Lizun
Matevž Frelih
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Popišem naj pošast ostudno.
Povem naj vam prigodbo čudno,
prav po domače kar se dá,
od stric-Lizúna sladkega.

Lizún je čedne bil postave,
al terde pa zabite glave.
Zarobljen, kisel, pust, sirov,
kot bil bi cepec brat njegov.

V primeri ž njim naj le se skrije
tam tisti, ki „mu-u-u!“ vpije;
mu manjkalo ni druj'ga res,
kot le oslóvih par ušes.

Lizùn želí gospod postati,
to tud želí njegova mati;
si misli: fant glavó imá, –
in hajdi! – v šolo ga peljá!

In čudo! – če je tele veči,
mu gré tudi rajši bolj po sreči!
Zlizal v šoli je trojkle vse,
nazadnje so že ravne b'le.

Kje se navadil bèt glavati
je s kljuke ravni kol skovati,
še zdaj gotovo prav ne vem,
pa kar sem slišal, to povem:

Otročè še Lizunče malo
je z mački rado se igralo,
in mački so lizali ga,
tam se navzel je njih duhá.

Živalce te mu najbolj mile
so pervo šolo ga zučile,
kako zvijati treba je,
da v šolah skoz prerije se.

Tako je vil, se slinil, rinil,
spodjedal druge, sladkohlinil,
je gural, gural, da je šlo –
in prišel skozi je takó.

Pové tud zgodba starodavna,
da bila je tam navada slavna:
Botelje tri, pa koš klobás,
in bil je kmalo – pervi klas.

Zdaj šole bile so dognane. –
Al terda buča in možgane,
ker prazne in sirove so,
kam s temi šel zdaj osel bo?

Tovarši vsi so se ga bali;
ljudje ga deleč krog poznali,
da je neslan in pust bedak,
in oh! prestrašen prevzetnjak.

Pa to mu vse le nič ne škodi,
Lizún se zliže kakor bodi;
kaj vem, kak motal je in víl,
koj lepo službo je dobil.

Kot kača v raji je storila,
da je Adama pridobila,
je Eve prej lotila se;
tako Lizún tud delal je.

Najraji se za kitle skriva,
se plazi, se po kačje zvija,
je znal obračati koló,
je lizal pljunke in onó.

Ker je nalikan bil prezálo,
je ženstvo vse za njim zijálo;
pomagal je obročenrok,
in „kisdenpukelj“ rokocmok.

Tak se slinil je in ongavil,
in deleč je tako pripravil,
da med veljake perve zbran
je v kratkem butec bil neslan.

Zdaj gladko gré mu prav po volji,
da se mu vklanja vse okoli,
to najsladkejše maže ga, –
zdaj, kar je želel, vse ima.

Ob kratkem: Zdaj je ves presrečen,
pa tud premileno netečen;
kdo pač ne vé, da prevzetnjak
na cente pust je pa težak!

Premajhne so mu oblačila,
tako ga čast je napihnila!
Nazadnje – hops! kaj se zgodi?
Oj čudo! – skor verjeti ni!

Ker se šopiri in napenja,
in le šopiri – in ne jenja –
prav s silo se enkrat napnè,
in rask! o joj! – razpoči se!

Zdravniki pač so se čudili,
ko v njem so meh strašán dobili,
ki tlačen bil je v njem napúh,
in pa še tristotavžent muh.

So najdli 'z rezance možgane,
in nekaj pameti neslane,
modrost pa bila mu je vsa
pod jezik nizko vrašena.

So najdli žlezice medene
mu pod jezikom, vse strupene;
mu v žolču je prebival gad,
in v nedrii pa maček mlad.

Lizúna so zdaj pokopali,
na grob pa skalo pripeljali,
sto parov konj je vleklo jo,
na skalo zapisali so:

„Tù smo Lizúna položili,
in na-nj ta kamen zavalili;
je prej prelizal vsako reč,
vsaj zdaj te skale ne bo več!“

Pa joj, prejoj! spod skale rasti
začele gerde so pošasti,
ko listja trave jih je b'lo!
Lizúni mladi bili so!

Gerdobe komaj oživele,
po svetu lesti so začele;
vse polno zdaj jih mergolí,
zato vès svet od njih smerdí.