogajalo, Evi!

Ne da bi se zavedela, jo je obiskalo kočljivo leto, ki ji je napelo nedra in bedra in jo je možilost nasilno gnala v moški objem. Spričo njene muhavosti pa dotlej le ni bilo takega, ki bi utegnil ustreči zahtevnosti njene domišljije in se sočasno okoristiti z izredno priložnostjo. Ni ga bilo — vsaj med moškimi, in bili so številni, ki so zahajali k Selarjevim prav zaradi Eve in Bistre. Zgolj zaradi teh dveh.

V tistem času se je potem prikazal mladi potep, tujec, ki je tako vznemiril Bistro in strica Ivana.

Potepuh se je torej vrnil.

Bil je skorajda še bolj mršav kakor prejšnje poletje, toda zagorel in dobro oblečen. Anžic je naletel nanj na Vrhniki, nanj in na čolnarja Vida. Seveda, bila sta glasna, držala sta se pod pazduho in kolovratila od gostilne do gostilne. In tisto čolnarjevo ščene — kako se mu že pravi...

»Vražja človeka,« je rekel Anžic in sukal svojo tolsto glavo. Nič se ni vedelo, ali sta mu všeč ali ju obsoja, rekel je samo, da sta vražja človeka. Potem je nagnil oglati kozarec in mrko gledal vanj, ko je počasi odcejal vase še tisto malo, kar je ostalo od dveh decilitrov rizlinga. Stric Ivan ni pokazal nikakega zanimanja za novico. Slonel je na pultu oprt na pesti, in da bi prikril nejevoljo, je vprašal Anžica, če gre na Mah.

»Najprej moram h kovaču,« je rekel Anžic. »Rjaveč se mi je zbosil, in tako moram najprej tja.« Privzdignil je klobuk in si z rokavom otrl potno čelo, in ko je šel, se je spotoma pritožil nad vročino.

Torej pozdravljen!

Na ta način je stric Ivan zvedel, da se je Filip vrnil in da sta se s čolnarjem Vidom že našla. Slonel je še vedno na pultu in gledal proti oknu kot človek, ki ga je obiskalo sto težav obenem in ugiba, katere naj se najprej loti. Naposled je sklenil, da bo moral govoriti s čolnarjem. Vsekakor bom moral govoriti z njim, si je rekel.

Čolnar Vid se je prikazal še ta večer, in tako nanj res ni bilo treba dolgo čakati. Da se bo oglasil, o tem ni bilo nikakega dvoma; na povratku z Vrhnike se je to še vsakokrat zgodilo.

Ko je ta večer stopil s kolesa, je za hip obstal, da se je svet umiril. Po poti je šlo. Pot je bila dobra; na desni je bil breg, na levi živa meja in pred očmi bela proga, ki je tonila v bistriškem drevoredu. Na ta način si je čolnar Vid lahko ogledal živo mejo, potem pogozdeno strmino, potem ... seveda, tu in tam se je bilo treba ogniti vozniku, toda bilo je še dovolj svetlobe in pot navsezadnje tudi ni bila tako slaba. Ko pa je stopil s kolesa, se je Barje zamajalo kakor barka. Moral je torej nekoliko potrpeti, da se je svet umiril, potem je prislonil kolo k Selarjevi hiši in mu prigovarjal, naj se vedno tako obnaša. Potem je iz teme prisopihal Reks z opletajočim jezikom, in tako je še temu naročil, naj se ne gane od kolesa.

Kmet ima družino in živino. S temi se lahko pomenkuje, nad temi lahko stresa svojo jezo. Toda čolnar... Čolnar Vid, ta ima svoj čoln, psa ima in kolo. To so vse žive stvari, ki se premikajo in se torej da z njimi tudi pogovarjati. Reks je tako in tako žival in razume vse, prav vse razume. Včasih se na rečnem bregu ustavi človek in se spotoma pošali. Čolnar, vpije, čolnar Vid! Ali ti pes nič ne pomaga? Tedaj bi ga morali videti, Reksa! Plane na rob čolna in bevskne zadirčno dvakrat, trikrat, tako da ni težko dojeti njegove misli: pojdi, cepec kmečki, k vsem hudičem! Kmet na bregu se reži njegovi jezi, toda čoln je že daleč in Reks se godrnjaje vrne na svoje mesto. Reks je žival, prav vse razume in čolnar Vid nima z njim nikakih težav. Tudi kolo je voljno v njegovih rokah, tudi to je ubogljivo navsezadnje, tako da se človek res ne more pritoževati, toda čoln...

Čolnar Vid je stopil po tistih treh stopnicah v Selarjevo vežo; tam se je z razkrečenimi prsti levice oprl na očrneli podboj, toliko da se je telo uravnotežilo in našlo zanesljivo držo. Takšen potem lahko brez skrbi stopiš pred ljudi v Selarjevi hiši. Ali je tako?

Dober večer torej!

V prostoru je bilo nekaj kmečkih gospodarjev. Imeli so svoje pomenke, vendar je vsak utegnil reči čolnarju svoj dober večer, stric Ivan pa nič. Stric Ivan je pretakal žganje iz večje v manjšo steklenico in je prišleca samo premeril izpod čela — rekel pa ni nič.

Čolnar Vid se je usedel k prazni mizi in začel stikati po žepih. Ko je prišel do tobaka, si je prižgal ter potrpežljivo počakal, da se bo stric Ivan oglasil. Vlekel je in si gladil ruse obrvi — sem tja — kakor maček...

Stric Ivan mu je od daleč zaklical, če bo žganje.

Žganje!

Potem je stric Ivan še vprašal, kje ima Reksa. Prinesel mu je pijačo in mimogrede vprašal, kje ima psa. Čolnar Vid ga je začuden pogledal. Psa? Stegnil je roko proti vratom.

»Straži,« je rekel. »Je sam?«

»Sam?« Čolnar je dvignil ruse obrvi, toda stric Ivan ni utegnil takoj, rekel je samo, da se bosta pomenila kasneje, in se povrnil k svojemu opravku. Tako je torej s tem.

Stric Ivan je bil nekaj seznal. Prejkone, da se je spet pritepel Filip, in namerava zdaj sitnariti zaradi tega. Čolnar Vid se je kremžil — ta hudičev tobak se dimi in se mu kadi naravnost v oko — in lotevala se ga je slaba volja. Nekaj je mrmral predse in si brisal oko. Zadnje čase, če le malo pomisli, sploh ni bil v gozdu, niti zajčjega repa ni odstrelil in tudi drugače se je držal dokaj moško. S te strani mu stric Ivan nima kaj očitati; kvečjemu ga lahko vpraša, kdaj se bo streznil, toda to so vsakdanje nepomembnosti in zaradi tega bi se stric Ivan ne držal tako namrgodeno. Zvedel je pač, da se je vrnil Filip; to naj bi bil potemtakem razlog za pomenek. Toda s tem ne bo nič. Tudi z naboji ne bo nič. Prav ta dan je nameraval poprositi strica Ivana, naj mu preskrbi nekaj nabojev za lovsko puško, toda zdaj se bo moral temu odreči. Zdaj bi pravzaprav moral oditi, vsekakor prej kakor drugi gostje. »Stric Ivan je nasajen, jaz sem nekoliko pripit...« in tako ni bilo mogoče računati, da bi si nocoj kaj pametnega povedala. Čolnar Vid je postajal nestrpen. Nocoj se ni oglasil pri Selarjevih samo zaradi nabojev, temveč je imel tudi neko naročilo. Filip mu je bil nekaj naročil, Bistre pa ni bilo od nikoder; sploh je ni bilo na spregled, in tako se je tu zamujal brez vsake potrebe. Pohodil je smrdljivi ogorek, ki se mu je kadil med prsti, in se odpravil skozi gostilniško soparico. Ni plačal ne pozdravil, in se bo torej vrnil.

V veži razen somraka ni bilo nikogar. Pogledal je še v kuhinjo, in ker tudi tam ni bilo človeka, se je hotel vrniti v gostilno. Tedaj se je pokazal stric Ivan in ga zaprosil, naj nekoliko počaka. V njegovem glasu ni bilo običajne norčavosti porogljivega vseveda, in tudi v načinu, kako ga je prijel za rokav in odvedel s seboj na dvorišče, je bilo čutiti, da je stric Ivan vznemirjen.

»Menim, da prihajaš z Vrhnike,« je rekel spotoma.

»Da,« je rekel čolnar. »Bil sem na Vrhniki, zdaj pa se mi mudi v Podpeč. Tam imam naložen čoln.«

»Mar nimaš čolna na Vrhniki?«

»Tudi tam imam enega,« je rekel čolnar. In ker ni imel namena slepomišiti in se zamujati, je povedal, da na ta čoln čaka Filip.

»Tako torej. Tisti tvoj pomočnik.«

»Filip,« je rekel čolnar s pijano odločnostjo. »Brž ko bo naložen, ga bo fant pripeljal do Kamina. Ta čas, menim, je že na poti.«

Ni bilo torej nikakega dvoma — potep se je znova priklatil in se bo spet ovijal tod okoli. To je bilo zelo razločno povedano, tako razločno, da je besede razumela tudi Eva, ki je pravkar prišla v kuhinjo. Zunaj tik pod kuhinjskim oknom je nekdo govoril o Filipu, o tem Bistrinem izprijenem fantu, o katerem ni nihče vedel kaj dobrega povedati. Razen čolnarja Vida seveda. Pravkar je dokazoval stricu Ivanu, da nima nikake pravice preganjati mladega človeka.

»Nisem oblast,« je rekel stric Ivan. »Doslej nisem še nikogar preganjal. To je opravek orožnikov. Hotel sem te pač prositi...«

Toda čolnar Vid nocoj ni bil voljan podleči razsodnosti razumnika, ki zna opravičiti tudi pristranost in krivico. Stric Ivan bi znal to zelo dobro izpeljati in ga prepričati. Toda čolnar Vid nocoj ni bil pripravljen popustiti, zlasti ne v tej zadevi; poleg tega je ta dan nekoliko pil, zato je rekel, da prav dobro ve, kaj ga namerava stric Ivan prositi.

»Do tega ti je, da bi spravil Filipa od tod. Ali ti ni do tega? Na to si mi bil nekoč že namignil. Tebi bi bilo lahko, tako si mi bil rekel takrat. Toda jaz sem tvoje besede preslišal. Preslišal sem jih takrat in tudi danes jih ne bom poslušal...«

»Čolnar?«

»Prav tako,« je rekel čolnar Vid odločno.

»Če se ozreva nazaj,« je rekel stric Ivan, »lahko rečeva, da sva si bila vedno dobra prijatelja...«

To je čolnar Vid potrdil.

»Prijatelja!« je rekel.

»Pomagala sva si v zadregah in si šla na roko.«

»Vedno si mi pomagal,« je rekel čolnar. »Iz prenekatere stiske si me že izmotal in prav žal mi je, da ti tega ne morem povrniti. Toda zdaj ti nikakor ne morem ustreči. Mlademu klatežu bi moral ukazati, naj gre, od koder je prišel. Moral bi mu reči, naj se zgubi nekam... Toda tega ne bom napravil. Prav danes, vidiš, sem te nameraval vprašati za prgišče nabojev...« Čolnar Vid se je veselo zarezal. »Prav danes. Toda zdaj ne bo nič. Prerekala sva se o nečem, in zdaj ne bo nič...«

Stric Ivan na to ni odgovoril. Njegov glas je bilo slišati takoj zatem na hodniku, ko sta se vračala v hišo in šla mimo kuhinje. Svetoval je čolnarju, naj nekoliko razmišlja o tem.

Njegov glas se je oddaljeval v prostorni obokani veži, in čolnar Vid je šel za tem glasom. Prejkone sta šla po tiste patrone.

»Storil bi mi uslugo,« je rekel spotoma, »veliko uslugo!«

Toda Eve to niti malo ni zanimalo.

Počakala je še nekaj hipov ob oknu, zatopljena v skrite misli — bi, ne bi? Potem se je nenadno odločila za nekaj, kar naj poteši njeno užaljeno razdraženost. Stekla je na pod, zaprla se je v svojo sobo in stopila pred zrcalo...

Noč nad ravnino je čisto nekaj drugega kakor noč nad holmi ali v gozdu. Temačnost se spusti na ravan povsod ob istem času, samo daleč na vzhodu ostane še bled odsvit večerne svetlobe. Traja pa zelo malo, in ko ugasne, se od ondot pripodi rahel veter, ki preišče ravan podolgem in počez, gladino reke pa varljivo namreži, bržkone zato, da bi mesec mislil, kako se voda vali proti izviru, kar pa seveda ni res. Toda kje je še mesec!

Bilo ga je bolj malo nocoj, tega meseca, tako da je nastala nad Barjem tista plehka svetloba, ko človek sicer nekaj vidi, a ne razloči. Ko vzide, je ura pozna in ravan se hladi v rosi. Trava, razraščena po kolovozu, je tudi orošena, tako da ima Eva noge mokre že gor do kolen. Hiti proti reki z zamudno naglico otroka, kajti bosa stopala ne najdejo vedno prave opore na kotanjastih tleh. Čestokrat omahne, zakrili z rokami, toda predstava čolna na reki in moške podobe na njem je tako dosledna, privid tako živ kakor na dan večerne nevihte...

Tu je bil zdaj breg, toda čoln je bil privezan nekoliko niže in tako ohlapno, da je zdaj, ko je napel verigo, zanesel zadek skoraj do sredine reke. Na oni strani so bili dobro opazni obrisi strehe in dimnika čolnarjeve hiše. Hiša je bila tiha in zapuščena, nikjer ni bilo videti luči, razen odbleska mesečine v vodi, ki bi bil segel prav do tod, da ga ni pridržal čoln sredi reke.

Če bi bil čolnar Vid ali kdo drug v koči, bi zdajle spal, toda oglasil bi se Reks; čolnarjev pes bi vsekakor začutil, da je prišel nekdo k reki. Eva je stala nepremično, skušala je ujeti kak šum... Nič. Razen nočne sapice, nič ... Potemtakem je čolnar Vid res odšel sinoči v Podpeč...

Bila je zasopla in razgreta in se je z naslado prepustila zvedavemu vetru z vzhoda. Nastavila mu je obraz in privzdignila lakti, da ji je hlad objel vrat in oznojene pazduhe, toda vetrc je bil šibak in odjenjljiv, niti gladkih las ji ni utegnil skuštrati.

Njene misli so bile sedaj pri čolnu, ki je počival na reki. Čoln je bil naložen z zidaki; teža ga je potopila skoraj do roba, tako da je le dobršen pedenj lesa ostal nad vodo. Okorna, dremava žival, priklenjena na napeti verigi. Docela drugačna podoba, kakor se je ohranila v njenem spominu po tistem večeru. V alegoričnem prividu ni bilo surovega tovora, temveč samo svetli obrisi privzdignjene krme, in nad to pokončni lik nagega polboga nad vodno gladino — zdaj človek, zdaj bog v svetlobi preteče nevihte je sproščeno veslal po reki navzdol skozi hudo uro, prezirajoč razjarjenost neba, kakor da prihaja z Olimpa.

Spotoma se je zaustavila z mislijo nad svojim ravnanjem; nad tem in nad posledicami tega početja. Ujela je pramen svojih gladkih kostanjevih las in si ga ovila okrog prstov. Prav res, iz tega bi lahko še kaj nastalo, če se razve... Če se seznani s tem stric Ivan... Toda stric Ivan spi. Če se ozre proti Bistri, tam ni kaj videti, Bistra je bila v temi. Tudi luči bi ne bilo videti od tod, če stric Ivan, denimo, ne spi in bere. Sicer pa... Le kako naj pride stric Ivan na misel, da je Eva zdajle pri reki, da je stekla semkaj... Menda se doslej še nobena Selarjeva ženska ni domislila kaj takega.

Kjer je stala, je bil breg nekoliko višji kakor vrbovje, ki je raslo iz vode. Čezenj je lahko gledala na čoln, na dokaj razločne obrise krme, kjer pa se ni prav nič zganilo. Če torej namerava splezati v čoln, če je prišla semkaj zaradi tega, potem bi se morala podvizati.

Stekla je naprej vštric z grmovjem, dokler se to ni porazgubilo. Tudi breg se je tu znižal do vodne gladine, ki se je razlila čezenj, tako da so čolni lahko pristajali. Tu je bil tudi očrnel hrastov pomolček, tako no, nekakšen lesen odrček, da človeku ni bilo treba stopiti v vodo, ko se je dal prepeljati čez reko. Tik ob njem se je Eva spustila v vodo. Tla so bila utrjena in varna, toda voda je bila temna in hladna.

Izluščila se je iz tiste lahke platnene obleke na ta način, da si jo je potegnila čez glavo. Odvrgla jo je na leseni pomolček in se ni niti najmanj začudila nad svojo nagoto v tej okolici. Tako je premišljala nekaj časa do nad kolen v vodi in brodila z dlanmi po gladki površini. Reka je resda bila mrzla, toda navsezadnje nič bolj kakor podnevi; zrak nad njo pa je bil mehak in voljan in belina Evine kože bolj izrazita kakor mesec.

Ko je zaplavala proti čolnu, je vodna gladina vzvalovila in vznemirila tudi tišino.

Globina Ljubljanice ni nikdar pregledna, tudi čez dan ne, in da slutiti nekakšne skrivnosti. Toda Eva se je kljub temu potopila in zaplavala z lagodnostjo in opreznostjo nimfe, da bi ne vznemirila okolice. Prav tako previdno je pristala ob čolnu, in ko se je oprijela roba, ni bilo čuti pljuska. Voda je bila tod še temnejša in v migotajoči mrčavosti pod krmo bi prav lahko bila skrita pošast. Če je povodni mož kje v bližini, bi se nemara razveselil takega plena. Gibkost in belina mladega života bi ga prav gotovo vzradostili, če le ni preveč izbirčen. Kolikor je znano, je ugrabljal najzaljša dekleta, in Bistro, če bi bila Bistra, njo bi prav gotovo potegnil k sebi v globino. Bistri z njenimi dolgimi nogami bi se to prav gotovo zgodilo...

Eva je trepetala ob robu čolna. Spoznati je morala, da je ob tej uri ta reka najboljše hladilo za njeno ljubezensko razgretost, za njeno dekliško strast, za njeno razvneto domišljijo. Odločila se je za povratek, in se odrinila s takšno ihto, da se je čoln odmajal v polkrogu proti bregu. Če bi bil Filip v čolnu, bi se moral zdajle prebuditi, moral bi se oglasiti. Toda nad reko je bilo čuti le njeno zasoplo dihanje in rahlo pljuskanje.

Ko pa se je hotela že povzpeti na breg, je nekaj udarilo v čoln. Deska ali kaj! Nato ropot in glas.

Kdo je? In takoj zatem pritišano:

»Bistra!«

Eva je brez premisleka znova zaplavala proti čolnu. Kakor hitro je dosegla leseni trup in se oprijela roba, so jo ujele žilave roke pod lah trni in ji pomagale, da se je povzpela iz vode.

Bistra! Bistra!

Oklenil se je njenega mokrega telesa kakor Polip, kakor da bi hotel zaobjeti vso tisto goloto, ki se je belila v temi, in jo obvarovati pred nočjo. Kljub temu bi jo bil nemara prepoznal, da ni vseh njegovih čutov pritegnila razgaljena drgetajoča ženskost, ki se je brez zadržanosti prepuščala njegovim rokam. Po gladki koži so še vedno drsele kaplje in kapljice, toda drgetanje je pojemalo in čutil je pod prsti, kako se njeno telo naglo ogreva.

Potegnil jo je za seboj na trdo ležišče pod leseno jadro, ponavljajoč edino besedo, ki so jo našle njegove misli v čutnem viharjenju. Bistra! Bistra! Globoka zasoplost je pričala o napetosti, ki se je hranila z ljubeznijo in nestrpnim čakanjem in se je zdaj sproščala skoraj z živalsko hotnostjo. Bistra, je šepetal, Bistra, vtem ko si jo je prisvajal s krčevitim stiskom, kakor da namerava tudi njej vsiliti nasladnost svojega doživetja.

Toda Eva si je želela, da bi prišla čimprej od tod. Zdaj, ko so se njene zahtevne sanje izpolnile do potankosti, ko se je lahko seznanila s skrivnostmi telesnosti, ne da bi se ob njih opila, se je je polotil nekakšen strah — kako priti čimprej domov.

Kaj je storila, kako daleč se je spozabila? To, kar se je z njo zgodilo, je bilo nepopravljivo. In če se razve, kaj lahko pričakuje — zaničevanje in posmeh, kjerkoli bi se pokazala.

Kakor hitro se je Filip ob njej umiril in so njegove roke popustile, je planila z ležišča in se spustila v reko. Filip se je komaj zavedel, kaj se dogaja, ko je Eva že plavala proti bregu, in s takimi zajemki, kakor da ima res povodnega moža za sabo. Slišala je še njegove pritajene klice — Bistra, Bistra! Zazdelo se ji je, da se je pognal za njo, tedaj ko je bila že na bregu in mrzlično iskala kose svoje obleke.

Ne da bi si jih utegnila nadeti, je potem stekla po kolovozu z grenkimi občutki novega spoznanja.

V tednu pred božičem je prilomastil na orožniško postajo lovski čuvaj Šimen in s svojim orgelskim glasom napolnil vse hišne prostore. Ko se je nekoliko umiril, so mu dali stol v pisarni orožniškega starešine in stoje čakali okrog njega, kdaj se mu bo posrečilo zanetiti tisto ožgano cedro, nad katero je kresal s starim vojaškim vžigalnikom. Sicer je bilo najvažnejše že povedano, da leži namreč tista Francozinja, Henrieta, ali kako se ji pravi, na pragu lovske koče mrtva.

Tako, pravite?

Vsekakor mrtva, pa naj je že ustreljena ali zaklana.

»Kolovratim po gozdu že od ranega jutra. Hodim za pritepenim srnjakom, ki ga je prineslo k nam od nekod z Logaškega, že kak teden ga iščem. Vsekakor moram iztakniti to žival, zaradi katere se prerekava z Gratzerjem. On pravi, da ne, da sem v zmoti, jaz pa pravim... Toda sneg je naletaval vso noč, le redko opaziš kakšno sled, in tako sem šel na slepo, še vedno lahko spazim kakšno kuno ali lisico, sem si mislil. V koči nisem imel nikakega opravka, ker se ni nihče napovedal za te dni, toda jaz grem ondot malone vsakokrat, ko sem na obhodu, ker je dobro, če se človek sproti prepriča, da ni kaj napak. Tokrat sem to že od daleč lahko ugotovil. Veste, da me je pretreslo! Vrata odprta na stežaj, ženska pa leži tam...«

»Pa menda ni bila sama?«

»Sama, če vam rečem!« Šimen je zamahnil s pipo nad negotovostjo, ker na to pravzaprav ni bilo mogoče priseči. »Lahko, da je bil še kdo. Prav lahko, da je bila še s kom in da so se ti raztekli po pomoč. Vrag znaj, kako je s tem, če ne vidiš sledu, zakaj sneg, ki je naprej in naprej...«

Starešina se je nestrpno prestopal. »Pa ni bilo prav nič videti ali spoznati, kaj se ji je zgodilo?« »Jaz sem videl že marsikatero žival ustreljeno ali drugače potolčeno, toda človeka...«  Šimen je odkimaval z glavo, vlekel in vlekel, da je znova zatlelo v pipi. »Toliko da sem se prepričal, kako je z njo, hočem reči, če bi ji lahko še pomagal.«

Starešina je naročil podnaredniku, naj se odpravi na vrhniško sodišče.

Kaj več podrobnosti Šimen ni mogel povedati, ker ga je le nekam preveč pretreslo, in v svoji zbeganosti je pomislil najprej na to, da mora obvestiti orožnike.

»In tako sem prišel najprej sem,« je rekel.

Tudi starešina je bil mnenja, da je bilo to najbolj pametno. Odpravili so se torej na kraj umora ali nesreče ali uboja, ali kako naj bi se temu reklo, zakaj nihče še ni vedel, kaj se je tam dogajalo. Starešina, postavimo, je spotoma prišel do zaključka, da bi se prav lahko pomislilo tudi na samomor. Če se rop izključi, potem ko roparji tako in tako ne bi imeli tam kaj iskati, če se torej to izključi... Starešina je imel svoja leta in svoje izkušnje; »in kolikor se jaz spoznam na takšne reči,« tako je imel navado reči, »boste videli, da je tu po sredi kakšna zamotana čustvena intriga. E, gospoda, veste, ta rešuje čisto na svoj način nekatere življenjske probleme, bi se reklo, po gosposko.« Tako je na glas razmišljal, vtem ko je bil mlajši orožnik mnenja, da bodo imeli opravka verjetno s čisto navadnim razbojništvom. Imate razbojnike, ki ubijajo za prazen nič, tudi lovski tat lahko zagreši takšno hudodelstvo.

»Bomo videli, bomo,« je rekel starešina. »Dokler se ne seznanimo s podrobnostmi na kraju samem, ni mogoče priti niti do približnih sklepov. Nemara se je zgodila nesreča. Čisto navadna nesreča ...« Brž ko so prišli do koče, pa se jim je marsikaj pojasnilo. Najprej to, da Henrieta ni bila ustreljena iz neposredne bližine in da je to storil moški — trenutno je bilo to najbolj verjetno — torej moški, ki je preživel noč s Henrieto, zakaj v pepelniku na mizi je pustil več cigaretnih ogorkov. Kdo naj bi bil neznanec, je bilo kajpak še vprašanje, ki pa ga ne bo težko razvozlati. Vsaj tako je menil starešina. »Boste videli,« je še rekel, »boste videli, da gre za sentimentalno zgodbo ali kaj podobnega.«

Tudi Šimen je bil zdaj podobnih misli, le da je po zaslugi svojih izostrenih čutov šel še nekoliko dlje kakor orožnika in bi bil lahko že z gotovostjo povedal, kdo je bil človek, ki se je mudil v koči s Henrieto. Posebej še kasneje, ko so na zasneženem kolovozu naleteli tudi na sled moškega obuvala. Pod hojo, ki je varovala nekaj korakov poti pred gostim snegom, je bil viden polovičen odtis škornja tovarne Bata. Utegnil bi biti škorenj strica Ivana, je pomislil Šimen, toda tega ni povedal na glas, prav tako kakor ni v koči na glas ugotovil, da so cigaretni ogorki verjetno ostanki Selarjevega Ivana. Gumijaste škornje je nosil še marsikateri, toda le redkokdo si je sam zvijal cigarete. Kar jih je Šimen poznal, kadilcev, se je samo še Selarjev Ivan zabaval s tem. Nobena tovarna, je dejal stric Ivan, nobena tobačna tovarna ti ne nareže takšne dišeče mešanice. Navadil sem se na močan tobak, v Alžiriji sem se bil navadil nanj, in tako...

Šimen je postal zaskrbljen. Znano mu je bilo, da je Francozinja omrežila Selarjevega strica, ali pa je bilo narobe, vrag znaj, kako je s tem; vedel je tudi, da se shajata v lovski koči. Sama, kakopak, in tajno, za hrbtom doktorja Gratzerja, tega domišljavega krofarja, ki se norčuje iz Šimnove nemščine. Človek bi mu privoščil še vse kaj drugega, ne le rogove! A da bi se Selarjev Ivan tako spozabil... tega ni bilo mogoče verjeti, ta nikdar ne zagori. Toda ljubezen je kakor božjast — če se te loti, te meče in meče, tudi če si iz hrastovine. Vendar Šimen ni bil tako nespameten, da bi se o tem pomenkoval z orožniki. S starešino še, z onim mlajšim pa... Le naj si ga poiščejo, si je mislil, le naj si ga najdejo, razbojnika!

Okrog gozdne hišice ni bilo najti nikakih sledov. Sneg je voljno prekril vse znake, ki bi mogli spodbuditi kakršnokoli ugibanje, in Šimen je bil mnenja, da se tudi s psom ne bo dalo kdove kaj pomagati. Prostor v koči jih tudi ni navdihnil z otipljivejšim domislekom, vsaj teh treh ne, ker drugačnih odkritij, razen tistih cigaretnih ogorkov, tudi niso našli. Vendar se starešina ni dal ugnati in ni bil voljan prepustiti vsega preiskovalnemu sodniku — bi se reklo prizadevanja s preiskavo in po vsem tem skoraj gotovega uspeha. Izkazati se v takšnem primeru bi bilo vse kaj drugega kakor zasliševati kmečke pretepače ali loviti lovske tatove. Zdaj, ko je bil samomor izključen in o nesreči ni bilo mogoče govoriti, se je tudi sam domislil Selarjevega strica. Slišal je bil nekaj o tem že pred časom, da je namreč Selarjev Ivan zapleten v zelo prijateljski in zaupen pomenek s Francozinjo, vendar takšni govorici ni hotel verjeti, preprosto zato, ker mu tako prijetnega razvedrila ni privoščil. Ni nujno, si je mislil, da mora pasti v naročje privilegiranemu prav vse najboljše. Mislil si je tako, zakaj Henrieta je bila res lepa ženska, Selarjev Ivan pa uglednejši kakor orožniški starešina na vasi. Dovolj razloga torej, da mu človek ni bil povšeči in da bi žandarska ambicija imela posebno zadoščenje, ko bi mogla spričo izbranca poudariti nadrejeni položaj.

Starešina se je odkril, otrl si je potno čelo in potem obrisal tudi notranjost tistega oklepnega pokrivala, ki mu bo prej ali slej — kakor je računal — prav gotovo oplešivilo glavo. Nova misel ga je naravnost poživila, tako da je skoraj razveseljen zastopical po snegu; ta hip šele pa mu je prišlo na pamet, da vse to tapljanje okoli koče ni najbolj razumno, ker so s tem zabrisali še poslednjo sled, ki bi se le morda našla v snegu ali pod snegom. Sodnik nad tem ne bo najbolj navdušen, in bo dal to tudi razumeti.

Šimen se je odločil, da bo šel.

»Grem,« je rekel. Zategnil si je pas, si popravil puško in stopil po gazi. Toda starešina je zaklical za njim.

»Čujte no, Šimen!«

Sam ni vedel, kako naj ravna in kaj naj bi ukrenil. Ta, ki ga bo podnarednik pripeljal z Vrhnike, bo gotovo nekaj boljšega in bo iz svoje važnosti delil naokoli same duhovite ugotovitve in očitke. Tod okrog koče — to bo slišati najprej — kakor da vodi preiskavo trop živali. Uboga žandarska para pa naj se znajde. Če grem zdajle od tod in pustim svojega jalovega pomočnika samega, bi to ne bilo prav tudi po pisanih navodilih; če ostanem... ja, se bo reklo, ja, dragi starešina, vi sumite nekoga, na voljo vam je celo nekaj indicij, vi pa capljate tod okrog in kakor po naročilu uničujete morebitne sledove, namesto da bi lovili krivca...

»Torej, Šimen,« je rekel starešina pritišano, ko je bil tik ob njem. »Kaj menite vi o vsem tem? Vi ste skoraj stalno v gozdu, in naj me zlomek, če se vam nekaj ne dozdeva. Prav lahko bi mi zaupali, če se vam kaj dozdeva.«

Spričo resnega in nepodkupljivega obraza lovskega čuvaja si starešina nikakor ni upal iti predaleč ali izgovoriti kakšno ime, ker bi imel zaradi tega lahko še preglavice, hude težave. Še hudičeve preglavice, si je dejal, če bi se izkazalo, da je resnica drugačna. Šimen se je ustavil v drži človeka, ki sicer razmišlja o vsem tem, od katerega pa ni pričakovati, da bo rodil kako razodetje. Zato je starešina popustil in poprosil Šimna samo, naj zadeve ne razbobna okrog, ker bi to samo koristilo krivcu.

»Ali ste namenjeni v dolino?«

»Ne,« je rekel Šimen, »domov moram.«

In je šel svojo pot, ki pa ga je vodila v dolino in naravnost k Selarjevim. Moram vendar obvestiti človeka, si je rekel, da se bo vedel ravnati.

Prav tako je razmišljal tudi starešina. Da ne, pravi. Da ne bo šel v dolino. Domov moram, pravi, v resnici pa bo šel naravnost k Selarjevim in o vsem govoril s človekom, da se bo vedel ravnati.


Sedeč na pogradu, je Filip vlekel nase presušeni škorenj, ko so se odprla vrata. Na prag je stopil neznanec, ki se je pač bril samo ob nedeljah, zdaj pa je bil petek, in tako...

»Dobro jutro,« je rekel. »Ali biva tukaj Zalaznik?«

Filip je gledal nezaupljivo in se na hitrico ni znal odločiti, kaj bi bilo bolj pametno, čolnarja izdati ali ga zatajiti.

»Zalaznik, pravite?«

»Zalaznik. Vid Zalaznik.«

Filip je za pedenj odprl okno za svojim hrbtom in zakričal v mrzlo jutro.

»Čuješ?«

»Čujem.«

»Po tebi sprašujejo!«

»Kdo?«

»Žandarji!«

Čolnar Vid si je dal opravka ob reki s primrznjeno verigo; pripravljal je čoln za pot na Vrhniko. Preden se je odpravil v hišico, je v naglici preletel svoje zadnje gozdne poti. Prav ne, nikjer ni videl vrzeli, skozi katero bi ga bil mogel spaziti kak orožniški podrepnik.

»Hudič,« je momljal, »hudič naj vzame vse logarje in žandarje.«

»Počasi, počasi,« je reklo na bregu.

Čolnar je zagledal tamkaj neznanega človeka, ki se je iz kosmatega obraza smejal njegovi slabi volji.

»Ali ste vi Zalaznik?«

Tujec se je spustil po bregu in mu dal košček zganjenega papirja.

»Od Ivana Selarja,« je rekel.

Čolnar Vid je gledal še bolj nezaupljivo. Kaj pravi? Selar? Hotel je imeti pojasnilo, toda neznanec se je že obrnil; skušal je oditi, ne da bi še katero rekel; na bregu pa se je ustavil in vprašal čolnarja, kako je z vlakom proti Ljubljani. Ali mu lahko pove, kdaj odpelje naslednji.

»Nekaj čez enajsto, potem imate še enega ob dveh popoldne. Ali ne bi počakali v bajti, dobro hruškovo žganje imam. Pa tudi avtobus je med vlaki. Ali ne bi?«

Ne. Človek ni utegnil, imel je še drugačne opravke; dvignil je roko v pozdrav in jo mahnil proti Bistri.

Ves ta dan se iz čolnarja Vida ni dalo zvleči kaj več kakor j a ali ne. Filip si je sprva prizadeval, da bi ga spravil v boljšo voljo, toda čolnar je gubal čelo in se od časa do časa zagledal v daljavo, ne meneč se za čoln, ki mu je uhajal na sredo reke. Poglej ga, čuka! Ali mu je prišel oni oznanit zadnjo uro? Filip je požvižgaval, pel šaljive verze, ki so se stekali v pripev:

Al' je čudo, al' ni čudo, čudo mora bit...

Toda čolnar Vid se ta dan ni dal premakniti.

Na povratku z Vrhnike, kjer sta pod opekarno pustila čoln, sta nekaj časa pešačila; potem ju je dohitela vprega z gozdnim koncem na saneh, in na mah sta bila v Bistri. Toda premražena in smrkava, tako da se nista imela za kaj zahvaljevati okožuhanemu vozniku, ko sta odskočila pred Selarjevo hišo. Hu, mamka božja, sam mraz, po žepih in v škornjih sam mraz in sapa pred obrazom, kakor da bi človek smodil viržinko!

Pri Selarjevih sta šla naravnost v trgovino, tja pač, kjer je bilo najbolj toplo in kjer so se domačini pozimi najraje zadrževali. Od zidov j a, zadelanega z lesenimi policami in očrnelimi predali, ni vel hlad kakor po drugih prostorih; za ogretost pa sta skrbeli železna pečica in popita žganica. Bila je tako razgreta včasih tista Selarjeva trgovinica in tako glasna, da se je kmečka ženica raje odrekla cikoriji in se vrnila, kakor da bi stopila v tisto osišče, »kjer jih napuh kar razganja, dedce pijane«.

Toda teh nekaj tednov, kar ni bilo strica Ivana, tudi možatenja ni bilo več pri Selarjevih. Vse je nekam otopelo, kakor oče Matevž, ki je samo kimal in pritrjeval, če je kdo govoril vanj. Tako, tako... Edini, ki je še ohranil prisebnost, je bil hlapec Ivan. Ker pa v hiši tako in tako ni mogel imeti besede, so se ženske zatekale po nasvete na dvorišče, v hlev ali na senik, tja pač, kjer bi se Ivan mogel najti.

Ali slišiš?

Kaj ne!

Ivan je bil vedno na voljo, miren in premišljen, tak, kakor se je z leti vzgajal ob stricu Ivanu. Zdaj je bila zima. S Štefko sta lahko skrbela za živino prav tako vestno, kakor je Bistra vodila trgovino; toda sodi, ti so se praznili, in tam se resda ni spoznal nihče razen strica Ivana.

»Kaj praviš, Ivan? Kako bomo s tem?«

O, nič lažjega!

Obrniti se je bilo treba na Babnika, na človeka, ki ga je stric Ivan najemal za prevoze vina s Sušaka. Ivan je storil tako, in v dveh dneh so pri Selarjevih točili novo dalmatinsko vino — prav takšne sorte in po prav takšni ceni.

»Kaj ne,« se je smejal Ivan, ko sta se vrnila s poti. »Babnik, ta pozna pot in sode in pijačo in ceno, in kakor se mi dozdeva...« Ivan je vsekakor moral biti nekoliko omrežen od dalmatinske kaplje, ker bi se drugače ne izluščil iz svojega stroka in bi ne povedal, da »se Babnik, kakor se njemu zdi, prav dobro razume tudi z gospodinjo dalmatinskega podruma«.

Pri Selarjevih so zelo občutili odsotnost strica Ivana, vendar se je še vse gibalo po ustaljenih navadah in brez večje škode. Razen žage, ki se je nihče ni upal pognati na svojo odgovornost, in Eve, Evice, ki se je zdaj vozila na predavanja v Ljubljano in ki se je tudi nihče ni upal posiliti s kakšnim delom.

Toda ta hip je prihitela od nekod, bodisi da jo je prineslo naključje, bodisi da jo je čolnarjevo robantenje spomnilo na Filipovo navzočnost. Prišla je, živa in izzivalna in je, ne da bi se ozirala na čolnarja, iskala v Filipovih očeh in v njegovem obrazu vsaj najrahlejše znamenje naklonjenosti, če že ne razvnetosti čustev.

Filip se je zagledal v žive, zavajajoče oči in v prikupni obraz, ki mu še taka vznemirjenost ni mogla pordečiti lica. In ker Eva ni umaknila pogleda, je tistih nekaj hipov nemega stika zdramilo v njem ne le spomin, temveč tudi vse tiste vznemirljive občutke iz poletne noči, preživete v čolnu na reki. Ko je pohlepna telesnost omamila plemenita čustva in jim ni dala, da bi spoznala prevaro; ko ob kasnejšem nenadnem spoznanju ni mogel premagati objestne potrebe, da razglasi moč svojega fantovstva, ki mu podlegajo najlepše samice... z živalskim krikom v poletno noč nad tiho, temačno reko! Ali je kdo že doživel kaj takega! Lahko da, toda Filipovi nezrelosti in neizkušenosti je tisto nenavadno, smelo doživetje spodneslo trdnost nekaterih prepričanj, ki so mu doslej oblikovala žensko podobo. V Evini odločitvi bi bil brez pridržka videl hotništvo, da mu ni, dekle radoživa, tako nepremišljeno, tako živalsko, tako... brezskrbno podtaknila svojega devištva. V vsem tem res ni bilo ljubezni, take, ki ji je poljub simbol in pečat in ki se iz njene nežnosti samo zaradi življenjske nujnosti rojevajo otroci. Takšno nagnjenje ga je pritegnilo in priklenilo k Bistri. V tem je čutil in videl ljubezen — v iskrenosti oči in smeha, v tem je bila ljubezen. Ljubezen je bila v zadržanosti in istočasni voljnosti, ko se mu je prepuščala nezahtevno, vdano, suženjsko kakor v vzhodnjaškem patriarhalnem despotstvu. V tem je bila ljubezen po njegovi nedozoreli presoji, ki pa bi mogla v trenutku zaobrniti vlogi. Bil bi pripravljen pasti na kolena, da bi si jo znova pridobil, če bi mu takšna ljubezen obrnila hrbet, kakor bi bil pripravljen ubiti tekmeca, ki bi mu jo hotel speljati. Mislite, da ne? Nikdar! Filip bi tega nikdar ne priznal. O, bil je še zelo zelena in nevzgojena samoraslost! V popolni oblasti hipnih nagnjenj, vendar daleč od zla spričo slabičevske čustvenosti, ki mu ni dopuščala udariti s tolikšno močjo, da bi nasprotnika bolelo. Toda to podobo svojega bistva je Filip skrbno prikrival navzven z možato mrkostjo, kolikor je je seveda zmogla malone golobrada mladeniška mlečnost.

V takšno zmedo gledanj in dojemanj je nehoteno padel kamen grešnosti in dodobra vznemiril mlado dušo. Eva. Le kdo ji je pritaknil to nežegnano ime in jo s tem pooblastil, da je ravnala s človekom še slabše kakor prvobitna zvodnica z Adamom. Le kdo! Baje stric Ivan. Bistra je vedela povedati, da si je Evo izmislil prav on.

Zdajle je nekaj rekla. Vprašala ju je, kam sta namenjena. Odmaknila je pogled, in s tem je ugasnil žar, ki je zanetil v njem pohlepno slo, če se ji je zazrl v zelenkaste oči. Ko pa se je obrnila, da bi jima stregla, mu je postalo jasno, da ga do takšne prizadetosti ne zavaja njena navzočnost, temveč živost spomina na pravljično doživetje z mokro najado, ko je v njem zagorelo in se napelo vse, kar je bilo poltenega. Poslej se je Filip umikal njenim pogledom, prav tako kakor ob vsakem srečanju po tisti poletni noči. In ko Bistre le ni bilo na spregled, se je spremenil v pusteža, ki ga je v dekliški družbi mogla razgibati samo pijača. Čolnar Vid je bil tako in tako že zamorjen ta dan, in tako so se ločili vsi trije nezadovoljni z nocojšnjim večerom.

Ker pa je zmrzal oskorjila sneg in je mesec pobelil ravan, je bila hoja proti reki pravi užitek. Pod škornji je žvižgalo in spodbujalo človeka, tako da se je Filip nekajkrat spustil v tek, pa tudi čolnarju so tisti trije fraklji ruma pri Selarjevih pognali živahnejšo kri po žilah. Juhuhu je zategnil ter se pognal za Filipom. ...uhuhu, je odmevalo v gozdu nad železniško progo, kjer se je v snegu plašila divjad, ki je morda poznala glas divjega lovca.

V bajti sta čolnar Vid in Filip še naprej preizkušala svojo vzdržnost. Ruma sicer ni bilo pri hiši, toda hruškovo žganje je bilo kakor nalašč za žejo, ki jo povzroča dvajset stopinj mraza pred pragom. Sedela sta vsak na svojem pogradu ter modrovala. Nacejala sta se s hruškovcem, gledala v petrolejko na podstavku pred pečjo in ugibala o marsičem, dokler jima ni zmanjkalo prediva. Tedaj je čolnar pokazal Filipu tisti listek, o katerem Filip še nič ni vedel.

»To ti je torej prinesel.«

»Da, to mi je prinesel,« je rekel čolnar. »To. In zdaj naj čolnar Vid to razvozlava.«

Filip je bral s počasnostjo in premislekom, vendar razločno.

»Ključ je v goščavi. V knjigi ob katalogu je listek. Vzemi in uniči. Molči o vsem. Sumim moža.«

Filip je dvignil pogled in se zagledal v čolnarja.

»Kaj je to?«

»To je njegova pisava, Ivanova pisava. Pravi, da je ključ v goščavi, to mi je znano. Ključ je v trhlem gabru v živi meji tik pod lovsko kočo. Vem zanj, že ves čas vem zanj, odkar se je shajal s tisto čarovnico.«

»Kaj veš?«

»Za tisti ključ.«

»In potem?«

»Potem pravi, da naj uničim nekakšen listek. Kje naj ga vzamem? Kakšen listek?«

»V katalogu vendar,« je rekel Filip.

»V katalogu? In kje naj bi bilo to?«

»V lovski koči. Tam imajo verjetno kakšne knjige...«

»Knjig? Ho, nekaj polic!«

»Torej... Med knjigami bo tisti katalog. Saj piše — v knjigi ob katalogu je listek, vzemi in uniči.«

»Ali katalog?«

K vragu s takšnim govorjenjem! Filip si je spet prebral tisto skopo sporočilo. Vzemi in uniči. Sumim moža. Nekaj časa je premišljal, potem je skušal iz žganične omotičnosti izluščiti zrelo misel.

»Vid!«

»Kaj je?«

»Ivan misli, da je baronico ubil njen mož.« »Gratzer?«

»Kajpada, Gratzer!«

Poldrugo uro zatem je šla čez zasneženo Barje brlivka in z njo dve senci. Reksa sta morala pustiti v bajti, ker bi jima lahko prekleto škodoval, če bi se oglasil ob nepravem času. In to bi Reks prav gotovo storil, čeprav je bil pameten pes. Krenila sta čez cesto v strmec, potem čez progo navkreber po zasneženi stezi, dokler nista dospela do lovske koče. Čolnar Vid je šaril po gabrovi seči, vtem ko mu je Filip skušal z lučjo pripomoči v tem trudu. Ko se je našel ključ, sta stopila v kočo z občutki ljudi, ki vdirajo v maščevalno grobnico, nad katero visi prekletstvo duhov.


Zima se je ustavila in prisluškovala. Prav tako se je zdelo, ker je vse naokrog molčala ena sama motna belina. Snega je bilo toliko, da se je moral človek nasmehniti, če je pomislil, da bo tod še kdaj raslo žito in trava in in cvetje. Banovinsko cesto pod gozdom so orala spremenila v deviško belo strugo, ki jo je le tu in tam onečedil kak kravjek. Jezdeca v strugi si prav lahko zamenjal za pešca, tako visoko je bil snežni breg nagrmaden.

Filip je hitel na postajo.

Po vsem, kar je doživel včeraj, je čutil potrebo, da se s kom pomeni, s takim, ki je daleč od teh dogodkov in ne pozna vanje vpletenih ljudi. S Kosom torej in Slakom in Kraljičem. Kakopak s temi, ki so mu bili prijatelji v tej deželi, poleg čolnarja Vida edini prijatelji.

Že ko sta se vračala v bajto, je bilo treba čolnarja ponekajkrat počakati, ker se je ta zlomek moral prav ustaviti, da je še kaj dodal mislim, ki mu nikakor niso šle iz glave. Mučile so ga in zaustavljale na povratku, in samo zato, da bi mogel Filipu dopovedati, kdaj je bila Francozinja ustreljena.

Kakor da bi imelo to kak poseben pomen zanj in za Filipa!

»Nič ne rečem,« je govoril čolnar in znova postal na snežni ravni.

Mrazilo ju sicer ni; razgreta sta bila od hoje, pa tudi od požirkov iz čutarice, ki jo je čolnar vzel s seboj — namesto Reksa, je rekel. S to čutarico je zdaj mahal in dopovedoval.

»Nič ne rečem, toda človek mora biti prav zamujen, da se česa takoj ne domisli.«

»Saj si se,« je rekel Filip.

Tisto jutro, ko je bila Francozinja ubita, je čolnar Vid hitel iz hiše za hišo in izza hiše v hišo z naročajem šote. Počilo je v gozdu tako močno in razločno, da ga je pridržalo na pragu in je pomilovalno zagodel: »Kaj strelja sove, templjanec?«

Nad progo je pogosto kaj počilo, zdaj v kamnolomu nad Verdom, zdaj v gozdu. Toda ob tej uri... In čolnar je naglo zaprl duri, zakaj bil je tak, kakor je skočil s pograda, zunaj pa zima in mesečina. In tako je tudi nocoj dopovedoval Filipu, da je moral biti prav tisti strel, ki je pokončal Francozinjo. In naj ga zlodej vzame, če ne, kajti bilo je temačno; saj je bilo temačno še potem, ko sta prisopihala vlaka.

»Kaj naj bi bil torej streljal v tisti mračini?«

»Prav nič ne,« je rekel Filip. Poleg tega je snežilo. Bil je pripravljen na vsak kompromis, ko bi le čolnar Vid stopil nekoliko bolj živo, kajti Filip je bil zlačnjen in je komaj čakal, da se zapreta v bajto. V peči je gorelo, v zidni omarici pa je bil še cel hlebec kruha in kos slanine.

Potem sta kurila; kuhala sta si čaj in se pogovarjala pozno v noč.

Gratzerjevi so imeli v koči lično majhno knjižnico in kataloga ni bilo težko najti. Brošura je bila pisana v gotici, in čeravno zaradi tega ni bilo treba znati nemščine, je čolnar Vid venomer ponavljal: »Pa ti gre in ti napiše — listek je v katalogu, kakor da je zajec v grmu. Še dobro, da si bil tukaj, še dobro, da sem se lahko s teboj pogovoril.« Bolj zato je ponavljal vse te besede, bolj zato, da bi potešil slabo vest spričo ostrega sporočila strica Ivana — molči! On pa... toda kako naj bi si drugače pomagal!

Tudi na listku, ki sta ga našla v katalogu, je bila pisava strica Ivana: Mila moja. Nisem te hotel buditi. Ostani. Pod noč se vrnem.

Stricu Ivanu, kakor je vse kazalo, je bilo mnogo do tega, da bi odpravil pričo svoje prisotnosti v koči. Navsezadnje je bilo zdaj vsem znano, da je zahajal tjakaj; odkar so ga priprli, je bilo to vendar vsem znano. Filip je razmišljal gredoč, zakaj je bilo stricu Ivanu toliko do tega da se listek uniči. Tisti listek v katalogu bi ga bil seveda izdal, toda sedaj tako in tako vsi vedo, da je bila Francozinja njegova ljuba. Pravzaprav nič ne vedo, zakaj doslej mu še nihče ničesar ni dokazal. Toda to je njegova stvar in naj si s tem sam beli glavo. Razen seveda, če je resnica drugačna, takšna, kakor zatrjuje stric Ivan, češ da je Gratzer morilec svoje žene. To je bil pravzaprav povod, da se je Filip tako naglo namenil v Ljubljano. Brž ko je prebral besede na tistem sporočilu, ga je ta trditev najbolj prizadela in prevzela. Stric Ivan je nemara čisto nedolžen človek, in je treba zločinca šele iskati in najti; nemara je res hodil k baronici, čolnar Vid ve to zanesljivo, nima pa nič opraviti z zločinom. Čeprav sta se gledala spod čela, je Filip iz srca želel, da bi bila resnica takšna. Čeprav si nisva dobra, bi želel, da bi bilo tako, si je rekel in se s tem tudi že odločil za takšno resnico. Navsezadnje, navsezadnje!

Ali ne bi bil moral tudi Filip na dan s kakšnim nerazrešenim vprašanjem? Glede tistega ključa, denimo, v gabrovem skrivališču. Henrieta, če se vzame, ta ni utegnila zaklepati koče ne spravljati ključa v skrivališče, ker je izkrvavela prav tam, skoraj na pragu. Tako se je vsaj govorilo. Le kako, pri vragu, si je stric Ivan tolmačil vse to? Henrieta je vendar umrla v koči!

»Saj so vsi vedeli zanj,« je rekel čolnar. »Tudi Gratzer, tudi Šimen je vedel zanj, za tisti ključ, vendar ga nihče ni uporabljal in tako je rjavel tam. Razen strica Ivana kakopak. In tako je rjavel tam in čakal, če bi se kdo od Gratzerjevih znašel kdaj v zadregi, brez svojega ključa, postavimo, ali ob kakšni drugačni nerodnosti. Tudi jaz sem zvedel zanj po nerodnosti...«

Od tega trenutka dalje je bil Filip prepričan, da stric Ivan ne more imeti nič skupnega z zločinom. Nekaj drugega, seveda, pa so bile oblasti. Teh nihče ne bo mogel prepričati o nedolžnosti človeka zgolj na podlagi sporočila, ki ga je za čolnarja Vida dal iztihotapiti iz ječe. Listek pravite? O, to je zelo premetena poteza, vredna človeka, ki zna razmišljati. Imenitna zamisel, res. Tako bi verjetno govorila oblast, toda pravice ni mogoče ujeti v takšno zanko!

Z vsemi temi svojimi domisleki in pomisleki je Filip sproti bremenil čolnarja Vida, ki je stežka sledil njegovim razpletanjem in bi bil raje vso to morečo zadevo prepustil sodniji. Bilo je nekam prezamotano razpoznavati se v Filipovem zagotavljanju, da je bil listek v knjigi ob katalogu, kakor tudi da je sporočilo iz zapora najzgovornejši dokaz, da stric Ivan pri tej grdi reči nima deleža. »Določeni so za to na sodniji in plačani,« je rekel čolnar, »pa naj se s tem ukvarjajo.«

»Toda sodišče si pomaga s pričami. Opira se na njihove izjave in izreka čestokrat hude obsodbe prav na podlagi pričevanj. Hude kazni,« je poudaril Filip, »ali pa oprostitve. Mislim, da bi stricu Ivanu lahko pomagala.«

»Lahko,« je rekel čolnar. »Tole sporočilo bom odnesel sodniku takoj jutri.« Čolnar Vid se je priklonil in pomolil Filipu tisti nesrečni košček papirja, na katerem je pisalo: Ključ je v goščavi, v knjigi ob katalogu je listek, vzemi in uniči, molči o vsem, sumim moža. »Sodnik bo planil pokonci. O, vi ste, čolnar Vid Zalaznik in Ivan Selar, pravite, vam je poslal tole sporočilo? Ja, kajpada, seveda, takoj ga je treba spustiti...«

Toda Filip se ni dal ugnati jedki čolnarjevi norčavosti. Z vso resnostjo je povedal, da ima stric Ivan verjetno svojega odvetnika, »in tega, tako si mislim, tega bi bilo treba o vsem obvestiti.« Čolnar Vid je položil prst na usta in razširil oči. »Molči,« je rekel, »molči! Ali ne pravi tako?« Seveda, morala se bosta držati navodil strica Ivana. Sicer pa... Nemara je bil prav listek dokaz krivde, ali kaj...

Zdaj je hitel na postajo, da bi se v mestu čimprej sestal s svojimi znanci. Vedel je za nedolžnega človeka v ječi in za morilca na svobodi in se je hotel o tem z njimi posvetovati. Vsi trije so bili nekaj izrednega v njegovih očeh, starejši, razumnejši, bolj izobraženi in zelo kritični do vsake ugotovitve. Zelo je bil radoveden, kako bodo sprejeli vest.

Filip si je izmenoma grel zdaj desni zdaj levi uhelj, da bi mu robovi ne pomrznili, pa je komaj slišal zvončke, ki so pricingljali za njim, zimske zvončke na pološčenem jermenju, z vsem, kar spada zraven — z živahnim vrancem in lahkimi sanmi. Prvo, kar je zaznal, ko je zadržal korak, da vidi, kdo se vozi, je bila oranžna čapka, nekoliko postrani nataknjena na dekliški glavi. Vranec se je ustavil tik ob njem; na poti ni bilo opaziti človeka, in tako se je mogel Filip brez obzirnosti in brez zatajevanja čustev zagledati Bistri v obraz tudi ob tem svetlem dnevu. »Kam greš?«


Filip je povedal, da na vlak. »V Ljubljano?«

»Da, tja grem,« je rekel in prilil še nekaj krvi rdečici, ki je zaradi mraza gorela obema na obrazu. »Če hočeš na sani,« je rekla in povedala, da gre na Vrhniko.

Njen glas je bil v tej zračni tišini še bolj čist kakor v Selarjevi hiši, vendar manj odločen, manj glasen — zaradi rahle zadrege, ki ji v naključnem srečanju ni dovolila, da bi se vedla sproščeno kakor na stari žagi, kjer sta se shajala vedno v temi in govorila šepetaje in kjer se mu je prepuščala hote in brez vsake sramežljivosti. In kako naj bi se človek ne sramoval podnevi zaradi vseh tistih prepovedanosti, katerim se vdaja v temi.

Smučavo vozilce je bilo skoraj na tleh, Filip pa je bil na vzmeteh — prav lahko bi preskočil te igračaste sani. Škoda res, da mu Bistra ne naroči kaj v zvezi s konjem, s tistim njenim vrancem; prijel bi ga za uzdo in tekel z njim vse tja do Vrhnike. Škoda, res...

Tako mu ni preostalo drugega kakor oprezno pritegniti dolga stegna na tesnem prostoru, da bi voznici ne bil preveč v napoto. Bistra se je nekoliko odmaknila in dvignila debelo odejo, s katero je bila povita. Vrgla mu jo je čez kolena, kar je spravilo Filipa še ob tisto malo možatosti, kar je ostane človeku, preden se znajde z žensko pod istim pokrivalom.

»Ni treba tega,« je rekel, »ni treba.«

Toda Bistra je bila zaskrbljena. »Na saneh je mrzlo,« je rekla in skoraj zahtevala, naj se stisne k njenim nogam, k njenim stopalom, pod katerimi je imela dva segreta zidaka.

»Na saneh je drugače, kakor če človek pešači. Z Vrhnike se vrnem popolnoma premražena. Včasih moram s sani, da mi ne odmrejo stopala. Sinoči je bilo dvaindvajset stopinj pod ničlo.«

»Tako?«

Filipu ni bilo niti najmanj do mraza. Iskal je z roko za njenim plaščem, in stisnil bi jo bil k sebi, da nista srečala nekaj mladih kričal, ki so hiteli v šolo.

»Tako?« je rekel.

»Da. Stric Ivan ima na oknu toplomer, in tako...«

Spomin na strica Ivana je Bistri vzel besedo. Filipu pa je omemba strica Ivana vrnila vso resnost, ki mu jo je spodnesla dekliška prisotnost. Z veliko skrbjo v glasu je vprašal, kako je prišlo do tega, da so obdolžili prav njega, strica Ivana.

»Slišal sem, da se je to zgodilo zaradi logarja,« je rekel. »Toda to ni res,« je rekla Bistra.

»Ljudje nekaj govorijo, da je logar odkril sledove v snegu, toda to ni res. Šimen je prišel k nam še tisto dopoldne, in govoril je s stricem Ivanom. Potem so prišli orožniki, češ da so našli nekakšne dokaze in sledove. Ne pa da bi bil Šimen...«

»Torej so se res našli dokazi?«

»Starešina pravi, da so se našli v snegu sledovi škornjev strica Ivana.«

»Dobro, toda vsi puščamo sledove obutve v snegu.«

»Toda starešina pravi, da so našli sledove škornjev strica Ivana na stezi iz vasi proti lovski koči. Iz Bistre proti koči.«

»Tako?«

»Da.«

»Toda tisto noč je naletavalo. Vse je zamelo, tako so govorili.«

»Ne vem.« je rekla Bistra polna negotovosti. »Starešina pravi, da so naleteli na tiste sledove na stezi...« je zganila z rameni. Pogledala ga je polna obžalovanja, da ne more ustreči njegovi radoznalosti spričo brižnosti, ki jo kaže za strica Ivana.

»To naj bi bilo torej eno izmed znamenj. In drugi dokazi?«

Bistra se je pomišljala, potem je znova zganila z rameni. Ni rada govorila o tem, to je bilo očitno. »Ne vem,« je rekla z negotovostjo. Kaj vse so govorili tiste dni! Mar Filip nič ne ve o tem?«

Ne, Filip ni vedel kaj več kakor to, kar sta doživela in o čemer sta se menila s čolnarjem. »Stric Ivan je tisto jutro spustil konja na napajališče zelo zgodaj. Takrat, pravijo, ko se je zjutraj vrnil iz gozda.«

»Kdo pravi?«

»Vsi,« je rekla Bistra razočarana. »Stric Ivan je spustil tisto jutro oba konja na napajališče. To sicer ni bila njegova navada, in po tem so spraševali orožniki. Kako da je prav ta dan on napajal konje, če ni nikdar vstajal tako zgodaj in če je bil to vsakdanji hlapcev opravek. Tisti dan pa...« »Ali ga je kdo videl?«

»Ne da bi ga videli,« je rekla Bistra, »toda sosed ga je slišal. Tudi Hana ga je slišala, ko je priganjal konja. Hladnik vstaja vsako jutro prav ob takšni uri...«

»Kateri Hladnik?«

»Sosed, mislim. On in Hana vstajata ob pol sedmih, ker mora Hana na vlak. Hana je poštarica v Logatcu, in tako se vozi tjakaj z jutranjim vlakom.«

»Hana?«

»Da.«

»Ta je Hladnikova, si mislim.«

»Da, Hladnikova hči.«

»In ta Hana se lepo vozi v Logatec z vlakom in vstaja ob pol sedmih, da ne bi zamudila vlaka?«

Bistra je gledala začudeno tega svojega Filipa, ki se je na mah tako vzveselil in ji vzel vajeti iz rok. Vranec je planil po snežni strugi, kakor hitro je začutil drugačen prijem, in razposajeno opletal s črno grivo, kakor da ima poseben užitek z razsajanjem vseh tistih zvončkov, ki so mu jih obesili okrog vratu. Filip je bil navdušen nad iskro živalico; s takšnim konjičem in s takšnim dekletom bi se peljal v deveto deželo, toda ponos, prikrojen po osebnem okusu, mu ni dopuščal, da bi se vozil skozi vas takole z žensko pod istim kocem, kar bi izpostavilo njega posmehu, njo pa opravljanju in jedkemu gruntarskemu duhovičenju. Tik pred Verdom ji je vrnil vajeti ves razigran jo je stisnil k sebi in brez besed odskočil z drvečih sani.

Filip je bil srečen, ko je zvedel, da je Kos dobil honorarno mesto na neki šoli v Novem mestu. Pomisli, je vzklikal Kraljic in kazal svoje velike zobe, plačeval ga bo banovinski bednostni fond, in profesor se še ni odločil, v kateri novomeški vili naj bi se nastanil. Na drugi strani pa je bil Filip močno razočaran ob misli, da ga ne bo, prav njega, na čigar mnenje se je najbolj zanašal.

O, le počasi, ali ni jutri nedelja?

Nedelja!

Torej pride! Vsako nedeljo pride v Ljubljano.

In tako so ves naslednji dan prebili skupaj. S postaje, kjer so pričakali Kosa, so krenili v menzo, vsi s polnimi usti pripovedovanja in polnim naročajem novih dogodkov. Toda novica, ki jo je prinesel Filip, je bila posebnost.

Slak je takoj postavil hipotezo o morilčevi psihofizični podobi, ljubosumnostni delirij užaljene in zapostavljene veličine, pri katerem na zunaj sploh ni razpoznavnih znakov nevarnega patološkega nagnjenja. Hipoteza, ki bi seveda obveljala samo v primeru, če bi bil storilec rogonosni pridrug. »Odkritje individuuma s takšno patološko taro,« je dalje tolmačil Slak, »posebno če v svoji obsedenosti zdrkne v zločin, je ponajvečkrat hudičevo zamotana zadeva.«

Ko je Filip ponovno omenil Gratzerja, se je Kraljic zamislil.

»Ali ta Gratzer trguje z lesom?«

Filip tega ni vedel zanesljivo.

»Bogat človek, ohol človek,« je rekel. Potem ga je opisal in povedal, da hodi vedno v lovski obleki. »Nadut nemčurski kozel,« je rekel Kraljic.

Toda Kos je bil mnenja, da bi morali nekoliko bolj krotiti svojo impulzivnost. »Do užaloščenega vdovca,« je rekel, »do takega bi morali biti nekoliko bolj spoštljivi.«

Proti večeru sta profesor in Filip znova odpotovala. Kos proti Novemu mestu, Filip na Vrhniko. Slak in Kraljic, ki sta ju spremila na postajo, sta se vrnila v kavarnico Pri školjki, kjer sta se nekam preresno zapletla v diskusijo o justični zmoti. Do akademskega razpravljanja je seveda do vedla konkretnost primera, ki jim ga je bil prinesel Filip; od tod do stvarnih zaključkov pa ni bilo daleč, še posebej, ker se je Kraljic v besedovanju vedno znova vračal h Gratzerju.

»Vidim,« je dejal Slak, »prav zdi se mi, da ti je tale Gratzer še posebej pri srcu.«

»Falota ne poznam, toda moj nekdanji sošolec in prijatelj Legiša mi ga je čestokrat omenjal, ker mu je inštruiral sina. To je bilo lani ali predlanskim,« se je skušal spomniti Kraljic. »Sicer pa je tudi kasneje še hodil tja, ker sta z gospodinjo rojaka. Grem na klepet z našo Marjanco, je pravil. V resnici pa se je vračal tja, da se je najedel. Ne vem, če hodi še. Moral ga bom povprašati.« Kraljic je otresal z glavo. »Kozel, vsekakor nemčurski kozel. Tako mi je dal razumeti Legiša.«

To je bilo v nedeljo.

Ko sta se v četrtek znova sešla Pri školjki, Kraljic ni imel posebnih novic. Legiša ni več zahajal h Gratzer j evim in je le poredko srečal koga iz družine, fantiča ali kakega posla. Za baroničino smrt je Legiša vedel, bil je celo na pogrebu. Gratzer j a niti ni bilo doma in je v vsej naglici pripotoval iz Avstrije.

Čolnar Vid je kuhal kosilo. Bil je dan pred Božičem, lep sončen dan, tlakovan s snegom in obsijan z iskrivim bleskom, toda čolnar Vid ni bil zadovoljen z njim. Nekaj dni prej se je bil zaklel, da bosta za božič kuhala in pekla najmanj zajčje truplo, kakor je imel navado reči, če že ne bo srnica. Toda z divjim lovom ni bilo nič. Namesto tega je v veliki črni ponvi čemajžil narezano slanino in s skrbjo ogledoval in težkal dvoje jajc na dlani. Dve jajčeci, si je rekel, dve, ko bi jih bilo treba pet, šest že samo za njegovo ješčnost.

»Morala bova na Vrhniko. Eden bo vsekakor moral tjakaj. Nocoj je sveti večer, midva pa brez vsake zaloge.«

Potem, čez čas, ko se Filip le ni oglasil, je rekel: »Na povratku bi se lahko ustavila v Bistri.«

»Tam ne bo žive duše,« je rekel Filip. »Na sveti večer ne najdeš človeka v gostilni.«

»Tako je bilo včasih, toda danes nihče več ne gleda na to. Danes je sveti večer, ali se je treba ozirati na to? To so zastarele navade.«

»Razen na tujca,« je rekel Filip, »razen na tujca ali berača nocoj ne naletiš na človeka v gostilni. V mestu se zgubiš, v mestu se ne ozirajo več na take navade. Toda na podeželju ... Na podeželju so še vedno v veljavi slovenske navade. In ti si vendar kmečki človek, ali nisi?«

»Kakopak!« Čolnar Vid se je smejal. »Tako je pač, če nimaš družine. No, dobro. Potem se ne bova ustavila v Bistri, vrnila se bova semkaj. Tudi midva imava dom navsezadnje. Ni kdove kaj takšnale bajta, ali dom je vendarle. Lahko bi jo malo pometla in osnažila okna.«

»Ne, okna morajo ostati zamrznjena. Ni lepših oken pozimi. Ti najbrž ne poznaš pesmi o ledenih cveticah.«

Ne, čolnar Vid ni poznal te pesmi. Filip je pod glas zapel nekaj stihov otožne pesmi. »Ni lepše dekliške pesmi,« je rekel zatem.

Čolnar Vid ni pokazal kdove kakšnega zanimanja za dekliško pesem. Naročil je Filipu, naj gre po vodo, nakar je Filip odšel venkaj in se vrnil z vedrom snega. Pred bajto je bila črpalka, toda zamrznila je, in tako — sneg je bil še vedno snažnejši in priročnejši kakor reka.

Po kosilu sta se cedila in lepšala. Čolnar si je snažil škornje, nove in lepe, iz rjave svinjske kože, ali kaj, ko pa so prepuščali mokroto. V suhem snegu še še, toda plundre niso zdržali. »To so čedni škornji,« je rekel, »le da prepuščajo.«

»To ni vredna obutev,« je rekel Filip. »Pozimi moraš imeti obutev, kakor se spodobi. Če bi bil bogat, bi si dal narediti posebne škornje.«

Filip je stal pred razjedenim zrcalom. Vtem ko je čolnar Vid loščil svoj škorenj, si je Filip vlekel uporni čop las na desno stran. Hotel ga je imeti tam, medtem ko mu je čop venomer silil navzgor. »Če bi bil bogat,« je rekel čolnar, toda tedaj je nekdo potrkal na vrata in tudi Reks se je zganil pod mizo in vprašujoče revsknil.

Čolnar in Filip sta se spogledala, Filip z zanimanjem, čolnar Vid pa je rekel: »Prejkone kakšna gospa.« Zakaj na vrata te bajte menda še nihče ni potrkal. Če se niso takoj odprla, je prišlec zgrabil za kljuko in jo stresel; kljukal je, dokler se vrata niso odprla. Če se niso, potem v bajti ni bilo človeka. Ali da bi trkal...

Filip je šel in odprl vrata. In imel je kaj videti. Kos in Kraljic in Slak so stali drug za drugim pred vrati na ozkem prostoru, kjer je bil sneg odmetan, se smehljali, se rahlo priklanjali, drug za drugim in vsak s svojim zavitkom pod pazduho, kakor sveti trije kralji. Kos je vprašal, če so prišli prav in če lahko vstopijo, toda Filip ni našel prave besede, le smejal se je in jih vlekel čez prag drugega za drugim.

»To so oni,« je dejal, »to so moji prijatelji.«

Besede so bile namenjene čolnarju, toda Filip se ni utegnil ozreti po njem, le prišleke je ogledoval, te nenadejane tri kralje, ki so na mah prinesli življenje in glasnost v to tiho bajto, iz katere sta čolnar Vid in Filip pravkar nameravala pobegniti.

Čolnar Vid.jih je pozdravljal kakor stare znance, a vi ste profesor, vi ste torej Slak, da, da, Filip mi je marsikaj povedal. Prosil jih je, naj posedejo, semkaj, tjakaj, naj si pač pomagajo, »saj vidite, kako je pri nas«. In pričelo ga je skrbeti, s čim se jim bo postreglo...

Toda gostje so se nagnetli najprej okrog mizice ob steni in odlagali vsak svoje breme. In kar ni šlo na mizico, ki je bila le nekam premajhna, aha, tjale na peč. Kraljic je odložil pletenko in se oddahnil. Bil je srečen.

»Fantje,« je rignil s svojim nečloveškim glasom, »fantje, zdaj smo gospodje!«

Bila je peč, ki ga je tako vzradostila, topla in domača in vabljiva, kajti prišli so premraženi, s premrlimi okončinami in jim je bila ta hip toplota prvi izmed vseh blagrov. In če je bilo kaj vrednega pri tej bajti, potem je bila ta velika škodlasta peč, ki so jo zdajle nežno otipavali trije Filipovi prijatelji, ta zelena, dobra peč in sklad šote v svislih, ki si jo je čolnar Vid napeljal iz Črne vasi. Kurjave potemtakem ne bo zmanjkalo.

Prinesli so s seboj namočeno polenovko in pomaranče in suho sadje in steklenico ruma in pletenko vina, takšnega, da si čolnar Vid ni mogel želeti boljšega. Filip pa se le ni mogel načuditi vsemu temu obilju.

»Ali ste obogateli,« je spraševal. »Videti je, da ste prišli do denarja. Od kod vam vsa ta zapravljivost?«

»Profesor ima zdaj počitnice,« je rekel Slak. »On je sedaj bogataš. Iz bednostnega fonda dobiva štiristo dinarjev mesečno, in tako ne ve kam z vsemi temi denarji. Tudi Kraljic je bogat. Tudi midva s Kraljičem sva obogatela.«

In ker se Filip le ni dal prepričati, mu je moral povedati, da sta obogatela s tihotapstvom. »S tihotapstvom?«

»Prav s tem. Čez mitnico sva pretihotapila sod ruma, ali veste, kaj je to, cel sod ruma? In zdaj uživamo sadove svojega tihoplazenja.«

Čolnarju so bili všeč, močno všeč iznajdljivi ljudje, ki se pečajo še s kakšno drugačno dejavnostjo, ne samo z delom in molitvijo. Tod okrog ljudje samo delajo in molijo, tu in tam tudi kdo zakolne, vendar tega nihče rad ne sliši, in tako jih je sama molitev in delo. Čolnar Vid ni bil na dobrem glasu, tega se je zavedal. Poznali so ga kot poštenjaka in moža, ki se drži besede, toda zaradi svojih kletvic in ker je tu in tam odstrelil kako srničko ali zajca, ni bil na najboljšem glasu. To je bila Gratzerjeva pravica. Gratzer bi bil lahko obstrelil domačega prašiča, pa bi mu ne bil tega nihče zameril. Nemara je tudi preklinjal, bil je Nemec in je bržčas klel po nemško. Kmet ga je pozdravil, on pa je odzdravil s kletvino, vragsigavedi. Ljudje pa, ki so vdrli v bajto, so mu bili všeč, vsi trije so mu bili všeč, ker ni nihče od njih govoril plehkobe. Bili so mestni ljudje, vendar so mu bili po volji, ker so imeli vesele obraze in se niso pomišljali, če je bilo treba opehariti mitničarje. Čolnar Vid ni rad poslušal plehkih ljudi, bil je vesele nature, vedno pripravljen zapeti ali zavriskati, prav tako kakor je bil vedno pripravljen nadeti si puško in odriniti v gozd. Toda zdaj bo moral sam na Vrhniko. Filip bo moral ostati s prijatelji, mnogokaj si imajo povedati, to je očitno.

Slak ni bil samo filozof, bil je tudi dober kuhar.

»Prinesite mi surovine,« je rekel nekoč, in s tem izdal svoje znanje, »pa vam skuham ruski boršč ali vam zvarim švedsko pivovo juho ali spečem španske enčiladas. Hočete?«

»Hočemo!« so rekli drugi trije ob tisti priložnosti, toda bili so brez božjaka in o surovinah ni bilo moči govoriti.

Danes pa je imel surovine. Ukazal je, naj se temeljito otrebi in pregnete polenovka, in če smrdi, potem je najboljše znamenje, da so kupili zrelo in vredno blago. Sir in polenovka, je rekel »to mora zaudarjati.« Potem je naročil čolnarju, naj prinese koruzno moko.

»Ce že greste na Vrhniko, prinesite, prinesite nekoliko koruzne moke ali zdroba. Polenta se izvrstno sklada z močnim okusom polenovke. Skuhali bomo kotel polente, goste, takšne, da se bo tresla od nestrpnosti in strahu spričo toliko lakotnikov. In kotlič, ali kotlič imate?«

»Nimamo,« je rekel Filip.

»Nimamo,« je rekel čolnar Vid.

Izza peči je privlekel velik železen lonec. »V tem kuhava,« je rekel. Menil je, da se v takšni posodi lahko skuha prav vse, od divjačine do žgancev. Lonec je bil železen, imel je celo dno in bil povezan z jekleno žico.

»Dobra posoda,« je rekel, »pripravna za vsako kuho.«

Ko je čolnar Vid odrinil, je Kraljic nekaj časa gledal za njim skozi okroglo ozko linico, ki se je otajala na oknu. Čolnar je koračil< moško po zamrzlem snegu, ki se ni dal otopiti niti celodnevnemu soncu; šel je kar poprek čez Barje s praznim nahrbtnikom pod pazduho, da je lahko tiščal roke v žepih kratkega površnika, in za njim je drncal Reks. In ko se je skoraj zgubil iz vida, je Kraljic stopil sredi bajte; dvignil je prst nad glavo in slovesno oznanil, da iščejo morilca, in sicer na dokaj komičen način — kakor da iščejo žensko po znani francoski inačici.

In ker ni nihče odprl ust, je vprašal skoraj zaskrbljeno:

»Ali ne?«

»Iščemo,« je rekel Kos. »Nemara bomo res kaj odkrili, vendar bo treba pojasniti še nekatere podrobnosti. Čujmo najprej, kaj pravi Slak.«

Filip je gledal začuden. Razumel je takoj, da tukaj ne gre za kako šalo, temveč za kaj resnejšega, pri čemer sta prizadeta tudi on in čolnar Vid, pa stric Ivan. Toda ob samem oznanilu, da iščejo morilca (kdo? Kos in Kraljic in Slak?), le kaj imajo oni pri tem? Filip se je oziral od obraza do obraza, zvedavo, zaskrbljeno. Torej zato so prišli! Navsezadnje se nemara vendarle šalijo. »Kakšnega morilca?« je vprašal.

Kraljic je rekel, da profesor ni mogel spati zaradi tiste njegove zgodbe. »Zaradi kakšne zgodbe?«

Filip ni skrival svoje zmedenosti, zato je profesor dvignil roko z razkrečenimi prsti. »Takoj ti bo vse jasno,« je rekel.

Profesor si je prižgal cigareto; potem jo je nekaj časa ogledoval med orumenelimi suhimi prsti. Kraljic je spraševal Filipa, če imajo kaj kozarcev pri tej hiši. Kaj ne! Filip je pričaral dva kozarca. Bila sta nekoliko oskrbljena in nekam prevelika za rum, toda imela sta dno, kakor je dejal čolnar Vid za lonec, in Kraljic je natočil.

Profesor je nadaljeval.

»Tisti večer, ko ste me spremili na postajo, me je vražje zeblo.«

Nič čudnega za takšno osebico — bled in suh kakor srobot, poznale so se mu vse žile in žilice na rokah. Čestokrat, ko je imel edino srajco v perilu in si je vrat ovijal s svileno šerpo, pa se mu je ta pri gestikuliranju nekoliko odmaknila, je profesor pokazal zdaj levo zdaj desno ključno kost, ki je človeku takoj vsilila misel na oblečenega okostnjaka.

»Zgodilo se je prvič, da so državne železnice na tej progi ravnale z menoj, kakor je treba ravnati s potnikom, ki plača celo vozovnico do Novega mesta. V kupeju je bilo toplo in ni smrdelo po premogovem dimu kakor ponavadi; prostor je bil pometen in prezračen. Luč pa je bila tako medla, da nisi mogel misliti na branje. Stisnil sem se torej v kot in počival, haaa...«

Sploh je zelo rad počival, profesor Kos. Njegovi gibi so bili počasni, lenivi, kakor pri mesečniku, tem bolj izostrene pa so bile njegove misli in besede.

»Pričel sem razmišljati o tistem strelu, in dogodki so se mi približali; polagoma mi je zadeva postajala zelo preprosta. Meni, seveda. Kolikor je znano,« je nadaljeval in vlekel z užitkom narkomana razmehčano cigareto, »kolikor vemo, kolikor si nam ti pripovedoval, imajo preiskovalci Ivana Selarja, tistega tvojega strica Ivana zaprtega, ker je edini, ki prihaja v poštev kot storilec, da ne rečemo morilec. Pravim prav?«

Prav, zakaj takšna so bila dejstva. Do tega trenutka se ni prav nič spremenilo in je tako, kakor pravi profesor, vendar Filip ni rekel besede ne prikimal, ker se mu je upiralo, da bi strica Ivana prištel med morilce.

»Za obtožbo pa so potrebni dokazi,« je rekel profesor. »Za tako hudo obdolžitev še posebni dokazi. Preiskovalci so jih našli in jih bodo pred sodiščem navedli: Ivan Selar je pustil sledove svoje obutve v snegu na stezi, ostanke svojih cigaret v koči, najhujše pa je to, da je iz koče izginila Gratzerjeva lovska puška, s katero je bila verjetno ubita baronica. Pa se reši, če se moreš!«

»In motiv,« je rekel Slak, »nagib, ki je obdolženca pripeljal tako daleč, tudi ne bo govoril v njegov prilog — da niste bili ljubosumni, gospod priležnik? Bil je pač človek iz trikotnika.«

»Tako, tako,« je rekel profesor. »Zasačili so ga na povratku iz tujega zelnika, in vsi hkrati padli po njem: orožniki, sodišče in javno mnenje. V takšnih na videz tako jasnih okoliščinah le redkokdaj ali pa sploh nihče ne pomisli še na kakšno drugo možnost. Meni je prišlo to na pamet tisti večer na vožnji proti Novemu mestu. In ker ni bilo druge izbire, sem se pričel ukvarjati v mislih z edinim preostalim članom trikotnika. Ženske ni bilo več. Ta je bila mrtva, Ivana Selarja so priprli, njega so osumili drugi, on pa je osumil Gratzerja — in jaz tudi. Poglejmo torej, sem si dejal, kako je s tem Gratzerjem. Prav gotovo ima močnejši razlog za takšno dejanje kakor stric Ivan. Če sezna, da se mu žena pari s plebejcem, in dvigne roko, bomo to prej razumeli in prej verjeli, kakor če dvigne roko nad prešuštnico priležnik. Postavimo zdaj, da je rogač resnično zvedel za poskočnost svoje plemenite ženičice. Zvišeni ponos tevtonskega oholeža mu kajpada ni dopuščal, da bi na miren, vsakdanji način prebolel ponižanje. Pričel je tkati načrt, kako bi prizadel svojo ženo, verolomnico, ki ga je tako ponižala, recimo, da se je pričel ukvarjati kasneje s pomembnejšim naklepom — kako prizadeti oba. Da njegov maščevalni duh ne bi bil potešen samo z enim udarcem, temveč da plačata oba. Tudi meni, moram priznati, tudi meni bi prijal tak način maščevanja, če bi me usoda kdaj spravila v Gratzerjeve težave: ubiti enega izmed dveh in umor po možnosti naprtiti drugemu!«

Slak se je muzal. »Tudi jaz bi bil navdušen nad takšnim koncem, če bi me babše prevaralo. Pa ne toliko zaradi prevare, temveč zato, ker bi me izpostavila posmehu ljudi. Tudi meni bi bila pogodu takšna rešitev. Tudi jaz bi si iskal zanesljiv alibi, vse pač po temeljitem premisleku, po hladnokrvnem sklepanju. Toda videti je, da Gratzer ni jemal v poštev vseh možnosti. Zločinca vedno izda kakšna malenkost.«

»Katerega zločinca?« Filip je gledal vprašujoče, z nekakšnim nerazumevanjem na vse to govorjenje. »Govorite o Gratzerju kakor o morilcu svoje žene, toda po čem sklepate, da bi bil Gratzer zločinec? Stric Ivan je napisal, da sumi njega; ali računate s tem, kar je sporočil stric Ivan. Jaz sem prepričan, da stric Ivan ne more biti morilec, toda Gratzerjani mogoče na lepem obdolžiti. Poleg tega je bil tiste dni v Italiji...«

»Haa!« je rekel profesor. »Prav to je lahko prvi povod za sumničenje. In prav na podlagi tega suma se bo navsezadnje odkrilo, da gospod Gratzer ob času umora še ni bil v Italiji.«

»Ni bil v Italiji?« Filipa se je polaščala nekakšna napetost.

»Najbrž še ne,« je rekel profesor z nasmeškom. »Gratzer je baje odpotoval iz Ljubljane šestnajstega decembra. Prav lahko, da se je to tudi zgodilo, kajti o tem so poročali časopisi in doslej tega nihče ni preklical. Sicer pa ima na potnem listu točno označeno, kdaj je šel čez mejo, in oblast bo to z lahkoto ugotovila. Pa tudi če bi ta večer še ostal na tej strani meje, bi še vedno lahko našel izgovor, da je noč prebil pri znancu; še bolj priljubljen je izgovor, da pri znanki... Toda jalovost takšnih izgovorov se nikdar ne obnese pri preverjanju, in tudi Gratzer se s takšnimi pretvezami ne bi mogel reševati. Če ni prebil noči pri kakšni svoji znanki in se odpeljal naslednji dan, je moral vsekakor imeti važen vzrok, ki ga je na dan odhoda zadržal na tej strani meje. Ni moči vedeti kje, to naj odkrije oblast. Toda če je ubil baronico strel, ki ga je slišal čolnar Vid, to je strel, ki je padel po sedmi uri sedemnajstega decembra, in če je sosed res slišal strica Ivana nekako ob tisti uri in celo še prej v Bistri, potem lahko zanesljivo rečemo, da je streljal kdo drug, ne Ivan Selar...« V bajto je vdrl čolnar Vid, otovorjen z majhno hojo in še s čim.

»Pomagajte,« je sapnil in se neokretno sukal sredi prostora s tistim drevcem, ki je napolnilo sobo s hladno svežino. Pomagajte.«

»Poglejte ga! Ali si kaj pozabil?«

»Prav nič ne! Formentinov zdrob sem dobil v Bistri. Pa še kaj imajo pri Selarjevih...«

Pijačo, bi se reklo...

»Tudi, pri moji veri. Čemu bi torej človek hodil na Vrhniko!«

Sprejeli so ga s kozarcem ruma, čeprav je bil že vesele volje. Njegov žareči in režeči se obraz pod polhovko je pričal o polf raki jih tropinovca, o, pa tudi špiritovega, če ni bilo domačega, ki jih je spotoma spraznil. Gostje so bili navdušeni nad božičnim drevcem; obesili so nanj pomaranče in orehe, kajti nihče ni imel niti končka sveče.

Potem je čolnar spraznil nahrbtnik, sezul se je in se povzpel na pograd.

»Vi se obračajte kakor v lastni hiši. Nekoliko se bom spočil, potem se bomo lahko še o marsičem pomenili. Filip, skrbi, da gostom ne bo dolgočasno, da ne bodo lačni in žejni kakor Župančičevi trije kralji. Prinesel sem tudi ocvirke in nekaj mesnine, toda danes se s tem ne bomo mogli mastiti; še dobro, da so tvoji prijatelji prinesli ribo. Jaz nisem pobožnjak, nisem, toda posta se držim, tako iz stare navade. Še dobro, da imamo ribo...«

Čolnar Vid je zadremal. Bil je utrujen od poti in pijače, in je zahrkal. Kraljic je kazal nanj z brado in vprašujoče gledal Filipa — ali lahko? Filip se je smejal: »Če pije, potem spi in ga nič ne moti.«

»Morali bi govoriti s tistim sosedom...«

»S Hladnikom?«

»Da, z njim. To bi bilo koristno. Vendar bi bilo bolj pametno, ko ne bi slutil, kaj iščemo.« To kajpada ni bilo tako preprosto. Hladnik ni vedno sedel v gostilni. Da bi ga iskali na domu in ga spraševali, kdaj je slišal strica Ivana tisto jutro, takšnih pooblastil niso imeli, in torej to ni bilo tako preprosto. Filip je svetoval, naj bi to prepustili čolnarju. Dobro, odločili so, da se bo s Hladnikom pomenil čolnar Vid.

Slak se je začel ozirati po prostoru. »Če naj kaj skuhamo...« je rekel. Seveda, zunaj se bo vsak čas pričelo mračiti, in ko bi ne bil tako sončen dan in tako bela ravan, bi se bilo že stemnilo. Filip je pokazal, kaj vse je spravljeno v pritalni omarici, očrneli od starosti in dima, in Slak se je spravil na delo.

»Imeli bomo imenitno večerjo,« je rekel, »tako, kakor se spodobi na večer pred božičem.«


Preiskovalci, ki so priprli strica Ivana, brskali po njegovi preteklosti in do temeljev vznemirili Selarjevo hišo, niso bili zadovoljni s podobo človeka, kakršno so oblikovala iskanja in zasliševanja.

Stric Ivan...

Kako, kako pravite?

No, ja, tod mu tako pravimo! Saj vsak ve, da je to Selarjev Ivan ali Ivan Selar, toda nihče mu drugače ne reče kakor stric Ivan. Vsi ga poznajo pod tem imenom vse tja do Vrhnike, vse tja do Borovnice.

Pa drugače?

Kako drugače?

Tako, mislimo, kot človek, ali ni bil nekam čudaški?

Stric Ivan?

No, da, on! Ivan Selar, ali ni bil nekam svojevrsten človek... saj razumete, kaj hočemo reči... Tako, s svojo izobrazbo, ko bi se bil lahko zaposlil v kakšnem šolskem zavodu ali na banovini, sploh kje v državni službi — pa se ustali doma. Na podeželju. To hočemo reči — ali mu je bila za to potrebna nekakšna posebna izobrazba?

Poglejte jih, škrice, kako podcenjujejo podeželje!

O tem, zakaj se stric Ivan ne zaposli v kakšnem uradu, o tem se ni nikdar razpravljalo. Ali je kdo o tem govoril s stricem Ivanom? Bil je človek, ki je ljubil prostost, vi pa...

Ah, ljudje! Ne dajte se no zavesti! Saj mu nihče noče nič slabega, temu stricu Ivanu. Sprašujemo pač, po službeni dolžnosti sprašujemo, ker ga trenutno bremeni neka obtožba. In v takih primerih je treba osvetliti vse okoliščine. Ivan Selar, smo rekli, je bil inženir...

Kako bil, ali ste ga nemara že obesili?

Kako obesili? Ali ima kdo namen koga obesiti? Stvar je samo v tem, da se izkaže pravica, da se lahko izreče vredna izjava v imenu zakona, da je namreč pravici zadoščeno. Zakaj pravica, kakor veste, je za vse enaka in nepristranska in nepodkupljiva in...

...kriči to na vse grlo in na vse pretege prav zato, ker tega v dejanjih ne more dokazati. Predstavniki oblasti se na ta način niso bili vajeni pogovarjati s svojimi podeželskimi rojaki. Stoletne valptske tradicije ni bilo mogoče zbrisati v teh pičlih petnajstih letih, pa se je zato državljan predstavniku oblasti kazal še vedno v živalski podobi. Prav tako je treba reči, če se presoja odnos uniforme do osumljenca po besednjaku, ki je bil tedaj v rabi in ki se, Bog bodi zahvaljen, še vedno spoštljivo uporablja: boš odprl gobec, če si se kaj pomišljal, ali: zapri gobec, če bi bil rad kaj pojasnil. Tako in temu podobno, zakaj oblast je oblast, pa naj si nadene še tako svetniški obroč, in podložnik podložnik, pa naj ga oblast slepi s še tako slinastim nadimkom. Na ta način kajpak razmere niso bile najbolj ugodne za razvoj strpnega sožitja. Nezaupanje, ki se je bohotilo pri enih nasproti drugim, pa je dalo vedno prav oblastem, ki so imele daljšo palico. Kako bi si jih torej narod ne privoščil, teh gospodov, če je nanesla priložnost in če se pri tem ni bilo bati nevarnosti.

Čolnar Vid, denimo, ta sploh ni šel na orožniško postajo, ko so mu sporočili, naj bi se oglasil zaradi nekakih pojasnil.

»Butci se vedno lovijo za pojasnili,« je rekel čolnar. »Ko si ne znajo pomagati, iščejo vselej nekakšna pojasnila. Toda gorje ti, če se jim sam postaviš na pot... Niso kdove kaj pri pameti, pa skušajo dohiteti svojo zamujenost s prekanjenostjo, toda čolnarja ne bodo videli. Dokler mi ne pošljejo uradnega poziva, me lahko čakajo.«

»Na policiji,« je rekel Filip, »tam je še slabše, moj dragi. Posebej če te vzamejo v precep zaradi političnih grehov. Jaz jim sicer še nisem padel v kremplje, toda nekaj mojih rojakov mi je pripovedovalo zelo neprijetne stvari s takšnih srečanj. In to preizkušeni fantje! Prej so imeli opravka z laško policijo, in ko so pribežali semkaj, z jugoslovansko. Pravijo, da ni nobene razlike. Policija, pravijo! Pretorijanci, pravijo, ki pogosto celo v imenu že odmrlega, mumificiranega simbola vzdržujejo politično okostje.«

Zdaj je bil on na tem, čolnar, da bi dobil kakšno pojasnilo, toda nenadno je planil Reks in revsknil dvakrat, trikrat sredi sobe, tako da ni bilo dvoma — nekdo se je bližal hišici. Bil je že tako blizu, da ga je čolnar Vid spoznal. Stopil je k oknu in se zarezal.

»Poglej ga, Novljana! On sam prihaja.«

Orožniški starešina je lomastil po shojeni gazi nekam smešno, ker so mu zamrzla tla spodnašala obutev, toda napredoval je varno in zanesljivo, kajti v fari ni bilo človeka, ki bi toliko prepešačil pozimi ne prekolesaril poleti kakor ravno orožniki. Slišal je bil lajež iz koče, pa je glasno zacepetal pred pragom, da bi opozoril nase, zakaj vedel je, da žandar ni priljubljen ne pri čolnarju ne pri tisti njegovi ujedljivi mrcini.

Filip je sedel na peči in gledal z velikim zanimanjem na to nevsakdanje srečanje.

Čolnar Vid je najprej utišal psa in mu ukazal, naj se stisne pod peč.

»Tjale,« je rekel s tistim svojim trdim smehom. »In če bo treba, boš že priskočil.«

Filip je gledal nekam začudeno, toda čolnar se je smejal, in ko je odpiral vrata, je zamahnil z roko: nič skrbi, starešina bi rad kaj zvedel.

Filipu se ni zdelo spodobno obsedeti kar tam na peči, ko je vstopil starešina, vojaški in korenjaški v tisti zimski suknji, ki mu je segala skoraj do tal. Zdrsnil je torej s peči in si iz neposredne bližine radovedno ogledoval otrdelo ohišje, v katerem je tičal govoreči robot; lahko je tudi mislil, toda ukrepati ni smel ne mogel drugače, razen po črki in duhu okrožnic, ki mu jih je pošiljalo poveljstvo. Z navodili, ki jih je dobival, in z uniformo je starešina predstavljal oblast. In ker oblast nastopa vselej napadalno, se je ravnal temu primerno, vendar z dokajšnjimi razločki med posamezniki in upoštevajoč okoliščine, ki so take nastope izzvale.

Pozdravil je z roko in besedo, po domače, bi se reklo, in po vojaško; in ko se je krepko ustopil sredi sobe, se je odkril, da bi si otrl pot, ki se mu je nabral na čelu in v pokrivalu. V takšnem oklepu in na takšni spodrsni poti se človek oznoji tudi v najhujši zimi.

Ali ne, gospod Novljan?

Tako nekako se je hotel čolnar Vid pošaliti s starešino, toda starešina se je znova pokril; odločno si je naravnal pas ter se napel, tako da je bila uradna drža znova vzpostavljena. Ni bilo videti, da se bo usedel, pa ga čolnar Vid k temu tudi ni silil. Potem je starešina povedal, zaradi česa se je pravzaprav potrudil do Kamina. »Slišal sem, da ste imeli tukaj neke ljudi, ljudi iz mesta, in da ste se z njimi odpravili tja do Gratzerjeve lovske koče.«

»To ste slišali?«

Seveda, o tem se je govorilo. Na dan božiča, kmalu popoldne je šlo sem čez Barje kakih pet ljudi. Šli so drug za drugim po gazi in pred njimi je drobil pes, čolnarjev Reks pač, kajti v gosji vrsti ni bilo težko razpoznati čolnarja Vida in tistega njegovega pomočnika. Pod gozdom so prečkali cesto in jo ubrali po zgaženem in zvoženem kolovozu navkreber. Starešina bi bil zdaj rad zvedel, kaj so iskali tam okrog Gratzerjeve koče in kdo so bili oni trije, kakor je vse kazalo, mestni ljudje. Čeprav je mineval že drugi teden po krvavem dogodku v Gratzerjevi koči, so vaščani spravljali vsak obisk neznancev v tistem okolju v zvezo z umorom Francozinje. Tako tudi orožniki. Bili so sredi dogajanja, zakaj vsak prišlek se je v prvi vrsti obračal nanje, pa naj ga je poslalo sodišče ali časopis ali urad orožniškega poveljstva. Samo odvetnik Ferlan doslej še ni iskal sodelovanja z njimi, čeprav se je pripeljal že dvakrat k Selarjevim v Bistro. Pač pa je Ferlan povabil v svojo pisarno Štefana Hladnika, da mu je tam podpisal neko izjavo. Starešina si ni znal razlagati, zakaj pravni zastopnik strica Ivana ni navezal stika tudi z orožniki. Bil je že dvakrat v Bistri, pa se mu ni zdelo vredno porazgovoriti se tudi z njim. Ali je bil kdo drug bolje poučen kot on, orožniški starešina? Nemara se bo še oglasil; sicer pa, kakor ga je volja.

Naposled se je starešina le oglasil. »Vidite, Zalaznik,« je rekel, »te zamotanosti zlepa ne bo konec« Od tod dalje si je s pridom pomagal tudi z rokami, tako da mu ni bilo treba ponavljati nepotrebnosti, ki so bile tako in tako vsem znane. »Na dan božiča je bilo pri vas nekaj neznance... no, le pustiva, Zalaznik, sam dobro vem, da se to mene prav nič ne tiče. Hotel sem vas le vprašati... šli ste z njimi v gozd vse tja do Gratzerjeve lovske koče in se tam razgledovali... Hotel sem vas vprašati, ali so bile to uradne osebe... Samo to.«

»Ne, gospod Novljan. Navadni ljudje. Kaj govorim! Gospodje! Možje, kakor jih zlepa ne najdete. Prišli so na obisk, in tako smo se nekoliko poveselili. Uh, kakšni fantje...«

Očitno je bilo, da se čolnar Vid še vedno navdušuje nad Kosom in Kraljičem in Slakom, in zlasti nad zadnjim, ker je pripovedoval naravnost nezaslišane dogodivščine. Stik s temi ljudmi je čolnarja nekoliko privzdignil, tako da je začel gledati nekoliko bolj samozavestno na svoje okolje, na gospoda Novljana pa celo zviška. Toda to nevsakdanje razpoloženje je obvladovalo čolnarja Vida le nekaj dni, čas pač, dokler se ni porazgubil vtis, ki so ga nanj napravili Filipovi prijatelji s svojim znanjem in obnašanjem. Po izpuhteli zraslosti se je znašel vnovič v skromnosti svoje pegave, rdečkaste kože, dober v poštenosti in pretirano hud, če se je hotela kje uveljaviti krivica.

»Nič skupnega z uradnostjo, gospod Novljan. Nič takega,« je rekel čolnar in odkimaval z glavo. »Če bi taki ljudje kaj urejali in uravnavali, meni verjemite, bi bilo vse drugače pri nas...«

Toda starešina se ni nameraval spuščati v pregovarjanje o tem, kaj bi bilo pri nas bolje, ker je iz izkušnje poznal jalovost takšnih pričkanj, v glavnem pa ga je od tega odvračal njegov položaj. Politična zrelost v tej državi je bila tako neresna, kakor da vodijo deželo prenapete, nekam histerične sosede, in ne izkušeni in razgledani rojaki. Življenje je potekalo v ozračju nestalnosti. Proces fermentiranja v tej raznonarodni in razno verski združenosti, ki se je v tistih letih šele začel, je imel na Kranjskem tako raznolike posledice, da Slovenec ni pogrešal ne smeha ne vzdihovanja. Kakor da bi ta dvojnost občukov bila neposredno odvisna od demokracije, se je zdelo. Demokracije, ki naj bi bila v veljavi v tej državi, kjer so jo pojmovali na dva načina, vendar ne z večjo razliko kakor v pisavi in izgovarjavi. Vtem ko so se torej eni zavzemali za demokratijo, drugi pa se gnali za demokracijo, je otročja igra maščevalne gonje ob menjavi vlad lahko segla tudi do najnižjega uslužbenca v državni mreži. Orožniški starešina Novljan je prestal že dve takšni preizkušnji: eno kot žrtev, ob vnovičnem nastopu klerikalcev pa je bil poplačan s činom narednika vodnika — dobil je starešinstvo orožniške postaje v bližini Ljubljane in poslej ni nameraval več igrati v politični loteriji. Imel je ženo in tri otroke, politični gospodarji v Sloveniji pa so bili trenutno liberalci.

Sicer čolnar Vid ni bil ne tič ne miš v tem pogledu. Svet je imel razdeljen na dvoje, bi se reklo kakor ženskost in moškost, pri čemer je imel moški to prednost, da se je lahko okoriščal z grešnostjo, kletvino, denimo, in popivanjem, ženski pa so bile prepuščene pobožnosti. Toda, pri vseh hudičih, oba sta morala trdo delati!

V takšnem ozračju in v idiličnem prostoru bi torej nihče ne utegnil zgubljati časa s politiko, da ni bilo duhovščine, učitelj stva, orožnikov in podobnih zehajočih srenj.

Starešini se je vendarle zdelo nenavadno, da bi se nezainteresirani ljudje potikali po gozdu in v snegu in brez primernega obuvala. »Potemtakem to niso bili uradni ljudje, kakor pravite...«

»Kako mislite, gospod Novljan? Kakšne ljudi mislite?«

»Tako, od sodišča, sem si mislil, ali od policije. Da ni policija poslala semkaj kakšnih izvedencev, sem si mislil. Tudi to bi se lahko zgodilo. Kaj pravite, Zalaznik?«

»Tudi to bi se moglo zgoditi,« je rekel resno čolnar Vid, in ne da bi, zlomek, črhnil še kakšno besedo.

Starešina je stal razkoračen na umazanem podu, palce je imel zataknjene za jermen je, s katerim je bil opasan kakor konj, in kakor konj se je od časa do časa tudi nestrpno prestopil.

»Torej sem le imel prav,« je rekel spravljivo. »Zanimali so se, kajpak, za podrobnosti? Za kakšne podrobnosti so se pravzaprav zanimali?«

»Prav lahko si predstavljate, gospod Novljan, saj spada to k vašemu poklicu.«

»Kaj ne! Zakaj pa se potemtakem niso obrnili na nas? Doslej so se še vsi zglasili v naši pisarni; še vsak, pravim, kdor je hotel kaj zvedeti o tem zločinu.«

Čolnar Vid se je nekaj obotavljal. »Oni, vidite, si nekako drugače tolmačijo vse to, kar se je pripetilo v gozdu. Drugače gledajo na to stvar, tako so zatrjevali...«

Starešina je napel vrat in ušesa, pa tudi Filipa, ki je doslej mirno poslušal, so spravili v nevoljo čolnarjevi namigi. Kaj čenča, nespametnik! Saj so se vendar domenili, da se za zdaj to ne sme raznašati.

Toda čolnar ni hotel odnehati.

»Menijo,« je rekel, »da je šel človek proti postaji, in ne v dolino. Človek, ki je ubil Francozinjo, mislim.«

Starešina je gledal začudeno, Filip pa že s komaj prikrito jezo, vendar se ni upal posredovati, ni hotel obrniti pozornosti nase. Doslej je čolnar Vid kazal pri vsaki stvari razsodnost, ki jo je bilo vredno upoštevati. Razen če ga ni zanašala pijača, seveda, pa še takrat... Zdaj pa je bilo dopoldne in v hiši nista imela kaplje alkohola.

»Potemtakem,« je rekel starešina, »naj bi ta ne bil Ivan Selar, temveč kdo drug?«

Čolnar je dvignil rame. »Tako pravijo,« je rekel.

»Počakajte no,« in starešina se je zopet po konjsko prestopil. »Kako pa so ti mojstri prišli do takšnih zaključkov?«

In čolnar je znova pokazal svojo nevednost z rokami in obrazom.

Hudič znaj!

Potem se je starešina ujezil; zamahnil je nestrpno z roko in rekel, da so to samo ugibanja brez dokazov. »In kdo pa so sploh bili ti...« In ker ni bilo varno povedati svojega mnenja, niti če bi šlo za sodrgo, je nadaljeval: »Saj niti tega ne veste? Ali so vam pokazali kakšno pisanje? Nič? Kakšna pooblastila? Nič? Torej nekakšni radovedneži, ali kaj?«

Kajpada, radovedneži. O tem ni bilo dvoma.

»Prav pravite,« je rekel čolnar, »nekakšni vohljači. Toda midva jim nisva mogla odreči usluge. Šli smo torej do Gratzerjeve koče, zamujali smo se nekaj časa tam okrog in šli od ondod počasi vse do postaje.«

»Do Verda?«

»Do Verda. Oni so se vračali v Ljubljano. In spotoma so preverjali čas, ki je potreben, da prideš od koče do postaje.«

Starešina se je znova trdo prestopil, toda razmišljal je z vso napetostjo. »To da so preverjali?« »Če vam rečem.«

»Pa kaj bodo s tem, pri hudiču?«

Čolnar Vid že spet ni rekel ne črne ne bele. Samo nekakšno zaskrbljenost je kazal in se šobil. »Toda ko so odhajali, ko so se že spravljali na vlak...« In čolnar se je obrnil k Filipu: »Kaj je že rekel glavni, no, tisti, ki je imel največkrat besedo? Aha! Puško je treba najti, puško! Če se najde puška, je rekel, bo najden morilec. Tako, tako! Potem so šli...«

Tudi to je za trenutek zaustavilo starešino v njegovem prestopanju. Dvignil je kazalec in se zaskrbljeno namrgodil. »Veste,« je rekel, »veste, Zalaznik, da sem o tem že sam razmišljal. Potem, ko je obdukcija ugotovila —« in Novljan je jezno opletal z roko in z glavo, »hudiča je ugotovila... Hočem reči, potem ko ni bilo mogoče ugotoviti, iz kakšne puške je bila krogla, ki je pokojnici prebila vrat...«

No, starešina se je spet zagovoril. »Hočem reči, iz čigave puške, to sem hotel reči, je bilo jasno. Najprej je treba najti puško. Toda najdi jo, najdi, puško! Kakor da bi iskal šivanko v seniku. Morda leži kje pod snegom, lahko da leži tam ali pa v Močilniku na dnu kakega izvirka. In zdaj vi iščite puško pod zemljo ali na dnu reke. Menda razumete!«

»Kaj ne!« je rekel čolnar Vid tolažilno. »Kako da ne! Toda če morilec beži, če teče po gazi proti postaji? Predstavljajte si, gospod Novljan, da morilec teče po snegu proti postaji, da bi ujel vlak. Teče s tisto hudičevo puško v roki...«

V vsem tem ni bilo nobene čolnarjeve misli — govorili in razmišljali so tako na božični dan v gozdu. Sproščeno in z velikim zanimanjem. Čolnar Vid zdaj ni uganjal drugega, kakor da je ponavljal vsa tista dognanja, ugotovitve in ugibanja Kosova in Slakova in Kraljičeva, samo to je ponavljal in mučil s tem starešino, ker je vskočil v igro, ne da bi ga bil kdo prosil. In tako se je strinjal tudi s tem, tudi s to čolnarjevo predstavo, kako teče oni s tisto hudičevo puško v roki.

»Prav res, tudi to bi se lahko zgodilo,« je z naglico kimal. Razmišljal je kak hip, se držal nekam togo s pestjo za brado in navsezadje priznal, da ima čolnar Vid popolnoma prav. »Če bi lopov bežal proti postaji, kakopak, potem bi skušal čimprej odvreči tisti, no, corpus delicti. Zalučal bi ga bil od sebe, kaj vem, ali bi se potrudil in bi ga prikril kje...«

»Le kje, ko je vse pod snegom,« je rekel čolnar.

Starešino je to nespametno ugovarjanje znova ujezilo, nestrpno je dvignil roko, da bi pokazal, kako težko je s tem Zalaznikom pametno razpravljati. Moj Bog, v gozdovih, kakršni se vlečejo od tod proti Rakitni in čez Krim in vse tja do... in je bil zdaj starešina, ki je pretiraval in se segreval, govoril o štirih metrih snega in o celi armadi in o pravem pragozdu, tako da sploh ni prihajalo več v poštev morilsko dejanje in njegove posledice v Gratzerjevi lovski koči, temveč kaj vse je moči prikriti v teh pravljičnih slovenskih gozdovih.

Tudi pozimi?

Tudi pozimi!

Potem je nenadno in z obema rokama vrgel vse v en koš, svoje in čolnarjevo govorjenje z režečim poudarkom — hja! Le kaj on posluša tukaj in zakaj se razburja!

»Vi in vaši detektivi!« je rekel rezko ter se pripravil, pozatisnil konjsko jermen je in prijel za kljuko. Vendar pokazana brezbrižnost ni bila tako iskrena, zakaj še enkrat je poskušal pozvedeti, od kod so bili oni trije. Z glavarstva tudi ne, je pomislil, saj tu ni bilo vmešanega nič političnega. »Pravite torej, da vam ni znano, kdo naj bi jih bil poslal?«

»Kakor sem vam bil povedal, gospod Novljan. Prav tako, kakor sem vam povedal.«

Filip je ves čas nemo slonel ob peči, vsrkaval ta divji pogovor in trpel ob njem.

»In da gredo s preiskavo v čisto drugo smer? Ivan Selarjev torej po njihovem s tem nima nikakega opravka?«

»Prav ne!« je rekel čolnar Vid prepričano.

Dan kasneje so se gozdarji spraševali: Le kaj iščejo ti naši žandarji pod snegom? Videli so jih gaziti po gozdu od Gratzerjeve koče do postaje, in prav tako na povratku, kakor da jim je sneg zamel razsodnost.


Naklep idealnega maščevanja, ki bi bržčas prijal vsakemu rogaču in nad katerim se je Slak v čolnarjevi bajti na božični večer tako navduševal, doktorju Gratzerju sploh ni hodil na misel. Pokončati prešuštnico in umor podtakniti ljubezenskemu priležniku; ubiti dve muhi na en mah, kakor se reče, in s tem potešiti vzviharjenost misli in čustev, ki jo lahko povzroči tak dogodek. Podoben dogodek in s prav to žensko je stricu Ivanu razbolel dušo in bi mu bil skoraj spodnesel zdravo razsodnost, da mu ni ublažil bolečine dobri, deviški tolmun s svojim skrivnostnim pretakanjem. Nemara se je prav ob tisti priložnosti stričeva igriva zamisel o osebnem božanstvu utrdila v nekakšno vero, če že ne v polno prepričanje o nadnaravnih svojstvih tajinstvenega Vira.

Gratzer je bil mož iz čisto drugačnega testa. Čustveni odnos do Henriete, ki je bila njegova zakonska žena, ni bil prav nič drugačen kakor do priložnostnih ljubic, ki so skrbele za zdravo ravnovesje njegove telesnosti. Bil je velik in krepak, z izpahnjeno spodnjo čeljustjo in poudarjenim nosom, in spričo trpežnosti in čvrstosti bi lahko s pridom opravljal razmnoževalno nalogo, ki jo zaukazuje selekcijski zakon, čeprav bi skladnost vnanjega estetskega videza in duševne ravni doživela pri tem dokajšnje nasilje. Še posebej, ker je bilo tudi njegovo dvorjenje bolj podobno naskoku živalskega samca kakor moškega snubca. Vendar je kazalo, da se mu ta nezavedna, prej kakor hotena čustvena neobčutljivost prav dobro obrestuje v razumski premetenosti, kjer je naletela na dokaj koristnejšo kompenzacijo — doktor Gratzer je bil uspešen poslovni človek in s svojim gospodarjenjem bi mogel biti v ponos fakulteti, na kateri je diplomiral, kajti zavist njegovih konkurentov nikakor ni utegnila dohajati rasti njegovega bogastva.


In zdaj je nenadno padel udarec, ki se ga je najmanj nadejal.

Ni pomnil, da bi ga kdaj kaj bolj prizadelo v življenju. Kar ni bilo nič nenavadnega spričo prebavne zmogljivosti njegovega nesentimentalnega drobovja! Ker pa niti v bajeslovju ni najti junakov brez neranljivih peg, tudi doktor Gratzer ni bil neobčutljiv do vseh življenjskih preizkušenj in nevšečnosti, ki prej ali slej lahko obiščejo človeka.

Ta dan je bil petek in Gratzer se je odpravljal na pot.

V uradu je naročil svojim ljudem, kako naj ravnajo v nekaterih primerih v njegovi odsotnosti. »Grem v Milan,« je rekel, »zaradi važnega sestanka. Lahko da bo to prav prijetno srečanje, nič se ne ve, vsekakor se bom potem zamudil še kak dan. Če bi torej bilo kaj posebnega...«

Gratzer je povedal to z nekam trdim tonom v glasu, česar uslužbenci pri njem niso bili vajeni, posebej takrat ne, ko je govoril o prijetnem srečanju.

Potem je telefoniral ženi. Zaprl se je v svojo pisarno in nekaj časa razmišljal, s kakšnim besednim ovinkarjenjem se da kaj razkriti v takšnih... v takšnih komičnih primerih. Kislo se je nakremžil ob tej ironični misli, ki bi mu bila čisto všeč, ko bi se iz nje ne izcimilo ponižujoče dejstvo — da se mu namreč poslej ne bo treba potikati ne po lastnih ne po Windischgratzovih gozdovih na lovu za jelenjim rogovjem, ker se bo lahko razkazoval z osebno trofejo. Doktor Gratzer je videl in že vnaprej občutil razkošno sproščenost, ki bo razgibala dolgočasno in sito vsakdanjost njegovih znancev in prijateljev ob tej primerjavi. Da bi se je ne domislili? Ah, dajte no! In Gratzer je segel po telefonu.

Henriete ni bilo v stanovanju. Oglasila pa se je iz vile na Mirju in njen glas je bil odkrit, iskren, vsaj po žici ga je bilo čuti in občutiti tako, kakor da mu prihaja s svojo sproščenostjo naproti. »Si me iskal?«

»No, klical sem tem. Kako da si na Mir ju?« »Sosed se je pritožil zaradi Wolf a,« je rekla Henrieta. »Kdo to pravi?«

»Martin je sporočil, naj kdo pride semkaj, da se bo pomenil s sosedom zaradi psa. Ponoči je menda res nadležen. Tudi Martin pravi, da ni mogoče prenašati bevskanja pod okni in da bo treba nekaj ukreniti.«

Martin je bil stanovalec poletne hiše na Mirju. Živel je tam z ženo, da je oskrboval in varoval vilo. Za njuno varstvo pa je bil določen pes Wolf, ki pa je bil, kot je kazalo, le nekam preglasen za čuvajsko službo. Nekaj bi bilo torej treba ukreniti. Toda zadevica, ki sicer ni bila vredna, da bi si človek z njo belil glavo, bi šla mimo Gratzerjevih misli, da ni prav ta hip napeto iskal vprašanj ali kakršenikoli besednih ukan, ob katerih bi se razkrilo nekaj resnice. Zato pač, ker z vsemi hotenji, ki nas prevevajo, rotimo resnico, da naj se izkaže — seveda takšna, kakršno si želimo. »Tako, praviš? Torej si govorila s sosedom?«


»Sem. Govorila sem z mladim moškim, ki se zavzema zaradi staršev. V letih so in težko prenašajo nemir. Bil je zelo ljubezniv in je prosil, naj bi ne jemali tega z zamero.«

»To so nepomembni ljudje. Ni se vredno spuščati z njimi v daljše pogovore. Ljubeznivi so in prijazni in samo na priložnost prežijo, da bi te mogli opravljati.«

»Obljubila sem mu, da ga bomo takoj preselili,« je rekla Henrieta veselo.

»Koga?«

»Wolfa. Martin pravi, da bi pes na zahodni strani hiše nikogar ne motil, če bi bil tam privezan.« Gratzer je postajal nestrpen. Samo to je še hotel vedeti, kako sta se sporazumevala, kako sta si vse to dopovedala.

»Zelo preprosto,« je rekla Henrieta. »Gospod Plesničar oblikuje svoje misli v nemščini bolje od mene. Pa tudi njegovi starši. Ti torej sploh ne poznaš svojih sosedov?« »Ne iščem takšnih priložnosti,« je rekel Gratzer rezko. Potem je vprašal, če namerava ostati čez nedeljo na Mirju.

»Oh, ne. Mrzlo je in pusto. Vrt je pod snegom in drevje tako žalostno in osirotelo, da bi se ne počutila...«

»Torej boš ostala v stanovanju?«

Tako so Gratzerjevi ločili svoja bivališča v mestu: stanovanje, Mirje in uradi ali tudi podjetje včasih, in Pod gradom, kjer so imeli manjše stanovanje. Toda vsi ti prostori so bili ponajveč prazni, razen v dneh, ko se je tam zadrževal Gratzer z ženo in služinčadjo. Drugače je vse Gratzerjevo sorodstvo živelo med Celjem in Mariborom.

Henrieta bo torej ostala v mestu. Tako pravi. Kaj naj bi jo še vprašal?

»Kako boš prebila te dni? Oglej si nekoliko in povsod preorane. Če vzameš s seboj Antona, ne boš imela nikakih težav in bo vožnja prijetna.«

Henrieta ga je prosila, naj si zaradi nje ne dela skrbi.

»Imam že nekak program,« je povedala z istim razigranim glasom, »tako za jutri kakor za nedeljo. Če se spravim jutri v mansardo Pod gradom k svojim knjigam, mi bo sobota minila prej kakor tebi vožnja do Waldsteina. V nedeljo pa imam tako in tako dve predstavi — mašo in opero.«

Ko je Henrieta prvič prisostvovala nedeljski maši v ljubljanski frančiškanski cerkvi, jo je skladnost zborovske polnosti z veličastjem obrednosti tako prevzela, da se je vrnila na Gratzerjev dom z blaženim smehljajem in potešenim domotožjem. Bila je navdušena. »Ko bi že ne bila katoličanka,« je rekla vsa iz sebe, »bi prestopila v vašo vero!«

Gratzer ni prišel do nikakega zaključka v tem pogovoru. Ali naj bi ji bil predlagal izlet v Bistro namesto na Gorenjsko? To bi bilo nesmiselno, v Henrieti bi lahko zbudilo kak sum.

Poslovil se je torej, češ da se ne bo utegnil oglasiti doma.

»Odpotujem ob petih, kakor ponavadi. Torej ni treba, da bi hitela domov, ker se ne bom oglasil v stanovanju.«

Henrieta je vprašala, če bo prenočil v Mariboru.

Za božjo voljo, vendar! Ali naj bi šel tam skozi, ne da bi se ustavil pri starših?

Doktor Gratzer je imel zase v agenciji dve sobi. Uradni prostor, ki je spadal neposredno k drugim pisarnam, in zaseben kabinet z izhodom na stopnišče stranske ulice. V tem posnetku lisičjega domisleka ni bilo nič genialnega, vendar koristnosti dvojne izbire ni bilo mogoče omalovaževati. Prišel si in šel, ne da bi kdo vedel zate, ne da bi te kdo opazil, in ko so bili vsi prepričani, da te ni, si se lahko pojavil, kakor župnik na prižnici. Seveda je bil ta kot zatočišče pregrešnosti, a tudi uspešnosti, kajti v nočnih urah in v muckasti družbi noben klient ni hotel zgubljati prijetnih trenutkov s trmoglavi j en jem... Saj vemo, lisjak stari, da bomo ob lepe denarje, toda... in je pristal na dogovor. To je bila osnova, na kateri je neuki oče zgradil in širil bogastvo, pa je zato tudi izšolani sin ni zanemarjal.

Ko so se vrata kabineta, tista, ki so vodila iz pisarne, zaprla, so bila zaprta. Doktor Gratzer je bil odsoten. Prej bi ga našli v inozemstvu kakor za tistimi vrati, če je bilo njemu tako po volji. Danes je bil pri takšni volji. Udobno se je usedel na divan in pričel razmišljati. Dogodek v lovski koči in z njim povezano odkritje je obnovil v mislih že kdove kolikokrat v teh dneh. Vendar je bilo vredno še naprej stikati za nadrobnostmi — kaj vse je bilo lahko odvisno od napačnega tolmačenja drobnih dogodkov, neopaznih gibov, mimike ženskega obraza... Ubogi veliki, širokopleči doktor Gratzer s svojo okrnjeno fantazijo! V njegovi razumarski glavi je bilo sicer dosti prostora za kalkulacije in racionalno porazdelitev štiriindvajseturnega dneva, toda z občutki, ki se ne porajajo v možganih, je imel tako malo skupnega, da se je moral opirati samo na nezanesljive domneve. In še te so se spreminjale od trenutka do trenutka.

Gratzer je vstal, da bi si ogledal steklenice v očrneli omarici v kotu. Vino. Tistih dvanajst stopinj, zaprtih v buteljki, bi ta hip ne zadostovalo za okrepitev nalomljenega duha. V ta namen je potreboval vse krepkejši vzvod!

Zleknjen na divanu je srkal počasi, po požirkih zarjavelo žganico, ki je bila stara in otresava, in kakor je rekla etiketa na steklenici, verjetno res večkrat prepečena; žgoča in vnetljiva, kakor vse na Balkanu.

Po požirkih, po požirkih, po majhnih požirkih...

V torek so bili vsi trije v gozdni koči: Henrieta in Gratzer in Aton in so se pravkar hiteli odpravljati na popoldanski vlak, ki je odhajal z Verda, preden se je zvečerilo. Gratzer je bil odlične volje, kakor divjak na prostosti, spočit in pripravljen na šalo, akoravno je dvakrat sprožil puško v prazno. Tudi Henrieta je bila neverjetno veselo razpoložena. Ponavljala je refren napeva brez besed — francoska reč, je pomislil Gratzer, ki za glasbo ni imel ne smisla ne ušesa. In res, bila je francoska melodija s pripevom, ki je ustrezal razigranosti gospe Henriete — o mračnem vremenu, ki je lahko svetlejše kakor sončni dan...

Bili so zidane volje, res, vsi trije, tudi Anton, ki je odmetaval sneg okoli kolibe, da bi jim do prihodnjega obiska ne zastrl oken. Pritovoril je bil v kočo nahrbtnik steklenic, imel je dela s kurjavo in zdaj s snegom, in je komaj čakal na povratek v Ljubljano. Doktor Gratzer je znosil tiste buteljke v kletni prostor, Henrieta je cedila brlog, spravljala vkup prtljago in ponavljala tisti neumni pripev.

Bila je oblečena za odhod, tesno prepasana, s pleteno čapko na glavi, gruleč kakor golobica — takšne se je spomnil v okviru svetlobe tiste talne kletne odprtine. Kazala se mu je v tako prikupni dekliški postavi, s kakršno ga doslej še ni bila iznenadila. Bržkone zato, ker je gledal nanjo iz tako nenavadne perspektive — čepe na ilovnatih tleh, ker v višino ni bilo prostora kaj več kakor poldrugi meter.

Henrieta je stala pred vrsto knjig v zidni niši. Gibi njenih komolcev so kazali, da lista po knjigi ali celo nekaj zapisuje. Prav lahko bi jo nekoliko oplašil, če bi stopil na prvo stopnico in stegnil dolge roke. Dosegel bi bil njene oble gležnje, ki edini lahko izoblikujejo brezhibno lepoto ženske noge.

Gratzer je po južini ob peči skoraj sam spraznil buteljko ljutomerčana. Spričo tega in izzivajoče poudarjenosti nasprotnega spola se mu je v kolkih sprožila poltena sla, ki bi jo bil prav gotovo potešil, da ni okoli koče robantil zvesti Anton. Zvrnil bi bil Henrieto na klop ob peči ali pa bi jo bil povaljal kar na podu. Toda Anton bi lahko vsak hip stopil čez prag. Zvrstil je torej zadnjo steklenico, se dvignil na stopnico in se nameraval samo pošaliti... stegnil bi bil roko... do njenih gležnjev bi jo bil stegnil, da se ni Henrieta prav ta hip nečesa zbala.

Naglica, s katero je zaprla knjigo in jo vtaknila v vrzel na polici, in hlinjena brezskrbnost, ko se je zasukala po prostoru, vse to tudi Gratzerjeve nemalenkostnosti ni moglo preslepiti. Nekaj igra! Izmislila si je nekakšno igrico, ki se je porodila iz današnje razposajenosti. Na ta način in nekaj takega, kakor se je zgodilo prej njemu, ko jo je nameraval ostrašiti.

Nekaj ga je motilo pri vsem tem, vedar je vztrajal pri lahkotnejši misli v opravičilo za njeno otročje obnašanje — kakor v dekliških letih, ko jo je profesor zalotil pri branju spotikljivega romana. Gratzerju je šlo na smeh. Njegov odnos do žene je bil prikrojen po mohamedanski miselnosti, zato mu je bila močno po volji Henrietina zadržanost, kadarkoli se je razpravljanje o erotičnosti sprevrglo v smelejše dvoumnosti. Bila je lepa, dokaj mlajša od njega, zaprta in vedno nekam odsotna, toda ob takšnih priložnostih se mu je zazdelo, da le ni zgolj telesnost, ki ga mami v tej ženski. Na vratih se je pokazal Anton. Otrkaval je škornje pred pragom, da bi ne nosil snega v kočo, ter živahno dopovedoval, kaj vse je postoril. Kar je imel na sebi, je gospodar že vse nosil, vendar tako malo ponosil, da med Gratzerjem in Antonom na zunaj razen v postavi skoraj ni bilo razlike, ker je skušal sluga v vsem posnemati gospodarja. V drugačnih okoliščinah, seveda. Nasproti gospodarju in Henrieti je bil sicer ustrežljiv in spoštljiv, vendar zaprt v nekakšni togosti, ki naj bi ga ločila od druge služinčadi. Če je kdo Gratzerju namignil na teatrsko pojavo njegovega Antona, se je Gratzer prizanesljivo smehljal. Nekam lesen je res in smešen, toda zvest kot pes! Tako je odgovarjal, ker pač ni nikdar pomislil na nesebičnost živalske zvestobe v primerjavi s človeško, ki je skoraj vselej podvržena tržni ceni.

»No, Anton, ali bomo šli?«

»Da, gospod! Moral bom pohiteti, ker je tu vreča, potem nahrbtnik, potem tisto železje za smuči.« »Pusti, Anton, tisto okovje. Se bom že sam potrudil.«

»Dobro, gospod! Torej bi kar šel?«

»Dobro, Anton,« je rekel Gratzer. »Dobre pol ure je še do vlaka, torej le pojdi!«

Antonu je bilo dosti do tega, da je prišel pred gospodo na postajo. Vselej ga je trpinčil občutek zapostavljenosti, ker se je moral prav tam, vsem na očeh, ločiti od svojih in se voziti v tretjem razredu. Bolje sam, torej, posebno če je tovoril divjačino, ker je potem vsakokrat spravil nekaj dinarjev v svoj žep s tem, da je opeharil mitničarja pri teži. V Gratzerjevi navzočnosti bi se kaj takega seveda ne moglo zgoditi.

Tudi onadva sta se odpravljala takoj za Antonom, Gratzer in Henrieta. Pohitimo, je silil Gratzer, pohitimo! Pozapenjal je usnjeno torbo in nekajkrat bežno vrgel pogled na miniaturno knjižnico v zidu, kjer je bilo ja ali ne kakih štirideset knjig. Določno sicer ne bi mogel dognati, kaj je imela Henrieta v roki, razločno pa je ujel prostor, kamor je knjigo vrinila in vanjo nekaj beležila — nekje na desni strani druge police. Tam, kjer je molel venkaj obširnejši format Športnega kataloga s pestro poslikanim hrbtiščem. Tam ni bilo kaj videti; kaj takega namreč, kar bi moglo vznemiriti tako prisebno žensko, kakor je bila Henrieta. Prav gotovo da ne! Ne v sliki ne v besedilu!

Gratzer je zaklenil kočo. Z velikim železnim ključem je šel do gabrove seči, v kateri se je skrivala skala. Skala je bila porasla z mahom in v eni izmed njenih špranj se je našlo primerno skrivališče za kovani odpirač, ki je bil z dolgo cevjo in širokim ušesom bolj podoben samokresu kakor priročnemu ključu. Kdo že ga je bil naročil? Domiselni Šimen, seveda, pa tudi skrivališče zanj je iztaknil. Spotoma se je Gratzer nenadno spomnil na puško.

Na, reče, puško sem pozabil. »Puško?«

»Nič ne skrbi, Henrieta, takoj bom...« je rekel in se obrnil.

Gratzer ni nikdar puščal v koči svoje dragocene puške. Ne v koči ne drugod, kaj šele, da bi jo bil pozabil!

To vam je puška, ki ni nabita s smodnikom. Ubija kakor Zeusova strela, ki ni podvržena parabolnim ali balističnim muhavostim. Kopito je bilo ozaljšano s številnimi značkami s strelskih tekmovanj in z večjim bakrenim kozlom. S tem je bil Gratzer od rojstva povezan po zodiakalni usodnosti, mogla pa bi se zbližati tudi po zunanji podobnosti, če bi se izkazala kot resnična nekakšna sumničenja. Kajti v zraku so vsekakor visela nekakšna sumničenja.

Uporabil je torej malenkostno pretvezo, da bi se sam znašel v koči in bi se seznanil, če bo mogoče seveda, če bo le mogoče z vzrokom Henrietine skrivnostne igre.

Katalog? Od niča nič, kakor si je bil predstavljal. Kaj naj bi bila iskala Henrieta v tem zborniku civilizacijske ničevosti? Darilo za moža? Darilce za ljubljenega Oskarja? Gratzer je siknil norčavo žaljivko na račun svoje lastne naivnosti. Na desni strani kataloga je bilo nekaj slovarjev, na levi pa dve francoski knjigi. In Gratzer je požrl slino. Broširano je usločil in spustil liste izpod palca, ne da bi se mu zdelo vredno gledati na naslov ali iskati kaj med stranmi ali se truditi z branjem francoščine, ki jo je zelo slabo poznal. Ilustracij ni bilo, v tekstu pa bržčas napeta plehkoba, kakor je obetal nejasen naslov. Vezana knjiga poleg brošure pa se je sama odprla nekje v sredini, prav tam, kjer je tičal preganjen listek.

»V torek,« v oklepaju je bila številka petnajst, »z večernim vlakom. Nestrpno obračam uro. Tvoja —« Gratzer je sprva preletel te besede z neko topostjo. Torek, vlak, ura, tvoja... Kakor hitro pa je dojel skladnost med torkom in petnajstico, med torkom, ki bo čez tri dni in se ujame s petnajstim decembrom, ga je zadelo odkritje, spričo katerega sploh ni bilo vredno razmišljati o podrobnostih. To je torej napisala! Vse pač, kar mu je bilo potrebno, da je na mah razkril resnico...

Toda zdaj se je mudilo, hudičevo se je mudilo, in če hoče streči svoji obešenjaški hladnokrvnosti, mora oblastno ukrotiti vse nepotrebne vibracije nespametnega organizma. Listek in knjigo na svoje mesto. Kje je puška? Ključ? Vestno ga je obrnil dvakrat v ključavnici in ga odnesel v skalno skrivališče ...

Potem je stekel za Henrieto po gazi, ki so jo bili shodili že zjutraj, in si spotoma brisal roke v žepno ruto, da bi se rešil maščobe, s katero je Anton zavaroval ključ proti rji; uporabljal pa je v ta namen mazivo za orožje, ki je imelo vse prej kakor vabljiv vonj. Ko je dohitel Henrieto, ji je pomolil dlan.

»Oprosti,« je rekel, »toda ta duh. Ali se čuti?«

Henrieti je šlo na smeh. »Ne dosti,« je rekla. »Pomagaj si s snegom.«

Toda tudi potem, ko si je roke otrl s snegom, Gratzer ni bil zadovoljen. Bil je pač iz tiste veje bledičniške sorte, ki ji poleg preobčutljivosti za prejarko svetlobo tudi drugačne vrste alergičnosti ne prizanašajo. Kar naj bi nemara veljalo kot kompenzacija oziroma pokora za njegovo čustveno topost. In prav nič kruta pokora, če se pomisli, kaj vse mora pretrpeti človek v čustveni stiskalnici. Doktor Gratzer pa nič. Niti s posluhom za glasbo ga niso obdarili bogovi...


3.

Mineval je enajsti dan, odkar so odpeljali Selarjevega Ivana iz Bistre. Ljudje so že ugibali, kako se bo nad njim znesla pravica, koliko let zapora mu bodo prisodili, če že ne bo obešen. Toda ta možnost je bila izključena. Vrhniški tovarnar Malic je odločno izključil to možnost, pa ne morda zato, ker je bil Ivanov prijatelj. »Temveč zato, ker se dado juridične klešče dodobra zrahljati, če se zadeve loti premeten zagovornik. In ne bojte se, doktor Zarnik ne pogreša znanja in veščine, bil je moj sošolec!« To bi resda moglo biti nekakšno jamstvo za Zarnikove sposobnosti, posebej če se upošteva, da je njegov vrhniški sošolec že v drugem letniku odjenjal. Vendar je bil Malic Selarjevim v veliko oporo v tistih dneh, ker je znal prepričevalno omiliti vsako slabo vest, ki je vznemirila preplašene ljudi pod to streho.

Pripeljal se je v Bistro skoraj vsak dan in bil malone vesel, da so se Selarjevi znašli v tej nevšečnosti. Ali Bog ne daj, da bi jim nezgodo privoščil, Malic je bil iskren prijatelj. Temveč zato, da je lahko prišel v Bistro in do Selarjeve Bistre tudi vsak dan, če se mu je zahotelo, vtem ko se je prej oglašal bolj poredko, da bi ne teptal svoje možatosti pred hladnim, neobčutljivim dekletom. Mar ni bil sin in dedič uglednega doma! Zdaj mu torej ni bilo treba prihajati v hišo z naivnim vprašanjem, če je stric Ivan doma.

Stric Ivan? Po navadi je bil, in če ga ni bilo, Bog bodi zahvaljen, ker je povpraševal po njem le zato, da se je znašel pred Bistro. Ali je bil kdo, ki bi tega ne vedel? Tako no... Nekega dne je prišel z nenavadno novico. In ko je imel kaj takega, je vedno čakal na Bistro, tako da je mogel na dolgo govoriti z njo in imeti pred seboj čim dlje njeno postavnost. Spričo prijaznosti, ki mu jo je sedaj izkazovala, je bil prepričan, da se njen hlad taja in da se bo »punca zdaj zdaj ogrela«.

»Davi sem telefoniral v Ljubljano,« je rekel Malic. »Odvetniku.« Potem je pokušal žganje, ki si ga je bil naročil, in čakal, kdaj se bo to nesrečno dekle oglasilo in pokazalo nekoliko več zanimanja za njegova prizadevanja. Bistra, urejena in resna kakor ponavadi, je bila od domačih sama v hiši; v gostilni je imela še dva gosta, v kuhinji polno ognjišče, zakaj žaga je pela in najetih so imeli nekaj ljudi. Oprostila se je torej in odhitela, prepričana, da tudi danes ne bodo zvedeli nič novega, bolje rečeno, nič dobrega o usodi strica Ivana. Vrhničan, ta zlati človek, se res trudi in bi storil vse, da bi Selarjevim pomagal v tej stiski, toda kaj naj bi še povedal, s čim naj bi še spodbudil človeka, ko je tudi sam prepričan o krivdi strica Ivana. Le kako naj bi bilo drugače. Prepričan prav tako kakor vsi drugi. Prav vsi, preiskovalci in vaščani in sami Selarjevi, razen očeta Matevža, ki se je solzil in odkimaval. Toda oče Matevž ni bil več priseben in njegovo mnenje ni moglo nikogar več zadržati v pomislekih. O, kajpada ne!

Noč po božiču je Filip prebil pod Selarjevo streho, prvo noč pod to streho, in ko se je zjutraj poslavljal, je Bistra zaihtela. Nenadna povezava misli ji je nehoteno predočila pretresljiv dogodek, ko je nekako ob taki uri stric Ivan odhajal od Henriete. Zaihtela je in izrekla svojo skrb. Tedaj jo je Filip prižel nase z močjo, ki je prepričljivejša od vseh tolažilnih besed, in ji zagotavljal, da je stric Ivan zaprt po pomoti. »Prav nič nima pri tem,« ji je rekel in odskočil z okna. Bil ji je ljubezen, sreča in nezmotljiva popolnost, vendar prepričati je ni mogel. Bil je njen in ji je hotel olajšati bolečino. Kaj pa naj bi vedel — in Bistra se je morala nasmehniti z grenkobo — le kako naj bi kaj vedel o vsem tem ta njen ljubi potepuh.

Toda ko je znova pritekla v trgovino in ji je Malic povedal, da so doktorja Gratzerja pridržali na sodišču, je zadihala s takšnim olajšanjem, da se je Vrhničan skorajda prestrašil.

»Bistra?« »Prosim?«

»Se je kaj zgodilo?«

»Ne,« je rekla veselo. »Kaj naj bi se bilo zgodilo? Gratzerja, pravite, so pridržali na sodišču »Odvetnik pravi, da so ga včeraj zaslišali in da je potem preiskovalni sodnik odredil tako.« Bistra je stala pred Maličem s težkim vrčem medu, ki ga je prinesla iz shrambe, in je voljno pristala na to, da ji je vzel breme iz rok. Ne da bi se zavedala tega in ne da bi se zahvalila, je vprašala:

»In kaj naj bi to pomenilo?«

Malic je odložil vrč na mizo. Potem je dvignil rame in si prižgal cigareto. Vtem ko je z mahanjem ugašal vžigalico, je pričel razvijati dolgo in učeno razlago o zamotanem sodnem postopku, kolikor mu je pač dopuščalo znanje, ki si ga je bil ohranil v spominu iz tistih nekaj pravnih izpitov. Razlagal je Bistri, kako čestokrat skupek malenkostnih naključij pomaga spoznati in razvozlati zlokobno nakano; kako lahko samo bežno soočenje dveh oseb zruši že trdno, z dokazi podprto obtožbo; kako... Toda Bistra je bila prezaposlena, da bi mogla povezano slediti njegovemu strokovnjaškemu razmotrivanju — v kuhinji je vrelo v nekaj posodah, pa še voznik, ki je prilomastil po veži, in gospodinja, ki je prihitela v trgovino. Kaj bi si bila mogla zapomniti ob takšni napetosti čustev in čutov? Kaj naj bi si še mislila spričo olajšanja, ki jo je obšlo, in ob nenadni slutnji, da se bo nesreča ognila Selarjeve hiše? Da je morebiti preiskava našla še drugačno sled, da so nemara...


Med prvim in drugim stikom, ki ju je imel doktor Gratzer s sodnijo, je bila dokajšnja razlika. Vtem ko se je ob prvem srečanju tudi neobčutljiva uradnost pridružila njegovi prizadetosti, mu izrekla sožalje in z vso obzirnostjo zaprosila nesrečnega vdovca za nekatere informacije — ne bi hoteli biti nadležni prav v teh mučnih dneh, toda »vi, gospod doktor, gotovo sami razumete, kako lahko tudi naj skromnejši podatek...« in tako naprej, da bi se j a ne izneverili stereotipnemu jeziku topih, olesenelih ustanov, katerim je individualnost standardizirala državna tiskarna s poenotenimi obrazci. Od primera do primera, seveda, in kakor se bo takoj pokazalo — kajti...

Kakor je bila prva tiskovina izražena v obliki vljudnega vabila, tako se je naslednja izrodila v hladnost poziva, brez vsakršnega upoštevanja družbenega položaja in ugleda in posebnega odnosa do naslovljenca. To je Gratzerja skorajda še bolj prizadelo kakor domneva, da ga uvrščajo med osumljence. Prepričan je bil, da bi ne mogel preboleti ponižanja, če bi njegovo izjemno osebnost obravnavali v slogu poprečnosti, četudi bi ga dolžili umora.

Vendar je občutljivost njegovega ponosa uplahnila že ob prvih poizvedbah preiskovalnega sodnika. Ki ni bil dozorevajoč pripravnik na pravosodni ledini, temveč premeten lisjak v službi mlade slovenske pravice; ki pa mu ni bilo mogoče očitati pristranosti, ker je njegov smisel za salomonstvo oblikovala in izoblikovala avstrijska, torej nemška šola. Tako, gospod doktor Gratzer, v boljše roke niste mogli pasti!

»Potnega lista torej, tega nimate pri sebi?«

Tak je bil začetek spraševanja, s katerim se je sodnik Anton Majcen lotil doktorja Gratzerja. Gratzer je odkimal; rekel je, da ne, pa tudi z mimiko obraza in izproženo roko je razločno odgovoril na sodnikovo vprašanje: da namreč ta hip ne vidi razloga ne vzroka, zakaj naj bi se pripeljal na sodišče s potnim listom.

»Saj ni v inozemstvu,« se je pošalil s sodiščem. Samozavestno sicer, vendar ne da bi poudarjal važnost duhovite domislice.

»I, seveda,« je rekel sivolasi birokrat z narejeno malomarnostjo. »Če se komu nečesa izrecno ne naroči, ni moči tega od njega tudi posebej zahtevati.«

Stari Majcen je slog iz svojih predavanj prenašal na sodnijo prav tako lahkotno, kakor je včasih solil predavanja s sodnijskim žargonom.

Le kdo bi se ne strinjal s tako uglašenim mnenjem? Doktor Gratzer je mogel s širokim smehljajem in otresajoč z glavo samo pritrjevati sodnikovemu modrovanju.

Anton Majcen je vstal in stopil k visoki, očrneli, črvivi omari, ki se je bržkone rodila in se starala s tem kamnitim templjem nepristranske boginje. Ni bilo težko uganiti, da mrka in zlokobna zunanjost prikriva razstavni prostor materialnih pripomočkov, uporabnih pri uresničevanju človeških spozab.

Corpus delicti, ki je prihajal v poštev v Gratzerjevem primeru, je bila lovska puška posebne vrste, kakor da je popolnoma nova, zakaj na njej ni bilo najmanjšega znaka rje ali drugačne okvare. Očitno je bilo, da je lastnik ali kdo drug po njegovem naročilu skrbel za to morilsko igračo vestno in skrbno, natančno po navodilih meinheimske orožarne Schultz et Co.

To puško si je bilo treba zdaj dodobra ogledati. Majcen se je ni dotaknil, pač pa je z najvljudnejšo kretnjo roke in obraza povabil Gratzerja, naj stopi bliže.

»Prosim,« je rekel. »Jaz še nikdar nisem imel v rokah takšnele naprave, ki diha smrt in deluje menda samo v krepki pesti. Vam bo, mislim, dosti bolj domača, gospod Gratzer, če ste količkaj lovca ...« Domača? Lovska puška mu je bila ena najpopolnejših igrač v teh letih, ko se je mogel uleči k ženi kadarkoli in mu ni bilo treba dvoriti priložnostnim ljubicam in se gnati za njimi. Nemoteno se je sedaj lahko posvečal samo še lovu za bogastvom in divjačino in potovanjem, ki so bila s tem v zvezi. V Waldsteinu so imeli Gratzerjevi lično bivališče, v katerem so člani rodbine — zdaj ta, zdaj oni — preživeli po nekaj počitniških tednov. Tam so bile razstavljene v posebni izbi Gratzerjeve lovske trofeje, spričo katerih bi vsak slovenski lovec zelenel od zavisti. Samo teh nekaj posnetkov si oglejte! Gratzer jih je nalašč nosil pri sebi, da je dosegel tak namen ne samo v krogu slovenskih znancev, temveč tudi v Milanu in drugod, kjer je imel poslovne stike.

Tudi sodniku Antonu Majcnu bi jih lahko pokazal, imel jih je tudi sedaj pri sebi, vendar mu v tem hipu niti na um ni prišlo kaj takega, pa tudi na to se ni bilo zanesti, da bi Majcen pokazal kakršnokoli zanimanje zanje. Zakaj Anton Majcen je na zelo svojevrsten način stregel svoji radovednosti. Čestokrat se je zdelo, kakor da bi bil nekoliko čez les, prav tako se je zdelo. Namesto da bi odkrival resnico s pretehtanimi vprašanji po premišljenem vrstnem redu, je pred osumljenca stresel vse, kar mu je bilo na voljo v njegovem primeru. In potem naj se znajde, guncvet! Na ta način je tudi Gratzerju spodnesel nekaj subjektivnih prepričanj.

Anton Majcen je bil mnenja, da nihče ne pozna tako do potankosti stvarne resnice kakor krivec. Anton Majcen je dvignil obrvi in zmajal z glavo nad to izjemno ugotovitvijo — kakor da bi to ne bilo znano tudi najmanjšim in največjim bedakom! Resno pa dvomim, da bi se še kdo izmed kolegov znal poglobiti v duševno in čustveno vznemirjenost zaslišanca po mojem načinu in mojih spoznanjih. Povečini se zanašajo na znake živčne reakcije pri svojem osumljencu, se po tem ravnajo kakor policaji ali podeželski žandarji, in tudi njihovi zaključki niso dosti koristnejši. Ste opazili, kako je prebledel; kar sapo mu je vzelo; kako je zdivjal, kaj — in podobno. Toda loti se, loti prekaljenega, zlasti starejšega kriminalca, takega, ki ti na neposredno vprašanje odgovori s citiranjem oštevilčenega odstavka iz kazenskega zakonika: »Da veste, gospod sodnik, ta prestopek — če bi ga bil storil, seveda, če bi ga bil zagrešil — bi spadal pod paragraf ta in ta, in ste torej s svojim namigom zašli nekoliko predaleč. Sicer se mene to ne tiče, vendar...« in tako dalje. Že pri takih, ki se v številnih preizkušnjah do potankosti seznanjajo s komično sodiščno dekorativnostjo in njenimi brezdušnimi psalmi, že pri takih, pravim, brez prič in dokazov ne dosežeš kaj več kakor s poudarkom na dvomu izrečeno oprostilno razsodbo.

To so bile misli iz nekega predavanja doktorja Antona Maj ena, ki ga je bil takrat zaključil tudi s konkretnim primerom. Kako naj bi sam drugače govoril o vsem tem, da nisem imel v začetku kariere sam opravka s takšnim gentlemanom.

On, vidite! In prav meni je dal tak odgovor. Hudičevo sem bil ljubosumen na svoje znanje — in kaj ne, v tistih letih! Pa sem mu precej ostro zabrusil: vi, Štefan Klančnik, ponovni in ponovni kandidat za zamrežen kvartir, vi mi ne boste dajali naukov, kako naj vodim zaslišanje! Tako nekako sem se razhudil, da bi obvaroval svoje juridično perje. In navsezadnje, to sem mu še rekel, kaj pa se navsezadnje vi razumete na to!

Štefan Klančnik ni niti trenil, samo to mi je povedal, resno in pokroviteljsko. Gospod sodnik, je dejal, vi mešate kakih pet ali šest let, če se ne motim, po tej pravosodni kaši. Jaz sem pa že sedemnajst let predmet njene obdelave. Seznanil sem se torej z njo praktično in teoretično dokaj bolj temeljito kakor vi, če seveda dopuščate možnost, da ima tudi navaden vlomilec približno enako težo možganov kakor sodnik.

O tem ne dvomim, sem rekel zviška. Le da ne utegne z njimi razmišljati.

Štefan Klančnik se je prizanesljivo, pokroviteljsko nasmehnil. Da ne utegne, pravite? V knjižnicah slovenskih sodišč je ni knjige, ki bi je Štefan Klančnik v sedemnajstih letih posedanja ne prelistal. In med temi ne manjka pravnih katekizmov ...

Loti se, loti takega, z monotonim, spovedniškim spraševanjem, pa boš videl, kje boš pristal! Če mu omeniš uradnega zagovornika, se ti zahvali — da mi bo napravil več škode kot koristi! In doktor Gratzer, primer doktorja Gratzerja?

Tudi pri takih se ni mogoče okoriščati z ustaljenimi prijemi, z jalovimi zankami in zadrgami, ki so jih z dokaj umnejšimi domislicami osmešili že številni pisatelji kriminalk. Tudi takega moraš napasti s kanonom in v trenutku, ko misli, da prihajaš nadenj s fračo. Tako! Zakaj v Gratzer jevi telesni in duhovni sili je bilo treba videti granitni steber, ki se ne bo dal zlahka zrušiti.

Da nima Klančnikovih izkušenj? Nima. Toda vzgojni duh družine, v kateri je rasel in se razvijal, je bil načrten. Iz vsakega člana je bilo treba zgraditi rasni primerek z občutki in prilastki kolonialista, ki more že s svojo zunanjostjo izsiliti spoštovanje in ponižnost domačina. Sicer sta si bila doktor Gratzer in Anton Majcen na enaki ravni, enake polti, vere in nemara celo enake inteligence. Ker pa je od Gratzer j a vela hladna preračunljivost in prepričanje v rasno nadmoč, ga je Anton Majcen uvrstil že takoj spočetka (kot justični primerek seveda in samo kot takega, ker se na drugih področjih njegova subjektivna zrelost lahko zelo koristno uveljavi) med trdoživo surovo zel, oplemeniteno z domnevno nadpoprečnostjo.

Od trenutka torej, ko se doktor Gratzer ni jemal več v poštev kot priča, a mu na drugi strani ni bilo mogoče naprtiti krivde — z gotovostjo namreč niti najmanjše ne — je bil Majcen mnenja, da se bo treba s tem morebitnim grešnikom pomeniti kakor s prevejanim hudodelcem, ki prihaja pred sodišče s pretehtanim načrtom. Iztresti predenj vse naenkrat, vse, do česar se je preiskava dokopala, in potem naj izbira. Ni vrag, da ga ne bi spodneslo! Če je kriv, seveda! Če ni, potem se bo že sam zmotal iz zagate.

Nenadno odkritje tiste prepognjene puške je Gratzerja vznemirilo tudi na zunaj. Rahlo, komaj opazno, toda Anton Majcen ni uganjal teh šal zgolj zaradi zabave. On je znova in znova, kadarkoli se je pokazala priložnost, vsiljeval svoj način razkrivanja in odkrivanja neznank, da se je na svojih priložnostnih predavanjih lahko skliceval na resnične primere.

»Storilec, kakor vidite, se je še dokaj hladno obnašal spričo izdajalskega odkritja (česar se niti najmanj ni nadejal, kakor bomo spoznali kasneje). Živčevje v tako zdravem biološkem tkivu bi moglo biti uporabno v najbolj kritičnih, najbolj drznih akcijah, denimo v vohunstvu ali kriminalu ali — s troho Majcnove ironije — v politiki. Cirkuški akrobatje, celo tisti, ki se dado izstreliti iz topa, bi mogli samo z zavistjo gledati na stoičnost morilca, ki čaka svojo žrtev za okensko zaveso, ali na hladno kri vohuna s fotografskim aparatom nad tajnimi dokumenti. Primer, o katerem vam govorim, recimo mu primer Jaka Novaka, je bil tak, ker je individuum zrasel v okolju vcepljene samozavesti in osebne sproščenosti, brez vsiljenih predsodkov in krotečih žuganj. Sem nekaj posebnega, sem, nekaj izjemnega in nihče mi ne more do živega!

Bilo bi torej smešno sprožiti salvo navzkrižnih vprašanj spričo takšnega objekta, loviti ga iz zasede z grozilnimi naivnostmi o domnevnih pričah, ugotovljenem času, izmišljenimi naključji. Dosegli ne bi ničesar, dokazali pa bi svojo nemoč in s tem samo okrepili samozavest nasprotnika, da ne rečemo svoje žrtve.

Vrzimo torej vse predenj in naj si potem človek pomaga, in s tem tudi nam. Tudi nam, seveda, in to je najvažnejše, če se ne znajdemo v situaciji.«

Na ta način je sodnik Anton Majcen zmetal vse pred svojega osumljenca. Ugotovitev najprej o njegovi nenavzočnosti, ki bo tako in tako razvidna iz njegovega potnega lista, zakaj Gratzer je bil tisti čas v Italiji in Avstriji. Mudil se je ta čas v inozemstvu, kakor je bilo uradno že povedano in birokratsko že zapisano, in potemtakem kakopak sploh ne more priti v poštev kot osumljenec. Vprašanje Gratzer j evega potnega lista je Majcen poudaril že takoj spočetka zgolj zato, da bi se mu ne izmuznil sadistični občutek premoči nad nadutežem. Potem mu je pokazal prepognjeno lovsko puško in poudaril: »Takšno puško zdaj iščejo v snegu od vaše lovske koče do verdske železniške postaje.« Majcen je z užitkom kadil svojo cigareto in samo mimogrede izgovoril kakšno besedo, kakor je samo mimogrede, vsaj tako se je zdelo — opazoval svojega bolnika.

Vsekakor pa sta oba skušala čimbolj izkoristiti tistih nekaj dolgih trenutkov tišine. In vtem ko je Gratzer z zanimanjem ogledoval podtaknjeno orožje, opozorjen, naj se ga ne dotika, je sodnik Majcen znova razgrel ozračje.

»Stvar je v tem,« je rekel. Pomolčal je nekoliko, zagledan v pod in s tisto tlečo cigareto pred sabo poudarjal besede.

»V tem namreč, da so se pojavile nove domneve, nekakšni novi indici, ki razbremenjujejo Ivana Selarja. Upoštevajoč te nove momente, ali kako naj bi se reklo, bi kazalo, da mož sploh ne prihaja v poštev kot storilec, in odvetnik Ferlan že zahteva uvedbo postopka za izpustitev Ivana Selarja. Meni je zdaj poverjeno razčiščevanje v tej zamotanosti,« je rekel sodnik nekam skromno, tem bolj odločno pa je pokazal na tisto puško v omari in z obtožujočim naglasom razložil, da je prav najdba morilske krogle dala povod za preusmeritev preiskave.

Majcen je stopil do pisalne mize, da je mogel doseči pepelnik, in je tudi med ugašanjem ogorka razlagal, da je bila krogla, najdena v jelovem opažu, izstreljena iz take puške.

»V kakšnem opažu?«

Ogroženčeva vedoželjnost in do skrajnosti napeti čuti Gratzerju niso dali, da bi vprašanje izgovoril, ne da bi se odhrkal. In to vpričo Maj ena, ki je bil stalno na preži. Predaval je in prežal in razlagal, kakor da ima pred sabo toliko in toliko slušateljev obojega spola. Ko se je zdelo... kaj zdelo, prepričani smo bili o tem, da je primer rešen...

Kakopak, tudi doktor Gratzer je bil o tem prepričan. Od vseh strani se je to zagotavljalo, o tem sta pisala dnevnika (s prikritimi namigi, seveda, pritajeno in samo za krog ljudi, ki je bil dogodkom bližji), in nihče ni več dvomil ne dvoumil glede morebitnega drugega morilca. Ivan Selar doslej ni priznal ničesar. Kljub naključnim okoliščinam, ki so tako kričeče pričale o njegovi krivdi, ni hotel priznati, da bi se bil spozabil tako nizkotno, kakor se je sam izrazil. »Le kaj naj bi me bilo dovedlo do tega,« je rekel preiskovalnemu sodniku, »le kaj? To mi povejte!«

Razumljivo, da od obdolženca ni pričakovati, da bi se obračal sovražno proti samemu sebi, toda v koči so bili najdeni ogorki cigaret, najdeni so bili njegovi prstni odtisi. »In ne na enem predmetu. Da ste bili tamkaj, tega vendar ne morete tajiti?«

Saj ne! Ivan Selar je vse to priznaval. Odtisi gumijastih škornjev na kolovozu? Seveda, mojih škornjev. Ali je to kaznivo?

Nihče ne trdi, da je to kaznivo.

Zakaj me potemtakem držite v zaporu in me stražite celo na zaslišanju?

Dajte no, dragi gospod, saj ste vendar pri zdravem razumu. V noči na šestnajsti december ste bili v Gratzerjevi lovski koči.

To je bilo petnajstega decembra.

Torej petnajstega decembra ste naleteli na Gratzer j evo ženo, ki je prihajala po gozdni stezi s postaje. Ali sta bila domenjena?

Nihče nima pravice prihajati na dan z vprašanji, ki ustrezajo njegovim domnevam. Samo zato, bi hotel reči.

Za božjo voljo, saj bi bil to lahko samo zmenek, da tako rečemo — lovski zmenek. Gospa Gratzer jeva ni streljala divjačine.

Vsekakor pa ne morete trditi, da si nista bila dobra znanca. Poleg tega vi govorite francoski. Znam nekaj, in zato bi se tu lahko reklo dobesedno, da sva se ujemala zaradi skupne govorice. Torej pozabiva na to. Pa mi raje odgovorite na nedolžno vprašanje. Prosim.

Koliko cigaret pokadite dnevno?

Nikake evidence ne vodim o tem. Ni pa iključeno, da sem jih v tistih dveh urah v koči pokadil več kakor ves popoldan. Mislim, da ogorkov ni mogoče vselej meriti po času. Pepelnik ni ura, kajne da ne?

Vi torej ne priznavate, da ste bili prebili noč v koči z gospo Gratzerjevo, da proti jutru šestnajstega decembra niste bili niti tam v bližini in... ...in da torej nisem mogel streljati in nizkotno ubijati. Kolikokrat bom moral to še ponoviti!

In prav tisto jutro ste imeli opravka s konji, delo, ki ga je ponavadi opravljal hlapec? Prav tisto jutro.

To, kar priznavate, pa je bilo šestnajstega decembra zjutraj. Ali se vam ne zdi, da je bilo le nekoliko preveč naključij, da bi se moglo sodišče, pa tudi javnost, odreči upravičenemu sumu? Mislim, da se bo navsezadnje le našla prava pot do krivca in da se ne bodo preveč surovo poigrala z mano ta nesrečna... ta naivna naključja.

Ali imate morda koga na sumu? (To vprašanje je bilo zastavljeno s takšno naglico in s takšno zavzetostjo, da je spravilo Ivana Selarja še v slabšo voljo.) Prepustil je pravico do sumničenja zasliševalcu, in v takšnem tonu, da si je nakopal še njegovo zamero.

Tako so se ponavadi zaključevala zaslišanja Ivana Selarja, ki je hladnokrvno odklanjal krivdo, ki pa ni mogel dokazati, da je noč prespal doma.

Gratzerjevemu odvetniku se je posrečilo seznati številne podrobnosti v zvezi z ravnanjem in obnašanjem Ivana Selarja. Baje ni niti najmanj prikrival svoje sovražne nestrpnosti do zasliševalcev.

Odvetnik je bil mnenja, da se je zelo važno seznanjati s takšnimi poizvedbami, zelo važno, dragi prijatelj, ker se bomo mogli okoriščati z njimi na razpravi. Za dopolnjevanje obtožnice so civilni stranki takšne zaupnosti zelo dobrodošle. Sicer pa ga bo praznina med večerom petnajstega in jutrom šestnajstega decembra — odvetnik je sukal pred sabo razprta palec in kazalec, kakor da meri to praznino — ta vakuum ga bo pogoltnil. Na njegov rovaš se je že do zdaj nabralo toliko bremenilnega gradiva in odprlo toliko nejasnosti, da tožilcu ne bo treba naprezati fantazije.

Toda Gratzerja ni mogel pomiriti odvetnikov lahkotni optimizem. Tudi njegovo pozornost je najbolj pritegnil podatek o trmastem zatrjevanju Ivana Selarja, da ni prebil noči s Henrieto. Vendar z drugačnega vidika. Saj mu to vendar ne more koristiti. Ce se odkrije, da je bil do jutra v koči s Henrieto, ga to lahko pokoplje — brez milosti, kljub nedolžnosti. To je bilo jasno: tajite, ker se bojite ure, ko je bila žrtev ustreljena! Ne? Dokažite torej, kje ste prebili noč do jutra, ko ste napajali konje na potoku! Ivan Selar, kolikor ga je Gratzer poznal, jim bo zabrusil: dokažite vi meni, da nisem tistih ur prespal pod domačo streho!

Gratzer je bil resno vznemirjen. Pa ne zaradi tega, ker je Ivan Selar vztrajal pri takšni trditvi, temveč boječ se, da je ne bi preklical; v bojazni, da bi se Ivan Selar ne premislil, v stiski na razpravi ali pa na prigovarjanje svojega zagovornika, če bi jima to koristilo. Zakaj spoznal je, da Ivan Selar noče preživeti noči v lovski koči sam s Henrieto samo zato, da bi javnost ne mogla teptati njenega spomina.

Ni moglo biti drugače. Gratzer ni mogel iztakniti drugačnega vzroka. Jo je imel torej tako rad ali igra plemenitega zaljubljenca, takšnega, ki ne živi le od ponosne drže. Stric Ivan — kakor mu pravijo domači — je menda človek, ki bi bil zmožen tudi takega dejanja. Sposoben bi bil zaigrati romantičnega viteza, kljub veliki žrtvi. Kdo naj se spozna...

Doktor Gratzer je živel vse pretekle dni in noči v mučni napetosti med neobčutljivostjo razuma in gorečnostjo želja. Hladnost razuma se nikakor ni dala prepričati, da bo nemara vendarle mogoče stvarno resnico prikriti z verjetnostnim nadomestkom; s kakršnimkoli nadomestkom materialne resnice, samo da bi se sam izognil sumu. Ko bi notranje ne bil tako tog in z gibčnejšo domišljijo, bi bil moral nujno verjeti v usodnost naključij, ki so že takoj spočetka speljala preiskavo v nasprotno smer in ustrezno vsem njegovim hotenjem. Prav tako, zakaj tudi sam bi bil voljan braniti prešuštnico, čeprav iz čisto drugačnih razlogov.

Preiskava se je torej prebila že tako daleč, da je iztaknila kroglo v lovski koči in takoj ujela dragoceno povezavo z Gratzer j evo puško. Le kje so dobili vse potrebne podatke? Anton? Anton gotovo ne, pač pa Šimen! In kje je sodnik iztaknil tisto drugo? Puško istega tipa in znamke, s katero mu zdaj skuša vzeti sapo ali ga vsaj vznemiriti. In kako tudi ne! Gratzerju bi se volja takoj sprevrgla na bolje, kakor hitro bi jo vzel v roke in jo začel strokovnjaško obračati. Toda odkritje teh skritosti je padlo kakor zamah s sekiro. Gratzerju, ki so ga naključja usode že prepričevala, ki je že pričel verovati v svojo srečo (mar ga je doslej v življenju doletelo kaj hudega?), je mahoma spodneslo tla.

Nadaljnja sodnikova ugotavljanja so do kraja zrahljala njegovo samozavest.

Anton Majcen si je dal opravka z enim izmed predalov pisalne mize, dokler ni od ondod vzel papirnatega zavitka. Iz tega je odvil kroglo in jo po držal Gratzerju pred obrazom.

»Po natančnem pregledu vaše gozdne koče, ped za pedjo, se lahko reče, so jo našli v opažu nad pogradom, tik ob peči. Pustila je za sabo poldrug centimeter globoko sled, kakor vrtina velikega črva. Bil sem, veste, tudi sam navzoč pri tem ogledu, in lahko vam povem, da nas je vse iznenadila neka nejasnost. Sodeč po tem, kako je krogla udarila v les, bi bila morala biti izstreljena iz levega kota koče, torej skozi steno. Skozi debelo leseno steno, ki bi je bržkone ne prebila. Pa tudi sledi ni bilo najti. Morala se je torej od nekod odbiti, strokovnjak je bil takoj takega mnenja. In veste od kod?... Ali vam je nemara to že znano? Ja, kajpak, saj je bil tudi Weber poleg.«

Gratzer je bil poučen o vsem tem in tudi o vsem tistem, o čemer si preiskovalci trenutno sploh še niso bili na jasnem. Streljal je bil iz oddaljenosti kakih trideset do petintrideset metrov. Naslonjen na smreko, je lovil v križcu daljnogleda plinsko petrolejko, ki je visela izpod stropa. Visela je sicer nepremično, toda snežinke so naletavale v prostoru med kočo in strelcem tako igrivo, da je tudi luč podrhtevala v tem plesu. Gratzer pa ni hotel zgrešiti. Sneg mu je bil obtežil klobuk; na poti s postaje do tod se mu ga je nabralo na ramah in rokavih, tu pa, sloneč na deblu, je bil zavarovan kakor pod dežnikom.

Vrata v lovsko kočo so bila odprta na stežaj. Prav tako je bilo odprto okno in odloputnjene oknice. Tenčična mrežica je žarela in osvetljevala prostor bolj kakor sončen dan in zunaj koče na snegu začrtala neenaka štirikotnika. Sinjkasti trapez pred vrati je segel do praga, s praga pa je zrasel navpik v še svetlejši pravo kotnik. In sredi tega se je bleščala luč, ki jo je lovil Gratzer s križcem v daljnogledu. Toda luč je pomrkavala v zoženem kukalu, pred katerim so poplesavale snežinke. Tudi Gratzer jeva roka ni bila popolnoma mirna, tudi njegovega telesa se je poloteval drget, kakor da se ogreva. Toda Gratzerju to ni bilo potrebno. Prigazil je bil sneg s postaje do tod, kajti steza ni bila shojena in se je skorajda potil v tem voljnem zimskem zraku, ki ga je decembrsko jutro shladilo prav toliko, kolikor je bilo potrebno, da se je sneg usipal v popolni tišini. In res ga je naphalo toliko in takega, da se je narava že naslednje dni pokazala v starožitni božični podobi.

Doktor Gratzer se je prestopil in vnovič povesil puško. Skušal se je sprostiti, rešiti se napetosti in nemira, ki se je razraščal iz zle misli.

Henrieta je urejala in zračila prostor. Gratzer je od tod imel pregled nad dobršnim delom notranjosti, čez polovico mize je videl in vznožji obeh pogradov. Poznal je vsak kot svojega gozdnega brloga in je spričo odprtega okna in vrat tudi iz te oddaljenosti vedel, kaj se v njem dogaja. Nič pravzaprav. Če bi ta hip ne bil tako prizadet zaradi žaljenega ponosa in ponižanja, bi se Gratzer lahko naslajal nad pravljično nočno sliko v začaranem gozdu. Tudi ta kraljična je imela prave, če že ne zlate lase, razpuščene čez dolgo nočno haljo, ki ji je nadomeščala vilinsko tenčico. Gibala se je kakor senca v območju tiste jarke svetlobe, in če že ni bila zakleta, je bila žolčno prekleta z najbolj sočno psovko, ki jo je zmogla nemška razdraženost. Ona in tista osladna melodija njene francoske popevke.

Prekleta kraljična je pravkar zlila skozi okno polno posodo vode. Tople vode, seveda, segrete na modernem in praktičnem grelcu, ki ga je bil Gratzer prinesel z leipziškega sejma, zato da sta si mogla z ljubčkom pripravljati čaj; da sta si mogla skuhati kavo; da si je Henrieta po izživeti noči na njem grela vodo; toplo, prav toliko mlačno, da je mogla kasneje in na samem občutiti pri tem vnovično ugodje, ko je s sebe spirala gnusobo svojega prešuštva.

Gratzerju je bilo vse jasno. Po vsem, kar je videl in zaznal s prenapetostjo čutov, je ugotavljal: bil je v koči in ni dolgo tega, kar je odnesel pete. Ko bi ne bil pri njej, bi Henrieta ne bila pokonci ob tej uri in bi ne predla v presledkih tistega bedastega refrena. Psica je bila sita! Da onega ni več, je bilo očitno: ne besede ni bilo čuti ne videti druge sence.

Ta čas se je Henrieta pojavila v okviru vrat in z glavo zakrila luč. Gratzer se je zbral in naglo dvignil puško, misleč, da se bodo vrata zaprla. Toda Henrieta je imela dotlej opravka le sama s seboj — zdaj se je nameravala lotiti izbe. Potem bo legla, da nadomesti zamujeno. Videti je bilo, da je niti malo ne mrazi; navsezadnje je bila zima, ta pa se sprehaja v tisti nočni vreči in gode svojo melodijo. Bila je še razgreta, verjetno nič manj kakor lončena peč ob razkopanem gnezdu.

Gratzer se ni vdal nasilni zahtevnosti, ki mu je krčila mišice in stiskala čeljusti, naj zagazi proti koči in potolče to bitje s puškinim kopitom. Zmogel je krotiti svoje strasti in jih urejati prav tako gospodarno kakor svoje imetje. Ni vzel puške s seboj, da bi jo uporabil, temveč da bi si z njo zagotovil tudi moralno premoč. Bil je večji in težji kakor Selarjev Ivan, bogatejši in samozavestnejši. In naj mi nihče ne pravi, da je Selar razumnejši! Nobene prednosti mu torej ni priznaval, vendar se mu je vpričo tega človeka podzavestno vselej vsiljevala senca zavisti. Rad bi mu bil podoben: tako umirjen, tako duhovit. In pronicljiv. Doktor Gratzer je kljub svoji obilnosti imel občutek, da gleda skozenj... In zdaj ga je še ponižal; speljal mu je ženo, hudič! Toda privzgojena mrzla preračunljivost mu kljub vsemu ni svetovala maščevalne prenagljenosti. Ubil jo bom! Ali pa tudi oba, zato da poudarim svoj ponos, da operem svojo čast in da si bom čez tri ali štiri dni mogel s praznim prgiščem puliti lase v zaporu.

Jalovost takšnega maščevanja se nikakor ni skladala z Gratzerjevimi stvarnimi nazori; morda bi to prijalo in potešilo nevrastenika. A da bi njega, lepo orogatenega gnala orožnika skozi mesto, ne, to res ne bi bilo po njegovem okusu. Pravzaprav bi morali vsakega varanega moža nekoliko pripreti, že zato, ker ni bil kos ženski nezrelosti. Ženska je kakor nevzgojen otrok — è mobile — in njene muhe, te ji je treba izganjati po turško.

Snežne mačice so se zredčile.

Takšne misli in namražene okončine so Gratzerju shladile razgreto kri, da se je na mah spomnil, kam se je bil namenil. Na vsak način mora ujeti vlak proti Rakeku, in če se je tu zamudil deset do petnajst minut, se mora takoj odločiti. Henrieti mora nagnati nekaj strahu v kosti, vsaj to, da se mu ne bo drznila več onečejati počivališča, njegovega počivališča, z izvenzakonskim parjenjem. O vsem drugem bo imel čas razmišljati na potovanju. O ločitvi? Tudi o tem...

Tudi o ločitvi... Gratzer je počasi dvignil puško. Toda zdaj se mora čimprej spraviti od tod, priti mora na postajo pred vlakom, da se ne razve, kod se je potikal — in zakaj! Ko je ujel luč v prekrižani leči, je sprožil sočasno s senco, ki je v tistem odlomku sekunde hušknila mimo kukala. Nočni prhutar? Snežinka?... To hipno zaznavo je potajil udarec, ki je kljub nočni tišini počil nekam gluho v obloženem gozdu. Toda luči ni bilo več. Kazala se mu je le kot privid v rožnatem pravo-kotniku, kamorkoli je obrnil pogled...

Ko je vnovič gazil sneg na povratku, se je že danilo in iz daljave je bilo v presledkih slišati kovinsko rešetkanje železnice. Sneg je še vedno naletaval in hoja je bila naporna, toda Gratzer je razmišljal samo o tem, kar se je pravkar zgodilo. Pričakoval je krik groze in obupa, krik ženske, ki umira od strahu... Jasno, Henrieta je hladna, mirna — najdi, najdi žensko, ki bi si upala takole popevkariti sama v zimski noči v gozdni kočici! Razen ko se možijo, tedaj bi se nemara še našla katera, toda drugače... Da ni skoprnela od strahu tudi ona, Henrieta?

Ravnal se je po jamku, ki si ga je tudi v zasneženosti izsilila steza, in hitel. Njegove prejšnje stopinje so bile že skorajda zravnane. Preden je prišel na piano, je zagazil v globok sneg nekaj korakov nad stezo. Z rokami in rameni si je naredil prostor med vejami razraščene smreke, da je lahko ob deblu obesil puško; tik ob deblu in s cevjo obrnjeno navzdol, kakor je imel navado, če mu je bila kdaj pa kdaj v gozdu puška v napoto.

Sedaj je lahko upočasnil korak. Bil je tik nad progo in se je spustil na uteptano gaz, ki so jo shodili železničarji in delavci z bližnje žage. Na osameli postaji so medlele tri rumenkaste brlivke, toda Gratzer se je ustavil kakih sto korakov prej, skoraj na kraju, kjer je bil pred poldrugo uro izstopil, in ko je prisopihal vlak, je pohitel za zadnjim vagonom in se povzpel, še preden je obstal...

In kasneje?

Ah, potem je potovanje potekalo prav tako, kakor si človek po trudu in neprijetnostih zaželi. Vagon je bil ravnokar dobro prezračen in pometen, dovolj razsvetljen in primerno ogret. Na kaj takega človek ne naleti vselej v tretjem razredu navadnega vlaka. Gratzer je lahko izbiral prostor, ker je le pet ali šest glav štrlelo izza naslonov v preglednem prostoru. Stisnil se je torej k oknu v praznem razdelku ter se prepustil počitku in razmišljanju.

Zadovoljen je bil, da se je vse tako izteklo, naravnost navdušen nad imenitno domislijo, da je najbolj modro, najbolj — no, racionalno ogniti se škandalu, ga prikriti, potajiti ali obiti, da se le zamašijo opravljivi gobci. Skratka vse, dogodke in domneve, govorico in resnico. Če ljudje o nečem ugibajo, če govoričijo, to ne more prizadeti uglednega človeka. Regljanje zavisti! Onadva pa, do mozga preplašena in zmedena, se prav gotovo ne bosta upala več po tej poti; iskala bosta izhod iz labirinta, prepričana, da jima nekdo streže po življenju. Ha, to je bila vredna poteza, dobro najdena rešitev v tej umazani zadevi.

Vozne karte, prosim!

Gratzer je imel veljavno vozovnico, toda le do Rakeka.

»Pa ne greste čez mejo?«

»Gremo, gospod!« Če ravno potuje dalje, mu mora napisati dodatno vozovnico. Torej do Postojne? Tam je skoraj takojšnja zveza z italijanskim brzim vlakom.

Gratzer je vstal, se pretegoval, se ogledoval, vtem ko mu je sprevodnik pisal dodatno karto. Na sebi je imel lovsko obleko z dokolenkami in visokim obuvalom. Bil je pri volji in je vprašal resnobno: »Kaj pravite, prijatelj, ali grem lahko takle... med Lahe, mislim?«

Sprevodnik je ujel šaljivo resnobo in še bolj zasmehljivko na rovaš sosedov, pa ga je premeril iznad naočnikov.

»Le nič skrbi, gospod. Takole opremljenih imate včasih polne vagone. Na pomlad, denimo, ko se usujejo v Postojnsko jamo in na jug. Pa tudi ta čas jih ne manjka. Bolj gosposkih, seveda, takih, ki se potikajo za divjačino po Windischgratzovih gozdovih. Malone vsi so tako oblečeni. Krof ar j i pač!« »Kakšni krofarji?«

Sprevodnik se je znova ozrl po njem iznad naočnikov. Nakremžil se je norčavo, potem je dokončal svoje delo na obrazcu za doplačilo, ki so ga zahtevale Jugoslovanske državne železnice od potnikov za podaljšek vožnje.

Kaj pa ločitev? O tem zdaj ni hotel razmišljati. Ločitev je bila povezana z vse preveč zapletenimi problemi, da bi se njegove misli ukvarjale s tem ta čas, ko so bile še otopele od udarnejših vtisov. Kasneje, kasneje!

Trkal je s svinčnikom po vzdižni mizici pred sabo in gledal v nastajajoči dan, ki je sejal snežinke, in tiho ponavljal — bomo videli, bomo videli...

Mnogo bližja in všečne j ša mu je bila misel na maščevanje. Toda vlak se je ustavljal, uslužbenci so najavljali Postojno, preglede, opozarjali so na presedanje... In ko se je znašel v udobnosti oblazinjenega kupeja, so se mu tudi misli ulenile in spridile v takšno neresnost, da.so mu med dremežem obletavale samo še milansko prijateljico, pri kateri je nameraval prenočiti. Samo na puško se je še spomnil, na dragoceno igračo, zapuščeno v varstvu zasnežene smreke. Ah, ta! Cel teden me lahko čaka tam. Tam, kjer je, cel teden. In brez vsake škode...

Naslednji dan se je doktor Gratzer odpeljal iz Milana v Legnano na moreče srečanje, na katerem so nameravali lesni industrij ci spraviti medsebojno konkurenčnost v okvir skupnih koristi. In še prenoviti se je moral v ta namen, od nog do glave, od zelenega klobuča do obuvala iz juhte. Naposled je bil mnenja, da se pri mlatenju prazne slame ni vredno zamujati (zaključek zasedanja je potem potrdil njegovo napoved), in je še isti dan odpotoval dalje. Zato ga je njegova ljubljanska pisarna zaman lovila cela dva dneva s telefonom in brzojavkami, da bi ga seznanila z okrutno vestjo. Šele v Waldsteinu, kjer so imeli Gratzer j i precejšnja skladišča lesa in parno žago, šele tam so ga uslužbenci obzirno seznanili z ljubljanskimi sporočili.

Ah, kako se je prijetno znajti znova na svojem po utrudljivem potovanju, ki te premetava z vlaka na vlak, na avtobus pa zopet na vlak; s kakšnim olajšanjem se človek sprosti v naslonjaču, med ljudmi, ki so ti na voljo, ki bodo poskrbeli za vse, kar ti je potrebno, naglo in ustrežljivo. Prepričan je bil, da je zanj že naročen vrček čaja z dobršno merico ruma.

»Tudi tu vam snega ne manjka,« je rekel z veselo norčavostjo, saj je bilo znano, da ga redkokje naphe toliko kakor v teh kotlinah. Tičal je v novi obleki, nekam pretesni za njegovo obilnost in povaljani na potovanju, in v čevljih, ki so prepuščali mokroto. Da jih le pozdravi, upravnika in njegove sodelavce, nakar se bo takoj umaknil v svoj waldsteinski domek, kjer ne bo pogrešal udobja ne počitka ne garderobe. O delu, o poslovanju, ha, o tem pozneje, o vsem tem pozneje. In o lovu... Nezgovornost in praznina v prostoru, kjer so gospodarja ponavadi seznanili najprej z veselimi, celo burkastimi pripetljaji — ti dolgi obrazi so Gratzerja najprej opozorili, da se bo srečal z izredno neprijetno novostjo. Navsezadnje je imel v "VValdsteinu same sposobne ljudi — le v čem... le v čem so ga zavozili, hudiči?

Toda ko se je seznanil z vsebino brzojavke, je bil udarec hujši, kakor če bi mu sporočili, da je ob imetje. Henrieta se je smrtno ponesrečila... To se je torej zgodilo? Ali naj bi to zmlelo moža, silo takšnega trupa in takšne volje. Zgodilo se je pač! Koliko ljudi se dnevno smrtno ponesreči in vsi imajo svojce... Toda v njegovem primeru se je nenadno pojavilo preteče vprašanje: bom zapleten v to? Me njena smrt lahko potegne v prepad? Zakaj zazdelo se mu je, da se prav nekaj takega odpira pred njim... In kako se je pravzaprav zgodilo? Da ni res umrla od strahu! Srce? Je zagorela koča? Zadel je petrolejko — ne, bil je tam in tema je bila popolna. Naposled je tudi on, kakor orožniški starešina, pomislil na samomor. V obupu bi se Henrieta lahko spozabila... Iz ponosa v takšno rešitev? Lahko, bila je ponosna ženska!

Ob tej misli je napetost popustila, in ko je upravnik to opazil, je mirno spregovoril. »Moram vas obvestiti, da smo imeli pogovor z Ljubljano.«

»Tako?« Gratzer se je zbal, da bo padel še kakšen udarec. »In mi tega ne poveste?«

»Glejte, povedali so nekaj podrobnosti. Baje so odkrili storilca ...«

»Kako to? Ali je bila ubita?«

»Zaprli so nekega domačina,« je rekel upravnik. »Menda so se našli dokazi, da je streljal...« Toda umorjene nikakor ni mogel omeniti, ne tako ne tako. »...da je streljal v vaši lovski koči.«

Nič drugega?

Upravnik je z vsem svojim obnašanjem kazal nemo obžalovanje... a da bi on kaj več vedel... da bi bilo njemu kaj več znano... Doktor Gratzer bi morda sam poskusil govoriti z Ljubljano? Ali bi? Kaj pa drugega! Takoj naj mu vzpostavijo zvezo!

Gratzer je potegnil iz žepa beležnico, vtem ko je dopovedoval upravniku z roko in glavo, da noče pisarne. Temveč številko, številko... Toliko, da se je znašel v listanju po ličnem bloku z osebnimi zapiski, iz katerega je potem narekoval številko svojega odvetnika in prijatelja Webra.

Na ta način je seznal, kar je bilo dotlej znanega javnosti, in skoraj vse, kar je dognala preiskava. Osumili so, in ga imajo sedaj v priporu, Ivana Selarja (le kdo drug naj bi prišel v poštev! ), ki pa se drži togo kakor kapnik in hladno zavrača obtožbe. Močno pa se je mož kompromitiral, ker je sprva tajil, da bi bil sploh tamkaj, v koči, kasneje pa priznal, spričo številnih sledov, ki so se našli, pa tudi zaradi dejstva, da so ga prav to jutro videli in slišali, ko si je dal opravka s konji, kar sicer ni bila njegova navada. Vse to ga močno bremeni. Prijatelj Weber mu je še enkrat zatrdil, kako je tudi njega močno pretresel tragični dogodek, in priporočil Gratzerju, naj se čimprej vrne. To je nujno in bo tudi v prid preiskavi. Kako? Strel? Točno se še niso izrekli. Kaže, da je bil sprožen iz precejšnje daljave, in rana na vratu... kakor od ugriza živali.

Z odpočivanjem v idilični waldsteinski hišici tokrat torej ni bilo nič. Gratzer je naročil, naj pripravijo sani, da bi ne zamudil prvega vlaka proti Gradcu. In tako se je odpeljal še pred večerom; toliko da se je nekoliko očedil in preoblekel in se mračno poslovil.

In kaj ne! Ubili so mu ženo, ki jo je šele pred kratkim pripeljal v tiste kraje. Takšno je bilo jedro posplošene misli kot predmet pogovora v tistih dneh med ljudmi, zaposlenimi v Gratzerjevem lesnem podjetju. Poznali je niso, te gospe, in pri vseh ugibanjih niso mogli priti do zaključka, zakaj se ji je to zgodilo. Toda gospodar je bil še mlad in pri njegovem bogastvu mu ne bo težko najti druge! Gratzerju se je razpoloženje nenehno spreminjalo. Od trenutka do trenutka, se lahko reče. Misli, da bi bil on zakrivil Henrietino smrt, nikakor ni hotel sprejeti. Odklanjal jo je, kljub temu, da se mu je vedno znova vsiljevala. Tudi posredno ne. Če je bila ustreljena, če torej ni po sredi kap ne samomor. Tudi posredno ne! Tudi posredne sokrivde mu nihče ne more očitati, nihče, kakor si je tudi sam ni očital. Toda nenadno se je pričela pred njim odpirati praznina, prozornost in jalovost takšne opravičbe, če bi preiskava stopila točno po njegovih sledeh od dneva do ure, ko je odpotoval iz Ljubljane. Kdaj, pravite, ste odpotovali?

V torek popoldne.

To bi bilo petnajstega. Po voznem redu bi se reklo... Ob petih.

Torej ob sedemnajstih. V dobrih dveh treh urah ste čez mejo in imate svoj dragoceni alibi. Kajti do zločina je prišlo šestnajstega zjutraj, kakor je zdravniško ugotovljeno. Zgodaj zjutraj. Ali imate morda pri sebi potni list? Ne? Torej bodite tako prijazni, gospod doktor, in nam ga prinesite še danes, da se lahko nemoteno posvetimo zoženosti iskanja. Saj razumete, kako je s tem?

Prav dobro! Če bi preiskovalci ohranili še vedno tako spoštljiv odnos do njegove osebe, bi bilo to samo potrdilo, da se kot osumljenec sploh ne jemlje v poštev in da se je vsa njihova pozornost osredotočila okoli osebe Ivana Selarja. Toda njegov potni list, potni list doktorja Oskarja Gratzerja je bil ožigosan s šestnajstim decembrom tako na jugoslovanski kakor na italijanski obmejni postaji.

Torej?

Kdaj, pravite, ste odpotovali?

V torek popoldne.

To bi bilo petnajstega tega meseca. Po voznem redu bi se reklo...

Ob petih.

Torej ob sedemnajstih. V dobrih dveh do treh urah ste bili čez mejo, najkasneje potemtakem okrog dvajsete do enaindvajsete ure. Posebej če vzamemo v poštev, da odhaja vlak z Rakeka proti Italiji nekaj po devetnajsti uri.

In zasliševalec bi v tem primeru dvignil prst in glas: nekaj po devetnajsti torej, vendar petnajstega, petnajstega decembra. Vaš potni list pa priča o tem, da ste mejo prešli šestnajstega decembra.

Torej?

Bilo bi naivno in nevredno doktorja Gratzerja iskati prijatelja, pri katerem naj bi bil prekrokal noč, ali ljubico, pri kateri naj bi se bil zamudil do jutra.

Kdaj ste torej odpotovali iz Ljubljane?

Z vlakom ob četrt na šest.

Zjutraj?

Zjutraj.

Torej šestnajstega tega meseca? Šestnajstega!

Uslužbenci v vaši pisarni izjavljajo, da ste odpotovali dne petnajstega tega meseca, verjetno z vlakom ob sedemnajstih.

To bi lahko tudi bilo točno, ker sem jih v tem smislu obvestil. Toda zatem sem se zamudil v svoji pisarni, mimogrede sem nekaj pil in tako... Bil sem utrujen, vrgel sem se na divan in za čas zadremal. Zamudil sem oba večerna vlaka in prav nič drugega mi ni ostalo, kakor počakati do četrt na šest. Sprijazniti sem se torej moral s tem in izkoristil sem ta čas za počitek. Ali vas je kdo videl? Zjutraj? Lahko, toda jaz tega ne morem vedeti. Nobenega znanca nisem srečal.

Vlak je enolično poudarjal dolžino tračnic in ni prav nič motil Gratzerjevega razmišljanja. Nenadoma pa je vstal in sproščeno stopil po hodniku.

Saj ga vendar imajo, grešnika! Imajo zapeljivca, Ivana Selarja; menda ga niso zaprli zaradi sumničenja, ker je kdo namignil, da bi zapeljivec prihajal v poštev tudi kot krivec. Našli so se torej nekateri dokazi. Weber pravi, da je Ivan Selar prebil noč v lovski koči, da so se našli nekakšni sledovi... Le kaj se je našlo, da bi Gratzer ne vedel že vnaprej, le kaj! In Gratzerjevo nenadno olajšanje, njegova hipna vzradoščenost se je znova sesula v malodušju, tako da se je nemočno prepustil še zadnji možnosti. Visela je ves čas nad njim in ga morila; videl in občutil jo je v kratkih presledkih kot edino verjetno. Ker pa bi bila njena resničnost vse preveč kruta, vse preveč neusmiljena, se je je otepal s slehernim vlaknom svoje živosti in zavesti. Toda visela je nad njim in ga utesnjevala. Kakor mora v polsnu. Zavedaš se nekako, da te tlači praznost, nabuhlost velikanskega niča, čigar pošastnost izvira iz igre krvnega obtoka, pa se kljub temu ne upaš ganiti. Zanesljivo veš, da bi se rešil in sprostil že z najmanjšim gibom telesa, pa se ne ganeš.

Gratzer pa se ni upal premakniti, ni si upal razmišljati v to smer, vedoč, da je njegova pošast resnična. Tokrat je tudi pri njem slutnja preglasila razum, in poskusil se je zaslišati brez prizanašanja.

Vi, gospod Gratzer, ste odpotovali v Italijo v torek petnajstega.

Šestnajstega.

Tako? Ko smo vas iskali na domu in v vaših uradih, so nam vsi zatrjevali, da ste dan prej odpotovali v Italijo. Torej petnajstega.

Tudi v tem primeru bi bilo naivno zagotavljati zasliševalcu, da je odšel z doma petnajstega, če bi se ujel v kolesje poizvedovanj. Poleg tega tudi zelo nevarno. Kako? Doslej ste govorili tako, zdaj pa — samo tale potni list si oglejte! Da ne govorimo o pričah, ki so vas videle v sredo na vlaku, na postaji... Vrag vedi kdo vse te lahko opazi, ko ti je to odveč!

Gratzer je gledal zgubljeno mimo molčečih ljudi skozi okno kupeja. Vse glave so bile obrnjene tjakaj in vsi so o nečem razmišljali, kakor jetniki, ki jih tare skupna stiska.

Maribor.

Gratzer je moral nanaglo prekiniti potek tretje verzije zaslišanja in se spraviti na prosto. Hitel je skozi mesto k očetu in materi, vznemirjen od občutka, da se ga bo tam, pri starših, njegova nesreča dotaknila že iz neposredne bližine. O, ti moj Bog, sin moj, kaj nas je zadelo! Mati vsa v solzah in oče postaran, nem...

V resnici pa očeta sploh ni bilo doma. Odpotoval je v Ljubljano, kakor je bilo pričakovati, in še zlasti pohitel, ko so jim sporočili, da sina ni v Ljubljani. In vi, mati? Mati je bila res vsa v solzah, vendar ne toliko zaradi snahe, zaradi te nesrečne Henriete... Ali jo je kdo poznal? Menda nista prebili skupaj dobre pol ure, in še to vpričo drugih ljudi. Toda Oskar, ta ubogi sinko! Ubogi sinko ji je segel z brado čez prečo gladkih sivih las na temenu. Držal jo je objeto čez rame in čakal, kdaj se bo pomirila.

»Ti je hudo, sinko?«

Gratzer je samo vzdihnil. Potem je vprašal, kaj so pisali listi. In ljudje, znanci? Kaj pravijo znanci?

Mati mu je prinesla dva dni star časopis in vmes govorila. Na sinovem obrazu ni bilo opaziti in dojeti, kaj ga razjeda. Ko je prebral časopisni članek, se mu je izraz zjasnil in glas okrepil, tako da je bila mati na mah potolažena.

Še to — od kod pravzaprav prihaja? Iz Gradca?

»Najdi si kaj in se preobleči,« je rekla s skrbjo. »S poti v vlaku je človek povaljan in prepojen od smradu po premogu. Umij se in se preobleči.«

Poglejte no! Maribor je bil sicer oddaljen od Ljubljane in tamkajšnji dogodki se jim niso zdeli toliko zanimivi, da bi z njimi zgubljali čas. Toda takšne brezbrižnosti Gratzer le ni pričakoval. Da se reče — med ljudmi, ki so ga poznali, ki so poznali njega in družino. Nekaterim ni bilo niti znano, da je oženjen — in, ali Oskar ve komu? Niti sorodnikom!

Človek je le nekoliko preveč egocentričen. Tako v dobrem kakor v slabem. Le nase misliš in si prepričan, da so oči vsega sveta uprte vate. Prav mar jim je! V časopisu so brali — tisti, ki so — da je bila Gratzerjeva žena ustreljena v gozdni lovski koči. V tako romantičnem okolju torej, kakor so se odigravale ljubezenske zgodbe Kurtzmalerice, in povrhu je še znežilo. Ker pa kronist ugotavlja, da v tem primeru žal ni šlo za roman, temveč za resnično krvavo dejanje, katerega žrtev je bila Henrieta Gratzer, in to v času, ko je bil mož v tujini, no, potem je bilo vredno to prebrati. Gratzer... Ali tisti Oskar Gratzer? Ne, ta je bil Konrad... Pa oženj en da je bil? A tako, oženjen... Sneg je zastrl vse sledove, toda veščim preiskovalcem se je le posrečilo najti nekaj znakov, več kot zgovornih dokazov za to, da je bil v krvavi dogodek vpleten domačin... Glejte no, nova posebnost, čeprav je dal kronist le v prikritem namigu zaslutiti, da sta bila junaka zapletena v ljubezensko štreno.

Tudi ti skriti namigi niso mogli več skaliti Gratzerjeve pomirjenosti. Bil je zbran v mislih, in spričo povrnjene osebne ustaljenosti je našel nekaj prizanesljivih misli tudi za Henrieto. Celo nekaj čustvenih šibkosti ji je žrtvoval v tem zlahkotnjenem razpoloženju. Kaj bi! Ženskost...

Zdaj se je lahko ponovno vozil z lagodnostjo in vso udobnostjo, ki jo najdeš v boljšem vagonu. Tudi spočit je bil, čeprav se ni mudil pri materi več kot nekaj ur. To lahko daruje človeku duševna razbremenitev. Po dveh dolgih dneh. In nočeh. Po dveh dolgih dneh duševnega trpinčenja — le kako se more človek brez zrelega premisleka prepuščati tako mučnim blodnjam!

Gratzer se je srdito dvignil in trdo stopil po praznem kupeju, sem in tja se je sprehodil. Z nehlinjeno, vendar hoteno žolčnostjo, s tako, ki sprošča telo in duha, se je bil pripravljen spopasti s komerkoli. Z oblastmi, s sodniki ali policaji ali z drugačnimi biriči. Z vsakomer, ki bi mu hotel karkoli očitati, ga česar koli dolžiti — šel sem tja in ustrelil v tisto luč! To je vse! Šel sem tja in sestrelil tisto hudičevo petrolejko, pa naj se je zgodilo to kadarkoli! Bila je v moji koči in sem to lahko storil! To je vse! Nič drugega! Zjutraj so našli Henrieto na pragu s prestreljenim vratom. Toda takrat je bila tam. Živa. In še kako živa s tisto svojo omledno popevčico! Če se je to zgodilo, potem so oblasti zdaj dolžne najti morilca. O, kajpada! Ubili so mi ženo, in naj bi me zdaj jemali še v precep!

Toda kakor hitro je pomislil na Ivana Selarja, se je v njem mahoma shladila nahujskana napadalnost. Ivan Selar? Bil mu je mrzek, vendar v njem ni videl morilca. Speljal mu je ženo, vendar ni mogel verjeti v njegovo krivdo. Bil je priča zadnjemu prizoru v koči: zvodljivec je najbrž pravkar odšel, ona pa, prešuštnica, je razglašala v noč svojo srečo s francoskim napevom.

Da bi se bil vrnil?

Lahko. Prav lahko. Ivan Selar je slišal strel, vrnil se je... In potem... Potem bi človek lahko ugibal v neskončnost: nesreča, umor, samomor... Nesmiselno bi se bilo zamujati s tem, toda trenutno ga ima oblast v pesti, in prav gotovo ne brez vsakega razloga!

Doktor Oskar Gratzer se je nenadno znašel v položaju človeka brez vsakršne odgovornosti ob tem, kakor so se razvijali dogodki in ob zaključkih, do katerih je prišel v svojih razmišljanjih. Spričo sočustvovanja in sožalnosti uslužbenstva in širokega znanstva se je ob povratku v Ljubljano kazal le še kot užaloščen vdovec, v vlogi torej, ki so mu jo širokosrčno vsilile prizanesljive okolnosti. Mož, prizadet od udarca krute usode, vendar še vedno neupogljiv v spoprijemu z življenjem, zlasti potem, ko ga je odvetnik Weber seznanil z dosežki preiskave, poudarjajoč nekatere protislovnosti v zagovoru Ivana Selarja.

»Protislovja,« je rekel, »iz katerih se bo težko izmotal brez škode.«



Lahko bi se reklo, da je Gratzer že olajšano zaživel, da je že nekoliko bolj sproščeno zadihal po vsem tistem, kar se je zrušilo nanj zadnji čas. Popolnoma se je bil že skoraj otresel neprijetnih vtisov, ki so ga spominjali na mučne formalnosti v zvezi z ženinim truplom, prihajal je že v pisarno, vendar ni vztrajal ne pri delu ne med ljudmi, ker se ni mogel sprijazniti z občutkom zaznamovanega človeka. Od njega je vela sovražnost; čim več prijaznosti in razumevanja je začutil v glasu sobesednika, tem odljudnejšega se je kazal. In tega ni delal namenoma. Dogajalo se mu je po vsakem neuspehu že v šolskih letih, v športu, v poslih in na lovu. Zlasti tam, na lovu! Nemara zato, ker omajana samozavest izbranca spričo poraza ne zna drugače ujeti ravnotežja. Morda zato. Toda kdo naj se znajde!

Klavrnost komaj preživelih praznikov je še poudarjala v njem nasajenost, ki mu je kratila spanje in venomer obnavljala zamegljeno pretnjo. Moral bi se umakniti. Na vsak način bi se moral za čas umakniti iz te neprijazne vsakdanjosti in se zateči v... v VValdstein, če Zima v ondotnih gozdovih in lov. Pojdi, le se vzame. Tam bi brez dvoma z večjo mero strpnosti preživljal čas, ki ga je ločil od gotovosti, pa naj bo ta gotovost že kakršnakoli, pojdi na lov v Avstrijo, vtem ko ti puška rjavi v notranjskem lesu, le pojdi!

Gratzer ni nikdar pozabil na puško, visečo v varstvu razraščene zasnežene smreke. Bila je pravo prekletstvo njegovih razmišljanj. Mogel bi si izsiliti izhod prav iz vsakega kočljivega položaja, ovreči kakršnokoli obtožbo, malone dokazati svojo nedolžnost, ko bi ne bilo vmes...

»...te mojstrske ubijalske naprave,« kakor se je bil pravkar blagovolil o njej izraziti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča Anton Majcen.

»Do te puške, vidite, nas je privedla krogla, izstrelek, ki se je bil zapičil v les. Če naj po pravici povem, je bil orožniški starešina, ki nam je podtaknil idejo, da bi bilo treba najti istrelek; ta naj bi potem pokazal na orožje, iz katerega je bil sprožen, in orožje bi nas zelo verjetno dovedlo do morilca.«

Sodnik je gledal vprašujoče — čakal je na kakšno Gratzer j evo pripombo; ker pa se ta le ni oglasil, temveč po vsem videzu premleval neko zapleteno misel, je povzel:

»Se vam, gospod Gratzer, ta pomislek nemara ne zdi sprejemljiv?«

»Kako da ne!« je rekel Gratzer pogumno. »Navsezadnje je bil račun logičen in preprost in je dovedel, kakor pravite, tudi do konkretnega zaključka.«

»Da. Iztaknili smo tip puške, ki ustreza takšnemu izstrelku...«

Sodnik je pomomljal nekaj, češ da bi se moral pravzaprav izraziti v obratnem smislu, da pa se ta hip ne bomo spotikali nad besednim zaporedjem, ko smo že dosegli pojmovno skladnost. Ali ne?

Gratzer je soglašal. Soglašal je tudi z nadaljnjo sodnikovo ugotovitvijo, »da imate baje tudi vi puško istega tipa. To je vedel povedati starešina, pa tudi vaš lovski čuvaj. Le da je vaša z nastavkom...«

»Da, z daljnogledom.«

In kje ima spravljeno to reč? Tako je Majcen vprašal, veliko zanimanje za odgovor pa je čisto zatajil. »Morala bi biti v koči,« je rekel Gratzer, takoj razsrjen nad svojo zaletavo naglico. Majcnu ni nič takega ušlo, in je takoj spoznal, da je Gratzer j a vznevoljil tisti »morala bi biti«.

Torej...

Zavit v oblak dima je počasi odmajal z glavo. »V koči je ni,« je rekel.

Da ne? Gratzer je kazal izraz napetega razmišljanja. Naj Majcen vidi, kako mu to ne gre v misel in da tukaj ni drugačne razlage kakor najpreprostejša. In jo je tudi povedal, odločno in glasno. »Potemtakem je šla z morilcem,« je rekel.

»Kajpak, z njim, je rekel Majcen, »če mislite puško. Kar se nas je ukvarjalo s to preiskavo, smo vsi tega mnenja: če je bila tam, jo je uporabil in z njo zginil. Toda kdo,«  Majcen se je nagnil nad mizo in položil pesti predse, »kdo jo je uporabil, in še posebej bi hoteli vedeti, kako jo je uporabil!«

Kajti če bi Ivan Selar lahko pljunil preiskovalcem v obraz — kar bi smel z vso pravico storiti nekriv človek kot povračilo za moralno prizadetost — če bi torej prišlo do tega, potem se bosta znova odprli obe vprašanji: kdo je streljal in kako.

Gratzer je moral razvrščati svoje misli naglo naglo, če se je imel namen ogniti nevarni zmedi, ki se je javljala z drugačenjem že znanih dogodkov. Kaj je zdaj s tem Selarjem? Ali res ne prihaja v poštev kot krivec? V Gratzerju se je vse zatreslo, polotila se ga je nenadna panika, kakor da je res ubijal on, in ubijal nedolžnega človeka. Henrieto! Nedolžno Henrieto! Toda s prav takšno naglico se je domislil izdajalskega listka iz knjige v koči, in že se je zbral oblastno nad hipno ošibelostjo duha in volje. Kljub temu ni mogel utajiti notranje vznemirjenosti v glasu, ko se je pozanimal za položaj Ivana Selarja.

»Ta, potemtakem... Ivan Selar, mislim...«

»Ne vemo prav,« je rekel Majcen. Neutrudno je polnil sobo z dimom in se nekaj pomišljal. »Nismo si še prav na jasnem. Marsikaj bomo morali še preveriti, kajti izjavi dveh prič ga lahko rešita vsega hudega, kakor se reče. Če se izkaže, da govorita resnico, ga to lahko popolnoma rehabilitira.« Gratzer ni skrival svojega zanimanja za Majcnovo razlago, toda ta se je še vedno pomišljal, kadil in pomolčal, kakor da pripravlja besedilo, ki bo moralo biti tudi slogovno primerno sestavljeno, če bi ga bilo treba, denimo, vnesti v formulacijo razsodbe.

»Čolnarja Vid Zalaznik in Filip Sedmak sta razločno slišala strel iz gozda nad progo kake« pol ure pred prihodom vlaka na Verd. Na to sta pripravljena priseči. Prav tako sta Anton Hladnik in njegova hči pripravljena priseči, da je ob istem času stric Ivan, kakor mu pravita, napajal konje na vaškem koritu. Na ta način bi se mogel indic, ki se je prej skladal z drugimi bremenilnimi okoliščinami, prav lahko sprevreči v rešilno vejo za Ivana Selarja — kaj pravim — neoporečni alibi mu to lahko prinese. Vendar pa, kakor že rečeno, bo treba vse te izjave in okoliščne še preveriti in njihovo zanesljivost ovrednotiti. Toda...«

Majcen je postal ob pisalni mizi in se zagledal v Gratzerja.

»Pri vsem trudu in prizadevanju ne moremo doumeti zapletenosti dogajanja v tistem nesrečnem času. Na noben način si ne znamo razložiti, niti od kod je storilec streljal, ne kako je to izpeljal; na noben način, ne po logični poti ne z upoštevanjem morebitnih naključij. Dokler ne iztaknemo pravega krivca...«

Sodnik je majal z glavo in se šobil:

»Dvomim, zelo dvomim, da bi si mogli sami pomagati pri rekonstruiranju dinamike zločina. In verjemite, da sem nekajkrat pomislil tudi na vas, na vaše sodelovanje. Lovec je, sem si mislil, pozna teren in kočo in v roke bi lahko vzel prav enako orožje, kakor ga je uporabil neznani strelec. Ni izključeno, sem si mislil...«

Po kratkem premisleku je Gratzer pokazal, da je pripravljen tudi na kaj takega.

»Res, ni izključeno,« je rekel odločno, vendar z nekakšnim olajšanjem, ki se je verjetno pravkar porodilo iz njegovega napornega razmišljanja.

»No, vidite, gospod Gratzer, prav zato smo vas povabili semkaj...«

»Pravzaprav imam bolj vtis, da ste me semkaj pozvali,« je rekel hladno.

»To naj vas ne moti,« je rekel sodnik z blagim glasom. »Preveriti moramo vse možnosti, dragi gospod, prav vse možnosti. Odkar Ivan Selar ne prihaja več v poštev kot edini osumljenec, se moramo ozreti še za kom, za vsakim, ki bi kakorkoli mogel imeti kaj skupnega s tem žalostnim dogodkom. Na ta način smo že pozvedovali pri nekaterih domačinih, zaslišali smo vašega lovskega čuvaja, toda vas ... od vas bi resda potrebovali nekaj pojasnil, potem ko o vašem alibiju, menimo, ni vredno razpravljati. Bili ste zdoma in boste sodišču to lahko vsak hip dokazali s potrebnimi dokumenti — potni list, kakšni hotelski računi, kaj jaz vem ...« in je s kretnjo roke pokazal na vse možnosti in priložnosti, s katerimi se bo doktor Gratzer lahko okoriščal.

»Zdaj pa, če bi se povrnili k stvari, zaradi katere smo vas semkaj...« je poudaril za spoznanje šaljivo, »pozvali, bi vas najprej prosil, da si predočite prostor, ki ga gotovo do potankosti poznate — v svoji lovski koči, mislim.«

Gratzer je molčal in čakal.

»Če imate pred očmi pokončne oporne trmiče, je krogla udarila v opaž med drugim in tretjim, šteto od peči. Zapičila se je v les ne više kakor meter od tal in usmerjena tako, kakor da je bila izstreljena izpod stropa v kotu. Nekaj torej, česar si ni mogoče niti predstavljati, ne glede na to, da bi krogla, izstreljena iz tistih nekaj metrov oddaljenosti, prav gotovo prebila nasprotno steno.« Tedaj je Gratzer iztegnil roko čez mizo in vprašal sodnika, če mu dovoli... Potegnil je k sebi list papirja, zarisal pravokotnik in postavil vanj peč in pograda in mizo. Naznačil je tudi tiste tri tramiče in nišo s knjigami.

»Če so tukaj vrata in okno na desni,« je rekel, »ali imate morda še v spominu prostor, gospod sodnik? Ali si lahko ustvarite predstavo tiste moje koče?«

»Prav dobro,« je rekel Majcen, ko si je črtež ogledal. »Zdi se, da ste celo razsežnosti zarisali v dokaj točnem proporcu.«

Kaj ne! Gratzer je sam dajal navodila tesarjem, ki so mu zgradili to gozdno gnezdo; načrt sicer ni izviral iz njegove zamisli, prinesel ga je bil iz Avstrije, toda poznal ga je tako natančno, kakor da je njegovo delo. Sicer pa ni bila na tem načrtu ali prostoru samem osredotočena njegova skrb in pozornost. Hotel je zvedeti, kje se je zgrudila njegova žena. In še določneje — hotel je, da se mu z vso zanesljivostjo, brez slehernega pomisleka zagotovi: tukaj je točka, kjer je bila vaša žena, ko je bila zadeta.

Majcen je odvil nalivno pero; s pogledom je preletel pravokotnik in brez premišljanja vnesel vanj tik ob tretjem tramiču križec, ki je bil Gratzer ju potreben kot uradna ugotovitev.

»In luč,« je vprašal hlastno, »kam bi postavili luč?«

Luč? Sodnik ga je gledal začudeno.

»Petrolejko, mislim! Luč izpod stropa! Menda je vendar niste spregledali?«

Kajpada ne! Majcen je poplesal s peresnikom nad črtežem, primerjajoč razdalje, in jo zaznamoval s krožcem skoraj v središču, tako da bi se krožca diagonali prav gotovo dotaknili, če ga že ne bi prekrižali.

Gratzer se je oddahnil. Tudi on bi jo bil obesil tjakaj, petrolejko. Potem je vstal in si položil dlani na rebra, kakor da mora čim globlje zajeti sapo.

»Gospod sodnik,« je rekel sproščeno, »popolnoma sem vam na razpolago. Dajte mi še nekaj časa, denimo do jutri, za premislek, pa tudi z odvetnikom bi se še hotel pomeniti, potem se lahko odpravimo v Hoje. Če je potrebno, že takoj jutri.«

»Tako? No, potem bom obvestil tožilca in Selarjevega odvetnika, Zamika. Saj razumete, on bo pri tem še posebej zainteresiran.«

Gratzer ni pokazal zanimanja zanj, kakor ne za Ivana Selarja. Rekel je samo še, da bo jutri pripravljen.

Majcen se je zopet spravil za mizo in nekaj zapisal.

»Če bosta ta dva utegnila,« je rekel, »bi se sešli na postaji že zjutraj. Jaz namreč ne morem odlašati s to zadevo...«

»Tudi meni se mudi,« je rekel Gratzer suho. »Jutranji vlak ob pol osmih bi bil kar prikladen. Prosim samo, da mi to sporočite. Domov ali v pisarno.«

Pokril se je in se poslovil, kakor hitro je sodnik pristal na ta predlog.


Rekonstrukcija dogodkov, ki so povzročili smrt Henriete d'Urfe, poročene Gratzer, je izpoved Oskarja Gratzerja potrdila do takšnih potankosti, da se je brez zatikov ujela z mnenjem pravnikov in izvedencev.

»Vkrcali smo se,« kakor je stricu Ivanu kasneje pripovedoval Jošt Zarnik, »ob uri, ko človek tudi na zunaj ne skriva svoje čemernosti. Prava sreča, da je imel Gratzer s seboj svojega zvestega služabnika, tistega Antona, ki je tako podoben svojemu patronu.«

»Tako?« Stric Ivan se je skušal nasmehniti. »Tudi ta je bil z vami?«

»Prav kakor pravim! Ko bi ga ne bilo, dvomim, da bi se bili obnašali na tej ekskurziji drugače kakor vračajoči se pogrebci ali sovražniki, vrženi v skupen kupe. Možic ima vse odlike klasičnega sluge, ki mora znati tolmačiti na zunaj tudi občutke svojega naveličanega gospoda, preimenitnega, da bi se poniževal s kakršnimikoli človeškimi prilastki. Gratzer je bil molčeč, verjetno zaskrbljen, vendar ni kazal nikake vznemirjenosti. Zato pa je Anton tem vestne je opravljal svojo dolžnost — trpkost prizadetega vdovca in užaljeni ponos gospodarja je njegov obraz tolmačil z naravnost pretiranimi refleksi.«

V splošnem je bil stric Ivan seznanjen z dogodki ogleda v Hojah. V svoji pisarni ga je Zarnik seznanjal z najvažnejšim, toda v naglici in hlastajoče, kakor mu je velevala njegova živahna narava. Stric Ivan pa se je vračal na posamezne dogodke z novimi vprašanji, skoraj nezadovoljen s pripovedovanjem prijatelja, ki je bil namenoma površen pri opisovanju neprijetnosti. Takšen nesmisel! Kakor da bi občutljivi Selar ne prestal dovolj gorja že doslej. Toda poznal ga je še iz šolskih let, in že takrat je Ivan Selar laže prizanašal drugim kakor samemu sebi.

Zdaj sta si sedela nasproti v prijazni kavarni in se opazovala, Zarnik s prijateljskim nasmeškom, pa tudi stric Ivan ni mogel prikriti hudomušnega izraza na obrazu, ker ju je sočasno obletavala približno enaka misel: kdo bi si bil mislil, da bosta morala nekega dne odigrati vsak svojo vlogo tudi v takšnem prizoru!

»Malo je manjkalo, da nisem zakasnil, in tako sem jih našel že vse zbrane v vagonu drugega razreda. Poiskali so si prazen kupe in bili menda srečni, da sem padel mednje, kajti jaz se nisem dosti oziral in obiral, temveč sem odprl aktovko in vzel iz nje steklenico. Ha, takšna ideja, je vzkliknil Majcen. In kaj ne, v taki zmrzali! Je pa le bolje, da pozabiš doma spise in pamet nego steklenico! Sicer se je pritoževal nad jetri, toda zagotavljal je, da je to od sedenja. Odvil sem kozarček in točil in nihče se ga ni branil, niti Gratzer — razen Antona. Spustil je veke in se zahvalil z roko, zvišeno, nepodkupljivo.«

»Kakor Teo Lingen,« je rekel stric Ivan resno, »v tistih krofarskih filmih.«

»Tako, tako! Drugi pa — fantje, kakor se spodobi. Še tožilec ne bo takšna jetika, kakor se čuje. Na tem ogledu je bil dostopen, in zdi se mi še kar podkovan. Razen Gratzerja in njegovega Antona na tisti postaji še nihče od nas ni izstopil.«

»Na Verdu?« »Da, tam.«

Stric Ivan se je trudno nasmehnil. »Ko bi ne bilo zaradi tovornega prometa... Zgublja veljavo, odkar imamo vrhničana, kakor Ljubljanica s svojimi čolnarji, kakor nekdanji vozniki.«

Toda brž ko je Zamik prišel do Verda in v gozd, se stric Ivan ni dal več odtrgati od tod. Akoravno se Zamik ni mogel domisliti kakšne izrednosti, ki bi strica Ivana posebej pritegnila, sta še enkrat skupaj prehodila vso tisto pot in se dotaknila vseh okoliščin do Henrietine smrti.

Ko so se torej spustili po nasipu in potem navkreber v gozd, gaz ni bila tako utrta kakor na progi, toda moglo se je kljub temu varno stopiti v zimski obutvi. Šli so v gosjem redu, in lahko se reče, da je od tega trenutka dalje vodil skupino doktor Gratzer. Kakor je bil v vlaku molčeč in zamišljen, je postal na prostem zgovoren, kakor da ima za sabo rep vedoželjnih turistov. Nekoliko je k temu pripomoglo tudi žganje, ki ga je Zamik točil radodarno, dokler ni steklenica prenehala romati od moža do moža. Prazna? Poglejte no, kako takšna stvar naglo izhlapeva!

Kolikokrat je bil Gratzer prehodil to stezo! Saj so jo shodili in uteptali pravzaprav le on in njegovi ljudje. Vodila je v Hoje, nikomur drugemu ni bila potrebna. Ko so šli mimo stare smreke, ki je skrivala njegovo puško, je za čas utihnil, ker mu verjetno nasilni vtisi spominov niso dali do besede. Okleval je med odločitvijo, ali naj že sedaj govori o tem skrivališču ali kasneje. Krenil je korak, dva s steze in se vrnil. Smreka je molčala. Prepustila mu je odločitev, in tako so nadaljevali škripajočo hojo. V le-oni dolini je ustrelil žival z najlepšim rogovjem v krimskem pogorju. Anton je bil poleg. Toda Anton je bil malone že na cilju, kakor ponavadi: da odkida sneg, odpre in zakuri; da oživi kočo in spusti svetlobo vanjo.

Tudi v koči se je zdelo, da je Gratzer oseba, ki vodi preiskavo in zaslišanje. Zastavljal je tako določna in odločna vprašanja, da se niti preiskovalni sodnik niti izvedenec nista pomišljala z odgovori. Sicer pa jih ni bilo toliko, teh vprašanj. Najprej si je ogledal luč nad mizo, in ko se je prepričal, da je bila zadeta, je ugotovil, da je v koči pretemno in vražje mrzlo v tem zimskem jutru. V tej koči še ni bilo gostov, ki bi bili naleteli na tako hladen sprejem.

Poglejte no, Anton, če imamo še kaj rezervnih mrežic.

Kaj ne! Če niso nič odnesli, bi jih moralo biti še pol škatle. Anton je bil še vedno sovražno razpoložen, toda podvizal se je in v shrambi za kuhinjo iztaknil to, kar je bilo potrebno; vrč petroleja in pol zaloge belih mrežic. Snel je torej mrtvo luč, jo postavil predse na mizo in si dal z njo opravka.

Gospodje so ta čas stopicali po prostoru in pred kočo, da bi si ogreli stopala, kadili in v presledkih prihajali na dan z bolj ali manj umnimi domnevami. Vedno v zvezi z zločinom seveda. Vendar sprejemljive razlage nihče ni pogodil, kakor hitro je bilo treba določiti kraj, kjer je bila sprožena puška.

Nenadno je zagorela močna, bledikava luč, ki je poživila razpoloženje in dozdevno prinesla v kočo tudi nekaj toplote. Nihče ni poslušal Antona, ki je robantil nad počenim cilindrom, češ tudi to so razdejali, tako da se je le po naključju obdržal v žičnatem okviru. Močna luč je osvetlila tudi pahljačo potemnelih madežev krvi, zapotegnjeno od praga proti okenskemu kotu. Sled je bila prekinjena dobršen meter pred leseno steno, tam, kjer naj bi se bila po mnenju preiskovalcev zgrudila na smrt zadeta žrtev. Krogla, ki ji je prestrelila grlo, je pustila vidno sled v lesu skorajda tik nad to točko. In v taki višini in v taki smeri, kakor da bi kdo streljal iz podstrešja koče v nasprotnem kotu. Takšna je bila razlaga preiskovalnega sodnika, in z njo se je popolnoma strinjal tudi izvedenec, torej edina dva, ki sta bila navzoča že pri prvem ogledu.

»Iz podstrešja,« je rekel pomilovalno stric Ivan, ko je prišel Zarnik v svojem pripovedovanju do tod. Kakor da bi Gratzerjeva koča imela podstrešje...

»Sicer pa je bilo to vsem jasno,« je zaključil Zarnik, da bi zavrnil posmeh. »Prav zato je veljal ves Maj eno v trud prvenstveno Gratzerju, bolj kakor kateremukoli izmed nas. Obračal se je samo nanj, ker se je menda zavedal, da je Gratzer še edini, ki bi lahko pomagal reševati nedomiselnost, da ne rečem nesposobnost tako preiskovalnega sodnika...«

»... kakor cele gosposke skupine, ki se je tjakaj stekla,« je rekel s trpko ironijo stric Ivan. »Da bi se sprehodila, da bi se napasla v Mantovi in da bi nekoliko razkazala svoje gospostvo na podeželju.«

»Ja kajpak,« je rekel Zarnik prizadeto in globoko užaljen umolknil.

»Jošt!«

Stric Ivan se je oprostil s stegnjeno roko in tako žalostnim pogledom, da je Zarnik na mah spoznal, kako trpi, in zdaj še posebej zaradi nepremišljeno izražene nestrpnosti.

Nadaljeval je pripovedovanje s poudarkom na smešnosti in lažni važnosti takšnih ogledov, kjer se pravzaprav nihče ne znajde že zaradi tega, ker se mora šele seznanjati s tujim, čisto neznanim okoljem, kaj šele, da bi v tem okolju ujel nit zamotanega klopčiča. In to na mah, v kakšni uri. Veni, vidi... in tako naprej, zgolj zato, ker je sodnik ali tožilec ali žandar ali sodni izvedenec...

»Oblast,« je rekel udobrovoljeno stric Ivan in slinil svojo mohorko.

»Oblast,« je pritrdil Zarnik. »Vsemogočna in vsevedna in nezmotljiva tako v regiji kakor v guberniji. Toda v takšni intrigi so potrebni drugačni mojstri.«

»Morali bi bili pritegniti čolnarja Vida,« je rekel Ivan šaljivo.

»Prav tega in njegovega pajdaša in brez vsake šale! Ko bi teh dveh ne bilo, bi se vi, gospod Ivan Selar, še vedno tiščali pečice za železnim zapahom.«

Vendar se oblastem ni bilo treba ponovno obračati na improvizirana detektiva, ker se je tokrat doktor Gratzer sam odločil predati oblastem z izpovedjo resnice. Bilo je očitno, in to vsem, da bi tega ne bil storil, da bi se ne bil vrgel v objem preiskovalnemu sodniku s to naglo odločitvijo, ko bi se ne bila razkrila izdajalska kombinacija med vlakom in strelom.

Gospode je zeblo. Anton je pustil goreti petrolejski gorilnik in zakuril je tudi v malem štednilniku. Pri vzdrževanju ognja, pri tem so se izkazali tudi juristi, potem ko so uvideli, da prijazne zelene peči ni vredno kuriti. Bila je hladna kako stara gospa in prav tako kakor stara gospa je potrebovala dosti časa in dosti ognja, da se je razgrela. Torej! Ali naj se pišejo zapisniki z rokami v žepih! Anton se je nekam odpravljal. In ko si je nataknil rokavice, je ukazovalno naročil in priporočil, kako naj se ravna z muhastim štedilnikom. Posnemajoč glas gospodarja, je poudaril, da so drva pod nadstreškom na spodnji strani koče. Od ondod naj si jih nanosijo, preden jim bodo pošla; nažagana so in razcepljena, prav nikakega truda ne bodo imeli z njimi. In je šel.

Gratzerjev odvetnik Weber je obkrožil s kredo prvi madež krvi na podu in vrtino krogle na steni. Od ondod je sled krvi vodila do vhoda in na pragu se je potem razširila v velik madež. Bilo je torej očitno, da je Henrieta padla v prostoru med krogoma in se potem zavlekla do praga. Tam je potem umrla, prej zadušena kakor zaradi izkrvavitve, ker ji je kri vdrla v pljuča. Tako vsaj je menil zdravnik. Akoravno je bilo to že vse dognano v prvi preiskavi, so si dali zdaj družno s tem opravka tožilec in oba odvetnika. Gospodje Savinec in Zarnik in Weber so vsak na svojem listu zapisovali ugotovitve uradnega ogleda po doseženem soglasju, tako da so bili njihovi zapiski docela podobni prepisu šolske naloge z malenkostnim razločkom morda v slogovnih posebnostih posameznika. Je pa vsekakor vredno posebej poudariti, da je izpraznjena steklenica amalgamirala raznolikost mišljenj celo v podobnosti ilustrativnih skic, ki naj bi manj umnemu preučevalcu spisa pripomogle k lažjemu razumevanju. Le od časa do časa se je kdo izmed teh treh spomnil in skočil okoli koče, da bi štedilniku ne pošla sapa in da bi se v hišici moglo shajati brez rokavic.

Preiskovalni sodnik Majcen pa in Gratzer sta imela čisto drugačen opravek. Gratzer je bil že drugič ali tretjič obesil in znova snel petrolejko. Bila je še vedno prižgana, tudi zdaj, ko se je že naredil dan in je sonce, čeprav zimsko, zašlo tudi v gozd in tudi v Hoje odbilo nekaj snežne svetlobe.

Toda Gratzer je imel pri tem svoj poglavitni namen: pravica je morala uvideti in se prepričati, da se je krogla iz lovske puške odbila od te luči in šla po svoji poti. In če je na tej poti morila, je morila za svoj račun, tako da strelca pri tem ne more zadeti nikaka krivda.

Ali niso že pri prvi preiskavi ugotovili, da je bila zadeta luč? Niso?

Nič čudnega sicer, čeprav se je mrežica sesula in je bilo steklo načeto.

Gratzer se je brez opravičila dvignil od mize in odprl vrata. Toda Antona še ni bilo na spregled, in tako se je vrnil za mizo k petrolejki. Tedaj, ko je Majcen opozoril, da so si pri prvi preiskavi ogledali tudi petrolejko, da pa razen poškodb na mrežici in cilindru niso opazili nič značilne j šega, tedaj so bili že vsi zbrani okoli mize, Weber, Zamik in tožilec Savinec, in so si mogli vsi hkrati ogledati bleščeče znamenje na dnu petrolejke. Na polcentimetrski plošči cinkaste litine je bil udarec krogle razločno spoznaven. Ker pa je udarila v neprebojen rob pošev in je nihaj obešene petrolejke omilil silo izstrelka, je ta nekoliko spremenil smer in v kotu petdeset stopinj naletel na žrtev. Tako!

Ko je Gratzer znova odprl vrata, je Anton bil tam; stal je s puško v roki na zgaženi stezi, po kateri so prišli, in cepetaje čakal, česa se bo gospodar doktor Oskar Gratzer danes še domislil. Gratzer je stopil iz koče in dal nekaj navodil. Premaknil je Antona nekoliko naprej in k deblu na desno, nato mu je še zaklical, naj dvigne puško.

Ali vidi luč?

Kaj ne! Sicer je bil dan, toda viseča petrolejka je bila razločno vidna, tudi ko bi ne žarela. Naj torej dvigne puško in pomeri vanjo. Smo?

Jawohl, je odvrnil Anton. Kako pravite?

Smo! se je zadri Anton, zdaj z glasom, s kakršnim je moral v vojski zarjoveti Bog ti pomogu v odgovor na pozdrav visokega oficirja.

Vsi zbrani na pragu ali pred vrati so strmeli v Antona, ki je s puško meril — prav vanj, kakor se je vsakemu zdelo. Nihče se ni bal hudega, bili pa so radovedni, kaj namerava Gratzer s to varljivo igro dokazati.

Anton! Ali bi zadeli luč od ondod?

Mislim, da bi, zase mislim... Vi bi jo prav zanesljivo!

Zarnik in Weber sta takoj pohitela k Antonu, vendar bolj zato, da bi pogledala skozi tisto zanimivo kukalo, kakor iz brižnosti do preiskave. In vtem ko je stopil Gratzer znova v kočo, je tožilec dal razumeti Majcnu, kako to, da je vse prepuščeno temu človeku, Gratzerju. Vendar je bilo vprašanje zastavljeno le s kretnjo rok in zgovornim nasmeškom. S prav takšno mimiko ga je Majcen pomiril, naj še nekoliko potrpi, češ ali ne vidite!

Majcen je bil pri najboljši volji. Bil je zelo zadovoljen z Gratzerjevo trdno odločitvijo, da bo šel do konca s svojimi pojasnili. Bil je preudaren možakar, ni bilo kaj reči. Po vsem tistem, kar se mu je nagomiljeno razkrilo, ni imel boljše izbire. Potnega lista, kakopak, tega človek nima vedno pri sebi, posebej, če se datum ne bi hotel ujeti z alibijem. Bil je zadovoljen, vendar ne kdove kako ponosen na svojo metodo. Bil je vse prelahek primer, malo manj kot igrača za diletante. O, ko bi tistih dveh ne bilo, potem bi bila igra nekoliko drugačna. Bila bi drugačna zlasti za Ivana Selarja. Sploh ni bilo človeka, ki bi pričal, da je videl Gratzerja na poti. Ne v vlaku ne na postajah, ne s puško ne brez puške. Imel je izredno srečo, lahko bi bil pustil dogajanju prosto pot, kajti čas mu je bil izredno naklonjen. Izredno naklonjen, da se nista pojavila tista dva čolnarja s svojim pričanjem. Kaj pravim, pričanjem! In ko smo to preverili in vzporedili z drugimi indici...

Kako si zdaj ta psevdomorilec prizadeva, da bi nam čimbolj približal svoje ponesrečeno početje. Ali še niste doživeli nič takega? Jaz tudi ne. O, le potrpite, Weber ni od včeraj. Svetoval mu je, Gratzerju, naj se izpove. Ampak, gospod Gratzer, saj vendar nič ne tvegamo! In res ne. Preiskovalnemu sodniku Majcnu je bilo že ves čas jasno, kdo se je spozabil s tisto lovsko puško šestnajstega decembra zjutraj. Jasno tudi to, da bosta doktor Gratzer in njegov odvetnik Weber zasnovala vrsto okoliščin, ki jih ne bo moči spodbijati in bodo razbremenjevale Gratzerja zaradi čustvene zagnanosti, denimo, ali posrednost storitve, ki ji je botrovala malomarnost, ali... pač z nekakim takim pravnim izvinom, ki bi obtožencu prizadejal najmanjšo škodo. Tako! Nikakor pa si ni mogel misliti, da bi gospoda Weber et Co. iztaknila slabo osvetljeno praznino, ki bi pričala o popolni neodgovornosti povzročitelja. Kaj takega izkušeni in preizkušeni Majcen ni jemal niti v misel. In prav to se mu je bilo primerilo. Prav to, kajti Gratzer, ta neobčutljivi opičjak, je prostodušno, kakor mimogrede omenil, da ni mogel vedeti, kdo je ob tisti uri v njegovi koči, in kdo tam kuri njegovo luč. Ste slišali!

Le kdo! Prisopihal je bil z verdske postaje v jutranji temi, in to, kar ga je ustavilo, je bila slepeča svetloba skozi odprta vrata njegove koče. Tam je torej bilo nekaj živega, nekaj se je tam dogajalo. V temi in v gozdni samoti pri odprtih vratih.

Ja, kajpak! Vsi, kar se jih je znova zbralo v koči, so menili soglasno, da so bili vlomilci. Razbojniki pač!

Gatzer je torej dvignil puško in pomeril.

V luč?

Ja, kam pa, če se živ krst ni prikazal!

In preden je sprožil — med pogovorom namreč — je vljudno prosil tožilca, naj stopi semkaj. Na prostor namreč, kjer je bila z belim risom obkrožena prva kaplja Henrietine krvi.

Misleč, da se mu s tem izkazuje posebna pozornost zaradi lažjega razumevanja situacije, je tožilec ubogal navodilo, v resnici pa si ga je Gratzer izbral zato, ker je bil najmanjši med prisotnimi in le za lek višji od Henriete.

Če bi zdaj napeli vrvico od viseče petrolejke — od koder se je krogla odbila — do vrtine v lesenem opažu, kamor se je zarila...

Točno, točno! Vsi so bili prepričani o tem, da bi tudi javni tožilec doživel, doživel ho-ho, pravzaprav dokončal svojo kariero, podobno kakor Henrieta, ker bi mu krogla, če bi tam čakal, pretrgala najvažnejše življenjske vezi tik pod brado.

Na vse neznanke v tem dogajanju je rade volje in zelo prizadevno odgovarjal doktor Weber. Baronica, ta se je znašla v koči po naključju. Hotela je iznenaditi soproga. Vedela je, da bo moral v Hoje in zahotelo se ji je povzročiti majhno presenečenje. Kako naj bi vedela, da se bo moral Gratzer prej ustaviti v Hojah? Ker je pač Gratzer o tem govoril. Imel je tam lovsko torbo z mednarodnim dovoljenjem za prenos lovskega orožja čez mejo. Nameraval je na lov v Windischgratzove gozdove v Javornikih. Torej...

Prav res! Gratzer je bil vabljen na lov v Javornike. Toda v Postojni bi se bil ustavil na povratku, zakaj v Legnami bi se bil moral pokazati že zaradi vabila, ki so mu ga poslali.

Vse bi se bilo izteklo po načrtu, da ni v Hojah naletel na »neznano«. To je bilo vse! In doktor Majcen je komentiral: nič hudega se mu ne bo zgodilo, falotu krofarskemu! Če ne bo oproščen z utemeljitvijo, da dejanje ni kaznivo, ga bodo prav gotovo oprostili zaradi pomanjkanja dokazov. In tako se je tudi zgodilo.

Stric Ivan je zamišljeno poslušal prijatelja in ga le od časa do časa prekinil s kakšno poizvedbo. »Misliš, da jo je hotel ubiti?«

»Dvomim,« je rekel Zarnik, »močno dvomim. Gratzer je impregniran s poslovnostjo do takšne mere, da ocenjuje znoj le po rentabilnosti. Menim, da bi ta mož tudi ženo posojal za primerne obresti. Vendar le v primeru, le v primeru, če bi ugled njegove rodbine tega ne občutil. In to ni moja misel,« je poudaril Zarnik, »prišepnil mi jo je Majcen ob neki priložnosti.«

»Vem,« je rekel stric Ivan. »Mislim, da sem si ustvaril dokaj določno sliko o njem. Bil mi je odvraten; toda to je lahko samo stvar okusa, moje osebne alergičnosti. Marsikomu je morda najprijetnejša, naj privlačnejša oseba.

Vselej, ko so hodili na lov ali v Hoje, so se ustavljali pri nas, in vselej mi je ponujal svojo zgovornost. Sodeloval sem medlo in mlačno; prišel sem tudi sam do prepričanja, da bi se gospod Gratzer v obetajoči gospodarski ali politični konstelaciji, denimo, ne pomišljal žrtvovati žene na poti do takšne kariere. Mislim, da bi se bil uprl zbližanju s Henrieto, če bi Gratzer pokazal manj surov odnos do čustvenosti, ki je balast, kakor se je izrazil nekoč. Balast, kakor strah in gnus in sram, breme in ovira na poti k uspehu.«

»Navsezadnje to niti ni tako zgrešena sodba.«

»Ni,« je rekel stric Ivan s smehljajem, ki je pričal, kako se skuša sprijazniti z usodo. »Ni, če bi inkubacijska doba pri ljubezenski okužbi ne sfermentirala tako bolečega razvoja.«

Nenadno pa se je nečesa domislil in razveseljeno vprašal: »Ali bi šla?« »Kam?«

»Tja, v kraj nesrečnega imena.« »V Trnovo?«

»V Trnovo, Jošt. Morebiti bi naletela na čolnarja, na Vida!«

Šla sta torej tja. Po nabrežju in čez Gradaščico, tako da se je stric Ivan lahko nadihal prostosti in se polagoma spoprijateljeval z rečenico o tem, kako človek obrača, pa se vmeša Bog — ali kdo? — in obrne. Obrne po svoje, ne da bi ti dal vedeti, če ti bo njegova suverena odločitev v prid ali v škodo.

Trnovski pristan je bil tak kakor za Valvazorja. Vrag vedi, nemara niti ne drugačen kakor v dobi, ko so tu nekje rimski sužnji razkladali podpeški kamen za gradnjo Emone. V vseh teh sloletjih nikomur ni prišlo na pamet, da bi zgradil kak pomol, da bi vsaj za silo uredil pristanu podobno krnico, če se upošteva, kako važna je bila za nastanek, za rast in obstanek tega mesta in da tudi v življenju dežele predstavlja zanimivo zgodovinsko zrno.

Nad skladovnicami drv in tramov je v položnem bregu stala lesena koliba, pod to proti reki pa nekaj grobelj podpeškega kamna in vrhniške ilnate industrije, bi se reklo zidakov, strešnikov, votlakov in kar je še takšnih sočasnih in staročasnih primerkov sušenega in žganega človekovega začetništva. Nakladali so nekaj voz; na vodi sta mirovala dva prazna čolna; skladiščni prostor je bil prekrit s snegom in med zloženimi kupi spremešan z blatno brozgo.

Stric Ivan je potrkal na okence kolibe in povprašal po čolnarju. Po tistem od Kamina, ali ga poznajo? Čolnarja Vida? Kaj ne! Toda tega ne včeraj ne danes ni bilo semkaj. Jutri pa skoraj gotovo, ker ima tu prazen čoln. Ob takšnem času? Bolj zgodaj, bolj zgodaj! Pred poldnem torej? Tako nekako, vedno predpoldne. Stric Ivan se je naglo umaknil od tiste line, skozi katero je zaudarjalo po vsem, s čimer neobrit in neumit možakar s kepo tobaka v ustih lahko napolni majhen prostor.

Odvetnik Zarnik in stric Ivan sta imela še dokaj poti in opravka, da sta se izmotala iz birokratske mreže, v katero se je bil po naključju ujel stric Ivan. Bil je nedolžen. Podpisal je nekaj listin, s katerimi oblastveni sistem tudi ob takih spodrsljajih odklanja vsako možnost za zmotnost svojega ravnanja in s tem kajpak tudi vsako odgovornost. Recipročno razbremenjuje Ivana Selarja in tudi njega rešuje v tem dejanju vsake odgovornosti. Če se Ivan Selar ne more otresti moralne sokrivde zaradi Henrietine tragedije ne potolažiti očitajoče vesti, je to stvar Ivanove subjektivne šibkosti. Oblast je čisto zadovoljna s takšnim izidom, zrelost njenega papirnatega reda je popolnoma pomirjena. In ker je bilo treba tudi še naslednji dan zjutraj obiskati nekaj uradov, je stric Ivan ostal pri prijatelju, vendar nekam utrujen, nezgovoren ob spominih, ko je ljubljanske noči od nocoj do jutri preživljal pri Henrieti.

Zjutraj ga je že zavest, da je na prostosti, zopet svoboden, zopet človek, tako osrečila, da se je bilo treba čuditi njegovi predrugačenosti.

»Tak si mi dosti bolj všeč,« je rekla Zarnikova žena pri zajtrku. Oprijela se je njegove lakti in ga potegnila k mizi s tako iskreno prisrčnostjo, da se je moral stric Ivan reševati zadrege s šaljivim predlogom, naj bi ga, denimo, kar posvojila. Ker pa je bil nekoliko prestar, Zarnik te misli ni hotel upoštevati. »In še zato ne,« je rekel, »ker bo tudi na najinem drevesu kaj zraslo.«

Bil je sončen dan, vendar se sneg, na debelo steptan, ni prav nič tajal ne vdajal, tako da je človeka spodnašalo kakor na turški kaldrmi. Bil je čudovit januarski dan in stricu Ivanu se je mudilo domov. Sicer je bil dobro in sproti seznanjen z vsem, kar se je v Bistri dogajalo, tako doma kakor v tamkajšnji okolici. Brat Matevž leži in mu je le na pol znano, kaj ga je doletelo. Dekleta so marljiva, trudijo se še bolj, kakor če se ne bi bilo nič zgodilo. In Ivan in Štefka? Ta dva tudi, tako da strica Ivana delo prav nič ne pogreša.

Seveda se mu je mudilo domov, k svojim in k Viru... Vendar ne prej, preden ne ustreže nekaterim skritim, drobnim željam, ob katerih bo imel verjetno sam še največ zadovoljstva. Stric Ivan se je posmehljivo kremžil svojemu egoističnemu filantropstvu, ki ga je spodbujalo, kaj vse naj nakupi, da bo osrečil domače. Vrnil se je! Stric Ivan se je vrnil! Iz Amerike? Ne, ne, iz aresta... In Vir? S čim naj obdaruje Vir? ...

Vir je božanstvo in nima človeških slabosti.

Vsekakor je potreboval denar, nekaj več denarja iz hranilnice, da je s pomočjo Zaraikove žene nakupil toliko zavitkov, kolikor je bilo ljudi v Selarjevi hiši. Potem je odločno stopil proti trnovskemu pristanu. Ni iskal čolnarja Vida. Iskal ga je, seveda ga je iskal, toda tudi v tem primeru s sramežljivo željo, kakor pri nakupovanju darov za domače. S skrito željo, da poizve, kje je zdaj potepuh, kaj je z njim, in da bi mu čolnar Vid s svojo glasno in robato neposrednostjo pomagal prenašati zasluženo ponižanje. Vsekakor ponižanje, če ga presoja po nizkotnosti svojega nevrednega obnašanja.

Zahtevnost Ivana Selarja je že zgodaj spregledala jalovost in neustreznost vseh izmov in katekizmov. Razloček med njimi je našel le v slogu puhlega berila in besedila, medtem ko sta jih družila pohlep in lačnost in jih gonila vse v isto smer, vse k istemu cilju — k oblasti. In tako se je on, razočarani in neprepričani stric Ivan, v duhovni zbeganosti povrnil k modrosti primitivca ter si poiskal lastno verovanje, svoje lastno izvirno božanstvo brez antropomorfnih prilastkov, in ne zato, da bi ga molil ali častil, temveč da mu je v težavah lahko potožil, se z njim posvetoval ali šalil in z njim zaupno delil radost in žalost.

V dolgočasju zapora je imel priložnost globlje razmotrivati o tem in misliti na Vir, ki vrvra, diha in se živo pretaka, ker je božanstvo in torej zvišen nad človeškostjo, ki nima niti toliko moči, da bi uklenila njegovo telesnost; misel nanj, na Vir, ki živi, ki živi zanj, ga je osrečevala. Zanašal se je na njegovo moč in pomoč, zakaj prepričan je bil, da ga samo ta vernost rešuje obupa zaradi Henrietine usode; bil je sproščen in uverjen v srečnost jutrišnjega dne.

Toda dan kasneje že spet ni mogel doumeti ničnosti svoje duhovne zrelosti, ki je tolikokrat omahnila v najsirotnejše človeške slabosti. Zgolj zato, da bi stregla sebičnosti močnejšega nad šibkejšim, kakor se je zgodilo v primeru s čolnarjevim pomočnikom, s potepuhom... On, Ivan Selar, prevzet od edinstvenega zavezništva z vodnim božanstvom, je lahko zdrknil tudi v takšno majhnost...

Šele v nemotenem razmišljanju je stric Ivan pričel doumevati, da je potepuh rasel v čisto drugačnem svetu, v razkošju lačnosti verjetno in v svobodi enega tistih političnih prijemov, nad katerimi je stric Ivan izrekel svojo brezkompromisno intelektualno sodbo, ali... Ali vendar dopuščajoč svojemu umu pridigar s ko vrzel, naj se forum ne ozira na njegova dejanja, temveč... in tako dalje. To naj bi bil on, Ivan Selar, vulgo stric Ivan; pobratim in varovanec nekega božanstva! Potepuh Filip Sedmak ga je gledal kakor plašen srnjak v gozdu, ko sta se po naključju srečala iz oči v oči. Bo dvignil puško ali ne? Počakal vas bom! Če greste po puško, gospod štacunar... Toda v potepuhovih očeh ni bilo preplaha atavistične naslednosti, temveč srd teptanega ponosa, ki lahko pozverini človeka... Tako se je imel stric Ivan priložnost seznaniti s potepuhovo izbiro, z njegovo nespravljivostjo, vtem ko si je Vid Zalaznik s preprosto čolnarsko filozofijo pridobil potepuhovo zaupanje v nekaj minutah.


Praznih čolnov ni bilo več. Tam sta z vso svojo težo počivala na vodni gladini dva naložena čolna. Z drvmi eden in drugi z opeko; tam je bilo nekaj ljudi, ki so ta tovor pravkar razkladali. Čikar v leseni uti je povedal stricu Ivanu, da je čolnar Vid pripeljal danes svoj čoln, da pa je kmalu zatem odšel v mesto.

»Kakor ponavadi,« je rekel. Gredo po svojih opravkih, čolnarji. Vozijo blago navkreber prav tako kakor v Ljubljano.

»Kam navkreber?« Stric Ivan se je moral smejati.

»Tako se pač reče.« Mož je izločil tisti svoj zalogaj tobaka izza dlesni v klobuk in se znova pokril. »Ali veste, kaj vse lahko znosi takle čoln tja do Črne vasi, do Podpeči ali do Vrhnike? Tovore! In vse zastonj, se lahko reče. Kaj daš? Za malo južino in pijačo...«

»Potemtakem je šel v mesto?«

»Kdo?«

»Čolnar Vid.«

»Tja ga je zaneslo, mislim. Toda tam imate nekoga, ki razklada njegov čoln. Ta bi vam mogel povedati. Ta, ki razklada zidake.«

Stric Ivan se je spustil po nabrežju. Čoln je vezal s kopnim širok ploh, po katerem je stekla samokolnica, kakor hitro je bila naložena. Postavimo zdaj — ali pa zdaj, zakaj človek, ki jo je nakladal in jo potežkal, se je sklonil vnovič in dodal še tri, štiri zidake. In ko se je oprijel ročajev in vzdignil težo, je stric Ivan spoznal potepuha. Lasje so mu lezli na čelo, ker je bil razoglav in brez suknjiča. Tako se je bil torej ugrel pri petih stopinjah pod ničlo pri tem zanimivem opravku, in prav tako mrko, kakor je bilo težaško delo, je gledal gospoda, ki mu je po meščansko omikan in zlikan prihajal na pot.

Tudi Filip je takoj spoznal strica Ivana. Poglej ga, hudiča! Samo to se je lahko porodilo v njegovi hipni predstavi, kajti bil je telesno in miselno vse pregrobo obremenjen za plemenitejše posvetilo nasprotniku, ki se je tako nenadno pojavil pred njim. Da se je tudi on zavzemal za nekrivdo strica Ivana, mu ta hip ni hodilo na um in še manj, da je karkoli storil njemu v korist. Tega se sploh ni zavedal. Prepričan je bil, da stric Ivan ni imel deleža pri tistem umoru, in če je bilo tako, ga bodo nekega dne spustili. Mar mu je bilo zanj! Če bi ne bilo Bistre, prav mar mu je bilo. To je Filip še utegnil domisliti, drugače pa je bil prepričan, da prihaja nadenj prav s takšnimi nameni kakor na Barju ali v trgovini. Toda Filip danes ni bil voljan prenašati sramotenja ali zasmeha. Stric Ivan je prišel zaradi čolnarja, pa je naletel nanj, na postopača, in mu bo zdaj zdaj nekaj takega zaklical. Filip ni imel namena kaj takega mirno prenesti — bil je zasopel od dela, in v razgreti krvi je rasla nestrpnost... Previdno je spustil ročaje samokolnice, kakor da prevaža steklenino, in se oprijel zidaka, prvega, ki mu je prišel pod roko.

Tako sta se gledala nekaj hipov, Filip na čolnu in oni v blatnem strmcu.

»Pozdravljen,« je rekel stric Ivan.

Poglejte no, s kakšno spravljivostjo, s kakšno ponižno resnobo prihaja ta gosposki človek semkaj, v blatni, v težaški trnovski pristan in mu ponuja stegnjeno roko. Snel si je rokavico in mu ponuja roko v pozdrav...

Pozdravljen!

Toda prav tako naglo se je najbrž tudi zavedel, da s Filipom ne bo mogoče doseči takojšnje sprave. Ali naj bi ga žalil tudi s takšno zahtevo? In kakor hitro je opazil v potepuhovih očeh nezaupljivost in ugotovil, da se njegova levica še vedno krčevito oprijemlje zidaka, se je stric Ivan počasi obrnil; vzdihnil je nad svojo nesrečno zvezdo, ali nad čim, in odšel med kopami lesa proti kolibi. Brez površnika in suknjiča pa se je takoj zatem vrnil — tudi on s svojo samokolnico, kakor da še nikdar ni opravljal drugačnega dela. Zakoračil je po blatu in potegnil še eno desko na rob čolna. In ko se je lotil prepeljavanja in razkladanja zidakov, je bilo kaj gledati! Da si ne bo takle potepuški sinko mislil, da je mogoče ugnati strica Ivana, enega najboljših sokolskih telovadcev, ki si je uril in čvrstil mišice v vse drugačnih, sistematičnih naporih. Pa tudi doma je bil neugnan in čeprav mu je teh nekaj tednov zapornega poležavanja izpilo nekoliko moči, ga je tekmovalna zagnanost takoj spravila k sebi. Oprijemal se je ročajev samokolnice vešče, strumno, kakor razponov na bradlji, in hitel z njo po plohu in blatu in nazaj s prazno...

Tako sta hitela nekaj časa v dveh, ne da bi se tovoru v čolnu kdove kako poznalo. Polagoma pa se je stric Ivan unesel, zakaj na spočitih dlaneh so pričeli rasti mehurji, blazinice na konceh prstov pa mu je skoraj do krvi posnela žgana glina.

Še dobro, da se je prizibal čolnar Vid!

»Kaj vidim,« je kričal. »Stric Ivan, zlodej te nesi. Torej so te spustili! Saj pravim — kopriva! Ali je že kdaj treščilo v koprivo?«

Čolnar je prilomastil navzdol po zmezgani brozgi z veliko platneno vrečo pod roko.

»Ali ti nisem pravil,« je vpil Filipu. Filip se je ustavil med delom; stal je in gledal in se skušal sporazumeti — s čolnarjem, po potrebi tudi z gospodom Selarjem. Doslej je mislil, da sta se srečala. Prav gotovo sta v mestu naletela drug na drugega, in čolnar Vid je pojasnjeval stricu Ivanu, da zdajle ne more, da ta hip res ne utegne, kakor bi rad, ali ne utegne, ker sta s Filipom prevzela tudi razkladanje. Toliko da napolni vrečo, kajti fant je sam...

Zdaj pa se je pokazalo, da se nista srečala in da si je stric Ivan snel rokavico in se pripognil do njegovega dela prav zato in samo zato, da bi se mu laže približal.

»Ali ti nisem pravil, da ni takih fantov!«

Čolnar Vid je odložil vrečo in se v svoji odkritosti razvnemal nad naključjem, ki jih je našlo vse pod eno smreko. Ni bil pijan, pa tudi vrnil se je nenavadno hitro, toda mere in merice, ki jih je spotoma in v naglici spraznil, so ga obdarile z zgovornostjo, ki sklepa na sejmih kupčije in oznanja spravljivost kot edino možno obliko pametnega sožitja. Ali vam nisem pravil...

»Kaj deš torej, ali bomo šli?« In to je veljalo stricu Ivanu.

»Bomo,« je rekel stric Ivan.

»Toda mi smo mornarji, kaj praviš, Filip?«

Filip se je bil znova lotil svojega dela, ker ni želel, da bi gospod štacunar občutil na sebi njegovo pozornost.

»Mi smo piratje,« se je ustil čolnar Vid. »Ali nismo? Takle gosposki človek potemtakem ne spada v razbojniško bratovščino! Kaj praviš, Filip?«

»Res ne,« je rekel stric Ivan. »Toda če takšnile barjanski piratje upoštevajo, da sem šele včeraj prišel iz zapora...«

Znano mu je bilo, kako čolnarita in kako junačita z morskim razbojništvom, čeprav čolnar Vid še ni videl morja. Toda v vinski omotici se je naravnost naslajal ob Filipovih pripovedih in jih še belil z grobostmi svoje lastne domišljije.

Ne da bi se ločil od svoje samokolnice, je Filip povedal, da je treba najprej razložiti čoln. Doslej še polovcico dela ni bilo opravljenega. »Kljub pomoči gospoda Selarja,« je rekel pikro, »še nisva prišla do polovice. Ali se nisi domenil za sedemdeset?«

»Kajpak,« je rekel čolnar Vid, »potem gremo!«

»Pojdimo!« je ukazal stric Ivan na poti h kolibi, kjer je pustil suknjič in površnik.

Spotoma si je ogledoval dlani in žulje, ki so se pojavili na njih in pomilovalno vihal obrvi. Tudi tokrat bi bil rad junačil; hudič znaj, od kod ta nasilna potreba po tekmovanju tudi v teh letih in po vseh teh spoznanjih. Še dobro, da je Bog poslal čolnarja Vida! Še dobro, res, da se je na ta način vnovič otel klavrnosti pred mršavim potepinom. Bil je vesel in je še enkrat zaklical: »Pojdimo...« In potem še enkrat: »Da zavzamemo mesto!«

Onadva sta bila še vedno doli pri čolnu. Filip še naprej pri svojem delu, čolnar pa je čakal z vrečo pod pazduho.

»Torej gremo,« je rekel. »Če pravi on, potem je urejeno.«

»Kdo on?«

Toda čolnar Vid je pokazal mahoma svojo treznost. »Če ti pravim,« je rekel zresnjen, »potem me poslušaj!«

In Filip je spustil ročaje samokolnice.

Čolnar Vid ni nikdar odrekel stricu Ivanu ne prošnje ne želje ne zahteve, ker so bile postavljene vselej z zrelostjo moža in vselej nečemu v korist. Toda ko je stric Ivan nastopil proti Filipu, se mu je uprl, in to zelo odločno.

Čolnar Vid Filipu tega nikdar ni omenjal, vendar Filipu to kljub temu ni ostalo prikrito. Po drugi strani se Filip nikoli ni pokoril ukazu.

Toda čolnar Vid mu je bil vse tisto, kar je bil v svojih razmišljanjih že dognal stric Ivan — bil mu je prijatelj in brat. In ne bil bi ga izdal tudi za ceno svojega beraškega ponosa... Uklonil se je torej in stopil za njim.

Človek iz tiste smrdeče kolibe je stopil na piano, tako da čolnarju ni bilo treba iskati izgovorov. Čikar je mahal z roko pred sabo, in vtem ko se je stric Ivan oblačil, hripavo dopovedoval, da je vse urejeno.

»Tukaj imata sedem kovačev,« je rekel, »in zbogom!« In ne da bi hotel še kaj slišati ali videti, se je vrnil v svoje gnezdo. Od ondod je takoj zatem stopil stric Ivan. Vlekel je nase površnik in bil nadvse razveseljen nad začudenjem treh poštenjakov, ki ga ni stalo več kakor trideset dinarjev.

»Ali ti nisem pravil!« Čolnar Vid je dregnil Filipa s komolcem. Gledal je hudomušno. Ali ti nisem pravil, je ponavljal.

In tako so se napotili v mesto.

Stric Ivan se še ni pokazal domačim v taki podobi — omršavljen, z izrazom skromnosti in krivde na obrazu; najbrž zato, ker jim je povzročil toliko hudega. Toliko gorja, čeprav ne po lastni krivdi. Privedel ga je Malic naravnost v prijazno sobico poleg kuhinje, kjer je družina po večerih najraje posedala.

Malic je odprl vrata, in ne da bi pozdravil, je potegnil za seboj strica Ivana.

»Tu ga imate, razbojnika,« je dejal in jim priporočil, naj ravnajo z njim obzirno in z razumevanjem, da bi človek ne krenil zopet na slaba pota. In vtem ko se je stric Ivan pozdravljal z dekleti, je tudi sam izkoristil priložnost, da je objel Evo in Štefko in potegnil k sebi Bistro brez vsakega pridržka, kakor ravna ponavadi človek, ko mu pijača omogoči moč nad predsodki. Zakaj bila sta pripita oba, in poleg hladu, ki sta se ga nabrala na saneh, sta prinesla v prostor tudi duh po žganju. In še dobro, da je bil tukaj, prijatelj Malic, da je s svojo zgovornostjo pomagal stricu Ivanu požirati ganjenost in spravil Selarjeve v razpoloženje, ki ga že dolgo ni bilo v družini.

In drugi?

Ah, oče Matevž je bil že zgoraj, v postelji. Prav tako najmanjša pri hiši, Mojca. Ta dva sta velika prijatelja, in ko zadremlje eden, zazeha tudi drugi.

»In tako ju spravimo na pod že v mraku.«

»Ali spita?«

Prejkone. Bila sta velika zaspanca. Prva zvečer in zadnja naslednje jutro.

Stric Ivan se je torej odločil, da ju ne bo spravljal pokonci. Naročiti pa je nameraval hlapcu Ivanu, naj prinese z Maličevih sani njegov kovček. Rekel je, da ima tam nekaj svojih reči. Toda kje že je bil hlapec Ivan! Komaj se je pozdravil s stricem Ivanom, je že planil na dvorišče, izpregel Maličevega rjavca in ga spravil v hlev. Razpoloženje, ki je zavladalo v hiši, ni kazalo, da se bodo ljudje tako naglo razšli, in hlapec se je vselej potrudil, če je uvidel, da je mogoče z njegovim sodelovanjem dobro voljo podaljšati.

Ko se je prvo razburjenje poleglo in so posedli okoli mize, so srečni obrazi samo še čakali, da bo pričel stric Ivan pripovedovati. Zakaj zdaj, pred vsemi, nihče ni hotel niti z besedico omeniti zapora ali Henriete, sploh nič takega, kar bi lahko spominjalo na nesrečne tedne. Toda stric Ivan si je moral najprej ogledati te drage ljudi, vsakega posebej, Evo in Bistro in Štefko in Ivana in... ali je prinesel njegov kovček? No dobro! Bil je vesel, da se je z močjo volje držal v oblasti, govoril trezno, ne da bi mu alkohol ukazoval, kako naj se obnaša. Nekoliko se je odpočil, prebral je nekaj knjig, nekaj zelo koristnih reči, in bil v skrbeh za domače, dokler ga niso spustili. Lahko bi se bil vrnil že včeraj. Tudi doma so vedeli, da bi se bil mogel vrniti že včeraj. Toda imel je še nekaj opravkov, in potem je hotel na vsak način najti onadva razbojnika.

Tako, razbojnika?

Ali ju ne poznajo, tistih dveh kričačev in razparačev z reke? Tistih dveh, ki si brez steklenice ruma ne upata povedati kaj več kakor dober dan?

Poglejte no, to je bilo čisto nekaj novega, in Selarjevi so napeli ušesa; toda stric Ivan ta večer ni utegnil nadaljevati svoje pripovedi, ker so ga potegnili v gostilniški prostor.

Prišlo je nekaj vaščanov, nekaj znancev, kakor hitro so seznali, da je doma, prišli so, da bi ga pozdravili in pozvedeli kaj več zanimivosti o Gratzerju, o Henrieti — za božjo voljo, saj se kaj takega še ni zgodilo v teh krajih! Toda stric Ivan se ni dal speljati na to pot in tudi slabe vesti ni nikomur zameril. Z Maličem sta bila ravno pravšne volje za šalo, raje kot zares, in tako so načeli tudi nekaj pesmi. Vsi tam, gostje in domači, glasni in zgovorni kakor na svatbi, dokler nista priropotala po veži tudi orožnika, otepajoč se snega, ki naj bi se jima nabral na podplatih, bolj iz zadrege kakor v opozorilo na zakasnelo uro. Toda veseljaki so ju potegnili noter in zapahnili zunanja vrata; odložila sta torej vsak svoje pokrivalo, odpasala sta se, in veselica se je nadaljevala...

Na ta način ta večer ni bilo mogoče govoriti o zanimivostih, kajti gostje, ki so se poslavljali, so se objemali, kakor po obilni gostiji, ker je bila takšna želja strica Ivana. Bistra! Eva! Kako je s pijačo! To je bilo slišati, kakor hitro so steklenice pokazale dno.

Na ta način je bilo vsem ustreženo, razen Maliču, ki se nikakor ni mogel odpraviti izpod strehe, pod katero je živela Bistra. Kljub vsemu ne, čeprav mu tudi stric Ivan ni dajal več nikakega upanja. Govori, govori z žensko! Ona modruje s svojo pametjo, in ko spozna, koliko več bi bil vreden maslen hlebec od medenega meseca, je že prepozno.

Navsezadnje pa se je le moral posloviti. Šel je in odpeljal na svojih saneh tudi oba orožnika. Vsekakor! Ura je bila pozna in ljudje, ki imajo smisel za razmerje med delom in časom, so se že skoraj naspali. Toda stric Ivan si je hotel nocoj privoščiti še veselje priložnostnega Miklavža ter je pred spanjem razdal vse tisto, kar je imel stlačenega v svoji usnjeni spravi. Vse razen angleške pipe iz posebne korenike za brata — vrag vedi, če bo oče Matevž znal to pravilno ceniti — in vrečice otroških vragolij za Mojco. Tako je prišel hlapec do nove srajce in Štefka do svilene bluze, Eva in Bistra pa sta dobili vsaka svoj prstan. Prstan! Ali je zlato? Dajte no! Stric Ivan se je srečno smejal — vse je bilo kupljeno na kramarski stojnici — smejal se je in z razširjenimi rokami gnal družino k počitku, psst... navzgor po lesenem stopnišču in širokem ograjenem mostovžu... In ko se je hiša umirila, se je odpravil čez temno dvorišče. Šel je mimo stare, očrnele žage z belim pokrivalom in pod hrastom zagazil v celo, zakaj steze do Vira ta čas ni bil nihče shodil... Bistrin prstan je bil nataknjen na okrogel papirnat zvitek kakor na ženski mezinec. Listek papirja je bil strgan iz beležnice strica Ivana, sporočilo na njem pa se je glasilo:

»Bistra, Bistra!

Imaš strica, ki je zlat človek! Pomagal mi je razkladati čoln in se ponudil za poštarja. Ponosen je bil na žulje, ki si jih je nabral pri delu, in na svoje prijatelje. Tako je ponavljal, toda ne vem, če je mednje štel tudi mene. Vsekakor zahteva, naj mu tudi jaz pravim stric Ivan. Nismo popolnoma prisebni, in stric Ivan se bo verjetno jutri streznil. Tvoj Filip.«

Pomlad

uredi

Zakasnela pomlad je skušala pohiteti čez Barje, preko reke in čez barjansko obrobje v hribsko goščavo. Bilo je po dežju in v brezvetrju, in gozd bi bil rad prisluhnil šelestenju ohlapnega krila poslavljajoče se spočetnice, da ni motilo tišine padanje smaragdnih kapelj — plink, na zajčji stezini in na gozdnem kolovozu — plenk, in vse pogosteje v zarasli brežini, ki se je zamolklo zgubljala tja v notranjsko deželo. V prostranost gozdov, v katerih je bilo vse na preži in vse na begu...

Tod po ravnini pa se je razrasla surova trava malone do pasu, da bi prikrila gnezdišča divjih rac in tavanje ravninskega zajca. Prebivalcem podgozdnih vasi je takšna rast služila bolj za steljo kakor za krmo, in nikomur se ni mudilo, da bi se spravil nadnjo. Rasla je torej po svoje, stebla so lesenela, in v takšnem zavetju je gnezdilo in se plodilo ptičje mnoštvo in zarod sesalcev in glodalcev najnižje vrste.

To divjo enoličnost je križalo nekaj kolovozov in steza, in ena od teh je vodila k Viru. Prav lahko se reče, da jo je shodil stric Ivan, in samo on, kajti teptal jo je vsak dan, in če je še kdo stopil nanjo, se je zgodilo zato, ker Selarjevi strica Ivana drugje niso mogli iztakniti.

Skoči na Vir, skoči, prav gotovo je tamkaj! In tako so ga našli.

Toda stezina k Viru se je odcepila od kolovoza, ki je bil speljan proti Kaminu. Na ta način je Filip, ki je prihajal od reke, naletel na strica Ivana. Stric Ivan, kakopak, je bil namenjen k Viru. Kakor hitro pa je spazil Filipa v travnati ravni, se je razkoračil na kolovozu in ga počakal.

»Ha, potepuh, kam pa ti?«

»Jaz?«

»Kakopak, ti! Le kam te nese?«

Filip se je smejal. Stric Ivan se je razkoračil tamle in se prepušča nekakšni norčavosti. Očitno je bilo, da je najboljše volje, da mu je še vedno naklonjen in da uprizarja nekakšno norčijo.

»Grem,« je rekel Filip. »Mislim, da se bom ustavil v Bistri.«

»Pri naših?«

»Tako sem se pač namenil...«

»Dobro,« je rekel stric Ivan. »Toda danes je imenitna priložnost za poravnavo starih dolgov. In prav na istem kraju nekako kakor lansko poletje. Mislim, da si mi prav tu nekje okrnil greben, zdaj pa ...« in stric Ivan si je pričel vihati rokave, »zdaj pa se le pripravi, zakaj prišla je ura vračila!« »Ho-ho,« se je smejal Filip. »To bi bilo dobro! Bilo bi zelo dobro, ker ste mi uničili srajco. Ob tisti priložnosti ste me temeljito slekli. In še kožo mi je posnelo na resasti travi.«

»Prav res,« je rekel stric Ivan. »Toda sam si se izluščil iz tistega spranega in preperelega olupka. Bila je slaba srajca in obnošena, in tako si se je rešil. Najslabša, mislim, kar si jih imel.«

»Najslabša,« je rekel Filip veselo. »Najslabša, pa tudi najboljša. Zakaj druge tako in tako nisem premogel...«

Na kaj takega stric Ivan ne bi bil nikoli pomislil. Vidno prizadet se je zagledal v Filipa in molče krenil po stezi proti Viru.

»Stric Ivan!«

Toda on je šel svojo pot, da se čimprej prepusti sodbi in obsodbi svojega božanstva tudi zaradi tega nevrednega dejanja.


Dogodkov v tej knjigi je ena sama izmišljotina in ne najdejo torej nikomur pravice, da bi jih enačil z resničnostjo. Ker pa si je nekoliko idilično izpeljana zgodba le morala najti primeren čas in prostor, se je umaknila za nekaj desetletij in se zatekla v romantičen zakotek; tam se je potem razgledala in zaživela.

M. L.