Lirske in epske poezije

Lirske in epske poezije Anton Aškerc

Spisano:	1896
Viri:	Ljubljana: Kleinmayr in Bamberg. Gl. tudi Anton Aškerc, Zbrano delo 1, skenirala in uredila Tadeja Rozman
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Razni motivi

Moja muza

Moja Muza ni mehkužna
bledolična gospodična;
Črnogorka je, Špartanka,
deva zdrava, ognjevita.

Moja Muza ne poseda
v mesečini v polusanjah,
ona ljubi jasne dneve,
ljubi vroče sončne žarke.

Moja Muza se ne joče
nad svetovnim górjem bridkim,
resno kliče le na delo,
ki naj spasi nas edino! —

V levi baklo, v desni handžar
kvišku dviga moja Muza;
razsvetljuje teme klete
in s tirani se bojuje.

Oblaku

Pod nebom gre oblak,
oblak ko ptič legák;
čez gore, čez doline
podi ga sever jak.

Oblaček beli moj!
Pač plul boš nad vasjoj
v dolini tam globoki ...
Postoj nad njoj, postoj!

Na hišo sred vasi
z višave se ozri!
Nemara da pred hišoj
tam nekdo zdaj sedi.

Če videl boš obraz
v okviru zlatih las, —
glej, v duši sem ga nosil,
obraz ta, nekdaj jaz.

Večna luč

Na polju, polju širnem tam
stoji samoten božji hram.
Svetilka zlata v njem gori,
gori vse dni in vse noči.

Naj hram ogrinja mrak temán,
naj krog divja vihar strašan:
od znotraj luč ne vgasne mu,
obseva stene jasne mu ...

I jaz sem takšen božji hram,
v življenja širnem polju sam ...
A duša svetel je oltar —
kaj mrak, nevihta pač njej mar!

Moderni Pegaz

Poetje srečni stari vi,
poetje dobe zlate!
Vi jahali ste svoje dni
konjíče nad zemljój krilate!

A minul Pégazov je čas,
že davno izumrli!
Kaj pod nebo zdaj nosi nas?
Kaj starci mislite vi vrli?

če nas kdo na perutih v zrak
nevidnih smelo švigne,
na vzlet za idealom tak
navdušenje ga sveto vzdigne.

Vesni

Pozdravljam te, Vesna, iz srca globin,
tolažbo po zemlji troseča!
Budilka življenju planin in dolin,
k ljubezni, veselju vabeča!

Poslancev brez broja tvoj sveti prihod
že s cvetjem in petjem oznanja;
in s petjem in cvetjem slavi se tvoj god -
vstajenje od smrtnega spanja!

Kaj čuda prirode ta praznični dan,
kaj to, če se zemlja pomlaja!
Da narod, da narod naš živ pokopan
iz groba stoletnega vstaja ...

Kapelica bela

Kapelica bela, kapelica lepa ...
Svetišče sred tihega gozda si ti!
S cvetlicami vse so ovenčane stene,
pred svetoj podoboj svetilka gori ...

Kapelica lepa, ti dèkle za gozdom,
glej, srce prenežno mi tvoje se zdi:
Nedolžnosti rože v njem bele dišijo,
ljubezni pa lučica — komu plamti?

Mi vstajamo!

Mi vstajamo! In — vas je strah?
Pokaj tako hrumite!
Slovana se bojite?
Teži vam dušo huda vest?
In vest vam stiska jezno pest?
Bojite se — osvete
od množice neštete?

Mi vstajamo! Ni ljubo vam?
Mi vstajamo gotovo
v življenje svetlo, novo.
Nič več ni drag nam spanja mrak,
na delo vodi nas korak;
noč temna je za nami,
svobode svit nas drami.

Mi vstajamo ... Poslednji čas!
Mi nočemo umreti,
mi hočemo živeti!
Iz svojih vstajamo moči,
četudi smo pozní, mladí:
Kaj uk je zgodovine?
Bodočnost je — mladine.

Mi vstajamo, mi vstajamo!
Če še tako hrumite,
če še tako kričite!
Pokaj tako jezite se?
Nas morda res bojite se? —
Napredek in prosveta,
to naša bo osveta!

Staremu pisatelju

(A. Kremplju)

Počivaj mirno, narodnjak,
v gomili častni svoji, davni!
Saj zemlja je slovenska tu,
kjer spavaš ti, Antón naš slavni.

Že daleč je za nami čas,
ko ti pošteno si se trudil,
da bi s peresom narod svoj
iz sna na delo dušno vzbudil.

V besedi naši pravil si,
kako je v časih starih bilo;
kaj vse na zemlji sveti tej
domači se je dogodilo.

Kako napadal njega dni
nam domovino je sovražnik,
kako Slovenec branil jo,
kako ji hraber bil je stražnik.

Kako prelivali so kri
za zemlje vsako ped očetje ...
Junakom na gomile tem
pesniško trosil ti si cvetje.

Zdaj duh nesmrtni tvoj z višav
ozira pač se često doli;
na raj Slovenskih zre Goric,
po domovini vsej okoli.

Katera zemlja druga pač
v lepoti našo to prekaša?
In, glej — še bivamo tod mi,
še je slovenska, še je naša!

A narod le — učiš nas ti —,
ki domovino ljubi, brani,
ki dela, trudi se za njo,
zasluži, da si jo ohrani.

Jek iz Balkana

(18. sept. 1885)

Kaj od Balkana sèm grmi
čez polje in gorovje?
Ko burja divje jek buči,
ubran ko spev zvonóv je;
vesel ko bojna pesem je,
ko psalm slovesnoresen je:

»Maríca, šumi čez ravan,
med brati hitro teci!
Oznanjaj jim veliki dan,
povej jim, šumno reci:
Zedinjen je bolgarski rod,
na zemlji svoji sam gospod!

Raduj nad nami se, raduj,
o Balkan, oče stari!
Nad vsemi nami zdaj kraljuj,
nad svojimi Bolgari!
A s hrbtom svojim brani nas,
če vrag ločiti kani nas!

Evropa, maneš si oči,
strmite, diplomati?
Kar modro ste zgradili vi,
da htelo ni vam stati!
Ej, silnejša je moč idej
ko grozni zid papirnih mej ...

Maríca, šúmi celo pot,
valovi, poskakujte!
Gredoč novico to povsod
veselo razglasujte:
Svoj, prost če biti moj Bolgar —
podjarmljen več ne bo nikdar!«

Slovenskim sókolom

(Ob ustanovitvi vseslovenskega »Sokola« 

dne 9. julija 1893)

Pozdravljeni, oj bratje Sókoli,
Pozdravljeni iz vseh slovenskih krajev!
Od Save, Soče, od Savinje in
od Adrije smo sinje prileteli,
v Ljubljano belo sem smo vsi prispeli,
da roke si podamo bratovske,
da na srce pritisne brata brat,
da misli drugu drug odkrije srčne...
Mišljenje, bratje, skupno in vzajemno,
ideja ena — to so krila naša,
ki sem so na sestanek nas prinesla
čez hribe in doline
v središče domovine.

Njo, domovino ljubimo mi vsi.
Ljubezen ta je óna sveta vez,
ki krepko spaja njene vse sinove.
A čvrst le sin je materi ponos,
čvrst, jak in zdrav na duši in telesu.
In materi preljubi naši v čast
mi urimo si mišic naših moč,
mi vadimo se v gibčnosti telesa,
da branimo si mater, ko bo treba,
da čuvamo sovragov jo vsekdár ...

Dovoljkrat že pokazal je Slovan,
da boja se najljučjega ne straši,
da broja se sovražnih čet ne plaši.
Slovanska hrabra, močna, težka pest
podrla marsikoga že je v prah,
če domovino nam napal je sveto ...
In kakor sokol z bistrimi očmi
pod saboj vidi vse in vse motri
ter brž z višav na gnezdo svoje šine,
če k zárodu približa mu se ropar:
tako odganjajmo i mi poslej
sovražnih ptic od domovine mej!
Slovenec vsaki bodi sokol hraber,
Slovenka vsaka vrla sokolica! ...

V telesu zdravem zdrav prebiva duh.
Telo se vežba — duh naj bo brez vadbe?!
Ne, bratje, tudi duh naš naj se vežba!
In vežba duh v mišljenju se globokem.
Brez misli ni prosvete ne napredka.
Telesno pokazavši svojo moč,
pokažimo zdaj tudi moč duha;
to našo moč naj tudi vidi tujec! ...

Že čas se bliža, nov in lepši čas.
V krvavem boju narod z narodom
ne bode meril več se za prvenstvo;
bodoči boj bo nekrvav - - duševen.
Duhov to boj z orožjem bo duševnim.
Za boj to krasni vadimo poslej
i mi Slovani resno se zarana!
Kdor v boju tem kulturnem bo močnejši -
njegova zmaga, slava in bodočnost! ...

Težavna borba je za ideal.
Zato v stremljenju, hrepenenju svetem
po njem mi vztrajajmo pogumno vsi!
Ta vztrajnost, bratje, moška je značajnost.
Ž njoj oslavimo mater domovino,
ž njoj priborimo ji svetlejših dni.
TI dni pa dela znojnega so sad.
Na delo to se združi z bratom brat,
pod eden prapor zbêrimo se vsi,
na skupno delo vzdigni vsak desnico
pod geslom, ki nam s prapora žari:
Za narod svoj, pravico in resnico!

Poslednji žarki

Poslednji še padajo žarki
z goré po dolini okrog,
poljubljajo vso pokrajíno,
zlatijo livado in log ...

Poslednji so padali žarki
mi v dušo iz tvojih oči;
bil lep je, bil svetel je vêčer
pred temoj sedanje noči.

Kosa

Koso nekdo kleplje svojo,
čuj, nekje tam sred vasi ...
Ostro-rezko to klepánje
skoz večerni zrak zveni.

Jutri rano pa bo trava
padala pod kosoj toj
in cvetóv po polju mnogo
palo mrtvih bo pod njoj ...

Slušam, slušam to klepánje ...
Bog ve, kaj da mi se zdi: —
Smrt je, ki tam kleplje koso,
da ž njo mene pokosi.

Jaz

Strah pred menoj te mar je, strah?
Razuma božjega nositelj,
prirode smeli ti krotitelj!
O človek, ti trepečeš plah!
Sam polbogá veličaš sebe —
močnejši kdo je li od tebe?
Poglej mi, veleum, v obraz:
Jaz, moč prirodna, to sem jaz!
Veliki človek, kdo pa ti si?
Ti meni gospodar — še nisi!
Ti meni to si, kar črvìč,
ti meni majhen, pust si — nič!
In s tem ničesom kadar koli
igram se jaz po svoji volji.
Če hočem, s tajnoj ti rokój
potresem zemljo pod teboj:
in pokajo kosti ji, skale,
ki prej so trdno se držale;
in tla se zemska zibljejo
in majejo in gibljejo
ko morska raven valovita,
če burja biča jo srdita ...
In kar gradiš si, »zemlje car«,
na tleh nestalnih — kaj mi mar!
Ta mesta tvoja in palače,
po kterih znanost se uči,
umetnost sveta se slavi —
otročje meni so igrače!
Če hočem, samo eden hip -
in vse razrušim v prah in sip.
Porušim cerkve ti ponosne,
pagóde stare stolponosne;
in džamije razsujem v prah
in sinagoge ti na mah.
Poderem tvoje žrtvenike
in ž njih svetnike in malike;
ti sam pa iz razpadlih hiš
berač brez strehe mi bežiš ...

O, ne preklinjaj mi »očeta«,
o, ne preklinjaj mi — Boga!
Ne »oče«, ta ni brez srca,
brez krivd ne tepe on detéta.
Ne! dober oče ne podi
otrók iz hiše sred noči,
iz sladkega ne drami spanja,
ne goni jih iz stanovanja
polnagih venkaj v mraz in mrak!
Iz postelje na cestni tlak
slabotnih porodníc ne meče,
ko dete v krilu jim trepeče.
Očetu smili se bolnik,
svet mu njegov je žalni krik;
čez prag otroka, ki umira,
ne vlači oče in ne tira ...
O, ne preklinjaj mi Boga!
Ne »oče« — jaz sem brez srca,
jaz, moč vsemirna, moč prirodna,
in tebi, človek, moč usodna ...

Trepečeš!? Ti se me bojiš?
Sovražiš me in me črtiš?
Čemú? Ne delaj mi krivice!
Kdo sem? Poglej mi bliže v lice!
Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj,
ustvarjam z modroj ti rokój
svet poln življenja, velekrasja,
svet poln razuma in soglasja.
A zdaj sem Siva, ki ta svet
prevračam v kaos divji spet.
A nisem Brahma niti Siva,
le moč prirodna jaz sem živa!
In ne ustvarjam ti svetóv,
ne uničujem jaz jih vnov —
le gibljem se brez prenehanja,
od vekov večno brez prestanja ...
Ne vem, kaj je življenje, smrt,
neznana srd sta mi in črt,
a tudi ne poznam ljubezni;
ne vem, kaj je dobróst in zlost,
ne vem, kaj greh je, kaj svetóst,
poznam le — zakon svoj železni;
nepremakljiv, strog, večen je
in trd, neoporečen je!
Kdo sem? Le premotravaj me,
spoznavaj, proučavaj me —
zabava krasna, duhovita —
do dna spoznal ne boš mi bita!
Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj?
To večni je med nama boj.
Komu na prid, kdaj boj konča se,
ki z novoj siloj vsak dan rase?
Kdo sem? Kdo pač razreši dvom?
Vesoljnost jaz sem, ti — atom.

Iz popotnega dnevnika

V svet!

Z močjo čarobnoj spet,
oh, bolj ko kdaj popred,
na tuje, kam, ne vem še sam —
srce me goni v daljni svet.

Kdo naj te krasne dni
v samoti prežedi!
Kaj ni ustvarjen svet zato,
da gledat hodimo ga mi?

Ostánite doma,
ki žal vam je zlatá!
A kdor tujine videl ni,
očine céniti ne zna.

Po železni cesti

Napréj, naprej, konj ti goreči,
po cesti železnici spej!
Sopihaj in puhaj pred nami
pa vleči nas hitro naprej!

Napréj čez ravnine zelene,
čez hribe navzdol in navzgor!
Čez brezdna, čez smele mostove,
čez reko tod, tam skoz predor!

Napréj mimo mest, mimo trgov,
napréj mimo tihih vasi,
napréj mimo bede in sreče ...
Kako se nam sila mudi!

Napréj! ... In na desni, na levi
z voz stopajo potni ljudje,
na desni, na levi spet vstopa
sopotnikov novih v vozé.

Seznaniš se s tem in tam z onim,
prijatelju stisneš rokó:
Postaja! Narazen! ... Tu s smehom,
s solzami tam kratko slovo.

Tak pisan si vlak ti - življenje!
Kak hitro se vozimo ž njim!
Napréj, naprej, vranec naš parni! ...
Spomin pa za nami je — dim?

Sopotnik

Maglaj

Govôri, le govôri,
tovariš novi moj!
Ne veš, kako mi prija
prekrasni govor tvoj.

Kak smelo turban pestri
na glavi ti sedi!
Obleka slikovita
baš divno ti stoji.

Zdaj noge graciozno
podkrižal si ... lepó!
še čibuk dragi v usta,
pa kadiva ... tako!

Z obraza že ti čitam,
da moslem ti si vnet;
Jeruzalem je — Mekka,
vzor tvoj je Mohamed.

Govôri, oj govôri
premili jezik svoj!
Kaj meni Mekka tvoja,
kaj meni turban tvoj!

Tvoj jezik moj je jezik,
čuj me, prijatelj ti!
Slovanska sva si brata,
ej, ene sva krvi!

Mohamedanki

Sarajevo

Čemu gosta ta koprena,
ki zakriva lica kras?
Kaj je mislil prerok modri,
zagrnivši tvoj obraz?

Hoče prerok mar zavidni,
naj le mož te gleda tvoj?
Ali je kot stvar nečisto
v kóran te zapisal svoj?

Nikdar sanj ne sanjaš zlatih
o svobodi kristiján? —
Robstva jarma ne občutiš?
Harem ni ti — pretesán?

V Husev-Begovi džamiji

Sarajevo

»Sezuj se!« opomni me hodža,
»prijatelj, dom ta nam je svet;
sam Allah tu moli se višnji,
časti se njegov Mohamed!«

V mošeji sva krasni ... a tiho!
V molitvi vtopljeni so baš;
na čilimih klanja do zemlje
z beračem se vred bogataš.

Skoz kupolo sonce poldnevno
na vernike sije z nebes;
na turbane pisane sije
in vmes na rdeč kje kak fes.

Na ustnih trepeče jim »Allah!« 
Na vzhod pa jim zrejo oči ...
O, kaka goreča molitev
iz duše globin jim kipi!

Ne moti vas »tujec« edini,
stoječi med vami neznan? ...
Ah, videti hotel sem samo,
kak Allaha moli Slovan.

Po svoje jaz — vi pa po svoje
kot bratje častimo Boga;
molitev je dobra i vaša,
če dobrega vzdih je srca.

Skoz kupolo sonce poldnevno
na brate dol sije na nas ...
Le môlite, skoraj da pošlje
nam Allah naš veliki čas! —

Mujezin

Sarajevo

Za planino pada sonce,
z zlatim ljubi jo poljubom ...
Čuj tam pesem z minareta,
pesem ko iz krajev tujih!

»Velik samo ti si, Allah,
Mohamed tvoj prêrok sveti;
môlit, bratje verni, môlit,
komur mar je sreča večna!«

Veličastno se obrača
mujezin na stolpu vitkem,
s turbanom na glavi rusi,
z vihrajočoj bradoj sivoj.

Na straní se v svet četiri
starčeva mi pesem ori ...
Zdaj obstal je zroč na mesto;
misli starec misli tožne:

»Kje ste, carji Sulejmani?
Kje si, slava, moč nam silna?
Džavri vzeli so nam Bosno ...
A kalif jih gleda mirno!

Ne utegne! — Kdo potem pač
bi Čerkezke bele ljubil,
pušil čibuk, srebal kavo? ...
Da sem jaz car v Ištambulu!«

Na Mohamedskem grobišču

Sarajevo

Kje sem? ... Med gomile sem zášel,
pod sencami vrb in cipres
tod móslemi spavajo sladko ...
Ne, oni so vrhu nebes!

Družice so huris jim divne
velikih in črnih oči,
ki vigred procvita jim večna,
ki večno jim jutro žari.

Po rajskih tam šetajo vrtih,
kjer vrelci srebrni šumé;
baržun jih odeva in svila,
kaménčki jih dragi krasé.

Nesmrtnost pijó iz čaš zlatih,
iz zlatih tam skled jo jedó ...
Vse, vse se izpolni presrečnim,
kar duša želi in oko.

Lep raj si ustvaril, o prêrok!
Z njim pol si osvójil zemljé,
osrečil si ž njim milijone ...
Poznal si — človeško srce.

Srbsko dekle

Novi Sad

V oblačilu belem
plavaš pred menoj,
džerdžan zlat ovija
vrat labodji tvoj.

V čistosti se lesku
bajnem vsa žariš —
vila zračna, živa,
krasna se mi zdiš!

Kar pokleknil tu bi
s prošnjoj pred teboj:
Vila lepa, dobra,
spremljaj život moj!

Na Kale-Mejdanu

Belgrad

Krog mene cvetí, zelení perivój,
v ozadju hrup mestni se čuje;
pred manoj poroke slovesni god svoj
pa Dunav tu s Savoj praznuje!

Tu sanjam ... Čuj, kónj iz daljave peket
vse bliže in bliže prihaja!
Vse bliže ... že trese pod manoj se svet,
topov grom in pušek razsaja!

Vse bliže in bliže ... Že vidim ves roj.
Glej, bliskajo v soncu se meči ...
Rogovi bučeči pa kličejo v boj ...
Vse suče se v pisani gneči.

Tam prapor Madonin visoko vihrá,
križ zlat mu na vrhu iskri se;
tu barjak prerokov nasprot plapola,
srp lunin z osti mu blišči se ...

Tu »Allah!« tam »Kristus!« ... Kateri obeh
priboril pobedo bo zase? ...
Ne boj se! O prešlih le sanjal sem dneh,
zamislil bil v stare se čase.

Tako smo, Evropa, te čuvali mi
pred narodov divjih udari;
tako, ah, potratili mlade smo dni
mi jugoslovanski — barbari.

Pred spomenikom Petofijevim

Pešta

Tu stojiš mi, pesnik,
tukaj sredi parka,
ki te obožava
Mádjar in Madjarka?

Ne! To je le kip tvoj,
lik iz mrtve médi;
ti živiš nesmrtno
ljudstvu v duše sredi!

Pel si o ljubezni,
pel o domovini,
da bi srečni bili
skoro njeni sini.

Zdaj ti lil iz srca
slavčji spev opojni,
a zdaj spev tvoj bil je
spev Tirtéja bojni!

In zaman vzdihôval
nisi po svobodi!
Blagor ti! Tvoj narod
prost je med naródi.

A ko duh tvoj z raja
doli se ozrl bi,
bronasta ti usta
valjda tu odprl bi.

Prêrok ti svaril bi
brate svoje zemlje:
»Sam zgubi svobodo,
kdor jo drugim jemlje!« -

V Gondol

Benetke

Canale Grande! ... Kod vozim se, kod
po ulici tej čaropolni?
Kočije prečudne mi švigajo tod:
Hej, parniki hitri in čolni!

Na ladjici zadi stoji gondolár —
obličje mu vse zagorelo —
po vêsel se taktu nagiblje veslar
stoje slikovito in smelo.

In góndola plava gladkó in lahnó,
mrtvaški podobna je krsti;
ko v bajki palače iz morja rastó
na desni, na levi po vrsti ...

Ah, Riva degli Schiavoni je tu!
Nas tudi, Benetke, častite?
Saj doli v globokem lagune dnu
na hrastih slovenskih stojite ...

Kak tiho, kak tožno ti, morje, ležiš!
O sreči premišljaš li davni?
Žaluješ, ker prstana več ne dobiš
od dožev k poroki preslavni? —

Zdaj Ponte Rialto nad nami se pne
v mogočnem ponosnem obloki;
Lev Markov z obale na nas tam zre,
stoječ ko na straži visoki.

V stran góndola krene. Nad nami visi
most dei sospiri v višini;
stok, vzdihe še čujem tam gor, se mi zdi ...
Naprej! Spomin temni, izgini!

Brez cilja po ulicah morskih okrog
ves dan do večerne že zore;
po oknih, balkonih vzrem krasen mnog
obraz črnolase signore.

Kako naj, kar vidim, na dnevnikov list
z besedami pač vam napišem?
Posodi mi, Tizian, rajši svoj kist,
da mesto ž njim tvoje narišem!

In kaj bi narisal strmečim očem?
Dejstviteljnost ali pravljico?
Vil morskih naslikal bi hiše — ne vem,
zakleto bi morsko kraljico?

In góndola plava ... V dno čudnega sna
za mislijo misel mi tone ...
Kazeč poezijo mi vedno brblja
kraj mene sedé — cicerone.

V baziliki sv. Marka

Benetke

Ne, ne! Kdo pač tukaj bi môlil ...
Ob marmornem stebru slonim,
s krasotoj, bazilika tvojoj
oči naj, srce si pojim!

Zlató, srebró, marmor, dragulji ...
Vse v skladu se bajnem blišči,
vse narodu svetca San-Marka,
Venéciji otca, slavi!

Kdo znal vsa imena bi slavna
stvariteljem slavnih teh slik!
Kdo gor tam na svodu visokem
sestavil je ta mozaík? ...

Ne, ne! Kdo pač tukaj bi môlil!
Tu gledati moreš samó ...
Pač! Vitka signora kraj mene,
glej, čita mi v knjigi lepó!

Berilo pobožno, seveda!
Zamaknjena vanje je vsa ...
Pogledam ... v platnicah rdečih,
oh, Baedeker, tebe ima! -

V Doževi palači

Benetke

Palača dožev, slavni grad,
čarobne ve dvorane!
Pozdravlja nas le votli jek,
posetnike neznane ...

In po dvoranah sem in tja
nas truma se pomiče,
kot da smo prišli, zdi se mi,
častit, kropit — mrliče.

»Kje doži ste mogočni zdaj?« 
Tu nékdo záse pravi;
»»Sijaj, bogastvo, slava — kje?«« 
Popotnik drug dostavi.

A tretji kaže mu z rokój
po slikah sten in svoda:
»Lepota in umetnost pa
živita že, gospôda!«

Brat slovak

Rutka

Piš hladen piše s Tatre ...
Letí pod gôroj vlak,
v kupéju pa vštric mene
sediš ti, brat Slovak.

Kaj zreš tako otožno
skoz okno v gorski kraj?
Nemara kraj domači
ostavljaš baš sedaj.

Otrók s teboj gre dvoje;
na klopi večje spi,
a drugo mati mlada
v naróčaju doji.

Drži z levicoj dete,
z desnicoj robec bel,
vzdihaje nekaj briše
z oči ž njim čas si cel ...

Beseda dá besedo.
V Ameriko, drug moj?!
Za kruhom iz očine
z otroki in ženój?

Za bóga, kaj te moti!
Kako boš tam prebil,
ko nihče ti madjarski
otrók ne bo učil?

Če ktero ti umrje,
kaj, bratec, bo tedaj?
Brez ogrščine, upaš,
pusti jih Peter v raj?

Brez doma, greš po svetu -
utrgan z veje list —;
prav, prav ti je, prijatelj!
Zakaj si — panslavist!

Pod vavelom

Krakov

Pri krsti krsta težka, krasna ...
In venci, glej, na njih ležé,
goré debele voščenice —
po krstah kralji poljski spé.

Med kralji kronanimi tukaj
duhá kralj mnog svoj dom ima:
Mickjévič biva tu, Kosciuško,
muz, bojev kralja slavna dva ...

Tu torej mrtvece velike
pokapljete vse svoje vi!
Imena vseh sem slišal, čital -
le enega med njimi ni!

Tu doli tudi on počiva,
junak, ki davno vam umrl?
Tu tudi spi vaš — duh slovanski?
Tu grob njegov se je zaprl? ...

Na velegradu

Velegrad! ... Klobuk z glavé
pripognite se, kolena!
Zemlje bratske sveta tla,
préjmite poljub Slovena!

Čuj, zvonovi zapojó ...
Slušam jih, čarobne glase;
po valovih teh zvokóv
duh moj plava v daljne čase.

»Bodi svetlo!« reče Bog —
slišim ga, ukaz mogočni —
beli dan poraja se,
žar pošilja nam ga vztočni.

Vidva hodita mi tod,
blagovestnika slovanska!
Gledam, slušam in strmim ...
Epopeja velikanska!

»Bodi noč!« zli duh veli:
Tema najčrnejša pada,
v temi tej pa, v temi tej
Vihingova četa vlada ...

Spet se svita ... Zarja tam
nad obzorjem nova vzhaja.
Vzidi, vzidi, sonce, že,
dan svobode naš brez kraja!

Na Galatskem mostu

Carigrad

Kdo vas pa sezval je na Zlati rog sèm,
vseh narodov pestri poslanci?
Jezikov zastopniki vseh, dober dan!
Ko stari mi zdite se znanci.

Bog živi te, Turek, Čerkes, Arabljan,
pozdravljam te, brate balkanski!
Kaj novega, Grk, Perziján, je pri vas?
Ti tudi tu, sinko ciganski?

Prijatelj Zamorec, kako se imaš?
Kako se, Armenec, godi ti?
A, Jud! No, seveda, brez tebe ni nič ...
Arnavt, kam tako se mudi ti?

Različnih jezikov, noš, bój smo in ver,
pa vendarle vsi smo si bratje!
In vendar edini smo Vsi si vsaj v tem,
da diven zares Carigrad je!

Na hribu Belguru

Nad Škutarijem v M. Aziji

Selàm alejkum, ti
sen mojih dni, noči!
Sedaj te gledam, Carigrad,
z bedečimi očmi.

Nebo s svetloboj vsoj
smehlja se nad teboj;
nemara, da še sámo v čar
zaljubljeno je tvoj.

Kateri tvoj poet,
ves daljni vztočni svet!
pomore mi, da prav povem,
kar čutim v srcu vnet?

Kdo kist mi vodi naj,
da bi naslikal zdaj
to živo bajko pred seboj,
ta čudni vztočni raj?

Zakaj li bas Tatár
zdaj tvoj je gospodar?
O Allah! ti že veš, zakaj ...
Kaj nam, kaj nam to mar!

Na vrtu pred Hagijoj Sofijoj

Carigrad

V platane senci sam sedim.
Po vrtu krog vse pestro-živo ...
Kadim ko Turek naržilé
pa srcem mokko vmes vonjivo.

»Allàh ...!« čuj, klic skrivnostni spet
z visokega tam minareta!
K molitvi vabi mujezin
v tvoj tempelj, o Sofija sveta!

Opaja že me naržilé,
opaja sladka črna kava ...
Na mujezina zrem tjagor ...
A v sanjah glava moja plava ...

»Urá, urá ...!« in grom topov!
Krvav se boj pred manoj bije ...
Poslednji se razvije boj
okoli Hagije Sofije.

Kdo zmaga? ... Kdo bo posihdob
v svetišču tem Bogú se klanjal?
In zvon bo ali mujezin
molitve čas poslej oznanjal?

Haremski roži

Carigrad. Kiat-hané

Pokaj pač v prozorno to gaz
ovijaš si beli obraz?
Saj vemo, da rajša razkrila
obličja bi svojega kras.

Kje vzrasla ti, roža, si, kje?
Kjer gore Gruzinske stojé?
Čigave so sèm presadile
te v haremske vrte roké?

Kdo zreti sme v tvoje oči,
temnejše ko vztočne noči?
Nemara pohotnemu starcu
lepota zdaj tvoja cveti?

In hliniš mu čustva srca,
ki kupil kot lep kos blaga
na stambulskem nočnem te sejmu
za polno je mošnjo zlata? —

Po bosporu

Carigrad

Počasi, počasi, ti ladja!
Naj dalje še gledam ta kraj,
z gradovi posute bregove,
na desni, na levi ta raj!

Grad Číragan, grad Dolmabagče,
kak gledata v morju se, glej!
Ne vesta še mar, da sta lepa
ko vajin tam drug Bejlerbej?

Therápija, oj Böjükdere
in vse ve prelestne vasi
po sencah tam gajev zelenih —
enakih na svetu vam ni!

Utrujen od sončnih poljubov
ti, Bospor, pa ziblješ se v snu;
to čudne pač sanje so, jeli,
ki sanjaš v globokem jih dnu ...

Slonim tu na krovu slušaje
šepet in šum morskih valóv;
zamaknjena duša je moja
v kraljestvo prirodnih čaróv.

Selamlik

Carigrad

»Čok jaša!« kliče ti ljudstvo
zbrano po trgu okrog;
»Čok jaša!« jek se razlega
v Stambul, čez Zlati tja rog ...

Z godbami légije pestre
príhod proslavljajo tvoj;
migni jim! Záte, za vero
rade vse pojdejo v boj.

Himne ti godejo godci,
v džamijo tod se peljaš;
gledam te ... pa se mi vidiš
bivši le — kmet-bogataš.

Lepo si imel posestvo ...
Zdaj si zadolžen povsod,
zdaj gre vse križem pri hiši,
zdaj gre vse rakovo pot.

Polje za poljem napródaj ...
Kajkrat že boben je pel!
Kar ti kdo mogel, to vsak si
sam za dolgove je vzel.

Sužnjiki tvoji slovanski
zdaj so »gospodi« samí;
zemljo zdaj orjejo svojo,
ki jo prej imel si ti ...

Polje za poljem ... Opeka
pada s perelih ti streh,
dež ti premaka skoz strope,
v večnih si stiskah, skrbeh ...

Prinkipo

V Marmarskem morju

Otok zeleni, otok cvetoči,
ti sredi morja majhen si raj!
Pogled od tebe težko se loči,
v srcu ponesem s sáboj te vsaj.

V tvojem zatišju mirno in srečno
htel bi živeti — Robinzon nov;
tod po obali himno bi večno
vsak dan poslušal sinjih valóv ...

Šúmi Maríca ...!

Plovdiv. Džambas-tepé

Šúmi, Maríca, po ravni zeleni,
šumi po raju bolgarskem naprej!
Da jo pozdravljam, to bratovsko zemljo,
glasno povsodi gredoč ji povej!

Šúmi, Maríca! ... O robstvu li pesem
časov minulih otožno šumiš?
Kar jih kdaj narod tvoj solz je pretakal,
reka vseh tistih ti solz mi se zdiš!

Šúmi, Maríca, poslej o svobodi,
pesem veselo, zanosno le poj!
Doba verig se in spon ne povrne,
nikdar več sužnik Bolgar ne bo tvoj!

V Kázanski soteski

Dolnji Dunav

Hudó ti, kaj ne je, moj Dunav ponosni
po sóteski tesni preriti se tod?
Ob desni, ob levi te skalnate gôre
trdó odkazujejo vsednjo ti pot.

Po ogrskih širnih ravninah svobodnih -
kako vse drugače onód pač je prej!
Svobôdno razširjaš se tam, kakor hočeš;
kdo upa tam sitnih ti staviti mej?

A tod po Kazánu! ... Gnev tvoj jaz razumem.
razumem bol tvojo in čutim s teboj.
Veš, umu in srcu trinogi nam tudi
odmerjajo cesto pretesni tir svoj ...

Iz pesmarice neznanega siromaka

Pokaj ...?

Pokaj pa prišel si na svet,
ti siromakov ótrok jadni?
Na svet brezčutni, trdi ta,
na svet sebični ta in hladni.

Zlorabil svet bo tvojo dlan,
moči zlorabil bode tvoje;
in glavo tvojo in mladost
zlorabil svet bo v s vrhe svoje.

Ne veš še, črvič nežni moj,
da, kdor z bogastvom ne prvači,
verige robstva žive dni
on skoz življenje svoje vlači.

Delavčeva hči

Lepa sem, pravijo — »lepa ko roža«!
Pesem to sladko mi moški pojó;
dan na dan slišim jo, kjer se prikažem.
Naj jim verjamem, da res je tako?

Kaj pa ti praviš, zrcalo? Ne lažeš?
Lep je li bledi moj tale obraz?
Lepa ta usta, k poljubu vabeča?
Lepših nobena res nima že las?

Lepe li takšne oči so velike,
črne ko temna brezmesečna noč?
Takšne ko moje — do moškega srca
res, da čaróvno imajo naj moč?

Lepa? ... Nemara bo nekaj resnice!
O, ko moj oče bi bil bogatin,
ženini snúbili bi me bogati,
bila lastnica bi krasnih graščin ...

Delavec oče moj, delavka mati!
Z delom kruh služim svoj sama si jaz ...
O Rojenice! Zakaj pač mi v zíbel
dote nasule ve niste svoj čas?

Dote?! — Oh, saj jo tu nosim na licih!
Prêveč, še prêveč za revno deklè ...
Revi lepota opasna je dota;
sama bojim se, da bo mi v gorjé ...

Temni nauki pojasnjeni

»Mladina preljuba, ti zlati up naš,
pripravljaj se resno za zrele dni svoje!
S krepostmi srce si, značaj okrašuj,
z modrostjo si, z znanjem glavó napolnjuj!
In — srečno življenje bo tvoje ...«

Prekrasno, prekrasno! A kaj da, možje,
odkrito bojite se vi govoriti?
Denar je najbolj spoštovana krepost
in znanost najboljša, navišja modrost:
umeti bogastvo množiti.

Božična pesem siromakova

V palači svetli nisi rojen bil,
zaplakal prvič si v pastirski koči;
in v zlato zibel položila ni
te mati tvoja revna v hladni noči.

Od Betlehema je trpljenja pot
do Golgate se vila tvoja kruta,
uboštva, borbe, mučeništva pot
z bodečim trnjem, kamenjem posuta.

Bil siromak si žive svoje dni!
Tovariš naš zato si na vse čase ...
A, ki živé od žuljev naših rok,
imeli bi te radi vsega záse.

Imeli radi bi, da ti igó,
v katero vklepajo nas siromake,
bi blagoslavljal jim, pomagal jim
goniti nas na truda polne tlake ...

Ne! Ti si naš — mi bratje tvoji vsi,
kar nas zatirancev po svetu tava,
kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet,
kar hira nas in strada in zmrzava.

Le kdor občutil sam je kdaj gorjé,
trpin mu, brat njegov, v srce se smili;
in v kočah, ne v palačah še vsekdàr
človekoljubi so se porodili.

Pomladna oda somrakova

In kamor obrneš pogled,
pri cvetu nasmiha se cvet;
dolina in hrib zelenita —
o lepi, o lepi ti Svet!

In v vsakem se grmu sedaj
opevata vesna in maj,
vsa uka priroda na svatbi,
prečarana zemlja je v raj ...

In kamor obrnem oči,
svet tuj le pred manoj leži;
ni, kar ga stopinja pokrije,
ni toliko mojega ni.

Dva pogreba

To so včeraj zvonili, zvonili!
In pomikal se dolg je sprevod;
»Miserere« prepevali krasno
s svečeniki so pevci vso pot.

In pogreznili krsto so drago
z vsemi venci do groba globin;
in zapeli so spet in zvonili —
pokopán je bil mož bogatin.

Tudi danes zvonijo — pa manje,
in pogrebcem se skoraj mudi;
z nepobarvanoj krstoj, brez vencev,
četvoríca tja k jami hiti.

Vse je tiho. Mrliča pa spremlja
le vdova in dvoje otrók ...
Pokopali ubogo so paro ...
Nič ni petja... ihtenje in jok.

Večerna molitev siromakova

Beračev Bog in bogatinov!
Ti veš, kako se mi godi.
Olajšaj mi življenja breme!
Pretežke me teró skrbi.

Ah, prva skrb in misel prva —
to kruh je, ko se prebudim;
in skrb poslednja — kruh vsakdanji,
ko zvéčer truden ves zaspim.

In ko ubijam se pri delu,
ko kaplja vroč mi s čela znoj,
na ženo mislim, na otroke,
na grenki njihov kruh in svoj.

In kaj — skrbi me — če prezgodaj
mi obnemorejo roké?
Kaj s svojci ljubimi počel bi?
Glad pride v hišo, smrt? — Gorjé!

No jaz ne molim le sa sebe —
o Bog! sebičnik nisem tak —
za siromake vse te prosim,
trpin se smili meni vsak.

Glej, tamle vštric moj sosed mladi
prekrasno ima hišo — grad!
Zlatá podédoval je kupe,
zlatá priženil celo kad.

In noč in dan zdaj premišljuje,
kako zapravil bi denar,
kako užival bi bogastvo ...
Ni li on tudi revež mar?

Poglej, o Bog, še tam soseda,
kaj v sreči svoji on trpi!
Olajšaj mu bogastva breme,
olajšaj tudi mu skrbi!

Balade, legende, romance

Grešnik

Noč. V koči samotni nad Gangoj
skrivnostno še bakla gori.
Na podu sedijo menihi;
sam Buddha med njimi stoji.

Napol razsvetljeni obrazi
zamišljeno gledajo v tla.
Vse tiho ... Možje so ti, misliš,
iz onega prišli sveta.

»No, bratje« - pretrga molk Buddha -
»kdo ve še med vami kak greh?
Zdaj vprašam vas vtretjič in zadnjič ...
Spovedali vsi ste se vseh?

Gorjé mu, kdor madež prikril bi,
zamolčal na vesti bi kaj!
Nikoli se ne bi posvetil,
ne vnišel v nirvâne bi raj. -

Nobeden se več ne oglasi?
Obred že je sveti končan? ...« 
Še eden! ... Učenec Ambattha
pred Buddho tja stopi skesan:

»Grešil sem, prevzvišeni mojster!
Grešil sem hudó, prehudó;
kako naj odkrijem ti krivdo?
V dnu duše me peče zelo ...«

» »Ne boj se! Kaj bil bi pač storil?
Zavedla te vroča je kri?
Pogledal - kaj ne? - pregloboko
mladenki si kaki v oči? -««

»Jaz mislil sem, o prečastiti!
Sam mislil sem, s svojoj glavój!
Življenja uganko sam htel je
pronikniti smelo duh moj.

Vsemira uzroka in svrhi
prodreti sem skušal do dna;
premišljal rad sam sem, pogosto,
razvoj in postanek sveta.

Resnici pogledati v lice
sem s svojimi žêlel očmi,
iskati z razumom je svojim
od mladih hrepênel sem dni.

In misli poletu nikoli
ograj jaz ne stavim ne mej ...
Po veri brahmanov to greh je,
kar delal, žal, jaz sem doslej.

Kar v Vedah je pisano svetih,
to misliti človek le sme!
Ne globlje, ne više, ne dalje ...
Kdor misli drugače - gorjé!«

Le redko smejal se je Buddha,
sedaj nasmehlja se sladkó,
začudeno gleda učenca,
smehljaje mu pravi tako:

»Čemu pač nam vsakemu svojo
bog Brahma bi glavo bil dal?
Čemu bi nam duha luč sveto
tam z lučjo bil svojoj prižgal?!

Čemu imaš nogi? - da hodiš!
Za delo ti dvoje je rok:
Z razumom pa v glavi ti misliš ...
A misliti zna le še bog!

Čim bolj ti sam misliš svobodno,
tem bolj si podoben - bogú,
tem bolj približuješ se Brahmi ...
Le misli zato brez strahu!

Le misli, Ambattha preljubi!
Le dalje ves svet premišljuj!
Da misliti greh bi bil morda -
brahmanom tegà ne verúj!«