Lisica sreča lisjaka
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Lisica sreča lisjaka
Delfini se je sanjalo, da je izgubila zlati nenadomestljivi ključ.
Iskala ga je po vseh poteh, ki sta jih prehodili z lisico, iskala ga je po tleh in se ozirala proti oblakom, če ga ji ni odnesla kakšna neznana ptica. A ključa ni in ni mogla najti.
Bridko je jokala v sanjah.
Ko se je zjutraj zbudila, je imela še solze na vročih
licih.
Začutila je, da jo lisica gleda izza napol priprtih oči in si je brž obrisala solze. Pa je zaslišala zvonki, nenavadni lisičin smeh.
Pri oknu je zašuštelo, rdečkasta zavesa se je rahlo odmaknila in že je z okenske police na tla skočila srebrno bela miška.
Stala je ob Delfinini postelji in ji v beli tački ponujala pravi, v sanjah izgubljeni zlati ključ. Ali je to mogoče?
Deklico je žalil val sreče in nasmejala se je skozi solzno kopreno.
Sem mislila, da se mi je le sanjalo, je rekla in pobožala miško. Srebrna bela živalca pa je molče smuknila skoz okno.
Ko sta se zjutraj lisica in deklica poslovili, ni bilo hišice nikjer več. Izginila je. Mojca je stala sama sredi trate in z veliko brezovo metlo pometala suho listje na kup.
- Vsak dan pričnem pravljico znova, je pojasnila. In prav to je najlepše. Vse pozabim, kar se je zgodilo včeraj in zaživim čisto nanovo. Pometam, najdem krajcarček, kupim lonček, grem vanj spat. Potrka prvič in pride medved, potrka drugič in pride zajček, potrka tretjič...
- In pridem jaz, je pristavila lisica.
- Sprejmem medveda, sprejmem zajčka in vse živali po vrsti, ki bi rade prenočile v mojem lončku-hišici.
- Potem lisica poliže med in obliže zajčka in potem pričara sedemkrat po sedem lončkov medu, je rekla Delfina, srečna, da sme igrati v tej razkošni pravljici.
Nato sta se lisica in deklica poslovili in odšli nizdol po nekem hribu, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri spet ne bo.
Nedeljska steza je bila samotna. Na vsaki strani prazen ništrc, iz njiju pa je zrasel pred popotnicama visok mavrični most.
Mavrica.
Hodili sta proti mavrici po Nedeljski stezi. Delfina je trdno držala v dlani zlati ključ, Zvitorepka pa se je pridušeno hihitala. Nato je vprašala deklico:
- Mar res ne vidiš, kako se pod Mavričnim mostom blešči Delfinski zaliv?
Delfina je priprla oči in tisti hip zagledala v daljavi bleščečo se belkasto progo.
- Vidim, je šepnila v odgovor.
Neutrudno sta hodili po hribu nizdol. Kar se je daleč na stezi prikazala temna pika.
- Pa te bodo zares sprejeli v šolo za dresiranje delfinov? je Delfina vprašala lisico. Deklica se je nenadoma zbala, da bo ostala čisto sama.
Lisica ji ni odgovorila. Strmo je upirala oči v piko, ki jima je prihajala naproti in se je večala in večala, kot bi gledal televizijsko sliko.
Zdaj je tudi Delfina že razločila, kdo jima prihaja naproti. Lisjak.
Oblekel si je hlače in jopič po najnovejši modi ter obul visoke lakaste škorenjce. V gumbnico je vtaknil svežo orhidejo, prav majceno. V roki je elegantno vihtel zlato popotno palico z umetelno izrezljano kljuko. Delfina ni mogla razločiti, ali je na njej izrezljana riba ali morska deklica.
Lisjak je bil že blizu, a se je sprenevedal, kot da ju ne vidi. Tudi lisica ga je spregledala in zategnila čipkasti šal. Pri tem ji je nenadno spodrsnilo na čisto ravni stezi, a se je nadvse gibko in očarljivo ujela, da ni padla.
Pred njimi se je širil sinji Delfinski zaliv.