Lisica in njene mlade

Lisica in njene mlade

Ljudska pravljica

Spisano:	Jure Repovž
Viri:	Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pod skalnatim čelom blizu Nadiže je živela lisica, ki je imela mlade. Vsak dan je šla iz brloga in jo mah­nila proti Sarženti ali Petjagu, da bi staknila kaj je­sti. Nosila je domov kokoši, polhe, ptice, zato so nje­ne mlade lepo rasle. Pod noč so hodile pit k Nadiži, se skupaj igrale, in se valjale po travi: zvečer pa so imele šolo in mati lisica jih je učila, kako se lovijo kokoši, kako je treba biti pameten in da se ne smejo v življenju ničesar bati. Nekega dne, ko so bile mlade že odraščene, jih je mati poklicala k sebi in jim dejala:

- Zdaj ste zrasle in za vse ni več prostora v tej luknji. Pojdite z mano!

Vse skupaj so se napotile gor po Štrunjaku, so šle po Brezeh, po Ronku in še naprej gor, dokler ni­ so prišle prav na vrh Sv. Kocijana. Tam so se odpo­čile in potem jim je mati lisica dejala:

- Vstanite in se razglejte naokrog: vse, do ko­der vidite, je vaše. To je vaš svet, kjer boste od zdaj naprej tekale in lovile in vse kokoši, ki jih boste uje­le v teh vaseh, in vsi polhi, ki živijo po tehle hostah, bojo vaši.

Mlade so se razgledovale okrog in okrog in na­zadnje, ko je mati nehala govoriti, so jo vprašale: - Čujte, razumele smo, da je to naš svet in da bomo morale odslej same loviti in se same preživljati. Kaj pa potem, ko bomo site, kje se spet srečamo?

- Ah, moji otroci, je rekla lisica, od zdaj bo mo­ral vsak sam skrbeti za svoje življenje in si sam po­magati, tako kot zna ... Lahko pa da se nekega dne srečamo še vsi skupaj tam doli, kjer strojijo kože ...