Lisičji nasvet
| Lisičji nasvet Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Nekoč je živel fantek. Bil je majhen, slaboten in tako bled, da je bila njegova mama resno zaskrbljena zanj. Kar naprej je moral goltati razne vitaminske tablete in kapljice in sirupe in vsak dan je moral jesti špinačo, peso, korenje in pražena jetrca. Mama mu je kar naprej prigovarjala:
»Jej, sin moj, jej, da boš velik in močan.«
In fantek je jedel in jedel – in kar nenadoma je začel rasti. Njegova mama sprva tega niti ni opazila, ko pa je nekega dne vstal od mize, je videla, da je že večji od nje.
Sprva se je tega silno razveselila, a ko je fant rasel iz dneva v dan, tako da je segal že do stropa in se je moral pošteno pripogniti, če je hotel skozi vrata, jo je to začelo skrbeti. Odtlej mu je prigovarjala:
»Nikar toliko ne jej, sin moj, da ne boš preveč zrasel!«
Ampak fant je bil kar naprej lačen. Spati je moral na hodniku, ker nobena soba ni bila zadosti dolga zanj, in mama se je prijemala za glavo, ko je videla, koliko mladenič sne. Nazadnje je rekla:
»Sin moj, hudo mi je zaradi tebe, a ne morem drugače. Prevelik si za naše stanovanje in premalo denarja je pri hiši, da bi te vsak dan do sitega nahranili. Kaj češ – moral boš po svetu.«
Fant se je lepo poslovil od mame in odšel. Hodil je po cesti. Ljudje so se ustavljali, strmeli in klicali drug drugemu:
»Si videl velikana? Glejte velikana, ljudje! Ojoj, velikan!«
Fantu je postalo nerodno in je zavil v prvo prodajalno, da bi se skril pred radovednimi očmi. A to je bila po naključju ravno prodajalna s steklom in porcelanom. S stropa so visele lesketajoče se steklene svetilke, na ogledalnih policah so stali kozarci, vaze, skodelice, kipci ... In ko je velikan stopil v prodajalno, se je zadel v strop, v police in v prodajalca hkrati – vse je zgrmelo po tleh med neznanskim hruščem, cingljanjem in vreščanjem prestrašenega prodajalca.
Velikan se je ves prestrašen spet zrinil na prosto. Zunaj ga je že čakala množica ljudi, zijali so vanj, kazali nanj s prstom in prav nevljudno kričali:
»Glejte velikana, glejte velikana! Huuu, kako je veeelik!«
Zdaj se je velikan spustil v beg. Ljudje so jo ucvrli za njim, pa je bil hitrejši, tekel je in tekel in se ustavil šele čez tri dni visoko v gorah, sredi temnih gozdov. Mislil je, da bo imel vsaj tukaj mir. Pa ni bilo tako. Kmalu so ga odkrili hribolazci in izletniki – in spet se je začela stara pesem:
»Poglejte, velikan! Pravi velikan!«
Velikan se je poskušal skriti in se potuhniti, pa so ga povsod spazili in zijali vanj.
Nekoč ga je opazila modra lisica, ravno ko se je hotel skriti za skalo in počakati, da bi skupina izletnikov odšla. Bil je še posebno slabe volje, saj so ga kar naprej fotografirali in vpili nanj:
»Nasmehni se, velikan! Malo na levo! Glej tička!«
Nazadnje so se le naveličali in velikan si je globoko oddahnil.
Lisica je stopila k njemu. Tako je rekla modra lisica:
»Težave, kaj, mali?«
Velikan se je bridko nasmehnil:
»Ne posmehuj se mi, lisica! Če bi ti vedela ...«
»Če bi vedela kaj?« se je zasmejala lisica. »Morda pa nekaj le vem. Zmeraj si na tesnem, večkrat lačen kot sit, nikjer ne najdeš prijatelja, vse pomendraš ... To je tisto, kajne?«
Velikan je v odgovor samo zavzdihnil.
»Zdaj me pa dobro poslušaj, mali,« je važno rekla lisica.
»Nehaj me no zafrkavati,« se je ujezil velikan. »Le kako moreš reči velikanu ›mali‹? Saj sem večji kot tole drevo!« »Prava reč,« je rekla modra lisica. »Vse se da urediti.«
»Kako neki?« je spet vzdihnil velikan. »Na vsem svetu ni zdravila, ki bi me zmanjšalo.«
»Pa je,« je rekla lisica. »Dobro me poslušaj. Edino, kar ti preostane, je, da se – poročiš.«
»Kaj, poročim naj se? Kar tako na lepem?«
»Kar tako na lepem,« je pritrdila lisica. »In le brž se odloči. Ko boš oženjen, bo tvojih težav konec, zapomni si!«
Pa je res tako naneslo, da je velikan povprašal neko dekle, če bi ga hotela za moža – in ona je pritrdila. Zmenila sta se, da se poročita prej ko mogoče.
»Ali te res ne moti moja velikost?« je pred poroko še enkrat pobaral velikan svojo nevesto, ona pa mu je zatrdila:
»Nikakor ne, dragi. Vse življenje sem si želela velikega. Le kar brž se poročiva!«
In tako sta se poročila.
Prve dni je bila mlada žena na vso moč prijazna in je kar naprej hotela sedeti svojemu možu na rami ali v naročju. Čez nekaj mesecev pa je začela postajati nekam nejevoljna, otožna in čemerna. Začela se je spotikati ob svojega moža, četudi je bila toliko manjša od njega.
»Kakor se obrneš, zmeraj kaj potareš,« mu je očitala. »In toliko prostora zavzameš, to je grozno. Pojdi no malo vase, neroda!«
Ko je velikan to slišal, ga je hudo prizadelo – in res je šel vase, se pravi, da se je malce skrčil vsakokrat, ko je kaj prevrnil ali razbil.
Drugič spet mu je ženka vrgla pod nos:
»Ne maram več hoditi po cesti s teboj. Ljudje se kar naprej ozirajo, to mi je nadležno.«
Velikan je povesil glavo in spet je šel vase ... In tako se je začel po malem krčiti in manjšati, pa tega še sam ni opazil.
Njegova žena pa je opazila razliko in se zelo razveselila. Uganila je, da je to njena zasluga, in se je odtlej še bolj trudila, da je velikana zmerjala in mu očitala, da stori vse narobe, da se noče potruditi in iti dovolj vase, ker je pač nima nič več rad.
Velikan pa se je pod ploho očitkov manjšal iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. In glej, na vsem lepem se je zavedel, da ni prav nič večji od drugih ljudi.
A ženi je njena navada prešla v meso in kri. Ven in ven ga je zmerjala in ga devala v nič, nekdanji velikan pa se je zdaj že tako skrčil, da je bil skoraj manjši od nje, potem je postajal še manjši in še manjši ... dokler ni žena nekega dne spoznala, da je pravzaprav poročena z možičkom.
Po dolgih letih je možiček spet obiskal gozdove, v katerih je svoje čase prebival, in tedaj je srečal tudi svojo znanko, modro lisico. Takoj jo je spoznal, lisica pa njega šele takrat, ko jo je pozdravil in se začel pogovarjati z njo.
»In kako se zdaj počutiš?« ga je vprašala lisica.
O tem, kaj ji je odgovoril, pa pravljica molči.