Literat in kraljična

Literat in kraljična Cvetko Golar

Izdano:	Slovenski narod 15. januar 1907 (12/40), 1–2; 16. januar 1907 (13/40), 1; 17. januar 1907 (14/40), 1-2; 17. januar 1907 (15/40), 1
Viri:	12; 13; 14; 15
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Odprl je okno nastežaj in se naslonil na zid. Iz njegove podstrešne kamre je bil razgled po žoltih in preperelih mestnih strehah, tam daleč je kipela v zrak velikanska kupola stolne cerkve in še dalje so se ostro risali iz zraka vitki stolpiči kraljevega dvorca, ki jih je oblivalo večerno solnce. Zlati pas je segal do njegovega okna, in Pogodin je iztegnil roko, odprl dlan, da jo je obsijala žareča luč, in pri tem je mislil, kako bi bilo lepo, da se mu pozlati roka, in ostane prgišče polno raztopljenega zlata. Sklenil je pest in jo razprostrl; bleščeče pege so skakale po roki , se razblinjale in ugasovale.

„Zakaj bi se mi ne napolnila dlan z zlatom, zakaj ne postane svetloba trdo zlato? Da sem alkimist, čarodejnik in bi znal pretvarjati solnčno luč v drago kovino, potem bi hotel biti kralj in moja ljubica bi bila kraljica!"

Pogidin je podprl čelo z odprto roko, da so med prsti prosevali in padali na obraz rdeči plamenčki.

„Vsak dan bi nalomil polno pest solnčnih žarkov, goreče zlato bi pretopil v cekine ... Stanoval bi v pa­lači, najkrasnejši v Deveti deželi, in Klari bi spletel kot svetnici glorijolo okoli glave ... "

Globoko pod seboj na umazanem dvorišču je zagledal starikavo žensko v rjavem, luknjastem krilu. Sedela je na leseni, razsekani kladi, imela je starinska, velika očala na nosu in s prsti je brskala po srajčniku, ki ga je prej skrbno odpela in pogledala za drobno, krvoločno živalco.

„To je Vrabčevka", je pomislil Pogodin in z neko spoštljivostjo se je spomnil njenega imena.

„In kraljična ti bo postiljala posteljo ..."

To mu je bilo prorokovano od stare Vrabčevke pred tremi dnevi, ko je v ponošeni, in na komolcih strgani suknjici naglo šel čez dvori­šče proti temnemu hodniku.

„Pojdite malo k meni," ga je poklicala stara baba tisti večer.

Pogodin se je plaho ozrl za staruho, ki je, zavita v veliko črno ogrinjačo, potegnjeno nizko na čelo, stala pred ozkimi, črvivimi vratmi. „Pojdite malo k meni!" se je oglasila še enkrat, ko je Pogodin obstal neodločno, „vam bom povedala srečo! Da , mladi gospod, jaz znam prorokovati,in le zapomnite si moje besede!"

Stopil je za njo v temačno sobo, ki je bila zaeno tudi kuhinja, in ni imela nič oken, le zgornja polovica vrat je bila zadelana s stekleno šipo, da je skozi njo prihajal bledi, sivi dan v skromni prostor. Vse pohištvo je bilo zatemnelo in razjedeno od starosti. Pokazala mu je stol, da je sedel nanj; sama mu je sedla nasproti in vzela njegovo desnico.

Gledala je dolgo v razkrižano dlan in s palcem je zatisnila ustni. Potem je začela s zamolklim, skrivnostnim glasom:

„Prorokuje se vam, da boste še dosegli veliko srečo in slavo, o kateri se vam še sanja ne; visok gospod boste, in vse se vam bo odkrivalo ... Vaše življenje ne bo dolgo, a dosegli boste veliko, in izpolnilo se bo na vas nekaj tako neizrečeno krasnega, kar je podeljeno samo malokaterim, ki so izbrani od usode. Vi boste storili še velike reči, kar vas bo zelo povzdignilo in zrastli boste nad vsemi drugimi ... "

Pogodina je obhajalo tesno čuvstvo, in trepetala mu je roka.

„Tu pa se vam prorokuje", je nadaljevala baba in vzela njegovo levico, „da se bo zgodilo kmalu nekaj strašnega. Ta rdeča pega pomeni, da bo hudo na svetu, jok in žalost, pa vam prineso to srečo. Zakaj?" pokazala je ravno črto, ki se je vlekla čez vso dlan, „poglejte,tale črta kaže, da vam bo vstala visoka prijateljica, ki bo sama kraljična. In kraljična vam bo postiljala posteljo ... "

Pogodin se je sramoval pred babo in se vedno bolj umikal v kot, da ne bi videla njegovih strganih komolcev. Noge pa je tiščal pod stol, da ni videla njegovih slabih čevljev,da ni videla palca na nogi, ki je gledal iz njegovega levega čevlja.

„Da, sama kraljična bo pri tebi ... "

Od tedaj je mislil Pogodin često na VrabČevko in na kraljično. Gledal je babo na dvorišču, ki je iskala bolhe po srajčniku, in prav do njega se je slišala njena govorica:

„Viž ga, vrabca, pa me kolje kot zlodej!" Kregala se je sama s seboj in sedela na kladi.

„Vreme se bo spremenilo, vse le gor sili, ta golazen prebita!"

Potem je Pogodin zaslišal, kako je baba nad nekim kričala: „Lepa gospodična, pridite k meni, vam povem srečo, vam vse natanko razlo­žim, koliko ljubčkov boste še imeli! "

Nato je slišal babo, ki je godrnjala zase: „Glej, ga, vrabca, ta se pa boji k meni; no, to je ptička, ta se bo ujela! Ha, ha!"

Spoznal je po tem, da je gotovo Klara šla čez dvorišče; stopil je od okna in odprl vrata, da je posijala svetloba na temni, ozki hodnik pod streho. Prestopil je prag in se vstopil zunaj nad stopnicami, ker je zasliša po njih gor oprezne, drsajoče korake. Kmalu se je pokazalo iz teme mlado, dekliško obličje. Bila je Klara.

Vzprejel jo je v odprte roke; ona je sklonila tilnik in se naslonila na njegovo desnico, ki jo je imel ovito okoli njenega telesa. Oči je imela obrnjene navzgor in gledala mu je v obraz, ko se je sklonil nad njo. Zaprla je oči, in poljubila sta se. Odmaknil je usta, a Klara je stopila na prste in se dvignila višje za njim, in njene ustne so drhtele kot žejne, da pijejo gorek dih njegovih ust in srkajo v se sladki ogenj njegovega poljuba.

Stopala sta tesno objeta in lice na licih v njegovo podstrešno sobo.

„Klara, kako prideš sedaj? Ali si se namenila zvezde brat?"

„O, dragi, ne grem po zvezde! K tebi me je pripeljalo srce, ker nocoj ne bi mogla zaspati, da nisem videla tvojih oči."

„Naj se napijem tvoje svete lepote, čistega leska tvojih nedolžnih lic in tvojega belega čela. Klara, moje hrepenenje po tebi je tako brezmejno, kot je nebo brezmejno, in moja ljubezen je tako veličastna, da nič ni, kar bi se moglo ž njo primerjati. Jaz te ljubim, Klara!"

Pogodin je stiskal njena lica v svoje roke. Osvobodila se je njegovega objema in se zagledala po strehah, ki jih je začela oblivati mese­čina. Klara je odpirala dlan in grabila belo svetlobo.

„Polno pest srebrnih žarkov bom nabrala zate, moj dragi, in glavo ti bom ovila s srebrnim dijademom, in potem boš moj, ves moj."

„O, draga, kako bleščeča je glorijala, ki sem jo zate skoval iz solnčnih žarkov! Jaz ti dam zlat žar za srebrni dijadem, in solnce in luna se bosta poljubljala."

„Tvoja suknjica je strgana, ali še ni bilo neveste, ki bi imela lep­šega ženina, kakor bo moj."

„Klara, meni je baba prorokovala, da mi bo kraljična postiljala posteljo ..."

„Ali nisem jaz lepša od kraljične, ali te ne bom venčala kot svojega kraljeviča s srebrnim dijademom?"

In Klara je hitela in trgala lunine žarke.

II

Pogodin je bil lačen, tako strahovito je bil lačen, da je krušil in glodal beli zid s kota. Že teden dni ni imel drugega v ustih kakor suh kruh, in zadnja dva dni še tega ni bilo. Stisnil se je v kot in potegnil kolena prav do brade; stisnjeni želodec je miroval nekaj časa, a potem se je začel znova previjati in s krulečimi glasovi dajal znak, da ni zadovoljen. Pogodin je zatisnil ušesa, da ne bi slišal obupnega zavijanja, zaprl je oči, da bi ne videl samega sebe, in da bi zaspal ter prespal to žalost, in bi vse to ne bila resnica ampak samo sanje. Samo sanje naj bi to bile, a ko bi se vzbudil, glej pred seboj na mizi kruha in pečenega mesa, in polne sklede slastnih jedi!

Želodec se je oglasil znova in sicer tako naglas, da se je Pogodin ustrašil jeznega glasu. Čutil je v drobu zelo neprijetno čuvstvo. Hkrati je oslabel po vsem telesu, noge so mu podrhtavale, in pred očmi mu je postajalo črno.

Vstal je, in ko se mu je telo urno dvignilo, se je raztegnil želodec, in bilo mu je, kot da je v njem nastalo velikansko brezdno, v glavi se mu je zavrtelo in kri mu je butila v možgane. Oprijel se je postelje in sedel na stol k mizi.

Čakal je mraka. V uredništvu glavnega političnega glasila je imel zaslužen denar, ker je uredniku že pred tremi dnevi poslal daljšo literarno razpravo za feljton: „Romantika v moderni noveli." In bil je skoro prepričan, da je urednik že prečital in odobril njegovo stvar.

Ali zunaj je še sijalo solnce, strehe so bile še nizko obsijane od plamenečega ognja, in Pogodin se je sramoval ob belem dnevu med ljudi. Njegova suknjica je bila preuborna. Včasi jo je slekel in žalostno ogledoval njeno skromno zunanjost; po hrbtu so se razprezale samo še drobne nitke, rokav je bil na dveh mestih popolnoma obrabljen.

Takšen si Pogodin ni upal po mestu, zato je čakal noči.

Sedel je pri mizi in se ni ganil. Možgani so se mu kot izsušili, zakaj nobene misli ni bilo v glavi; tudi srce mu je bilo topo, brez čuvstva, mrtvo.

Po temnem in skrivljenem hodniku je zaslišal negotove korake, ki so utihnili in obstali pred njegovimi vratmi. Nato so se polagoma odprla vrata in na pragu se je pokazala sključena postava stare Vrabčevke.

„Kako pa je, mladi gospod," so zahreščala njena usta. Stala je med odprtimi vratmi in svoje sive oči je imela ostro uprte na mladega človeka.

„Eh, vrabec, že dva dni vas nisem videla, pa sem rekla, grem pogledat, kaj je ž njim. Ali ga ni že ukradla kraljična in ali mu ne postilja že postelje?"

Pogodin je brez odgovora strmel vanjo, a starka je, ne da bi čakala povabila, sedla k mizi.

„Kako ste lepo beli, gospod, skoro ste preveč beli, kje je vaša mlada kri?"

Gledal jo je začuden, in v njem se je budila nejevolja. Vrabčevka ni marala za to in je govorila svojo pot naprej:

„In slabi ste, gospod, ali vam smem pomagati? Pojdite z menoj, rada vas imam, ker ste tako lepi in mladi."

Pomaknila je svoj stol k njegovemu in mu začela s tresočimi, slokimi prsti brisati lase raz potno čelo. Jezen jo je zgrabil za roko in sunil od sebe.

V tem so se zopet odprla sobna vrata in vstopila je Klara. Lasje so ji še igrali v burni sapi, grudi so ji rasle in padale. Obstala je presene­čena in njen pogled je vprašujoče bil vprt na starko, ki se je urno dvignila.

„Že vidim, da bi motila, ah starosti ni prostora med mladostjo. Glejte, glejte, to je lepa gospodična, kot nalašč za mladega gospoda. Ne zamerite, če me boste potrebovali, saj veste, kje biva stara Vrabčevka."

Grčav in razpokan hodnik je zaškripal pod njenimi stopinjami, in Klara je še vedno gledala proti vratom, skozi katera je izginila starka.

„Kdo je to bil?" je vprašala Pogodina.

„Baba Vrabčevka, srečo prorokuje in mešetari z nevestami in ženini. Meni je povedala, da mi bo kraljična postiljala posteljo."

„Kako govoriš! In ves si oblit z znojem, kje si hodil?"

„Čakal sem tebe in noči."

Sedla mu je na kolena in ga objela okoli vratu.

„Ali tako ljubiš temo, ti sin noči!"

„Ne bi je ljubil, ako bi ne ljubil tebe! Jaz se veselim noči, ker mi pošlje tebe, in mi zasijeta dve zvezdi,tvoje oči."

Poljubila ga je narahlo, a naglo odmaknila ustni.

„Kako si mrzel, kot da sem poljubila mrliča."

Pogodin se je stresel po vsem telesu, odvil je Klarino roko od vratu, vstal in držal ljubico na rokah. Ali hipoma jo je izpustil, zakaj zopet se je oglasil glad v njegovem želodcu, in bilo mu je, kot bi se nekaj trgalo v njem.

„Klara, pojdiva! Važno pot imam. Grem v uredništvo „Narodnega prijatelja" povprašat, kaj je z mojimi stvarmi. Saj ti je znano, da sem izročil uredniku lepo epopejo „Ljubezen kneginje Klare " in učeno razpravo."

„Ah, tvoja epopeja! Kako si me lepo opisal! Kaj ne, jaz imam zvezde v očeh, in moje ustne so rdeče kot nebeški rubini?"

„Vsa si lepa in divna kot saronska roža, ali zdaj mi podaj roko, ker sem slab in mi drhte noge od velike sreče."

Klara je podpirala Pogodina, da je mogel po strmih in nerodnih stopnicah; ves se je tresel in omahoval. Kadar se je oglasil glad v njegovem želodcu, je glasno zakašljal, da je prevpil krik bolečine. A Klara je vseeno zaslišala votli in neznani glas ter je plaho zašepetala:

„Ali slišiš, kaj je to?"

„Slišim. Hitiva! Strah hodi po naši hiši okoli."

Vsa zasopla sta priletela na prag, Klarine oči so sijale prestra­šeno in Pogodin si je otiral hladni znoj s čela.

Bil je večer, a po mestnih ulicah je bilo vse živo. Množice ljudstva, praznično oblečene, so valovale semintja, iz hiš so visele zastave, rožne girlande so se spenjale ob oknih in vse je bilo čarobno razsvetljeno. Včasi se je zaslišal ravnodušen klic na ulici, in takoj se je oglasil ves narod:

„Živela naša kraljična!"

„Naj živi prekrasna kraljična!"

Klara in Pogodin sta hitela med ljudstvom, zakaj obema se je mudilo. Klara je morala domov, a literat se je napravil k uredniku. Vedno večja gneča je hrumela okoli njih, burni in viharni klici so rastli, množice so šumele in vriskale, razpaljena lica so gorela sreče in navdušenja, zakaj vršili so se slavnostni dnevi: Kraljična se je vrnila v deželo.

Po trgu se je pripeljala kraljična v imenitni kočiji. Vsa je bila obrobljena s srebrnimi angelčki in venci, na vrhu pa je bila okrašena z zlato krono, ki jo je stražil velik, snežnobel sokol. Osem belcev jo je peljalo, vsi so bili iskri in navdušeni narod pa je zadivljen in prevzet radosti nazdravljal kraljični in jo obsipal s cvetlicami. Pogrinjali so tla z rožami, in vse je zavidalo belce, da smejo voziti tako dragoceno in visoko osebo. Trg je bil svetel bolj kot ob belem dnevu, palače so sijala v tisoč in tisoč lučih, biserna svetloba se je odbijala od briljantov. Damantni lesk je plaval okoli kraljičinega dvorca, in tam sredi bajnega parka je bruhal vodomet mavrične žarke, ki so se raztapljali v goreče zlato in se penili v šumečih biserih.

Ko se je peljala kočija mimo Klare in Pogodina, sta zagledala kraIjično, ki je bila tako lepa, da še nikoli nista uzrla popolnejšega bitja na zemlji. Bila je prekrasna; njeno belo obličje je sijalo kot v nebeški gloriji, angelski smeh je plaval okoli njenih ustnic. Gledala je iz kočije in prijazno odzdravljala narodu, ki jo je tako ginjeno častil. Pogodin je gledal zaljubljeno v mlado in prelepo kraljično. Ko je Klara to opazila, mu je jezno stisnila roko in ga potegnila za rokav.

„Kam pa zijaš tako neumno?" Srdito je gledaia ubogega literata, ki je ves drhtel in šepetal:

„Živela, živela! Na mnogaja leta! Večna pamjat!"

„Kaj pa godeš, Pogodin! Ali ne greš z menoj?"

Pogodin ni mogel obrniti oči od kočije, in že zdavnaj so se množice zgrnile za njo in jo zakrile, a on je še vedno klical zatopljen v oči kraljičine:

„Slava, slava, od Urala do Triglava!"

Klara je prijela nesrečnega literata za ušesa. Bil je ves zmešan, in svoj pijani pogled je obrnil proti Klari. Smilil se ji je, zato mu je milo rekla:

„Ali si tako zvest svoji kneginji Klari? Veš, nikdar več!"

Pogodin je koj vedel, kaj pomeni ta „nikdar več" , zato jo je ponižno prosil, naj ne bo huda.

„In baba mi je rekla, da mi bo kraljična postiljala posteljo!"

„Naj reče baba, kar hoče! Sicer ti pa prepovem to tvojo kraljično! Klara, ali pa nič!"

Pogodin je bil zelo žalosten, in njegovo obličje je bilo tako klavrno, da se je Klara zasmejala. Njegov pogled jo je vdano prosil odpuščanja.

„Naj bo pozabljeno za enkrat, ali da mi nikoli več ne napraviš tega! Jutri me počakaš pred hišo; zvečer grem na koncert."

Klara je šla domov, Pogodin pa k uredniku. Tiho je potrkal na častitljive duri, in urednik ga je sprejel ljubeznjivo.

„No, to pot ste jo zadeli, prijatelj! Ni slaba vaša razpravica, dobre ideje imate, a epopeja je kar imenitna! Čestitam!"

Pogodin se je veselo poslovil od urednika in spravil honorar, ki mu ga je odmeril urednik.

Po tem je šel v „Staro kramo" za vodo in tam pri starinarju Blaža kupil novo obleko.

Hotel je biti lep, kadar pride zopet kraljična pred oči.

III

Velik praznik se je obhajal v mestu na čast lepi kraljični. Bili so to slavnostni dnevi, in vse mesto je bilo tiste dni v taki razburjenosti, kot bi ga neprestano tresla mrzlica.

Zvečer se je imela zopet kraljična peljati skozi mesto, ko pojde na koncert, ki so ga priredili umetniki njej na čast. Po deželi so goreli kresovi, po mestu so zažigali rakete, možnarji so pokali in na gradu je grmel stari top. Na hišah so se za­čele utrinjati luči, zažareli so svodi, pisani lampijoni so se sprehajali po ulicah.

Pogodin je čakal svojo ljubico. Vedno več naroda je hrumelo okoli njega, in koje slednjič dospela Klara, sta se prepustila ljudskim valom, da ju nesejo na trg kraljičini nasproti.

„Pogodin, kam riješ tako? Ali ne ostaneš lepo pri meni!"

Literat se ji je hotel kar izgubiti izpred oči, a Klara je ostro pazila nanj.

„Če ne ostaneš lepo pri meni, že veš!"

Pogodin se je ustavil in počakal, le njegove oči so hitele naprej nad množico, in misli so plavale kraljični nasproti, zakaj že se je tam spredaj zableščala srebrna kočija in nad njo je razgrinjal sokol svoje orjaške peroti.

Urnebesni klici, gromki pozdravi so vriskali po ulicah, in vedno bliže se je gnala razigrana navdušenost kot velika, razbesnela ptica. Ves narod je bil edin v opojni blaženosti. „Slava" se je razlivala po mestu in „živio" je zvenel kot ognjena fanfara.

IV

Navdušeni belci so hrskali in peljali kočijo med živimi zidovi. Že so dospeli do mesta, kjer sta se zgnetla Klara in Pogodin, in veličastna kočija se je peljala, a skozi okence se je smehljal beli obraz prekrasne kraljične.

Pogodin je zopet ves gorel, vihtel klobuk nad glavo in klical.

„Ti, ne bodi vendar tak, kaj si že spet pozabil?" Klara ga je prijela za roko in ga hotela obdržati, a Pogodin jo je jezno potisnil od sebe:

„Pusti me, saj ti nisi moja!"

Klara ga je spustila:

„ A, tako! Nikdar več, le zapomni si!"

„ Že dobro, ne maram te več! Jaz grem h kraljični!"

Zagledal je prebeli obrazek, in v njem je zavrela kri. Pahnil je z vso močjo množico narazen in planil iz vrste. Zaletel se je naravnost belcem pod kopita.

„Stojte, stojte!" Kot grom se je nenadoma začul obupen, viharen klic, množica se je zagnala pred konja, in hipoma je kočija obstala. Kraljična je pobledela in ostrmela.

„Konji so nekoga pohodili", je zamrmralo med množico. „Konji so nekega pohodili", je letelo skozi ulico.

„No, če druzega ni", in narod se je zopet razdelil, in kočija se je zopet zibala med zvenečo navdušenostjo, pod rožnimi girlandami in slavoloki, mimo utrinjajočih se plamenov in žarov. Bleda kraljična se je zopet pokazala pri oknu, a ni se več smehljala, ne odzdravljala burnim klicem:

„Naj živi naša kraljična!"

Pogodin je ležal v bolnišnici, ker belec ga je dobro pohodil in mu strl levico. Zvijal se je v hudih bolečinah in klel nemilo usodo.

„In baba mi je še rekla, da bom slaven, in da mi bo kraljična postiljala posteljo! Kakšna kraljična! Klara me je zavoljo nje zapustila in ne mara več zame".

Pogodin je bridko vzdihoval in klical ljubico. O, da bi se to ne zgodilo , da bi nikoli ne bil videl kraljične!

„Ti, baba ti, tako se je izpolnilo tvoje prorokovanje! O, Klara, pridi k meni!"

Tako hudo se je torej zgodilo Pogodinu. Tedaj pa se je nenadoma zaslišal nek skrivnosten šum v tisti sobi, kjer je ležal ponesrečeni literat. Odprl je oči, in kaj je zagledal?

Zagledal je kraljično, ki gre proti njegovi postelji, in dve usmiljeni sestri ji kažeta pot.

„To je tisti fant, ki so ga pohodili moji konji! Ti nesrečni fant!"

Kraljična se je žalostno smehljala Pogodinu, ki je ležal ubog in v hudih bolečinah na postelji. Položila mu je svojo roko na čelo in dejala:

„Še vedno si v vročici, upam, da se kmalu pozdraviš".

Njegova glava je bila globoko zatlačena v blazine, in kraljična ga je prijela, vzdignila za rame in mu zrahljala podglavje.

„Ali težko ležiš? Vidiš, zaradi mene bi bil skoro umrl!"

Popravila mu je odejo, in še enkrat vzdignila njegovo glavo in mu popravila blazino. Potem ga je vprašala:

„Kaj hočeš od mene? Ali imaš kako željo?"

Pogodin skoraj ni mogel govoriti, a potem je rekel, da bi rad videl, da bi Klara prišla k njemu.

„Kdo je ta Klara? " „Moja nevesta".

Tako se je izpolnilo, kar je prorokovala baba Pogodinu: Kraljična mu je postiljala posteljo. In potem je velela poiskati Klaro in jo poslala k Pogodinu. K letu pa je bila Pogodinova svatovščina. Sama kraljična je poslala nevesti Klari prekrasno in bogato balo: Dve skrinji pražnjih rjuh in prediva, posteljo z zidanimi odejami, dva predela cekinov in še veliko, veliko drugega. Na svatovščini literatovi so pili vino iz rožastih majolk, z rozoljo so si sladili usta in so rožiče prigrizovali.