Gospodičine in Vile
v hostah so Rozaljke bile,
so slovele krog in krog;
peti so, vabiti znale;
kogar pa so pretantale,
pa njem je blo, smil' se Bog! –
Kar Rozaljke b'le v povesti,
od lizunov smo si v svesti,
kdar sterdéno govoré.
Delajo se lepe, brate,
mot'jo reve in bogate,
z sladkim strupom jih moré.
Rožice sadé strupene,
milost' nimajo nobene,
so še huj' kot pisan gad.
Pravo znajo počerniti,
greh u čeden plajšč zaviti,
na oči podplate djat'.
Lizec drug je sam'ga vraga,
ino sladka skorja draga,
ki kupiti je za med.
Vkanjen ga želí prodati
tud za samo cestno blato,
kar mogoče toljko pred.
Silna je lizunov truma;
svet pripravljajo iz uma,
mojstri mnozih so nezgod.
Niso kot Rozaljke v hosti;
v gradih, mestih so pogosto,
tù se gnjezdi njihov rod.
