Licova strelci (Prešernove poezije)

Licova strelci. (Körner.)
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kaj tamkaj iz gozda se v solncu blišči?
Šum bližej bije na všesa.
Sem doli se v vrstah tèmnih drví,
pojêjo rogovi, trobenta bučí,
da duša v prsih se stresa.
Če praša črne junake kdo,
Licova strelci silni, predrzni so to!

Kdo vidi se temni po hosti dir’jóč,
kdo jaha po gôri, po griči?
Potuhnjeni pazijo celo noč,
strel’c uka, in puška za puško poč’,
francoski padajo b’riči.
In črne strelce če praša kdo,
Licova strelci silni, predrzni so to.

Kjer grozdje se zóri, kjer Rajna šumí,
se vstavi trinòg za vodámi,
in rešen bit’ misli, ko grom prileti,
se vržejo v vódo in plavajo ti
do njega z môčnim’ rokámi.
Če praša črne plavavce kdo,
Licova strelci silni, predrzni so to.

Kaj tamkaj v dolini razlega se boj,
kaj mečev rožljanje pomeni?
Nevsmiljeni kónjiki bijejo boj;
uneta prostosti je iskra, in kòj
se vžiga v krvavem plameni.
Če praša črne kónjike kdo,
Licova strelci silni, predzni so to.

Kdo zdiha tam, jemlje od solnca slovó,
med trupli sovražnikov vmira?
Spreminja smrt lica, zapira okó,
junaško srcé ne trepeče pred njo;
prostost saj iz smrti izvira!
Če praša črne mrliče kdo,
Licova strelci silni, predrzni so to!

To nemških je strelcev trop strašán,
rabéljne zatrét’ in tirane.
Kdor ljubi nas, tá naj ne hod’ obžal’van,
dežela je prosta, napočil je dan,
rešile so smrtne jo rane.
Zato naj od vnuka do vnuka slovi:
Licova taki strelci predrzni so b’li.