Lipe

Lipe Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 5, skeniral in uredil Odisejevich
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 5. (Ljubljana, 1952).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Ko je bil Lipe Rodovščak dvaindvajset let star, bil je lep človek in vesel. Zaljubljen je bil, in sicer, kakor je navada, od dne do dne bolj. Zakaj ne? Saj je bil mlad in srečo si je želel neizmerno veliko kakor vsi mladi ljudje, katerim nebesa godejo, svet se jim smehlja in srce jim je odprto za vse, kar dobro deje ali boli. Volje, brez pomude naložiti si na vrat mnogo iskano breme zakona, ni mu, zaboga ne, manjkalo. Ali bil je tu še težak kamen na cesti.

Njegov oče, stari bogatin Rodovščak, visel je komaj na lasu na življenje pripet, ali gospodarstva ni hotel prepustiti sinu Lipetu. In tudi po drugih straneh je bil svoje vrste mož. Rojen iz graščinske rodovine je bil dobil kot mlajši sin nekaj od očeta in kupil si posestvo Rodovje. Tu se je bil vdal popolnoma kmetiji in gospodarstvu in se kmalu tako pokmetil, da ga ni bilo šteti ne med gospodo ne med vaščane.

Njegovim bratom je bilo prodano dedno posestvo in služili so po božjem svetu cesarja, dokler niso pomrli; stari Rodovščak pak je kot pokmeten grajski sin bogatel in ni bil ne ptič ne miš, samo osoren in siten je bil vsemu svetu. Celo vlade ni spoštoval, temveč zabavljal je vsem gosposkam in vsem davkom. Kmetje okrog so ga imeli zato v čislih, vendar so ga hudobni tudi vlekli čez zobe, ker ni nobenemu ničesar posodil brez gotove intabulacije in ker je bil ž njimi kakor z vsakim malobeseden.

Svojega sina Filipa, katerega je imenoval po brdavsko kmečko zmerom le Lipeta, bil je dal v šolo, da bi vedel toliko kakor on, to je, da bi spisal vse račune in bral in umel vse dopise s sodnije. In Lipe je res hodil do osemnajstega leta v glavnem mestu v šolo. Učitelji so ga strašno hvalili, vse je očeta pregovarjalo, naj ga da študirat, ker ima velike talente. Ali starec Rodovščak ni odgovarjal nobenemu. Iz tabakire si je v nos namašil tobaka pa jezno je gledal. Proč je bilo! Lipe je moral šolo pustiti, k očetu sesti na voz — in domov! Pol pota sta tedaj molčala, na drugi polovici pota pak je bogatin Rodovščak udaril po konju in vprašal: »Kaj pa bi rad ti še študiral?«

Lipe ni vedel povedati kaj, temveč rekel je samo, da mu na kmetih ne dopade, da bi bil rajši v mestu, da bi delal rajši z glavo, kakor pa kmetaril in gospodaril. Stari Rodovščak pak udari zopet po konju in pravi: »Oslfe! Za papir je čas minil in za sabljo. Njiva bo od zdaj veljala pa vol.«

Lipe tega ni razumel tacaš. Ah kmalu je sprevidel, da mora pri starem, kateri ga je imel samega, prav zares ostati. Pošiljal ga je zdaj h koscem gledat, zdaj v gozd; zdaj ga je opominjal, naj se dela vadi, zdaj pa, naj v mlinu pazi, če ni goljufije. Lipe je bil srednje postave, tenkega života pa mehkega srca. Zaradi poslednje lastnosti so ga radi imeli hlapci in ljudje sploh, dasi se ne more reči, da bi bili tako hitro delali, če je bil on pri njih, kakor Če je bil oče. Stari je to opazil in zelo zmerjal sina. Lipe je imel nadalje še eno lastnost: bral je veliko. Pa ne davkarskih bukvic, pratike ah hišnih računov, temveč druge knjige: pesmi, povesti, romane in kar je imel enakega in skrivaj mogel dobiti in kupiti od izobraženih ter polizobraženih ljudi v soseščini. Ker je stari to zasledil, hudoval se je tudi nad tem in Lipe je preslišal mnogo ostrih besed. Ali očeta je rad imel, saj je še druge ljudi rad imel, vse brez razločka, ki so prijazni bili ž njim.

Ni čuda menda potemtakem, da stari Rodovščak mu ni hotel prepustiti gospodarstva, ker se mu ni še videl zrel mladi Lipe. Tem manj pa je čuda, če se pomisli, da Rodovščak od kraja do konca ni kratko ni malo ni bil zadovoljen z nevesto, katero si je bil izbral Lipe pozneje po svojem prihodu v domačo hišo.

»Kaj hudiča bi se tak mladikovec o babi menil!« rohnel je stari, ko je naprvo čul o sinovi zvezi.

II

Že Bog je dejal, da človeku ni dobro, ako je sam; menda bi bila tudi naša povest slaba, če govorimo samo o Lipetu; torej je treba povedati nekoliko o njegovi deklici in kako jo je spoznal in začel rad imeti.

Komaj dobro četrt ure od Rodovja je farni trg. Ves trg nam nič mar, samo majhna, pa lepa hišica blizu cerkve je bila za Lipeta, torej je tudi za nas zanimiva. Tam je namreč stanovala priletna gospa Križanova s svojo hčerjo. Bila je vdova nekakšnega uradnika, imela je majhno penzijo in premoženja le toliko, da si je bila kupila to hišico z malim vrtom. Imeli sta s hčerjo malo prodajalnico različnega blaga, kakršno rabijo in kupujejo kmečke gospodinje. Hči je bila v prejšnjih boljših časih v mestu izrejena pa jako lepa deklica, kako leto mlajša od Rodovščakovega Lipeta. Žalibog da moram bralcu povedati, da ni imela nobenega interesantnega ali celo poetičnega imena: reklo se ji je prosto Marija ali, kakor jo je klicala po tuji šegi njena mati: Mari.

In v to Mari se je bil Lipe zaljubil z vsem srcem in z vso dušo.

Nekega dne je bila namreč po več deževnih dnevih povodenj zalila travnike. V takih časih se prikažejo divje race in lovci, upravičeni in neupravičeni ali tihotapski, radi puško jemljo s stene ter preže in lazijo ves božji dan ob vodah, da bi si z umorom pridobili malo trdomesne pečenke. Tako je bil tudi Lipe oprtil puško, obul visoke čevlje in šel na račji lov. Sicer ni bil poseben lovec ali, kakor je dejal sam: nikoli ni imel sreče. Da, njegov oče, sitni stari Rodovščak, mu je rekel ravno ta dan pred odhodom: »Kaj boš! Tiste race, kar jih boš ti ustrelil, bodem jaz snedel kosmate.«

A kakor se dan ne sme hvalita pred večerom, tako se menda tudi ne sme grajati. Lipe res ni ustrelil nobene race, ker je vsaka sfrfrala iz tolmuna, preden se je priplazil on za streljaj blizu. Pa veste, da je na gospodovo besedo sv. Peter ljudi lovil, ko je bil pustil ribe? Lipetu se je enako zgodilo. Ko prek travnika korači že proti domu, zagleda še precej daleč pred seboj, tam, kjer je steza proti trgu držala, dve ženski postavi. Stali ste. Pa to niste bili navadni kmečki ženski, obleka jima je bila mestna. Gotovo ste iz trga. Pa kaj tu delate, kaj stojite? — Kmalu bo mrak. Tako si je mislil Lipe in šel prav počasi bliže, ker je bil nekoliko boječe nature. Obe ste se obrnili proti njemu in ga čakali. Koj je videl vse položaje. Preko steze je bil namreč plitev graben, seženj na široko je tekla voda po njem, ki ga je bila zalila, od severa naraščajoča se, šele to popoldne. Gospe niste mogli čez vodo, dasi je bila komaj za poldrugo ped visoka.

Bralec že ugane, da mlajša izmed njiju ni nobena druga kakor ona Mari, katero smo izdali že prej. Starejša, rdeča, suha ženska oseba, je bila njena teta. Obiskali ste bili neko bližnjo družino. Opoldne je bila pat lepa, zdaj zagrajena.

Lipe je poznal po obrazu iz cerkve obe. Govoril pa ni še nikoli z nobeno, ker prvič ni še bil dolgo doma, drugič sploh ni prilike bilo te družbe iskati, tudi ko bi bil imel voljo. Ni utegnil čuditi se, kako je to, da deklica njega pozna, ker ga je ogovorila koj po domače: »gospod Filip!« in prosila za svet, kaj storiti. Stara, rdeča teta je javkala po nemško in laško da Lipe je precej sprevidel, da ji ni noben nasvet všeč. Nazaj iti in voza iskati, to je bilo preutrudljivo in potem bo noč in — o dio mio! — nikoli več, kadar še pride na kmete, ne bode hodila peš obiska vat. Da bi se bila sezula, kakor je svetovala mlajša, ah, v mrzlo in globoko vodo stopiti, prehladiti se, umreti!

Lipe od kraja sam ni vedel sveta. Tudi se menda ni posebno podvizal. Deklica, ki je govorila ž njim tako, kakor bi bil njen brat, bila je lepa in kako prijeten glas je imela! Ni bilo treba, da je bil dober človek in posirežen, zanjo bi bil vsak rad delal most.

To je tedaj tem rajši storil. Na drugi strani so bile ob njivah debele neotesane rante. On v svojih čevljih je lahko prišel čez in iz treh drogov je bila brv gotova. A drogi so bili okrogli in suha teta se je zbala, ko je nastavila nogo. Koliko si je Lipe prizadel trditi, da se ]i ne bo nič zgodilo, da jo bo držal, nič ni pomagalo. Zdajci se pa Lipe ohrabri in brez vprašanja jo pograbi in prenese v treh korakih.

Deklica pa je hotela po narejeni brvi prehoditi. Menda se je Lipetu spremenilo prepričanje hitro, ker zdaj je bil trdil, da se okrogli drog lahko zasuče pod nogami. Morala je verjeti.

In kako ljubo je zardela, ko jo je prijel čez pas in vzdignil! In kako kratek je bil pot preko vodnega grabna! In kako ga je po vseh udih sladko, neznansko spreletelo1, ko jo je nase držal, ko ...

Vse to je pravzaprav vedel šele potlej prav, ko se je bil poslovil in je korakal počasi počasi domov, pozabil račji lov in ves svet. Pa ne pozabil lepih, krasnih oči, s katerimi ga je pogledala zahvaljevaje se. In mislil je toliko in — nič.

Ko je prenašal ono staro teto, oklenila se ga je okoli vratu. Zakaj pa ona ne?

Ko bi držala steza čez vse dolge travnike in ko bi prišla čez vse travnike povodenj in ko bi jo mogel nesti čez vse travnike! Do konca sveta rajši! Tako si je Lipe zvečer mislil in šele čez dolgo časa zaspal.

Sanjalo se mu je o velikih vodah, o njej pa ne. Drugo jutro se je pa jezil, da se mu ni sanjalo o njej, zakaj samo o vodi, o njej pa ne?

III

Tako se je naredilo, da je imel Lipe odslej različne potrebe: enkrat to, enkrat to malo ali veliko stvar kupiti pri štacunarici vdovi Križanovi. Kadar je našel mlado Mari v prodajalnici, mudil se je vselej dalje, kakor bi bilo treba pridnemu, mlademu človeku, ki ve, da čas je denar. Posebno vesel je bil, kadar je dobil deklico samo. Govorila sta tako navadne reči, ali njemu se je zdelo zlato in srebro, kar je prišlo iz njenih lepih ust.

Ali nekaj, kar bi bil rad povedal, ni šlo. Dolgo dolgo ni mogel spraviti iz grla. Sitno, ker kdo mu je porok, da bi se mu ne smejala. In tega bi od nje ne prenesel, rajši bi se bdi jokal kakor dečaj, ki so mu vzeli jabolko.

Predpust je bil prišel in pred pustom je povsod kak ples. Tudi v našem trgu je višji svet z uradništvom in drugimi izobraženimi ljudmi napravljal vsaj eno tako veselico. Že tri tedne prej izve Lipe, da gre tudi ona na ples, pa da gre tja tudi učitelj, gospod Gonoba.

Vse ljudi je Lipe rad imel, samo grdega tridesetletnega učitelja Gonobe ni lahko videl. Ta je namreč tičal vedno pri vdovi Križanovi, bil je tam kakor domač, prosto govoril z materjo in hčerjo in Lipe je čul celo strašno neprijetno vest, da se Gonoba hoče ženiti in da si je izbral Marico. Istina, da je bilo tolažljivo, kar so nekateri govorili, da ga namreč dekle posebno ne mara, dasi ne kaže.

Ker bo učitelj na plesu, mora iti tudi Lipe. Ah plesati ne zna več, ko kar se je navadil skakaje v šoli za klopmi s tovariši med uro. Prilike ni bilo učiti se. Kako si je pomagati iz nesreče, to je bilo Lipetu veliko vprašanje teden dni.

Pomagati se je moralo, zato Lipe naprosi za svet velikega hlapca svojega očeta, s katerim sta bila prijatelja, kolikor je bilo med njima baš mogoče.

Veliki hlapec Andrejko je bil najboljši plesalec med kmečkimi tovariši, pa bil je tudi hudobnih muh. Lipetu se je zasmejal, da ga je v rdečico spravil, ter rekel: »Veste kaj, jaz sem se sam naučil plesati, še ko sem bil bosopet pastir. Na pod sem se zaprl, vzel brezovo metlo, pa sva se vrtila, jaz in metla, da sva bila oba vrtoglava.« Taka ponudba je bila Lipetu preveč.

Obetal je hlapcu zaušnico ter je bil jezen.

Andrejko je bil prezvit, da bi bil hotel nepremišljeno zapraviti njegovo prijaznost, torej se je delal resnegater ponudil se Lipetu, da ga nauči hitro dveh plesov, skrivaj, da ne bo nihče vedel.

In zares sta se zaprla več večerov v sobo nad Rodovščakovim mlinom in, ko je tisti večer prišel, plesal je Lipe prvič javno in vprvič s svojo — no, da! — s svojo Marico, ki je bila danes tako ljubezniva, da z učiteljem ni skoraj nič govorila, ž njim pa mnogo.

Pripovedujemo o tem plesu le zato, ker je bil važen v Lipetovem življenju. Ko se je od nje ločil namreč, stisne ji skrivaj pisemce v ročico. In kako ljubo ga je pogledala v tistem hipu, kako hitro je skrila pisemce!

V tem pismu pak je bil Lipe napisal, da jo od prvega pogleda neizrečeno ljubi, da umrje, če - - - Pa kaj bi našteval! Ve se, kaj tak srčno dober človek, kakor je bil Lipe, s svojo srčno krvjo skupaj spiše, kadar mu vprvič privre čist in pravi čut ljubezni. Ako katera lepih bralk tega še ne ve, želimo ji, da zve kmalu.

Odgovor, ki ga je Lipe na svoje pismo dobil, bil je tak, da se je najprvo v svojo sobo zaprl, da bi ga nihče ne videl v njegovi neizmerni sreči; potem pa je bežal zopet ven, od hiše proč, da ni oče pol dne znal, kje tiči. Srečni Lipe!

IV

Mirna, tiha, upanja polna ljubezen se tiho razvija. Kvečjemu opazijo prozaične kramarske duše tega suhega sveta, da je med tema ah tema dvema »znanje« in delajo dovtipne in suhe opombe ter preudarjajo in ugibljejo večidel nedobrovoljno, kakov bo pač konec. Kar pa se tiče ljubezni same, zve kvečjemu kakov dober prijatelj, kako je in kaj (saj česar je polno srce, usta rada govore) in dober prijatelj nese to z nedovoljeno postrežnostjo drugim dobrim prijateljem.

Lipe ni imel nobenega dobrega prijatelja. Kje bi ga bil dobil okrog Rodovja? O prvih poljubih, o sladkih besedah, govorjenih na samem, o sreči zdanji in prihodnji — o vsem tem ni mogel nikomur praviti. Le s svojo domišljijo, s svojim srcem je govoril pa ž njo, kadar jo je mogel obiskati na večer. Dolgo je celo mislil, da nihče drug ne ve ničesar razen njega in nje in pa njene matere, kateri ni skrivala ona, torej tudi on ni mogel.

Ah bil je tu učitelj, ta Gonoba. Ni nehal zahajati k vdovi Križanovi. Lipe je vedel od svoje Marice, da ga ona ne mara; kolikokrat mu je morala to zatrditi in potrditi. Lipe je verjel, bil je prijazen ž njim in dober, ah vendar ga ni mogel videti. Ni vedel zakaj. Pač! To mu ni bilo po volji, da je imel gospod Gonoba toliko z materjo govoriti. In gotovo je bil Gonoba kriv, gotovo je on mater našuntal, da je nekdaj Lipeta, ko sta bila sama, takole izpovedovati začela:

»Gospod Filip, vi ste še mladi. Jaz poznam svet. Na bodite hudi, če vam ne zaupam prav. Dobro premislite. Saj vam menda ni treba praviti, kak namen ima in mora imeti ljubezen. Ko bi pa vaš oče ne dal se pogovoriti? Ali ko bi se vi premislili in mojo hčer popustih? Veste, kaj ste ji dolžni pred svojo vestjo, pred bogom in pred ljudmi? Jaz se le bojim...«

Lipe je prisegal, obetal, zagotavljal. Mati Križanova mu je včasi verjela, včasi ne. E, pač dobro je dejala materinemu srcu misel, da bo njena hči enkrat bogata gospodinja! Ali žena je vedela, kako omahljiv je ves svet, lahko pozabi obljube, zataji srce in hodi za denarjem. Zato je rada videla, da je učitelj še in še zahajal v hišo. Mislila si je, morda bo še dober, zato mu ni jemala vsega upanja, temveč modro popravljala, kar je hčerka kazila. Gonoba pak je bil hvaležen.

Pridno ji je našteval vse napake Lipetove, vedno ji bil na ušesih. Tako je Lipeta vedno opominjala, vedno dvomila. Lipe pak, ki je moral »čakati«, bil je dostikrat žalosten.

Ko je zvedel pozneje oče njegov o stvari in hudoval se in klel, imel je Lipe vzrokov precej misliti, da je opravil učitelj Gonoba ljubeznivi posel, da je stari baš vedel. Zvedela je tudi vdova Križanova, kako nelepo je krstil stari njo in njeno hčer: kako je prepovedal sinu kratko in malo zahajati okoli takih beračijo. Gospa Križanova je bila občutljiva. Lipeta je takoj prvi večer, ko je prišel spet, oštevala in mu mrzlo povedala, da je bolje, ako ga ni blizu. »Mi smo pošteni, nikomur se ne silimo, pa tudi nočemo, da bi se zaradi nas oče in sin pulila. Moja hči se bo možila. Vam pa dobodi oče pozlačeno nevesto. Ne hodite več k nam. Ne motite mojega dekleta in samega sebe, take reči niso za kratek čas.«

Kako je bilo Lipetu hudo! Zdelo se mu je, da žena prav govori. Upanja ni bilo, ker Rodovščak se je rotil, da zapiše rajši vse premoženje državi, kakor da bi ga delila hči pisarjeva z Lipetom. Že je imel Lipe misel deklici reči: »Moži se, bodi srečna, slušaj mater, pa pusti mene moji nesreči!«

Ali laže je misliti kakor storiti. Ko sta se sešla z Marico, začela je ona jokati in še njemu so prišle solze in konec je bil ta, da je rekel: »Tebe ali pa nobene«, in ona — ravno tako! Matere pa so dobre vse, z vsemi se da pogovoriti. Gonoba še ni bil ženin, pa obupal ni. Lipe pa je, bolj skrivaj ko prej, obiskoval svojo izvoljeno ter se čutil zdaj srečnega, zdaj neizrečeno nesrečnega, kakor so že taki ljudje.

Tako je bila stvar, katero smo povzeli od kraja.

V

Prišla je zopet pomlad v deželo, mlada, lepa, zelena, poezije polna. Kar se je zaveda in ne, vse se je veseli, kar raste in upanje ima na božji zemlji!

Lep dan je bil. Po senožeti so cvele prve rože med mlado travo, po rebri sta hlapca počasno brazdo rezala. Ob robovju bližnjega loga se je veselila Rodovščakova živina po dolgi zimi prostega zraka; za njo je stal stari pastir in brez misli podpiral suho brado ob palico. Doli po loki je tropa ženskih razgrabljala kupe, katere je naril jesenski krt, da bode gladko tekla kosa o kresu. In nad vsem, kar blizu in daleč po ravnem in strmem delavno gomazi, razpenja se prijazno nebo, blagoslov obeta gorko sonce.

Lep dan je, lep je svet, ali za Lipeta Rodovščaka bi bil lahko lepši, lahko.

Veseli ga zelena loka, veseli pisano brdo in prijetna pomladna sapa, vendar otožen sedi na kupcu obrezanega lesa tik loga ter strmi v dol v nasprotne hribe. Obraz mu je spremenjen, oči so udrte in osahlo lice nima barve prave zdravosti. Pred nekaj dnevi šele je vstal po dolgi bolezni in zdaj je namenjen v trg — k njej. Dolgo je ni videl, tudi ne mogel videti. Danes je bil oče zdoma, na konjskem semnju, več ur hoda proč. Gnalo ga je tja, pa vendar je sedel tu na rebri blizu pasoče se črede svojega očeta, blizu delavcev. Bilo je čez poldne še prezgodaj za v trg; tega in onega ni hotel pri belem poldnevu srečati: tudi se je tu čez dolgo na soncu tako lepo sedelo in premišljal je: kako lep je svet in kako šele bode!

Zakašljal je. K omenjeni misli je v hipu prišla še druga in ni je hotel ne mogel misliti. Lice mu je zardelo, bolj ko prej ga je zapeklo v prsih. Podpre glavo in čuti, da se mu je približal stari pastir, ki mu je delal piščalke, ko se je še hoditi učil.

Stari, suhljasti možiček molče gleda sedečega.

»Ni dobro, ni dobro,« pravi.

Lipe povzdigne glavo in, videč starca, vpraša: »Kaj ni dobro?«

»Bolni ste, bolni. In zdaj spomladi tista huda zimska sokrvca, ki dela, da sneg škriplje in iz zemlje kipi. Če se zdrav spomladi na zemljo uleže, zaje se mu v grlo; nikar pa govoriti o bolnem človeku. Ta sokrvca —«

»Saj jaz nisem bolan!« reče Lipe.

»Kajpak, kajpak. Le ljudi poslušaj,« pravi starec, ki je Lipeta včasi tikal včasi vikal. »Kjer pehnov grm divji raste, tja pojdi, tam poklekni pa vrhove pogrizi, ki so v enem letu zrasli, in snej. To ti bo pomagalo. Tudi kadar pojdeš mimo mravljišča, kjer so tisti veliki mravljinci, vzemi jih eno pest, preteri jih in diši tisto. Kadar bodo tavžentrože rasle, pil jih boš kuhane. Sladke koreninice so dobre. Potlej pa neko zobčasto zel jaz poznam, ki na grobeh raste, tista...«

»Strašno apoteko imaš!«

»Apotejko? I, varuj me bog doktorjev. Jaz sem star, poslušal sem dosti in slišal, kaj so skušali ljudje, ki niso mladi umirali. Vi imate tak suh kašelj kakor tisti mlinar pri nas, ki je lani umrl.«

Lipe hitro vstane in odhaja ob hosti.

Umrl!? Ta beseda Lipeta pretresne. On bi umrl, zdaj v mladosti! Vse, kar je bilo za njim, bila je puščava brez trnja in napotja, pa tudi brez veselega cvetja. Kaj je ljubezen dobre matere, zvestega brata in rahlo čuteče sestre, tega vedeti mu usoda ni dala. Oče? Dober je bil. skrbi j iv zanj; in vendar je Lipe čutil, dasi ni premišljal, da bi tudi ta utegnil drugačen biti!

Umreti?

Vse želje, ki so se komaj razvile v mladem srcu, imele bi poginiti neizpolnjene, nezadovoljene. Malo se mu je potrebno zdelo doseči, da bi bil srečen. In to je bil že zagledal pred seboj. »Tam za goro je svetlo,« in dasi mu pot do tja ni bil povsem gladek, imel je živo upanje in zaupanje. To bi presekala, vzela bi ves lepi užitek,, ki mu ga je življenje začelo obetati — prozaična bolezen in smrt?

Obraz Lipetov zardi in potne kaplje mu stopijo na čelo, ko se mu je mora takih misli ulegla na dušo. Tesno mu je bilo v prsih, noge so se mu zdele strašno težke — strašna neizprosljiva smrt se mu je zdela gotova.

VI

Med potom pak so mu zopet druge, manj žalostne misli prišle. Saj je bil namenjen tja, kamor ga je srce vleklo. Mislil je, kako ga bode ljuba ljubo sprejela, kako bode vesela, da ga čez dolgo časa zopet vidi ter proč so bili bridki čuti in morilne skrbi, katerih je bil kriv nemodri govor starega pastirja in sitni kašelj.

V prodajalnici gospe Križanove je sedela stara sama, ko .je Lipe noter stopil. Ni bilo navada, da bi bil o tem času hodil; zato je vdova čudeč se vstala, delo odložila in Lipe je moral dvakrat vprašati, kje je Marica. Moral pa je še prej slišati od stare, kako slab je videti v lice, kako je shujšal, da ni še zdrav itd., preden je zvedel, da hčere ni doma, da najbrž danes ne pride.

Kako bi človek nevoljen ne bil, ako se mu prijetno pričakovanje tako nanagloma v nič skadi! Kam je šla? Na neko veselico, k sorodnikom. Pa je vedela, da je on bolan bil! Pa bi bila tudi lahko slutila, da pride, in ostala doma! To nevoljo je Lipe tudi izrekel, morda ostreje, nego je mislil ah hotel. Morda zato ostreje, ker ni bil še prav zdrav, in bolni ljudje so baje hudih muh. A gospa Križanova tega ni hotela umeti niti premisliti.

»To je pa vendar preveč, mladi gospod (sicer je rekala: gospod Filip), da hočete terjati, naj bi moja hči uro na uro stregla, kdaj boste prišli in če boste prišli. Tega jaz ne bi pustila, ko bi tudi ona hotela. Saj sem vam že povedala, kaj bi najrajša videla, ker se bojim, da ne bo nič iz vsega.«

Lipe se popravlja, sede na stolu, ter jezen glavo nazaj nasloni. »Mati,« reče, »vi ste malo sitni. Kaj mi zmerom to pripovedujete? Jaz vas ne morem siliti, da bi mi verjeli; vendar ona mi verjame, to vem.«

To je bilo Križanovi materi nekoliko preveč. Ona je bila mirna žena, previdna ter z vsem svetom se je lahko porazumela. In zdaj ji ta mladenec očita sitnost! Imela je že ostro besedo na jeziku, pa izgovoriti je ni hotela še. Tako sta oba molčala in obema je bilo neprijetno.

»Mati,« spregovori on, »samo to vas prosim, zmerom ji ne odgovarjajte. Pa učitelju vendar enkrat naravnost povedite. Mene to tako strašno peče —« Kašelj mu govorico ustavi. Žena ga pogleda z očesom, ki je obenem naznanjalo materinsko skrb o njem in čuden sum zaradi njegovega bledega lica, ki je torej hotelo reči: ubožec, s teboj ne bo nič; ti ne bodeš dolgo živel!

»Njo tudi boli,« nadaljuje Lipe, »ako ji zmerom samo dvom v srce sadite. Dvakrat se je že jokala, ko sva sama bila, pa mi ni mogla povedati zakaj. Čemu upanje, ki ji ga jaz dajem, po malem zopet jemljete? Jaz vam prisezam...«

»Nič, nič ne prisezajte. Kar je božja volja, nobena prisega ne prenaredi. Tega pa ne trpim, ne zamerite, da bi mi vi nauke daj ah ali da me dolžite, kakor bi svojemu otroku srce težila. Jaz poznam svoje materinske dolžnosti in, če moja hči zdaj, ko je mlada in zdrava (beseda je bila zategnjena, da je Lipe razumel, kam meri), nima samega veselja, ne škodi toliko, kakor ako bi kdaj sama in zapuščena bila na svetu in prilika izgubljena... saj veste, kaj vam hočem povedati. — Vi pa, gospod Filip, skrbite, da vas enake stvari ne bodo težile, da si zopet ljubo zdravje zagotovite; zdite se mi jako slabi in zelo trdni niste nikoli bili.«

A, tako! Od tod prihaja nanagloma ta mrzlota! Tako si je Lipe mislil in bridek čut mu je legel okoli srca. Stara je že tudi obsodila moje življenje, zato me odmeta! In ona, deklica, morda — tudi! Morda je zaradi tega danes — ni doma?

Stara je govorila zopet o lahkih stvareh ter navadnih. Lipe je tih sedel, poslušal, a ne slišal, naposled počasi klobuk vzel, niti se redno ne poslovil in šel.

Med potom je mislil prvič danes, da je morebiti vendar res: prave ljubezni, ljubezni do — smrti ni. To je včasi slišal, ljudi je poznal, ki so enako govorili, ki so se posmehovali in zaničljivo nosove vihali, čuvši o ljubezni. Ali on je v srcu čutil, da ljubezen je, da je resnica, da je neizmerna. Čutil pa je to on sam; kako bi drugim ljudem v srca videl? Kako njej? Morda se ona samo. dela tako; morda je vse hinavstvo; morda misli kakor mati: možitev, drugo je v drugi vrsti. Koliko malih dokazov je imel zoper to, a ta hip je vse pozabil in domislil se je te in te stvari, ki ga je v drugem mnenju potrdila. In dasi dokazov ni bilo, verjel je popolnoma, da se je nalašč odtegnila danes, ker je »lahko« vedela, da pride. Hoče ga zapuščati.

Tako je mislil in vse je gorelo v njem.

Voziček je nasproti po cesti pridrdral. Četvero ljudi je na njem sedelo: Mari s svojo prijateljico, zdravnik in učitelj Gonoba, ki je obenem bil za voznika. Vsi so ga — glasno pozdravih, ona je zardela, nasmejala se, voziček pa je mimo drdral. Ozre se za vozom. Njena prijateljica mu je migala z belo ruto, a Mari se ni ozrla. To vendar glasno govori. In vsem, ki so bili na vozu, bila je njegova razmera s Križanovo Marijo znana, zakaj torej ni rekla za trenutje ustaviti?

Da, kako bi bil Lipe mogel vedeti, da se samo iz jeze do učitelja, tega vsiljenca, ni ozrla? Dejala je učitelju njena prijateljica (to seve po njeni prošnji na uho izrečeno), že preden so Lipeta srečali, naj konja podrži. Ali Gonoba je baš ta čas z vajeti po konjskem hrbtu trenil, voz je mimo zdirjal. Zato se ni ozrla — in — morda tudi zategadelj ne, ker se ji Lipe ni prav nič nasmejal, nego se tako grdo držal, da bog pomagaj, tako kakor njegovemu čednemu obrazu ni bilo lepo. Tega obojega Lipe ni mogel vedeti. Ali že otroci iščejo »zakaj?«, ne samo filozofi in matematiki. Razloček med otroki in filozofi ter med kakovim zaljubljenim in povrhu še potrtim Lipetom bi bil ta, da so oni srečni, kadar mishjo, da je razlog najden, a tak mladosrčen človek ni. človek je bašti bolj. k hudemu nego dobremu nagnjen, rajši slabo veruje nego dobro.

Kakor ji je Lipe prej pripovedoval in popolnoma verjel svojim besedam, da je njena ljubezen njegovo življenje, tako je bil ta večer v svoji spalnici z neznano žalostjo hitro gotov s to sodbo:

»Ljubezen ni nič; ni je — in potemtakem tudi življenje ni dosti prida.«

Pozno ponoči se je stari oče Rodovščak s konjskega semnja pripeljal in, luč videč v sinovi izbi, prišel ga je še zmerjat, zakaj ne spd. — Kako bi spal?

In Mari? Domov je prišla nevoljna ter mati o Lipetu ni kaj prijazno govorila. Svoje navadne nauke je dajala. Deklica, ko je sama bila, pomagala si je po žensko — jokala je. Ona ga je ljubila. Kaj bi bila storila uboga deklica, ko bi bila vedela, kako on zdaj misli!

VII

S časom je bilo pri Lipetu telesno zdravje tako, da ni vedel, ali je bolan ali zdrav; danes je čutil bolečine, jutri je zopet hodil okoli in zdelo se mu je nemogoče, da bi še dolgo ne živel. Ljudje, ki so mu od vseh strani hoteli svoje sočutje izkazovati, bili so mu prava preglavica kakor muhe okoli ušes. Časi bi vse bil z vragom zapodil. Ta, ki ga je videl, majal je z glavo in govoril: »E, kako si zelen v lice!« — drugi, ki je z očetom kupčeval, dejal je lahkomiselno, kakor bi se o hromavem konju menilo: »Mladi gospod, vi ne boste po Rodovju gospodarili, slab videz imate.« Zdravnik iz okraja je strašno zdravil zapisaval in časi o nevarnosti govoril. A ljudje, ki so si polni protislovja, rekah so: »Zdravnik ne ve ničesar; zaradi njega more še devetdeset let živeti; vsaka stara baba več ve.« Posebno stari Rodovščak je vsakega pognal ali surovo zavrnil, kdor mu je o sinovem nezdravju govoril. Vendar je starega moža jako skrbelo; časi se mu je to videlo, a časi je znal skriti.

Lipe sam že ni mnogo o tem mislil. Imel je druge srčne skrbi, ki so ga morile in ki so gotovo mnogo po-mogle, da vsa zdravila niso pregnala bledosti z njegovega lica. Bilo mu je skoro na neko tolažbo, da je začel o svojem življenju obupavati in tudi spregledaval, da sreča njegovega življenja, kakršno si je v ljubezni mislil, ugasuje.

Ona mu je bila pisala kmalu po onem dnevu, ko jo je bil obiskal, a ne doma našel. Pismo, katero je bil prinesel majhen dečak, bilo je uborno kratko.

Vprašala je, kako je z njegovim zdravjem, zakaj ne pride. Lipetu se je zdel list tako mrzel, tako vsakdanji, da takega Še nikoli ni pisala! Kaka dva stavka proti koncu (ki sta bila čisto nedolžna) videla sta se mu naravnost razžaljiva. Takoj zvečer po prejetju sede in napiše odgovor. Dolg je bil. Ko ga prebira, da bi tu pa tam vgozdil katero izpuščeno besedico ali kako piko posadil na mesto, kamor gre, zapazi, da je list preoster, prepoln očitanja. Raztrga pismo. Drugo sestavljaje ima namen, mirno ji razlagati, kako se je spremenila itd. Ah naposled vidi, da so pač druge besede in drugi stavki, a iste misli. Nič! Dobro je tako, vdati se mora, opravičiti se mora. — Drugo jutro je bilo pismo odposlano.

Njen odgovor je bil kratek. Rekla je, da teh očitanj ni zaslužila, da se ji čudna zde, ter ga prosila, naj vendar pride, da se razgovorita. To Lipetu zopet ni bilo pogodu. Saj je mogla vedeti, da ne more iti od doma, kadar bi hotel, posebno zdaj ne. A zdaj tudi hotel ni. Pač ga je posamezne večere skušnjava obhajala in hrepenenje, »nezvesto« videti, gnalo na kratek pot proti trgu, ali vselej je zmagala upornost v njem ali pa je k njemu prišel in ga s tem zadržal stari oče, ki se je tem skrbneje s sinom bavil, čim bolj se je za njegovo zdravje bal.

Tako je rastel pismeni razpor, posebno ker si tudi deklica ni vedela

Lipetovega vedenja razlagati in je začela dvomiti o njem. Saj sta dvom in nevera neizprosna preganjalska spremljevalca ljubezni.

VIII

Iz do zdaj pripovedovanega je menda bralcu razvidno, da Lipe ni bil tistega značaja, ki ga vsajena strast žene s slepo odločnostjo, doseči namen, ah kateremu bežeče upanje delavnost povišuje in strupi čut do brezobzirnosti. Veroval je to, kar se mu je utrdilo v fantaziji. Kmalu je začel iskati in našel je razloge, da se mu deklica odmiče, kakor je mislil. Njena mati zanjo prav govori. Sebično in nelepo bi bilo, da bi jo hotel vezati nase, na svoje — negotovo življenje. Ako jo ljubi, mora ji želeti sreče, sreče tudi brez sebe.

Ta misel je bila od kraja grenka. Zdelo se mu je nemogoče, da bi jo izgovoril; v tistem hipu, ko bi jo bil izrekel, prosil bi bil lastne besede, da se mu nazaj povrne. A s časom se mu je ukrepila in bila mu je celo ugodna, ker se je navadil misliti, da to je blago dejanje, ako njej dobro stori.

Iz misli je bil sklep, ko se je Lipe sešel s svojim tekmecem učiteljem. Gonoba mu je od veselja roko stiskal, ko je čul, da mu Lipe »ne misli dalje napoti biti«. Lipe je zdaj imel drug, nekoliko dobrodejen čut, da je namrečs svojo odpovedjo človeka osrečil. In odpoved, koliko je vredna? Koliko junaštva je v njej? Saj mu pravijo vsi ljudje in sam čuti, da nosi smrtno bolezen v prsih. Odpovedati se bode treba vsemu svetu, ne samo njej.

Njegov oče ga je že prej silil, poslušati svet zdravnikov in iti v daljno kopel.

Zdaj je Lipe sam začel siliti, hotel je precej iti. Zdelo se mu je, da doma ne more ostati. Oče je bil zadovoljen, dan odhodu je bil odločen. Stari Rodovščak sam ga je hotel spremiti do glavnega mesta.

Rad bi se bil Lipe še poslovil od deklice. Ali bal se je videti jo. Bal se je o svojem dobrem sklepu. Poročil je torej zopet s pismom, naj bode zveze konec, naj posluša mater, naj bode srečna ter naj se časi spomni tudi njega, ki ga ne bode več videla.

Poletnega jutra je Lipe s svojim očetom sel na voz, da bi ga odpeljal iz ljubega rojstnega kraja, iz kraja prvih mladostnih, lepih sanj — morda za vselej. Oče in sin sta molčala, ko je voz drdral proti trgu. Lipe je plašč potegnil čez obraz, ko se je bližal znani hišici. Se je bil čas, z njo vsaj zadnjo besedo izpregovoriti, en pogled in potem...

»Oče, ustavimo!« zakliče Lipe.

»Kaj ti je?« vpraša starec. Lipetu je sapo dušilo; odgovoriti ni mogel! Tik mimo njenega okna je voz drčal, cesta je malo visela, hlapec je konje pognal in voz je ovil okoli ogla s hitrim dirjanjem. A tam za okencem so se v tem hipu zmračile oči mlade deklice. Marica je nema od okna zdrsnila na stol, srce ji je otrpnilo, nobene solze ni bilo v njeno oko o pogrebu vsega lepega upanja.

IX

Devet let pozneje je bila v mlinu na Rodovju velika skrb. Mlinar in mlinarica sta sedela vsak na eni vreči in mislila, kaj bo od zdaj zanaprej. Zunaj je bila noč in zima. Mlinska kolesa in sita so ropotala tako neusmiljeno, da sta si morala zakonska človeka glasno vpiti, da sta se razumela. Tako je ves pregovor bil prepiru enak, četudi se oba stara že kmalu nista tako dobro razumela kakor nocoj, ko ju je ena ter ista skrb edinila. Imela sta namreč mlin v najem za dober dobiček, odkar je bil stari Rodovščak umrl.

Stari Rodovščak pa ni bil doma umrl, temveč tam v nekem južnem, mestu, daleč, kjer se je bil sin Lipe bogato oženil. Na svatovanje je bil šel, a ne vrnil se. In mladega gospoda tudi ni bilo več na Rodovje, nego oskrbnik bližnje erarne graščine je oskrboval in najemnino pobiral od Rodovja. Za danes pak je bil mladi gospod čez dolgo časa zopet napovedan, da pride domov. Ali ostane za vedno ali ne, tega gospod oskrbnik ni bil povedal in ta negotovost je mlinarja in mlinarico najbolj težila. Kajti če ostane v tem kraju, gotovo se po očetu zvrže in najeti mlin pojde zopet v prvo roko in dobiček ž njim.

V mlinu na Rodovju utihne pogovor, ko na dvorišču stari pes začne verigo trgati in srdito lajati. Voz je bil tu, ki je gospodarja s tujega pripeljal. Mož in žena tečeta ven s svetilnico. Pozdraviti se je moral, dasi sta želela, naj bi bil ostal v daljni deželi.

Gospod, katerega je jima oskrbnik za gospodarja pokazal in kateremu sta ponižno hotela roko poljubiti, ni bil podoben Lipetu, kakor sta ga nekdaj poznala. Postava je bila širša, obraz zarjavel in porasten. Govoriti ni hotel ž njima, samo nekatere stvari je vprašal, o katerih je oskrbnik odgovarjal. Slaba znamenja.

Po večerji je bil oskrbnik odšel. Novi gospodar na Rodovju menda ni mislil iti spat, kajti videlo se je zdaj to, zdaj ono okno razsvetljeno.

Lipe je imel dovolj misliti. V očetovo hišo, katero je v mladosti zapustil, vrnil se je zdaj kot mož. Oče več ne gospoduje tu; sam je, spremenjeno je vse ter najbolj on sam. Menil je nekdaj odhajaje, da se vrne skoro ali nikoli. Vrnil se je na telesu zdrav — in na duhu? Oh, ta se je tudi predrugačil. Izkušnje raznovrstne so ga imele v uku, življenje, kakršno je, bilo se mu je razgrnilo in videl je, da ni od njega dobil tega, česar je pričakoval in česar si je želel. Imel je lepo imovino, lepo ženo. Ta je zdaj mrtva in ž njo mrtva njena duša. Pred oči mu stopi spomin rajne lepe žene, v daljnem pokopane, Toda nobene solze mu ni bilo v oko in nje spomin je izpodrinila hitro povzeta druga misel. Naj v miru počiva ona, ki mu je ovrgla vero, da v lepem telesu biva lepa duša, da lepa beseda kaže lepo srce.

Sam! Iz svojega zakona ni Filip Rodovščak imel nič otrok. Drugič ženiti se so ga pač pridobljeni znanci silili. A on že ni upal ljudem niti sreči. In zdaj je bil tukaj. Čemu? Obdelovati zemljo, iz nje dobivati ter množiti svoje imenje! Ubijati se in truditi, veselje imeti nad rastjo ter nevoljo nad sušo in točo in živinsko kugo! Čemu? Da nekdaj, kadar se postara, tuji ljudje, ljudje s samo sebičnostjo v srcu stopijo pred njegovo posteljo, čakaje poslednjega izdiha, da pobero, kar je pridobil, od čevljev izpod postelje do tolarja v omari?

Kako lepo življenje in lepo srečo si je bilo zmalalo mlado srce, ko je še oče živel in je on odrastel pohajal okrog doma, pol neveden in nedolžen, poln upanja in zadovoljnosti! Ah ni moglo drugače biti? Da.

Pa vendar ne. On ni bil kriv, da se je odtrgal od rojstnega kraja, od kraja svojega mladostnega upanja. Moralo je tako priti. A lepa je bila mladost in lepa je bila — deklica, za katero je srce gorelo.

Kako je ž njo? Kje je? Živi h še, srečna ali morebiti je tudi njeno srce ogrenilo življenje?

Pozno je bilo že ponoči, ko je mlinar moral teči še enkrat v staro klet. »Bog! Kako žejen je gospod prišel. Menda tam, kjer je bil, nimajo vina,« mislil je, steklenico na mizo postavljaje. Gospod izpregovori zdaj naprvo ž njim, veli mu sesti in ga izprašuje o tem in onem človeku po okolici. Mlinar je štel vse po redu, kdo je še živ, kdo je umrl, kdo obogatel, kdo na nič prišel. In videč, da se gospod nekdanjih znancev še spominja, pride do poguma, svoj stol bliže primakne in takoj zase dobro besedo založi, pripovedujoč, kako je gospoda poznal, ko je še nosil hlače in suknjo sceloma narejene, kako se je v njegovem mlinu izučil in je že tako privajen hiše, da bi mu bilo težko pri srcu, ako bi moral proč iti. Gospod ga skratka umiri, da mu ne bode treba odhajati, in vpraša dalje, kaj je z učiteljem Gonobo.

»Umrl,« odgovori mlinar. »Njegova žena je zdaj sirota. Dvoje otrok, malo kruha.«

Filip je mislil, da ve dovolj. Njegova žena! Ta je mogla samo ona biti, deklica njegove mladosti. Ah mlinarja ni mogel dalje izpraševati. Odpravi ga.

V sobici, kjer je nekdaj kot mladenič spal, najde vse, kakor je bil pustil. Še nekaj pisem je ležalo v predalu male omare. Bilo je tudi pismo, katero je nekdaj on sam pisal, a ne odposlal. Ko je čital sam svoje misli, pisane pred leti, zdel se je sam sebi tuj in otožen nasmeh mu zaigra okrog usten. Bila so tudi še nekatera pisma od nje. Čita nekatere vrste, a skoraj odloži. Pisala je nekdaj, tu stoji še zdaj: »Ti me umoriš, ako me pozabiš, življenje je samo s teboj življenje, drug človek v mojem srcu in na moji strani je nemogoč.« Kako dolgo je bilo to? Tak je svet in taki smo mi! Lažemo svojemu srcu in verujemo sami sebi.

X

Župnik v trgu je bil star, pameten mož. Poznal je vse ljudi svoje fare in na Rodovju je bil nekdaj pogostoma v hiši. Nekaj tednov po prihodu Filipovem se je na vabilo oglasil zopet. Videti je hotel svojega nekdanjega učenca, ker čudil se je, kako je mogoče, da bi se bil iz veselega Lipeta naredil preresen samotarski mož, ki se jako malo bavi z ljudmi. Govorila sta mnogo o rajnem očetu in Lipe je zvedel mnogokaj, česar oče mlademu sinu ni povedal. Vendar o tem samo ni hotel govoriti. Hitro se je bil samotnega Rodovja naveličal in nameraval je zopet oditi iz dežele. Prej je vendar hotel z župnikovo pomočjo dobro delo storiti ali, kakor je menil, nekoliko poslednje dolžnosti izpolniti. Hvaležen je bil deklici za tista — morda edina — srečna trenutja, kar jih je v mladosti v njeni ljubezni imel. In zdaj je slišal, da je vdova in v stiski. On je imel dovolj. Župnik je čul strmeč njegovo ponudbo in rekel: »Učiteljeva vdova je res sirota, a ne mnogo prida ženska. Če hočete darovati, storite kaj za otroke. Ženska je kriva, da je učitelj Gonoba imetek izgubil in umrl!«

Zdaj je Filip strmel. Kako bi to mogoče bilo! Župnik, star mož, pa bi lagal?

Nekaj hipov je Rodovščak nem sedel, že je roko stegnil po novcih na mizi ležečih.

V njeno poštenje, njeno dobroto je veroval tudi v spominu nanjo iz daljnega.

Videti je ni hotel, a skrivaj pomagati. In vredna ni?

»Kdaj je njena mati umrla?« vpraša.

»Še živi, ali ste jo poznali? To je čudno, ker ni iz tega kraja. In očeta ima tudi še.«

»Očeta? To ni mogoče! Ah — morda se motim, ni se li učitelj Gonoba ženil pri hčeri Križanove vdove?«

»A ne! Kdo vam je to pravil? To je poštena in spoštovanja vredna deklica. Le škoda zanjo, da ni dobra gospodinja in dobra mati postala. Sama živi. Mati ji je umrla, ona je nekaj po sorodnikih podedovala. Imela je pred leti več snubačev, vzela ni nobenega. Čudna ženska. Ona dela mnogo za uboge in baš otrokom, za katere ste vi po zmoti, kakor se mi zdaj zdi, mislili skrbeti, tem je ona dobra botra.«

Torej je bilo vse drugače, nego je Lipe mislil. Župnik je ugibal z njegovega obraza, kolikor ga zakrival ni, ali bi izgovoril ali ne, kar mu je na jeziku. Mož je bil navajen naravnost govoriti, vendar se tu ni upal. Vpraša nekaj strahom a samo to: »Vi ste jo nekdaj poznali?«

»Da!« Lipe z dlanjo počasi čez obraz potegne.

»Lepa deklica je bila.«

Vendar o tem razgovor ni hotel napredovati. Lipe je utihnil in župniku je bilo odhajati.

XI

V loncih so rastle cvetlice na obeh oknih male sobe. Za njih rast samo je imela Mari skrbeti in je skrbela. Sicer ni bilo nič živega, nič rastočega na svetu, na kar bi še bilo njeno srce navezano. Vse, kar je bilo nekdaj svoje korenine v nje srce zasadilo, bilo je mrtvo; samo cvetice so jo ljubile, ker so rasle veselo ter lepo dišale. Da, mati je bila mrtva in na njen grob je kanila že mnogotera solza, kajti ona in ona sama jo je ljubila. A on, čigar je nekdaj bilo srce?

Videla ga je že večkrat, v nedeljo v cerkvi. Spoznala ga takoj ni; ljudje so rekli, da je on. Ljudje so rekli, da se je po njej oziral; govorili so še več in pripovedovali o njem posebno njej radi. Ona je govorila, da ji to ni nič mar, in prav mrzlo se je držala. Saj so bile sanje in pozabljene! — A zakaj se ne more čisto iz spomina izbrisati, kar se hoče, kar bi se izbrisalo rado! Zakaj se vrača po dolgem dolgem času zopet spomin, ki je neprijeten, četudi se tiče prijetnejših stvari?

Tako si je mislila, sloneč na poličici pri oknu. Zunaj se je sonce v zahod topilo in poslednji odsev je njeno obličje razsvetljeval. Bilo je spremenjeno: leta so bila nalahko, a neutajno zapustila nekoliko sledu in to, kar je pretrpela duša, pregnalo je bilo cvet prvega razvoja. Ker se je bilo srce utešilo, ko je menilo, da je od sveta prejelo vse, kar mu je previdnost odmerila, mislila je deklica, da je njeno srce postarno in postarna ona sama. A bil je baš ta duševni mir, ki se je razlival po njenem obrazu ter ji dajal neko drugo mladost, nego je ona, katero ji je kratil čas.

Zdajci skozi okno vidi bližati se moža. Filip je; naravnost gre proti njeni hiši.

Ona vstane, kri ji stopa v glavo. Kaj hoče tu, zdaj, on! Govoriti ž njim! Kako? — Strežajki veli reči, da je ni doma.

A pol ure pozneje pride kesanje, da si je pomagala z lažjo. Zakaj bi se ogibala, mirno iz oči v oči vprašati ga, kaj hoče — ona, ki si nima ničesar očitati, a njemu, ki ni --- ne, tudi on ne more hudoben človek biti!

Odpuščeno mu je bilo že zdavnaj. Morebiti je bila kriva ženska radovednost, kaj bi on rad. Morebiti je bilo krivo še kaj drugega, da je bil sklep vdrugič storjen: ne ogibati se ga, če pride.

In prišel je.

Stara dekla, ki je dolgo že pri Križanovi Mariji služila, sešla se je drugo nedeljo s starcem, ki je na Rodovju pastir bil, a zdaj v vasi osebenjkoval. Ker sta bila oba gluha, vpila sta oba. Ona je hotela, da bi se pastir čudil, a Peter je dejal, da se treba ni.

Starka je namreč pripovedovala, kako je novi gospod iz Rodovja prišel »k nam«, kako je ona skozi ključavnico videla, da sta dolgo govorila gospod in njena gospica, da jo je nazadnje za roko prijel in da je od veselja jokala. Od zdaj pak je vedno pri njej. In za gotovo je slišati, da bode skoraj oklic.