Ljudmila in Privina

Ljudmila in Privina ali pokristjanjenje koroških Slovencev Fran Zakrajšek

Franjo Zakrajšek

Spisano:	Lira in cvetje: Poezije. Trst, 1885
Viri:	Digitalno besedilo priskrbel Matjaž Zaplotnik, OCR Matjaž Rebolj, postavil na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/Zakrajsek/index.html M. Hladnik. Uredila Ilona Jerič.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor.

Klanjaje se slovenskemu narodu prinašam mu spoštljivo sledečo zbirčico iz svojih pesem pod naslovom:

»Lira in cvetje«,

med katerimi utegne junaška pesem: Ljudmila in Privina — saj zarad preimenitne vsebine — obči pozor obuditi. Z Božjo in blagih podpirateljev pomočjo prinesem k malu kaj več in večjega. Č. čitatelj naj bi se pa za zdaj zadovoljeval s tem, kar je, saj z dobrim namenom — v sledečih listih prinesel.

V Gorici 12. decembra 1884.

slovenskemu narodu
zmerom vès vdaní

Pisatelj.

Ljudmila in Privina

Junaška pesem.

V spomin preč — gospodu Bogdanu Trnovcu c. kr. sodniku v Sežani, izvrstnemu pisatelju itd. posvetil pis.

»Bistra mi Sava
Čudno bobní,
Tužna se Drava
V meglah kadí.«

»Kaj pa ti zalo
Solnčece bi
Tak žalovalo
Dol' na ljudi?«

»Spomlad ti sije,
Cvetka cvetè,
Cvete in dije
Mir veseljè.« —

»Nisem veselo,
Tudi ne bom,
Ljudstvo je smelo,
Strah je pa lom.«

»Spomlad za svata,
Cvetka cvetè;
Brat pa na brata
Nosi gorjé.«

Prvi spev.

Valjhun.

Čujte, ki ste moji, to vam pravim;
Ali poslušajte, če ste verni.

V Korotanu vlada tam Valjhun,
Ketimarov sin in že kristjan.
Križ časté jih, ki jim vojvoduje
Mnogo; molijo Bogá ljubezni,
Srečnih ljudstev učenika,
Pa Devico, mater Božjo v jasnih
Vežah. Pravi so jim svečeniki
In tud' obredi. Mnogo bratov
Dol ob šumnej Dravi in Savi
Niso stare vere opustili,
Vpor še snujejo in punt krvavi
Zoper novarije Valjhunove.
Kri proliti so pripravljeni
Za očetov ranjkih staro vero,
Zaničujejo sovražni križ
In vojvóde jarem. Lej, vsrdi se
Zdaj Valjhun, ta sklene ljuto vojno
Pa užugati upornike,
Ino ne miruje, temveč zbere
Cvet Slovenov in junakov nemških,
Ki za križ se biti koprne. —
Aj oblaci gosti v črnem vlaku
Gor' na širnem, vedrem nebu.Lejte!
Zrak soparen; ptica na drevesu
Skriva se med perje. Jelen v gôri
Gre v zavetje, in poskočna srna
Hajd' v grmovje varno. Pa Valjhun,
Ki v prostranih dvorih ponabral je
Cvet Slovenov in junakov nemških,
Ki za križ se biti koprné,
Čuj, kaj sklenil je: »Ti krst pomozi!

Bratom slepim tam ob šumnej Dravi,
Slepim bratom tam ob šumnej Savi,
Ki Traglava in Peruna še časté
Pómoč ino blaga jim sè silo;
A lažnjivka Živa, žrtvenici
S hudim Drohom, vodje ino žrci
Vgonobljeni naj bodo, in še predno
Stokrat solnce do zahoda pride,
Križ v njih gajih stoj, ne kleti hram.
Parec Tasil je poslàl pomoč:
Trdne, belovlase korenjake.«

In nastane, šum orožja po dvoréh,
Po Aguntu je rožljanje mečev,
Blisketanje čudno dolzih sulic,
Ino glasen krik 'z junaških grl,
Da razlega dol' se po dobravah.
Nikdar taka brata nista bila
Si Sloven in Nemec kakor zdaj,
Ha! ... Objemanje obeh! O, čudo!
Pritiskávanja na srca in poljubi
V cvetna lica, pa sred' polnih kup,
Čuj zdravice onim, ki veljajo,
Kar nerazumljive! Čudo, čudo!
Nesebično, ka - li, dal pomoč je
Dobri Nemec? Bog pomozi, res je?
Gre verjeti njim, darí nosečim?

Vriski, čuj, rastó in bojno vpitje.

Proč od šuma, glej, sprehaja
Dol' pod gradom se Ljudmila,
Valjhunova krasna hči.
Tiho stopa po samoti cvetnej.
Aj, Ljudmila! Aj, Ljudmila!
Vitka je ko jela v gôri,
Nje obrazek rože so in limbar
V mirnej zori jutrnjej.
Kaj mi vzdiše? Kaj žaluje?
Kak se srečna vklanja jej travička!
Srečno solnce sije jej na kodre,
V sreči potok jej šumljá!
Srečno jutro, glej, pozdravlja
Njo in senčni log in vso dolino.
Srečne ptice, žvrgolite,
Vzdihe njene proč nesite!
Aj, Ljudmila! Aj, Ljudmila!
Vitka kakor jela v gori,
Roža ino limbar na obličji
V mirnej zori jutrnjej,
Kaj mi vzdiše? Kaj žaluje? ...

Priletela bela golobica,
Priletela, se na vejo vsedla:
»Plakaj z mano, devojčica!
Vzeli so mi družeta.«

»Kaj bom jaz s tebó plakala?
Tebi družeta so vzeli,
Meni ljubega ne dali;
Niso dali, pa ne ve za mé.
Ali jaz sem mlada inoverka:
On Triglava moli,
Jaz sem krščena!«

»Aj, ti srečna! Ti presrečna!
On te ljubi, kakor njega ti.
Ná, Privina je, junak slovenski,
Pa je krščen kakor ti.
Kaj iskala lepšega junaka
Bi slovenska deklica?
Ni ob Dravi, ni ob Savi
Tacega junaka ni.«

Proč od nje zleti mi golobica,
In zamakne se Ljudmila;
A nad njo zakroče gavran črni,
Črni, hudi, ki nesrečo nosi.

V gradu da donijo bojne pesmi.

Drugi spev.

Drohova prisega v nočnem lesu.

Tak poteka v hrupu dan za dnevom,
Teden ide mimo tedna; gledi,
Zmerom raste množica junakov.
Še pomoči nádeja Valjhun se,
Predno trešči v gnjezdo inovercev,
Sli dohajajo, in sada čujte!

Dol' ob Dravi in ob Savi moštvo
Zbira se po črnih lesih v noči,
Ko zasije tihi mesec; skrite
Tam bogove kliče, jim žrtvuje,
Ter s togobo se unemlje v boj.
Aj, kak polno je ozračje nočno
Lunine svečave! Tud' orožje
Jasno teh razhudenih krdel
Polno bistra svita biva v njej,
Polni tud' so lesi brhkih mož,
Po lisičje prot' Aguntu ti - le zro,
Pa šumé, in skrite jastrobe
Plašijo in druge ptice v gozdu.
»V grlo ti Morana, kruti vrag!
Predno sekel nam logove bodeš,
Sramotil nam bodeš srečne boge.«

Volk prileten dere v les, še čvrst,
Pa z očima tam požira vrage,
Do katerih še ne more. Črno
Krutost sope, ter pretaka sline.
Droh takó, nadsvečenik, priide,
Pa užiglje srca jim sè žarnim okom.
Da - si sivolas, redi junaštvo
V moškem mozgu, ino srd njegov,
Ta mu v prsih je ko črn vihar
Na razritem morji:

»Bratje in junaci hrabri! ... Dnevi
Stare svobode so šteti nam. Sovrag,
Krvni vrag, ptujinec (Ha, Perun,
Strel pušice nanj izsuj v pogubo!)
Po deželi širnej grozno krutost
Že sejati je začel. Da, ptujo vero
Ino sužnost nam vsiljuje. Bratje!
Solnce neodvislosti mrači se.
Srd in maščevanje! Črt na vraga!
Dal nam v dvoizbor je hlapčevanje,
Zgubo naših bogov ali smrt.
Čujte, kak orožje nejevoljo
In nestrpnost že rožljá ob lad'ji
V nemej noči! Ha, bogovi že
Opasujejo se v srdu nam v pomoč
Pa v pogin sovragu! Kaj se še
Oprezujemo? Al' naj čakamo,
Dol' povodenj da prodere k nam?

Čakamo, da vrag poseče gaje,
Svete nam sokole splaši klevec
Iz ograd, posvečenih bogovom?
Čakamo, da nas ustrahovane
(O pač požri me preje črna zemlja!)
Bode pop njegov učil pregrešno
Vsemogočnega Triglava — joj!
Zasmehovati, in ostale s'jajne
Boge, kterim gre na zemlji tukaj
In v višavah čast in pravna vlada?« ...

Srečala sta hudsrdna leva
Tamkaj se v puščavi. Praska eden,
Zarujove. Drugi praska, čaka;
Tudi ta neve še prav, koliko
Ino kaj povsem. A praska vedno,
Plane li tovariš, da on plane:
Iz oči se bliska vzajemnost.
Ha, obema je pobral mladiče
Zlobnež. Skačeta pa grebeta oba,
In valita dvome v zgretih prsih.

Droh molči. Mrmranje mož ko kader
Morje zašumi lahkó; naposled plosk
In rožljanje tam slovenskih mečev,
Mlati v dobe hajd, da zaječé,
In devetkrat jeka se zglasí
Po lesovji širnem — »Droh in Samo,
Dodor pa Privina z nami!« ...

Droh
Ves svoj srd zdaj iz osrčja zlije:
»Kaj, Privina? Ta zasmehovalec
Večnih bogov? Ha! On krstu služi
In Ljudmili, Valjhunovi hčeri.
Toda Triglav me pozabi, ako
Njega in hotivke mu ne uničim,
Triglav ino vsi bogovi, predno
Mesec obnovi rogá ...«

Spet omolkne Droh, srednik bogov
In ljudi, njim služnih. Zlobno gleda
Kar po volčje v krog in dolu, glej,
In ogrozen gnjev mu strelja 'z oka
Kakti ranjenemu turn v hosti,
Kakor ni se še na zemlji smrtnik
Zaprisegel, on priseči kani.
Oj, neslišano strašnoto zbira v duhu,
Kak bi zarotíl se bogom kruto,
In zavezal jim nepreklicljivo
Zbog Privine ...

Spregorjé, Privina ti, junak!
Srečna zdaj Ljudmila, jaoh tebi!
Aj, prehudo bode plakanje:
Zoper vajino ljubezen grede,
Kratki vama so veselja dnevi,
Kratka vama radost, trije dnevi!
Kar tvoj oče je privolil, je
Tri rumena solnca le, a glej,
Že naklepe kuje strašni pop;
Al' ničesar mi ne slutita,
Ko po gradu se sprehajata
Vpričo tihe lune, širnogledne? ...

In nastane šum po lesu, kakor
Kader glasni vetri z mnogim hrupom
Po vrhéh šumé, in budé živali.
Črno jarost sope zbrano moštvo
O Drohovem molku nenavadnem.
Jarost stiska pa iz grl glasove:
»Smrt izdajici! Smrt vragu zlu!«

Krik tako vrši; a šum potihne. —

Glej, pod lipo tam pri žrtveniku
Droh se vstopiv zgrabi znani venec.
Tega v srdu strga; glej, in cvetke
Dol' na tla razsuje. Zgrabi protec,
S kim drugoč je mahal v blagoslovji
V štir' vetrove, zgrabi protec krasni,
Glej, obredni, pa ga strè v komade
Drobne; še molčé, glej, v živi plamen
Vlije olja ino vina, pa na to
Zarujove z rujovenjem, čujte,
Oroslana po gorovji nočnem.
Stebri zazibljó se, ko potres je v zemlji.
Stresne mozeg se v kostéh junaških
Zbranih móž o kriku.

Rjove Droh:
»Aj, bogovi, ki v vesoljstvu krepko
Vladate, to čujte. Čujte hlapca!
Ha, kako ležita! Ha, kako ležita tu
V kosih sveti protec ino venec!
Tak, oj močni bogi, baš tako —
In zaklinjam se, tu pri oblasti
Večnega Triglava! — da v komade
Stržem in Privino in hotivko.
Črt odmakne naj me v večne tmine,
Vsi Perunovi naj gromi me zglušé;
Svečeniški prot postani gad
V mojih rokah! Nikdar žita ino
Zelišč; tud' ne bela cveta, nikdar

Ne daruj vam, bogi desna moja.
Kakor venec ta in prot naj bodem
Razkomaden v prahu, čujte, čujte!
Maščevalni svitli bogi, ako njiju
Ne uništim ino vragov ljutih
In s krvjó prokleto njiju zemlje,
Ki srdita nosi ju, ne napojim!« ...

Reče, in po konci mu lasjé idó,
In po konci šinejo lasjé
Vsem možem po lesu nočnem v grozi.

Droh pa zgine v hram, in se zapré
V nedohodnosti junaštva. Glej,
Tiho se razide moštvo v mesečini
Nasopnivši se do jedra srca
In poguma in žarú nesprave
Ino polno velikote svôga popa.

Tretji spev.

Privina in Ljudmila v ostrogu.

Tak prišló je v tretje do zahoda solnce,
Noč prešlá na to, in dan napočil.
Brez oblakov gor' nebó je sinje,
Tiho je na cvetovitej zemlji.
Kaj Valjhun mi dans goduje? Zbrani
Vitezi na konjih v jeklu ino s kopji,
V vójvodskem okinčji je Valjhun
Tam na odru, in ko svitle zvezde
So krog lune, krog Ljudmile so
V vsem okrasji tam devojke zale.
Vseh oči se v viteza vpró, ki jezdi
V ostrog zdaj, in vse šepeče tiho:
»Ha, Privina!« ...

V jeklu vzlačenem
Nosi brhke ude, glej, in v strani
Sulico mogočno pa trd ščit
Sè devetimi kožami turov,
Včrnem lesu vbitih, ino v nožni
Oster meč, ki poslál k očetom
Smrtnikov je mnogov, in po kojih
Lilo vročih solz devojk je mnogo.
Knez je tolstih zemelj imoviti;
Štirindvajseto dans pomlad gleda.

Vse je pražnje po ostrogu širnem,
Ljud se zbral je gledat' skusov vojnih.
Srečo godujó; vlovili so
Dokaj žrcev, trume so posekli,
Sela jim zažgali ino gaje.
V kosih tam leži veliko bogov
Onemoglih pa zasmehovanih,
Ki pomoči niso mogli sebi,
Niti spoštovalcem svojem v kvaru
Ljutem, kak ležé osmešeni
V večih ali manjših kosih tam!
Aj, kak pusti so ti kraji! V kratkem
Pa se vdere vsa povodenj grozno
Dol' na Droha, ki še največ šteje
Trmoglavih inovercev, a srditih
Môž, ki so za boge ino svóbodo
Zarotili vsi se dati kri ...
Tud' nekako je, ko praznovali
Bi Ljudmile gor' zaroko
V gradu; saj Privina jej
Bode dan, ko zmaga bo popolna,
In ukročeni pod jarmom bodo,
Kar jih vodi Droh, vsi nekristjani ...
Trombe, čuj, in kotli zropotajo,
In Valjhun zamigne zdaj Privini,
Pa Privina zove Braniborja,
Ki junak slovi po vsej deželi.
Jašeta drug proti drugu, glej,
Kopji kar naperita, in glej,
Iznad sedla Branibor omahne
Po mogočnem sunci dol' na tla.
Tak po vrsti dol raz sedlo spravi
Nemške in slovenske glasovite
Viteze Privina, kar jih tukaj,
Ali s trdobridkim mečem tudi
Tam prekriža jim kožate ščite.

Glej devojk nasmehljejev pa tudi
Radosti presrečnega sijanja
Po Ljudmilinem obličji. Glejte,
Kak leté cvetlíce krog junaka. Čujte!
Plosk pa tromb in kotlov ropotanje.

Četrti spev.

Boj v lesu in zmaga kristjanov.

Raste tam lovorov drev košati,
Ptice pa v spomladnem hladu čvrstem
Vej njegovih kak' mi skačejo,
Pevajo v veselji srčne pesmi!
Kar mi izza vrhov bližnje gore
Trešči v drev košati, in na tla
Cepne mnogo ptic, ah mnogo, mnogo! ...

Kotli ponové in trombe igro.
Krasen venec ravnokar prejema,
Glej, Privina iz prebelih rok
Cenjene Ljudmile — oj stoletje
Kar zamakneno v trenotku jednem! —
Kotlov spet in jarnih tromb oglas,
Bliski radosti pa gromi ploskov ...
Aj, pa kaj valí se prah znad cest?
Bliže se in bliže krik primiče,
Um umeje, nagla urnost je:
Kotli jenjajo pa trombe jarne.
Obledé devojke; a junaci
V skok, v orožje moštvo drugo. »Droh,
Nekristjani v nepreštetnih trumah!«

Ne prestraši se Privina, ino
Ž njim ne drugi: »Ven 'z gradov, v prosto
Boj nesímo!« —

Zgrne za Privino,
Kar jih po Aguntu, se pogumno.

»Zvun gradú, ne pri ognjiščih svetih,
Ne na lastnem, vpričo milih žensk!«

Ide v boj Valjhun za njim krdelo,
Kar jih je v obližji čakalo;
Ide Arnuf v boj, za njim krdelo;
Boj bojevat ide Zvitorog,
Za njim krdelo velehrabro.

Droh dohaja, glej, srditi 'z gozdov,
Truma gnjete se za njim; dohaja
Samo; truma ž njim, in, glej, dohaja
Še Avrelij tam s pregrozno trumo,
Ino Dodor z drugo trumo s' sabo.
Ljudstvo se pomika proti ljudstvu,
Ino srečata se vraga v lesu.
Sulic gozd in mlatov proti gozdu
Mlatov ino sulic. Vriš prevpija
Drugi vriš ...
Od četirih stran se vsuje vrag
Na kristjane, in sè štirih stran
Ti napret' idó. Aj, to bo klanje!
Brat bo smrtil svôga brata v srdu!
Kde je bratovska ljubezen? Šla je.
Stud je solnca, proč obrača se;
Glej, zavija gor' se v goste megle.

Treščijo krdela vkup mogočno
Ko víharji temni. So po konci
Sulica nad sulico, in kij nad kij.
Mlati padajo ko drevje 'z gore,
Meči žvenketajo, brizga krí
V stare dobe. Mnogo njih leži,
Ki ne zró več dneva, mnogo
Jih taji na zemlji rane hude,
Srd pa v oku, strašen škrip pa v ustih
Po dva padla vraga v krvnem prahu
Drugu drug zasajata zobé
V lica si ko psí razjarjeni.
Prevaluje dan se že po polu,
Boj valí se tod in zdaj ondot.
Kopij lom pa razgetanje konj
Po lesovji, vsekod vrešč ogrozen.

Zarujove Droh;
»Samo, strela ti Perunova!
Dodor, ti puščave kruti lev!
In Avrelij, kakor dob ti trdni,
Videni izmed krdela vsega!
Aj, junaci!«

»Ti sokole so
Spájali iz gajev, te so sekli,
Sela žgali, boge sramotíli;
Hajd', v gradove! Maščevanje tam!«

»Hajd' v gradove! Hajd' v gradove!
Bogi z nami, ino grozni Droh!« ...
Kakor tok presilni z gor pridere,
Ti naprej deró v višave trdne.
Zakadé se pa kristjani va - nje,
In uname se poboj še hujši.

Treska v nje Privina kakor toča,
Od strani Valjhun pa Zvitorog
In ogrozni Arnulf kakor toča.
Ko ovcé podi Privina je pred sabo.

Škriplje Droh, si brado ruje sivo.

Glej, pridruži se Privini konjik,
Ko poboj žarí na vseh stranéh,
Nepoznat, v naličniku jeklenem.
Ročno suče kopje v nekristjane,
Zmir na levej se bori Privini,
In pošilja strah na vraga ljuti,
Ino mnogo pošlje jih k očetom.

Glej, in dan že prot' večeru ide;
Vrag prisope zdaj na višji les,
Ino tu se vstavi, da se brani
Za bogove ino svobodo.
Aj, koliko duš tam dol' po drevji
Skače, in šumí nezakopánih
Ali nezažgánih! Darovati
Pa bogovom zdaj ni moč, ni moč!
Glej, pa v lesu gor' na deblu, gledi!
Mi visi na stari bukvi slika
Matere nebeške, lepa lepa:
Molijo tu verniki pobožni.
Ali vrag to sramotí podobo,
Zasmehuje jo, in kolne grozno.

Prihrumi Privina, ž njim neznati vitez,
Pa Valjhun in Zvitorog pa Arnulf.
Zgrnejo za njimi se vse trume.
Tvčonosne in zeló pogubne.
Zupet sulic ples in mlatov pad,
Žvenketanje mečev je na novo.

Da! Vršé junaštva nekristjani
Vekša pa junaštva še kristjani.
Ko vihar besní Privina spredi,
In besní na desno ko vihar;
Pa na levej seka čudni vitez,
Snemlje mnogim nejeverne glave,
Da - si so borili se ko levi.
Moštvo se bori zdaj z moštvom zopet.
Hrabri so nevernki, je res;
Kajti so Sloveni rodom, hrabri.
A bolj hrabri so kristjani verni.
Kakor jez se vstavlja vrag navalu,
Ko povodenj čez - nj gre kristjan.

Treska vanj Privina kakor toča,
Od strani Valjhun pa Zvitorog
In ogrozni Arnulf kakor toča.
Mnogo krščenih po tleh leži;
A v gomile, glej, rastó mrliči
Nejevernikov po širnem lesu.

Droh pa škriplje, ruva sivo brado.

Ko pa stisne vrag se niže v les, ostane
S trumo tam Avrelij pri podobi,
Ki je viden zmed krdela vsega.

Zarujove z rujovenjem levskím:

»Lès, izdajica, mehkužni vitez,
Ki te slepci zovejo Privino,
Slavnega junaka in rešitelja!

Zvedi, kakšni so bogovi naši,
Tukaj zvedi, kakšna je njih moč,
Tu bogovom stoj, če moreš, slepec,
Koje zapustiv, zdaj sramotiš,
Bil junak, zdaj grda baba si!« ...

Reče in drevó koj vzdvigne k višku;
A Privina, vikši mimo vsacega:
»Hoj, Avrelij! Smeh bogovom vašim
Ino tebi, ki junak si slepcem!
Slepec sam, slepiš še svoje druge.
Toda čuj ti, sem li jaz, al' nisem,
Kakor lažeš grdo, baba, zveš,
Ko neverno dušo ti iz grla
in iz črnih tvojih prs potegnem.
Lès neverec, da osodo spolniš« ...

Reče, in drevó koj vzdvigne k višku
Mahne, in drevó Avreliju
Odleti iz rok presilnih v dob.
Reskne dob, zvrnivši se takoj
Tam deset zmastí nevernikov;
Pocedi se črna kri po tleh.

»Pasjeoki ljudožerec, v meč!«
Zarujove zdaj Avrelij strašni.
Meča se zabliskata, ramena
K višku ščita. V mah Avrelij;
Meč se zdrsne dol' po ščitu, glej,
Sè devetimi kožami, kakor
Bi zletela šiba dol' po kožah
Močnih turov, v črnem lesu vbitih.
Tak preletel meč je ščit junakov.
Meč se drugi dvigne. Mahne pa
Koj Privina v srdu svôm junaškem;
Mahne, pa neverniku preseče
Ščit 'z debelih trdih kož, pa njemu
Še v levico vseče bridko rano,
Da zabrizga kri, škropí vse krog.

In razkačen v jedru svôga srca
Zavihtí z desnico meč Avrelij:
Kri iz pleč Privini zdaj priteče.
Zavihtí Privina težki meč,
In ko blisek šine meč v čelado,
Skoz debeli vrat in trup Avreliju.
Zgrudi se junak na dvoje v tla;
Groza šine v bližnje moštvo vražje.

Kar jih ni pobitih vragov, vteče;
A ne mnogo; kajti smrt je žela
Dans obilno v lesu. Njih veliko
Tu leži za vero, svobodo.
Droh celo si je prodrl srcé,
Preogrozno ino polno srda.

Peti spev.

Krvava poroka.

Zapojó rogovi, čuj, kristjanov,
Bog kristjanov vernih zmagal je,
In Privina, ta junak preslavni.
Oni, ki bežé, kolnó Peruna,
Pa kolnó Triglava, grdo Živo
In ostale boge, zle lažnjivce ...

Zopet zapojó rogovi v hosti,
In krdela zbirat se hité,
Da idó v gradíšča staroslavna
V kinči hostnih cvetk, v zelenih vencih.
Proti gradu gre Privina. Tamkaj
Čaka ga Ljudmila, ah, Ljudmila
Čaka ga nestrpna, in Valjhun,
Ki spodbodel konja je, da zmago
Jej naznani in — poroko srečno.
Trume vrìščejo, Privina jaše
Spredi; ž njim vojvódi zmagoviti.
Gozd hodeč po gozdu se pomiče,
Sulice bliščeve se sveté
V solnci, glej, večernem, in rogovi,
Ino bojne pesni zadoné ...

Toda, glej, kedó pri starej bukvi
Jemlje mroč slovó? ... Duhoven blizu!
Ni Virgilij, sveti mož? ... Za Boga!
Krvaveč leži skrivnostni vitez,
Ki pošiljal strah na vrage ljuti!
In jih mnogo je poslàl k očetom.
V skok Privina.

Tam pri bukvi stopi
S konja ročno:

»Aj, pobožni oče;
To junak je hrabri; ni pomoči?«
Nič ne dé duhovni, kimlje vanj,
In molitve bere tam za mroče.
A ko ranjenec, ki sliši znani glas,
Privzdvigne v stran naličnik ... groza! —
Kteri gromi bi tako ga stresli? —
Glej, tedaj Privina izpozná,
Vojvodinjo mlado, ljubo svojo.
»O nebeške jeze! Ti — Ljudmila?
Ino v krvi? Bog!« ...

Tako Privina,
In se zgradi v tla, molčé v njo gleda,
In molčé pokleknejo vojaki.

Tiho je po gozdu, le na bukvi
Gavran zdaj zakroče.

»Ah, Privina!« —
Izpregovorí Ljudmila zdaj —
»Nič ne preískuj, in ne obupaj.
Moralo je biti, kar je hotel
Bog v nebesih ... Ah, Privina!
Jaz pa umrjem ... Bridko je, pa moram.

O, je bridko; ali moram, moram.
Za ljubezen! Toda čuj me, dragi!
Glase čuj umirajoče: Ljubi
Narod svoj, na strani stoj mu
Z moškim svetom ino hrabro ramo.
Bodi sin očetu, zvest prijatelj.
Kar začela sta, lepó vtrdita
V slozi ... Dragi ... več ne morem ... ah!« ...

Lica solze oblijó vojakom;
Ona leže, pomolí Privini
Belo roko. On molčé jo prime,
In solzí se. Ganjeni duhovni
Skloni se nad njima, moli.

Ko vtopljenemu v molitev štola
Pade ponevedoma na njiju
Bledi roki, glej, duhovni zdajci
In rekoč: »Bog hoče, da, Bog hoče! «
Stisne štolo, ter zakliče: »Amen!« ...

In Ljudmila se nasmehne kakor
Angelj, ter izdihne dušo svojo,
Nanjo solnce še enkrat pogleda,
Potler zgine dol' za bližnje gore.
Nič ne vríščejo zdaj trume; ali
Tužno zapojó rogovi v hosti.

Opombe:

Ta epična pesem poje dejanja iž časov, ko so bili Sloveni deloma še pogani. Njim je bil Triglav bog nebá, zemlje in podzemljija — Perun bliska in groma — Živa boginja ljubezni. V dobi, o koji govori ta pesem, bil je pag. Slovenom Droh najvikši svečenik in najtrdovratniši zoprnik Valjhunu, vojskovodu že spreobrnenih Slovenov. Po Porfiriji so gavrani svete ptice, podoba Svantevita, bogá tudi prorokovonja. Svantevit je poboženi veter. Kakor veter preide in preišče vse kote, ni čudo tedaj, da so smatrali stari Sloveni tega boga kot vsevedočim - ter prorokom. Tu stoji gavran za hudonosnega ptiča.

Še nekaj v pojasnilo: Kraj, v kakem tihem gaji, v gosti senci starih dreves, kder so pag. Sloveni malikovali ali svetišče, kder so božjo službo opravljali, imenovali so hram. Darovali so razne pridelke, perutnino in druge živali, pa tudi sovražnike in njih svečenike, žrce imenovane, po navadi v tihej mesečini.

KONEC.