Listje je padalo in šumelo
| Listje je padalo in šumelo Milan Jaklič |
| |||||||||||
Tožno jesensko nebo je ležalo z vso svojo težo nad naravo ...
Zapustil sem mestni šum in sem taval brez cilja po samotnih gozdnih poteh. Tihotno je bilo vsenaokoli, prav jesensko; le veter se je nagajivo igral z velim listjem po tleh in šumel v vrtovih in dihal umetno življenje v smrt ... Motno je sijalo sonce skozi megle, ki so se vlačile nad naravo; izmučena je ležala ta, kakor da bi si zaželela angela smrti, da jo objame z ledenimi perutmi ...
Vse tožno, zapuščeno, ali vendar lepo! Vse ovenelo, vse zarjavelo, brez življenja; sredi pa strmi resna jelka v nebo, vsa v zelenju, kakor roža na grobeh ...
Ta smrtni mir so motili le enako namerjeni glasovi delavcev, ki so grabili listje, in kakor kita cvetja se je razlegal veseli vrišč otročajev, ki so kostanj nabirali in znašali dračje na kup.
Stopal sem po poti naprej; temnejši je prihajal gozd in glasovi so lagoma ugašali za mano. Z neusmiljeno svojo roko sem trgal mreže, ki so jih spredli in nastavili gozdni mojstri na samotno pot; z njimi pa so se stopili biseri, ki jih je noč nasula nanje ... Končno sem dospel na temno samočo in utrujenost se me je lotila. Počitka željan sem sedel na sivo preperelo klop, oprto na debelo bukev. Pogled mi je obvisel na njej, in prav globoko v srce se mi je zasmilila reva, ki so ji mlade roke, svetega ognja polne, tako kruto razrezale bledo obleko: ime poleg imena in poleg srca srce.
Žalostno so ječali vrhovi bukve v jesenskem vetru in šumeli prav kakor zvonovi svetega Krištofa ... Kdor bi razumel to otožno šepetanje, slišal bi dolgo zgodovino sladkih mladostnih idil, ki so se vrstile v senci tega drevesa in ki stoje zapisane na belem deblu; nekaterikrat se je glasilo zvonenje teh vrhov k zadnji uri mlade ljubezni! ...
Največji pomnik med vsemi sta si sredi debla postavila v znamenje srca Lojzika (sic!) in Ciril (sic!) ! Beati illi, sem si mislil ... In čudno hrepenenje me je naenkrat preobladalo, in rad bi bil vedel, če še cvete velika ljubezen med njima, velika - kakor srce na drevesu, če je še ni prerasla trava pozabljenja, če je ni zamorila jesenska slana. In sem se zatopil v misli ...
In zgodilo se je veliko čudo; naključje je hotelo, da je padla svetloba čez to sajiško podobo, ki sem se zanjo živo zanimal, in po slučaju sem postal pričujoč pri zadnjem aktu te gozdne idile. Ko sem tako razmišljal, so se oglasile tihe, lahke stopinje; in sem pogledal in uzrl mladega gosposkega dekleta, visoke in vitke rasti, rožnatega obraza v okvirju temnorjavih las z dvema žarečima iskrama pod čelom. Počasi je stopala in se bližala moji klopi, ne da bi me opazila. Oprezno se je obračala na vse strani, kakor da bi koga pričakovala; naposled pa je obstala v goščavi ... V istem trenutku se je od nasprotne strani prizibal počasnih korakov mož v mladih letih, simpatične zunanjosti, elegantno opravljen. Hladno ji je dal roko. "Bodi pozdravljena, dragica moja! A že dolgo čakaš? Oprosti, nisem mogel prej priti! Povedati ti imam nekaj težkega; žal sva se sešla tukaj, kjer se je najina ljubezen rodila, od koder so nama potekale sladke ure v življenje ... Prekrižati morava preteklost, kakor da bi je nikoli ne bilo, pozabiti, kar je bilo. Lojzika, tako mora biti! Mislil sem in upam, ali prišlo je drugače!"
Lojzki se je izvil globok vzdih; krog cvetočih usten pa ji je zaigral lehak nasmeh in nekaj neizkočno tožnega je ležalo v njem. V lice pa je pobledela in telo se ji je treslo kakor trepelika na vodi. "Ni lepo", je dejala končno, in grenko očitanje je govorilo iz teh besed. "Ni bilo lepo! Mar nisi vedel prej, kakšna da sem, in nisi poznal sebe? Igral si se z mano grdo, in tega ti ne odpustim nikoli". Dve solzi sta ji kanili po voščenem obrazu. "Upam sem, da si prej zagotovim kruh, in sem se prevaral. Predno bodem priplezal do neke stalnosti, dotlej se ti bodo..." "Usulo mladostno cvetje z obraza, kajne?" "Ne, ne, Lojzika, nisem mislil tako, tebi se bode dotlej ponudila marsikatera ugodna priložnost. Grdo bi ravnal, če bi ti zdaj obečal zlate gradove in ti s praznimi obljubami skalil prihodnost. In bolje bo, da se ločiva." "Bolje je, da se ločiva", je govorila mirna na videz; v resnici pa se ji je od toge trgalo srce. - In močna sapa je zavila krog drevja, in zadnje listje je padalo po tleh in šumelo. Lojziki pa je bilo neizrečeno hudo pri srcu in cel studenec debelih solza se ji je vlil iz oči. - Ciril jo je potisnil k sebi in jo objel in poljubil ... Tako sta stala nekaj časa in molčala. Potem pa je vzel slovo in odšel zibajočih korakov, ne da bi se več ozrl.
Ostani srečna, ji je dejal. Ne govori tako brezpametno; srečna, ko jo je pozabil. Žgočo peklo se ji je vselilo v dušo. Ostala je dolgo kakor okamenela na mestu in je gledala za njim, dokler se ni izgubila njegova podoba med debli. Vroči vzdihi so ji kipeli iz srca. On si bode vedel poiskati pot do ciljev. Ali ona? To čisto angelsko dušo je poparila slana. Zakopala je uničeno strto srce v gozno rušo, posušila solze; a nesrečni spomini se niso dali izruvati.
S kaljenim pohledom, z obupanim izrazom na obrazu se je odpravila domu. Zdaj me je opazila na klopi in zadrgetala po vsem životu. Potem pa je pospešila korake in odhitela.
Meni pa se je odkrila gozdna ta idila. Vzel sem nožič v roke in sem zbrisal zadnja znamenja te idile na bukvi. Žolna se je oglašala na bukvi: v vrhu bližnje smreke pa je ropotala sraka in začudeno gledala to početje. Listje pa je padalo in šumelo ...