Leta našega življenja.
| ← Domača živina. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Skalnice. → |
| |||||||
Ko je Gospod Bog ustvaril živali in človeka, je vse poklical pred svoj prestol, da bi jih odločil, kakšno jih bode življenje in koliko let bodo živeli. Prvi pristopi človek. Gospod mu pravi tako: »Ti moja najimenitnejša stvar, vladaj vse, kar živi! Uživaj sadje na polju in gospoduj živalim po svoji volji. Pokončna ti bodi hoja in plemenito se nosi, tvoj duh pa naj se dviguje daleč črez meje svetovne. Tako te obdarim z veličastvom in močjo ter ti odmerim trideset let.«
Človek pa pravi: »Vsemogočni Bog, Gospod nebes in zemlje! Ker si me obdaril tako bogato, ker si me tako povzdignil nad vse, mi odmeri daljše življenje, da bom dalje užival veličastvo in veselje tega sveta.«
Gospod molči in pokliče osla. »Tvoja usoda je delo in trud, tvoja dika potrpežljivost in prizanesljivost. Težke tovore boš nosil od jutra do večera, osat in druge bodeče trave bodeš užival. Takšno bo tvoje življenje in število tvojih let bodi petinpetdeset.«
Godrnjajoč reče osel: »O, Gospod, toliko let naj živim težavno in trudapolno? Vzemi mi, Vsemogočni, vsaj dvajset let.« Hitro pristopi človek in poprosi goreče: »Daj meni, Gospod, teh dvajset let, ki jih hoče Gospod mu reče: »Udan bodeš svojemu gospodu, zvesto mu bodeš čuval imetje in hišo. Nezaupnost ti bo branila spati, na vsako senco bodeš lajal, in kakor suženj bodeš ležal priklenjen na verigi. Takšno bode tvoje življenje, in število tvojih let bodi štirideset.«
»Štirideset let, o Gospod, naj živim? Prosim te, vzemi mi dvajset let«. Tako je govoril pes, in zopet je pristopil človek, milo proseč, naj mu Gospod Bog podari še teh dvajset let. Zopet reče Bog: »Zgodi se po tvoji volji!«
Zdaj se prikaže opica pred božjim prestolom, in nji reče Gospod: »Po postavi in hoji bodeš najpodobnejša človeku, vendar se ne bodeš nikdar kakor on kazala v moji pripodobi. Posnemala bodeš človeka, pa tako otročje in zoprno, da bodeš prava spaka. Po palici bodeš hodila in glupci te bodo zaslehovali. Let pa imaš petinštirideset.«
Opica pa poprosi Gospoda, naj ji vzame dvajset let in zopet jih poprosi človek zase. Gospod pravi: »Bodi ti!« –
Glejte, kako se vse to izpolnjuje ter se bode izpolnjevalo do sodnega dne! Človek hodi do tridesetega leta vesel in ponosen po svetu prav kakor podoba božja. Z veselim srcem uživa življenje, čegar truda in težav še navadno ne pozna, in če jih pozna, mu vendar ne uklonijo mladostnega poguma in ne stro moči. Človek gospoduje živalstvu, njegov duh preletuje vse stvarstvo in krilata fantazija mu preminja nebeške prostore. To je človek do tridesetega leta, to so namreč leta – človeška.
Zdaj pa nastopijo življenja resne dolžnosti, skrbi in težave. Človek spozna, da mora delati in pridobivati za ljube svojce in za čas onemogle starosti. Mnogo je dela, pičlo je plačilo in malo je krepila. Telo in duh nosita težke tovore; človek dostikrat misli, da se mora zgruditi pod bremenom skrbi, neuspešnega dela in prevarjenih nadej. Tako preide poletje našega življenja, čas od 30.–50. leta; to so podarjena oslova leta.
Ta neumorna delavnost pa pojema v isti meri, v kateri pešajo telesne in duševne moči. Marsikaj je dosegel, prihodnost mu je na videz zagotovljena. Priti bi morala leta veselega uživanja, pa izginila je neskrbna prostodušnost, skrb se je izpremenila v navado, in le njen predmet je drug nego prej. Naloga človekova je zdaj, da ohrani, kar si je pridobil z veliko težavo. Starost prihaja, moč pa odhaja. Ne da bi dolgo premišljeval, se je v svesti, da ne bi več dosegel tistih uspehov, ako bi mu bridka usoda uničila sad njegovega truda. Zato je boječ in nezaupen. Senca ga že straši, skrb za pridobljeno premoženje mu ne da spati, mu sili v ponočne sanje, mu duši vse nagibe do nedolžnega veselja in zaupnega človekoljubja. Glejte, to so podarjena pasja leta!
Čim bolj pa se bliža starost, čim bolj pojemajo moči, tem bolj ginejo skrbi, dokler popolnoma ne izginejo. Človek odloži resne dolžnosti, nezmožen je, da bi se še dalje bojeval in trudil, vse prepušča mlajšim močem ter živi kakor otroci le sedanjosti. Tako se zgodi, da se ne meni več za reči, ki so drugim jako važne, dočim se prav resno bavi z nevažnimi rečmi. Prileten starec nima prihodnosti, njemu velja le sedanjost, minulosti številne podobe pa še žive v njegovem duhu. Iz zgovornih ust slišimo dostikrat gluposti, in otroci in glupci se smejejo starcu, ki hodi sključen ob palici, prava senca človeka. Glejte, to so podarjena opična leta!
(Iz nemščine.)