Literatura Damirja Feigla kot zgodovinski, šolski in nacionalni fenomen
| Literatura Damirja Feigla kot zgodovinski, šolski in nacionalni fenomen Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Damir Feigel, primorski pisec humoristične proze, ki je največ ustvarjal v obdobju med dvema vojnama, je s stališča slovenske literarne zgodovine nedvomno obrobni avtor. Podobno je z njegovo prisotnostjo v slovenskih srednješolskih berilih, saj so se odlomki iz Feiglovih leposlovnih besedil pojavili le v zamejskih berilih, in sicer najprej v Budalovem Slovenskem cvetniku leta 1928, po drugi vojni pa še v Čekutovi Slovenski čitanki leta 1947 in v Slovenski čitanki za II. razred Mare Blažina s sodelavci leta 1948. V zadnjih desetletjih se povečuje zanimanje za Feigla kot pisca pustolovske, znanstvenofantastične in humoristične proze. Vsekakor pa je premalo ovrednotena vloga njegove humoristične literature v obdobju fašizma, ko je podobno kot širše znani France Bevk pomagal ohranjati slovensko pisano besedo in s tehniko prikritega sporočila spodbujal nacionalno zavest.
Ključne besede: Damir Feigel, literarna zgodovina, šolska berila, kanonizacija, maskiranje sporočila.
1 UVOD
Če bi sodili zgolj po zunanjih, javno vidnih znakih človekove pomembnosti, bi lahko zanesljivo trdili, da je Damir Feigel pomemben samo kot primorski, ne pa tudi kot slovenski ustvarjalec: od leta 1981 se po njem imenuje zamejska knjižnica v Gorici, leta 2009 pa so mu v rodni Idriji postavili spominsko ploščo. Ta zunanji vtis podpirata še dve dejstvi: dosedanje obširnejše sintetične predstavitve njegovega življenja in dela sta prispevala zamejska Primorca Andrej Budal (leta 1939 in leta 1960) in Miroslav Košuta (leta 1978), pa tudi vsi povojni ponatisi Feiglovih leposlovnih del so se dogodili na Primorskem (1960 Koper, 1978 Trst in 2009 Idrija).
Domnevamo lahko, da obrobni položaj leposlovnega dela Damirja Feigla določata njegovo ustvarjanje v času med dvema vojnama, ko je bila Primorska z rapalsko mejo ločena od matice, prav tako pa humoristični značaj Feiglovega družbenokritičnega, pustolovskega in znanstvenofantastičnega pisanja. Prevladujoči negativni odnos do humornega ubeseditvenega pristopa se da lepo ponazoriti s šolsko usodo Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je bila sprejeta v slovenska srednješolska berila šele po prvi svetovni vojni, (Božič 2010: 297) in z obravnavanjem Prešernovih humorno obarvanih pesmi kot priložnostnih in zato umetniško manjvrednih (Božič 2010: 468–469).
V članku najprej preverjamo trditev o literarnozgodovinskem statusu Damirja Feigla (»Sicer pa je bila literarna zgodovina z njim skopa. Preskopa.« – Košuta 1978: 236), spoznanja razširjamo z njegovim položajem v srednješolskih berilih, za tem pa skušamo pojasniti, zakaj je v zvezi s Feiglovim opusom v zadnjih treh desetletjih prišlo do kakovostnega premika in postopnega zavedanja o širši, vseslovenski pomembnosti njegovega leposlovja. Članek zaključuje analiza vpliva posebnih zgodovinskih okoliščin na idejne in slogovne značilnosti Feiglovih humorističnih besedil, ponazorjena s tremi primeri maskiranja domoljubnega sporočila.
2 DAMIR FEIGEL IN LITERARNI KANON
Literarni kanon kot skupek najvrednješega v posamezni nacionalni književnosti je živ organizem, ki ima kolikor toliko stabilno trdo jedro, sicer pa se stalno dogajajo prevrednotenja (nekatere leposlovne ustvarjalce izloči test časa, pomembnost drugih pa nepričakovano naraste), povezana predvsem z družbenopolitičnimi in družbenoekonomskimi spremembami, pa tudi z razvojem same literarne vede in sorodnih znanstvenih disciplin (Božič 2010: 247–260). Med najmočnejše kanonizacijske dejavnike uvrščamo odziv literarne kritike, akademske študije in uvrstitve v literarne zgodovine, v berila in v učne načrte (Ruthner 2003: 24).
Poznavalcem je dobro znana prigoda, kako je Feigel kot naključni korektor s cenzurnim posegom ublažil uničujočo kritiko svoje prve zbirke Pol litra vipavca (Košuta 1978: 233). Resnično mu prvi odzivi literarne kritike niso bili najbolj naklonjeni, sčasoma pa se je z nespregledljivim številom petnajstih humorističnih knjig v tridesetih letih vendarle uveljavil: »Še ga včasih poučijo, kako bi moral pisati, da bi jih ne bolel, še mu z Bergsonom in drugimi svetovnimi veličinami v roki dokazujejo, v čem tiči bistvo plitkega in zasoljenega dovtipa in kako se lahko ogne prisiljenemu duhovičenju ali neprebavnemu ,klobasarjenju', a ne tajijo, da je Feigel poleg Milčinskega, Murnika in Alešovca eden naših prvih humoristov« (Budal 1939: 19). Analiza literarnih zgodovin, leksikografskih izdaj, srednješolskih beril in akademskih študij bo pokazala, če je šlo za podoben razvoj od zanikanja do sprejemanja tudi pri drugih pomembnejših kanonizacijskih dejavnikih, oziroma tudi to, ali so med njimi kakšne opaznejše razlike.
2.1 LITERARNE ZGODOVINE
Prvi pregled pojavljanja Damirja Feigla v slovenskih literarnih zgodovinah zasledimo že v povojnem izboru Feiglovih humoresk z naslovom Ob obratu stoletja (Budal 1960: 169). Avtor spremne študije ugotavlja, da Grafenauer in Slodnjak v svojih predvojnih literarnih zgodovinah Feigla ne omenjata. Prvič ima svoje pol strani v zamejski Zgodovini slovenskega slovstva leta 1946, kjer je uvrščen med slovenske humoriste. Zaman ga iščemo v Janeževi Zgodovini slovenske književnosti (1953), tako da se v osrednji literarni zgodovini pojavi šele v drugi izdaji tega priročnika leta 1957.
Podobno se je godilo Feiglu tudi v literarnih zgodovinah v zadnjega pol stoletja. V Slodnjakovem Slovenskem slovstvu (1968) ga ni, pač pa ga na dveh mestih omenja Matičina Zgodovina slovenskega slovstva v šestem zvezku iz leta 1969. Najprej v poglavju Razhajanje z moderno v zvezi z zbirko Pol litra vipavca, potem pa še v poglavju Vrh in upad ekspresionizma, kjer so omenjena Feiglove knjižne izdaje iz obdobja med dvema vojnama.
V Pogačnik-Zadravčevi Zgodovini slovenskega slovstva (1968–1972) Feigla ne najdemo v šestem in sedmem zvezku, kamor bi sodil glede na veliko večino svojih knjig, pač pa je enkrat omenjen v petem zvezku, ki obravnava obdobje slovenske moderne, in sicer v kratkem poglavju Pozabljeni pripovedniki in pomembnejši začetniki. Avtor tega zvezka omenja Feigla med petdeseterico sodelavcev Ljubljanskega zvona, Doma in sveta in Slovana, in opozarja, da je odveč »imenovati vse te pisce, saj večina ne zasluži naziva pripovednik«, zato navaja le nekaj imen, pa še te »večinoma bolj zaradi kvantitete kot zaradi kvalitete opravljenega dela« (Zadravec 1970: 368). Nič dosti bolje ni v najnovejši literarni zgodovini DZS Slovenska književnost (1998–2001) v treh zvezkih. V drugem zvezku, ki obravnava književnost moderne, ekspresionizma in socialnega realizma, Feigla sploh ni, pač pa je enkrat omenjen v tretjem zvezku v poglavju Književnost v zamejstvu in zdomstvu, in sicer pri navedbi preko tisoč bibliografskih enot slovenskega tiska v Italiji v letih med 1918 in 1945, »ki so sicer različne po vrednosti in namenu, med njimi pa so objave pomembnih pisateljev iz tega časa«.
2.2 LEKSIKONI IN ENCIKLOPEDIJA
Precej drugačno je stanje na leksikografskem področju. Že na začetku izhajanja Slovenskega biografskega leksikona se je v njem leta 1926 s petnajstimi vrsticami znašel tudi Damir Feigel, seveda tudi po zaslugi začetne črke F (Budal 1960: 169). Primorski slovenski biografski leksikon iz leta 1977 mu namenja dobro stran in natančno popisuje njegovo tajniško, uredniško in leposlovno delovanje. Tudi Slovenska književnost, leksikon Cankarjeve založbe iz leta 1982, mu posveča pol strani, pri čemer poudarja, da je »na Primorskem vztrajal tudi v času fašizma in ves čas pisal« (Buttolo 1996: 92).
V Slovenskem velikem leksikonu iz leta 2003 je omenjen kot slovenski pisatelj, pisec humoristične, pustolovske in znanstvenofantastične proze (Kocjan – Barle 2003: 535), v velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti iz leta 2008 pa je poudarjeno njegovo delovanje v času fašizma v Goriški matici in prvenstvo pri pisanju znanstvenofantastične proze (Stanonik 2008: 240). V tretjem zvezku Enciklopedije Slovenije je kratek enciklopedični članek z dvema vrednostnima oznakama, da je bil Feigel »vidnejši začetnik domače znanstvene fantastike« in da je bil »pomemben kulturni delavec v zasedeni Primorski« (Dermastia 1989: 94).
2.3 SREDNJEŠOLSKA BERILA
Eden osrednjih kanonizacijskih dejavnikov je položaj posameznega književnika v šolskem sistemu: »,Kanonizirajoče' delovanje vseh institucij se v končni fazi najmočneje odrazi v izobraževalnem sistemu in njegovih programih. Mnogi teoretiki podcenjujejo vlogo izobraževalnega sistema pri razširjanju kanoničnih tekstov: v resnici bi brez šole ,test časa' preživel le malokateri avtor« (Dović 2003: 24). Srednješolska berila imajo najgostejše kanonizacijsko sito, zato književnik, ki ni vključen vanja, »v splošni zavesti ne more delovati kot nacionalno pomemben avtor« (Božič 2010: 247).
Damir Feigel se je v slovenskih srednješolskih berilih pojavil samo štirikrat: izključno v zamejskih, najprej v tistih za višjo stopnjo, kasneje pa v berilih za nižjo stopnjo srednje šole. Prva objava, ki je doživela ponatis takoj po drugi svetovni vojni, sega v leto 1928, ko je že po ukinitvi slovenskih šol na Primorskem v Gorici izšel Budalov Slovenski cvetnik. Berilo v enem zvezku v primerjavi z osrednjimi Grafenauerjevimi berili prinaša marsikaterega novega avtorja in marsikatero novo besedilo (Božič 2010: 136–137). Na koncu berila je v sklop z naslovom Nekaj sodobnih odmevov uvrščen tudi Feiglov sestavek z naslovom Slon (Budal 1928: 228). Gre za humoristični prikaz živalskega velikana, vzet iz zbirke Domače živali, ki je leta 1924 izšla v Ljubljani (črtica Inozemci).
Naslednje berilo je prav tako v enem zvezku, in sicer gre za Slovensko čitanko Vilka Čekute iz leta 1947. Berilo je precej konzervativno in v nasprotju s standardom, ki so ga postavila že predvojna Bajčeva nižješolska berila, izrazito ideološko obarvano (Božič 2010: 199–200). Tudi tu je najprej vključen sestavek iz zbirke Domače živali (črtica Perutnina; Čekuta 1947: 71–73), na koncu berila pa še trije odlomki iz zbirke vojnih črtic Tik za fronto, ki je izšla v Ljubljani leta 1921 (n. d.: 249–256). Gre za dele črtic Živo nihalo, Vojni poklici in Detektiv Belin, ki na humoren način prikazujejo nesmisle in protislovja vojnega časa.
Zadnja objava je sledila leto kasneje, in sicer v drugem zvezku berila Slovenska čitanka za II. razred srednjih in strokovnih šol, ki ga je sestavila Mara Blažina s sodelavci. Gre za izjemno kakovosten sestav, tako po vsebinski kot po didaktični plati, ki daleč presega sočasna osrednja berila in je na isti ravni kot znamenita Bajčeva predvojna berila (Božič 2010: 205–207). V berilo je vključena humoristična črtica Na odru, vzeta iz prve humoristične zbirke Pol litra vipavca (1911), in sicer iz poglavja Iz četrte dimenzije. Črtica prikazuje humorne zaplete, ki jih je imel pripovedovalec kot režiser podeželskega gledališča.
Sklenemo lahko, da so vsa besedila vzeta iz knjig, ki so izšle v Ljubljani in na začetku Feiglove ustvarjalne poti. Izbor lahko ocenimo kot manj primeren, recepcijsko bliže osnovni kot srednji šoli. Odprto ostaja vprašanje, zakaj so Feiglovo leposlovje povsem prezrli sestavljavci antoloških beril, ki so v štirih obsežnih zvezkih nastala na Tržaškem v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, saj so še zlasti v drugo, dopolnjeno izdajo vključili tudi veliko zamejskih avtorjev (Božič 2010: 211–214; 238–240).
3 LITERATURA DAMIRJA FEIGLA IN NOVEJŠA LITERARNA ZNANOST
V skladu z razvojem slovenske literarne vede, ki je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja širila svoj znanstveni interes tudi preko strogo kanoniziranih oz. klasičnih avtorjev (predvsem v smeri kmečke povesti, pa tudi drugih lažjih žanrov), je tudi literatura Damirja Feigla, ki je bila do tedaj pretežno obravnavana kot manjvredna, začela doživljati prevrednotenje. Najprej gre za tisti del Feiglove humoristične proze, ki je bil v srednješolskih objavah povsem izpuščen, in sicer za njegovo pustolovsko in znanstvenofantastično pisanje.
Drago Bajt leta 1982 v svojih esejih o znanstveni fantastiki že v naslovu označi Feigla kot »slovenskega Julesa Verna«, s čimer utira pot njegovi kanonizaciji. Potem ko v eseju opredeli Feiglovo pisanje kot »lahko zvrst«, natančno razčleni značilnosti njegove žanrsko prepletene proze. Na koncu ga poveže z ustvarjalnostjo Julesa Verna in tudi mlajšega predstavnika »znanstvene« proze H. G. Wellsa, potem pa umesti Feiglovo literaturo med »slovensko utopično prozo iz druge polovice 19. stoletja« in »nadaljevalce (Brežnik, Jenko, Hassl)« (Bajt 1982: 178–179), s čimer ji nedvomno poveča literarnozgodovinsko veljavo. Dvajset let kasneje Robert Jereb z izrazito znanstvenim pristopom nadaljuje z raziskavo znanstvene fantastike Damirja Feigla. Najprej na podlagi vnaprej določenih meril poskuša določiti Feiglov postopek izdelave modela znanstvene fantastike, temu pa sledi konkretna obravnava znanstvenofantastičnih inovacij po znanstvenih disciplinah, predvsem fiziki in medicini. Po sistematizaciji elementov znanstvene fantastike je še kvantitativna analiza žanrskih, tematskih in humornih prvin v besedilih, s katero avtor študije ugotavlja, da so »deleži znanosti in tehnike v povestih namenjeni predvsem kot nastavek za razvitje znanstvenofantastičnih elementov in v nobeni povesti ne zavzemajo opaznejšega obsega«, zato se zdi, »da je njihov dodatni namen didaktične narave: seznanjati ciljno publiko, literarno nezahtevno prebivalstvo, z nekaterimi dosežki sodobne znanosti in tehnike« (Jereb 2002: 265).
Na drugačen način se dve leti kasneje loteva prevrednotenja Feiglovega opusa Miran Košuta, ki se v izbrušenem esejističnem jeziku posveča humorju v njegovi kratki prozi. Že takoj v začetku svoje študije Košuta opredeljuje komično pisanje kot zahtevnejše od resnobnega ali elegičnega, s čimer seveda povzdiguje kanonično veljavo predmeta svoje obravnave. V Kolumbu vidi npr. predhodnika motivno enake farse znamenitega italijanskega nobelovca Daria Foja, obenem pa predstavi negativni sprejem Feiglove humoristične proze pri slovenski literarni kritiki. Sledi raziskava tipoloških značilnosti Feiglovega humorja, pri čemer ugotavlja, da avtor »ni ,ljudski humorist', kot je tu ali tam slišati in brati, ampak meščansko uglajeni komik, ki prijazno zafrkava človeške in družbene slabosti prek veščega parodiranja sočasnih slogovnih obrazcev slovenske žurnalistike in pripovedništva« (Košuta 2004: 94).
4 ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE PISANJA (MASKIRANJE SPOROČILA)
Dejstvo je, da je po letu 1918 Feigel ustvarjal v posebnih zgodovinskih okoliščinah, ki jih zaznamuje italijanska okupacija Primorske in nastop fašizma po letu 1922. »To so leta izganjanja slovenščine iz šol in javnega življenja, zatiranja slovenskega tiska in zapiranja slovenskih ljudi, ko se vrsta kulturnih delavcev in pisateljev umakne čez mejo v matično domovino« (Košuta 1978: 231–232). Ker je bil France Bevk, najbolj izpostavljeni primorski kulturni delavec, pogosto po zaporih ali po taboriščih, je «slonelo vse kulturno, zlasti književno delo in vse otepanje z bolj in bolj nepopustljivimi fašističnimi oblastniki na Feiglovih ramenih« (Budal 1960: 171).
Zato je povsem naravno, da je moral Feigel svoj slog pisanja in morebitno domoljubno izpoved prilagajati posebnim zgodovinskim okoliščinam. Pisanje s tehniko prikritega sporočila je seveda značilno tudi za tuje književnosti (znan je primer maskiranja revolucionarnega sporočila v Beaumarchaisovi komediji Figarova svatba, v kateri je dogajalni prostor postavljen v špansko Sevillo, naslovni dramski lik Figaro pa predstavljen kot pridanič nedoločljivega poklica in družbenega sloja), na Slovenskem pa lahko uvrstimo v tovrstno pisanje vsaj Prešernov Krst pri Savici, v katerem zaradi težav s cenzuro pesnik maskira pravo sporočilo z duhovščini všečno zgodbo o pokristjanjenju slovenskega vojskovodje (Božič 1993), ali Smoletovo Antigono, v kateri dramatik z uporabo pesniškega jezika in znane antične zgodbe maskira sporočilo o nujnosti svobodnega mišljenja in delovanja.
4.1 FRANCE BEVK
Že France Bevk, ki je ustvarjal v istih zgodovinskih okoliščinah kot Damir Feigel, se je znašel pred nelahko nalogo, da čimbolj zavzeto ustvarja povprečnemu bralcu všečna in v preprostem jeziku napisna leposlovna besedila, ki jih bodo Slovenci na Primorskem množično brali in s tem ohranjali svoj knjižni jezik, obenem pa z maskiranjem sporočila poskuša ohranjati tudi domoljubno zavest. Tako je na prelomu dvajsetih v trideseta leta nastalo več obsežnih zgodovinskih povesti, ki se vse dogajajo v daljnem srednjeveškem štirinajstem stoletju, dejansko pa se prikrito nanašajo tudi na sodobnost. To so trilogija Znamenja na nebu (sestavljena iz delov Krvavi jezdeci, Škorpijoni zemlje ter Črni bratje in sestre) ter povesti Človek proti človeku in Umirajoči bog Triglav.
V slednji gre za pripoved iz leta 1331, ko naj bi po zgodovinskem izročilu Kobaridci še častili sveti studenec in sveto drevo. Pod vplivom domačega poganskega svečenika Gorazda izženejo vikarja Fulherija d'Olsaria, ki ga kot tujca ne sprejemajo, poleg tega pa krščanski cerkvi očitajo povezavo z izkoriščevalnimi fevdalnimi oblastniki. Vodja inkvizicije Francesco de Clugia pripelje vojsko iz Čedada ter ukaže posekati lipo in zasuti studenec na Gorazdovem vrtu. Potem mu uspe ujeti svečenikovo hčer Volkico, ki jo skuša na kobariškem trgu z natezanjem in mučenjem z žerjavico pripraviti do tega, da bi se odpovedala stari veri. Domačini so sočutni, vendar nemočni, tedaj pa se pojavi dekletov oče: Nenadoma se je množica razgibala. Gorazd, ki je v votlini zaman čakal na hčer, je bil prišel v vas, da jo skrivaj poišče. Po hišah ni našel živega človeka razen otrok. Prišel je na trg in v hipu spoznal, kaj se godi. Slišal je klic svoje hčere. Planil je skozi množico, v enem skoku je bil na odru. Oči so mu gorele, siva brada je vihrala. Potisnil je rablja v stran in sunil ponev izpod hčerinih nog, da se je žerjavica razsula. Pokleknil je in objel hčer, v grozi in joku je jecljal: "Volkica, Volkica moja!" Ona pa je z nasmehom odprla oči in dahnila: "Oče moj!" Gorazda napadajo vojaki in grozi, da bo prišlo do splošnega klanja, tedaj pa se pojavi karizmatični pomožni duhovnik Primož, ki kot domačin posreduje med razjarjeno množico in inkvizitorjem. Zgodba se razplete tako, da se po prihodu cerkvenega vizitatorja Bertranda Kobaridci zberejo v cerkvi in javno odpovedo bogu Triglavu, krščansko vero pa sprejmejo pod pogojem, če je ne bo oznanjeval tujec Fulherij, pač pa domačin Primož. Njihovo počutje po verskem obredu pisatelj tankočutno opiše takole: V izmučenih dušah in srcih se je med stenami, ki so jih zaklepale od ostalega sveta, od groze dni in noči zganilo nekaj neznanega, globokega. V pesmi, v mraku, v skrušenosti trenutka in v njegovi ponižnosti je ležalo nekaj svečanega, blažilnega, telo je pritiskalo k tlom, a duša je iskala izhoda v zvokih zahvalne pesmi, v žarkih, ki so padali skozi okna in tvorili zlate stopnice do neba … Le nekaj trpkega, grenkega je kalilo njihovo čisto misel in kristalno čustvo … Meč, ki je okrvavljen ležal preko križa, ljubezen, ki je bila z nasiljem osramočena … Vsega ni bilo mogoče pozabiti … Iz zapleta in razpleta zgodbe je seveda jasno razvidno Bevkovo domoljubje, izjemno pomembno pa je tudi pisateljevo končno sporočilo, da Slovenci sprejemajo krščansko vero, vendar iskreno le tedaj, kadar jo čutijo kot domačo in ne kot vsiljevanje tujega.
4.2 DAMIR FEIGEL
Podobne tehnike prikritega sporočila se je posluževal tudi Damir Feigel, ki se je podobno kot Bevk z zgodovinsko besedo približeval množičnemu bralcu s preprosto humorno besedo, obenem pa vsaj posredno skušal vplivati tudi na domoljubna čustva. Tako je npr. v parodičnem prikazu slovenske zgodovine s simboličnim naslovom Brezen, ki je »hudomušno smešenje nezanesljivega ali pristranskega zgodovinskega dokazovanja, ki vselej temeljito in nepobitno dokaže vse, kar se je znanstvenik v zaslepljeni pristranosti že naprej namenil dokazati, kakor so na primer tista leta fašistični zgodovinarji zgovorno dokazovali, da so primorski Slovenci pravzaprav – Italijani« (Budal 1960: 179).
4.2.1 PO STRANI KLOBUK
Nekaj podobnega zasledimo v zbirki humoresk, grotesk in pravljic Po strani klobuk, ki je izšla leta 1923 v Gorici. Humoreska Odkrij srce! pripoveduje o propadlem poskusu odkritosrčnega obnašanja, ki se konča s spoznanjem, da se biti odkritosrčen enostavno ne izplača: »Vsaj v tem oziru hočem biti odkritosrčen napram tebi, da me velevnik ,Odkrij srce!' ne spravi med norce, raje se držim hinavcev na kulturni podlagi.« S tem avtor neposredno namiguje na prikrito domoljubno sporočilo, ki ga lahko odkrijemo na dveh mestih črtice. Na začetku s parafrazo Prešernovih verzov iz pesmi V spomin Andreja Smoleta namiguje na trpljenje zatiranih Slovencev pod Italijani (»Videl sem Poljsko, gorovje balkansko, videl cetinjske visoke gore, videl sem jasno nebo italijansko, sreče ni našlo mi moje srce.«), na koncu pa v živahnem krčemskem pogovoru na tajni Londonski sporazum, po katerem so Angleži in Francozi pridobili Italijane za vstop v vojno na račun slovenskega ozemlja (»Razvnel sem se! Udrihal sem po Parizu, Londonu, New Yorku, grajal tajne dogovore, obsojal igro z narodi in zagotavljal pravici končno zmago.«).
4.2.2 OB OBRATU STOLETJA
Tudi zbirka spominov na dijaška leta Ob obratu stoletja, ki je izšla leta 1931 v Trstu, omogoča razbiranje maskiranega sporočila. Gre npr. za črtico z naslovom Preprečeni Krst, ki prikazuje dogajanje v goriški državni gimnaziji, ki je na prelomu stoletja ob nemških že imela tudi italijanski in slovenski oddelek. Dijaki se pri pouku slovenščine pripravljajo na dramatizirani recital Prešernovega Krsta pri Savici, ki je zaradi silnih polemik v tem času že deloval kot kanonsko in ključno besedilo. Pred koncem uprizoritve, ko dijak v vlogi Črtomira ravno recitira verz »junaško bili smo z Valjhunom boje«, se pojavi miška, ki povzroči strah med nastopajočimi, paniko in neslaven propad recitala. Čustveni odziv profesorja slovenščine v povezavi s Prešernovim Črtomirom in njegovo spreobrnitvijo meri na domoljubno zavest slovenskih dijakov: »Strahopetci!« se je gospodu Frančišku tresel glas, ko nas je ošteval, počasi stopajoč po učilnici. »In to hočete biti šestošolci! Sram vas bodi! Klavrni junaki. Don Kihoti in Sančo Panse! Moderna mladina! Kaj boste vendar počeli v življenju, če se že zdaj bojite miške, nedolžne miške! Življenje zahteva srčnih, pogumnih mož. Bojazljivce zmelje!«
5 VIRI IN LITERATURA
BAJT, Drago, 1982: Slovenski Jules Verne: Damir Feigel. Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja: eseji o znanstveni fantastiki. Ljubljana: Mladinska knjiga. 171–179.
BELIČIČ, Vinko, GERŽINIČ, Alojzij in JEVNIKAR, Martin, 1946: Zgodovina slovenskega slovstva (za višje razrede srednjih šol). Gorica: Zavezniška vojaška uprava.
BEVK, France, 1930: Umirajoči bog Triglav. Gorica: Književna zadruga Goriška matica.
BLAŽINA, Mara in drugi, 1948: Slovenska čitanka za II. razred nižjih srednjih in strokovnih šol. Trst: Zavezniška vojaška uprava.
BOŽIČ, Zoran, 1993: Tri Prešernove krivde: interpretacija Krsta pri Savici. Sodobnost 41/3-4. 318-322.
BOŽIČ, Zoran, 2010: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram.
BUDAL, Andrej, 1928: Slovenski cvetnik (za srednje šole). Gorica: Tiskarna L. Lukežič.
BUDAL, Andrej, 1946: Slovenski cvetnik (za srednje šole). Gorica: Tiskarna L. Lukežič.
BUDAL, Andrej, 1939: Damir Feigel – šestdesetletnik. V: Damir Feigel: Supervitalin. Gorizia: Unione Editoriale Goriziana. 5–20.
BUDAL, Andrej, 1960: Humorist Damir Feigel. V: Damir Feigel: Ob obratu stoletja. Ur. F. Bevk. Koper: Založba Lipa. 169–187.
BUTTOLO, Frančiška, 1996: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
ČEKUTA, Vilko, 1947: Slovenska čitanka (Čitanka za slovenske nižje srednje in strokovne šole). Trst: Zavezniška vojaška uprava.
DERMASTIA, Alenka (ur.), 1989: Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana: Mladinska knjiga.
DOVIĆ, Marijan, 2003: Sodobni pogledi na literarni kanon in njegovo družbeno vlogo. Dialogi 39/1–2. 18–44.
FEIGEL, Damir, 1923: Po strani klobuk (humoreske – groteske – pravljice). Gorica: Narodna knjigarna.
FEIGEL, Damir, 1931: Ob obratu stoletja (spomini iz dijaških let). Trst: Tipografia Consorziale.
JEREB, Robert, 2002: Iz znanosti v znanstveno fantastiko: znanstvena fantastika Damirja Feigla. Slavistična revija 50/2. 251–268.
JEVNIKAR, Martin (ur.), 1977: Primorski slovenski biografski leksikon (4. snopič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
KOCJAN – BARLE, Marta in BAJT, Drago (ur.), 2003: Slovenski veliki leksikon (A–G). Ljubljana: Mladinska knjiga Založba.
KOŠUTA, Miran, 2004: Muza smeha se modro muza: humor v kratki prozi Damirja Feigla. Slovenska kratka pripovedna proza (Obdobja 23). Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Filozofska fakulteta. 87–95.
KOŠUTA, Miroslav, 1978: Spremna beseda. V: Damir Feigel: Pol litra vipavca. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 231–236.
LEGIŠA, Lino, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI (V eksperionizem in novi realizem). Ljubljana: Slovenska matica.
POGAČNIK, Jože in drugi, 2001: Slovenska književnost III. Ljubljana: DZS.
RUTHNER, Clemens, 2002: Der Literaturkanon zwischen Ästhetik und Kulturökonomie: Theorien und Definitionen. Ein Dichter-Kanon Für die Gegenwart! Urteile und Vorschläge der Kritikerinnen und Kritiker. Innsbruck: Studien Verlag, 15–42.
STANONIK, Tončka in BRENK, Lan (ur.), 2008: Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon (A–L). Ljubljana: Mladinska knjiga.
ZADRAVEC, Franc, 1970: Zgodovina slovenskega slovstva 5 (Nova romantika in mejni obliki realizma). Maribor: Založba Obzorja.