Limbarska gora

← Turki na Selvici

Limbarska gora Slovenske legende Anton Medved

Zaklad →

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Limbarska gora


Je lepa gora Limbarska,
pod njo zelena tratica.
Stoji na trati hišica,
je v hiši mlada vdovica.
Ženica 'ma le hčerko še
in toči drago vinčece.

Je solnce že za goro šlo,
po cesti pot'va še nekdo;
sta brata dva, svet Valentin
in drug njegov, svet Peregrin.

Na pragu mat' ozira se,
ima pri pasu ključe vse.
Svet Valentin spregovori:
"Bi naju prenočili vi?
Za božji dar storite to,
da vaša sreča večja bo!"
Se mat' ošabno oglasi:
"Mi večje sreče treba ni;
je v hlevu trop živinice.
in v kleti dobro vinčece;
je v skrinji več denarcev še
in v hiši pivcov polno vse.
Kdor bo za sladko vince dal,
ta bo pod mojo streho spal."

Svetnik od hiše se spusti
in ženi s prstom zapreti:
"Jaz nisem dal, ne bom še dal,
ne bom pod tvojo streho spal;
nocoj pa boš, prevzetnica,
me se na pomoč klicala.
Glej, polnoči ne bo še preč,
ne bo vse tvoje sreče več."

Stori se kmalu črna noč,
se čudno skaže božja moč.
Deset še ura bila ni,
goved se v hlevu poduši;
in žena je vsa žalostna
do neba glasno klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Devet še ura bila ni,
iz sodov vino izkipi;
in žena, bolj prestrašena,
je še glasneje klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Enajst še ura bila ni
za mrtvo hčerka obleži;
in žena, vsa omamljena,
je s silnim vekom klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Dvanajst še ura bila ni,
do zemlje hiša pogori;
in žena, vsa ponižana,
je zdihovala, klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin."
Ni bilo polnoči se preč,
vse sreče žena nima več.
Glej, človek, od napuha gnan,
sam zase slab je ves tvoj stan:
ves up postavi le v Boga,
on sam ti srečo trdno da.
Izvoljenih ne zaničuj
in za pomoč v nebo vzdihuj:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"