Lisica pastirica
| Lisica pastirica |
| |||||||||||||||
LISICA PASTIRICA ilustrirala Jelka Godec Schmidt
Nekoč je živela ženica, ki je imela lepo čredico: nekaj krav, nekaj koz in nekaj ovc. A če je pasla čredico, potem je bilo doma vse narobe. Če pa je pospravljala po hiši, ni bilo nikogar pri čredici in to tudi ni prav. »Tako ne bo šlo,« si je rekla ženica in je sklenila, da poišče pastirja. Pa je šla, šla -- in je srečala medveda.
»Kam pa kam, ženica?« jo je vprašal medved. »Pastirja iščem, pastirja za svojo čredico,« je odgovorila ženica. »Pastirja?« je zabrundal medved. »Pa vzemi mene! Velik sem in močan -- dober pastir ti bom!« »No, prav,« je prikimala ženica. »Le se to mi povej: kako boš klical mojo čredico?« In medved je zarjovel: »Grrrrrrr! Grrrrrrr!« »O, ne!« ga je brž ustavila ženica. »Tebe že ne vzamem! Ti nisi za pastirja!« In je pohitela dalje. Srečala je volka. »Kam pa kam, ženica?« jo je vprašal volk. »Pastirja iščem,« je spet povedala ženica. »Pastirja?« je zategnil volk. »Pa vzemi mene! Hiter sem, spreten tudi, nikogar se ne ustrašim.« »No, prav,« je prikimala ženica. »Le se to mi povej: kako boš klical mojo čredico?« In volk je zatulil:
»Auuuuuu! Auuuuu!« »O, ne, ne, ne, ne! Tebe že ne vzamem!« ga je ustavila ženica. »Ti nisi za pastirja!« In se je odpravila naprej. Srečala je lisico. »Kam pa kam, ženica?« je vprašala lisica. »Dobrega pastirja iščem.« »Mmm, dobrega pastirja?« se je namuznila lisica. »Veš kaj? Pa vzemi mene. Rečem ti: ne bo ti žal. Tako bom pazila na čredico, kot da je moja.« »No, prav,« je rekla ženica. »Le se to mi povej: kako jo boš klicala?«
In lisička je zapela: »Di-ri-dim, di-ri-dam, di-ri-dim, di-ri-dam ...« »Vidiš, ti si mi prava!« se je razveselila ženica. »Le z menoj! Le z menoj!« In tako je lisica postala njena pastirica. A kaj se je zgodilo? Prvega dne je pojedla vse ovčice. Drugega dne je pojedla vse kozice. Tretjega dne pa je eno za drugo pojedla vse krave. In tako je prišla domov kar sama. »Kje so moje ovčice? Kje so moje kozice? Kje so moje kravice?« jo je vprašala ženica. Zvita lisica pa je zapela: »Malo pri potočku, malo pri gozdičku, malo pa še kje.« »Kaj naj to pomeni?« je ugibala ženica. »Najbolje, da pogledam na lastne oči.« Stekla je do pašnika, medtem pa je lisica smuknila v hišo in se spravila se nad smetano. Ta požrešnica! Kar lizala jo je in lizala, in ko se je ženica vrnila, je bilo smetane samo se za prst. Joj, kako se je ženica razjezila! Prijela je lonec, ga vrgla za lisico in jo zadela naravnost v rep. Naravnost v rep, vam rečem. In ker se je po njem polila smetana, je lisičji rep še danes malo bel. Norveška ljudska