Leteči Brrvinc
| Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca Leteči Brrvinc Marko Kravos |
| |||||||||
Tudi ta dan je šel Bine pohajat: sonce je sijalo, polno rož je bilo povsod in ko se je nahodil, je pod senčno marjetico pogrnil svojo plahtico in si privoščil malico. Navsezadnje se mu je res lepo godilo.
Pa mu je vseeno šlo nekaj na živce. To namreč, da njegova prijateljica muha Žuža veselo leta, on pa tega ne zna. Z nogami se tudi daleč pride, ampak kdor zna leteti, ta je res od muh.
Takrat prikolovrati tam mimo deževník Motovilčnik, pravzaprav teče tako hitro, da ne veš več, kje ima glavo in kje rep, zraven pa vpije: »Bežimo, bežimo!« Potem se spotakne in štrbunkne prav na... kaj vem kaj, menda je bila ritka, ali pa trebuh, morda na nos, ali pa na rep!
»Kaj pa je tako strašnega?« ga je vprašal Brrvínčkov Bine.
»Medveda sem videl, velikega kosmatega medveda. Takoj za temle grmovjem je. Piha in grozno grozno smrči.«
»To pa ne more biti nič takega: če smrči, tudi spi. In kdor spi, ne počne nič hudega. Grem gledat, če ima res okrogel črn nos in košati kožuh.«
»Si nor! Veš, da te lahko požre! Ima ogromne šape in sekire namesto zob,« ga je svaril Motovilčnik.
»Bine Brrvinc se ničesar ne boji, to ti že ime pove. Pa tudi - kdaj je bilo še slišati, da bi medved mravlji kaj žalega storil. Tudi medvedi so samo živali. Samo prijazno je treba z njimi ravnati.«
»Jaz sem deževník in ko me je strah, postanem prava glista. Nobenega poguma ne živcev nimam,« je zajavkal Motovilčnik. Zrinil je glavo v svoje podzemlje in si še z rokami zatiskal oči, tako se je bal, kaj bo.
Zato pa je Brrvinc udaril z nogo ob tla in rekel: »Gremo!« Kmalu je prispel do kosmatinca, ki je lepo sit spal pod hruško. Res je bil povsod zelo kosmat _ samo smrček, črni medvedji nos se je bleščal iz tiste kosmatije kot kak milni mehurček.
»To čudo si je treba ogledati od blizu, poskusiti moram, če je smrček mehek ali trd, topel ali mrzel,« je rekel Brrvinc Bine in cop cop cop pogunmo splezal na medvedovo šapo, potem pa po ramenu in čez vrat vse do smrčka. Ko ga je dosegel, je zavriskal kot vsak planinec, ko stopi Triglavu na vrh glave: - Juhuhu! Smrček je bil od blizu še bolj mehak in prijazen in tudi če je bil takoj pod njim medvedov gobec, poln kot sekíra ostrih zob, se Bine ni nič bal. Tako radoveden je še bil, da se je nazadnje spravil v nosnico, menda da bi pogledal, kakšni so medvedi pod kožo, odznotraj.
Ampak preveč predrzen ni dobro biti. Reveža medveda je zasrbelo, ko mu je ta fičfirič lazil V nos. Zarentačil je, se Stresel, globoko vdihnil in potem kot največji vulkan: aaačiiihhh! neznansko kihnil.
Bineta je tisti kih odnesel sto kilometrov na uro po zraku.
»Oooo, kako lepo,« je naš pogumni mravljek vzkliknil, »zdaj končno tudi jaz letim! Veliko lažje se tako potuje in več sveta bom lahko videl.«
Ni dolgo letel, ko je naletel na muho Žužo: »Od kdaj pa tudi mravlje letajo? In ti si celo hitrejši kot letalo.«
»To je moj izum,« je rekel Brrvinc Bine. »Ne rabim ne kril ne raket, mene nese medvedov kih.«
»Glej glej, to si si pa dobro izmislil. Nerodno je verjetno samo to, da moraš imeti vedno kakega medveda pri roki. Ampak prav vesela sem te! V mušjem carstvu je tak dolgčas, sama sitnoba. Leteči Brrvinc, to pa je že cel dogodek.
Če hočeš, te naučim vožnje po zraku: tako se zavije v levo - zzzz! in zdaj v desno - zzzz! Hop, tako se prekopicneš... In aaaah! tako lahko ure in ure jadraš na vetru.
- Bravo! bravo!« je vzklikala muha Žuža, ker se je Bine tako dobro učil. Pa tudi ker je upala, da bo zdaj, ko ni več le nadležna kot vse muhe, prišla v zgodovino - ali vsaj v pravljico.
Takrat pa - buuum! se Bine zaleti v nasproti vozečega hrošča. Čofnil je na tla, pa k sreči prav na mehko mušnico, na domačo hišico. Pa kaj zato! Kdor hoče visoko leteti, mora kdaj tudi – au, au! nizko pasti.