Lisica in trije bratje

Lisica in trije bratje: Narodna pripovedka
J. Krenčnik
Izdano: Slovenske večernice, 55. zvezek (1903), 157–159
Viri: archive.org
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je nekdaj mogočen grof, ki je imel tri sinove in edino krasno hčerko. Hči je bila kakih 15 let stara, ko pride v grad stara čarovnica. Videč lepo grofico ji reče: »Nikdar ne boš gospodinjila v tem gradu.« To rekši, jo udari s šibo in deklica se izpremeni v lisico. Ta grofična je potem izginila iz gradu, da ni bilo več sluha o njej. V žalosti, da je hčerka ukleta, postavi grof veliko lepo cerkev in pošlje najstarejšega sina poslušat, da zve, kaj še manjka v cerkvi. O polnoči pride dvanajst vragov in ti se začnejo pogovarjati; kar reče eden vragov: »Sedaj je pa grof postavil hlev.« Sin pové to očetu, ta pa dá cerkev razsuti in še lepšo postaviti. Sedaj pa pošlje grof srednjega sina poslušat. O polnoči pridejo vragi kakor navadno in zopet reče eden: »Sedaj je grof še lepši hlev postavil.« – »kaj ji pa manjka,« vpraša sin jezno. »Tistega ptiča, ki za devetindevetdeset godcev gode,« mu rečejo. Sin pové to očetu, in ta pošlje brž starejša brata iskat ptiča.

Brata gresta po svetu; solnce je hudo pripekalo, lačna in žejna sedeta v senco in južinata. Skoz gozd pa se prikrade lisica in se jima prilizuje. »Zgrabiva in ubijva jo!« kričita brata ter udrihata s palicami po njej. Lisica mahne z repom po njiju in oba se izpremenita v kamen. Ko starejših bratov dolgo ni nazaj, pošlje grof najmlajšega sina iskat ptiča. Tudi ta gre dalje in dalje; pa glad ga prisili, da začne jesti meso in kruh. Kar pride k njemu lisica in mlajši brat ji reče: »Oh, sestra, le pridi; vem, da si lačna; skupaj bova jedla.« Lisica ga vpraša, kam je namenjen. Ta ji pove, da gre iskat ptiča, ki za devetindevetdeset godcev gode, pa ga ne vé kje najti. Lisica in brat gresta dalje ter prideta do lepega gradu. »Tu notri je ptič,« reče lisica; »če vzameš ptička, pa ne smeš kletke prijeti, sicer bi se vzbudili stražniki in te ujeli.« Sin pride v grad in vzame ptiča, pa kmalu se mu vname želja po kletki in jo zgrabi, kar se začuje vrišč in brenk; na kletki so bile namreč strune, ki so tako pele, da so se stražniki vzbudili in mladeniča odpeljali h kralju. Ta ga vpraša, kako je mogel skoz toliko straž priti v grad. »To ni nobena zvijala; jaz si vam upam roke in noge odsekati, da ne boste vedeli tega.« – »Prav, da tega nisi storil; dam ti ptiča, pa dobiti mi moraš konja, ki pride v dveh urah okoli zemlje.«

Lisica in brat gresta zopet dalje ter prideta do drugega še lepšega gradu. »Tu notri je konj,« reče lisica; »pojdi, vzemi konja, uzde pa ne, sicer bo huda pela.« Ko pride v grad, odveže konja, pa kmalu se mu vname želja po uzdi; zgrabi jo, ali nastal je tak vrišč in brenk, da so se vzbudili stražniki, ki so varovali konja, ter ga odpeljali k svojemu carju. Ta mu reče: »Kako si vendar mogel skoz toliko straž priti do konja.« – »To ni nobena zvijača; jaz vam morem trebuh razparati, da ne boste vedeli tega.« – »Dobro, da nisi tega storil. Dam ti konja, pa dobiti mi moraš kraljično, lepšo ko solnce, stanujočo v deveti deželi.«

Brat in lisica gresta dalje, kupita ladjo in blaga, prstanov, svilenih robcev in drugih dragih rečij ter se odpeljeta proti deveti deželi. Tam začneta blago prodajati. Tisti, ki je sam prišel po blago, ga je dobil prav za nizko ceno; za tistega pa, ki je poslal koga drugega ponje, je bilo blago silno drago. Tudi kraljična bi rada nakupila blaga; da bi ga pa dobila ceneje, gre sama na ladjo. Tukaj izbira blago ter ga prav veliko nakupi. Ko si je e vse potrebni izbrala, se poslovi in hoče oditi; pa kako se prestraši, videč, da ladja že plava sredi morja. Trgovec jo potolaži, češ, da se naj nič ne boji, ker se ji ne bo slabo godilo.

Mladenič, kraljična in lisica gredó potem h kralju, kateremu bi mogel kraljično da ti za konja. Ali kraljična se mu je usmilila in rad bi bil videl, da bi bila njegova, toda moral jo je dati kralju. Zato prosi lisico, naj se ona izpremeni v deklico, da jo dá namesto kraljične za konja. Lisica skoči kvišku; ko pa pade nazaj, je bila lepa kraljična. Brat jo pelje h kralju ter dobi konja za njo. Črez nekaj časa pa je lisica prihitela za njima in potem gredó skupaj h kralju, kateremu bi moral dati konja za ptiča. Tudi konj se mu je dopadel in ni ga mogel dati kralju; zató prosi lisico, naj mu še sedaj pomaga. Lisica skoči kvišku; ko pa pade nazaj, je bila lep čil konjiček. Brat ga pelje h kralju ter dobi zanj ptiča. Lisica pa zopet kmalu pribeži za njima. Mladenič prosi lisico, naj mu starejša brata pokaže. Ali ona mu reče, da bo sam nesrečen, če brata oživita. Nato se ju dotakne z repom in ona oživita, zgrabita mlajšega brata ter ga razsekata na drobne kosce. Lisica zbeži, konja, kraljično in ptiča pa vzameta brata s seboj. Lisica pa pride nazaj, zbere kosce, jih skupaj sestavi, pomoči z živo vodo in nató brat oživi. Potem ga prosi lisica, naj ji razpara hrbet. Ali on se brani, češ, da mu je toliko dobrega storila. »Le stori to in nič se ne boj,« reče lisica. Ko ji tedaj razpara po hrbtu kožo, skoči iz nje krasna deklica. Potem gresta domov. Starejša brata sta nesla ptiča v novo cerkev. Bila je velika maša, pa ptič ni hotel peti. Potem je bila tiha maša; ko prideta onadva v cerkev, pa je začel ptič peti, da so ga vsi poslušali. Grof zapove strogo paziti na tistega, zavoljo katerega ptič poje. Vsi drugi odidejo, samo ta dva še ostaneta v cerkvi; ko pa stopita iz cerkve skoz vrata, utihne tudi ptič. Stražniki, ki so ju dobili, ju odpeljejo h grofu, kjer sta povedala, kdo sta in kaj sta starejša brata učinila. Kraljična je tudi povedala, da si je najmlajši brat pridobil njo, konja in ptiča, in nató sta starejša brata pobegnila na vojsko, kjer sta končala svoje grešno življenje.