Kaj mi tak zbuja čute, srce živo!
Kaj se kri mi pretaka tako vroča,
Kaj mi misli vrejo takó, kakor silni
Slap med skalovjem?
Kakor presvitla zora noč preganja,
Kakor rosa oživlja polja cvetice,
Žarno solnce zbuja preglasne pevce
V temni goščavi:
Tako podí mi žalovanja čute,
Trosi cvetke na poti mi življenja,
Zbuja in rodi mi preživo pesmi
Ljubav do doma.
Čuje naj zemlja in nebó visoko,
In narodje vsi krog po daljnem svetu,
Da bom, dokler sije mi solnce žarno,
Zvest domovini.
Ko pa me bo zeleni grob pokrival.
Naj nad njim se prekrepka lipa dviga,
Ki šumljaje pripoveduje,
Ljubim domovje.
In ko minula bodo dolga leta,
Ko že veter raznesel bode prah moj,
Vedno še šumljal bo v zraku glasno:
Ljubav do doma.
