Literarni pogovori 1877, 285

D^dZarjeticsi. Izviren roman, spisal A, Koder.

(Dalje.)

Enoličnost zdi se nam ena izmed glavnih napak ^Marjetice".. Prijetno je gotovo izprehajati se po ravnem polji z lepo obdelanimi njivami, po katerih se veselo gibljejo in pojejo ženjice in plevice ;.

— - 286 —

prepelica se glasi izmed rumenega klasja in skerjanee gostoleva v jasni višavi; tam se prostirajo zeleni travniki s pisanimi cveticami posuli in urni potoki z bistro vodo in drobnim, belim kamenjem po dnu tekajo po njih. Koga bi ne veselil tak pogled? Ali človeško oko se s časom naveliča najlepšega pogleda, naveliča se zlasti rav- nine brez konca in kraja. Slednjič jame hrepeneti po kaki višini; tu pa tam kaka keiiina na polji, žitna kopa na njivi, to mu ne more dolgo zadostovati. Celo kak oblak bi si človek želel na nebo, da vetra bi se oveselil, bliska, in groma, samo da bi bilo že kedaj konec te neprenosne enoličnosti. Tako nekako se godi bralcu „ Marjetice*', Lepi, prijetni prizori se mu predočujejo zaporedoma; ali ti prizori so kakor znane kitajske slike, lepe, žive barve, ali brez sence. Mi- slimo si kako muzikalno kompozicijo, v kateri bi se verstili sami har- monični akordi: kako bi slednjič uho hrepenelo po krepki dishar- moniji, po kateri bi mu tolikanj bolj ugajala sladka harmonija, človek je ie tak ! ^Varietas delectat^, ali kakor pravi Goethe: „Nichts ist schwerer zu ertragen, als eine Eeihe von schonen Tagen". Jasno nebo po oblačnem, mir po nepokoji, svetloba in senca, žalost in veselje: to ustreza človeški naravi; to zahtevamo tudi v vsakem umetniškem delu, v drami, romanu in povesti.

V ^Marjetici" so sami „dobri ljudje": to ni nikakorSna napaka. Dokazov imamo dovolj, da se da iz samih blagih značajev ustvariti najbolj zanimljivo in ginljivo umetniško delo, prava tragedija. Ali pi- satelju, ki dela se zgolj dobrimi značaji, ogibati se^ je najskerbneje nevarnosti, da ne zabrede v enoličnost.

Dalje se nam zdi potrebno, da opozorimo g. pisatelja še neke druge slabosti, ki, po našem mnenji, jako kazi njegovo „Marjetico*'. To je prav, da pisatelj kaže serce, celo navdušenje do svoje, zlasti glavne osebe, do katere bi nam rad zbudil nagnenje, ljubezen. Sam jo mora rad imeti, ako hoče, da jo bode bralec rad imel; ako vidi bralec, da se pisatelj sam ni ogrel zanjo, kako bi se on zanjo za- nimal? Ali ta pisateljeva ljubezen se ne sme nespametno kazati. To je čisto naravno, da ima mati rada svojega otroka, da se ji vidi pridno, pametno, lepo; ne bodemo-ji zamerili, ako nam ga rada pokaže, pogosto o njem govori; ako nam ga tu pa tam malo po- hvali; še to nas ne moti, da ga rada lepo oblači, da jo veseli, če nam sinek, hčerka ugaja; to je vse prav.

Ako nam pa kaže neko otročjo zaljubljenost v svoje dete ; ako dela z njim kakor deklica se svojo „puničko*', ki jo vedno pestuje, v eno m^r preoblači, ki jo vsakemu, kedor pride, kaže, hvali, kako je lepa, da nič takega! Vedno jo objema, poljublja, skače in pleše z njo, kakor nora. Tako ne sme delati mati se svojim otrokom, in tako tudi npčemo, da nam dela pisatelj se svojo junakinjo. In če dela tako, kaj s tem doseže? Ravno nasprotno temu, kar je nameraval. Bralec se s časom naveliča take otročje igre, nemiren postaja, slednjič nevoljen. Bojimo se, da bi se ne godilo tako tudi g. Kodru in njegovi „Maijetici".

— 287 —

Sploh se nam zdi g. pisatelj malo srečen v karakterizaciji svojili oseb. Vsem bi želeli nekoliko več kervi in — kosti. Stari mlinar se nam res zdi s konca prava gerča; prav pošteno se zadira nad ženo, sinom in družino. Mislimo si : to bode boj in ropot, kader se zares spoprimeta oče in sin: iskre se bodo kresale; radovedni smo, kako se bode boj končal. Kaj se bode moralo pač zgoditi, da se mož omeči, ter dovoli sinu vzeti si ^beračico** za ženo? In če se ne omeči, kakor vse kaže, kaj potem? Uboga Marjetica! Nič se ne bojte; mož ni tako terd, kakor se dela, kakor si ga vi mislite. Sin gre z doma, v mesto; oče se dolgočasi, mati nekoliko podreza in hudi mlinar gre v mesto sina iskat. To izpreobernenje si je g. pisatelj vendar malo preveč olajšal. Čuden je tudi Štefan; lep mladenič je res ta Štefan, zlasti kader ima svoj nedeljski »kastorec"* na glavi, govori tudi prav lepo, prav Ijubeznjivo se svojo Marjetico; blaga, čista je njegova ljubezen; on ne gleda na bogastvo: samo da bi bil mladenič nekoliko bolj odločen, rezen in resen. Ko smo najbolj radovedni, kaj bo storil zdaj, glejte ga, ki pobegne, nikomur ne pov6 kam, tudi svoji Marjetici ne. Še to mu ne pride na misel, da bi pozneje poročil svoji nevesti, kje je in kaj je iz njega. Pri Srakarji nam ni nič prav jasno, kako sodi o ljubezni svoje hčerke do bogatega mlinarjevega sina. Videti je, da mož sam prav ne ve, kaj naj bi mislil, da čaka, kako se bode stvar zasuknila. Vesel je, da hodi mladenič vasovat k njegovi hčeri: njej pa potem prigovarja, naj si ga izbije iz glave. Da hodi vedno ^bosopet** in tabak kadi, to ni nič napačnega, samo ne zdi se nam primerno, da nam g. pisatelj to tako pogosto povdarja. Tudi o tistih dveh kožicah se govori časi brez posebne potrebe, in tistega ljubega „ječmeneka'% ki mu je poleg Marjetice največe veselje, siti smo slednjič do gerla. In vse te slabosti in napake izvirajo od tod, ker ni imel g. pisatelj vedno pred očmi zlate resnice: „Omne nimium vertitur in vitium."

Težko je povest dobro začeti, še teže končati jo tako, da je bralec s koncem zadovoljen. Marjetica umerje pred poroko. Zakaj? Čudno vprašanje I Prehladila se je, zbolela in umerla. Kaj se to ne zgodi tolikokrat v življenji ? To je žalostno, ali kaj se hoče, tako J6. Tak6 je res v življenji, in žalostno je tudi. Ali drugače je v umetnosti. Tu ima umetnik, pisatelj življenje svojih oseb, tako rekoč v svoji roki, kakor jih je on tudi ustvaril; on nam je zanje odgovoren. Ne sme torej delati z njimi, kakor se mu zljubi ; morebiti zaradi večega ^efekta". Konec mora imeti svoje korenine v vsej povesti, ne da bi pisatelj nazadnje stvar zasuknil, kakor ga je rav- }^ volja, samo tedaj bode povest zares, „organična" celota. Nam je cisto nedoiimno, zakaj je morala Marjetica (Maijetica v povesti) tako nanagloma umreti; to je estetičen uboj, ki ga ima g. pisatelj na y^8ti. Nič ne brani, da bi vzela svojega Štefana, da bi prav srečno živela z njim in otroke pestovala.

(Konec prih.) S,