Lisica - babica
| Lisica - babica Josip Brinar |
| |||||||||||||||
8. Lisica — babica
Vzbudivši se zarana, sta občutila volk in lisica silno praznino v svojih želodcih. Zvitorepka dvigne lene kosti svojega telesa ter pravi: »Striček, ali greva danes zopet skupaj po plen na vas? Sinoči sem jo sicer presneto iz-kupila, pa naj si bo, spremila te bom tudi danes: jaz bom stražila, a ti boš odnašal, kar se bo dalo iztakniti." In šla sta skupno na kradež. V vasi je bilo vse tiho in prazno: moški in ženske so bili odšli na senožet, otroci pa so bili v grahu: »Hm, striček, zdaj sva vendar brez skrbi: kakor da so vso vas z brezovo metlo ometli, tako je vse prazno in izmrlo! Zdaj pač smeva početi, kar nama je ljubo in drago." In Zvitorepka se jc splazila na parno ter zadavila dve kuri: ko je donesla svoj plen, je dejala volku: ..Zdaj pa pojdi ti, striček, — tebi pride vrsta! Jaz pa te počakam tu-le na straži, oprezujoč na vse strani!" Volk jo je ubral naravnost v vas; dospevši na sred vasi, je začul lajanje; ljudje so bili namreč zaprli psa v hišo. lakotnik jo je preplašen ulil tja proti koncu vasi ter se skrit za samotno klet Ko pa je videl, da ga nihče ne preganja in da mu tudi lisica ne daje nikakega svarilnega znamenja, je vlomil v klet ter pofulil piskrc masla, ki je stal na polici. Nato sta se odpravila volk in lisica s svojim plenom domov. Za večerjo sta si priredila nalovljene kuretine, in ko sta se najedla do sitega, sta legla spat. Lisici pa se jc zljubilo po noči masla; potihoma je torej vstala in se splazila k piskrcu. Ali prav tedaj se je volk prebudil ter se godrnjaje prevalil na drugo plat. Lisica jc švignila od piskrca ter naglo zopet legla. Volku pa se je takoj zazdelo, kaj da je; vstal jc torej, vzel piskrc z maslom ter ga nesel v vežo, kjer ga je postavil na visoko polico da bi lisici ne bilo mogoče do njega. „Kako bi jo splela," je premišljala zdaj lisica, »da bi prekanila volka ter mu polizala maslo." Drugo jutro se je volk odpravil v log po drv, da bi bilo s čim zakuriti mrzlo peč. Ta prilika se je zdela Zvitorepki prav kakor nalašč, da si nekoliko posladka svoje hripavo grlo. Poiskala s: je lestvico, pristavila jo k steni in zlezla na polico, kamor je bil volk shranil svoj sladki plen. Že se je hotela lotiti masla, toda hipoma se je zmislila volka. Strah jo je prešinil, kaj bo, ako se vrne zvečer domov ter najde piskrc prazen. Premagala se jc torej, pogoltnila sline ter legla za peč. Volk se je vrnil prav pozno zvečer domov; poselil jc bil Pohlastavko, a pred Volkostečino so ga spazili psi ter ga pojali po goščavi. Prišedši domov, je tožil, da je silno utrujen; zleknil se je torej na ležišče, poprej pa se je še prepričal, ali ni morda maslo načeto. Po noči potrka Zvitorepka, ležeča pri oknu, z repom ob steno ter zakliče z izpremenjenim glasom: »Mamica babica, vstani hitro ter hiti k nam!" -Kdo je zunaj?" zagodrnja volk, „kaj je tako silnega?" »Ob, striček moj dragi, moj prijatelj kunec me zove h krstu." »No pa pojdi; toda glej, da sc do svita vrneš!" „Če pojde vse po sreči, vrnem se takoj!" Lisica je odprla in zaloputnila vrata, poružila z za¬pahom, a nato je ostala v veži. Ko je bilo vse utihnilo in je volk vnovič jel smrčati, je smuknila po lestvico, po njej pa na polico k piskrcu in ..mlask! mlask!" po maslu, ^e le ko je zora zasvetila skoz špranjo, se je vrnila v izbo. A volk jo je vprašal: »No kuma. kaj je Bog dal dobrega?« „Ej, prvenček je, dragi striček, prvenček!" Drugio noč je bila lisica prav tisto zvijačo ponovila: nalizala se je masla, poružila z zapahom in nato sc ja¬vila volku. V kuma, kaj pa je danes Bog poslal? K;, sredinček je, dragi striček, sredinček!" Tudi tretjo noč je lisica tako zvodila volka ter mu zatrjevala na njegovo vprašanje: »Postružek je, striček moj, postružek!" Nekaj dnij pozneje pravi volk lisici: ,,Čas bi že bil, kuma, da napraviva veliko botrino, kakor sva se bila do¬menila. Treba bo pripraviti mesa, a zabele nama itak ne manjka; saj imava menda še poln piskrc?" »Seveda za meso se je treba pobrigati: maslo si pa itak sam shranil in s te visoke police ti ga gotovo nihče ne ukrade!" Odpravila sta se na lov, a to pot vsak na svojo roko. Volk je prinesel zatrepano jagnje ter privlekel za uhlje tolstega pujska, lisica pa je na nosila pišek in piščancev. Vse je že bilo pripravljeno za pirovanje, le z maslom je še bilo treba zabeliti: kdo bi tudi o velikem prazniku jedel rodo in nezabeljeno! »Striček," pravi lisica, „pojdi no in prinesi masla!" »Precej, precej, kumica, hitro ti ga prinesem!« odvrne volk, hiti v vežo ter se vzpne na polico. Toda ko vzame piskrc v roke, vidi, da jc prazen a o maslu ne sluha, ne duha! Volka to silno razpali; razjarjen zakriči: »Kuma, kje je maslo? . . Kdo ga je snedel? . . Kuma, ti si ga polizala!" »Kaj robantaš, striček? . . Jaz masla še videla nisem, tem manj. da bi ga bila povohala! . . Saj si vendar sam postavil piskrc na visoko polico; to pa tudi veš, da jaz ne dosežem tako visoko. Najbrž, da si ga sam polizal, a zdaj bi rad krivdo zvalil na mene!" „Tako - če ga nisi ti, kdo ga jc pa pomlaskal?" »Saj sem že dejala: gotovo ti sam! . . Le lepo tiho bodi — mene ne ukaniš!" Volk se jame rotiti, da on ni masla niti povohal, niti se dotaknil piskrca. »Nehaj že vendar Šcntovati! Mene že ušesa bole!" pravi lisica. »Kmalu bova videla, kdo je kriv! Kdor je maslo pojedel, temu se bo tudi raztopilo. Treba je le, da peč prav dobro zakuriva, midva pa leževa zbočki na toplo. Kmalu se izkaže resnica! Samo prazni piskrc mi še daj poprej, da ga spravim!" Volk ji je dal piskrc, a ona ga je skrivoma ostrgala s šapico. Nato sta legla k peči. Lakotniku je toplota prav ugajala in kmalu je zadremal in zahrkal. Zvitorepka pa je jela gladiti spečega volka z omasljcno tačico, da je bil kmalu po trebuhu ves masten. „Kaj pa delaš, kuma. hm?" je vprašal volk, ko ga je predramilo drganje »Kaj delam, praviš? . . Tebe gledam, kako se ti maslo cedi iz trebuha. I.e potiplji sc po lakotnicah, ves si že masten! Ali nisem rekla, da se izkaže resnica? Kako bi se neki maslo cedilo iz tebe, če bi ga ti ne bil polizal? In svojo krivdo bi bil še rad zvalil na mene! Ti zviti tat ti, kako se je delal nedolžnega! Naposled je pa vendar zmagala resnica in pravica!" Volk se je potipal po lakotnicah in kolkih: ko ju pa videl, da je res masten, ga je bilo sram: podhuljeno je pogledal po sebi ter molčal.
INAČICA:
• Andreja Peklar; Mojca Pokrajculja,
Pripoved govori o Mojci Pokrajculji, ki med pometanjem hiške najde krajcar in si zanj kupi piskrček. V njem ponudi zavetje veliko živalim, saj je zunaj zelo mraz in brije burja. Preden pa živali spusti v piskrček, ji morajo te zagotoviti, da znajo delati nekaj koristnega. Lisica je šivilja, volk mesar, medved čevljar, zajček je krojač in jelen drvar. Zjutraj Mojca pošlje živali na delo, ona pa ostane doma. Volk je poskrbel za večerjo. Med, ki ga je prinesel je Mojca shranila v piskrček. Sredi noči pa je lisica hlinila, da jo boli trebuh. Mojca ji je svetovala naj gre v kuhinjo in si skuha čaj. Namesto, da bi si lisica skuhala čaj je polizala ves med. Zjutraj je v kuhinji nastal prepir, saj meda ni bilo več. Da bi ugotovili kdo ga je polizal so se živali polegle pred hišo na sonce in tistemu, ki bo med prilezel iz ust nazaj, bo tat. Lisička je takoj, ko ji je med prilezel iz ust, z njim namazala zajčka. Ko se je zbudila je videla kako ostale živali lovijo nedolžnega zajčka. Ta si je med begom polomil sprednje tačke in od takrat naprej imajo vsi zajčki prednje noge krajše od zadnjih.