Lisica in kokot
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


3. Lisica in kokot

Nad dobravo se je razprostiral somrak; polje in gozd sta sni vala v trdnem spanju; niti jutranja sapa se še ni po¬igravala z odrevenelimi lističi; mir božji jc zazibava! vse na okrog v okrepčalni sen. Polagoma pa se je jelo svetliti na vzhodu; jutranja zarja je pozlatila obzorje, in veselega srca so jelc živali po gozdu mencati krmežljave oči in se vzdigati z mehkega loža. Oprezno poslušaje, je stala lisica ob gozdnem parobku. Z ušesi strigoč, je ostrezala na vse strani, če ji morebiti ne preti kakšna nevarnost Previdno je stopala med grmičevjem, tu pa um postala in strigla z ušesi. Grobna tišina je vladala na okrog; še bilka se ni zganila. To je bilo oprezni preklicanki prav po godu; brezskrbno je ubrala pot naravnost prek pustopoljine, zakaj tod je bilo najbliže do znanega ji kokošinjaka. V plotu, ki je opletal vaškega sodje dvorišče, je Zvitorepka že zdavna opazila vrzel: skoz to odprtino se je torej brzo prekomatala, cedč sline po zaželjenem zajutrku. Pa danes pretkani rjavki ni bila sreča mila. Ponosni klicar na dvorišču, stari kokot (irebenjak, je še spal v družbi svojih putk in jarčtc visoko gori na kuropčtniku, kamor se ni prišlo tako zlahkoma. »Ali ni škoda, da bi pustila tečen zajutrk, ki mi je tako blizu pod nosom?« je godrnjala lisica, pogledujoč po¬željivo nakvišku. Toda Zvitorepka ni vrgla tako brzo puške v koruzo. Češ, saj se ta šmentani Grebenjak vendar ne bo večno šopiril na visokih gredeh. Potihoma jo je pomuzala za obplotno bezgovje ter je porezala iz zasede. Toda navzlic njeni previdnosti je ven¬darle suhotno listju zašumljalo ter vzbudilo Grebenjakovo ženo, našešurjeno Kokodajsko, iz jutranjega spanja. Mravljinci so zagomezeli prestrašeni kvočki po hrbtu; trepetaje je našopirila gosto perje, zaplahutala s perotnicami ter zahrketala, globoko vzdihnivši: .."Eh strah in groza me je, Grebenjak moj ljubi! Cuješ li, dragec moj, kar zona me obletava! Oh, brani me, mili moj Grebenjak!" »Kaj pa je?« zagodrnja kokot; „čemu se treseš kakor šiba na vodi? Saj sva vendar za varnim plotom, in vrh tega še čujeta skrbna psa pod kuropetnikom. Kaj bi te torej bilo strah! Le prosi rajši Boga, da nama da vedno tako varnega zavetja, v kakoršnem sva tu-le. Pa Bog si ga vedi, kaj naju še hudega čaka, draga Kokodajska; meni se je pravkar sanjalo, da sem nosil krvavordečo zavratnico; to pomeni žalost in tugo.« »Sveti križ, ti nama pomagaj!" zajaska mati Koko¬dajska; „tam-le v bezgovju je zopet nekaj zašumljalo in sc zganilo! „To so le prazni strahovi!" tolaži Grebenjak drgetajočo puto; „ch, kako brž je pri vas ženskah ogenj v strehi! Le poslušaj ti mene; kar sem danes videl v sanjah, tega se nama še ni nadejati precej zdaj; zakaj sanje se nikdar poprej ne uresničijo, kakor Črez sedem celih let.« »Bog te usliši!" odvrne starka Kokodajska. „Da bi le ti ne zabredel v kako nesrečo: kdo nas naj reve potem vodi in nam svetuje? Zgodilo bi se nam tokor našemu revšetu, drobnemu Petrčku! Kar noč ga je vzela, ker ni imel skrbnega očeta, ki bi ga bil vodil in varoval." Tako sta se pogovarjala kokot in njegova puta, a Zvitorepka je ujela sleherno besedo v svoja tanka ušesa. Naposled pa ji je jelo presedati to neslano govoričenje: izkobacala se je torej počasi, zlezla iz bezgovja, se jela pre¬tegovati, zehati in si mencati oči, prav kakor bi se bila ravno vzbudila iz trdnega spanja. Grebenjak in njegova žena sta kar onemela, strmec v cnomer tja v nepoklicanega gosta; lisica pa je stopala kakor v polsnu prek dvorišča, in vzdignivši zaspano glavo, se je delala, kakor da je še le zdaj zapazila kokota. Potajavka se je šumno zdrznila, kakor da jo je pogled na gredi osupnil, ter je dejala, sladko hinavski namežikujoč: »Kdo neki sedi tam-le gori? Povej mi, prijatelj, si li to ti, Kokodakar, čigar prekrasno petje slovi v deveto deželo in komur se čudi vse, kar leze in gre. Nisi li ti tisti pevec, ki zre celo skrivnosti dnij bo¬dočih in o katerem gre sloves, da mu je Bog dal ne le prekrasno petje, marveč tudi dar prerokovanja?" »Meni je ime Grebenjak," odvrne kokot, »a slavni Kokodakar je bil moj oče, ki pa že dokaj časa ne prepeva več med nami; minilo je že dobro leto, kar je izdihnil". „Oh žalosti in nesreče!« vzdihne Zvitorepka vsa po¬trta. »Torej Kokodakar je mrtev, tisti Kokodakar, ki je bil najboljši prijatelj mojemu rajneemu očetu! In kako prisrčno je tudi Kokodakar ljubil očeta mojega! Oh nikdar se ni tako visoko usedal kakor ti; žc od daleč je po¬zdravljal prišlcca želeč mu dober dan in trepljajoč ga pri¬jazno s svojimi mehkimi kreljutmi; kako lično je povzdi¬goval zdaj to, zdaj drugo nožico, kako nežno je zamežikoval, kadar je zakikirikal svojo zmagoslavno pesem v mlado jutro; kakor je znal Kokodakar, tako čista in zmagovita pesem še ni zazvenela dosihdob iz nobenega petelino¬vega grla." »Saj je tudi mene naučil moj rajnki oče dokaj lepih napevov!" se je pohvalil Grebenjak, zaplalutal krepko s perotnicami ter zfetel na tla; tu sc je oblastno razkoračil, iztegnil svoj košati vrat, zamežal in — — Zvitorepka je zgrabila puhlega pohvaleta, predno je zazvenel prvi glas iz njegovega grla. S plenom v gobcu sc je nagloma zmuznila skoz vrzel, kjer sc je bila poprej prikradla na dvorišče, ter je odskakljala po pustopoljini proti temnemu gozdu. Med potoma pa se je prestrašeni kokot zavedel, da mu gre zdaj za kožo; mislil je in mislil, in res naposled mu je šinila prava misel v glavo. Ponižno je izpregovoril, kakor da se je že vdal v grenko svojo usodo: »Ves kaj, modra lisica ti, Lepo zahvali zdaj Boga Za tak kos dobrega mesa!" Lisica, vesela svojega mastnega plena, je ubogala kokota in vzdignila tačice, da bi zahvalila Boga za tako okusen zajutrk. Jedva pa je odprla usta, ji je smuknil kokot izpod zobov in sfrfral na bližnjo brezo. Osupla je zijala Zvitorepka za njim; da bi tak-le telebast kokot zvodil za nos njo, ki je s svojimi zvijačami kos največjim prekanjencem to ji ni hotelo v glavo. Grebenjak pa jo je zasmehoval z breze: »Kaj ne, slabo se ti je obnesla tvoja nakana, lisica tatica. Boš ti mene davila, izpodmuljenka ti! . . . Sicer pa se le tolaži; tako težkega bremena, kakor sem jaz, bi itak sama ne mogla prinesti do doma. Pojdi torej klicat svojih lakotnih sinov, da ti pomorejo. Če se vrneš kmalu, te morebiti še počakam, ako mi ne bo predolg čas!" Zvitorepka pa je jezna odvrnila: „Le čakaj, boš še prišel k meni v vas, boš!" Lisica krog je skakala, Z debelim repom mahala, Da brezico bi sekala. Med tem pa sta pribevskala sem z dvorišča Čujež in Pazi. »Na svidenje, Grebenjak, na svidenje!" je še zaklicala Zvitorepka, stisnila rep med noge, pa jo odkurila v goščavo.