Lisica, volk in jež
| Lisica, volk in jež Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Lisica sreča volka in ga nagovori: «Stric moj, kaj se držite tako žalostno?« «Kaj me vprašaš?« odvrne klaverno volk, «saj mi ne moreš pomagati, jaz vem za pečenko pa do nje ne morem!« Gresta, ter prideta pred debelo dupljasto drevo v katero se je bil zatekel kozel. — Lisica potrka po skorji in zazove: «Kdo je notri hodi ven!« Kozel pa ne gre, ampak se odreže: «Jaz sem jarec kozoderec vsega sela poglavar, roge imam, kakor vol razkosam te, ko repo vržem te da jekneš.« Oba se grožnje zbojita in od lazita. Naletita pa na ježa, ki njiju vpraša od kod tako hitro prideta. «0j jaz sem počasen pa si predrznem prej pečenko izvleči ko vidva!« Gredo vsi pred drevo in jež pokliče: «Kdo je notri pridi ven!« Kozel odgovarja: «Jaz sem jarec itd.» ter ne gre iz skrivališča. Jež se pa vrže v klopko, pa se zataklja v dupljo. Kozel se tega preplaši in jo vdere ven kjer sta ga volk in lisica začapnola in ga nesla v stran. — Ko jež prihiti, sta onadva že pohrustala kozla in volk zasmehljivo pokaže ježu črevesa, ki so njima bila ostala rekši: »Tisto je njegov delež.« — Jež vidi, da sam proti takim hrustom ne opravi ničesar. Reče tedaj, da morata pred sodnika, ki bi jima dognal pravdo. Jež je znal, kje je lovec nastavil past in zapelje drugi dan zgodaj volka tje. Past pa je bila s peskom posuta in nevidljiva. Jež kaže volku: «Glej tukaj notri spi sodeč,» ter rahlo s tačico po pesku pogladi govoreč: «Vstanite vstanite gospod sodeč!« — pa nič. Ko še malo čakata, je volku predolgo trajalo; reče torej ježu: «Čaj grem ti jaz tvojega sodca budit!« reče, in vdari s taco po nastavljeni pasti, ki se sproži in ga za taco vjame. Hudo je stokal volk — pa zastonj! Stran grede se mu jež nasmeje in reče: «Pomni kako boš drugikrati gospodo budil!«