Literarni pogovori 1877, 206
| ← Literarni pogovori 1877, 190 | Literarni pogovori Josip Stritar |
Literarni pogovori 1877, 221 → |
| |||||||||||||
Bistveno je lirični pesmi, kakor umetnosti sploh, da meri na čut; in sicer lirična pesem naravnost, neposredno na čut. „Iz serca v serce”, to velja pri lirični pesmi prav od besede do besede. Iz čuta mora izvirati in čut buditi. Pesem, katera ne zadostuje temu pervemu pravilu, ne velja. Naj bo še takó umetna, iz samih lepih besed in podob sestavljena, ako mi ne gré v sercé, imenuj jo pesem, jaz ji pravim — „fraza”! Ako pa hoče pesem zbujati čut, treba da izvira iz čuta, in to iz krepkega čuta. Znano je, da sta jok in smeh kakor pravimo „nalezljiva”. Ako pa hočeš, da me tvoja žalost gine, da zbudi moje sočutje, da žalujem s teboj, treba, da je resnična, krepka, globoka, drugače se ti bodem morebiti posmehoval, ali pa bodem celo nevoljen; isto takó je z veseljem. Kolikokrat slišimo jokati otroka takó, da nas njegov jok nikakor ne gane; ta jok je pa tudi tak! Ali čuj siroto, ki se joka, ko ji mater v grob nesó, ki je zdaj sama, zapuščena, ki nima žive duše več prijazne na svetu; poslušaj jo in ako ti njen jok serca ne prštrese; da se jokaš z njo, lahko si prav pošten mož pred postavo, ali serca nimaš in jaz bi ti ne dajal rad človeškega imena. Ta jok je pa tudi ves drugačen! Če pravičnega molitev predira oblake, ta jok stresa, „nebeški strop”. Ali si morebiti slišal krepkega moža jokati? to ni več jok, to je — potres! — Ko ženska dobi lepo novo obleko, to je veselje, ne? Ali ko zagleda mlada mati svojega pervorojenca na persih, to je že drugo veselje; in ko se verne stari mamkici čez toliko let edini sin iz vojske, nenadoma — rekli so ji, da je padel — to je zopet drugo veselje, in rad bi videl človeka, da bi se ne veselil z ženico, ki se smeje in joka iz samega veselja!
Kedor hoče biti pesnik, treba najprej, da krepko, globoko čuti žalost in veselje in vso versto čuta, kar jih je med njima. To se ne more preveč povdarjati, to je prava „conditio sine qua non”. Ako vidim to pri pesniku, z vsem drugim bom imel blagovoljno poterpljenje, z okornostjo v izrazu, z nedoveršenostjo vnanje oblike, in kar je drugih napak. Kakó nedoveršena, kakó okorna, otročje nerodna je oblika v mnogokateri narodni pesmi, in vendar me gane, kader jo z nova slišim, kakor malokatera umetna pesem. Zakaj? Ker je njen čut resničen, krepak, globok; saj narodni pesnik, — takó ga moramo imenovati, kedor je zložil tako pesem, in zložil jo je samo eden, dasi mu ne vemo imena — narodni pesnik ne poje iz ničemurnosti, dolzega časa, za čast in slavo, on poje, ker mu je prepolno serce svojim čutom daje dušek s pesmijo. In takó bi moral peti tudi vsak umetni pesnik, samo da od njega smemo zahtevati tudi čistejšo obliko, zakaj se pa imenuje umetnega, in pesništvo umetnost? Kedar ne poje takó, iz notranjega nagiba, kakor poje tič na veji, za to in samo za to, da si lajša serce, njega ne morem imenovati pesnika, če tudi „kuje svoje pesmi” iz najblažjega namena. Zakaj pa vsakega nepokvarjenega človeka takó veseli tičje petje? Ali je morebiti res takó lepo? Kaka „primadona” v kakem gledališči tretjega raz- reda gotovo stokrat lepše poje, čudno bi me pogledala, ko bi ji čestital, da poje kakor — ščinkovec! In vendar jaz stokrat raji poslušam, da ne govorim o boljših pevcih, ščinkovca spomladi. Tič poje neposiljeno, naravno, iz notranjega nagiba, kakor ve in zna, brez vnanjega namena, kar se ne more vselej reči o primadoni ali tem in onem — pesniku! „Man fühlt die Absicht und man wird verstimmt”. To je! To je, kar nas moti pri mnogih, zlasti mladih poetih.
Na to se mi bode ugovarjalo: Kaj pa tebi to, iz kakega namena pojem? Če nisem zares žalosten, vesel, pa se delam žalostnega, veselega; da je le pesem dobra! — Da, prijatelj, ko bi bila res pesem dobra; ali to je, vidiš, neprijetno, jaz pravim, dobro; da se pesmi pozna, iz kakega vira izvira; nek skriven pečat ima na sebi, ki te izdaje; res, vsak ga ne najde, tega pečata, a mnogo jih je, ki ga takoj zasledé, in ti so jako izbirčni, sitni ljudje. Ti meniš morebiti: to so kritiki! Ne, prijatelj, tudi taki ljudje, ki še niso morebiti nikedar slišali besede: kritika; in čudno bi se jim zdelo, ko bi jih imenoval kritike. To so ljudje, ki imajo zdrav okus, nepopačen čut, to je vse. — Kako se pa vé, da je pesem posiljena. Razloži, pokaži, dokaži! — V serce mi ne gre, druzega ti zdaj ne morem reči; in zakaj mi ne gré v serce? Za to, ker je čut v njej ponarejen, posiljen in za to — ne krepák; to te je izdalo. Posiljen čut ni nikedar takó krepak, kakor resnični; ravno takó ponarejen demant ní nikoli takó terd, kakor je pravi.
Drugi mi zopet poreče: To ne zadeva mene, jaz ne ponarejam čutov, ne silim se peti; jaz čutim, kak pojem, žalost ali veselje, iz polnega serca pojem. — Verujem, prijatelj, ali tvoja posodica je majhena. Tvoji čuti so resnični, naj bó, ali krepki, globoki niso. Ti si še mlad in meniš, da si že vse izkusil: da si že prečutil vso žalost in radost tega sveta. Ali motiš se: koliko si pa videl že sveta? Tvoja žalost se mi zdi kakor žalost otroka, ki se mu je igrača poterla. Živi najprej, opazuj življenje, če imaš oko in serce za to; potem poskušaj peti!
S.