Literarni pogovori 1877, 269
| ← Literarni pogovori 1877, 255 | Literarni pogovori Josip Stritar |
Literarni pogovori 1877, 269 → |
| |||||||||||||
G. Koder ni novinec na literarnem polji slovenskem. Priden in plodovit pisatejj je, kakor malo kedó. Zvonov urednik sam je imel v rokah že toliko literarnega blaga iz njegóvega peresa, v prosti in vezani besedi, da bi se bil lahko samo z njim napolnil cel letnik tega lista, samo da Zvonova načela mu niso pripuščala porabiti ga toliko, kolikor bi ga bil rad. V tuji deželi bivajoč je g. Koder ostal ne samo zvest, nego tudi delaven sin svoje domovine; svoje proste ure posvečuje neutrudno slovstvenemu delovanju, takó da ga smemo v izgled staviti mnogim mlajšim Slovencem, kateri imajo morebiti dvakrat toliko Časa in prilike. Druga hvale vredna lastnost g. Kodra je skromnost. On si ne domišlja, da že vse vé in zna, in da se mu ní treba ničesa več učiti. Pridno, neutrudno se uči in vadi g. Koder: tega so nam priča njegóvi spisi, ki so bolj zreli, doveršeni od dne do dne. Njegóve zadnje pesmi v „Zori", kateri je g. Koder zvest sodelatelj, smejo se že, zlasti po vnanji obliki, prištevati boljšim poezijam slovenskim. Če bode vedno takó napredoval, smemo upati, da bode dospel do častnega mesta v naši slovstveni zgodovini.
Svoje najnovejše delo je poslal g. Koder uredniku tega lista s prošnjo, „naj mu daruje v listu ne milostno, temuč ostro kritiko". Prepričani, kakor poznamo g. pisatelja, da za res takó govori, ne samo na videz, „ad captandam benevolentiam", hočemo izpregovoriti o njegovem delu nekoliko besed, in to naravnost, odkritoserčno, kakor mislimo. Ker takó rad posluša dobre svete, mogoče da si kaj posname v svoj prid iz teh verstic: druzega namena nimajo.
Izviren roman imenuje g. pisatelj, kakor je našemu Jurčiču na- vada, svoj proizvod. Ta naslov se nam ne zdi primeren. Poglejmo vsebino njegóvo. Srakar je ubožen kmetic, leseno kočo ima, košček verta in njive in dve kožici v hlevu. Njegóvo največe bogastvo pa je Marjetica, lepa deklica, pravi angeljček po duši in telesu. Ko Marjetica dorase, zaljubi se v Štefana, bogatega mlinarja sina; Štefan, vzor slovenskega kmečkega mladeniča, ljubi Marjetico; ali njegóvi ljubezni se ustavlja stari mlinar, gerčav mož stare korenine, vaški aristokrat ki noče v hišo beraške neveste. Mati, kakor spodobno materi, posreduje med očetom in sinom. Brez uspeha. Oče in sin se sporečeta. Štefan zapusti dom in gre v mesto, v službo. Marjetica žaluje pri svojih kožicah na paši. Tudi staremu mlinarju se začne s časom tožiti po edinem sinu. Dá se pregovoriti ženi, da ga gre iskat v mesto, zastonj! sin ga ne sluša. Česar ni mogel oče, to se posreči materi. Štefan se verne, oče vesel privoli v njegóvo ženitev; vse je zadovoljno. Ženin gré na ženitovanje vabit sé svojo nevesto. Marjetica po potu zbolí, leže in umerje — pred poroko.
To je vse dejanje! Kratko, res: ali to samo ob sebi še nič dé, dejanje se ne meri na vatalj: da bi le bilo nekoliko bolj jedernato, tehtno, pomenljivo, da bi kaj več v sebi imelo! A to ni: čisto navadno je, prosto, vsakdanje. Tako dejanje zadostuje povesti, noveli, idili, ne romanu. Roman torej ni „Marjetica": o izvirnosti pozneje!
S čem je torej pisatelj napolnil 251 strani svoje knjige? To je mnogo prostora. Z notranjim, duševnim dejanjem? zanimljivimi „psihologičnimi procesi"? globokimi filosofičnimi razpravami? ime- nitnimi socijalnimi ali drugimi problemi? — Kaj takega bi bralec zastonj iskal po „Marjetici". Kaj nam torej podaje pisatelj? Različne prizore iz kmečkega življenja. Kako se ječmen žanje, lan tare, predivo prede: kakó moka melje, kruh peče, kres kuri - vse kmečko življenje. V takih popisih kaže pisatelj zares lepo zmožnost; njegóvo oko dobro vidi vse drobne posameznosti in tudi beseda je po večini primérna; vidi se, da je bil povsod očivesten opazovalec. Rad ga spremlja bralec, ko ga pisatelj vodi in mu razkazuje in razlaga različne prizore življenja na kmetih. Samo ne škodilo bi, ako bi bil voditelj malo menj izgovoren ; preveč si prizadeva, da bi svojemu znancu iz mesta vse prav jasno razložil in zbudil mu veselje do takega prostega, srečnega življenja, ki je takó različno od mestnega. Vse to je lepo in hvale vredno, samo bati se je, da bi se mestni znanec, ali recimo: bralec, slednjič ne utrudil, ali celo vsega naveličal. To se mi zdi ena glavnih napak „Marjetice". „Ne quid nimis". Ako primérjamo to popisovanje z dejanjem, zdi se nam skoraj, da je bil glavni namen pisateljev predočiti nam idilno kmečko življenje, da je povest samo "okvir" podobi. Ali se to ne smé v povesti, romanu? Ne upamo se naravnost reči, da ne; potem bi mo- rali zamotati vse zgodovinske, kulturno-historične in enake romane. Toda to je neizogibno potrebno, da so taki popisi zares zanimljivi, da je, kar se opisuje, bralcu novo, podučno, kakor n. pr. v Cooper- jevih in enakih romanih. Ali naše življenje po kmetih — koliko je slovenskih bralcev, da ga že sami ne poznajo iz lastne izkušnje? in drugim je že dovolj opisano. Torej je tako opisovanje prepovedano slovenskemu pisatelju? Nikakor ne: samo da ní glavni namen. Dobri so taki opisi, kader nam hoče pisatelj predočiti situacijo, ozna- žiti osebo, zbuditi v bralcu to, kar imenuje Nemec „Stimmung". Tako popisovanje bodi z eno besedo nekako to, kar je instrumentalno spremljanje človeškemu glasu pri petji. A pri vsem tem bodi pisatelj zmeren, ne pregostobeseden, lahko bi bil umnemu bralcu nadležen. Treba ni, da mu vse pove, tu in tam naj mu kaj pusti, da sam ugane, časi naj mu kaj samo s perstom pokaže: to je bralcu prijetno, gotovo pa ne dolgočasno. Temu pravilu pač ne ustrezajo popisi v „Marjetici". To je sicer naše osebno mnenje; ali težko če ne nam bode mnogi bralec priterdil, da je naše pravilo pravo.
I z v i r e n roman! Izvirnost je težka stvar, redka prikazen. O izvirnosti ne sme biti preostra naša sodba. Vendar zdi se nam, da si je naš pisatelj tu malo preveč na široko mejnike postavil. Njegóvo dejanje, njegóve osebe, vse že poznamo. Kmečko življenje je precej enolično, malo „tipov" ima, in s temi nas je naš Jurčič skoraj že z vsemi seznanil. Kedór stopi na to polje, bati se mu je, da ne spiše „Ilijade po Homeru", kedór nam hoče tu kaj novega povedati, treba da ima dober kos krepke individualne zmožnosti. Ne ppisujmo torej vedno samih „ tipov", treba je individualnega življenja; notranjih „procesov" i. t. d Najbolje bi bilo torej, da bi pisatelj ne bil pristavil tistega naslova, ki človeka moti, da pričakuje bog vé kaj novega. Ako je pa hotel g. pisatelj s tem samo reči, da njegov spis ni prevod, zdi se nam ta pristavek nepotreben.
S.