Lisjaček v Luninem gozdu

LISJAČEK V LUNINEM GOZDU Svetlana Makarovič

Mladinska knjiga, 1976

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Svetlana Makarovič: LISJAČEK V LUNINEM GOZDU, Mladinska knjiga 1976

Ostra burja je žvižgala skozi golo grmovje. Polje je bilo sivo, mrzlo in neprijazno in ravno tako je bilo vedeti tudi nebo nad njim. Sonce se že dolge tedne sploh ni pokazalo. Iz bližnjega gozdiča je na polje pritekel premražen in sestradan mlad lisjaček. Ves nasršen od mraza se je z zelenimi očmi oziral naokoli, a nikjer ni bilo ničesar za pod zob. Od lakote se mu je že malce bledlo, za hip se mu je zazdelo, da plahuta mimo njega rejena kokoš – prihulil se je za skok. . . potem pa se mu je nenadoma zavrtelo v glavi in spet je bilo okoli njega prazno, pusto polje, posejano z zmrznjenimi šopi orumenele trave in s krtinami. - Ne da se več živeti, se je razjezil lisjaček in jezno opletal s košatim repom, lisičje življenje res ni vredno niti zajčjega brka več. Ko bi vsaj že zapadel sneg! V bližnjem grmu je nekaj zašumelo. Lisjaček se je pripravil na skok, pa je bil prepočasen. Iz grma je splahtala velika, mršava vrana. Letala je v krogih nad lisjačkovim smrčkom in se mu z vreščečim glasom posmehovala: -PA ne, da si lačen, lisičji mladič? Pa ne, da te mogoč zebe, lisičji mladič? Krohotala se je, da je lisjačka kar srh spreleteval. -Pojdi v tri bukve, ji je nazadnje zabrusil in jo ubral čez polje. Vrana mu je nekaj časa sledila in vreščala same vranje nesramnosti, potem pa se je naveličala in lisjaček jo je sam brisal čez tiho polje. Tekel je, kar so ga nosile tace, čeprav ni vedel, kam. V daljavi se je začel risati obris temnega hribovja. Že je legel mrak, ko se je privlekel v tuj gozd. Tu je veter zavijal še bolj zamolklo in lisjačka je obšel strah. Visoko gori v krošnji bukve je nekaj stokalo in škripalo in lisjaček je ravno že hotel skoprneti od strahu, ko je nazadnje ugotovil, da se le dve veji drgneta druga ob drugo. To mu je spet vlilo nekaj poguma. Oddahnil se je in jo ubral naprej. Pot ga je vodila navkeber. Bil je utrujen in tako sam. Postajalo mu je vseeno, kam bo prišel. Saj slabše že ne more biti, si je rekel. Temnilo se je, veter je nekoliko pojenjal. Gozd se je začel redčiti, zmeraj več je bilo kamenja in skal. Lisjaček je nazadnje obstal in se stisnil k mrzli skali. Vse okoli njega je bilo tiho, slišal je le razbijanje svojega srca. Potem se je umiril. - Dobro, ni mi več živeti, si je rekel. Bom pač legel in umrl. Najbrž je čisto lahko. Še bolj se je stisnil k skali in zatisnil zelene oči. Nekaj časa je takole ležal in drgetal od mraza, potem pa ga je utrujenost premagala in je zaspal. Mrak se je zgostil. Izza bežečih oblakov je vzplula luna, obsijala je gozd, drevesa in skale so metale dolge črne sence. Lisjaček je v spanju strepetal in zavzdihnil, v očesu se mu je zasvetila solza in mu zdrknila čez gobček. Tedaj je tenak lunin žarek padel ravno na to solzo, da se je srebrno zalesketala. In nenadoma se je v žarko pokazala drobna svetla lisa, drsela je vse niže in niže in postajala vedno večja, zdaj je bila že kot svetel kosmič, zdaj že kot puhast oblaček – in nazadnje je zdrknila po žarku na zemljo zraven lisjačka prelepa, srebrno bela lisička s puhastim kožuhom in z bleščečimi se zelenimi očmi. Nekaj časa je lisička nepremično stala, potem je s smrčkom sunila v lisjačkov kožuh. -Zakaj si me klical? Je vprašala. Lisjaček se je obrnil na drugo stran in spet zaspal. -Slišiš, zakaj si me klical, je glasneje ponovila lisička. Zdaj se je lisjaček prebudil, pomel si je oči in debelo gledal okoli sebe. Zagledal je srebrno lisičko in ni mogel verjeti svojim očem. -Od kot si prišla? In kdo si? Je vprašal. Lisička se je zvonko zahihitala. -Saj si me klical, je rekla. Prismukala sem se po luninem žarku, ker me je zbudila tvoja solza. Tako močno se je bleščala, da sem morala iti pogledat sem dol. V Luninem gozdu ne sme nihče jokati. Zdaj se je lisjaček spomnil, da je hotel kar umreti, in da je namesto tega zaspal. Imel pa je strašne sanje. Sanjalo se mu je, da je lačen, da ga zebe in da je sam v gozdu… In tako ni čudno, da je v spanju zajokal. -Sicer pa to niso bile samo sanje, je potožil. Tudi v resnici me zebe, lačen sem in sam. -No, veš kaj, se je razjezila srebrna lisička, kaj sem pa jaz? Kako moreš reči, da si sam, ko pa sem jaz pri tebi? -Ah, ti se mi najbrž tudi samo sanjaš, je zamahnil lisjaček s tačlo, takih lisic, kot si ti, sploh ni! -Tako, da jih ni? Je zrasla lisička in ga pošteno kresnila po glavi. Kako si drzneš reči, da se ti samo sanjam, ko sem pa v resnici tukaj? Ti bom že dala! -Dobro, je rekel nazadnje, če se mi sanjaš, potem tudi tale zaušnica ni bila prava. Ampak za primer, da bedim in si zares tukaj, potem ti jo bom vrnil. In sta se spopadla. Ruvala sta se, grizla in valjala, kot to počno lisičji mladiči zmeraj, kadar je čas za to in tudi takrat, kadar ni. Kosmiči srebrne in rjave dlake so frčali naokrog. Končno sta odnehala in oba je popadel smeh. Sedla sta in staknila smrčka. To pri lisicah pomeni, da so si všeč. -Daj, naj ti izpolnim kakšno željo, je nazadnje rekla lisička. Lisjaček se je zasmejal in pošalil: -Prav, dovoli mi da te pojem. Zelo sem lačen. -Dovolj si nesramen za svojo starost, je jezno rekla lisička. -Samo šalil sem se, no, je dejal lisjaček in ji pomežiknil. -Jesti! Kakšna dolgočasna želja! Se res ne moreš spomniti česa bolj pametnega? No, naj ti bo, pokažem ti, kako se v Luninem gozdu izpolnjujejo želje. Torej – kaj bi rad jeel? -O, kokoši, je vzdihnil lisjaček, rad bi tolsto kokoš, táko, ki grdo gleda. Seveda se je samo šalil. Lisička pa ni bila navadna lisička. Čas je, da to zveste, čeprav se vam je najbrž že zdelo. S tačko je zarisala krog v zrak in kihnila – in naenkrat je stal pred lisjačkom velik kokošnjak, poln pravih, živih kokoši! Izvoli, je leno rekla lisička in sklenila tačke za tilnikom. Lisjaček ni utegnil premišljevati, ali sanja ali bedi – planil je v kokošnjak, pograbil tolsto kokoš in požrl. Od ugodja je renčal in se sršil. Pozabil je na ves svet, še na srebrno lisičko, in šele, ko si je sit oblizoval gobček, se je ozrl okoli sebe. Kokošnjak je izginil, samo lisička je bila zraven njega in zmajevala z glavo. -Verjamem, da si bil res lačen, je rekla naposled, ampak malo lepše bi pa že lahko jedel. -A? je vprašal lisjaček, ki se mu je kar vnelo v glavi. -Sicer pa to ni moja stvar, je dejala lisička. Imaš še kakšno željo, če smem vprašati? Lisjaček je z odprtim gobčkom strmel vanjo. -Ali si… lisičja vila ali kaj takega? je izjecljal. -Radovednost ni čednost, se je odrezala lisička, »kaj takega« pa vsekakor nisem. Slišiš, imaš še kakšno željo? Ko mesec zaide, moram domov, veš. Lisjaček je ves zmeden premišljeval. Nazadnje je rekle: -Rad bi imel gostejši kožuh. Tako mraz je. Lisička je s tačko zarisala krog v zrak, kihnila je – in lisjačka je puhast kožuh ovil kakor topel oblaček. -No, še kaj? Je postajala lisička nestrpna, mudi se mi. Nemirno je pogledovala v nebo. Mimo meseca so bežali oblaki. Z eno tačko se je oprijela luninega žarka, po katerem je bila prišla, z drugo pa je potrepljala lisjačka po smrčku. -Pohiti, je rekla. -Nobene želje nimam več, je žalostno rekel lisjaček, razen te, da bi ostala tukaj. -Neumnost, je odsekala lisička. Če se ne moreš ničesar več spomniti, ti bom pa sama poslala darilo. Lezi spet in zaspi. Ko se boš zbudil, bo moje darilo tukaj. Adijo! Preden se je lisjaček zavedel, da je srebrna lisička zdrsnila po mesečevem žarku navzgor – nekaj časa je bila videti kot puhast oblaček, potem kot kosmič in nazadnje kot svetla pikica. Potem pa je meec zašel, stemnilo se je in lisjaček zdaj zares ni ničesar več razumel. Vedel je, da je sit, da ima nov, topel kožuh in da si prav nič več ne želi umreti. Skomignil je, se zvil v klobčič pod skalo in sladko zaspal. Zdanilo se je. Močna svetloba je zaščemela lisjačka v očeh. Prebudil se je in pretegnil - potem pa je pogledal okoli sebe in kar sapo mu je zaprlo. Čez noč je bil zapadel rahel, puhast sneg. Drevesa so bila ovita v sneženo ivje in so se čudovito lesketala – kajti sijalo je sonce, da je bil gozd videti, kot bi bil iz samiih bleščečih se kristaov. Da, to je bilo prelepo darilo srebrne lisičke. Lisjaček je planil pokonci in se začel valjati po mehkem snegu. Vil je gluh in slep za vse okoli sebe, razen za sneg, in tako ni videl živali, ki so se zbrale okoli njega in so se mu smejale. Tu je bilo krdelo zajcev, skupina srn, nekaj lisic pa še celi roji vreščečih, čivkajočih in pojočih ptic so se obešali po drevju. Lisjaček se je končno ovedel in začudeno pogledal okoli sebe. -Odkod ste se pa vzeli? Je vprašal. Prva je začela pripovedovati srna. -Včeraj sem prišla v gozd, je pripovedovala, bila sem čisto premražena in sestradana. Hotela sem kar umreti. Legla sem in še sama ne vem, kdaj sem zaspala. Naenkrat sem zagledala poleg sebe srebrno belega srnjaka. Stal je tam, vos obsijan z mesečino, in me je vprašal, zakaj da jočem v spanju… -In potem, se je vmešal zajec, potem te je vprašal, česa si želiš, ne? Mene je obiskala srebrna zajčica… -In mene je srebrn srakoper, je zavpila sraka. Bila sem že čisto na koncu, ko sem prišla v ta gozd. Od onemoglosti se zaspala in nenadoma… -In nenadoma sem zagledala srebrnega ruševca, je zakokodakala gozdna kokoška. Živali so kričale, se smejale in pripovedovale vprek. Eno je bilo jasno: ta gozd je najboljši gozd na svetu – Lunin gozd! Od nekod se je prismuknil še volk in se vmešal: -Ne smemo pozabiti, kako se naredi: s taco zarišeš krog v zrak, kadar je mesečina, kihneš- in želja se ti spolni. Tako mi je povedala srebrna volčica danes ponoči. Samo nečesa živali niso mogle razumeti. Toliko jih je bilo sinoči prišlo v ta gozd - a nihče ni nikogar srečal. Pa se je lisjaček potrkal s tačko po glavi in zaklical: Že mora biti tako, veste. Če hočeš imeti prijatelje, moraš biti najprej nekaj časa čisto sam. -Najbrž res. Tako sama sem bila, je potolažila srna in ves srnji zbor ji je pritegnil. -Dovolj je javkanja, je odločil volk in grdo pogledala srno, da je kar vztrepetala. Kaj naj pa jaz rečem? -Ne glej me tako, je živčno rekla srna. Volk se je zasmejal in zamahnil s taco: -Kaj se me boš bala! Zdaj bomo imeli vendar vsi zadosti hrane in se ne bomo žrli med seboj. Še so prihajale živali z vseh koncev gozda. Prišla je divja mačka in se podrgnila od najbližji hrast, tako da so vsi lahko videli da ima prijateljske namene. Prišel je medved, še ves omotičen od spanja, priletela je šoja, priskakljala veverica. In veste, česa so se lotili potem. Medved je naredil sneženega medveda, zajec sneženega zajca, ptiči so pritrjevali snežene ptiče na veje, srne so delale snežene srnjake… In s kakšnim veseljem so delali! Naš lisjaček je kajpada naredil sneženo lisičko, ki je bila na moč podobna njegovi nočno znanki, vsaj zdelo se mu je tako – in ko je bila narejena, se je s toplim smrčkom dotaknil njenega, tako da bi se skorajda začela topiti. Še danes rajajo in se veselijo živali, ki jih je stiska prignala v Lunin gozd. To je gozd, kamor nihče drug ne zaide. Gozd deli od sveta visoka kamnita stena. Nihče od ljudi ne ve zanj, še najmanj kak lovec. Mi za Lunin gozd vemo, zdaj, ko smo to pravljico prebrali- pa kaj, ko ne bi našli poti tja. In mogoče je bolje tako.