Lesnike.

1. Če žabe v luži začno regetanje, Poberi kamen, verzi ga vanje!

2. Bog ne daj! Stopinjo bi jedva storil, In zopet iz blata ves zbor bi govoril, Ter ako tri ure deržal bi kamen, Ne poreko ti žabice: amen!

3. Ti hrabro korači, koder je pot, A kjer nij lese, preskoči plot.

4. In kadar do trnjeve prideš ograde, Nikdar ne potiči v babji zob brade.

5. Bog sebi najpervo je brado ustvaril, Potem jo stoperv Adamu podaril.

6. A tudi Evi Adam je brade prosil, Da ne bi je sam po svetu nosil.

7. A bog Adamu tako je dejal: Da bi še brado babi dal, Ker vem, da bode hlače nosila, Kako bi se potlej od moža ločila?

8. A bogu Adam je tako odgovoril: Naj babi tudi brado bi storil, In pustil jej prejšnjo mero jezika, Težava ločiti ne bode velika.

9. Jezici ženski, tekoče vode Nikoli mirno ne stoje; A ko bi tudi kedaj počivali, „Kako je to?" precej vsi bi vprašali.

10. če ne ropotajo po noči kolesa, Zatisniti mlinar ne more očesa.

11. Pretepi ga, kdor je palice vajen, On misli, da je z ljubezni glajen.

12. A kdor je glajen se same ljubezni, Poreče, da mački dero ga železni, Če nič mu do tega želje ne obuja, Kar vedno se mu po sili ponuja.

13. Naj tudi bi ženska serce ponujala, Neprošena vendar ga ne bi oddala.

14. Ko bosa bi v snegu za taboj pritekla, Besedo pervo bi vendar odrekla.

15. Ženstvo je, kakor obzidan grad, Ki sam sovražnika kliče in vabi; A kadar pride sovražnik do vrat, Besede svoje na videz pozabi.