Ljubezen in sovraštvo

Ljubezen in sovraštvo. Povest. Anton Antonov

Izdano:	Slovenski narod, 44/203–212, 214–218, 220–232, 1911
Viri:	dLib 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 214, 215, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Po senožetih je pela kosa cvetlicam in travi smrtno pesem, in zdrava grla veselih koscev so orila zaljubljene narodne popevke. Solnca rumeni žarki pa so se rezko liki tenka ostrina odbijali od svetlih kos.

Ob tem času popoldne je drdral osebni vlak z Dunaja proti Trstu mimo teh krasnih poljan. Ustavljal se je zdaj na tej, zdaj na oni postaji.

»Vladko, ali prideva kmalu na mesto,« vpraša elegantna gospa poleg sebe sedečega gospoda, ki ji je ljubeznivo zrl v oči.

»Še nekaj minut, pa sva v Zavinku«, odgovori nagovorjeni gospod, ki je bil očividno njen mož. »Namah so se mi vrinili vsi oni spomini iz napolpreteklih časov v glavo.«

Ni pa še skoraj izrekel teh besed, je že obstal vlak, in sprevodnike je bilo slišati klicati: »Zavinek!« In ona gospa in gospod izstopita.

Trg Zavinek se prišteva najlepšim krajem na slovenskem ozemlju. Na desni in levi ga obrobljajo srednje visoki hribi z bogatimi črnimi lesovi, na kojih parobkih se liki breze svetlikajo bela letoviščna poslopja. Semkaj prihajajo poleti bogataši hladit si v mestu preveč razgrete živce in tukaj v tem lepem kraju se vrši tudi naša povest.

Asistent Griva je imel dne 15. prosinca 18.. nočno službo, postajni delavec Janez pa mu je bil prideljen v pomoč pri službenem izvrševanju.

Po odhodu tovornega vlaka št. 900. je šel Griva s postajnega raztirja v svojo pisarno. Stopil je k brzojavnemu aparatu, brzojavi l na vse postaje tistega področja odhod vlaka št. 900., potem pa sedel k pisalni mizi.

Janez, ki je imel nekaj opraviti v skladišču, je prišel za deset minut pozneje v pisarno. Postavil je svojo svetilko na umivalnik, ki je stal tik peči, ter pogledal, če je v peči še dovolj ognja.

»Ali naj še zakurim, gospod,« vpraša Grivo.

»Kakor se Vam zdi, da je prav,« odgovori skoraj nevoljno Griva. »Glejte, da ne bo preveč in ne premalo.«

»Tako bo, da bo za Vas prav,« meni Janez, ki je bil zelo ponosen na izrečeno mu zaupanje.

»Janez, jutri dobimo novega načelnika,« se obrne Griva proti Janezu, ko je nehal s pisanjem. »Nocoj izostanejo trije za nas najnadležnejši tovorni vlaki. Časa imate po polnoči dovolj, da spravite pisarno v popoln red. Vse se mora svetiti, kakor beli dan.«

»Torej jutri pride gospod načelnik,« de Janez. »Gospod, saj se že pred polnočjo lahko lotim.«

»Ne, sedaj bi mene motili pri spisovanju dnevnih naznanil, katera moram še pred dvanajsto uro končati.«

»Pa potem, kakor zahtevate, gospod,« reče Janez, vzame svetilko z umivalnika ter odide iz pisarne.

»Sedaj je ura devet,« spregovori Griva, ko pogleda na svojo žepno uro, in jame pisati dalje.

Pol ure je že pisal, in pol ure ga ni nihče motil pri tem delu.

»Tako, sedaj sem gotov,« reče spet Griva proti samemu sebi, zgane dogotovljena poročila in jih dene v zavitek.

Med tem pa pride skladiščni delavec Pahor v pisarno z voznim listom v desni roki in s svetilko v levi. »Gospod, s katerim vlakom odpošljemo to,« nagovori delavec Grivo, ki vzame list ter ga pregleda.

»Saj je zapisana vlakova številka na listu,« reče skoraj jezno Griva ter pokaže Pahorju mesto, kjer je bil vlak označen. »In s tem vlakom tudi pojde blago.«

»Nisem zapazil, gospod,« se opravičuje skladiščni delavec, vzame list ter hoče oditi.

»Čujte, Pahor! Kje je Janez?«

»Noložene vozove zapisuje.«

»Dobro. Recite mu, naj pride potem k menil«

»Da, gospod,« mu zatrdi delavec ter že odpre vrata hoteč iz pisarne.

»Še nekaj. Jutri pride naš novi načelnik. Glejte, da ne dobi skladišča v neredu! Ste razumeli?«

»Da, gospod.«

»Tiste tri zabojčke pošljemo z vlakom št. 33. Skrbite, da bodo pripravljeni. Ste razumeli?«

»Da, gospod,« ga spet zagotovi Pahor, in gre iz pisarne.

Griva je bil zelo natančen in vesten uradnik. Vse se je moralo zgoditi, kakor je zahteval on, oziroma služba.

»Spet me nekdo kliče,« reče vstajaje od pisalne mize ter gre k brzojavnemu aparatu.

»Razumel, Zavinek,« odbrzojavi Griva.

»Zgovoren pri aparatu v Pristranju. Ti, jaz pridem s polnočnim osebnim vlakom domov in z menoj seveda tudi Slamnik in Ržen. Pozdravljen,« se je glasila brzojavka iz Pristranja.

»Dobro, me prav veseli! Na zdravje,« odbrzojavi spet Griva.

Janez, ki je med tem časom vstopil v pisarno, je čakal Grivo.

»Gospod, Pahor mi je povedal, da me kličete k sebi,« reče Janez ter da Grivi listek z napisanimi vozovi.

»Da. Tako je bilo. Zakurite še nekoliko, potem pa ni treba več pred polnočjo. Ste razumeli?«

»Razumel, gospod,« reče Janez, ter odloži svojo svetilko, katera ga je spremljala ponoči povsod, pa naj je bil v skladišču, ali v pisarni, ali pa na raztirju. »Gospod, dober gospod je naš novi načelnik, kakor se govori,« govori dalje Janez, popravljaje ogenj v peči. »Če je to res, potem bomo imeli pa same dobre gospode na Zavinku.«

»Le ne preveč hvale,« zazdeha asistent Griva.

»Kar je res, ne more biti laž,« reče Janez, ker jo vedel, da Grivo njegova pohvala zelo prijetno poščegeta.

»Mene prisrčno veseli, da nas ima naše delavstvo rado. Kajti le tako si more misliti vsak tukajšnji uradnik, da ni nepriljubljen v tem kraju, zlasti, če ga naš Janez pohvali.«

»Kaj tisto,« se nasmeje Janez, in prijetno mu je bilo okoli srca, ker ga Griva toliko ceni. »In če ga Griva tako ceni, kako ga šele drugi upoštevajo, ki so še dosti prijaznejši z delavstvom, kakor on, si je mislil Janez in je bil zelo ponosen.

»Janez, še nekaj časa imava prostega,« meni Griva ter se zlekne po divanu prižigaje si svalko.

»Čez petindvajset minut primaha vlak št. 907, ki ima precej opraviti tukaj,« de resno Janez.

»Prav imate Janez. In ta čas porabiva midva za majhen razgovor. Sedite na stol! Tu imate cigareto, tamle na oknu pa je četrtinka vina, katerega lahko spijete na en dušek. Vaš je od sedaj.«

»Ne, ne gospod, to je preveč,« se brani Janez. Ali z desno je vzel cigareto, z levo pa je segel po četrtinki. »Ne to je preveč, gospod,« se spet otresa; a se ne brani dolgo. Vino spije na en dušek in nato si prižge svalko.

»Ali vam bo kaj žal za gospodoma Slamnikom in Rženom,« vpraša Griva Janeza.

»Zelo ju bomo pogrešali, ker sta tako dobra gospoda. Kedaj pa zapustita nas?«

»Tekom enega meseca. Tudi meni bo dolgčas za njima. Pa kaj hočemo. Mi uradniki smo večni popotniki. Nihče nas ne vpraša, kje bi raje službovali. Kar meni nič tebi nič ti ukaže ravnateljstvo, in zbogom ljubi kraji in prisrčna dekleta,« se zahudi Griva ter se zmisli na lepe oči in sladke ustnice svoje neveste.

»E, kaj bi! Za take mlade in zale gospode, kakor ste vi, je povsod prijetno in kratkočasno,« meni Janez, ko je prišel od peči nazaj na svoj sedež. »Mlad in zal gospod ste, da malo takih. Naš prejšnji načelnik naj se kar skrije pred vami,« ga hvali dalje Janez ter prešteje vse kazni, ki mu jih je naložilo ravnateljstvo po načelnikovem priporočilu.

Janez je imel povsem drugačno mnenje o teh kaznih, kakor pa njegov načelnik. Bile so mu brezizjemno vse neopravičene in krivične. Zlasti pa je sovražil denarne globe. Te bi se morale po njegovih mislih odpraviti popolnoma. Po prizadevanju dosedanega načelnika je plačal do danes nad petnajst denarnih kazni v znesku desetih kron. Zato je bil zelo vesel, da je odšel stari načelnik že pred enim tednom. Nadomestoval ga je do prihoda novega načelnika adjunkt Zgovoren. In v tem času ni plačal Janez še nobene kazni, za kar je bil Zgovornu zelo, zelo hvaležen. Gotovo ga je imel rajši, kakor svojo ženo, do katere mu ni bilo nikdar mnogo; otroka ni imel nobenega, prijateljev pa zelo veliko. Rad je pa imel te prijatelje posebno tedaj, kadar so mu dajali za pijačo v gostilnah v katerih je zelo rad posedal. Vasoval je pri krčmarjih, pripovedoval svoje življenjske dogodke gostilničarju in gostom in pil le, če mu je kdo ponudil. Sam si ni nikdar kupil vina, dasi ga je ljubil nadvse.

Skopuh je bil Janez velik. Skoparil in zlagal je leto za letom svotico na svotico; kupil si je bil že hišico s precejšnjim vrtom in z dvema njivama, a mu je še nekaj stotakov ostalo v hranilnici. Sicer pa je bil v svojem prostem času priden čevljar-krpar in vedno in povsod zelo zanesljiv in jako pošten človek.

»Mlad in zal, pravite, da sem,« reče Griva. »Mlad sem, to je res. Saj štejem petindvajset let. Za zalega pa se nikakor nimam. Tudi moje dekle mi ni še kdaj kaj takega očitalo; Janez vlak št. 907 se že čuje. Skoraj bo tukaj.«

Oba vstaneta nato. Janez je še pogledal v peč, Griva pa si je ogrnil pelerino. Potem vzameta vsak svojo svetilko ter gresta na raztirje.

»Na sedmem tiru stoji sedem praznih vozov,« razlaga Griva Janezu. »Te se naj postavi na šesti tir. Na četrtem sta dva naložena voza in pet praznih za premog. Naložena vzame ta vlak seboj, prazne pa se naj spravi na peti tir, kjer je že petnajst takih vozov. Ste razumeli?«

»Da, gospod,« mu pritrdi Janez.

Vlak št. 907 je že lezel v postajo. Skladiščni delavec Pahor se je bil že tudi pridružil Grivi in Janezu, kateri mu je narekoval Grivin ukaz natanko tako, kakor ga je sam slišal.

Vlak se je ustavil kakih petdeset korakov pred postajnim poslopjem. V nekaj minutah pa so že stali okoli naše trojice vsi zavirači, delavci, sprevodniki in nadsprevodnik z vlakovodjo na čelu.

Ko jim je Griva povedal svoj ukaz, so šli na delo, in začelo se je premikanje vozov, čula so se povelja in rezki piski lokomotive in piščalk vlakovega osobja so strogo in odločno vršili svojo nalogo. Zdelo se je, da ti naravni in nenaravni, ponarejeni in neponarejeni, piščalkini in človeški glasovi povečujejo že itak velik mraz tiste svetle zimske noči v mesecu prosincu.

Še nekaj časa je ostal Griva na postajnem raztirju ter gledal, kako se izvršuje njegov ukaz. Videl je, da se težka lokomotiva spretno in urno premika s tira na tir ter nemoteno pušča in jemlje zdaj to, zdaj ono gručo praznih, ali pa naloženih vozov, videl je, da je vse osebje pridno in se ravna natanko po njegovem naročilu.

Ko sta bila naložena voza s četrtega tira postavljena na vlak, gre Griva v pisarno.

»Izvanredno so ljudje danes pridni,« de Griva sam pri sebi in pogleda na uro. »Samo dvajset minut so rabili danes, pa so že skoraj vse naredili. Nekaterikrat pa potrebujejo za današnje delo najmanj petinštirideset minut.«

»Po teh besedah je vstopil v pisarno ter napravil, napisal in telefonično povedal, kar mu je napovedovala služba.

In spet je posvetil trenotek svoji izvoljenki.

»Sedaj že spava moje dekle ter sanja o najini ljubezni,« spregovori nehote Griva ter se za nekaj trenotkov tako globoko zamisli, da ni opazil vstopivšega Janeza. »Ni dobro in pametno, da ne morem biti pri svojem dekletu! E, pa saj bo kmalu pisani majnik tu in z njim najina poroka.«

»Gospod, pa mene ne pozabite na svatbi,« ga vzdrami Janez iz prijetnih in sladkih misli.

»Kaj blebetate o neki svatbi ?! Saj nisem govoril o svoji svatbi,« reče Griva, ki je bil skoraj v neprijetni zadregi.

»No, pa niste govorili o svoji svatbi. Nič niste rekli. Kar tako mi je prišla tista beseda na jezik,« se hudomušno opravičuje Janez. »Pa ne zamerite, gospod!«

»Kaj bi zameril,« reče Griva ter zamahne z desnico.

»Z delom smo gotovi,« naznanja Janez ponosno, ko se je spomnil, po kaj je pravzaprav prišel v pisarno. »Vse je tako izvršeno, kakor ste Vi ukazali.«

»Me veseli, Janez. Na Vas se še-še človek zanese, a s Pahorjem je velik križ. Znamenja mu ne gredo v glavo, neroden je pa tako, da se ga bog usmili.«

»Danes je bil prav priden, kakor smo bili vsi. Parkrat se je zvrnil na tla, enkrat pa bi ga bil skoraj povozil prazen voz. Večje nesreče ni doživel nocoj. Zares velikansko srečo ima ta debeluhar! Ravno, ko je bilo kolo že skoraj na njegovem debelem stegnu, pa se je voz vstavil. Jaz sem mu rekel, da bi bil on prav dobra podvornica. Smeje je temu mojemu mnenju pritrdil.

Griva se je prisrčno smejal tem besedam, Janez pa je šel v čakalnico, kjer je zakuril peč, potem pa se zleknil po klopi.

»Tako. Sedaj mi pa daj bog dobro in hitro spanje,« spregovori Janez zadovoljno. »Samo eno uro in dvajset minut imam časa,« govori spet samemu sebi, ko je pogledal na uro ter obrnil svetilko tako, da mu ni svetila naravnost v obraz.

V tem pride v pisarno vlakovodja.

»Še deset minut, kaj ne, gospod,« spregovori debeli vlakovodja, vstopivši v pisarno.

»Da, čez deset minut je vas pravi odhod,« mu pritrdi Griva ter podpiše vlačni zapisnik. »Tako, kadar bom dal vlaku prosto pot, pa jo mahnite spet naprej.«

»Lahko noč, gospod!«

»Lahko noč in srečno pot,« odzdravi Griva odhajajočemu vlakovodji.

Griva ni več mislil na svojo lepo in petično nevesto. Le za trenotek so bile njegove misli pri njej, ves drug čas je delal, delal in zopet delal. Le malokdaj si ga videl v službi hoditi po pisarni brez dela. Vedno je imel kaj opraviti. Zdaj je sklepal dnevne račune, zdaj pri brzojavnem aparatu, potem se je spet pogovarjal telefonično s sosednim uradnikom o zamudah tega ali onega vlaka.

Splošno mnenje vseh onih, ki so imeli službene stike z njim, je bilo, da je on zelo pedantičen uradnik. Zato mnenje se pa Griva ni prav nič brigal. Če mu je kaj takega slučajno prišlo na uho, se je navadno nasmehnil, nekaterikrat pa tudi skomiznil z rameni. On je imel natanko začrtano pot, s katere ga ne bi spravil nihče.

Njemu je bilo vse življenje razdeljeno v dva dela. Prvi del je bila njegova služba, v kateri ni bil nič drugega, kakor uradnik, ki izpolnjuje natanko svoje dolžnosti. Drugi del njegovega življenja pa bomo še lahko spoznali.

Enajst ponoči je bila takrat ura, ko se je Janez zleknil po klopi v čakalnici. Griva je izračunal blagovno težo za vlak št. 1095 ter jo naznanil bližnji dispozicijski postaji.

»Hvala lepa,« se mu zahvali brzojavni uradnik one postaje. »Pa še nekaj. Gospod Zgovoren se pripelje s prihodnjim osebnim vlakom.«

»Hvala lepa, slednje mi je že znano,« odgovori Griva ter gre ven na postajno raztirje.

»Da, da, Zgovoren se je jel tudi ženiti. Prav ima! Zakaj bi se ne? Trideseto leto je že zginilo preko njegovih ram, in adjunkt je tudi že. Radoveden sem, kako so se imeli nocoj pri njegovi ljubici?«

Komaj je bil skončal te besede, se že začujejo trikratni udarci električnega zvonca v treh kratkih presledkih. In ti udarci so naznanili, da kmalu privihra brzovlak. Griva gre v pisarno postavit signal »na prosto«.

Nato si obleče dolgo suknjo ter gre spet na raztirje. Tam si je ogledal vse varnostne priprave. Vse je našel v najlepšem redu, kar ga je tako zadovoljilo, da si je nalahko zažvižgal neko arijo iz »Prodane neveste«.

Še kakih deset minut je tako hodil s tira na tir, od signala do signala, od menjalnika do menjalnika, potem pa se je postavil pred postajno poslopje, pričakovaje brzovlaka, ki je v eni minuti potem brez postanka smuknil mimo njega.

»In če bi sedaj-le po istem tiru od nasprotne strani prišel tudi brzovlak,« si je mislil Griva takrat, »pa bi s tisto strašansko silo trčila drug ob drugega. Vsega bi bilo konec. Ljudje bi bili usmrčeni, vozovi bi se pa polnoma razbili. In če bi bila moja Zorka tudi na enem teh dveh vlakov ? Kaj bi bilo? Umrla bi ona, mene bi zaprli, prostost, domovina, ljubica pa zbogom! Pojdimo, pojdimo v pisarno, to so strašne misli,« zgovori zadnji stavek, ko se je še prav malo videlo tri rdeče luči na zadnjem vozu brzečega brzovlaka.

Tiho je bilo v pisarni. Le tikatakanje velike in stare stenske ure in drobno tipkanje na brzojavnem aparata se je slišalo. Iz čakalnice je tudi motilo nenavadno bučno smrčanje spečega Janeza ob z njim koketujoči svetilki to vsesplošno tihoto. Grive ni vse to prav nič motilo, ker je bil že vsega tega navajen. Hitro in zanesljivo mu je drsalo pero po papirju.

»Seveda, uradnik, ki se je mučil vso svojo nežnejšo mladost po šolskih klopeh, naj dela celo noč brez prestanka in počitka,« spregovori Griva, ko je dogotovil še ostala dnevna naznanila ter jih vtaknil v zavitek k drugim, že prej dokončanim poročilom. »Naš Janez pa, kateremu se niti ne sanja, kakšne so učilnice od znotraj, ima v vsaki nočni službi nalogo, da me zabava s svojim hreščečim smrčanjem. No, pa mu ne zavidam,« skonča svoj samogovor ter odpre vratica nad blagajno. »Hej, Janez,« zakliče potem v čakalnico. »Nehajte, nehajte! Pokonci, skoraj bo polnoči! Še dvajset minut manjka!«

»Ali sem dolgo spal, gospod,« vpraša Janez, planivši raz klop.

»Precej pojdite in prižgite luči!«

Janez se je takoj odpravil izvršit uradnikov ukaz.

Tedaj je prišlo četvero ljudi na postajo. Trije so bili tujci, četrti pa je bil kovač Železnik, ki je prišel čakat svojo ženo.

Tujci so si kupili vozne listke ter posedli po klopi v čakalnici tretjega razreda, kovač pa je vstopil v pisarno ter prav prisrčno pozdravil Grivo.

»Kako se imate, gospod Železnik,« vpraša uradnik došlega kovača.

»Hvala vam za prijazno vprašanje,« odgovori kovač. »Nič se ne morem pritoževati. Dela je dosti, zaslužka pa vsaj toliko, da shajamo, in dobrih prijateljev imam tudi zadosti. Ženo sem prišel čakat. V mesto je šla z jutranjim vlakom k zdravniku. Veste, žensko boli glava, če se ji le en las izpuli iz nje.«

»Vem, da je šla,« de Griva prijazno. »Govoril sem z njo pred vlakom. Prosim, gospod Železnik, izvolite sesti na divan!«

»Prosim, prosim, gospod asistent,« se zahvaljuje kovač ter sede.

Anton Železnik je bil lepega in zelo inteligentnega obraza. Zdravje in zadovoljnost se je brala na njegovih licih, iz oči pa mu je sijala sama dobrodušnost in prijaznost. Na njegovi, lepo urejeni obleki in na njegovem snažnem perilu je bilo videti, da ima zelo skrbno žensko za ženo.

Njegovo gospodarstvo je kazalo, da je on umen in dober gospodar. Kajti razen svoje cvetoče kovaške obrti, pri kateri mu je pomagalo osem pomočnikov in trije vajenci, je imel še zelo obsežno kmetijo.

Njegova vešča roka in skrbno oko njegove petintrideset let stare žene je bila ona sila, da je oboje napredovalo, kovaštvo in kmetija. Zato je bil ta zakon zalo srečen. Ujemali sta se njuni duši v ljubezni in v gospodarstvu. Kot blagoslov z neba pa je napolnjevala celo Železnikovo hišo lepa sedemnajstletna hčerka Mila s svojo ljubo milino.

Tako je bila kovačeva hiša izmed najbogatejših in najsrečnejših v trgu in daleč naokoli. Železnik in njegova družina pa so uživali velik ugled povsod in pri vsakomur. Vsakdo, ki je Železnika poznal, ga je nehote zaljubil.

Zlasti se je razvilo veliko prijateljstvo med njim in med tamošnjimi železniškimi uradniki. Rad je hodil kovač Anton Železnik z njimi na trške in mestne zabave, še rajše pa jih je videl na svojem elegantno, a vendar priprosto urejenem domu, kjer se je najmanj po dvakrat na teden veselil z njimi do pozne ponočne ure.

»Kako pa se počuti gospodična Mila,« vpraša Griva kovača.

»Prav dobro, gospod Griva; samo nekam zamišljena je že nekaj dni sem,« mu odgovori Železnik, kateremu se je v očeh bralo, da mu je bilo zelo všeč to vprašanje.

»Aha, skoraj gotovo se njena duša nagiba k sorodni duši,« se hoče pošaliti Griva.

»Mislite,« de resno Železnik ter vprašujoč zre Grivo.

»Ne vem nič natančnega. Rekel sem to samo zato, ker so taka dekleta zamišljena, kadar se zaljubijo,« reče Griva.

»Vso je mogoče. Na vsak način pa povem te misli svoji ženi,« de kovač ter vstane. Seveda ni vedel, da je njegovi ženi že znana hčerkina srčna skrivnost. Vstal je, kakor že omenjeno, ker je električni zvonec naznanjal čezdesetminutni vlakov prihod. Izvršivši uradnikov ukaz se jo Janez vrnil v pisarno. Spoštljivo pozdravi Železnika ter se prijazno nasmehne Grivi.

»Ste pa dobre volje, Janez,« ga nagovori Griva.

»Kaj bi ne bil, ko sem imel tako lepe sanje nocoj,« de Janez.

»Kakšne pa,« vpraša Griva.

»He, he,« se nasmehne Janez hudomušno: »gospod, pa ne smete biti hudi. Sanjal sem, da sta bila vi in gospod Zgovoren oženjena. V eni hiši sta stanovala. In oba sta imela po eno lepo kuharico. Jaz sem pa ljubil obe. Enkrat eno, drugikrat drugo.»

A, zato ste prej-le tako neznansko smrčali, kakor kak bivol,« reče Griva ter se glasno zasmeje.

»Ne, ne, gospod! Takrat sem bil najbrže jezen, ker sta bile obe naenkrat spodeni iz vajine službe,« meni Janez.

»Janez, vi ostanete vedno stari Janez! Kako morete vendar kot petdesetleten možakar še misliti na take mladostne neumnosti?«

»Gospod, saj so bile to le sanje. Pa po pravici vam povem, če bi bile te sanje resničen dogodek, bi ne imel prav nič zoper njega. Rad bi imel obe kuharici, kakor v sanjah. Gospod, kaj ne, da mi ne zamerite?!«

»Brez skrbi bodite,« ga potolaži Griva ter gre k telefonu, da povpraša bližnjo postajo, kako je z osebnim vlakom. »Samo eno minuto ima zamude. Pripravite tiste tri zabojčke brzovoznega blaga!«

Janez odhiti v skladišče, Griva si pa ogrne črno pelerino, vzame dnevna poročila in nekaj uradnih pisem ter odide s kovačem iz pisarne.

Nekaj časa je hodil z njim pred postajnim poslopjem, potem pa se je poslovil ter šel na raztirje.

Izvanredno dobrovoljen je bil nocoj. Veselo in zadovoljno je korakal po železničnih tirih in si ogledoval zdaj signale, zdaj menjalnike. Nocoj se mu je zdelo vse tako lepo in prijazno, kakor malokdaj prej. A sam ni vedel, zakaj. Zavriskal bi bil, da ni bil v službi, in poljubil vse tiste nagajive zvezdice, ki so mu z nedosegljive višine tako ljubko pomežikovale; luno pa bi prav prisrčno objel, da ni bila tako visoko nad njim. Tedaj, v onem veselem in dobrem razpoloženju, se je spet nehote spomnil ljubezni do domovine in zaročenke.

»Lep je naš kraj, in krasna so naša dekleta,« mu zadrhti mladostno srce. Vlak pa je že počasno, skoraj korakoma vozil v postajo.

II.

Natanko pred enim letom je bilo, ko je bil asistent Griva premeščen s Tirolskega na postajo Zavinek in bil obenem stalno nameščen. In ravno toliko časa je preteklo, odkar je bil Zgovoren imenovan adjunktom in Slamnik asistentom; Franc Ržen pa je bil takrat prišel kot uradniški aspirant v Zavinek.

Da se nekoliko povesele in pri rujni vinski kapljici pokrepe svoje tovariško prijateljstvo, se odpeljejo vsi štirje tisto popoldne v bližnje mesto kjer so se do osmih zvečer veseli ter sklenili nepretrgljivo vez ožjega prijateljstva.

Ob osmih pa so šli v gledališče poslušat Smetanovo »Prodano nevesto«. Vsi so zaporedoma sedeli v parterju v tretji vrsti na levo. Tik Grive je sedel Slamnik, zravne tega Ržen in poleg Ržena pa Zgovoren.

Vsi so bili veseli. Duše so jim vriskale, veseleč se mladega življenja. Z vsem zanimanjem so poslušali krasno ubrane zvoke izborne godbe ter se naslajali ob čistih, mehkih in mogočnih glasovih opernih pevcev in pevk. Zgovorna je igranje, petje in godba tako prevzela, da med prvim dejanjem ni opazil krasnega dekleta, ki je sedelo poleg njega na njegovi desnici. Še-le med odmorom po prvem aktu se je ozrl na lepo sosedo, zraven katere je sedel suhljat gospod, star petinpetdeset let v črni suknji in z lasuljo na glavi.

Ker sta bila gospodična in gospod sama v živahnem pogovoru, ni kazalo Zgovornu začeti razgovora z gospodično. Čudno se mu je pa zdelo, da ga vznemirja njena bližina, in to bolj in bolj. Večkrat si je prizadeval, da bi se pomiril, a se ni mogel. Vedno in vedno, spet in spet so se njegove oči obračale vanjo.

Med odmorom po drugem aktu so Griva, Slamnik in Ržen zapustili svoje sedeže, a Zgovoren je ostal, kakor pribit na svojem mestu. To ga je še bolj vznemirilo. Rad bi bil šel s svojimi prijatelji na hodnik, ali lepa in mlada soseda ga je menda začarala. Rad bi bil govoril z njo ter ji zrl v globoke temne oči, pa ji je oni suhljati gospod s črno lasuljo na glavi vedno kaj pripovedoval.

Lepa soseda Zgovornova je tudi začutila neko čudno, a vendar prijetno razburjenje v svoji duši. Saj je poslušala malo prej pogovor med Zgovornom, Rženom, Slamnikom in Grivo. Spoznala je, da so si tovariši in prijatelji, a Zgovoren vkljub temu ni šel z njimi na hodnik.

Tudi ona bi rada izpregovorila nekaj besed z njim. Če že drugega ne, bi ga vprašala vsaj to, kako mu ugaja »Prodana nevesta.« Suhljati gospod poleg nje je opazil, da se med Zgovornom in njegovo sosedo nekaj vrši, da se molče pogovarjata, da se njuni duši nehote in slučajno zbližujeti. Saj je videl, da ga ne posluša mlada gospodična nič več tako pazno, kakor ob začetku. V njenem vedenju in govorjenju je spoznal neko razburjeno raztresenost, če že ne zmedenost. Zato ji je pa še živahneje in zanimivejše govoril.

In spet je zasvirala godba, in ljudje so se vračali na svoje prostore. Tudi Zgovornovi tovariši so se vrnili na svoje sedeže.

»Zgovoren bo pa oči pozabil tukaj,« pove Griva Slamniku na uho, Slamnik pa Rženu.

»Kaj oči, dušo, dušo bo prodal za svojo Marušo,« se zopet ponesreči Slamniku govorica v verzih.

»Zgovoren, te že imamo,« reče Ržen natihoma Zgovornu.

»Zakaj,« vpraša Zgovoren zardevši lica.

»Pravimo, da se tvoje srce obrača z leve na desno,« zašepeta šaljivo Ržen.

»Ti si dolg in velik cepec, če mi ne zameriš,« reče skoraj toliko slišno, da ga je čula tudi njegova lepa soseda.

Hvala za ta tvoj dolgi in veliki poklon,« se mu zahvali potihoma Ržen. »Ne zamerim ti pa ne, ker se mi smiliš.«

»Zakaj mi ne zameriš? Saj sem te vendar razžalil!«

»Hm, zakaj ne?! Zato ne, ker te imam rad ter se bojim zate, da ti ne zleze srce preveč na tvojo desno stran,« se norčuje Ržen.

»Vrag naj...« je hotel zarobiti Zgovoren Rženu: pa je posegel vmes Slamnik rekoč: »Prav otročje je vajino govorjenje. Razgovorita se vendar med odmorom, ne pa sedaj, ko sedita, da poslušata, ali vsaj ne motita drugega občinstva. Tvoja mlada soseda, Zgovoren, te že kar pisano gleda. Iz zaljubljenosti menda ne stori tega.«

Zgovoren mu je hotel nekaj prav pikrega odgovoriti, a se je vgriznil raje v jezik, ter se je spomnil zadnjih Slamnikovih besed. Strahoma jo pogledal na svojo mlado sosedo, ki ga je zares prav hudo ali pisano gledala, kakor je rekel Slamnik.

Po končani operi se je občinstvo razšlo. Nekateri so šli domov, nekateri pa so jo zavili v gostilno, da niso šli spat z lačnim želodcem. Tretji so se razkropili po mnogoštevilnih kavarnah, in med temi sta bila tudi nepoznana Zgovornova soseda, mlada in lepa gospodična in njen spremljevalec, tisti suhljati gospod v črni obleki in v petinpetdesetem letu svoje starosti, kakor sem že omenil.

Kavarna, v katero sta vstopila, je nosila na vseh svojih vratih in oknih ime »Central«. Vse polno je bilo v njej, samo ona okrogla mizica iz marmorja jo bila še prosta: in k tej sedeta naša neznana znanca.

Kmalu po njunem vstopu jo primahajo v ravno to kavarno Zgovoren, Griva, Slamnik in Ržen v razposajeno živahnem pogovoru.

Seveda jim ni drugega preostajalo, kakor, ali sesti k oni okrogli mizici, ali pa oditi naravnost na kolodvor. Odločili so se za prvo ter prisedli k oni gospodični in onemu gospodu...

Gospod se je predstavil za postajnega načelnika Matijo Sušnika v Pristranju, gospodična pa za njegovo hčerko Zalko.

Slučaj je hotel, da je Zgovoren imel sedaj na svoji levi strani Sušnikovo Zalko. In Rženu se je kar videlo, da je hotel Zgovornu povedati, da se sedaj boji zanj, ker mu bo skoraj gotovo zlezlo srce preveč na levo stran.

Sprva je tekla govorica nekam raskavo. Ali ko so izginila tista boječa čustva, ki jih ima človek nehote napram nepoznancem, se je razvilo neprisiljeno in nad vse zabavno govorjenje.

Načelnik Matija Sušnik, Slamnik, Griva in Ržen so se pogovarjali o tem in onem. Zgovoren pa je zabaval lepo Zalko z vso vnemo mladega in naobraženega človeka.

»Ali ste bili zelo hudi name, ko sva vas z mojim tovarišem Rženom motila,« vpraša Zalko Zgovoren, ki si je želel, da bi mu rekla »da«.

»Da, gospod adjunkt, zelo, zelo sem bila nevoljna,« reče veselo Zalka.

»In s čem bi mogel uteši ti vašo jezo, gospica,« jo vpraša zopet radovedno Zgovoren.

»S tem, da mi ne storite več tega.«

»Prisegam vam, gospica!«

»Niste dobro pomislili, gospod Zgovoren! Prenaglili ste se s svojo prisego. Zato vas oproščam te prisege.«

»Kako menite,« vpraša Zgovoren.

»Prisegli ste, pa ne veste, če se še kdaj snidemo v gledališču.«

»To se kaj lahko zgodi, če se dogovorimo,« meni Zgovoren.

»Papa, kdaj pojdeva zopet v gledališče,« se obrne Zalka s tem vprašanjem na svojega očeta.

»Ne vem prav natanko, gotovo pa še ta mesec,« ji odgovori gospod Matija Sušnik. »Sicer pa povabim tudi gospoda Zgovorna k nam, kakor sem že te tri gospode. In takrat se pogovorimo, kdaj gremo zopet v gledališče.«

»Vašemu cenjenemu povabilu se odzovem z največjo radostjo,« de veselo Zgovoren. »Zahvaljujem se vaši prisrčni prijaznosti, gospod načelnik.«

»Prosim, prosim,« reče Sušnik ter se obrne zopet proti Rženu. »Vi ste še-le začetnik v našem odgovornem in težavnem stanu. Le vprašajte svoja gospoda tovariša, kaj vse nalaga uradniku naša služba. Vse svoje fizične in duševne moči mora človek žrtvovati železnici, in nazadnje mu je plačilo nehvaležnost. Vendar pa ima naš stan veliko, veliko zanimivosti, katerih nima noben drug.

»Jaz sem nezadovoljen s svojo službo; zame ni nikakih zanimivosti pri železnici, in reči moram, da sem od tistega trenotka, ko sem oblekel železniško uniformo, pa do danes vedno nezadovoljen in dostikrat celo nesrečen.«

»In vendar služite železnici gotovo že dolgo vrsto let,« meni Griva.

»Gotovo! Sedaj je že osemindvajseto leto, ko sem vstopil v železniški stan,« reče gospod Matija Sušnik.

»Čudim se, da ste mogli v svoji nezadovoljnosti vztrajati toliko časa,« de Slamnik.

»To so bile druge sile, ki so me prisilile, da sem ostal,« reče skoraj užaljeno Sušnik, ker se je spomnil onih ljudi in onih dogodkov, ki so ga vklenili v težak jarem železniškega stanu. »In vendar sem že skoraj osivel v tej službi. Postal sem pred petimi leti vdovec, in verujte mi, da bi se gotovo še enkrat oženil, da nisem pri železnici, katera mi je skoraj vse življenjske moči izčrpala. Saj vidite, da moram nositi lasuljo, ker se zdim še premlad, da bi se kazal ljudem plešca. Tudi nečem biti ljudem za svetilko v temnih in oblačnih nočeh. Mesto srca nosim kos stare cunje v sebi. Hrbet se mi krivi, kakor osem-desetletnemu starcu in noge me nosijo, kakor one ciganskega konja. Pel sem včasih kot slavec v logu, sedaj hreščim kakor orgije iz onih časov, ko je se naš stari Šubic slikal svetnike, nebesa in pekel po naših cerkvah.«

In načelnik je prišel v tak ogenj, da bi bil še nadalje pravil ter se jezil nad železniško službo s prav kmečkim basom, da ga ni pomirila gospodična Zalka.

»Papa, vse te gleda,« mu reče. »Prosim te, pomiri se in se ne razvnemaj!«

»Človek je že tako ustvarjen, da ima na jeziku to, kar srce teži in blaži, veseli in žalosti,« se opravičuje Sušnik hčerki Zalki.

»Je že res to,« meni Zalka, »toda vpiti ni treba radi tega.«

»Je že prav, Zalka,« reče gospod Sušnik ter se obrne zopet proti svoji družbi.

»Gospodična, ali imate tudi vi svoje srce na jeziku,« vpraša Zgovoren Zalko, ki mu je čedalje bolj lezla v srce.

»To se pravi, vi me hočete vprašati, če sem odkritosrčna,« mu oponese Zalka skoraj nekoliko užaljena.

»Da,« je odgovoril Zgovoren nakratko ter se ugriznil v jezik do krvi, ker mu je bilo žal, da ga ni ukrotil.

»Ali menite, da jaz frazarim,« vpraša zopet Zalka Zgovorna.

»Ne, nikakor ne!« ji pove navdušeno Zgovoren ter pogleda Zalki naravnost v oči. Toda ona ni gledala njega, temveč neko slabo napravljeno sliko na stropu.

»Prokleti moj jezik me vedno spravi v zadrego,« se hud uje Zgovoren v mislih sam nad seboj. »Če bi ne bil bleknil, pa bi bil že morda sedaj-le bližje njenemu srcu, kakor v gledališču. Natakar, prosim malo steklenico jajčjega konjaka, pa hitro!« izpregovori Zgovoren naglas zadnji stavek, ker je hotel obrniti Zalkino pozornost nase. A ona je še vedno strmela v strop.

»Gospodična, slaba slika, zelo slaba,« meni Ržen, ki jo je vedno opazoval ter sedaj spoznal, da jo je moral Zgovoren razdražiti s kako nerodno besedo, kajti Zgovoren se je držal« kakor bi ga ujedale gliste v želodcu, Zalki pa so kar sami satančki skakali iz oči.

»Prav po mojem okusu govorite, gospod Ržen,« reče Zalka ter zlovoljno pogleda Rženu, kateri je pa popolnoma ravnodušno prenesel njen pogled.

»Mi je zelo všeč, da se najini sodbi ujemati,« ji napravi spretni Ržen poklon, kar jo spet spravi v veselo razpoloženje.

»Zgovoren, ti si danes neznansko drven,« očita Ržen Zgovornu. »Jaz, ki sedim tako daleč od gospodične, jo moram zabavati, ti pa si zraven, pa še ne veš, kako ti je tista potvorjena slika všeč.«

Že je hotel Zgovoren Rženu zasoliti kako prav izdatno besedo, a mu vzame vso sapo prijazen pogled gospodične Zalke.

»Si že opravil, Ržen,« reče veselo ter jame zopet kramljati z gospodično po svoji gladki navadi. Samo previdnejši je bil v izberi besed iz svojega bogatega jezikovnega zaklada.

Ržen ni več silil ne v Zalko, ne v Zgovorna, ki je videl, da sta se spoprijaznila, temveč se je spet pridružil pogovoru med Grivo, Slamnikom in Sušnikom. »

»Čudne so te reči,« meni Slamnik.

»O čem se razgovarjate, oprostite,« vpraša Ržen

»O našem stanu,« odgovori Griva.

»To me prav nič ne zanima,« meni Ržen, »pogovorimo se raje, koliko je sedaj-le ura, koliko imamo še časa in kaj bomo pili!«

»Prav imaš, dragi Benjamin,« mu pritrdi Slamnik.

»Še rajši bi se menda pogovarjal o lepih očeh kakega dekleta,« hoče ponagajati Griva Rženu.

* * *

»Slabo se ti je sponeslo,« zasmehuje Ržen Grivo. »Saj veš, da je najboljše, če midva pometava vsak pred svojim pragom. Ti si namreč izmed vseh največji grešnik v tem oziru, če sem prav razumel Slamnika. Take tajnosti zve človek najprvo. Zato ne zameri, če vem, da si zaljubljen, kakor maček v sušcu ali divji petelin poleti.«

Sušnik in Slamnik sta se strašansko krohotala, Ržen se je oddahnil, kakor človek, kadar izvrši kaj imenitnega. Griva pa se je zardel, kakor deklica, ki začuti prvikrat občutke sladke ljubezni v svojem srcu.

»Kaj tebi mar moja ljubezen,« spregovori Griva, ko se je streznil.

»Tu ga imate, slavna gospoda,« reče smeje Ržen. »Glejte, gospodična, ta možakar, vstvarjen po božji podobi in asistent po svoji zmožnosti in po milosti svojega ravnateljstva, je povedal s petimi besedami, da je zaljubljen ter je potrdil moje mnenje, naj se briga vsakdo le za svoje zadeve. Hvala ti, dragi tovariš! Gospodična, ali tudi Vi tako menite, kakor jaz?«

»Gotovo, gospod Ržen,« mu odgovori Zalka Sušnikova. »Jaz sem vedno na vaši strani.«

»Hvala vam, prisrčna gospodična,« se ji zahvali Ržen. »Sicer me vaše cenjeno zaupanje prav zelo veseli, samo pripomniti moram, da niste bili dosedaj še nikdar na moji, ampak že drugič na Zgovornovi strani, enkrat na desni, sedaj pa na levi. To nekaj pomeni, gospodična!«

»Ali ste poredni, gospod Ržen,« reče Zalka ter zapreti s prstom Rženu. »To je vendar le slučaj. Sploh ste pa pomen mojih besed popolnoma zaobrnili, kar vam že še izplačam.«

»Kar sedaj-le gospodična,« meni Ržen ter vstane. »Mislim, da bo to izplačilo zelo prijetno in sladko.«

»Ne vem,« reče potihoma Zalka ter pogleda Zgovorna. In njuna pogleda sta se srečala. Zgovoren je bil že popolnoma zaljubljen v Sušnikovo gospodično; zato ji je proseče zrl v oči. Zalka pa je iskala v njegovih očeh za nocoj samo šele prijatelja.

In menda ji je bil povšečen prijatelj Zgovoren, ker se je skoraj neopaženo približala s svojo glavo Zgovornovim kostanjevim lasem ter mu zelo ljubeznivo in zaupljivo s svojimi pogledi ponujala svoje prijateljstvo. Zgovoren ga je sicer sprejel, a jo zahteval še več.

Zalka je kmalu spoznala, da ji Zgovornove oči govore šepetaje neko dosedaj ji še neznano besedo, ki jo je kar mamila. Toda njene oči so se kmalu streznile ter zgovorno povedale: »Dovolj za sedaj, da imaš moje prijateljstvo! Če bo hotela usoda, pa sprejmem in ti vrnem tudi še nekaj slajšega.«

In Zgovoren jo je razumel. Hvaležno jo je posedal ter ji jel še živahneje pripovedovati svoje dogodljaje iz najbližje preteklosti.

»Ali ste bili že kdaj zaljubljeni, gospod Zgovoren,« ga vpraša Zalka, ko ji je pravil o neki lepi deklici, v katero se je bil zagledal na koncu osmošolskega leta.

»Prav gotovo ne vem, če sem bil,« de sramežljivo Zgovoren. »Toliko se še spominjam, da sem ji poslal dve pismi iz rožnatega papirja, v katerih sem ji nekaj takega pisal, kakor bi hotel reči, da jo ljubim. Toda nikakor pa ne morem trditi, da sem bil zaljubljen takrat. Glavna stvar je, da nisem več njen trabant. Tudi ne vem, kje je in če je še devica,« zaključi dijaške odisijade.

In obraz se mu zažalosti, ko vidi, da ne more on vprašati Zalke, jeli že zaljubljena, ali še prosta. Toda ob misli, da so njene oči obetale nekaj lepega in sladkega, se mu zjasni čelo.

Ržen se ni udeleževal razgovarjanja svojih tovarišev, ampak je raje poslušal pogovor med Zalko in Zgovornom, ki ji je pripovedoval važnejše dogodke iz svojega dijaškega življenja. Zelo se je razjezil Ržen nad njim, ko je natanko opisoval svoje dijaške ljubezni, ter mu nadjal vsakovrstne priimke, samo človeka ga ni nazval.

»Nerodnež, tepec, cepec, klepetulja klepetuljasta! Kaj mu je treba pripovedovati njegove prejšnje ljubezenske razmere, ki so skoraj vedno in povsod tako plitve in nedolžne, da jih sploh ni vredno omenjati,« se je jezil natihem Ržen. »Vem, da ga Zalka zelo rada vidi. Ali on gotovo vse podere s svojo nerodno odkritosrčnostjo. Vrag ga vzemi! Treba ga bo vzeti v roke, da se mu pove, kako se mu je vesti v tem slučaju in sploh ob takih prilikah.«

Tako se je hudoval Ržen v svojem srcu ter hotel pokazati svojo jezo in nejevoljo s tem, da si je naročil steklenico piva, katerega je spil na en dušek. In zelo hudo je gledal.

Sušnik, Griva in Slamnik pa so razmotrivali ter prerešetavali različna kočljiva stanovska vprašanja.

Griva se je zavzemal za železniške posle na celi črti. Sušnik mu je ugovarjal v vsem, Slamnik pa je pritrjeval zdaj temu, zdaj onemu, a nikdar ne popolnoma.

Ržen je sicer sedel med njimi, a se je veliko bolj brigal za razgovor med Zalko in Zgovornom.

Tako se je že mali kazalec na veliki uri s pozlačenim širokim okvirjem pomikal proti eni popolnoči. Zato je bilo treba iti celi tej družbi na kolodvor, ker so se peljali vsi proti eni smeri. Njihov vlak pa ima oditi ob eni in deset minut.

Dvignili so se torej raz svoje sedeže, plačali ter se jeli oblačiti svršne suknje.

Pomagaje Zalki pri oblačenju ji je šepnil Zgovoren nekaj na uho, kar ji je privabilo močno rdečico na njena žametna lica.

»Aha,« si je mislil Ržen, ki je vedno pazno motril zdaj Zalko, zdaj Zgovorna. »Sedaj-le ji je pa gotovo odkril svoje zaljubljeno srce.«

Toda temeljito se je zmotil mladi Ržen. Kajti Zgovoren ji je samo povedal, da mu je všeč, ker je tako lepa. O ljubezni pa so ji govorile le njegove oči, katerih Zalka navidezno ni hotela razumeti; v resnici pa so ji vnemale te velike in odkritosrčne zgovorne oči vedno večjo ljubezen do njega ...

In šli so na kolodvor, kjer niti pet minut niso čakali vlaka, čegar težka lokomotiva je mogočno zavrtela svoja kolesa. Zaškripalo je kolesje drugih vozov, in vlak se je ustavil na prvi, drugi, tretji in četrti postaji, katera je bila ravno Zavinek. In tu je bil tudi kraj slovesa.

»Upam, da me pridete kmalu obiskat v Pristranje,« povabi gospod Sušnik vsakega posebej.

»Na Matijevo morate priti vi in vsi vaši tovariši,« reče Zalka gospodu Zgovornu ter ga pogleda tako ljubeznivo, da se mu je srce tajalo, kakor maslo na solncu.

»Gotovo pridemo, gospodična,« de vzhičeno Zgovoren, ne da bi trenil z očmi od Zalkinega obraza, ter ji seže v roko. Hotela jo je hitro izmakniti, a neka čudovita sila ji je to zabranila. Udano mu je dovolila, da jo je pritisnil na svoje ustne.

»Gospod Zgovoren!« vzklikne komaj slišno Zalka.

»Zalka!« zadrhte ustnice Zgovornu.

In objela bi se bila in poljubila z ustno na ustno, da nista bila v razsvetljenem kupeju v družbi treh mladeničev in gospoda Sušnika.

»Gospod Zgovoren, na Matijevo je rojstni dan mojega papana, in njegovo godovščino imamo obenem,« zašepeta natihoma Zalka Zgovornu.

»Imenitno, prav izborno in zares krasno,« ji zašepeta Zgovoren. »Pridemo, kolikor bo nas moglo priti.«

»Že govorita tako, kakor razkriva grešnik svoje grehe duhovniku v spovednici,« pripomni Slamnik Rženu.

In izstopiti so morali, ker je vlakovodja že dal znamenje za odhod.

»Torej zagotovo, gospodje!« reče gospod Sušnik za izstopajočimi.

»Brez skrbi,« ga potolažijo vsi obenem.

Zbogom, gospodje!« jim zakliče Zalka v slovo skozi okno; vlak je pa drdral liki žareča kača po železnih tirih ter hitel k svojemu cilju.

Tovariši Zgovoren, Griva, Slamnik in Ržen so šli v prometno pisarno pozdravit službujočega asistenta Hanza Alpenštajna, ki je bil doma nekje na Tirolskem in zelo nacijonalnega mišljenja.

»Ich habe die Ehre, meine Herren,« odgovori Alpenštajn njihovemu pozdravu.

»Strašansko pusto se držiš, Hanz,« meni Slamnik.

»Es ist nicht der Mühe wert, darüber zu sprechen,« odgovori ošabni Tirolec.

»Pustimo puščobo pusto ter pojdimo spat,« svetuje Griva, ki je kar pisano gledal nadutega Nemca.

Vsi štirje so poslušali Grivin nasvet ter odšli iz pisarne proti svojemu stanovanju. »Vrag naj vzame tega Tirolca,« zaželi Slamnik.

»Saj ne bo več dolgo kužil našega zraka, kakor si mi pravil ti sam,« jih tolaži Ržen.

»Kolikor časa je, je preveč,« meni Griva tor si zapali smodko.

»Imaš popolnoma prav,« mu pritrdi Zgovoren. »Kar pustimo ga! Še nekaj dni, pa zaide tirolsko solnce v Zavinku,« reče Ržen.

»No, kako pa je s tvojim srcem,« vpraša Slamnik Zgovorna.

»Skoraj gotovo ima krč v njem, in bojim se, da ga ne zadene kap ponoči, odgovori Ržen mesto Zgovorna.

»Molči, prijatelj! Sicer se ti zna še slaba goditi nocoj, nevoljno zarentači Zgovoren ter se spomni lepega Zalkinega obraza. »E lepo je imeti lepega dekleta.«

»Je že boljše, nič ne bo hudega,« se šaljivo potolaži Ržen.

»Se mu že taja ledena skorja njegovega srca,« reče smeje Slamnik. »Griva, ali se je tebi tudi tako počasi tajalo?«

»Njemu še ni nikdar zamrznilo,« odgovori spet Ržen namesto Grive.

»Ti si prava klepetulja in velik širokoustnež,« ga zavrne Griva.«

»Če sem prav kaj takega, včasih pa le o pravem času zamajem svoj jezik, kaj Zgovoren!?« se opravičuje Ržen. »

»Ne, zavihtiš ga nad človekom, kakor hudoben hlapec svoj bič nad neumno živaljo,« popravlja Zgovoren.

»Nekoliko več hvaležnosti pa že pričakujem od tebe,« očita Ržen Zgovornu nehvaležnost. »Ali si mar že pozabil, kako sem te potegnil iz blata že nocoj s svojim nesrečnim jezikom, kaj?!«

»Ali te je kaj rahlo potipal«,« vpraša Slamnik Zgovorna.

»Nikar ne bodi neumen! Saj menda vendar veš, da je Ržen največji bahač na celem Slovenskem,« reče Slamniku Zgovoren.

»Tega pa še do danes nisem vedel,« de Ržen. »Hvala za to velezanimivo novico.«

»Pusti ga! Saj vidiš, da mu ne moreš do živega,« mu pojasnjuje Griva, ki se je hotel pokazati užaljenega, in mu je bilo zelo žal, da ni imel še nikdar zaprtega, oziroma oledenelega srca do ženskih oči.

Tako so se prijateljsko pomenkovali, dokler niso prišli do spalnice, v kateri so bile štiri postelje in en divan; to je bilo ob stenah. Na sredi pa je stala podolgasta miza, in okoli nje štirje stoli. V kotu na precej veliki kmečki peči je stala skleda in steklenica, oboje napolnjeno z navadno vodo. Očividno je bilo, da so se umivali z njo.

Ko so se slekli, zlezejo vsak v svojo posteljo.

»Vraga, fantje, nekaj mi je prišlo sedajle na misel,« reče Ržen že izpod odeje.

»Kaj takega,« ga vprašajo vsi naenkrat.

»Kaj bi bilo, če bi kam trčil vlak, s katerim se pelje Sušnikova Zalka,« jim pove Ržen svojo misel.

»Če ne molčiš, ti zaženem čevlje v tvojo nesrečno bučo,« de jezno Zgovoren ter jame iskati svoje čevlje pod posteljo.

»Nič ne opraviš; je precej trda. Ali pomni Zgovoren! Če stopiš psu na rep, pa zacvili,« draži Ržen Zgovorna.

Menda bi se bili še dalje prepirali, si očitali to in ono ter se nazadnje prav prijazno pogovarjali, da jih ni obiskal spanec ter jih poljubil na mlade oči.

Gospodična Zalka in njen papa sta se peljala od Zavinka še eno uro in pol v kupeju drugega razreda. Sama sta bila.

»Izvrstni mladeniči so ti-le iz Zavinka,« pohvali Sušnik Zgovorna, Grivo, Slamnika in Ržena. »Ko bi jaz imel take uradnike, pa bi se mogoče srečnejšega čutil pri železnici.«

»Oh, papa, saj nisi tako nesrečen! Saj imaš mene, ki te imam tako rada,« tolaži Zalka svojega očeta, se ga oklene okoli vratu ter ga poljubi. »Papa, pa še nekoga imam tudi rada!« pridene in se zjoka v očetovem objemu.

»Menda uganem, ako imenujem tistega nekoga,« de Sušnik, ko se je oslobodil Zalkinega objema.

»Papa!« vsklikne Zalka razburjeno ter se ga spet oklene. In hči in oče sta imela Zgovorna v mislih.

»Izboren mladenič ta tvoj fant,« meni oče, ko se je umirila Zalka. »Jaz bi ne nasprotoval vajini zvezi, samo njegovih misli ne veš. Toda pustiva te pogovore!«

In utihnila sta. Sušnik ni več mislil na Zgovorna, ampak razmišljeval je, kdaj prosi železniško ravnateljstvo za daljši dopust, s katerega se več ne povrne, ampak zaprosi za pokoj. Potem bo še samo toliko odvisen od železnice, da bo dobival vsak mesec pokojnino. Drugih stik mu ne bo treba z njo. In že same te misli so ga tako vzradostile, da je zamahnil s svojo levico signal »stoj«, katere navade se ni mogel odvaditi, četudi mu je povedala Zalka, da ni to lepo za olikanega človeka.

Ali sedaj ni Zalka zapazila tega očetovega pregreška zoper olikano spodobnost. Mislila je prevažne in preprijetne misli. Pred očmi ji je stal zabavni in mikavni Zgovoren. Ves od glave do peta ji je bil všeč. Zares stasita postava njegova se ji je zdela natanko taka, kakor so opisovali sami izvrstni pisatelji junake v svojih romanih. Njegove oči so bile pa brezprimerno lepe. In njegova govorica se ji je zdela slajša, od vsake najlepše muzikalične skladbe na svetu. Celo njegove napake so ji bile strašansko povšeči. Velik, imeniten, lep in nadvse dober je bil Zgovoren v njeni duši. Bila je zaljubljena vanj.

Iz teh bdečih sladkih sanj jo je zbudil njen oče šele, ko sta morala izstopiti na Pristranju.

»Vstani in pojdi! Na mestu sva,« ji reče. In vstala sta, odšla in izstopila. Zalka je šla takoj v stanovanje, Sušnik pa je stopil še v prometno pisarno.

»Klanjam se, gospod načelnik,« ga pozdravi službujoči uradnik, ko je vstopil kmalu za njim.

»Dober večer,« mu ozdravi načelnik. »Je kaj posebnega?«

»Pri nas ne! Ali na Tirolskem blizu Bocna je povozil brzovlak tri delavce ter jih popolnoma razmesaril.«

»To je že kaj navadnega! Lahko noč!« reče načelnik.

»Klanjam se, gospod načelnik!« zakliče uradnik za odhajajočim načelnikom.

Na Zavinku so imeli prihodnji dan veliki semenj. Ker je cerkveni patron v trgu Sv. Anton, in ker je sedemnajstega prosinca vsakega leta njegov god, so rekali temu sejmu Antonov semenj. Od blizu in od daleč so prihajali tisti dan sejmarji. Tisti, ki so imeli živino seboj, so prišli peš. Oni, ki so hoteli kupovati, pa so se pripeljali z vlakom.

Ko je izročal ob sedmi jutranji uri Alpenstein Zgovornu službo, mu je rekel, da bo imel vroč dan, dasi je bilo suho in mrzlo tisto jutro.

»Verjamem ti to,« de Zgovoren, ko je prevzemal in poslušal Alpensteinova službena poročila.

Nad sto in sto ljudi in živali je že vrvelo tedaj po Zavinku, a so vedno še prihajali, in še vsak vlak, ki je prišel v Zavinek dopoldne, je za nekaj glav pomnožil to pestro množico. Vrišč in hrup je bil čedalje večji. Židje so ponujali svoje preležano in preperelo blago po umazani ceni, mešetarji so tekali zdaj k prodajalcu, zdaj k kupcu, ter venomer kričali pri obeh, hvalili na vse pretege blago svojega gospodarju, zraven pa se rotili ter pridušali na vse mogoče načine. Dekleta in fantje, ki so prišli brez pravega posla na semenj, pa so si pomežikovali ter snovali ljubezenska razmerja na vse štiri svetovne strani. Fantje so kupovali dekletom židane rute, dekleta pa njim odpustke iz lecta.

Med tem vihravim življenjem pa je cerkovnik prav pridno pozvanjal ter vabil ljudi v cerkev, da tudi ona kaj strži na ta dan. Kajti prav dobro je vedel, da nikdo ne stopi pred tega velikega svetnika praznih rok. In zares se je polnila pušica od minute do minute, v zakristiji pa se je višal in višal kup dehteči h krač, ki so jih prinašale pobožne kranjske duše. Župnik se je prav zadovoljno oziral na ta vsak hip rastoči kup, in se prav prijazno nasmehnil cerkovniku, kateri mu je že tretjič nastavil denarni nabiralnik, da ga je spraznil ter spravil božji denar. Po cerkvi je klečal verni ljud ter prosil boga in svetega Antona, da bi branil živino pred različnimi boleznimi. S kora pa so donele pobožne pesmi, ki so poveličevale čast in slavo cerkvenega patrona. Župna kaplana in trije tuji župniki so opravljali vsak pri svojem altarju nekrvavo daritev.

V tej cerkveni družbi je bila tudi Železnikova hči Mila, ki je spolnila tedaj komaj šestnajsto leto svoje starosti ter se jela ozirati tuintam še tudi po moških obrazih, dasi je bila še kratkokrilka. Seveda je bila v cerkvi zelo pobožna in ni trenila nikamor drugam, kakor v stranski altar svete Elizabete. Tu se je ravno obrnil precej obilen župnik proti ljudstvu, razprl roke ter spregovoril: »Ite missa est«. In ljudje niso čakali, da bi odmolil še običajne pomašne molitve, ampak se je vsulo, kakor velik plaz proti vratom. Tudi Milo so potegnili seboj.

Tedaj jo primahata Griva in Slamnik v železniški uniformi mimo cerkve. Komaj je Mila stopila raz cerkveni prag, jo že zagleda Slamnik.

»Dober dan, gospodična!« jo pozdravi že oddaleč ter ji zastavi pot, ko se je drznila proti domu. »Kakor oblačno vreme brez vetra se dolgočasiva po trgu. Tukaj vam predstavim svojega tovariša, ki sliši na ime Griva ter je strašansko zaljubljen. In to je gospodična Mila Železnikova, najlepša trška roža med drugimi lepimi.«

Mila seže Grivi v roko ter mu pove, da ji je zelo ljubo in drago to najnovejše seznanje.

»Ej, gospodična pa še enega imam, ki vam zmeša glavo in srce, a ga danes žal nimam seboj,« de Slamnik.

»Pa ga pripeljite zvečer k nam, če nima službe; pa tudi vas, gospod Griva, povabim na naš prijateljski sestanek,« vabi Mila.

»Žal, da mi ni mogoče, ker me zadržuje služba,« se opraviči Griva.

»Pa drugikrat. Kaj pa gospod Zgovoren?« vpraša Mila Slamnika.

»O njem in njegovem srcu naj molči zgodovina. Le toliko vam povem, da je zvečer prost ter pride k vam, če mu dovolite,« ji odgovori Slamnik.

»Veste, gospod Griva, zelo žal mi je, da ste zadržani zvečer. Velika družba bo pri nas. Gospod svetnik pride z gospo in obema hčerama,« pripoveduje Mila, ki je šla med Grivo in Slamnikom.

»In gotovo tudi tisti zeleni notarski kandidat, ki se kar krivi in krči od ljubezni do svetnikove Olge,« seže Slamnik Mili v besedo.

»Potem pride gospod adjunkt,« nadaljuje Mila ter pogleda prijazno gospoda Grivo.

»Ki kaj rad poškili za svetnikovo Dano, a oženiti se vendar ne mara, ker se mu zdi zakonsko grozdje prekislo,« je spet segel Slamnik Mili v besedo.

»Ali pa ga nobeno dekle ne mara,« meni Mila. »Nadalje smo povabili tudi oba učitelja in učiteljici, in davkar z gospo in gospod zdravnik sta nam prav zatrdno obljubila, da se odzoveta našemu povabilu.«

»To bo nekaj krasnega in imenitnega,« vzklikne Griva, katerega je starikav kmet prav občutno spravil s poti. »Ta mi je želel prav prijateljsko zaupno dobro jutro l«

Vsi trije so se smejali, šalili ter si delali pot s komolci in z nogami med živo gnečo. Šli so mimo stojnic, ob katerih so kupovali fantje dekletom židane rute, in šli so tudi mimo pobožnih brezzobih ženic in duhovsko obritih možakarjev, ki so prodajali odpustke. In do teh je bilo zelo težko priti.

Kajti vse je k tem tiščalo.

»Da moram priti do robe, pa vam kupim velik odpustek, gospodična.« reče gostobesedni Slamnik, ki je očaral se vsako mlado žensko srce v trgu, a se ni dosti zmenil za to.

»Hvala za Vašo dobro voljo,« de Mila ter ga spet pogleda zelo prijazno, a Slamnik ji je hotel namigniti z očmi, naj štedi svoje lepe oči za koga drugega.

»Tudi jaz bi vam kaj lepega kupil za odpustek,« meni tudi Griva, ki je že ves čas od srečanja dalje primerjal svojo ljubico z Milo ter prišel do zaključka, da je sicer Mila zares prava črna krasotica, ali čez njegovo ljubico je ni na svetu.

»Od obeh bi rada vzela,« reče resno Mila, »samo zdalo ne bi nič pri nikomur. Gospod Slamnik sovraži vse ženske. Vi pa imate že zbrano dekle, gospod Griva!«

»Raje bi bili rekli, da ima gospod Griva meni nasproti rad vse ženske,« se hoče pošaliti Slamnik.

»Pa naj bo tako,« se zasmeje Mila.

»Protestiram,« zakliče Griva a prijetnim tenorjem.

V tem so prišli do Železnikove hiše.

»Torej pridete gotovo,« de Mila, ko da roko Slamniku.

»Kar sem pisal, sem pisal.« je rekel Slamnik.

»Pa ne pozabite, prosim, povabiti gospoda Zgovorna in tistega novega gospoda,« kliče Mila za odhajajočima.

Za Zgovorna je bil ta dan zares vroč. Solnce sicer ni pripekalo, kakor o sv. Jakobu, tudi južni vetrovi niso blažili ostrega ponedeljka v mesecu prosincu.

Pač pa je bila Sušnikova Zalka, ki je razgrevala Zgovornu srce in glavo. Pri izvrševanju svoje službe je bilo Zgovornu kaj lahko, ker jo je že sedmo leto opravljal; torej je je že bil tako navajen, da mu ni bilo treba glave beliti, če je imel kak vlak veliko zamude, ali je imel mnogo blaga iz tovarne poslati s tem, ali onim vlakom. In povrhu vse svoje izurjenosti je imel še Ržena na svoji strani, ki je opravljal službo pri brzojavnem aparatu.

Vsekakor pa mu ni šlo tako izpod rok, kakor navadno.

»Ne vem, ali sem premalo spal, ali pa me je pamet popolnoma zapustila danes,« reče Zgovoren Rženu, ko ni mogel izračunati voznine za voz železa, ki bi se moral poslati tja nekam na Bavarsko.

»Mislim, da ti jo je vkradla prekrasna in zaljubljena gospodična Sušnikova,« de mirno Ržen.

»Nikar ne blebetaj takih neumnosti,« je hotel prikriti Zgovoren svoje razburjenje radi Rženovih besed.

»Resnica v oči kolje,« pripomni Ržen ter gre od pisalne mize k brzojavnemu aparatu.

Ker je tedaj prihajal tovorni vlak št. 875. v postajo, je šel Zgovoren iz pisarne na raztirje.

Ura je kazala že enajst, in vrišč na sejmišču je dosegal že svoj vrhunec.

Med časom, ko se je mudil Zgovoren pri osobju ravnokar prišlega vlaka, sta ustopila Griva in Slamnik v pisarno.

»Klanjava se, gospod načelnik,« pozdravita načelnika, ki je nekaj naročal Rženu.

»Dober dan,« odzdravi načelnik ter odide v svoj uradni kabinet.

»Ali sta kaj veselega doživela na sejmu,« ju vpraša Ržen.

»Kako ne bi, ko je pa toliko ljudi na trgu,« reče Griva.

»Pa neko povabilo imava zate,« de skrivnostno Slamnik.

»Da, prav zares. Tebe in Zgovorna je povabila Železnikova gospodična na nocojšni domači zabavni večer,« razlaga Griva presenečenemu Rženu.

»Saj me še ne pozna,« meni Ržen. »Toda povejta mi, ali je lepa in mlada ta gospodična?«

»Kakor limbarček beli, kakor rdeča roža na načelnikovem vrtu spomladi in kakor zarja na jasnem nebu,« jo popisuje Slamnik.

»Čudno, da ti še ni zlezla v srce, ker je tako čarna,« reče Ržen.

»Pusti me, da vse povem,« mu seže Slamnik v besedo. »Mlada je, kakor spomladno popje, in sveža, kakor mlado perje v bukovem gozdu.«

»Mm, to mora biti pa zares čarobna kraljična v tem kraju,« zacmoka navdušeno Ržen, ki je imel nad vse rad lepa in mlada dekleta. Ali je majhna, ali velika, črnuška ali blondinka.

»Velika in vitka, kakor jelka, in bahat gozd črnih las ji krasi ljubko glavico,« nadaljuje Slamnik Milino popisovanje. »Oči ima pa take, kakor dva žareča oglja; in pri njenem pogledu se ti jame topiti srce, kakor maslo na solncu.«

»Nehaj, nehaj, prijatelj!« ga posvari zaljubljeni Griva. »Sicer se Ržen že prej zaljubi, predno jo vidi.«

»E, ni take sile,« ga zavrne Ržen.

»Stavim, da ne pridete več zdravi z nocojšne zabave,« reče Rženu načelnik, ki je bil med tem prišel iz svojega kabineta.

»Da, gotovo, če ima gospodična Železnikova slabo vino,« pritrdi Ržen načelniku.

»E, fant, se korenito motiš,« mu oporeka Slamnik. »Pri Železnikovih imajo dobro in zdravo pijačo, a nevarne poglede, ki te gotovo opalijo.«

Pri teh besedah vstopi Zgovoren v pisarno.

»Gospod načelnik, vse tri naložene vozove, ki stoje pri skladišču, vzame ta vlak,« reče proti načelniku.

»Dobro, gospod Zgovoren!« de načelnik ter odide iz pisarne k skladišču.

Komaj pa je zaprl načelnik vrata za seboj, se že prikaže skozi čakalnična vrata, ki so vodila v pisarno, rejena in zavaljena postava nerodnega Pahorja. Ko spoštljivo pozdravi vse gospode, se obrne proti Zgovornu.

»Gospod, naj ne zamerijo, od onih treh vozov gre samo eden v Trst, ostala dva pa na Dunaj,« pripoveduje Pahor počasi in okorno. »Ali naj postavimo dunajčana spet na prejšnje mesto, ali ostaneta na vlaku?«

»Cepec, kako pa drugače,« reče razjarjeno Zgovoren. »Ali meniš, da naj ju pelje ta vlak v Trst in od tam spet v Zavinek?«

»Tako sem mislil, gospod!« pritrdi Pahor.

»Potem pa vedi, da si tepec, če ti še ni znano,« se razljuti Zgovoren.

»Seveda mi je znano,« reče ponižno Pahor, »toda mi smo delali, kakor so gospod ukazali.«

»Si že opravil;« mu zakliče Zgovoren, »le pojdi ter reci vlakovodji, naj da postaviti dunajčana nazaj k skladišču! Si razumel?«

»Da, gospod,« mu zagotovi Pahor ter urno odkoraka k vlakovodji. Ta se je pa zelo čudil, da je bil Zgovoren tako razmišljen danes, ker je vedel, da je sicer zelo vešč svojega posla.

»No, Zgovoren, danes ga pa lomiš, da je kaj,« reče Slamnik ter sede na divan.

»Današnji dan je popolnoma smolast,« meni Zgovoren.

»Če nisi ti smolast,« de spet Slamnik.

»Kaj še, njegovo srce se je snoči osmodilo,« se pošali Ržen. »In to, verjemite mi gospodje, zelo zelo vpliva na možgane.«

»Je že mogoče,« mu napol pritrdi Griva ter se hudomušno nasmehne.

»Ni samo mogoče, ampak tudi prav gola resnica,« zagovarja Ržen svoje misli.

»Jaz na tvojem mestu,« razlaga Slamnik Zgovornu, »bi prav odkritosrčno priznal svojo ljubezen do prelepe Zalke in ...«

»In mi bi mu pri tem pomagali ter mu šli povsod na roko,« se vmeša Ržen v Slamnikovo govorjenje.

»Hvala za vašo pomoč,« de nakratko Zgovoren ter se rdeč, kakor kuhan rak, obrne od tovarišev.

»Le potolaži se, le, ti zaljubljeni ubožček, ti,« mu prigovarja Slamnik. »Zvečer se izborno pozabavamo pri Železnikovih, in konec bo tvojemu kujanju.«

»Ali greš zvečer tje,« ga mirno vpraša Zgovoren.

»Seveda,« odgovori Slamnik. »Tudi ti pojdeš in Ržen. Povabila nas je vse gospodična Mila. Škoda, da ne moreš tudi ti z nami,« se obrne proti Grivi.

»Bo vsaj enega nevarnega tekmeca za gospodično Milo manj,« se hitro odreže Ržen, ki je imel to slabo navado, da je kaj rad zbadal svoje najožje prijatelje. »

»Ne boj se me, če nimaš opraviti z mojim dekletom,« mu razjasni Griva svoje srčno stališče.

»Za sedaj sva opravila svoje važno poslanstvo«, reče Slamnik Grivi. »Pojdiva h kosilu! Skoraj bo dvanajst, in želodec mi tudi prigovarja k temu. Na svidenje popoldne ob dveh!« reče proti Rženu in Zgovornu, katera sta dobila kosilo v pisarno.

»Na zdravje,« rečeta Zgovoren in Ržen odhajajočima tovarišema v slovo.

Zgovoren, Slamnik, Griva in Ržen so imeli, kakor skupno stanovanje, tako tudi hrano.

Za stanovanje so si najeli zunaj trga stoječo kmečko hišo, ki je imela dve sobi, »hišo« in »prevžitkarsko sobico« ali »štibelc«. »Hišo« so porabili za spalnico, »štibelc« pa za shrambno sobo.

Hrano jim je dajala mati Jera, ki je slovela kot najboljša kuharica v celem trgu. Kajti gotovo ni minilo nobeno ženitovanje brez nje. In takrat so se morali njeni gospodje, kakor jih je vedno in povsod nazivala, hraniti v hotelu pri «Zlati kroni«. Dostikrat pa se je zgodilo, da so šli njeni gospodje tudi na ženitovanje, in tedaj se je pa posebno potrudila, da je pokazala vso svojo kuharsko umetnost.

Tovariša Hanz Arpenstein in pa Avgust Seelenheim sta se hranila v restavraciji velike nemške železne tovarne, ki je bila dober četrt ure oddaljena od trga. In na ta dva je bila mati Jera tako huda, da je vselej takoj zamižala, ko ju je imela srečati.

Ker sta bila oba nestrpljiva Nemca, nista hotela obedovati s svojimi slovenskimi tovariši pri materi Jeri.

Kakor je razvidno iz pogovora med Zgovornom, Grivo, Slamnikom in Rženom, ko so se vračali iz gledališča, sta prišla Ržen in Griva na mesto teh dveh Nemcev, katera sta vsak dan pričakovala svojega odhoda iz Zavinka. Alpenstein je bil semkaj nameščen pred osmimi meseci in Seelenheim pred ravno tolikim časom. Prvi je bil asistent, kakor že znano, dragi pa je bil aspirant, ki je nekaj dni prej začel službo opravljati samostojno ter bil pozvan nadomeščat na bližnjo postajo obolelega tovariša. Tje se je odpeljal danes zjutraj ob peti uri.

Popoldne je prišel Slamnik ob dveh v prometno pisarno, ker je imel službo za dnevne račune in sprejemanje blaga. Griva je šel spat, da se naspi za nočno službo. Tako so bili v službi Zgovoren, Slamnik, Ržen in načelnik.

Iz njihovega pogovora je bilo posneti, da pričakujejo hudega in zlobnega kontrolorja Mačka. In res se je pripeljal z osebnim vlakom ob štirih. Vsi od načelnika pa tje do Pahorja so se ga bali, kakor hudič križa; samo Zgovoren se mu ni dal.

Kontrolor je začel torej tudi danes sitnariti po pisarni ter stikati povsod tam, kjer je imel najmanj pravico. Spodtikati se je jel ob umivalnik, da je preblizu peči, ki mu je bila tudi preveč zakurjena.

»Kje je postajni delavec,« vpraša z osornim in neprijetnim glasom Zgovorna.

»V skladišču mora biti,« mu odgovori Zgovoren.

»Zakaj ni tu,« ga vpraša spet kontrolor.

»Ker ga sedaj slučajno ne potrebujem,« je bil Zgovornov odgovor.

»Sie sind ein kecker Herr,« ga je poskušal zmerjati kontrolor.

»Kakor se vam zdi,« de Zgovoren skoraj nevoljno.

»Napram meni se ne sme zadirati,« prepoveduje Zgovornu kontrolor.

»Kakršno vprašanje, tak odgovor, « reče Zgovoren ter hoče iz pisarne.

»Pokličite postajnega delavca semkaj,« ga vstavi in še zadrži v pisarni kontrolor.

»Pardon, gospod kontrolor, ga rabim pri vlaku, ki ravno kar pride semkaj,« odgovori Zgovoren, se pokloni ter gre na raztirje in Ržen ž njim.

Kontrolor Maček je sicer vedel s kom ima opraviti, ko se je zapletel v pogovor z Zgovornom, a na tako odločnost še ni bil naletel pri njem. Zato je sedaj je kar divjati po pisarni ter razmetavati telefonske in brzojavne zapisnike, da se kar kadilo. Jezilo ga je, da ni mogel v ničemur ujeti Zgovorna ter znositi svojo krivično jezo nad njim.

»Kako pa je kaj z vami, gospod Slamnik,« vpraša Slamnika seveda nemški, kakor je sploh govoril z vsakim bodisi v uradu, bodisi izven njega.

»Hvala, gospod kontrolor, bo že bo že,« odgovori Slamnik.

»O, dober dan, gospod Alpenstein«, odzdravlja kontrolor vstopivšemu Alpensteinu, ki se mu je že od zunaj začel priklanjati. »Kako kaj gre. Ali se že veselite preselitve in premestitve?«

»Da, gospod kontrolor,« de Alpenstein, »v enem oziru grem prav rad od tu, v drugem pa zopet ne.«

»Vsekakor vas razumem, gospod Alpenstein,« mu reče prijazno kontrolor ter ga povabi v načelnikov kabinet. Kaj so notri govorili med seboj, zvemo šele pozneje.

Zgovoren se je zelo veselil, da je kontrolorja tako odločno zavrnil ter mu pokazal, da se z njim ne da sitnariti in tudi ne pometati, kakor bi se zazdelo njemu. In to svoje veselje je izrazil tudi Rženu.

»Vidiš, s takimi-le ljudmi se boš moral boriti, mu pripoveduje Zgovoren, ko sta se vračala z raztirja v pisarno. Naduti so, nesramni in izdajski, da je groza. Če te dobe enkrat v pest, pa kar sleci železniško uniformo. Mečkajo te toliko časa, da te ugonobe popolnoma. Zato pa glej, da jim pokažeš svojo možatost z odločnim, a vedno dostojnim nastopom proti njim in z vestnim službovanjem. Nekoliko časa se bodo zaganjali v tebe, kako ose v hrastovo deblo, a ko vidijo, s kom imajo opraviti, pa odjenjajo k večjim s kakim ukorom.«

»Vražji človek je ta Maček,« meni Ržen, ko sta ravno dospela pred pisarniška vrata.

»Pravi satan v človeški podobi,« pripomni še Zgovoren ter vstopi v pisarno, Ržen pa za njim.

»Gospod Maček je v načelnikovem kabinetu z načelnikom in Alpensteinom,« pove natihoma Slamnik vstopivšima tovarišema. »Skoraj gotovo imajo važno posvetovanje, na katerem obsodijo enega izmed nas.«

»Žal, da nimajo še četrtega v svoji sredi,« zašepeta Zgovoren Rženu in Slamniku.

»No, saj so vseeno sklepčni,« de ironično Slamnik. »Poznam Alpensteina in Seelenheima. Dve telesi ena duša.«

»Kaj pa načelnik,« vpraša Ržen.

»On je stara obrabljena metla.« meni Zgovoren. »Sicer je Slovence v privatnem življenju, ali v službi je zelo priden kimovec.«

»Strela naj ga« ... je hotel zakleti Slamnik, a se odpro kabinetova vrata, in cela trojica stopi v pisarno.

»Kedaj ima brzovlak prihod v Zavinku,« vpraša ošabni kontrolor Maček Zgovorna.

»Čez deset minut dobim najbrže znamenje zanj s sosedne postaje,« odgovori hladno Zgovoren.

»Tedaj pa prosim, da greste z menoj na raztirje,« povabi nekoliko milejše in prijaznejše načelnika in Zgovorna.

»Prosim,« rečeta oba obenem. In odšli so, Alpenstein pa se je napotil proti nemški restavraciji.

In prirohnel je brzovlak, se vstavil v Zavinku za eno minuto, sprejel kontrolorja Mačka v službeni voz ter zdrčal proti Trstu.

Prišla je šesta ura, odbila tudi sedma, in Grivo najdemo samega v pisarni. Prešteval je denar v osebni blagajni. Enkrat se je zmotil pri tem štetju, ker se je ravno zmislil na svoje lepo dekle. In začel je iznova preštevati bankovce, zlatnike, srebrnjake in drobiž. Vse se je ujemalo s pismenim nakazom njegovega prednika. Zato je sklenil nič več se ne pečati nocoj z ljubezenskimi mislimi.

Če je zares vstrajal pri tem svojem sklepu, nam ni znano, ali z veliko zanesljivostjo lahko trdimo, da je vendar-le še kak trenutek posvetil svoji srčni kraljici tisti večer.

III.

Ržen, Slamnik in Zgovoren so šli skupno na večerjo k materi Jeri.

»Nocoj je že vse pripravljeno,« jim reče Jera, ko jih je pozdravila, kakor vedno. »Vem, da se vam danes zelo mudi.«

»Kako to,« jo vpraša Zgovoren.

»E, Želežnik je skoraj cel trg povabil na svoj predgodovni večer. Zato sem mislila, da tudi vas ni izpustil.«

»Uganili ste,« ji reče Ržen. »Povabljeni smo in pojdemo.«

»Jera, ali bi se vi skazali,« če bi danes vodili kuhalnico pri Železniku,« pripomni Slamnik, ko je sedel za mizo ter jel obirati pečenega piščanca. Seveda se ga tudi Zgovoren in Ržen nista branila. Jeri se je dobro zdelo Slamnikovo govorjenje, a ni nič rekla.

Po večerji so šli takoj v svojo pristavo, da se oblečejo v salonske obleke.

Pri Železnikovih je bilo ob osmih že vse urejeno. In ob osmih pa petnajst minut je že prisopihal po kamenitih stopnicah trebušasti sodni svetnik Alojzij Pravica s svojo tudi še dokaj rejeno ženo Agato. Njuni hčeri Olga in Dana sta se še šetali po glavnem trgu v spremstvu notarskega kandidata drja. Slavoja Repnika, ki je tako hrepeneče in koprneče iskal Olgine roke, a mu jo je ona vedno izmaknila.

»Mislim, da sva midva z ženo še dokaj točna,« reče svetnik po običajnem pozdravu gospodični Mili, je imela nocoj nalogo sprejemati goste.

»Gospod svetnik, vi ste najtočnejši izmed vseh,« mu prijazno in dvorljivo pritrdi Mila.

»Mama je v mali sobici na levo. Prosim, blagovolite se tje potruditi.«

In šli sta obilni osebi v omenjeno sobico. Od tam ju je peljala Železnikova mama v svetli salon, v slavnostno dvorano.

Za sodnikovo debelostjo je sprejela Mila trška učitelja in učiteljici. Učitelja sta se pisala za Ocepka in Ogrizka, pri krstu sta dobila oba svetega Florijana za patrona. Učiteljici pa sta bili gospodični Gabrijela in Angela.

Dasi se ni prav dobro godilo tej pedagogiški četvorici v gmotnem oziru, vendar so vsi štirje prihajali v zelo razposajenem razgovoru. Zlasti zabaven je bil in glasan gospod Ogrizek, ki je vsakemu dekletu pomežikoval. In ravno to ga je spravilo marsikaterikrat v velike in zelo kočljive zagate, kar ga je tudi zadrževalo, da se nista z Angelo mogla spoprijazniti z mislijo, da bi stopila pred oltar. Florijan Ocepek je bil mirnejšega značaja, vsled česar je imel večjo srečo pri ženskah. Krčmarja hčerka z doto treh tisočev stare avstrijske veljave mu je prijazno prikimala, ko jo je poprosil za njeno srce in tisočake. Čez tri mesece se bo že lahko veselil zmešane zakonske sreče. Ali danes je menda pozabil nevesto, ker se je trdno oklenil roke svoje stanovske tovarišice Gabrijele, kateri je kar drhtelo že nad trideset let staro srce od tesne Ocepkove ljubezni.

»Ho, ho, kar dva zaljubljena para naenkrat,« pozdravi debela svetnikova visokost učiteljsko četvorico zmerno v visokosti in debelosti, katero je privedla med hihitanjem in krohotanjem gdč. Mila.

»Klanjamo se,« zaori pedagogiški kvartet ženskega in moškega spola.

In prisedli so k svetniku ter se pogovarjali o vsakdanjih stvareh, katere so posebno dolgočasile gospoda Pravico. On je ljubil in zelo spoštoval pogovor o cipah, od katerih se mu je posrečilo v celem njegovem dokaj dolgem življenju ustreliti dva mladiča. Pogovor sedanje nocojšne družbe pa se je sukal le okoli ognjišč domačih hiš.

Gospodična Mila je kmalu odšla iz dvorane. Začula je bila neko veselo razgovarjanje pod oknom. Ker je menila, da so prišli železniški uradniki pred vežo, je kar zabrzela po stopnicah v vežo. Ali zmotile so se njene misli. Dohajal ni nihče drugi, kakor dr. Slavoj Repnik z Olgo in Dano.

Za temi jo je primahal kar sam brez vsake družbe sodni pristav Franc Piš. Prišedši v dvorano spodobno pozdravi navzočo družbo ter prisede k svetniku gospodu Pravici, ne da bi opazil plamtečega Daninega pogleda.

Tudi g. davkar je prišel sam brez žene ter sedel med Dano in Olgo. Zadnja se ga je zelo razveselila, ker je znal tako izborno lagati o svoji lovski sreči. Kmalu za njim pripelje gospodična Mila krasen par v dvorano.

Okrajni zdravnik dr. Anton Dren in davkarjeva žena Ana sta bila ta par, ki je celo dvorano spravil v zadivljenost. Vsi so blagrovali zdravnika, le davkar ga je klel.

»Ustrelim ga, kakor pred tremi tedni velikega jelena,« je povedal Olgi na uho pri vstopu svoje žene in mladega zdravnika.

Krasna je bila Ana. Črnolaska in črnooka je bila in vitka kot mlada jelka v črnem gozdu. Vse, prav vse je kar drgetalo na njenem mladem telesu. Dvoje otrok je povila davkarju, dečka in deklico, a je bila stara komaj enaindvajset let. Vse na njej je hotelo življenja in ljubezni, a davkar je bil prestrasten lovec in premlačen mož. Zato se niti čudili niso nekateri v trgu, da sta se Ana in zdravnik zaljubila drug v drugega.

Gospodična Mila je spet odhitela iz dvorane. Prihajali so kot zadnji gostje Zgovoren, Slamnik in Ržen. Zardevalo je radosti Milino lice in oči njene so kar žarele, ker se je izmed vseh gostov teh zadnjih najbolj razveselila.

»Sero venientibus ossa,« jim zakriči svetnik, ki se je kaj rad ponašal z znanjem latinskih pregovorov.

»Ali pa, dona divina« reče Zgovoren prijazno.

Tisti, ki so razumeli latinski jezik, so se prav prisrčno smejali, ker so vedeli, kakšen donum divinum ima Zgovoren v mislih. Oni pa, ki niso vedeli pomena latinskih besed, so se smehljali, ker je že taka navada v moderni družbi.

In sedli so vsi trije, ko so se poklonili zbrani družbi, k slavnostni mizi, blizu katere je stal krasen klavir.

Devet je ura ravno odbila, ko so bili vsi povabljenci vsak na svojem mestu. Svetnik Pravica je sedel med svojo ženo in hišno gospodinjo Marijo, poleg katere je razlagal gospod Florijan Ogrizek gospodični Gabrijeli svoj prvi učiteljski nastop pred učenkami petega razreda; in Angela se je zelo zanimala za to razlaganje ter mu je večkrat prav živo pogledala v oči; vselej pa ga je zalotila, da je pomežikoval zdaj tej, zdaj oni gospodični. Zraven Angele je čepel na svojem stolu gospod Florijan Ocepek, ki je prav resno stiskal gospodični Gabrijeli roko ter nič govoril. Le proti vratom se je večkrat ozrl. Menda se je bal, da ga ne zasači njegova kmečka nevesta, ker bi potem splavali tisti trije tisočaki po vodi. Angeli nasproti je sedel notarski kandidat doktor Slavoj Repnik ter se venomer trudil in prizadeval, da bi se v Olgi vnela ljubezen do njega. Sedela je poleg njega, a se ni prav nič brigala za njegove srčne muke in težave. Poslušala je raje zraven sebe sedečega davkarja, ki se je sproti zmišljeval in pripovedoval kratkočasne anekdote iz svojega lovskega življenja. Tudi drugih dogodkov iz trškega življenja se je šaljivo dotikal, le svojih zakonskih razmer ni prav nič omenil. Dani, drugi svetnikovi hčeri je pa dvoril prav po velikomest nosodni pristav gospod Frane Piš; smejala sta se oba, govorila na glas ter si spet kaj pošepetala, ali ljubezni ni bilo med njima.

Najprijaznejše je bilo videti skupino prav na koncu mize: Zgovorna. Slamnika, Milo in Ržena. Mladi so bili še vsi, mladeniškega ognja in ravno take razposajenosti jim ni manjkalo, in prijateljstvo jih je združevalo še v lepšo četvorico. Kramljali so, šalili se ter si nagajali s pogledi. Zgovoren je hvalil Ržena, ta Slamnika, Slamnik Zgovorna in Ržena, vsi trije pa so bili edini v tem, da je Mila najlepša krasotica na nocojšnem prijateljskem sestanku.

»Mislim, da se nisem motil, če sem vam rekel, da nam naklonijo bogovi svoj najlepši dar,« reče Zgovoren čez mizo gospodu Pravici ter pokaže Milo.

»Nikakor se niste motili, gospod Zgovoren,« mu pritrdi Pravica. Vsi pa so se obrnili proti Mili, katera se je zardela ter sramežljivo zbežala iz dvorane.

»Sedaj pa imaš prazen stol med nami,« de žalostno Ržen Zgovornu.

»Nikar se preveč ne razburjaj,« ga potolaži Slamnik. »Kmalu se zopet vrne.«

In res, še ni preteklo deset minut, pa se že prikaže prekrasna Mila v snežno beli, a priprosto narejeni obleki v dvorano.

»Oprostite, papa se je zamudil pri poslih,« opravičuje Mila družbi svojega očeta. »Mama, prosim, pojdi v kuhinjo!«

In gospodinja je takoj vstala ter šla, a Mila je sedla med Slamnika in Ržena.

Ni še minilo pol ure, ko prideta gospodar in gospodinja v dvorano, po kateri je zavladalo še-le sedaj pravo življenje. Ko so se vsi in vsevprek pozdravili z gospodarjem, ko se je zahvalil gospod Železnik za tako številno prijaznost in tako prisrčno prijateljstvo, in ko se mu je predstavil Ržen, je šla gospodična Gabrijela k klavirju, kjer je zaigrala prav zaljubljen dunajski valček.

In zašumela so ženska krila, in priklonili so se možki svojim sosedam. Dvorana se je zazibala, pari pa so se vrteli v razkošnem plesu.

Železnik je vzel svetnikovo ženo Agato, svetnik Pravica Železnikovo mamo in tako naprej. Z Zgovornom je plesala gospodična Angela, z Rženom Mila; Slamnik se je živahno pogovarjal z Ogrizkom o šolskih zadevah. Ocepek pa je sedel poleg Gabrijele pri klavirju ter jo dostikrat hotel stisniti pomotoma za roko. Pa je le ni nobenkrat, ker se je spomnil, da je to nepravi prostor in zelo neugodna prilika za taka početja. Ob vsaki taki misli se je prijel za nos, katero navado je imel že odnekdaj.

Lepo je bilo gledati plesajoči par, Zgovorna in Angelo, še lepši pa sta bila Mila in Ržen. Oba mlada in gibčna, oba razposajena in dobra plesalca in oba, krasne postave! Ženske so kar očitno zavidale obema.

Zato pa je bil Slamnik zelo zadovoljen z Zgovornom in Rženom. Kimal jim je prijazno ter se zelo duhovito šalil z Ogrizkom; gospod davkar pa se je večkrat, kakor dvakrat pridušil na uho svoji plesalki Olgi ter ji povedal, da je doktor Dren zelo velik tepec. Od prevelikega razburjenja je nehal plesati ter oddal Olgo notarskemu kandidatu doktorju Repniku, ki se je pravkar vrnil iz toaletne sobice.

Pri mizi se je davkar jel strašansko potiti, ko je videl, kako strastno se privija njegova žena doktorju Drenu.

Ržen in Mila sta plesala zelo gracijozno. lzprva mirno in veličastno. Potem pa, ko sta tudi telesno začutila, da ju je današnje naključje bližje zbližalo, kakor do prijateljstva, sta mešala svoje korake. Ali sta so vrtila prehitro, ali pa prepočasno. Zato sta morala nehati.

Sedla sta k mizici, ki je stala pri vhodnih vratih. Sama sta bila.

»Gospodična, ali smem priti kdaj k vam,« vpraša nerodno Ržen Milo

»Kako morete kaj takega vprašati, ko vendar ...« reče Mila ter se prestraši sama svojih besed.

»Gospodična Mila, vi ste zares ljubezniva,« jo pohvali Ržen.

»Gospod Ržen!« ji zatrepečejo ustnice, katere bi bil sedaj-le Ržen poljuboval najmanj dvanajst ur, ter ga tako iskreno pogleda, da se je kar topil samega razkošja.

»Mila!« zakliče Ržen v ljubezenskem razburjenju.

»Pojdiva! gospod Ržen,« reče radostno Mila. Pojdiva k slavnostni mizi!«

In vstala sta ter šla k mizi. Nocoj nista več mnogo govorila. Ali tembolj pa so se njune oči pogovarjale ter si dopovedovale več, kakor bi mogla govorica učiniti.

Hitro je potekala ura za uro v veseli družbi in mali kazalec na moderni stenski uri se je že pomikal proti dvem po polnoči ...

Svetnik Pravica je glasno zazdehal, s čemer je namignil svoji ženi in svojima hčerama, da hoče oditi. Uporno in nejevoljno sta ga pogledali hčeri, kateri sta se pogovarjali z Zgovornom. Ker je bil Pravica že vstal, je nato spet sedel radi ljubega miru pri domačem ognjišču.

»Gospod, vi ste zelo navihani,« zapreti Dana Zgovornu.

»Hvala, gospodična, za poklon,« se ji zahvaljuje Zgovoren ter se hudomušno nasmehne. »Kako, kdaj pomnožite število srečnih zakonov?«

»In vi, gospod Zgovoren,« ga vpraša Olga namesto Dane.

»Tega vam pa ne morem povedati,« ji odgovori Zgovoren ter se spomni lepe Sušnikove Zalke. In tedaj, v tistem hipen si je zaželel poprositi Sušnika za roko njegove hčere.

In zgodilo se je, da je spet prav glasno zazdehal gospod svetnik ter vstal raz svoj sedež.

»Al misliš že odhajati,« vpraša kovač Železnika.

»Da, treba je iti k počitku,« meni Pravica ter odide v toaletno sobano z že precej negotovimi koraki. Njegovi ženi Agati in hčerama Olgi in Dani se pa še ni prav nič mudilo. Zato je moral gospod svetnik še dokaj časa čakati pri toaleti.

Medtem se je davkar že četrtikrat vzdignil s svojega stola, da bi odšel, ali Ana ga ni hotela razumeti ter ga je še dalje mučila s svojo brezobzirnostjo. Preprijazno in skoraj da zaljubljeno je kramljala z zdravnikom, ki je bil cel čas zelo spodoben in dostojen. V duši pa je že sklenil, da ne pusti lepe davkarjeve žene po nobeni ceni. Z očmi ji je povedal to, in ona mu je istotako odobrila ta odločni sklep.

»Gospod doktor, na svidenje,« reče naenkrat ter mu stegne svojo roko v slovo.

»Ali vas smem spremljati,« jo urno vpraša zdravnik, ne da bi le za trenotek obrnil od nje svojih oči, ki so se razkošno naslajale ob njeni krasni postavi in neskončno lepih očeh.

»Prosim, dovoljeno,« mu koketno dovoli Ana.

In vstala sta ter se poslovila od vseh prav prijazno. Davkar pa je odšel brez slovesa in sovraštvo do zdravnika in do žene je vzkipelo v razžaljenem srcu na poti proti domu.

Ta dogodek je razpršil celo družbo; in še ni bilo pol treh, pa so že ugasnile luči po Železnikovi hiši, in Mila je že v postelji sanjala o svojem fantu — o brhkem Rženu; ki je s svojima tovarišema prav zamišljeno korakal po trgu.

Mrzla in svetla noč je bila takrat. Mesec je prav ledeno zrl na našo trojico, od katere sta bila Zgovoren in Ržen zelo redkobesedna. Prvi je delal načrt, kako bo pri prihodnjem svidenju Sušnika poprosil za Zalkino roko, in kako si ustanovi lepo in mikavno domače ognjišče, kjer bo kraljevala Zalka. Drugi je imel v mislili krasno Milo. Topil se je blaženosti, ko se je zmislil, kako bo nebeško sladak prvi njen poljub. Ko j za tem pa se mu je srce skrčilo ob misli, če bi ga Mila ne marala.

Slamnik jima je pa s svojimi slanimi in neslanimi dovtipi podil otožne misli ter ju motil v sladkih občutkih in spominih.

»Glej Ržen, zvezda se je na nebu utrnila,« reče proti Rženu. »In Mila jr po tebi v sanjah zamahnila.«

»Nikar se ne šali iz najsvetejših reči,« mu prepove Zgovoren vmešavati se v njune srčne bridkosti in sladkosti.

»Mislil si reči iz najslajših, ali ne,« mu popravlja Slamnik ter ga prav usmiljeno pogleda.

»Ni moja navada, da bi dolgo prenašal tvoje neslanosti,« meni Zgovoren.

»Tudi meni ni všeč, da moram biti med mutastima tovarišema,« zavrne Slamnik Ržena in Zgovorna obenem. »Vraga, saj je tudi Griva zaljubljen, pa se da vendar kaj pogovoriti z njim. Vidva sta pusta in dolgočasna, kakor jesensko vreme. Pa hodita sama,« skonča svoje ogorčenje ter hitrih korakov odhiti proti postaji.

»Razjezil se je,« meni Ržen.

»Naj se, kaj pa draži ter se vtika v najine osebne stvari,« reče Zgovoren.

»Prijatelj in tovariš je najin!«

»Prijatelj gor, tovariš dol! Kaj to meno briga!? Ali sem mu jaz še kdaj šival gumb k njegovim spodnjim hlačam?«

»Vem, da ne! Ali on se je le šalil, prijatelj!«

»Ta šala njegova je bila tako neumestna, kakor če bi ga jaz v šali vprašal, kdaj si da popraviti raztrgane škornje.«

»To je vse kaj drugega!«

»Nič ni drugega. Ti, ali ti je všeč Železnikova Mila. Lepotica prvega reda, kaj!?«

»Ne vprašuj me, kdaj si dam zašiti strgane čevlje!«

»Pa meni vendar zaupaš, če si zaljubljen?«

»Ne šivaj mi gumba pri spodnjih hlačah!«

Ker mu na zadnje besede Zgovoren ni odgovoril, sta umolknila oba ter kmalu dospela do uradniške »vile«.

Slamnik je šel pogledat še k Grivi. Prišedši v pisarno pozdravi Grivo ter sede na divan.

»Krasno je bilo, moj ljubi Griva. Škoda, da te je zadrževala služba. Deklet dosti, pravih fantov premalo,« mu opisuje Slamnik veseli večer. »Sodnikova Olga in Dana sta se kar naenkrat zaljubili v Zgovorna, ki pa ni, nesrečnež, zapazil tega. Kandidat c. kr. notarjev se je kar vil od nesrečne ljubezni. Če bi bil jaz njegov prijatelj, bi mu svetoval, naj skoči v prepad, ali pa se naj obesi na Anžetovi lesi. Davkar je pa zgubil svojo lepo, ali strašansko nezvesto Evo v zdravnikovem srcu. Naš Benjamin je imel pa še največjo smolo nocoj. Veš, s svojo zares krasno postavo je omamil Miline oči in ji osmodil srce prav do prismojenosti.«

»Za nocoj le nehaj,« mu brani dalje govoriti Griva, ker je v svojem srcu le čestital Rženu k njegovi srečni ljubezenski bitki.

»Zakaj bi ne pravil,« reče Slamnik. »Vraga, kjer sta dva norca, se dobi gotovo tudi še tretjega. In evo vam ga. Sedaj-le ob treh zjutraj sem našel dveperesni deteljici tretje pero, gospoda asistenta Grivo. Trije prismojeni zaljubljeni ljudje, izmed katerih si ti, predragi Griva, še najpametnejši, v kolikor se da tu govoriti o pameti.«

Griva je vstal s svojega stola ter hotel k Slamniku. A ta mu gre nasproti.

Preveč si prijazen,« mu reče. »Preveč se potrudiš in preveč ljubezni mi izkazuješ! Saj grem. Servus!«

Zgovoren in Ržen sta se bila že spravila spat. Ne ve se, če sta bila že zadremala. Ali resnica pa je, da se ni noben odzval Slamnikovemu pozdravu.

»Že spita, zaljubljenca srečna,« de spravljaje se v posteljo. »Meni je zelo všeč, da sta Mila in Ržen drug za drugega. He, tudi jaz sem se bil zaljubil na tak način. Ali sedaj so vsi oni lepi spomini obledeli v moji duši. Niti ne sanja se mi več o Minki. Za nos me je ona vodila, a me nikdar nobena več ne bo. Slovo sem dal ljubezni menda za vedno; samo norčujem se iz nje in po njej osmojenih ljudi. Rana se mi je že zacelila, nič več ne krvavi in ne boli. He, he, burne čase je doživelo takrat moje srce.«

In spet se je zasmejal obledeli sliki nekdanje svoje zaročenke Minke ter zlokobno zamežiknil. In ta posmeh je ujel hudomušni bog Spanec ter s strastnim poljubom omamil Slamnikovo dušo. Še enkrat se je porogal Slamnik sebični Minki, še enkrat pomežiknejo njegove oči. Potem pa mu jih narahlo zatisne dobri Spanec.

In mirno je bilo po sobi. Spanec je razgrnil svoje mehke peroti nad vsemi tremi, in nič drugega ni bilo čuti, kakor pravilno dihanje treh zdravih prsi in tiho, vendar rezko šepetajoče tikatanje treh izvrstnih srebrnih žepnih ur.

In mimo so spali vsi trije tovariši; pajek tam v tretjem kotu je nepremično ždel v zanjkastem in mrežastem domu ter čakal potrpežljivo, kakor lansko in predlansko leto, lepe in tople pomladi. Luna ga je sicer božala s svojimi ledenimi žarki, a on se ni zmenil zanjo.

IV.

Zima je bila že v polni meri storila svojo dolžnost tisti predpust. Mrazu, snega in ledu je bilo že dovolj tisto leto. Zato pa so zaveli južni vetrovi, in solnce se ni več jezilo na nebu; zahotelo se mu je po ljubezni, v kateri se je jela tajati vsa zmrzla narava.

Bilo je dan pred svetim Matijo.

Ker sta bila Alpenstein in Seelenheim že odšla iz Zavinka, so bili naši znanci Zgovoren, Griva, Slamnik in Ržen bolj vpreženi v službeni voz, kakor prej. Zato pa ni mogel razna Grive nikdo na predgodovni večer na Pristranje. Zgovoren je imel nočno službo in Ržen z njim. Slamnik je imel službo po dnevi, vsled česar bi se mogel odpeljati šele ob desetih zvečer. Le Griva bi se lahko udeležil predgodovščine. Toda on je tudi imel svoja pota. In tako je prišlo, da ni odšel nikdo izmed njih k Sušnikovim, kakor se je lahko spoznalo iz pisem, ki sta si jih pisala Zgovoren in Zalka.

Po njih sta se tudi dogovorila, da se vkljub vsem oviram snideta. Zalka je pisala v pismu Zgovornu, da se pelje tisti dan pred svetim Matijo v mesto nakupit nekatere stvari. Zgovoren pa ji je pisal, da je ravno ta dan prost. Ko je Zalka še povedala, s katerim vlakom se pelje, je bilo kar nehote dogovorjen sestanek v železniškem kupeju drugega razreda tisti dan pred svetim Matijo.

Prihlapel je na dan svetega Matije osobni vlak zjutraj ob desetih na Zavinek in se vstavil pred postajnim poslopjem.

Zablestel je skozi okno ženskega kupeja bel robec v skorajda toplih žarkih rumenega solnca in prikaže se prekrasna glavica Sušnikove Zalke, ki je radostno kimala vstopajočemu Zgovornu.

»Klanjam se, gospodična Zalka,« pozdravi Zgovoren Sušnikovo vstopivši v njej kupe.

»Dober dan, gospod pristav,« mu ozdravi Zalka ter mu da roko, katero Zgovoren poljubi.

»Prosim, je dovoljeno,« jo vpraša Zgovoren ter sede poleg nje.

Sama sta bila v tem oddelku. Rog zadoni po južnem zraku, in piski resnih sprevodnikov se razgube v toplih vetrovih, kolesje se premakne in že je v najhitrejšem diru cel vlak.

»Papa vam in vsem vašim tovarišem pošilja pozdrave,« začne spet Zalka.

»Hvala, gospodična Zalka,« reče skoraj nervozno Zgovoren.

In dokaj časa sta molčala oba, ker sta bila sama; in ravno ta samelost ju je plašila, da si nista mogla pogledati v oči.

»In gospod papa, se-li dobro počuti,« spregovori Zgovoren, da pretrga neznosno molčanje.

»Hvala, prav dobre volje je,« mu odgovori Zalka ter ga pogleda od strani, boječ se in hrepeneč, da se srečata njen in njegov pogled.

»To me veseli,« de nerodno Zgovoren. »In vi, gospodična Zalka?! Dobro se mora vam goditi, ker na vašem obrazu in v vaših očeh že cvete prekrasna pomlad.«

»Vi ste velik porednež,« reče Zalka ter mu zapreti s prstom, ne da bi ga pogledala naravnost v oči.

»Tako le, v tem položaju, ste krasna, nebeško lepa,« vzklikne vzhičeno zaljubljeni Zgovoren.

In objel bi jo bil in poljubil, da se ni vstavil vlak na predzadnji postaji. In Zalka bi mu z največjo radostjo vrnila oboje v ljubezni svoje velike duše.

V njenin kupe tudi na tej postaji ni nikdo vstopil. Zato sta spet nemoteno kramljala, in Zgovoren je že spet prevzemala sladka opojnost tega krasnega dekleta. In ojunačil se je, sedel tesno ob njej ter jo prijel čez pas. Zatrepetala je Zalka, a se ni branila.

»Zalka!« so zaprosila njegova trepetajoča usta, in njuna pogleda sta se srečala.

»Vladko!« je vzkliknila radostno njena ista duša, in strnile so se ustne obeh v dolgotrajen poljub.

»Zalka, jaz te ljubim neskončno,« zadrhte usta Zgovornu. V odgovor je dobil ljubeč pogled in sladek poljub.

»Jaz sem srečen,« de Zgovoren ves v ognju.

»Vladko, tudi jaz sem srečna,« in objela sta se spet mlada in srečna človeka ...

Kolesje je dalje drvilo škripajoč in podrkajoč. Ljudje po drugih kupejih so se tudi ljubili, ali poljubovanja in tako milega in srečnega čuvstvovanja ni bilo nikjer drugod, kakor pri Zalki in Zgovornu; ki sta šele sedaj spoznala, kako potrebno je bilo to njuno zbližanje. Če bi se še dalj časa odlašalo, pa bi se mogoče odneslo v večnost, in oba bi bila morebiti nesrečna.

S temi mislimi se je pečal sedaj naš srečni Zgovoren. Udano in zadovoljno ga je gledala Zalka na njegovi desni strani ter mislila na tiste zlate dneve, ko bo Zgovoren popolnoma njen, ko bosta mož in žena. Zalka je gojila že leto dni na dnu svojega srca vroče zelje, da postane dobra žena, skrbna mati in pridna gospodinja. Ta za ženski značaj najprimernejši ideal si je izklesala v duši. To izvršiti ji je bila najsvetejša naloga. In kako je prišla do teh pravih in zdravih ženskih nazorov?!

Ravno tisti čas se je jela od dne do dne bolj in bolj širiti med inteligentnimi ženskami ideja ženske emancipacije.

Z velikanskim navdušenjem je pozdravilo docela vse izobraženo ženstvo to popolnoma svežo novost, in večje in večje število je molilo bleščeče zlato tele emancipiranih idej.

Nikakor ne zanikavam, da je pametna in trezna ženska emancipacija dostitkrat na mestu, ker je potem možatejša in zavednejša. Toda ženska je od moškega šibkejše bitje, ki mora imeti duševno sorodno oporo. Emancipacija pa izključuje vsako tujo pomoč ter se zanaša na lastno moč. Ali ženska se ne more vedno obvladati, temveč se prepusti strasti ter se vrže v naročje moralnim pijankam - emancipirankam.

Vse to je opazila Zalka pri neki nemški troglavi družini, ki je vsako leto redno dohajala na Pristranje. Ni bil že bogve kako star zakonski par te rodbine, ker je bila žena še zelo mlada in mož je moral šteti kakih enaintrideset let, ki je bil nad vse prikupljiv človek. Tretji član je bil enoletni deček, ki je bil zdrav in zato zelo živahen.

Žena se je prištevala najskrajnejšim emancipirankam, zato pa je bila tudi skrajno razsipna in potratna. Mesto da bi se vrtela po kuhinji, pa je plesala po elitnih dvoranah. Za sina in moža ji ni bilo mar, tembolj pa je skrbela za vedno in vedno nove obleke. Hoditi posedat po kavarnah, pušiti cigarete ter politizirati je bilo njeno podnevno delo. Ponoči pa si je vedela vedno nakloniti kako moško srce.

To se je Zalki tako zagnusilo, da je storila sklep, se nikdar več ne navduševati za popolno žensko emancipacijo. Spoznala je, da se sreča nastani le v družini, v kateri vlada ljubezen in spoštovanje.

In vlak je obstal. Pripeljal je v mestni kolodvor in ljudje so kar v gručah izstopali iz vozov. Pred izhodom je nastala velikanska gneča, med katero sta Zalka in Zgovoren drug drugega lovila z očmi. Kajti pehanje je bilo veliko, ki se je liki valovje na morju potisnilo sedaj na to, sedaj na ono stran.

Zapustivši kolodvorsko poslopje sta šla po mestu; Zgovoren je bil zelo razigranega srca, Zalka pa udanega in zadovoljnega. Skoraj pri vsakem izložbenem oknu sta obstala, ocenila robo, potem pa smeje odhitela dalje. Vstopila sta tuintam tudi v kako trgovino, kjer je kupila Zalka potrebne reči.

»Še v trgovino za hišno opravo moram,« reče prijazno Zalka Zgovornu.

»Oho, pa ne greš kupovat že za balo,« de zadovoljno se smeje Zgovoren.

»Papanu bi rada kupila kako lepo sliko,« mu razlaga Zalka. »Ker pa vem, da sama ne morem kaj posebnega zbrati, bi kaj rada videla, da mi tudi ti pomagaš pri izbiranju.«

»Prav iz srca rad,« jo zagotovi Zgovoren ter jo pogleda zaljubljeno. »Da nisva sedaj-le na cesti, pa bi te kar pojedel, tako te imam rad.«

»Hvala lepa za tako ljubezen,«: se zahvali Zalka smeje.

Komaj da je zgovorila te zadnje besede, sta bila že pred veliko in moderno trgovino za hišno opravo.

»Kdor naju sedaj-le opazuje, pa mora biti zadovoljen,« se pohvali Zgovoren.

»Ker zgledava, kakor ženin in nevesta,« vpraša Zalka Zgovorna.

»Da bi se že kmalu uresničilo,« zavzdihne Zgovoren. Zalka pa ga je hvaležno pogledala. In vstopila sta v trgovino.

Nista se dolgo mudila v zalogi. Tam nekje v četrtem zaloginem oddelku je visela krasna slika v črešnjevem okvirju. Pomlad je bila naslikana, in solnce je poljubljalo cvetočo naravo z zahajajočimi žarki. Sredi pisanega vrta pa je stalo brhko dekle ter povijalo v predpasnik nabrane cvetlice v venec.

»Imenitna slika, kaj,« spregovori trgovec.

»Lepa je in všeč bo papanu,« reče Zalka.

Ko so to zmenili glede cene in glede pošiljatve, se poslovita Zalka in Zgovoren od trgovca ter odideta.

»To-le zibelko bo treba tudi kupiti,« se pošali Zgovoren proti Zalki, ko sta šla skozi zadnji oddelek.

»Ti si velik porednež,« ga pokara nalahko Zalka ter se zardi tje do ušes.

Zgovoren se ji je hudomušno nasmejal, a ni rekel ničesar, temveč ji ponudil roko, da jo pelje pod pazduho. Zalka se ni branila tega.

Šla sta k obedu v hotel »Pri vinski trti«. Komaj pa sedeta k mizi, se že privali od druge mize debel človek okoli dvaintridesetih let. Segel je Zalki v roko, Zgovornu pa se je predstavil za poštnega uradnika Jako Zravna v Pristranju.

Zalka m je bila zardela tja do temen. Zgovoren je to opazil, a je vkljub temu povabil Zravna, naj prisede.

»Jako me veseli,« se zlaže Zraven: kajti v resnici je začutil v svojem občutljivem srcu tako, kako bi se s šivanko vbode na kakem prav nežnem mestu telesa.

»Mene veselje pa kar razganja,« meni natihem ironično hudomušni Zgovoren, ki je takoj spoznal položaj.

Pogledal je vprašujoče v Zalkine oči, a ni nič napačnega opazil v njih. Prepričal se je takoj, da ima opraviti na eni strani z dobrim in poštenim dekletom, na drugi pa s strašansko zaljubljenim tekmecem.

»Kako, da vas vendar enkrat zalotim v mestu?« nagovori Zalka prisedšega gospoda Zravna.

»Saj vam je znano, da imam tri dni dopusta,« razlaga Zraven.

»Da, tako nekako mi je pravil papa,« mu pritrdi Zalka.

»In ker danes slovo jemljem od dopusta, sem se snoči pripeljal semkaj. Tudi to vam je znano, če se ne motim,« de poštni uradnik.

»Ne, gospod Zraven, tega mi pa ni povedal papa.«

»Saj sem to pravil gospodu papanu, vam in celemu omizju v ponedeljek, ko smo sedeli pri »Martinen«, se zelo začudi gospod poštar.

»Je že mogoče, gospod Zraven,« de Zalka popolnoma prostodušno; »nič ne vem o tem. Najbrže sem preslišala te vaše besede.«

»Pa sem vam povedal sedaj. Z popoldanskim vlakom se vrnem. Opravil sem vse. Kaj bi potem tratil čas po mestu brez družbe!? Ali se tudi vi peljete s tem vlakom?«

»Ne, gospod Zraven,« odgovori Zgovoren mesto Zalke. »Gospodična ni še vsega nakupila.«

»Še mi manjka tega in onega,« reče Zalka. »Vi ste se precej obremenili danes, kakor se vidi iz onih-le zavojčkov in zavojev!«

»Pa uganite, gospica Zalka, kaj in za koga je v tem-le zavoju,« reče Zraven v pričakovalnem naglasu ter pokaže na zavoj v finem rumenem papirju.

»Menda za svojo gospodinjo ali pa svojo mamo, če jo še imate.« se oglasi Zgovoren na mesto Zalke s hudomušnim usmevom.

»Nimam nič domačih več, gospodinja se pa že sama preskrbi s takimi stvarmi,« de užaljeno uradnik s c. kr. pošte.

»Potem pa ste kupili zase,« ga draži še nadalje Zgovoren.

»Mnogo sem nakupil zase, a tega ne,« odvrne Zraven s trdim naglasom.

»Prosim, Zalka, pa ti nadaljuj v ugibanju, če te je kaj v tem oziru,« reče Zalki Zgovoren zadovoljno ter prične jesti juho, ki jo je ravnokar prinesel natakar na mizo.

Gospod Zraven je že prej začudeno in ogorčeno zapazil, da sta si Zgovoren in Zalka preveč zaupna in prijazna, ali naslednje ga je popolnoma uničilo in ugonobilo.

»Ne Vadko, v tem poslu pa nisem prav nič izurjena,« de Zalka s prisrčnim usmevom ter iskreno pogleda Zgovornu v oči.

»Potem pa se ne more razrešiti uganka vašega zavitka,« se obrne proti Zravnu gospod Zgovoren, odloživši srebrno žlico ter si potegne servieto izza ovratnika.

Zalka, ki se je bila tudi že lotila juhe, stori istotako.

»Sedaj pa kar sami povejte, komu ste namenili tiste lepe stvari,« namigne prijazno Zalka zaljubljenemu Zravnu.

»Vašemu gospodu papanu,« se na kratko odreže poštni uradnik ter zmagonosno vpre svoje lene oči zdaj v Zgovorna, zdaj v Zalko.

»Vladko, prav vesel dan se obeta mojemu papanu jutri,« de Zalka s takim glasom, kakor bi se hotela nekoliko ponorčevati iz Zravna.

»Da, prav zares, draga moja Zalka,« se vzradosti Zgovoren preširno, ker je prav dobro razumel Zalko, ter ji poljubi levo roko.

Zalka, ki ni tega pričakovala, mu nalahno izmakne roko ter se zardi do ušes. Zraven pa, ki ga je ta prizor zelo, zelo neprijetno presenetil, obledi, kakor nanovo pobeljen zid.

Zato pa je vstal gospod poštni uradnik ter plačavši svojo ceno in poklonivši se nemo Zalki in Zgvornu odšel s svojimi zavojčki in zavoji.

»Varala me je nad eno leto,« je mislil Zraven grede proti kolodvoru. »Vse povem njenemu očetu in očital ji bom v obraz njeno nezvestobo,« se je dalje jezil v svojem razburkanem srcu nad Zalko, dasi še nista imela nikdar nikakega domenka obojestranske ljubezni.

In strašansko zapuščenost je začutil po teh razburjenih mislih vihraje po živahnih mestnih ulicah na kolodvor.

Ali kmalu po tem melanholičnem razpoloženju ga je napadla grozna jeza.

Izprva se je jezil nad samim seboj. Očital si je preveliko obzirnost napram Zgovornu, ker je Zalka pravzaprav njegovo dekle, ker se že nad eno leto poznata. A kmalu je odpustil samemu sebi ter se zakadil nad Zgovorna, katerega bi sedajle prav gotovo oplazil z zavoji in zavojčki, ki so frčali okoli njegove osebe liki divjajoči misli v njegovi glavi. In slednjič je otresal jezo na vse one, ki so se zadevali vanj in ki se niso zadevali. Hudoval se je nad celim svetom.

Iz vseh teh kombinacij njegove jeze pa se je porodilo nekaj, ki se je osredotočilo le na eno točko — zasovražil je Zgovorna.

Hitra hoja, burne misli in njegova telesna obilnost so ga tako ugrele, da se mu je potil vsak las na glavi in vsaka kocina v rumenkasti bradi in redkih na vse strani štrlečih brkih ravno take barve.

Prispevši na kolodvor se je naslonil na ograjo blizu blagajne, da si nekoliko oddahne ter mirno razmisli svoj srčni in telesni položaj.

Konec tega nad pol ure trajajočega odpočitka in razmotrivanja je bil trden in neomajen sklep, da se hudo znese nad Zgovornovo predrznostjo. Nato si kupi pri blagajni vozni listek ter odide na peron. Hudi jezi sledi navadno huda žeja. In tako je bilo tudi pri našem poštnem uradniku gospodu Zravnu. Zato jo je pa krenil v restavracijo, kjer mu je postregel z veliko oliko in prijaznostjo obliznjeni natakar s svežim in dragim pivom, saj je imel še debele pol ure časa do vlaka.

V tem položaju ga dobi njegov stanovski tovariš Vid Rožanec, ki se je privil, kakor sever, ravno tedaj v restavracijo menda tudi hladit kako jezo s kranjskim cvičkom.

»Strašansko pusto se držiš Jaka,« ga nagovori gospod Vid Rožanec, ki je bil podoben po svoji vitkosti in visokosti nad trideset let stari brezi.

»To je tvoje osebno mnenje,« de pikro gospod Zraven. »In na osebnosti se več ne ozira dandanes. V našem modernem in naprednem času se gleda in misli stvarno. Ti in tvoji možgani pa zelo počasi napredujejo. Sicer pa lahko prisedeš, če se ti zdi moja vsestranska stvarnost všeč.«

Pa prisedem, da si ogledam tvojo vsestransko stvarnost, modernost i. naprednost ter tako obenem občudujem polževo naprednost svojih počasi delujočih možganov,« reče z dolgočasnim in enakomirnim naglasom gospod Vid Rožanec ter sede poleg tovariša.

»Prijatelj, tvoji izrazi so ravno tako dolgi in suhi, kakor si ti sam dolg in suh.«

»Pustiva take zbadljivosti! Če bi ti jaz hotel sedaj-le odgovoriti na tvoja dva ukusna izraza, pa bi rekel, da so tvoji možgani tako tolsti neumnosti, kakor je tvoje telo obilno na tolšči. Toda jaz sem sedaj-le povedal primero, ki pa nima prav nič opraviti s kakim osebnim napadom.«

»Seveda ne, ker smo dandanes stvarni in napredni. Ali vedi, predragi moj Vid, danes me zelo motiš v mojih mislih; to sem pa le mimogrede omenil, da se znaš ravnati od-sedaj nadalje.«

»Vem, da sem ti nadležen. Spoznal sem to le iz tvoje nestrpnosti in trpkosti. Ali pomisli, da je že večkrat kaka nadležnost rešila človeka nameravane smrti!«

»Kako pa to veš, da se jaz pečam ravno sedaj-le s smrtnonevarnimi mislimi?« vpraša Zraven s preplašenim glasom.

»Tega ravno nisem vedel; sedaj pa vem, da misliš na smrt, ki te pa gotovo še ne obišče, ker si še pretolst zanjo.«

»Že prej sva govorila o stvarnosti,« spomni Zraven Rožanca na svoje prvo mnenje, ki mu ga je izrekel danes.

»Pardon, jaz jako rad zaidem na osebnosti! Zato mi oprosti, prijatelj, Jaka!«

Ker je prišel mimo ravno natakar, mu je namignil Zraven, da hoče plačati, misleč, da se tako znebi svojega tovariša gospoda Vida Rožanca. Pa se je precej močno urezal. Tudi Rožanec je plačal ter urno šel za njim. Hodila sta potem po peronu ter govorila v prijaznem in pikrem naglasu, kakor je že nanesla govorica.

»Sicer pa moram iti. Vlak odide vsak trenotek. Na zdravje!

Prijatelja si sežeta v roke.

»Servus!« zabrlizga gospod Vid Rožanec za tovarišem skozi eno nosnico. Če je bila to leva, ali desna, se ne ve natanko.

Rožanec je odšel s perona v mesto. Zravna pa je odpeljal vlak v Pristranje.

Hitro se je podil vlak proti Pristranju, ali še veliko urnejše in vihravejše so se pojale temne misli po razburjenih možganih v debelosti ostalih telesnih udov odgovarjajoči glavi gospoda Zravna.

Da se obesi, je bila njegova misel, ko je stopil v restavracijo. Da so ustreli, je bila njegova misel, ko je sedel v damski kupe. On se je namreč vozil vedno rad v damskih oddelkih, ker ni mogel prenašati tobakovega dima na vlaku. Sicer je pa bil prav priden kadilec. Da ustreli Zgovorna, Zalko in sebe, se mu rodi iz onih najstrašnejša misel. Toda, kakor vse, tako je tudi to ovrgrla njegova duša. Po velikem, napornem, dolgem in opreznem razmišljevanju in razmotrivanju si je ustvaril v svoji notranjščini le eno veliko misel — sklenil je maščevanje nad Zgovornom, ki ga naj občuti celo svoje življenje.

Že se je videlo pristranjsko postajno poslopje z vlaka, ali nesrečni, prevarani in zapuščeni poštni uradnik še ni izdelal maščevalnega načrta. Eno je bilo gotovo v njegovem užaljenem srcu. Želel je Zgovornu še nekaj hujšega, kakor je smrt. Na Pristranju izstopivši pa si še ni bil na čistem, kaj bi neki to bilo.

Zalka in Zgovoren sta si nakupila vse potrebno stvari ter se še prav izborno zabavala tisto popoldne. Ob sedmih zvečer sta sedla na vlak ter se odpeljala iz mestnega šuma v idilično življenje na deželi.

Sedela sta si nasproti v sicer popolnoma praznem kupeju. Malo sta govorila, tembolj pa so se pogovarjale njuno oči, v katerih se je lesketala sama sreča ter se kopala v brezmejni radosti.

»Zalka!« in »Vladko!« se je čulo zdajpazdaj prav narahlo izgovorjeno, in pa bitje dveh srečnih src. Ljubezen je krožila po celem kupeju.

Zgovoren jo vedno zrl v krasen Zalkin obrazek, božal ga in poljuboval. Zalka jo kar drhtela neskončne blaženosti. Nehote se je zdajpazdaj oklenila Zgovornovega vratu ter pritisnila Zgovornu na ustni topel poljub.

Skorajda nista vedela srečna človeka, kdaj je minila ura časa, in kdaj se je ustavljal in odhajal vlak na postajah, ki so bile med mestom in Zavinkom; kajti ravno sta mislila, da se je prvikrat vstavil vlak od mesta sem, pa so sprevodniki že klicali ime Zavinek. Treba se je bilo ločiti.

Še en poljub na ustne, še en topel pogled v oči, še en stiskljaj v roke, pa je bil Zgovoren na voznih stopnicah in na tleh. Izstopil je.

»Pozdravljena,« ji je še zaklical Zgovoren v slovo, in vlak se je že premaknil; izprva je lezel, potem pa kmalu spet drčal s svojo navadno hitrostjo.

Če bi no bil Zgovoren tako zaverovan v Zalko, od katere se je ravno poslavljal, pa bi bil opazil, da je natanko ob njegovem izstopu vstopila v isti voz na drugem koncu Mila Železnikova, ki je hotela še nocoj dospeti k svoji teti v Podravje na Štajerskem.

Pisala je bila namreč ta teta Železnikovim, da je precej obolela in potrebuje zato domače postrežbe. Ker je čisto sama, brez moža in otrok, naj takoj pride Mila k njej.

Rženu je bilo zelo težko pri srcu ob Milinem slovesu.

»Pisal ti bom,« ji reče, ko je Mila čakala vlaka. »Pa tudi ti mi piši, draga moja Mila!«

»Seveda, dragec moj,« de Mila z iskrenim usmevom; tudi njej je bilo nekako neprijetno pri srcu.

Vlak je prisopihal v postajo, in razšla sta se ljubeča človeka.

Ržen je otožno stal na raztirju in zelo jezen je bil. Srce se mu je jokalo, ker se mu je umikala svetla zvezda njegove duše za nedoločen čas v tuje kraje. Jezo pa je kuhal nad okoli stoječimi ljudmi, ki so mn spridili prvo ugodno priliko, da bi ukradel Mili prvi poljub.

Vlak jo je bil že odkuril s postaje, a Ržen se je še vedno žalostil in jezil na raztirju.

»Zvezde šteješ, prijatelj Ržen,« ga nagovori Zgovoren ter ga narahlo potiplje po rami.

»Da. In dognal sem, da je zarja že zadremala ter izginila z nebeškega svoda,« mu razloži Ržen.

»Ne razumem te. Saj vendar še tako jasno sveti večernica tam-le gori.«

»Vidim, da me nisi razumel.«

»Ali si se pa ti zmotil za nocoj.«

»Nikakor ne. Če ti povem, da se je ravnokar odpeljala Železnikova Mila na Štajersko, me menda razumeš.«

»Potem pa že potem. No, pa si vseeno ne jemlji tega tako k srcu! Saj se vrne vendar! Za večno se ni menda še ločila danes od Zavinka.«

»Tistega tudi ne trdim in ne mislim.«

»Potem pa upaj in bodi vesel, kakor sem jaz, dasi sem se tudi jaz poslavljal nocoj od svojega dekleta.«

»Ker si se nasrkal sladkosti z njenih ustnic in užil radosti njenih objemov.« meni otožni Ržen ter globoko vzdihne.

»Obupati pa ti še vendar ni treba! Kam pa je poletela tvoja golobica?«

»Neka njena teta jo hoče k sebi, kar je baje zelo obolela,« pripoveduje Ržen. »Meni se pa zdi, da hoče starka spresti kako ljubezensko nit. Bojim se, in strah me je!«

»E, kaj bi?! Vesel bodi, pa preženeš namah te črne strahove iz svoje duše! Vesel bodi, pa za vriskaj po fantovsko!« ga tolaži in bodri zadovoljni Zgovoren.

»Vrag vzemi tebe, tvoje vriskanje in tvoje veselje!« se skoraj zadere zaljubljeni Ržen nad svojim prijateljem ter obrnivši mu hrbet odide naglih korakov spat.

»Ljubezen človeka popolnoma spremeni, govori potem Zgovoren grede v prometno pisarno sam s seboj. »Vsekakor deluje tako v človeškem srcu, kakor žlahtno vino v možganih. Pri različnih ljudeh različno. Nekatere razvedri in razradosti, da so razposajeni, kakor majhni otroci, druge oslepi, ogluši in omami, da se nič ne zavedajo, tretje razdraži, da so kar nasajeni, ter jih naredi brezobzirne in skorajda sirove. Med one druge prištevam lahko sebe, med tretje pa prijatelja Ržena.«

V.

Drdral je tisti večer osebni vlak proti Pristranju, kakor navadno. Nič se mu ni pripetilo posebnega. Ustavljal se je na vsaki postaji, kako vselej.

Sprevodniki so hodili iz voza v voz, od potnika do potnika, preščipavali in pregledovali vozne listke ter tupatam spregovorili kako besedo.

Na postajah so stopali iz vozov, klicali njihova imena v nemškem jeziku ter rinili v vozove ljudi moškega, ženskega in srednjega spola, zdaj v večjem, zdaj v manjšem številu.

Noč je bila svetla, mrzla in suha.

Po kupejih je bilo živahno, kakor vedno. Ljudje se pač vedno radi razgovarjajo. Če se je pa dobil vmes kak čemernež, ki bi mu ne bilo prav, če bi ljudje molčali, in se je strašno jezil, ker so se pogovarjali, se ga sploh ni vpoštevalo. Izognili so se mu, in čepeti je moral sam v svojem kotu.

V predzadnjem vozu, torej v onem, v katerem se je pripeljal Zgovoren na Zavinek, so bili skoraj sami mladi ljudje.

Na hodniku so stali trije gospodje vedrega lica in iskrenih oči. Tudi dve mladi dami sta bile nedaleč od one moške trojice, ki je bila v živahnem pomenku, in njihovi pogledi so švigali na lepi dekleti. Zapazivši pa, da sta pozorišče in torišče njihovemu pogovoru, se umakneti v ženski kupe.

»V Podravju pač nimate takih le krasotic,« se pošali prvo pero one triperesne deteljice, gospod Gaber, proti drugemu peresu, gospodu Ivanu Zamejcu, veleposestniku iz Podravja.

»Mislim, da se tudi pri vas ne morete ponašati s kakimi lepoticami,« se oglasi tretji član one trojice.

»Pri nas na Rebri je toliko deklet da se ...«

»Da se kar gnoj dela iz njih.« seže Ivan Zamejec Gabru v besedo ter se široko zasmeje.

»Tega ravno nisem hotel reči. Ampak povedati sem hotel, da jih je toliko, da se jih kar pet meče za enim mladim človekom,« je dokončal svojo prejšnjo trditev gospod Gaber, ki je bil še samec ter je že petnajsto leto služil pri sodišču v reberskem trgu. Nosil je naslov c. kr. kanclista.

»Pa recita, kar hočeta! Takih-le deklet se ne dobi na vsaki tepki in tudi ne na vsaki »rebri«, meni tretji član naše mlade trojice.

»Mislim, da je na Podravju vendar-le še kakšno lepo dekle,« de Ivan Zamejec, ki je imel lepo gosposko suknjo na sebi in je bil drugače izvrsten fant in čvrst korenjak s kakimi tridesetimi leti od svojega rojstva sem; toda gosposka obleka brez šole še ne da izobrazbe. »Gospa Vernikova, bogata starka v Podravju, mi je povedala, da pride k njej mlada in lepa sorodnica. Kakor mi je popisovala, je skoraj taka, kakor ona-le črnuška v kupeju.

»Potem se boste ponašali s tujim perjem,« mu reče oni tretji gospod.

»Vsaka nova reč je človeku bolj všeč, kakor stara,« mu de nerodno Ivan Zamejec.

»Na vsak način moramo zvedeti, kam se dami peljete; bržkone morate biti veliki prijateljici, če že ne sorodnici,« meni z veliko vnemo okoli štirideset let star samec gospod kanclist Gaber.

Komaj pa je bil kanclist izgovoril zadnje besede, se že prikaze precej trebušen sprevodnik, ki je šel naravnost v kupe, kjer sta bili oni dve mladi dami.

Hitro je opravil svoj posel, — saj sta bile sami v tem kupeju, ter počasi in komodno priracal spet na hodnik.

Urno so ga obkolili vsi trije člani naše znane trojice. Sprevodnik je takoj vedel, za kaj gre mladim gospodom.

Na njihovo vprašanje, kam se peljete dami, ni takoj odgovoril. Saj je natanko vedel, kako se mu je treba obnašati, da pade kakšna desetica v njegov žep.

Kanclist, ki je najbrže že več takih slučajev doživel v svojem dolgem samskem življenju, takoj seže v žep ter do sprevodniku desetico. Isto storita tudi ostala dva.

Sedaj se razvozlja jezik sprevodniku, da se pelje črnuška v Podravje, blondinka pa v Pristranje.

Se pa še precej časa peljemo skupaj,« reče veselo kanclist ter cmokne precej glasno z jezikom.

»To je imenitno, zares več vredno, kakor mernik pšenice,« vzklikne agrarec Zamejec.

Tretji gospod, ki je bil podoben kakemu poštarju, ni prav nobene več zinil, ker je že moral izstopiti čez dve minuti. Vendar pa se mu je bralo na obrazu, da mu je to neizogibno dejstvo iz srca žal, kar mu seveda ni nič pomagalo. Vlak se je ustavil, mož je moral Izstopiti.

Veleposestnik in kanclist pa sta še kakih dvajset minut ugibala in ukrepala, na kak način bi prišla do besede med damama, ki sta se prav živahno pogovarjale v kupeju.

Predstavili sta se bile že prej. Blondinka je rekla črnuški, da ji je ime Zalka in se pelje v Pristranje, kjer je njen papa postajenačelnik, črnuška pa se ji je predstavila za Milo Železnikovo iz Zavinka.

Ker da beseda besedo, sta deklici kmalu dognale, da sta kakor ustvarjeni druga za drugo. In zaupale sta si po nekolikih besedah svoje srčne skrivnosti. Vsaka je najprvo povedala, kateri mladeniči so ji najbolj povšeči. In izkazalo se je, da imate obe eno in isto družbo najrajše. Zalka je rekla, da ji ugajajo zelo Griva, Slamnik, Ržen in pa Zgovoren, pri čegar imenu se je močno zardela. In Mila je bila istega mnenja o tej mladi četvorici. Ko pa je izrekla Rženovo ime, se je tudi ona zardela. Tako sta se druga drugi izdale.

No, pa to ni nič hudega med deklicami, kadar so same. Saj so take govorice na dnevnem redu med njimi. Če pa se slučajno katera zardi pri tem, ali onem moškem imenu, pa še tudi ni taka nesreča. Vsi ljudje imajo srca iz mesa, deklice pa še gotovo iz kake mehkejše tvarine.

Ko sta si dovolj krasno opisale vsaka svojega fanta, sta se seveda končno enoglasno zedinile v sodbi, da sta oba najlepša in najboljša mladeniča na svetu; in ko sta si še povedale, da ljubite vsaka svojega z neizmerno ljubeznijo, sta se v tej radostni zavesti prisrčno objeli ter poljubili na čelo.

To se je vršilo skoraj vse v tistih dvajsetih minutah, ko sta iskala prijatelja Ivan Zamejec in Gaber poti in načina, kako bi se približala damam.

»Jaz bi za svojo osebo ne šel v damski kupe,« meni agrarec.

»Ker si velik plašljivec,« mu očita v takih zadevah zelo izkušeni kanclist. »Če bi bilo po mojem, pa bi sedaj-le imela že oba dekleti v objemu in naročju.«

»Si pač preveliko obetaš,« mu ugovarja okorni veleposestnik.

Tako se prepiraje in drug drugemu ugovarjaje sta se odločila, da vstopita brez vsakega povoda v oni kupe.

»Upel javo prepustim tebi,« pridene še Zamejec, dobro vedoč, da ga on gotovo polomi, če zine prvi.

»Bodi brez skrbi! Kar korajžno za mano,« ga bodri Gaber k korajži, potem pa vstopi v damski kupe. Agrarec je stopil za njim.

»Klanjam se, lepi gospici,« ju pozdravi vljudno kanclist že takoj pri vratih.

»Klanjam se, lepi dekleti,« ponavlja okorni agrarec za njim.

»Ali dovolite, da prisedeva s prijateljem gospodom Ivanom Zamejcem, veleposestnikom s Podravja, krasni gospici,« vpraša mladi dami prijazno, predstavljaje svojega prijatelja z oliko dovolj znani Gaber.

In skoraj bi se bila zgodila neprijetna nezgoda, da bi bil jel veleposestnik ponavljati kanclistove besede. K sreči se še vendar o pravem času spomni pomena onih besed.

»O, prosim, prosim,« jima dovolite obe hkrati.

In Gaber sede predstavivši še sebe poleg Zalke, a Zamejec pa zraven Mile.

»Kakor je vas gospod Gaber predstavil ste iz Podravja,« vpraša prijazno Mila Zamejca.

»Da, gospodična,« odgovori Zamejec s tako zadrego, kakoršno ima petošolec, kadar se prvikrat snide s svojim idealom.

»Potem pa gotovo poznate mojo teto gospo Vernikovo?« ga spet vljudno in radovedno vpraša Mila.

»Da, gospodična. Dobra in bogata je ta vaša teta,« odgovori nerodno Zamejec, ki je prav malo občeval z nežnim spolom, kakor se je videlo. »Prijatelja sva. Zadnjič mi je pravila, da pride neka mlada sorodnica doli s Kranjskega k njej, ker je čisto sama brez domačih ljudi in je nekaj obolel a.«

»In ta mlada sorodnica sem jaz,« mu pove lepa Mila.

»Sem si že prej mislil kaj takega,« omeni agrarec.

»Še nikdar nisem bila v Podravju, teče Mila samo zato, ker se je bala, da bi se ne pretrgala govorica. Saj je videla, da nima veleposestnik nobenih besed več za nadaljevanje če že ne zabavnega, pa vsaj prenosljivega kramljanja.

»Lep kraj to,« poseže v njun pogovor Gaber, ki je isto zapazil, kakor Mila. »Kakor švicarski vršaci in globeli, obrobljajo in se vdirajo lepe, bahate, gozdnate in hladno senčnato gore, veliko občino podravsko. Vmes pa se valovi reke Drave, ki liki svetlo moder trak hiti po sredi bogatega in rodovitnega polja k svojemu cilju.«

»Zares mora biti potem lepo tam na Podravju,« vzklikne Zalka, ki je zelo ljubila naravno krasoto. »Kar zavidam vam, gospica Mila, da boste bivali v tako krasnem koščku lepe, štajerske dežele.«

»Če je tako, pa se kmalu udomačim, de Mila. »Samo bojim se, da ml bo dolgčas po domu, mami, papanu in ...«; tu preneha ter se zardi spominjajo se lepega uradniškega aspiranta Ržena.

»Nič se ne bojte, gospica,« jo tolaži zgovorni in gibčni štiridesetletni samec. »Družbe dovolj, in zabav, tudi ne manjka. Vaš gospod sosed ima zlasti sedaj toliko časa za zabavanje lepih in mladih deklet, da ne ve, kam z njim. Dalje sta v Podrav ju dva učitelja in ena učiteljica, s katerimi se boste gotovo prav dobro razumeli. Učitelja sta izborna pevca, učiteljica pa je odgojiteljica prve vrste. Vsi trije lahko kar na metre merijo svoj prosti čas. Tudi marsikateri dovtip iz resničnih in neresničnih dogodkov lovskega življenja se bo slišal vmes, za kar bo skrbel naš vrli gozdar Lovro Strel. No, in moja malenkost bo pa vas lahko dolgočasila z različnimi podatki iz zemljeknjižnega življenja. Kajti tudi jaz jo večkrat primaham v Podravje. Samo pol ure pešhoda imam do tam.«

»Da, gospodična, tako je!« se oglasi veleposestnik, ki je to vse prav dobro vedel; ali prepričan je bil, da bi on ne mogel vse tako po vrsti in tako lepo razložiti, kakor je to izpeljal kanclist.

Pa tudi neznansko ga je nekaj zaskrbelo v srcu. On s tako družbo, kakor jo je naštel gospod Gaber, ne bo nikakor zadovoljen.

»Kaj poreče učiteljica, s katero se je že bil domenil, kdaj napravita ženitovanje,« je vzdihoval v svojih mislih ubogi agrarec. »Gospa Vernikova pa bi rada videla, da vzame njeno nečakinjo. Lepša je in bogatejša. Nje se poprime. Učiteljema se je vselej izognil; zdaj pa bo moral po kancelistovem zabavnem receptu sedeti z njima pri eni mizi. Strašno! In povrhu vsega pa še ta Strel, ki se vedno in povsod norčuje iz njega. In prav gotovo bo tudi takrat bril norce iz njega! Grozno, neznosno! Gaber je strašno neusmiljen!«

Kanclist je bral vse te njegove skrbi na obrazu; in zelo všeč mu je bil ta veleposestnikov strah.

»Naj se spusti v družbo, da se malo ogladi in opili, posebno, če res namerava Vernikova spresti ljubezen med Milo in njim,« si je mislil gospod Gaber.

»Potem pridem pa še jaz katerikrat in moj papa,« obljublja Zalka.

»Imate čisto prav,« ji pritrdi okorno podravski agrarec.

»Srčno bo nas veselilo,« popravlja Gaber okornost svojega prijatelja.

»Posebno pa mene,« ji reče ljubko in mehko ljubezniva Mila.

Hitre so potekale minute, in vlak je venomer hitel dalje ter dospel slednjič v Pristranje, ki je bilo kakih šest ur oddaljeno od Podravja.

In izstopiti je morala Sušnikova Zalka.

»Na veselo svidenje,« ji je zaklicala Mila v slovo.

»Zdravstvujte,« ji je rekel kanclist.

»Zbogom!« je bila agrarčeva poslovilna beseda.

Sedaj se je razvil živahen in duhovit pogovor med Milo in kanclistom. Zamejec je sicer še sedel poleg Mile, a zinil je le redkokdaj kakšno besedo, ki pa ni bila za dosti zlogov daljša, kakor »da«. Poslušal je rajši kanclista in občudoval Milino lepoto ter jo primerjal z ono podravske učiteljice.

Da ni imel jezika na pravem koncu, se ne more tajiti, toda priznata pa se mora, da je imel oči na popolnoma pravem mestu.

Če ni znal govoriti, je pa znal tembolj presojati in umevati lepoto ženskega sveta s svojimi rjavimi očmi, ki sc uganile, da presega Mila vsa podravska dekleta s svojo lepoto, tudi celo učiteljico, ki jo je imel dosedaj za najlepšo žensko na svetu.

Da ni bilo sedaj Mile vmes, pa bi bil poročil učiteljico.

Ali Vernikova gospa, katero je imel posebno v čislih, mu je odsvetovala ter mu priporočila svojo nečakinjo. Zato je tudi obolela ter začutila potrebo po domači pomoči in postrežbi.

In radi ljubkosti in lepote gospejine nečakinje in zlasti pa vsled njenega priporočila se je gospod Ivan Zamejec še nocoj strašansko zaljubil v Milo, ki pa še ni imela povoda, da bi bila to opazila.

Kajti on je ljubil v svojem srcu, česar pa ni nikdar razodevalo oko, ali odkrival jezik.

Milina mama je bila pisala svoji sestri gospej Vernikovi, kdaj pride Mila v Podravje.

Zato je poslala teta hlapca z vozom na kolodvor, ki je bil kakih dvajset minut od Vernikove dvonadstropne hiše.

Zamejca je čakal njegov voz, Gaber pa jo je kar peš mahnil proti Rebri.

Gospa Vernikova je nad vse prijazno sprejela Milo. Postregla ji je z izborno večerjo ter ji povedala med jedjo, da ima strašansko migreno. Zdravnik jo obiskuje dvakrat na dan, a se ji bolezen prav nič ne zboljša. Zbolela je pred enim tednom. Da je ravno takrat imela pomenek z Zamejcem glede učiteljice in nje, ji je seveda zamolčala. Postrežba je zelo površna, ker ji strežejo sami tuji ljudje. Zato pa upa, da sedaj gotovo kmalu ozdravi, ker ji bodo stregle skrbne roke dobre nečakinje.

»Potrudila se bom, da vam postrežem po vsej svoji moči,« ji je rekla Mila, ko je teta dokončala razlaganje svojega položaja.

»To tudi za trdno pričakujem od tebe,« ji de teta ter jo poljubi na čelo in jo odpravi spat, na kar se tudi ona sama zakoplje v mehke in tople pernice. Toda dolgo ni prišel sladki sen čez njene trepalnice.

Načrt, ki si ga je že pred enim tednom zasnovala v svoji glavi, se ji je nanovo razvil v njeni duši.

Zamejec, bogat in mlad veleposestnik, ki je nameraval poročiti tamošnjo učiteljico Rozalijo Srebotnjakovo, se zaroči z njeno nečakinjo Milo Železnikovo, ki je gotovo lepša od učiteljice.

Da hitro omami Zamejcevo srce ženska lepota, ji je bilo znano. Vedela je pa tudi, da se ne brani gospod Ivan, kakor ga je vedno nazivala, bogate neveste, in da pri njem zelo veliko odtehta velika dota.

Mila Železnikova pa ni samo lepša, ampak tudi bogatejša od učiteljice.

»Vse se bo gladko izteklo, in Mila postane Zamejčeva gospa,« si je rekla z nocojšnim večerom popolnoma zadovoljna teta ter s to mislijo tudi zaspala.

Mila pa, ki je ležala v sobi poleg tetine spalnice, ni mislila na Zamejca in ne na učiteljico Rozalijo Srebotnjakovo, ampak njene misli so pohitele tja v Zavinek k roditeljema, k ljubi mamici in dragemu papanu. Potem so ji ušle k Rženu, k lepemu aspirantu, ter zaspale ob njem. Tudi Mili so se trepalnice strnile, ustnice pa zadrhtele s sladkim usmevom Rženovo ime ...

Drugi dan je sicer solnce pozno vstalo, ali toplo in prijazno je plezalo na tedaj še prav nizkem nebeškem oboku. Južni vetrovi so počeli lizati zasnežene gorske vrbe in so gorko zapihali po Podravju. Sneg se je tajal, Drava naraščala.

Bil je pač dan svetega Matije, ki zimski led razbije, ali ga pa naredi.

Veselo in živahno je bilo življenje po Podravju na tisto Matijevo, kakor je vsepovsod o lepih zimskih dneh po deželi.

Sivolasi starci so se zadovoljno nasmihavali iz zapečkov svetlega dneva zlatemu kralju ter se radovali upaje, da spet prebijejo mrzlo zimo ter dožive tople dneve klijoče in blateče pomladi.

Mladina se je drvila po mlakužastih potih in južnem snegu, veseleč se za njihovo vročo kri že dovolj toplih solnčnih žarkov.

Mladi gospodarji in njihove gospodinje pa so se pogovarjali, kaj vsade na ono njivo. Vmes pa so se žarko pogledovali raduje se brhkosti in čilosti svoje dece.

Gospa Vernikova pa ni imela več moža, s katerim bi se mogla posvetovati o gospodarskih zadevah. Umrl ji je bil že pred šestimi leti. Od tedaj ima oskrbnika, s katerim se pomeni o vsakoletnem gospodarstvenem načrtu.

Pa tudi ponašati se ni mogla s svojimi otroci ter se radovati nad njimi. Njen zakon je bil brez sadu.

Pač pa je danes, na svetega Matije dan prvikrat s ponosom zrla na lepo in brhko nečakinjo. Milo Železnikarjevo, ki se je urno in ročno vrtela iz sobe v sobo pospravljaje po njih. Saj jo je določila za gospodinjo na svojem veleobširnem posestvu, če vzame bogatega Zamejca za moža.

»Tetka, ali se dobro počutiš?« jo skrbno vpraša Mila privrtevši se v tetino sobo.

»Če bi ne bilo te nesrečne migrene, pa bi se takoj lahko napravila na kako ženitovanje,« ji odgovori teta ter se preprijazno nasmehne.

»Ali kaj potrebuješ!« jo spet povpraša milosrčna deklica.

»Pojdi, pa mi prinest grižljaj črnega kruha in nekoliko sirovega masla,« razodene svojo željo postarana gospa Mili, ki takoj odbrzi iz sobe.

Ura je bila okoli desete dopoldne.

»Gospod Ivan Zamejec prosi sprejema,« naznani Mila veleposestnikov poset, ko je prinesla teti kruha in masla.

»Popelji ga v sprejemno sobo,« ji veli Vernikova. »Vrl dečko, kaj, ta Ivan Zamejec, in zelo bogat veleposestnik,« še pristavi za odhajajočo deklico, ki pa ni več slišala teh njenih zadnjih besed.

Peljala je Mila Zamejca v sprejemnico ter mu ponudila stol.

Nista se mnogo zmenila. Zamejec ji je povedal, da je bil že večkrat v tisti sobi, kjer se je pomenkoval s teto o žitu, krompirju, krmi in živini. Mila ga je sicer potrpežljivo poslušala a brez vsakega zanimanja je sledila njegovim besedam.

In ravno je hotel povedati, koliko telet se mu je povrglo letošnjo zimo in koliko jih še pričakuje, pa je vstopila gospodinja.

Proti njej se je prostejše gibal, in gladkeje mu je tekla govorica. Mnogo sta morala že občevati. Sicer bi se mu zatikal jezik, kakor, če je govoril z Milo.

Lepo po vrsti sta reševala gospodarska vprašanja, ki so bila pred pragom. Kako bosta orala, sejala, kopala, to vse sta si povedala vsak po svojem okusu in potrebi. Mila je bila pri celi agrarni razpravi navzoča, vsaj s telesom. Njena duša pa je bila tam doli v Zavinku pri ljubih starših in dragem Rženu.

Če bi jo bila teta vprašala sedaj kaj o krompirju ali repi, pa bi jo bila zalotila pri njenih najljubših osebah.

Teta in Zamejec sta se tako uživila v svoj pomenek, da bi ne bila niti zapazila, če bi bila Mila odšla. Pa ni storila tega, ker je hotela biti pokorna in poslušna teti, kakor svoji materi.

»Krasen par, izvrstna misel,« si je rekla gospa Vernikova po Zamejčevem odhodu v svoji sobi. »Marija in Anton mi bosta hvaležna, da skrbim tako za njuno hčerko.«

Minilo je tisto svetlo Matijevo, in sledili so si dnevi potem, kakor po navadi.

Toda v Podravju ni bilo tako tiste dni, kakor druga leta.

Ljudje so si pravili čudne reči.

Zamejec se ženi pri lepi nečakinji bogate gospe Vernikove, so govorili hudobni jeziki.

Učiteljica pa ostane še devica, so jezičile klepetave ženice ter so ji iz srca privoščile.

»Učiteljica naj poučuje otroke, pa naj ne meša pametnim moškim glav,« so govorile, ker same niso imele nič več veljave pri moškem svetu.

»Pametno si je izmislil Zamejec,« so si pravili možje, ki so verjeli ženski govorici.

In prijetno so zveneli ti glasovi na ušesa gospe Vernikove in s skrbjo in z velikim strahom je hodil dan na dan okorni Zamejec po Podravju k Vernikovim poslušaje te govorice. Mila se je izprva smejala tem čenčam. Spoznavši pa, da teta in Zamejec resno mislita, jo je strašansko zaskrbelo. Pisala je Rženu, pisala svojim staršem vse po pravici.

Tolažila je Ržena, prosila starše, naj jo pozovejo domov.

»Še do Velike noči bodi! Na praznike pa pridi ti in teta domov,« ji je pisal Železnik. In pri tem je ostalo. Potolažila je Ržena in dosegla pri starših, da jo pokličejo domov.

Ali kar je bilo najhujše, ni mogla doseči. Iskala je prijateljstva pri učiteljici, ki jo je Zamejec radi nje pustil tako sramotno na cedilu, ali ni ga našla.

Rozalija Srebotnjakova je že tretje leto poučevala na podravski šoli. Bila je hči premožnih staršev, in ne bi ji bilo treba služiti kruha po šolah.

Ali ona je to storila iz ljubezni do učiteljskega stanu samega. Vzvišen se ji je zdel njen poklic, in čutila je, da je popolnoma srečna v njem. Z vso žensko požrtvovalnostjo in ljubeznijo se je posvetila otroški vzgoji. Kakor skrbni vrtnar pridno zaliva svojim cvetlicam, da se tembolj širi dehteči vonj po njegovem vrtu, tako je Rozalija vcepljala svojina učencem in učenkam narodno zavednost in poštenost v njihova mlada srca; otroci so dan za dnem bolj napredovali.

S svojo mogočno besedo in s svojo neizmerno ljubeznivostjo jih je tako navezala nase, da se je človeku moralo oko zasolziti veselja ob pogledu na te malčke in palčke, s kakim spoštovanjem in zaupanjem so zrli na svojo vzgojiteljico — učiteljico Rozalijo Srebotnjakovo.

Dve leti je nemoteno služila tej svoji vzvišeni ideji. V tretjem letu, njenega delovanja za ljudsko prosveto, torej letos, se je pa še nekaj prikradlo kar tako nehote v njeno srce, ki ga je dokaj razburkalo in vzvalovilo.

Zaljubila je gospoda Ivana Zamejca, ki ni bil sicer prenapčen človek, ali ljubiti ni znal. On ni poznal nikake ljubezni v svojem srcu. Menil je, da se mora oženiti samo zato, ker potrebuje njegovo obširno gospodarstvo gospodinje, kakor mu je potreba plugov, bran, volov ali konj.

Kakor pa si kmetovalec izbere in kupi za svoje gospodarstvo taka sredstva in orodja, ki mu več koristijo, tako mnenje je imel Zamejec tudi o ženskah, oziroma o svojih nevestah.

Zato pa ni prav nič čudno, da si je takoj pri prvi priliki hotel prebrati. Zahotelo se mu je po Mili, ker je uvidel, da je bogatejša in lepša od Rozalije.

Rozalija je takoj zapazila, da jo Zamejec zanemarja ter se je ogiblje, kadar se ji le more. Uganila je seveda kmalu, kaj je vzrok temu Zamejčevemu obnašanju.

»Ta lepa in zapeljiva Kranjica mi je vkradla njegovo srce,« je ihtela nesrečna učiteljica. Zamerila je strašno Mili, Zamejcu pa takoj odpustila. Zasovražila je nečakinjo bogate gospe Vernikove ter se je vselej ognila.

Otroci, njeni učenci in učenke, pa so pravili z žalostnim in skrbnim srcem, da ima gospodična učiteljica vselej, ko pride zjutraj v šolo objokane oči ...

Kanclist Gaber je letos še večkrat prihajal v Podravje, kakor je bila sicer njegova navada. Zato pa je natanko proučil vse gospodarske in ljubezensko razmere v Podravju. Vse mu je bilo znano. Saj se je pa tudi trudil na vse kriplje, da bi ublažil velikansko sovraštvo v srcu nesrečno zaljubljene učiteljice napram dobri in lepi deklici Železnikovi Mili. Izprva ni vedel za koga bi se pehal. Ali bi pomagal nerodnemu svojemu prijatelju do Milinega srca, ali bi delal za Rozalijino srečo?!

Odločil se je za prijatelja gladiti pot do Milinega srčka. Učiteljici je pa sklenil na kak drug način pomagati ter ji utolažiti ljubezni žejno srce.

»Gospodična, pa mene vzemite,« ji reče nekaj dni pred cvetno nedeljo, ko sta sedela v družbi obeh učiteljev v Jožkovi gostilni. »Kaj nisem zal fant?! Denar imam pa tudi.«

»Vas bi že marala, gospod kanclist, da se nisem zaljubila v Ivana, ki ga nikdar več ne pozabim,« de obupno Rozalija.

»Tako sem slišal že gotovo nad stokrat,« ji je pravil kanclist. »Kadarkoli sem se ponudil kaki gospodični, pa sem bil vedno prepozen. Vsaka bi me rada, samo če bi že ne bila zaljubljena v drugega. Pa tudi pri vdovah sem imel tako smolo.«

Učitelja se na široko zasmejeta. »Vi ne veste, gospod kanclist, kako je to hudo,« je menila učiteljica.

»Da bi ne vedel, pa bi bil še vedno srečen in zadovoljen,« se zagrnejo štiridesetletni samec. »Sicer pa se tudi sedaj počutim srečnega. Gospodična, če hočete, pa se vzemiva! Naveličal sem se samskega življenja.«

»Ne norčujte se vendar iz zapuščenega dekleta,« reče prvi učitelj z zaničevalnim zasmehom.

»Vesela bodi Rozalija, da si se ga oprostila,« jo tolaži drugi učitelj. »Kmet ni za izobraženo dekle. Dolgočasno in pusto življenje bi imela ob njem.«

Rozalija na te besede za ihti ter zbeži v svojo sobico, ker je stanovala v tej gostilni.

»Nepremišljeno si rekel, prijatelj,« mu očita kanclist. S takimi kočljivimi stvarmi se mora ravnati oprezno.«

»Je vsaj slišala resnico,« se zagovarja drugi učitelj.

»Pustimo!« vzklikne kanclist spoznavši, da je današnji dan izgubljen za spravo med Rozalijo in Milo. »Na cvetno nedeljo, prijatelja, vsi na Žago! Vsi, ki se prištevajo k inteligenci v podravski občini, vsi k Brinšku!«

»Vsi, vsi!« vzklikneta veselo učitelja.

»Dva gosta iz Pristranja pojdeta tudi z nami,« jima pripoveduje kanclist. »Eden je moškega, drugi je pa ženskega spola najlepše vrste in najfinejše kakovosti. Prijateljica je Zamejčeve neveste. Moški je pa njen oče. To bo krasna zabava, prijatelja!«

»Ti si krasen dečko!« vzklikneta učitelja obenem.

»Pa zagotovo!« jima zapreti kancelist ter se poslovi.

Zavil jo je k Vernikovim, kjer mu je že pred dvema dnevoma povedala Mila, da pride Sušnikova Zalka na cvetno nedeljo v Podravje. Tu najde Zamejca, ki se je bil že nekoliko privadil Mili ter nekoliko kratkočasneje kramljal z njo. Teta je imela nekaj opravka pri poslih. Naročala jim je, kam naj se vozi gnoj, katera njiva naj se preorje, in koliko krompirja naj se še obreže za saje. Oskrbnik se je bil namreč odpeljal v bližnje mesto kupovat nekaj neobhodnih potrebščin. Dveh novih plugov je bilo potreba, štirih bran, dveh pluženj in nekaj grabelj.

Z zadovoljstvom je opazil kanclist, da Mila vendar le prijaznejše občuje z njegovim prijateljem. Jel je upati, kakor je tudi upal Zamejec sam.

Mila pa, ki je dobivala redim vsak drug dan drobno pisemce od svojega srčkanega ljubčka, se je šalila, smejala ter poredno in hudomušno Ijubimkovala z očmi zdaj z Zamejcem, zdaj z Gabrom, ki se seveda tudi ni branil prijaznega pogleda lepega dekleta.

»V oba bi se zaljubila,« je poredno čebljala navihana Mila. »Vi ste mi všeč, ker ste tak korenjak,« je rekla ljubimkovaje z očmi veleposestniku. Vas pa imam zato tako rada, ker ste že dokaj prileten, ali vendar še vedno ljubezniv fant,« se nasmehne Gabru.

In smejali so se mladi ljudje ter se veselili drug drugega.

Tudi teta, ki je že zunaj čula preširno smejanje vesele mladine, je vstopila veselega in zadovoljnega obraza med mlado trojico.

»Tako, tako me veseli,«de gospa Vernikova, ko je odzdravila elegantnemu pozdravu naobraženega kancelista.

»Tetka, danes sem prav židane volje,« je povedala Mila.

»Tako je prav; to je razveseljivo za stare oči!« reče zadovoljno teta.

Še so se pomenkovali tisti večer in marsikatero kupico so zvrnili na zdravje brezskrbni mladosti. Pa se je pomikal mali kazalec na veliki stenski uri prav proti deseti, ko sta se poslavljala prijatelja od razposajene Mile in zadovoljne gospe Vernikove.

»Kako si zadovoljen z današnjim večerom?« vpraša kanclist Zamejca, ko sta korakala proti Zamejčevi hiši.

»Tako vesela, prijazna in šaljiva še ni bila nikdar,« meni agrarec.

»Torej čutiš, da si že prav blizu njenega srca?«

»Gospa Vernikova me je zagotovila, da postane Mila moja žena in gospodinja na mojem in Vernikovem posestvu.«

»In to tebi zadostuje?«

»Da, ker vidim, da se to zagotovilo izpolnjuje.«

»Dobro si se odrezal.«

»Tvoje priznanje sem še vedno čislal, danes ga pa kar občudujem.«

»In meni se klanjaj do tal,« meni šaljivo c. kr. kanclist.

»In ti se boš klanjal sedaj-le moji kapljici,« de veleposestnik ter prime prijatelja pod pazduho.

Še kakih petdeset korakov, pa sta bila pod Zamejčevo streho.

V veliki sobi sta se ustavila.

»Počakaj, prijatelj! Prinesem najboljšega in najžlahtnejšega, da dostojno proslaviva nocojšni uspeh,« reče srečni Zamejec ter gre z velikanskim vrčem v klet.

S starodavno opremo je bila opravljena ta soba, ki je imela strop iz dragega lesa. Stoli in miza so bili iz hrastovega lesa krasno izdelani, stene skoraj do polovice z dragocenimi preprogami pregrnjene. Zdelo se je, kakor bi prišel v še dobro ohranjen star grad, kjer se še dandanes vidijo tako opremljene sobe.

Zamejec se je vrnil z napolnjenim vrčem.

»Iz tega vrča so pili moji predniki vselej takrat, kadar se jim je pripetilo kaj izredno srečnega,« govori s slovesnim glasom hišni gospodar držeč vrč v rokah. »Najprej pijem tebi na zdravje!«

»Hvala ti prisrčna, prijatelj moj! Jaz ti vračam napitnico ter napijam tukajšnji bodoči gospodinji, sedanji tvoji nevesti, prekrasni Mili Železnikovi, v katero sem se zaljubil celo jaz.«

In u prijatelja sta si še dolgo napivala: že sta bila pričela tretji vrč, a še jima ni zmanjkalo napitnic in besed. Nasprotno. Čedalje zgovornejša sla postajala.

Toda žlahtna kapljica, v preveliki množini povžita je zahtevala žrtev.

»Na zdravje moji Mili!« je skoraj kričal agrarec ter nagnil vrč k ustom.

»Na zdravje moji Rozaliji!« mu je sekundiral kanclist, vzel vrč iz Zamejčevih rok ter pil.

»Na tvoje zdravje!« je spet zakričal že skoraj pijani veleposestnik.

»Na tvojo srečo!« je zajecljal kanclist, ki je imel te navado, kadar se ga je preveč navlekel.

Vino je čedalje huje delovalo. Prijatelja sta postajala čedalje redkobesednejša. Jezik se jima je zapletal, misli so se zatikovale, in glava se ima je klonila na mizo.

Alkohol je zmagoval, in dremajoče sta zaspala prijatelja kar sede pri mizi ...

V soboto zvečer pred cvetno nedeljo je imel gospod Gaber strašno dosti opravka v Podravju.

Vabil je podravsko inteligenco na izlet na Žago k Brinšku, ki je imel izborno kapljico v kleti in vabljivo dišeče gnjati v zgornji shrambi.

Pri Vernikovih je kmalu odpravil; tu je imel lehak posel. Celo gospo Vernikovo je s svojo zgovornostjo pridobil za izlet. Da je bila Mila takoj pri volji, je samoobsebi umevno; saj pride njena prisrčna prijateljica, Sušnikova Zalka, ter pojde tudi z njimi.

Težko je bilo pri Zamejcu, ki je imel zelo tehtne vzroke, da bi se kujal, in zelo važen povod, da bi šel. Za prvo je bilo učiteljstvo, ki pojde gotovo na Žago. Učiteljev ni maral, učiteljice se je pa naravnost bal.

»Če me osramoti pred celo družbo,« se je izgovarjal Gabru.

»Ne boj se, ker bom jaz aranžer in reditelj obenem«,« ga je spodbijal Gaber.

»Toliko bom že pazil, da si ne skočita v lase.«

»In tisti neznosni Strel bo tudi zbijal svoje neslane šale ter se norčeval zdaj iz tega, zdaj iz onega, največ seveda pa iz mene.«

»Če ti prisoli klofuto, mu jo pa še ti vrni,« ga pouči kanclist. »Sicer pa ni prav nič napačen človek. Marsikrat ti pove tako, da je zares povsem resnična. Niti zavrniti ga ne moreš, tako ti jo zadene.«

Če bi bil sedaj-le kdo drugi hvalil Strela, bi mu jo bil Zamejec prismolil okoli ušes s svojo ne preveč lahko roko tako, da bi jo čutil še po večnosti. Ali kanclistu jo je prizanesel, ker ga je nadvse cenil in spoštoval, in zelo veliko je zalegla njegova beseda pri njem.

»Dozdaj si ti našteval, sedaj bom pa jaz,« reče spet Gaber. »Pomisli, da gre na izlet gospa Vernikova in njena nečakinja, tvoja bodoča boljša polovica! Ali ti ne bo hudo, če jo n. pr. jaz peljem pod pazduho proti Žagi ter jo pregovorim, da se ti izneveri?!«

»To imaš tudi prav,« zajeclja skoraj gospod agrarec, ker se je zbal za krasno partijo.

»No, prijatelj, kako?! Ali pojdeš, ali ostaneš doma za pečjo ter skleneš z mačko bratovščino,« ga vpraša Gaber, spoznavši, da je pozabil Zamejce že vse pomisleke.

»Moram,« reče naposled veleposestnik ter išče usmiljenja v kanclistovih očeh.

»Dobro, prijatelj! Jutri nekaj pred dvanajsto na postajo,« mu pove kanclist prvi del svojega jutršnjega načrta. »Tam sprejme cela družba napovedana gosta!«

Učitelja je bilo lahko pregovoriti, ker jima je bilo vseeno, ali gre Zamejec zraven, ali pa ne. Glavna stvar jima je bila, da je bila sploh kaka družba.

Najtežje je pa bilo pridobiti učiteljico za ta izlet; zato pa je šel k njej najzadnje.

»Sami lahko uvidite, da ne morem z družbo, v kateri so meni sovražne osebe,« je dokazovala ter utemeljevala Rozalija svoj ugovor proti izletu.

»Taka nasprotstva se dado kaj zlahka premostiti in iztrebiti iz družbe,« meni gibčni jezik zgovornega kanclista.

»Nemogoče gospod kanclist,« mu ugovarja Rozalija.

»Prvič vas predstavim družbi za svojo zaročenko,« reče tako resno kanclist, da ga je učiteljica pogledala s prav debelimi očmi. »Nič me tako strašno ne glejte! Moje besede so popolnoma resne. Če vam je kaj do vzor-moža, mene poglejte ter me zaljubite! Zamejec je za vas na vsak način izgubljen. Vaš mož pa postanem le pod dvema pogojema!«

»In ta bi bila?« ga radovedno vpraša Rozalija.

»Če pri tej-Ie priči pozabite Zamejca in če greste na izlet jutri! Gospodična, poceni se vam ponuja ugodna prilika, da pridete do izvrstnega, pametnega in solidnega moža,« se hvali kanclist z resno šegavim glasom.

Nekaj časa sta gledala drug drugega ter mislila vsak svoje misli.

Srebotnjakova je veliko mislila in hitro. Veleposestnik ji je še vedno rojil po glavi. Ali izgubljen je zanjo za vedno! Boljše pa je imeti kanclista za moža kakor pa nič. Sicer je pa tudi gospod Gaber lep gospod. Nič napačen ni. In zabavati zna, kakor kak francoski roman. Vedno ve kaj zanimivega in kratkočasnega povedati.

»Kako, gospodična Rozalija,« se oglasi prvi gospod kanclist. »Ali ste se odločili za Zamejca, ali zame?«

»Nisem se še prav odločila,« de Rozalija.

»Nagibljete se pa vendar že na eno stran,« meni Gaber. »Kar na mojo stran se dajte,« ji prigovarja prav sladko in prijazno. »Vsega bova imela dovolj! Veselja, zabave, kruha in otrok. Če pa je to vse v zakonu, potem pravimo mi navadni ljudje, da sta srečna in zadovoljna taka zakonska. Kar odločite se zame ter obljubite, da pojdete na izlet!«

»Naj pa bo, dragi moj kanclist!« zakliče burno Rozalija, pozabivši na mah veleposestnika ter se mu vrže okoli vratu.

»Tako je prav, draga moja učiteljica!« ji odvrne iznenadeno kanclist ter jo pritisne na svoje srce.

Kakor rimski triumfator je korakal Gaber ponosno tisti večer po napol razsvetljenem Podravju. Spominjaje se zgodovine iz starega veka, ki se je je učil v drugem gimnazijskem razredu in pa v petem, do katerega je bil prilezel z veliko težavo, se je zmislil na velikega govornika Cicerona. Zaničljiv posmeh se mu je videl na obrazu. Zdel se je nocoj še za veliko večjega govornika, kakor je bil Ciceron.

S svojim velikim govorniškim talentom je pregovoril vse, in lepa družba bo jutri korakala na Žago. Na eni strani bo plamtelo iskreno prijateljstvo in ljubezen, na drugi pa jim bo palilo sovraštvo razdvojena srca.

In ob tej zadnji misli se je izprva silno pokesal, češ, da je bil preradodaren s svojimi obljubami napram Rozaliji.

»Končno je pa tudi zame že čas, da se podvržem sladkim bridkostim zakonskega jarma. Rozalija se mi zdi sladka, kakor zrela hruska-žlahtnica, jaz pa sem prav popolnoma dozorelo okusno jabolko.«

S temi mislimi potolažen jo je korajžno in samozavestno zavil k Vernikovim.

Tu jim je z zabavnimi in dovtipnimi izrazi pripovedoval, kako je tu snubil za izlet, kako tam nagovarjal, kako tu tolažil, kako tam blažil in uravnaval nasprotstva.

»Tudi najhujšo trdnjavo sem po daljšem obleganju premagal nocoj,« je pripovedoval kanclist gospej Vernikovi, Mili in Zamejcu, ki je bil zadnji čas kuhan in pečen pri Vernikovih. »Gospodično učiteljico sem pridobil z veliko težavo za izlet. In to se imam zahvaliti svoji izvanredni veliki govorniški zmožnosti. Zdi mi, da sem bil rojen za advokatski stan; samo šol bi mi bilo treba, pa bi bil postal najimenitnejši odvetnik, kar jih je pod slovenskim solncem.«

»Česti tam, gospod kanclist,« mu de Mila ter seže v roko. »Zelo me veseli, da pojde tudi gospodična Rozalija. Meni je namreč zelo všeč.«

»Meni tudi,« pristavi prijazno kanclist, ki je sicer povedal vse najmanjše podrobnosti o nocojšnjih po-setih, le onega objema pri gospodični Rozaliji in svoje obljube ni hotel omeniti. Presenetiti je nameraval jutri celo družbo na izletu.

»Meni pa prav nič,« zagodrnja Zamejec, ker mu je bilo zelo neprijetno, da pojde tudi njegova bivša nevesta Rozalija.

Gospa Vernikova je bila gotovo Zamejčevega mnenja; ali rekla ni ničesar, ker ni marala razdirati družbe.

Ker so biti beli snegovi že odkurili tudi raz srednje visokih gora, je bila tista cvetna nedelja zares krasen dan.

Veliko solnce je kar izlivalo svojo toploto na ohlajeno zemljo ter budilo pisano vigred iz dolgega zimskega spanja. In zares se je prebudila že marsikatera cvetka ter se predramila iz sladkih sanj o lepi gospodični nevesti pomladi. Trobentice in marjetice na vznožjih še dremajočih gora so se že zaljubljeno pozdravljale ter se ljubimkovaje priklanjale krasnemu dnevu po podravskih poljanah.

Ko je vstajala cvetna nedelja, je bil tudi kanclist že na nogah. Z nekako boječo nestrpnostjo je pričakoval izleta.

»Ali sem napravil snoči veliko neumnost, ali pa zelo pameten korak,« si je mislil grede k lovcu Lovru Strelu, ki je imel skoraj ravno sredi med Rebrjo in Podravjem svojo gozdarsko hišico.

Lovro Strel je bil jako naobražen mož že nad petdeset let star, samec in rimskokatoliškega veroizpovedanja. Precej postaren je že bil, ali njegova duša je bila še vedno ona iz dvajsetih. Simpatičen starec je bil, vedno vesel, včasih prehudomušen, kakor je vedno in povsod trdil gospod veleposestnik Ivan Zamejec. Šaljiv in dovtipen, kakor malokdo, je vedno še poleg tega imel koga na muhi, kakor se je on sam izrazil po lovsko. Ponajvečkrat je streljal svoje otrovane puščice v nerodnega našega agrarca Zamejca.

»Včeraj sem streljal divjo kozo,« omeni resno Lovro Strel prišedšemu kanclistu.

»Jaz pa sem celo ustrelil velikega kozla,« je rekel gospod Gaber ter sedel na klopico pred hišico.

»Pa menda ni bil divji,« de Strel.

»Kozel je kozel, naj bo divji, ali domač,« mu odvrne Gaber.

»Kaj bi bil žalosten radi tega,« meni Strel. »Tudi jaz sem že postreljal mnogo koza in veliko kozlov, ali jokal se vendar nisem zato!«

»Ko bi ti vedel, kako mi je hudo,« zastoka kanclist.

»Čakaj! Malo blagoslovljene vode bo treba, pa ti gotovo odleže za danes,« ga tolaži Strel ter hoče po vodo.

»Tisto prav nič ne pomaga,« zastoka spet Gaber.

»Pomaga, pomaga! Če točo ustavi, bo tudi tebi pregnala krč v želodcu. Za prvo pomoč je že dobra. Jutri si pa skuhaj čmerike ter se namaži po trebuhu. Povem ti, da v enem tednu gotovo več ne boš čutil bolečin ne v želodcu in ne pri srcu, če ti bolezen vdari navzgor. Če ti pa navzdol, moraš namazati s polževo mastjo po podplatih.«

»Kdo ti je pa rekel, da imam krč v želodcu,« reče napol smeje Gaber.

»Če ga pa imaš v srcu, potem ga prežene čmerika navadno v glavo. Edina pomoč so potem dobro skuhane kamilce,« se dalje norčuje Strel.

»Vrag vzemi tiste kamilce!« se razhudi gospod kanclist.

»Prijatelj, sedaj si se pa pregrešil zoper vse božje in cerkvene zapovedi, katerih je vseh skupaj šestnajst, če jim pridenemo še to: »Ne kliči hudobca o nepotrebnem času.«

»Pustiva to! Snoči sem te iskal tu, a te nisem našel,« mu pripoveduje Gaber. »Ob sedmih sem bil tu.«

»Ravno takrat sem šel za kamilcami in čmeriko,« mu pojasnjuje Strel svojo odsotnost.

»Hotel sem govoriti s teboj o današnjem izletu,« reče Gaber.

»Mi je prav žal! Ne pojdem!«

»Kako to?!«

»Če se že aranžer drži tako, kakor bi popil pol litra hudičevega olja, kako kilavo se bo držala šele družba. Brrr! Ne pojdem!«

»Če ti pa povem, da je bilo to samo sedaj-le za nekaj minut,« reče Gaber, kateremu se razjasni obraz, ker se mu je zazdelo, da ni zaroka z Rozalijo prav nič neumnega.

»Če mi obljubiš, da bodo vsi obrazi tako veseli, kakor je današnje solnce, pa grem?!«

»Objubujem!«

»Prisezi!«

»Prisegam!«

»Če bi bil jaz sedaj-le hudoben človek, — kar pa seveda nisem bil nisem in ne bom — pa bi te naznanil državnemu pravdništvu radi krive prisege.«

Še marsikaj sta uganila prijatelja predno sta se odpravila na postajo pričakovat, kakor je bilo dogovorjeno, ljubih gostov.

Prva sta bila izmed cele današnje izletniške družbe na postaji. Šla sta v prometno pisarno k železniškemu uradniku. Pogovarjali so se in smejali; kajti Strel je že marsikatero razdrl, pa tudi kanclist ni držal jezika za zobmi. Učiteljica se je med tem tudi že sprehajala po peronu v družbi obeh svojih tovarišev-učiteljev. Še gospa Vernikova se je pripeljala z Milo in Zamejcem v svetli kočiji, in bila je cela družba na podravski postaji.

Ker je električni zvonec že naznanil s svojimi enoličnimi udarci v enakomernih presledkih, da pride v desetih minutah vlak, ki vozi tam od Pristranja, se je pozdravljajoč in klanjajoč cela družba strnila na peronu.

Da ni bilo vsem prav lahko pri srcu, je moral že vsakdo uganiti. Saj so bila med posameznimi člani taka nasprotstva, ki se jih ni moglo poravnati kar tako, kakor bi človek pogledal čez ramo.

Vendar pa so se vsi prizadevali, da so se kolikor toliko zatajevali.

Najtežje se je premagovala gospodična Rozalija. Sicer je bilo res da se je ponoči popolnoma zaljubila v kanclista ter pozabila svojega še pred kratkim tako objokovanega Ivana; ali sedaj-le, ko spremlja gospo Vernikovo in zapeljivo Kranjico po peronu, je zavrelo v njeni duši najtemnejše sovraštvo do mlade in lepe Mile in nezvestega veleposestnika, ki se mu je pač še slabše godilo, kakor njej.

Kakor po žrjavici je hodil ob gospejini strani, ker je začutil pekoče in očitajoče poglede globoko užaljene učiteljice; poleg tega ga je pa imel tudi gozdar Lovro vedno na muhi. Vedno in vedno ga je oplazil s kako klofuto v besedah. O svetem Jakobu, ko je najhujša vročina, se ni tako potil, kakor se je revež sedaj.

Toda vzlic vsem tem neprilikam in neprijetnostim je družba brez kakega važnejšega dogodka in brez vsake večje nesreče pričakala vlaka iz katerega je dokaj ljudi izstopilo na podravski postaji. Toda vsi sami znani stari obrazi! Pač, tam med zadnjimi so se prikazali dva moška in en ženski obraz, ki niso bili vsakdanji!

Brž je stekla Mila proti tem trem. Kar brzela je proti oni strani. Zalka je bila, njen oče in c. kr. poštni uradnik Zraven. Prisrčno sta se sešle prijateljici Milka in Zalka.

Predstavivši se na peronu drug drugemu, je cela družba šla pred postajo. Gospa Vernikova je tako odredila, da so se Zalka, ona sama, Sušnik in Zraven, peljali v svetli njeni kočiji, ostala družba pa je šla peš na gospejin dom. Vse pa je gospa Vernikova povabila na obed, katerega je dala pripraviti deloma na čast došlim gostom, deloma na čast veleposestniku Zamejcu, ženinu svoje nečakinje, kakor je mislila.

Po izbornem kosilu, ki je trajalo nad eno uro, se je cela družba dvignila na izlet na nad 500 metrov visok hrib Žago, ki je imel divje romantično lego. Zdelo se je, da se je Žaga odkrhnila od glavnega pogorja. Kajti liki velikanska skala je štrlela iz gore ter se naslanjala na podravske poljane. Na vsaki strani tega hriba je drvil po hrapavi in globoko v goro zasekani ozki strugi v Dravo studenec. Ob obeh straneh so ga krasile vitke jelke, po sredi pa so se vzpenjale rodovitne njive in bogati travniki, med katerimi se je liki kača vila lepa pot, obraščena na vsaki strani z vrstami žlahtnega drevja. Natanko tam, kjer nisi več videl bele poti, se je svetlikala izza sedaj še golega vejevja sadnega drevja liki ponosen gradič bela hiša veleposestnika Brinška. Nekaj korakov nad hišo sta se hotela ona dva studenca strniti ter objeti ; toda prav tam sta krenila vsak svojo pot ter hitela, kakor že povedano, vsak ob eni strani hriba Žage navzdol.

Pot proti Brinškovemu gradiču se je vila polagoma in v velikih in majhnih ovinkih navkreber.

Naša družba se je pomikala po tej poti. Zraven se je ponudil Zalki za spremljevalca, in šla sta na čelu vseh izletnikov. Za tema je v dokajšnjem presledku spremljal Zamejec Železnikovo Milo. Kot tretji oddelek se je premikal po hribu podravski učiteljski zbor in pa c. kr. kanclist z Rebri. Četrto gručo so tvorili gospa Vernikova, Strel in gospod Sušnik.

Govorica pri vseh teh parih je bila različna, kakor so bili tudi ljudje različni.

Zraven je vedno pazi l nato, da se je mogel Zalki ponujati, ne da bi ga slišalo kako nepovabljeno uho. Zamejec je Milo vodil pod pazduho tako, da ji je mogel razkrivati vsaj napolglasno svoje praktično in agrarno srce.

Tudi kanclist sam mu je šel v tem oziru na roko, dobro vedoč, da nerodni in počasni Zamejec še-Ie danes razodeva Mili svoje srčno nagnenje do nje.

Gospod Gaber ni storil kaj takega napram Rozaliji, ker ni maral učiteljev za pričo takim pogovorom in pa ker se je že snoči dovolj jasno zmenil z njo. Seveda pa ni nikakor molče spremljal učiteljice. Zabaval jo je tako izborno, da ji ni bilo prav nič žal, če je šla poleg nekdaj njenega Ivana zapeljiva Kranjica.

Sušnik in Strel sta gospej Vern kovi tudi tako dobro govorila, da ni prav nič čutila na vrhu hriba svoje običajne migrene.

Imeli so že polovico hriba za seboj. »Počivališče!« zakliče kanclist, in vse je posedlo po kamenju, s katerim je bil ograjen velik in globok vodnjak. Hihitanje, pridušeno smejanje, glasno govorjenje Lovra Strela in vsestransko pritrjevanje je tonilo v globoko gorsko zarezo, po kateri je hitel divji studenec Dravi v objem.

»Naprej!« se je oglasil spet kanclist s prijetnim baritonom.

In dvignila se je cela družba, a ne v istem sporedu, kakor poprej. Mila in Zalka sta se bile menda naveličale svojih spremljevalcev, sprijele se pod pazduho ter odbrzele prvi navkreber. Zravnu sta se pridružila učitelja. Zamejec pa Strehi, gospej Vernikovi in Sušniku.

Tako je ostal kanclist z gospodično učiteljico Rozalijo sam in kot zadnji oddelek cele družbe.

In kakor je bilo videti, je bilo obema to zelo povšeči; kajti koma j sta se skrila za ovinkom, sta se že objela in toplo poljubila.

»Jaz sem tvoja,« je za drhtela učiteljica.

»In jaz tvoj,« je vzklikni l veselo zaljubljeni kanclist.

»Za večne čase,« so zatrepetale ustnic e Rozaliji.

» Za večne čase,« je ponovi l štiridesetletni samec njene besede.

»Amen!« se oglasi za njima hudomušni gozdar, ki se je bil nekaj zamudil ter tako zaostal za družbo.

Malo sitno se je zdelo kanclistu to nenavadno presenečenje, in v zemljo vdreti se je zaželela Rozalija. Sram je je bilo neznansko.

»Kar naprej!« se je spet oglasil gozdar. »Nisem ničesar videl!« ju potolaži ter gre urno naprej.

Seveda ni Strel hotel takoj razbobnati tega veselega pojava v kanclistovem življenju; čakal je ugodne prilike, da naznani v svoji obliki važen dogodek med Rozalijo in kanclistom.

In kmalu j o je našel, saj so v nekolikih minutah dosegli vrh hriba, kjer jih je pričakoval veleposestni k Brinšek s svojo boljšo polovico in petletno hčerko.

»Al i veste, slavna gospoda, zakaj je gospod kanclist nam zaklical »Naprej«, ko smo odpočivali? » vpraša Lovro Strel, ko je zavzela družba prostore koli velike mize v veliki izbi Brinskove hiše.

Vsi so mu hoteli odgovoriti, da je imel kot aranžer pravico do tega.

Ali Strel ni bil zadovoljen s takim odgovorom.

»Da je poskusil na sladkih ustnicah gospodične Rozalije, če zna še brati rdeče črešnje pomladne ljubezni,« je sam Strel odgovoril na svoje vprašanje.

Začudenje na ženski strani n vesel smeh na moški sta se razleknila po prostorni in bogato opremljeni sobi.

Zamejec se je grizel v ustnice. Saj je vedel, da je zanj izgubljena sedaj Rozalija, in zvedel je danes od Mile, da je že oddano njeno srce mlademu aspirantu v Zavinku. Otožen mu je bil pogled, ki je iskal utehe v očeh gospe Vernikove, kjer je pa ni našel. Veselo se je namreč začudila Strelovi novici. »Sedaj je edina zapreka odstranjena,« si je mislila Milina teta, in svetlo zadovoljstvo se je razlilo po njenem obrazu.

V takem razpoloženju je bila družba, ko sta vstopila Rozalija in Gaber.

»Čestitamo!« je zadonelo od vseh strani ob njunem vstopu.

»Tudi prav, če že veste,« je rekel gospod kanclist ter zrl z vprašujočim pogledom na Strela. »Hvala prisrčna na čestitkah. Predstavljani vam svojo sedanjo zaročenko in bodočo svojo ženo.«

»Živio, gospodična Rozalija, živio gospod kanclist!« se je razlegalo po sobi ter se spet odbijalo od sten nazaj k mizi.

Veselje je rastlo z vsako minuto, in gospod Brinšek je pridno nosil žlahtno kapljico na mizo.

Mrak je že preganjal belo svitlobo krasne cvetne nedelje ter jo slednjič prepodil tja nekam v deveto deželo. Z njo se je zmuznil brez slovesa tudi gospod Ivan Zamejec. Skoraj da ga ne bi bil ni kdo pogrešal, da ni tega opazil gozdar.

»Kakor gotovo še ni molil hudič rožnega venca, tako tudi ni in ne bo okusil gospod Ivan Zamejec opojne sladkosti srečne ljubezni,« je govoril gozdar veselem ti omizju.

»Kaj, kam je šel,« se je vse križem spraševalo.

»Mrak ga je zapodil za svetlim dnem,« jim je razlagal gozdar Zamejčev beg. »Lepega ženina imate, gospodična Mila,« še oponese Mili.

»Kdo ga je krstil za mojega ženina!« vpraša skoraj z zaničljivim glasom Železnikova Mila.

Vse je umolknilo. Gospo Vernikovo je napadla zopet njena običajna migrena. Konec je bilo skoraj že razposajenemu veselju pisanega omizja. Odpravila se je družba ter poslovila od gostoljubnega veleposestnika Brinška, njegove boljše polovice in petletne hčerke.

Gospo Vernikovo sta spet spremljevala Strel in gospod Sušnik, katerima je celo pot tožila o vednih in vednih napadih te nesrečne migrene. Seveda je Strel prav dobro vedel, kje tiči zajec danes njeni običajni bolezni.

Ostali moški člani današnje družbe so se vrtili okoli Rozalije in kanclista ter se kmalu razgreli do razposajenosti. Strelu je bilo očividno žal, da ni med njimi. Zinil ni skoraj celo pot nobene besede.

Le prikimaval je Sušnikovim besedam in prav nakratko odgovarjal poredkim vprašanjem gospe Vernikove.

Zalka in Mila sta šle daleč zadaj za družbo. Povedati sta si imele vendar toliko!

Bledi mesec, ki je kar sredi neba začel svetiti temni noči, se jima je dobrovoljno nasmihaval, saj je natanko slišal med njunim pogovorom imeni Zgovoren in Ržen in je prav dobro vedel, kaj sta mladima deklicama mladeniča z onima imenoma.

Tudi se je užigala zvezdica za zvezdico na jasnem nebu. In druga drugi so pripovedovale te svetle nebeške lučice bajko o sladki ljubezni dveh zaljubljenih dekliških src ...

VI.

Jera je ravno skuhala večerjo, ko so došli k njej Griva, Zgovoren in Ržen.

»Takoj bo večerja na mizi, gospodje,« se oglasi Jera iz kuhinje.

»Se prav nikamor ne mudi,« de Zgovoren.

Toda niso še prav sedli vsak na svoje mesto, pa je že urna in skrbna kuharica postavila veliko skledo na mizo. Krožnike, in kar je še treba, je že prej pripravila Jera.

»Gospod Slamnik imajo pa službo?« vpraša kuharica kar tako, da je sploh kaj vprašala, ker je prav dobro imela izračunano, kateremu pride postajni delavec po večerjo, ali obed.

»Da,« ji odgovore vsi trije hkrati.

»Jerica,« jo nalašč pokliče tako gospod Ržen. »Čakajte, gospod Zgovoren bi vam rad nekaj povedal.«

»Tako je!« se oglasi Griva, ki si je bil že poln krožnik dišeče jedi nadeval iz sklede.

»Prinesite liter vina od »lepe Mimice«; ste razumeli? Da vas ne prime muha in jo ne krenete k Ellenhoferju!« ji naroča Zgovoren.

»Človeku kar srce zavriska, če dobi dobre novice od svojega dekleta,« meni Ržen.

»Zato ga pa tudi zvrnemo danes nekaj kozarcev,« doda živahno gospod asistent.

»Zares sem lahko vesel,« reče Zgovoren. »Tisti vražji poštni uradnik je dosedaj še vedno lazil okoli Zalke ter se pehal in potil za njenimi pogledi. Celo gospod Sušnik mu je to dovolil ter ga celo podpiral v tem.«

»Ali mu je lestvo tiščal, da je mogel potrkati na polkence prelepe Zalke?« se šali Griva.

»Cepec, tega mu vender ne bo storil kot oče,« se skoraj razbudi Zgovoren.

»Ali mu je dal ključ od Zalkine spalnice?« vpraša popolnoma resno Ržen.

»Tvoj jezik je pa naravnost strupen,« se popolnoma razjezi Zgovoren.

»Škoda, da ni Slamnika tu! Ta ti bi jih povedal,« meni Griva.

»Midva ti ne moreva kaj, ker sva sama na isti stopnji srčne ljubezni, kakor ti,« se zagovarja Ržen ter poje zadnjo žlico jedi na svojem krožniku.

»Povej no, s čim je podpiral gospod Sušnik tistemu uradniku srce?« ga sili Griva.

»Rekel mu je, če si pribori Zalko, pa je njegova,« de Zgovoren jako ogorčeno.

»Pa si je ni priboril, kaj?« vpraša smeje Ržen.

»Sicer bi pa ne pili nocoj tegale na njeno zdravje,« odgovori Zgovoren ter pokaže na steklenico, v kateri je ravno prinašala Jera vino.

»O, sveta pomagalka, kaj sem slišala, gospodje!« povzdigne Jera prav visoko svoj glas in sklene roki kakor k molitvi.

»Kaj se je pripetilo?« vpraša radovedno Griva, ki je imel med drugimi tudi to malo napako, da je hotel vse zvedeti najprvi.

»Ali se je kontrolorjeva žena ustrelila?« se norčuje Ržen iz Jere.

»Še kaj hujšega, gospodje!« de skoraj obupano kuharica. »Pravijo, no, Grandovčev Jazon mi je pravil, da odstavijo Ellenhoferja kot župana ter pomečejo vse Nemce iz občinske hiše.«

»To je tudi res!« izgovore vsi trije, kakor eden.

»Takega dobrega in prijaznega gospoda je vendar škoda zametavati na stara leta,« zavzdihne Jera, ki ji je bilo v resnici žal zanj.

»Ženska, molčite!« zagrmi nad njo radi njenih zadnjih besed razjarjeni Griva. »Nemec je in hoče še nadalje nemškutariti po naši zemlji. Da je pravičen, kakor bi moral biti kot župan, bi se mu ne skrivilo nobenega lasu na njegovi stari glavi. Ali on je šel z Nemci in nemčurji ter glasoval za to, da se za par nemških otrok dovoli brezplačno prostor nemški šoli.« »

Dol s takimi župani! Dol s takimi odborniki!« so zavpili vsi trije.

Jera se je vstrašila ter zbežala v kuhinjo, kjer se je čutila varno pred vsako še tako pretečo nevarnostjo.

»Na zdravje slovenski domovini!« je napil navdušeno zavedni Griva svoji mili domovini.

»Na zdravje! Živela Slovenija!« sta ji nazdravljala tudi Zgovoren in Ržen.

Začuvši te besede je prišla Jera spet do besede.

»Pa še nekaj, gospodje! Vsa trška posvetna gospoda je zbrana pri »lepi Mimici«. In gospod Železnik ja vas povabil za nocoj v to družbo,« je dejala Jera vrnivši se iz kuhinje.

»Pa gremo!« so veselo vzkliknili vsi trije naenkrat ter popili kar je bilo še vina v steklenici.

Tako jih je prevzelo navdušenje do svoje lepe domovine in tak srd proti njenim sovražnikom jim je pograbil mlade duše, da ni povedal vsega Zgovoren, kar je imel še pred nekaj minutami na jeziku. Pa tudi Ržena je nekaj šegetalo prej po ustih, ali sedaj ni časa zato.

Odkar so razpisane občinske volitve na osmega maja, se je življenje popolnoma predrugačilo v Zavinku. Niti škandaloznega dogodka med davčnim kontrolorjem in okrajnim zdravnikom dr. Antonom Drenom niso ljudje tako natanko in podrobno razrešetali, kakor bi ga sicer. Vsi so sicer verjeli vsem, ki so ga pripovedovali, ali tistega zanimanja in radovednosti ni bilo, kakor bi bilo, da niso bile občinske volitve pred pragom.

Če tudi je streljal davčni kontrolor na dr. Antona Drena, ki se je zaljubil v njegovo ženo, če tudi je pri prvi sodni obravnavi propadel kontrolor ter bil kaznovan z veliko denarno globo, in če tudi je šla govorica po trgu, da bo davčni kontrolor upokojen radi tega škandalčka, ali vse te vesti so šle kar mimo, sicer za take stvari tako dovzetnih ušes radovednih tržanov. Kajti važnejšim in resnejšim dogodkom so se bližali zavinški občani.

Glas »občinske volitve!« je kar elektriziral vse ljudstvo ter razburil še tako mrtvo dušo.

Narodna zavest, ki so jo ponajveč le naprednjaki raznetili širom naše slovenske domovine, je zasegla tudi zavinško občino.

In ljudje so se oddahnili od železnega nemškega jerobstva v Zavinku, ko je pred dvema letoma z zlatimi črkami sestavljen napis »Posojilnica in hranilnica v Zavinku« zablestel raz napredno hišo izbornega obrtnika in skrbnega gospodarja Antona Železnika. Dan za dnem so hodili v posojilnico po denar, da so se otresli strahu pred Nemcem Fridrikom Ellenhoferjem, milijonarskim trgovcem in županom v Zavinku.

Pokonci so šli naši ljudje sedaj po trgu ter se izogibali Ellenhoferja.

Dva nova narodna trgovca sta že poleg drugih prav dobro izhajala v Zavinku, kar je pokazalo, s čegavim denarjem si je polnil trgovec Ellenhofer svoj nemški žep.

Ellenhofer je prav dobro to vedel. Zato pa tudi ni počivala njegova stranka.

Ker je imela ogromna denarna sredstva na razpolago, je upala z denarjem prodreti s svojimi kandidati v občinski svet. Podkupovanja, obrekovanja in sumničenja so bila pri njihovih podrepnikih na dnevnem redu.

Vsekako se je pa opažalo, da se zelo Nemci boje za županski stolec.

Ponoči so lazili vsi, ki so drli za Ellenhoferjem, okoli omahljivcev, obetali jim zlata nebesa ter jim žugali z ognjenim peklom. Ali tudi to ni dosti izdalo.

Slovenci so se delili po političnem prepričanju v dva tabora, in sicer v naprednjake in klerikalce.

Naprednjaki so imeli, kakor so stale stvari, največ volilcev na svoji strani. Saj so to tudi zaslužili v polni meri.

Rešili so ljudi s »Posojilnico in hranilnico« iz nemških rok. Osnovali so izobraževalno društvo ter ustanovili pevsko društvo »Lipov cvet«.

Klerikalcem ni kazalo letošnje volilno gibanje nič kaj posebno prijaznega lica. Zato pa so se jeli z naprednjaki pogajati. Ali stavili so nesprejemljive pogoje, vsled česar so se razbila vsa pogajanja in klerikalci niso vedeli, kaj bi počeli. Da bi nastopili samostojno, niso imeli dovolj zaslombe v volilcih. Da bi pa kar očitno prestopili v nemški tabor, si pa tudi niso upali. Tako so plavali dolgo med obema odločujočima strankama. Dozdevalo se je, kakor bi hoteli ljubimko vati s privrženci nemškega boga Ellenhoferja.

Zgovoren, Ržen in Griva so šli torej k »lepi Mimici«, kjer so našli zares celo trško gospodo zbrano v veliki gostilniški sobi; tu so dobili komaj prostora, ker je bila že skoraj prenapolnjena.

Anton Železnik je ravno končal svoj govor, ko so vstopili naši trije železniški uradniki.

»Prijatelji!« povzame besedo dr. Slavoj Repnik, ki je imel zelo malo mesa na sebi, ali veliko zavednosti v svojem srcu. »Prijatelji! Vesele novice prihajajo iz strani naših volilcev. Kakor se čuje, hočejo naši ljubi klerikalci pomagati Nemcem do zopetnega gospodovanja v našem slovenskem trgu s tem, da se ne udeleže glasovanja. Ali mi se tega no bojimo, ker smo v zavesti, da gotovo pridemo letos do lepe večine v občinskem svetu in do slovenskega župana! Zagotovljeni smo, vara rečem. Kajti ves trg je za naše može s prav malimi izjemami.«

Čudne razmere so v klerikalnem brlogu. Vsa čast gospodu dekanu, ki se ne mara vodstvu svoje stranke pokoriti kar na slepo. On vedno povdarja, da je treba v slovenskem trgu slovenskega župana, pa naj bo klerikalen ali pa napreden.

Podpihani kaplan pa mu strašansko nasprotuje ter tako spodkopuje veljavo in ugled svojega predstojnika. Tudi mi smo, prijatelji, zato, da imej slovenski trg slovenskega župana! Zato pa delajmo zanj sedaj s podvojenimi silami podnevi in ponoči!«

»Živio slovenski župan, živio Železnik!« je zagrmelo po celi gostilni, in kozarci so zažvenketali med prijatelji. Še je govoril zdravnik ter v navdušenih besedah povdarjal potrebo, da nastopijo vsi slovenski volilci kot en mož za tiste kandidate, ki jih postavijo naprednjaki. S strogimi izrazi je neusmiljeno bičal samopašnost, oholost in preširnost nekaj Nemcev tu, kjer je zanje tuja zemlja.

»Na lastni zemlji naj bo gospodar domačin,« je rekel nazadnje, in burno odobravanje je sledilo njegovim besedam.

Zgovoren se je tudi oglasil k besedi ter je poudarjal, da se mora obžalovati dejstvo, da se dobi med tržani človek, ki se z vso silo brani slovenskega župana.

»Ni res, da se branim slovenskega župana,« seže ravnokar prišli kaplan Jakob Janež Zgovornu v besedo.

»Da zapeljujete nekatere svoje somišljenike k neudeležitvi občinskih volitev, je dovolj jasno dokazano, česar sami ne morete tajiti. In to vendar ni nič drugega, kakor podpiranje nemške svojati.«

»Vi niste hoteli naše podpore. Nemcem je pa dati nočemo. Zato se ne udeležimo volitev.«

»Nam ni prav nič žal, ker vemo, da si tudi brez vaše pomoči priborimo župana.«

»Ne varajte se preveč ter ne hvalite dneva pred solnčnim zahodom!« reče zavidljivi kaplan Jakob Janež.

S temi besedami je pa vlil olje v ogenj. Dvigali so ljudje čaše, steklenice, vilice, nože, krožnike, splošno, kar so imeli pri rokah, ter metali v ono stran, kjer je stal Jakob Janež.

In marsikatero bunko bi bil občutil od svojih bližnjih, da ga niso njegovi somišljeniki, pet po številu, ščitili pred njimi.

Od tedaj pa je bil mir med občani pregnan in začrtili in zasovražili so se med seboj.

Peščica, ki je šla za kaplanom čez drn in strn, je napravila toliko razprtij in zdražb, da je imelo sodišče sedaj več opraviti, kakor prej po več mesecev skupaj.

Klerikalcem so pomagali tudi oni, ki so vlekli nemške harmonike, in prepirov in kregov ni manjkalo niti v trgu niti v njegovi okolici.

Pri »lepi Mimici« so se jeli počasi razhajati. Obrtniki in kmetje so se živahno pogovarjaje vračali na svoje domove s trdnim sklepom, da se osmega maja zagotovo potegnejo s svojimi glasovi za slovenskega župana.

Ostali so še samo zaupni možje, ki pa so šli v manjšo sobo, kjer so se pomenili o kandidatih v novi občinski svet. Ker so hoteli pokazati svetu, da jim je le za slovenski značaj zavinškega trga, je bilo med vrsto naprednjakov tudi dekanovo ime, čemur se tudi dekan sam ni protivil.

Pa tudi zaupniki so se po večini razšli, le še Železnika, sodnega pristava Piša, sodnega svetnika Pravico, njegovo ženo Agato, ki je povsod spremljala svojega moža, samo v urad ne, dalje zdravnika, notarskega kandidata in pa naše tri železniške tovariše vidimo za mizo v mali sobi pri »lepi Mimici«.

Železnik, sodnik, njegova žena in Franc Piš so se pogovarjali o popolnoma zasebnih domačih zadevah. Agata je hotela na vsak način zvedeli od Železnika, kako se Mila počuti na Štajerskem, kdaj pride domov, in če je res tista teta tako bogata, kakor ljudje pripovedujejo.

Ko ji je kovač na vsa ta vprašanja odgovoril ter ji povedal, kakor je bilo, se je gospod Pravica zelo zanimal za Železnikovo obrt ter je hotel za vsak vijaček in žebljiček vedeti, kako se imenuje in kam se ga potrebuje.

Piš Franc pa je bil ekonomskega značaja. Zato pa so bila vsa njegova vprašanja in mnenja naperjena v ono smer. Tudi nekaj agrarca je čutil v sebi ter je z živahnimi besedami občudoval in hvalil pridnost in sposobnost Železnikove žene Marije na gospodarskem polju.

Ves drugačen pomenek se je vršil med mlajšo družbo.

»Lepa je zares kontrolorjeva žena,« meni dr. Sla voj Repnik.

»Naravnost čarobna,« jo pohvali Griva, ki se je kaj rad domišljal, da ima zelo velik cenilni talent za žensko lepoto.

»Kaj pa sedaj misli kontrolor,« vpraša Zgovoren dr. Drena.

»Naj stori to ali ono; prosta mu je pot! Jaz ljubim Ano, ona mene, ker kontrolor ne zna ljubiti.«

»Zakaj se je pa poročila z njim,« ga vpraša Ržen, ki je zelo zameril Ani zaradi njene nezvestobe.

»Sedemnajstletno dekle se poroči z vsakomur, kogar ji priporoče starši,« meni zdravnik. »Sicer je pa največ zakonov na svetu, ki imajo kontrolorjeve Ane, le s to razliko, da niso tako neustrašene, kakor je ona.«

»In ti bi se potem poročil z njo?« ga vpraša Zgovoren.

»Tega pač ne morem povedati odločno. Za enkrat bi se že ne. Mnogo razlogov imam za to. Sicer se pa ona ne mara razporočiti z možem. Zakaj, tega ne ve niti ona, niti kontrolor, najmanj pa jaz.«

»In če jo ljubi kontrolor?« vpraša Ržen zamišljeno.

»Kdo bi ne ljubil krasnega telesa in strastne duše čarobne Ane!« vzklikne strastno zdravnik. »Ljubi jo z vso strastjo moškega srca. Zato je tudi streljal name«

»Ali mu je kdaj tajila razmerje s teboj?« vpraša notarski kandidat zdravnika.

»Ana je preodkritosrčna, da bi mu bila to skrivala. Povedala mu je sama v obraz, da sem ji bil jaz določen od usode, a je prehitel mene in usodo. Zato pa ga sovraži in zaničuje. In še danes ne bi vedel kontrolor za najino ljubezen, da se mu je znala hliniti. Ona je hotela pokazati pred svojim možem in vsem svetom, da moža zaničuje, ljubi mene ter se ne boji različnih predsodkov. In, prijatelji, ona zna ljubiti nebeško! Ah, njena duša je neizčrpljiva v ljubezni!

»In ravno taka menda v sovraštvu,« meni Zgovoren.

»Nikakor ti ne morem ugovarjati, prijatelj!« pritrdi zdravnik Zgovornu. »Zares, ona ljubi in sovraži obenem.«

Komaj pa je izgovoril te besede, pa vstopi kontrolor s svojo ženo Ano med družbo. Prijazno so pozdravili vsi vstopivša zakonska, le Agata se je nekako s sramom obrnila od njiju.

»Je-li dovoljeno,« vpraša kontrolor starejšo družbo, če sme prisesti.

»Prosimo!« se je čulo od vseh, samo Agata se ni nič zmenila za njegove besede. Kontrolor in Ana sta prisedla.

Prijazen in prijeten glas kontrolorjeve Ane in pa njena čarobna krasota je pregnala vse predsodke iz moških src, in kmalu je postala ona torišče in pozorišče cele nocojšnje družbe. Tudi mladi gospodje so se pridružili starejšim.

Dasi je poklicala k sebi na svojo desno zdravnika, dasi je rdel kontrolor strašanske jeze in je Agata kar bledela navideznega sramu, a skrite zavisti, je vendar zabava in živahna govorica gladko tekla svojo pot.

Predno pa se je razšla družba, je Železnik še enkrat prosil vse, naj pridno in vztrajno delajo za slovensko stvar v trgu. Saj bo slavje letošnje slovenske zmage za nje tem večje, ker si bodo zmago priborili sami brez klerikalne pomoči.

»Živio Železnik!« se je razlegalo po celi hiši in razhajali so se prijatelji. Vsi so šli razigranih src proti domu, le kontrolor se je pridušal in rotil na vse svetnike v svojem srcu, da ne ostane v oni stranki in v oni družbi, kjer deluje in sedi njegov največji sovražnik, zdravnik. Kam jo bo krenil, se nocoj še ni odločil.

Zdravnik pa se je kar kopal v strastni ljubezni in toplih objemih kontrolorjeve žene Ane, ki je že pri »lepi Mimici« sklenila oditi z zdravnikom do stanovanja.

»Anton, srečna sem neizrečeno v tvojih objemih,« je šepetala poslavljajočemu se zdravniku.

»Takoj po volitvah greva na Laško, kjer ostaneva nekaj tednov,« je obljubljal srečni doktor univerzalne medicine ter jo strastno poljubil.

»Celo noč mi bo sladil spanje ta poljub,« zadrhte žareče Anine, ustnice.

»Sanjam naj do belega dne o tebi,« izgovori zdravnik ter ji poljubi belo roko v slovo.

Proti domu grede sreča nesreč nega kontrolorja. Da je imel samo kres v žepu, pa bi zopet streljal na zdravnika, čeprav je sklenil pri zadnji sodni obravnavi, da ne stori nikdar več kaj takega; in nehote je segla kontrolorju roka v žep. K sreči ni imel samokresa seboj.

»Dober večer,« ga pozdravi zdravnik.

»Vrag vzemi vas in vaš dober večer,« de zadirljivo kontrolor.

»Menil sem, da srečavam izobraženega človeka, pa sem naletel na sirovino,« meni užaljeno zdravnik.

»Ljudje vaše vrste niso drugega vredni, kakor polena in biča.«

»O tem se lahko pomeniva kje drugje, tu ni prostor za take pomenke; pa tudi čas je neprimeren,« de pomirjeni doktor.

»Za takega človeka, ki krade in spodkopava čast in ugled oženjenemu možu, je vsak prostor primeren in vsak čas dober,« žali dalje kontrolor zdravnika.

»Ne netite ognja,« ga svari zdravnik.

»Tat časti moje žene ste,« mu zabrusi kontrolor v obraz.

»Tu je vaša čast!« zakriči razdraženi zdravnik ter pripelje kontrolorju klofuto, ki ni več črhnil besede, ampak tiho in mirno odšel.

Zdravnik je tudi odšel proti domu, kesaje se svojega nepremišljenega dejanja.

»Jeza, jeza je že marsikaterega spravila v nesrečo!« si je govoril, spravljaje se v posteljo. »Sicer sem mu pa le vrnil milo za drago,« se je še potolažil, potem pa zaspal ob misli na stasito kontrolorjevo ženo ...

Tisti teden, ko se velik del krščanskega sveta pripravlja na obhajanje godu Kristovega vstajenja, tisti teden se je pripeljala Železnikova Mila iz Podravja v Zavinek.

Velik dogodek je bil to za lepega aspiranta, važen za Železnikovo družino in zelo razveseljiv tudi za adjunkta Zgovorna.

Rženu je spet zasijala svetla zarja na njegovem dosedaj za nekaj tednov oblačnem duševnem obnebju, spet je mogel obiskovati svojo drago Milo, ji zreti v črne oči ter tudi piti slaj iz njenih ustnic.

Železnikova zakonca sta pripisovala veliko važnost tetinemu obisku, Mila pa ga je pričakovala z nekim strahom. Gospa Vernikova je namreč pozdravila po njej njene starše ter jim naznanila svoj poset. Na Veliki ponedeljek popoldne se pripelje.

Zgovornovemu srcu se je Milino poročilo tako prileglo, kakor se prileze hladna voda iz bistrega gorskega studenca žejnemu človeku. Saj mu je povedala, da misli Zalka vedno nanj ter ga ljubi neskončno. Čeprav ji je Zraven, tamošnji poštni uradnik vedno za petami ter vedno zabavlja čezenj pri njej in njenem očetu, se mu vseeno ne vda, ker ima v svojem srcu le njega. Sušnik je obema naklonjen.

Vse to ji je pravila Zalka, ko sta se peljale skupaj pozimi na Štajersko in potem, ko sta se vračale na cvetno nedeljo z izleta na Žago.

»Katerega ima rajši, pa ga naj vzame,« pravi večkrat Zalkin papa poštnemu uradniku. Potem se pa ves svoj prosti čas peha za Zalko, dasi dobro ve, za koga bije njeno srce.

Zgovornu se je zdelo to Milino pripovedovanje slajše od najlepše godbe.

»In še nekaj imam veselega za vas,« reče nazadnje Mila Zgovornu, ki je kar požiral njene besede. »Zalka mi je obljubila, da pride na Veliki ponedeljek z mojo teto v Zavinek.«

»Češčeno in hvaljeno bodi njeno srce!« vzklikne Zgovoren veselo iznenaden. »Besede naj se izpremene v mano, jezik pa naj se ji pozlati!«

In brž je računal v mislih Zgovoren, če ima na Veliki ponedeljek prosto, ali službo.

»Prijatelj, prost imam cel ponedeljek!« de vzhičeno Zgovoren proti Rženu ter ga objame. In skoraj da bi bil tudi Milo, pa se je še pravočasno spomnil, da se to ne spodobi.

Na Veliko sredo je dobil drobno pisemce od Zalke s prisrčno vsebino, iz katere je bilo razvidno tudi vse ono, kar mu je povedala Železnikova Mila.

Veselo je hodil Zgovoren te dni v službo in s koprnečo dušo je pričakoval zares Velikega ponedeljka. Saj se spet snide po dolgem, dolgem času s kraljico svojega srca in zvezdo svojega življenja.

Tovariš Slamnik je imel te dni zelo mnogo opraviti.

»Tako - le kar tri tovariše imeti, ki so zaljubljeni, kakor divji petelin, ni prijetno in ne varno. Vedno jim moram biti za hrbtom,« se je šalil, kadar je sedel pri »lepi Mimici« med sodnikom Pravico, gospo Agato in Francem Pišem.

»Kaj so vsi trije ženini?« vpraša gospa Agata, ki bi bila strašno rada oddala od hiše kako hčer ter jo spravila pod streho.

»Javno priznan in tudi od staršev potrjen je samo še Griva, ali Zgovoren se utegne kaj kmalu zavarovati proti čarobni privlačnosti vaših gospic hčerk, in najhujše izmeti vseh teh pa brenči naš Benjamin od zaljubljenosti po Zavinku.«

»Kaj pa vi, gospod asistent,« ga vpraša gospod sodni pristav.

»Mi je prav žal,« skremži nalašč svoj hudomušni obraz Slamnik. »Mene se vse ženstvo brez izjeme ogiblje in boji, kakor hudič križa.«

»Menda pa ni tako,« meni gospod Pravica. »Saj še vsaka motika dobi svoj ročnik, pa bi ne našel takle krasen in mlad asistent prostora v kakem dekliškem srcu!«

»Kaj pa, če se jih vi ogibljete?« vpraša prav resno gospod Pravica.

»Gospa, tistega pa se ne more trditi o meni,« se brani asistent. »Vedno rad pokramljam z mladimi dekleti, pa tudi s starejšimi damami se dobro počutim v dražbi. Ali nekaj pa je, česar sam ne razumem. Zaljubil se še nikdar nisem v svojem življenju.«

»Potem se pa vas mora še - le naučiti,« meni Piš, ki je bil sam še neuk mladenič v tem oziru.

»Haha!« se zakrohota gospod sodni svetnik. »In učitelj bi toliko vedel potemtakem, kakor učenec.«

Po tej Slamnikovi izpovedi je namenila skrbna mati gospa Agata Olgo Slamniku, Dano pa pristavu Francu Pišu.

Ker je Olga hrepenela po ljubezni, in ker je bil Slamnik lep in mlad fant, se je bilo natanko tako zgodilo, kakor je bila gospa mama ukrenila.

Piš in Slamnik sta se pobratila. Olga in Dana sta se z njima posestrile. Piš se je zaročil z Dano, Olga se je zagledala v Slamnika, in Slamnik je začel prvič ljubiti v svojem življenju.

Doktor Slavoj Repnik se je pa vsled teh važnih dogodkov v rodbini sodnikovih sklenil končati svoje suho življenje. Nameraval se je ustreliti, ali pa obesiti.

»Samo pred volitvami se še ni treba, ker te naprednjaki neobhodo potrebujemo. In tvoj šef bi se kar v kuto oblekel ter zlezel v kako samostansko celico,« mu je branil umreti zdravnik, kateremu edinemu je zaupal doktor Repnik svoj smrtnonevarni sklep.

Sicer pa so mirno potekali dnevi Velikega tedna v Zavinku.

Ženski svet je imel opravka s popravljanjem, snaženjem in peko; možje so ostajali lepo doma, da se niso zamerili v takih dneh zelo na kratko nasajenim ženam; kaplan Jakob Janež je imel toliko posla v cerkvi, da ni mogel agitirati za klerikalno stranko, in doktor Repnik pa tudi ni maral še v večnost, dokler ne izvrši svoje narodne dolžnosti.

Tako je prišla Velika nedelja, za njo pa Veliki ponedeljek, katerega je pričakoval Zgovoren tako koprneče, brez kakega važnejšega dogodka. Saj še slavnostnega sprevoda v proslavo Kristovega vstajenja ni bilo na večer Velike sobote, ker je hotel sneg med velikim nalivom pokazati in dopovedati ljudem, da prevleče prihodnjo zimo mater naravo zopet z belo odejo.

Zgovoren je imel tiste noč na Veliki ponedeljek službo. Predolge so mu bile ponočne ure, in vlaki so mu šli vsi prepočasi. Hudoval se je nad postajnim delavcem, da mu prehitro prižiga luč v čakalnici, jezil se nad brzojavnim aparatom, ki ga je vedno motil in nadlegoval, in celo preklinjal je nocoj.

In če bi bil vedel, da Zalke podnevi ne bo v Zavinek, in zakaj ne pride, pa bi se vrgel pod vlak. Ali Zgovoren si je bil tako na čistem, da je hotel usekati s svojo službeno krpo po Slamniku, ki mu je zjutraj na Veliki ponedeljek sledil v službi in ki ga je samo narahlo podražil z besedami: »Kaj pa, če je ne bo?!«

In zares! Zastonj jo je pričakoval v lepi salonski obleki pri dopoldanskem vlaku, in brezuspešno je stal popoldne pred poštnim vlakom. Potem pa je obupal. Zalke ni bilo z Milino teto, ki je izstopila iz popoldanskega vlaka.

»Ali se ji je kaj naredilo, ali ji je pa glavo zmešal tisti tolsti poštar,« je ugibal ter obupaval nesrečni Zgovoren.

Šel je na pošto. Tu je dobil drobno pisemce. V tem pisemcu je bilo prav nakratko zapisano, naj oprosti, da ne pride Zalka v Zavinek, kakor je bilo dogovorjeno, ker je zadržana.

Zgovoren je kar okamnel. Stal je na pošti, ne da bi zinil kako besedo, nemo in s prebledelim obrazom. Stari poštar mu je prijazno svetoval, naj stopi v njegovo pisarno, da si z vodo opomore za prvo silo.

Še-Ie na te besede se je predramil ter mahnil z roko; odklonil je blagohotnemu povabilu starega poštarja ter kar dirjaje divjal po trgu v svoje stanovanje.

»Pišem ji!« je vzkliknil, ko se je vrgel na posteljo. »Nič ji ne pišem, pozabim jo, pa je konec ljubezni!« si je govoril valjaje se po postelji.

»Pa kje je Ržen!« je zelo naglas zaklical.

»Tu sem, prijatelj moj!« se oglasi Ržen še zunaj vrat. »Ali ti je kaj pisala, zakaj je ni?« ga vpraša vstopivši v sobo.

»Pojdiva k »lepi Mimici«! ga sili nesrečni Zgovoren. »Prav nakratko pove, da je zadržana. « »

Ženska je zares na čudne načine zveriženo bitje,« reče Ržen z glasom, kakor bi sam s seboj govoril. »Enkrat hoče kar počiti od prevelike ljubezni, drugič se ti pa kar kratko-malo odreče,« konča s skoraj jokajočim usmevom, ker se je zbal, da tudi njega ne doleti taka sreča v ljubezni.

»Vse ženske so enake, kakor so si enaki vsi vinarji,« meni Zgovoren žalostno in obupano. »Kje pa je Griva,« še vpraša Ržena.

»Na postaji sva bila skupaj pred nekaj minutami,« pripoveduje Ržen. »Rekel mi je, da gre k »lepi Mimici«. Ti, pa tisto Milino teto sem videl. Elegantna, ali neprijazna dama!«

»Tudi jaz sem jo tako obsodil. Na žalost se danes napijem, kakor še nikoli,« zagrozi sam sebi Zgovoren.

»Pri »lepi Mimici« sta dobila tudi Grivo, ki pa ni dolgo sedel pri tovariših. Šel je spat, ker bo imel ponočno službo.

Kakor je bil zagrozil, tako je tudi storil Zgovoren. Napil se je v svoji žalosti ter pozabil Zalko vsaj za tisti večer. Objemal je natakarico, objemal Ržena, ki se ga je bil tudi precej nalezel, in objel bi bil vsakogar, ki bi prišel predenj. Še celo Slamnika je lovil za rokav, dasi mu je nocoj povedal marsikatero toplo.

Pri Železnikovih je bila teta iz Štajerskega štiri dni, ki pa niso bili nič kaj veseli za Milo.

Starši so pač starši ter gledajo pri možitvi ali ženitvi svojih otrok le na gmotno srečo. Tako je tudi Železnik prepovedal Mili, seveda po nasvetu gospe Vernikove, da ne sme več misliti na mladega aspiranta Ržena, temveč se mora navaditi tudi agrarca Ivana Zamejca, veleposestnika v Podravju. Gledala in pazila je potem Mila vedno te štiri dni, kako bi ujela Ržena, da mu pove to žalostno novico. Ali prilika se ji je ponudila še-le tedaj, ko je spremljala teto na postajo.

»Žalostno, prav zares žalostno,« je rekel Ržen s počasnim glasom »Pa mi prisezi, da me ljubiš do konca dni svojega življenja!« se mu na mah razjasni obraz.

»Prisegam!« je vzkliknila Mila ter pomolila tri prste kvišku.

»Dobro!« reče zadovoljno Ržen. »Meni ni treba prisege, ker ena mošška beseda več zaleže, kakor sto ženskih.«

Tako vidimo na vseh koncih in krajih nesrečo, ki tudi v ljubezni ne počiva.

Zgovoren je hodil potrtega srca, strte duše in molče k zaupnim volilnim sestankom, Ržen se tudi ni preveč kazal živahnega, ker ni niti Milini prisegi več zaupal. Kontrolor, ki jo je potegnil v klerikalni tabor pod poveljstvo za nemštvo sedaj tako navdušenega kaplana Jakoba Janeža, je noč in dan premišljal, kako bi spravil zdravnika s tega sveta, in doktor Slavoj Repnik je komaj čakal, da bi se končale volitve. Kajti takoj po volitvah si je sklenil lastnoročno prerezati, ali pa prestreliti nit ničvrednega in brezpomembnega življenja.

Nemci so se na vso moč pehali podnevi in ponoči za svoj dosedanji županski stolček. Z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi so begali slovenske volilce, ki so se odločili svoje glasove oddati za naprednjake. Ni bilo večera po Veliki noči, da ne bi bilo kakega volilnega shoda v Zavinku.

Vsi ti shodi pa so že vnaprej pokazali moč vseh treh strank.

Kadar so Nemci zborovali, je prišlo pet tržanov, sedem še pri Ellenhoferju zadolženih kmetov, dva nemčurska obrtnika, in uradništvo nemško-židovske tovarne.

Če je pa kaplan napovedal v svoji kaplaniji shod, je bila zborovalna soba nabito polna, ker ni šlo več ljudi vanjo, kakor dvajset, med katerimi je vselej zavzemal kontrolor častno mesto sklicatelja. Govoril je prav malo, ker je bil še premlad klerikalec in zato premalo poučen, kake se udriha čez svoje bivše somišljenike.

Ko pa je sklical Železnik zadnji shod, ki so ga priredili naprednjaki pred volitvami, pri »lepi Mimici«, se je kar trlo občinstva.

In ta shod je ustrašil in oplašil Nemce, da so jeli varati sami sebe. Verjeli niso več svojim očem in ne svojim ušesom, po katerih so jim rezko zveneli klici navdušene množice, ki je klicala: »Doli z Ellenhoferjem! Živio Slovenci! Živio Železnik!«

Razkačilo jih je naravnost to ljudsko navdušenje in začeli so žvrgoleti prepovedane pesmi po trgu in okolici. Začeli so opravljati ter se lagati o Železniku, da je do grla zadolžen; pravili so, da hoče on zato županovati Zavinku, da si pomaga iz blata. Take in enake nepoštene govorice so razširjali med volilci ter jih begali s temi ostudnimi lažmi.

Kaplan Jakob Janež si sicer ni upal trositi kaj takega med ljudi, a je napadal druge, ki so šli med volilce ter jih pridobivali za narodne kandidate. Na te se je vrgel z vsem osebnim in političnim sovraštvom ter grmel in rohnel zoper nje na shodih in v cerkvi z vsako jakimi resnicami in neresnicami izza kulis njihovega zasebnega življenja. V svoji politični strasti je večkrat izbleknil tudi take stvari, ki se jih izve navadno pri spovedi zaradi pod smrtnim grehom zapovedane spovednikove molčečnosti.

Pa vse to ni prav mnogo izdalo.

Ker so videli kaplanovi privrženci, da bo sedel v občinskem svetu tudi dekan med naprednjaki, so nekateri izmed teh zapustili njegovo bandero ter se uvrstili med narodne vrste.

Vsi veljavnejši in uglednejši tržani so šli z vso silo v boj za slovensko stvar.

Gospa Pravica je zbirala okoli sebe narodno ženstvo, med katerimi sta bile tudi Mila in njena mati Marija.

Železnik pa je vodil moško vojsko. Najpogumnejši med njimi je bil suhi, ali žilavi doktor Slavoj Repnik, ki je vzel kar osem dni dopusta, da je lažje delal za narodno misel. Seveda tudi niso mirovali ter držali križem rok Zgovoren, Ržen, Griva in Slamnik, ki pa mu je ljubezen vzela zelo mnogo časa. Zlasti Zgovoren se je kaj hudo in vztrajno potegoval za napredne narodne kandidate.

V službi je bil obupno priden, o prostem času pa je neumorno delal med priprostim ljudstvom za slovensko idejo. Pehal se je, da pozabi svoje srčne bolečine, ki so ga skelele in pekle noč in dan.

Po vztrajnem delu sledi lepo plačilo. Naprednjaki so zmagali v dveh razredih, in osmega maja tistega leta je prvikrat zmagala slovenska stvar v Zavinku, in prvikrat je zaplapolala slovenska trobojnica raz strehe občinskega urada.

V drugem in tretjem razredu so bili Nemci poraženi. Pa tudi v prvem je le malo manjkalo do zmage. Da ni kaplan Janež spletkaril ter noč in dan skakal po trgu in okolici, pa bi bili vrgli Nemce popolnoma iz občinskega sveta.

Ali tudi ta zmaga je vzbudila v srcih narodnih volilcev nepopisno veselje.

Narodne popevke so se radovaje razlegale po za vinskem trgu, ukanje in pokanje topičev so naznanjali vsem prebivalcem Zavinške doline veselo vest, da je nemška oholost strta za vedno, kaplanovo početje pa ni obrodilo zanj zaželjenega sadu.

Žalost je izginila za tisti dan iz src vseh onih, ki jim jo sicer morila dušo. Zgovoren in Ržen sta sedela pri »lepi Mimici« ter pridno napivala slovenski domovini. Doktor Repnik je sedel blizu njih ter jima pridno pritrjeval. Opustil je tudi svoj znani sklep, da si skrajša svojevoljno življenje svojega shujšanega telesa.

Davčni kontrolor je hodil tisti ni sobi, in glava mu je kar lezla na dan še bolj zamišljeno po svoji urad-prsi. Tovariši so se prav resno bali zanj; menili so, da blazni ... Političen poraz in še nekaj veliko hujšega! Ah, to je nekaj strašnega, neznosnega! In začel je res divjati po sobi ...

Kaplan Jakob Janež ni več hotel praviti ljudem neresnice o svojem bližnjem; umolknil je. Nemci pa so vložili ugovor proti izidu volitve v drugem in tretjem razredu. Kakor se je pozneje izvedelo, ga je podpisal tudi Jakob Janež v imenu svoje stranke.

VII.

Čedalje manj je bilo majnikovih dni. Razburjenje vsled občinskih volitev je ponehavalo. Vsaj tako se je videlo in dozdevalo.

Gostov - letoviščnikov je obetalo biti letos mnogo. Ellenhofer js oddal že dokaj stanovanj. Pa tudi po pristavah je služnjičad pripravljala za skoraj došlo gospodo. In vsi ti tujci in tujke niso malo zmešali jezikov Zavinčanom.

Povrhu pa se je tudi med domačini zgodilo nekaj dosedaj še nezaslišanega.

Znano nam je prav dobro, da se je doktor Anton Dren smrtno zaljubil v lepo kontrolorjevo ženo Ano, ki je zdravniku vračala strastno ljubezen. Natanko vemo tudi, da ji je doktor obljubil takoj po volitvah oditi z njo iz Zavinka.

In zares! Doktor Anton Dren je držal svojo dano besedo. Komaj se je pisalo šestnajstega maja tistega leta, pa že ni bilo okrajnega zdravnika in ne kotrolorjeve žene več v Zavinku.

Seveda se je ta izredni dogodljaj nemudoma še tisti dan raznesel po trgu.

Ženski svet je bil ves na zdravnikovi strani. Z vso svojo sramežljivostjo so se zgražale gospe in gospodične nad Aničino nesramno razbrzdanostjo. Seveda ni zgrešila prav vsakega srca bleda zavist zaradi lepega in mladega doktorja.

Moški svet ni hodil k spovedi radi tega dogodka in ni opravljal radi tega svetih opravil in raznih pobožnosti. Pomežikovali so si gospodje drug drugemu med seboj, smejali se hudomušno ter marsikatero rekli na rovaš nesrečnega kontrolorja. Proti svojim boljšim polovicam pa so se strašno jezili nad nepremišljenim in pohujšljivim postopanjem brezbožnega zdravnika. Ali v srcu si nikakor niso bili na čistem, bili se mogli ubraniti zapeljivim grudim in mamljivim pogledom lepe kontrolorjeve žene.

Kakor je bilo splošno razpoloženje glede žensk po trgu, lahko smelo trdimo, da ni bilo nikogar med irskimi gospodi, ki bi se branil opojnih poljubov in strastnih pogledov kontrolorjeve žene Ane.

Gospod svetnik Pravica bi se morebiti še kako izgovarjal na ta, ali oni način. Ali slednjič bi vendar podlegel toplim žarkom vroče Anine ljubezni, pa bi zamižal z desnim očesom — kajti na svoji desnici je imel vedno in povsod svojo življensko družico gospo Agato — in pritisnil Ani izvenzakonski poljub.

Kontrolor je bil kar ves popolnoma uničen. S povešeno glavo je hodil po trgu. Srce mu je trgala sramota, in zapuščenost mu je krčila nesrečno dušo. Že je bilo skoraj štirinajst dni po begu njegove žene, a se še ni potolažil. Včasih je iskal utehe ter jo tudi našel v delu, ali sedaj ni mogel več prestajati v svojem uradu. Prosil je za tritedenski dopust.

V družbe ni zahajal. Sram ga je bilo. Šel bi v tujino, pa se je bal nepričakovanega in neljubega srečanja z ženo in zdravnikom. Doma tudi ni mogel vztrajati dolgo. Vsaka še tako malenkostna reč ga je spominjala na prekrasno ženo. Vse, prav vse, od drobne igle pa tja do visokih omar za obleko ga je natanko spominjalo vseh dogodkov v njegovem zakonskem življenju. Priznal je sicer, da ni bila Ana niti enkrat srečna celih triintrideset mesecev zakonskega jarma.

»Zakaj je prišel ta zdravnik v Zavinek,« je vzklikal obupno nesrečni kontrolor po ravno istih sobah, po katerih je Ana vsak dan zdihovala: »Zakaj je ravno ta kontrolor mož, in ne zdravnik.« In spomnil se je krasote in lepote svoje žene. In ob teh opominih je zatrepetal a njegova duša, in on je zbežal ob vsakem takem slučaju iz teh sob, kjer je bila še vedno krasna Ana navzoča.

Beže je skora j hitel po trgu v kaplanijo.

Pridno je zahajal h kaplanu Janežu, ki ga je tolažil v teh njegovi h bridkih urah, zraven pa ga počasi vpeljaval v skrivnosti In umetnosti klerikalne politike.

Da je bil gospod Jakob velik mojster v takih zadevah, nam ni treba poudarjati posebej. Kadar ga ni politična strast preveč zapeljala, je povsem modro napredoval in prodiral s svojimi klerikalnimi načeli, kakor v cerkvi, tako tudi izven nje.

Ali njegova slepa strast ga je večkrat napeljala tako daleč, da si je sproti podiral, kar je sezidal.

»Gospod kontrolor,« mu je rekel Janež v svoji običajni družbi, nikar ne obupajte! Znebili ste se na lep način nepoštene žene! Vi ste poštenjak! Zato ste tudi v naših vrstah. In vsi poštenjaki so za nami, so na naši strani. Zdravnik pa je človek, ki ni vreden niti vašega zaničevanja in sovraštva. In vsi taki ljudje so naši nasprotniki.«

Kontrolor je sicer začutil v sebi strašno sovraštvo do doktorja Drena, a zelo olajšano je bilo njegovo srce po kaplanovih besedah.

Notar se je zelo zadovoljno nasmehnil, učiteljica Gabrijeli bi kaplana najraje objela. Angela pa svojega tovariša Florijana Ogrizka. Vsi so hvalili modre besede gospoda Jakoba, tako je znal podžigati srca svoji m poslušalcem.

L e Florijan Ocepek, ki je bil tudi običajni član Janeževe družbe, je nocoj lepo molčal.

Ni se prijazno nasmehnil kaplanu, ni ljubeznivo pogledal svoje stanovske tovarišice Gabrijele in tudi ni pohvalil kaplanovih besed.

»Kaj pa vi, gospod učitelj,« nocoj tako molčite,« nagovori Ocepka notar, ki se je čutil prvega za kaplanom v klerikalnem taboru.

»Natanko nocoj sem začel misliti samostojno,« odvrne Ocepek.

»Škoda je železniških uradnikov,« nadaljuje kaplan svoj pogovor, ki ga je imela družba pred kontrolorjevim prihodom. »Dobri agitatorji! A so vsi štirje na Železnikovi strani. Sicer pa hvala za tak materijal!«

»Izborni in ognjeviti mladeniči!« jih pohvali Ocepek.

»Svojemu političnemu nasprotniku ne priznaj nikdar in nikjer nikake dobre lastnosti,« ga zavrne kaplan.

»Naša vera nas uči povsem drugače,« meni Ocepek. »Ona nam nalaga ljubezen in spoštovanje tudi do nasprotnika.«

»V navadnem življenju nam zapoveduje to in še več,« govori v vedno večjem ognju kaplan. »Krotki in ponižni moramo biti posebno mi duhovniki. Toda v politiki ne obveljajo zapovedi svetega pisma. V politiki ne smeš biti krotak in ponižen! Glej, da ubiješ svojega nasprotnika ter ga narediš z opravljanjem nemogočega med ljudstvom.«

»Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe, je prva in najvišja zapoved,« citira Ocepek svetopisemske besede. »Kristus je govoril te besede ter se tudi ravnal po njih, a njegovi namestniki se norčujejo iz njega in njegovih naukov.«

»Učitelj, vi ste liberalec!« vzklikne razjarjeno kaplan.

»Da; svobodne misli sem hotel imeti v vaš stranki,« mu odvrne Ocepek. »Svojih načel ne prodajam nikomur. Niti liberalcem, niti vam. Prost hočem biti v svojih mislih, če sem tudi med vašimi vrstami, prost! Ste me razumeli gospod kaplan?!«

»Natanko. Toda vedite, da se mora podvreči brezpogojni pokorščini vsakdo, ki hoče biti naš. Jaz drugim, vi meni,« zakliče strastno kaplan, ki je otel v tem-le trenotku, da pade Ocepek predenj ter ga prosi odpuščanja.

»Apropos! gospod kaplan!«reče vmes notar. »Zadiranja in cepljenja so škodljiva naši stvari. Zato je želja, kakor vidim, nas vseh, da se poravnata. Meni bi bilo zelo žal, če bi se v jezi in sovraštvu razšla.«

»Stvar je zelo kočljiva,« meni Ogrizek in ljubeznivo pogleda Angelo.

»Želeti bi bilo svestranske potrpežljivosti,« omeni pohlevno gospod slamnati vdovec.

In nastal je v celi družbi molk, ki je trajal precej minut. Kaplan je čakal, da spregovori prvi Ocepek. Notar je menil, da je zadel pravo struno s svojimi besedami. Florijan se je že veselil razdora med Ocepkom in kaplanom. Učiteljici pa sta želele spravo. Kajti bale ste se silno kaplanove nemilosti. In davnčni kontrolor je ponižno čakal, kdo prvi prekine težavno in sitno tišino.

»Ker ne izrečete vi, gospod Ocepek, prvi svojega mnenja,« spregovori kaplan, »mislim, da se ne motim, če trdim, da je med nama nastal nepremostljiv prepad.«

»Gospod kaplan!« vzkliknete skoraj obupno obenem obe gospodični misleč, da je mrknilo gorko solnce kaplanove milosti vsemu učiteljstvu v Zavinku.

»Mi je prav žal,« ju zavrne hladnokrvno kaplan.

»Gospod Jakob!« zakliče presenečeno notar; »kaj vendar počenjate?!«

»Moja glava, moj svet,« se nakratko odreže ošabni kaplan ter skoraj prezirljivo pogleda notarja.

»Vidite, gospod kaplan!« povzame besedo Ocepek. »Tudi v i hočete imeti prosto besedo še sedaj, ko gre za člana in pristaša vaše stranke. Tudi vi imate svobodne misli, kar ste ravnokar dokazali. Doslej sem mirno opazoval vaše delovanje in gibanje vaše stranke. Všeč so mi bila nekatera načela. Da pa zahtevate brezpogojno pokorščino, tega doslej nisem vedel, pač pa sem nekaj takega že čutil. Ker vam odrekam svojo pokorščino, se s tem seveda tudi izključujem iz vaše družbe in stranke. Obžalujem le svojega tovariša in svoji tovarišici, da so se vam predali na milost in nemilost.«

»Ni res!« zakliče užaljeno kaplan.

»Laž je vaša trditev!« se potegne notar za Ocepkovo tovarištvo.

Gabrijela, Angela in Ogrizek niso prav nič rekli in niti z najmanjšo besedo ugovarjali Ocepkovemu očitanju. Pobesili so oči, in zelo sram jih je bilo.

»Gospoda, tako ne bomo želi na našem polju prav nobenega zrelega žita,« povzame besedo kontrolor, ki se je v svojem srcu gotovo čudila velikanski svoji zgovornosti. »Zaradi dobre stvari in stroge discipline v naši stranki bi moral nas prijatelj Ocepek molčati ter se pokoriti kaplanovim besedam. Seveda se da stvar še vedno poravnati.«

»Zaradi svoje ljube discipline ste jo zavozili pri volitvah pred kratkim časom, radi vaše trmoglavosti, ali discipline je gospod dekan med naprednjaki, in radi stroge discipline si, dragi prijatelj kontrolor, danes nesrečen vdovec ob živi ženi!«

»Nič več besede, gospod Ocepek,« zagrmi zbesneli kaplan. »Kakor vidim, ste za našo stvar izgubljeni z nadučiteljem vred. Toda rečem vam: Kleče se bosta plazila pred menoj ter me prosila prijateljstva. »Če vama bom milostiv, ne vem. Skoraj gotovo ne!«

»Mislim, gospod kaplan, da vaše drevje ne doseže nikdar neba,« meni Ocepek povsem mirno ter se spodobno in dostojno poslovi od družbe, ki mu je bila dosedaj vsaj po imenu sorodna. Ali srca njihova so bila daleč, daleč od njegove duše.

Hudo za njim je bilo le notarju, ker je imel zelo velik vpliv med svojimi strankarskimi tovariši in je bil priljubljen tudi med nasprotniki.

Ocepek je bil v resnici bela vrana med klerikalci. Priznal je dobre lastnosti tudi svojemu nasprotniku.

Žal je bilo nekoliko zanj tudi kontrolorju, ki se je pa slepo udajal mislim in dejanjem gospoda kaplana. Ogrizek in Angela sta se prav po kolegijalno veselila tega pripetljaja. Saj sta vedela, da bosta sedaj ona dva ljubljenca Jakoba Janeža, ki ju bo podpiral na vseh koncih in krajih. In slavno in zmagonosno je zrlo četvero oči za odhajajočim tovarišem.

Gabrijela pa je bila naravnost nesrečna radi Ocepkovega odhoda. Upi in nade na morebitno ljubezen so kar po hudourniku drvili proti morju. In trenotno se je zajezila njena po ljubezni goreča duša na kaplana. Toda zavest, da je ona sama še v veliki milosti pri njem, ji je zamorila kmalu vso jezo in žalost.

»Sedaj pa se gotovo maščuje nad menoj,« de kaplan po Ocepkovem odhodu. »Presedla in pove vse naše strankarske skrivnosti naprednjakom.«

»Meni se pa zdi, da smo izgubili v Ocepku značaj, ki je bil izmed najboljših,« zagovarja notar Ocepka. »Premalo ga poznate, če mu prisojate tako brezznačajnost.«

»Dandanes je vse mogoče,« spregovori Ogrizek.

»Tudi meni se tako zdi,« pristavi kontrolor sramežljivo.

»Gospoda moja,« povzame kaplan besedo s povzdignjenim glasom. »Gospoda moja! Moje mnenje je in bo, da se vrže Ocepek sedaj popolnoma nasprotnikom v naročje. Zato pa nikdar nobenih ozirov ne na desno, ne na levo! Brezobzirno in dosledno je treba postopati z vsakomur, ki hoče če meni, oziroma naši stvari nasprotovati. Ubij svojega političnega nasprotnika! Ponižuj ga ter ga sestradaj, da pohlevno in ponižno liki pes pripleza pred te ter te prosi!

Zato boj neizprosen vsem, tudi Ocepku! Da se to izvrši, naj nam pomaga Bog!« skonča kaplan ter pobožno povzdigne oči proti nebu.

»Amen!« se oglasi slamnati vdovec.

»Vse k časti božji in v našo slavo,« se hoče prilizniti Ogrizek kaplanu.

»Previdnost je zelo lepa čednost,« reče notar, ki bi bil raje nekaj drugega izustil, a si ni prav upal.

»Obljubujem in prisegam, da bo gospod Ocepek še obžaloval ta svoj korak,« se roti Jakob Janež navdušeno.

»Verjamemo,« spregovore vsi obenem.

»Navdušenost in odločnost sta glavni čednosti Kristusovega vojščaka,« se hoče hvaliti kaplan.

»Veselimo se vaših besed!«, vzkliknejo spet vsi hkrati.

»Mislim, da sem že kar rojen za političnega voditelja,« se pobaha gospod kaplan Jakob Janež ter vpre svoj ponosni in bahati pogled vsakega izmed navzočih.

»Živio naš kaplan, živip naš voditelj!« vso vzkliknili vsi naenkrat v neprijetnem soglasju. Notar in Gabrijela sta motila harmonijo ostalih glasov.

»Deo gratias!« se je poklonil na tihem svojemu bogu gospod Jakob, ki je bil zelo, zelo nesebičen in kumunističnih nazorov ob takih prilikah, kadar je hodil po župniji z vrečami in mernikom okoli kmetov. In veselje se je kar na debelo razlilo po njegovem že itak precej tolstem obrazu.

In vstala je cela družba, križale so se roke, in kozarcev žvenket se je hotel izmuzniti iz sobe ter pripovedovati dekanovim oknom o odločnem in hrabrem vojščaku Kristusovem. O kaplanu Jakobu Janežu in njegovi družbi je hotel povedati dekanu ...

Pa zamrl je žvenket, sedla je družba, in ura je v zvoniku odbila ravnokar deset v jasno, ali vendar temno noč. Meseca še ni bilo. Mudil se je najbrže pri svoji ljubici ...

»Kakor sem že prej omenil,« povzame spet besedo navdušeni kaplan, »se ne sme nasprotniku priznati nikdar nikakih vrlin. Treba mu je gledati na prste na vseh koncih in krajih. Nasprotovati se mu mora vedno in povsod. Pametno in dosledno je ravnal torej Ellenhofer, da je naznanil vse štiri železniške uradnike ravnateljstvu radi javne agitacije v politične namene.«

»Prav je tako,« je menil slamnati vdovec.

»Sedaj jih pa že umiri kak dolg nos,« se zasmeje škodoželjno vsečastivredni gospod učitelj Ogrizek.

»To bo zares spet imenitno,« zahihita Angela.

»Vsaj ne bodo vihali svojih nosov tako visoko,« zapiska gospodična Gabrijela, ki je bila zelo huda na uradnike, ker se ni noben izmed njih zatekel v zaščitje njene velike ljubezni.

»To Ellenhoferjevo ravnanje je sicer umevno, ali moško ni nikakor!« spregovori notar.

»Veste, gospod notar,« mu seže bojeviti Kristusov vojščak, v besedo »tudi mi moramo biti dosledni in ne smemo ničesar spregledati ter prizanesti svojemu nasprotniku. Naša stranka mora tudi ta svoja podrobna načela poudarjati vsakem svojemu članu. Jaz se že po tem ravnam. Visoko tudi čislam načelo, ki pravi, da namen posvečuje sredstva. Izven cerkve sem skrajen klerikalec. Pa tudi v cerkvi, ki je pravzaprav mesto le za božjo besedo, se mora povedati ljudem katere kandidate naj volijo ob občinskih, državno in deželnozborskih volitvah.

Dopovedati se jim mora, da je vera v nevarnosti, če se izvoli nasprotnega kandidata. In naše verno ljudstvo tako rado veruje našim besedam raz prižnice tudi v političnem smislu.«

»Da, zares ima najmočnejše in najizdatnejše orožje za našo stranko duhovščina v rokah,« de vzneseno kontrolor čudeč se svoji bistroumnosti.

»Zato pa nam pristojajo najvišje časti in najboljša mesta!« vzklikne kaplan ponosno.

Cela družba mu je molče prikimala, in zamolklo so zažvenketali kozarci v bajno lepo noč.

Vsi so vstali, se poslovili od kaplana Jakoba Janeža ter se razšli.

Kontrolor in notar sta ju mahnila proti kontrolorjevemu stanovanju. Živahno sta se pogovarjala, kaj bi bilo ukreniti zoper zdravnika in Ano.

Učiteljstvo pa je krenilo proti šoli.

»Ela, povej, ali je res, kar se jeziči o Železnikovi Mili?« vpraša Angela Gabrijelo. »Saj je vendar vsaj nekaj časa ljubimkovala z Rženom.«

»To zadnje je gotovo res,« ji odgovori Gabrijela. »Pa tudi ono prvo ne bo bosa. Večkrat vidim mladega gospoda, ki ga še nikdar prej ni bilo v Zavinek, iti k Železnikovim.«

»Jaz sem tudi čul nekaj o tem,« se vmeša Ogrizek v ženski pogovor. »Pravijo, da je zelo bogat, in vedno novih koleseljev tudi menda ne hodi naročit vsak dan.«

»Veleposestnik je tam nekje na Štajerskem,« pripoveduje Gabrijela dalje. »Železnik mu je baje zelo naklonjen, ker ga mu je priporočila Milina teta.«

»Kaj pa bo aspirant počel?« vpraša in se čudi Angela.

»Se mu že še skrči zaljubljenost,« meni Gabrijela. »Kdor visoko leta, navadno prav nizko pade.«

»Prav imaš prijateljica,« ji resno pritrdi Florijan Ogrizek. »Zgovornu se baje prav nič boljše ne godi.«

»Njemu pa se je kar sama skujala,« de veselo Gabrijela, ki bi bila kaj rada spravila kakega železniškega uradnika v že večkrat pretrgano omrežje svoje postarne ljubezni.

Gotovo bi si bila trojica privoščila nocoj za povečerek tudi Grivo in Slamnika, ali spanje je vendar skoraj tako neobhodno potrebno, kakor je neizogibno klepetanje in opravljanje.

In razšla se je učiteljska trojica z zadovoljnimi počutki in veselimi upi in nadami v srcih ...

* * *

Binkoštno nedeljo je bilo po občinskih volitvah v Zavinku. Asistent Griva je imel službo tisti dan. Svoje uradne posle je bil že opravil takoj ob nastopu današnjega uradovanja. Zato pa je šel veselega in zadovoljnega srca iz pisarne ter žvižgajo hodil po raztirju, čakaje tega in onega vlaka. Srečen je bil danes Griva, da ga je postajni delavec Janez kar občudoval.

»Hm, danes je pa gospod gotovo vedno pri svoji nevesti,« reče sam pri sebi Janez, pometaje čakalnico.

Pripomniti moramo namreč, da je Janez prišteval med svoje uslužbene dolžnosti tudi znanje zasebnih razmer svojih predstojnikov.

In Janez se ni prav nič zmotil. Griv a je z vso živahnostjo svojega src a mislil na svojo nevesto. Pozdravivši svojo ljubo domovino, je posvetil svoje misli izvoljenki svojega srca. Z a trdno se je odločil danes, da se že čez manj kakor dvanajst mesecev zaveže za vedno s svojo lepo, mlado in petično nevesto. Z neskaljeno srečo in zadovoljnostjo bo hitel onemu važnemu dogodku. Saj mu nihče ne hodi v zelje, in nevesta ga ima tudi neznansko rada. Če se včasih malo pokuja, nič ne de. To je pač ženska navada. Leto ima 365 ali pa 366 dni, in nevesto napadajo take muhe do petstokrat, ker se to marsikateri dan zgodi po večkrat. Grivi ni nič hudo zaradi tega. Je pa sprava potem prisrčnejša. Trepetaje si sežeta v roke, srci kar slišno bijeta in ustnice se kar vsesajo druga v drugo.

Take je ugibal in mislil srečni ženin Griva. Natanko tisti dan so se pred dopoldanskim osebnim vlakom prijateljsko poslavljali od njega Zgovoren, Slamnik in Ržen. Peljali so se v mesto poveselit se ter obhajat obletnico svete birme. Niso dolgo hodili po mestu, pa je zazvonil veliki zvon v zvoniku stalne cerkve opoldan. Treba je bilo iti kosit.

V hotel »Pri vinski trti« so jo pomaknili. Prišedši v gostilniško sobo, so se nemalo začudili vsi trije, najbolj pa Zgovoren. Pri okrogli mizi z belim prtom pregrnjeni je dolgočasil tolsti poštni uradnik Zraven Sušnikovo Zalko; nemo sta jo pozdravila Slamnik in Ržen, Zgovoren pa se je vedel, kakor bi je ne opazil.

Ali v resnici sta se srečala s pogledi Zgovoren in Zalka. In gotovo sta oba pretrpela neizmerno veliko gorja v svoji notranjščini.

Zalki je pobledel obraz, in oči je imela globoko vdrte in otrple. Zgovornu se ni toliko poznalo njegovo duševno trpljenje na obrazu, pač pa je je izrazil sedaj v tem pogledu na Zalko. Očitanje in vprašanje, zakaj se mu je izneverila, se je bralo v njegovih očeh.

Slamnik je seveda vse to opazil, a omenil ni ničesar. Sedli so za mizo ter molče použili naročene jedi.

»Na zdravje mladi ljubezni,« je prekinil neznosni molk Ržen ter trčil s prijateljema, da se je žvenket očitaje privalil do Zalkinih ušes.

»Na zdravje!« je pritrdil živahno Slamnik Rženovi zdravici.

»Na zdravje,« je komaj slišno zavzdihnil Zgovoren.

Zalka je sedela kakor na žrjavici. Rada bi bila odšla takoj ob njihovem prihodu, ali kljubovati je hotela Zgovornu. Pokazati je hotela, da ji ni mnogo za Zgovorna. In ostala je. Zraven pa je pohotno pasel svojo dušo ob Zgovornovi nesreči. Spomnil se je onega svidenja tisti dan pred Matijevim. Njegovo takrat sklenjeno maščevanje gre danes v klasje. Dolgo se je trudil, da je omajal v Zalkini duši zvestobo in zaupanje napram Zgovornu.

Cenjenemu čitatelju in čitateljicam gotovo ustrežemo, če pustimo družbo »Pri vinski trti« ter se malo ozremo spet v Zavinek in Pristranje.

Kakor nam je že znano, je bila gospa Pravica tako napeljala zobčasto kolo povelikonočnega časa, da je Slamnik zaljubil njeno hčerko Olgo.

Postajni delavec Janez je pa skrbel za to, da je cela proga govorila od Zavinka pa tja do Pristranja o tem veselem dogodku.

Seveda se je govorica gotovo devetindevetdesetkrat presukala, preobrnila in predrugačila, predno je prišla v Pristranje. Tako je bila zavita in zverižena, da je imela zelo slabe posledice za Zgovorna v duši gospodične Zalke Sušnikove.

Ker niso poznali vsi čuvaji, sprevodniki, nadsprevodniki, vlakovodje in strojniki vseh štirih uradnikov v Zavinku po imenu, jim je bilo pač samo na tem, da so imenovali koga.

Ko je šla govorica iz ust Janezovih, je bila še popolnoma istinita in nepokvarjena. Slamnik vzame sodnikovo hčerko Olgo v nekolikih mesecih za ženo. Na sosedni postaji je bil Griva njen ženin. Nadalje je bil Ržen njen zaročenec. V Pristranju pa je že nastopil Zgovoren kot prav resen snubec sodnikove hčerke.

Za to obliko se je posebno zanimal čestiti gospod Zraven. V enem hipu jo je zvedel in naznanil Zalki, ki jo je sprejela za popolnoma čisto resnico zlasti zato, ker jo je povedal njen papa gospodu Zravnu.

Zaradi tega je dobil Zgovoren na Veliki ponedeljek tisto hladno in kratko pismo, čegar vsebina nam je že znana.

Ker se je tudi Rženu jelo nekaj krhati v njegovi ljubezni, sta se drug drugega tolažila ter se bodrila k hrabrosti in vstrajnosti v obupnem boju med življenjem in smrtjo.

Dasi je imel Ržen lažje stališče, ker mu ni odpovedala ljubezni izvoljenka, ampak so mu namignili odpoved le njeni starši, se je bil vendar že večkrat namenil pod kolesje težkega vlaka, kakor pa Zgovoren.

Seveda je tudi Zgovoren večkrat obupa val. Ali rešil ga je še vedno o pravem časti Ržen, kateremu je vlivala pogum in korajžo Mila sama v srce.

»Pa počakava toliko časa, da postanem samostojna,« ga je vedno tolažila in tešila. »Le tebi ostanem zvesta!«

Ržen tako utolažen je potem hitel k Zgovornu ter mu z lepimi besedami dopovedal, da je vendarle še mogoče zlesti v Zalkino srce.

Tako je bilo torej mogoče, da sta še oba sedela na binkoštno nedeljo opoldne v hotelu »pri vinski trti«.

»Kdaj se popeljeva gospod Zraven?« ga vpraša tedaj Zalka tako glasno, da so jo slišali Zgovoren, Slamnik in Ržen, ki so dokaj daleč bili od njune mize.

»Ob šestih, gospodična Zalka,« ji odgovori presrečni Zraven, ki je sklenil v prihodnjem mesecu se poročiti z Zalko.

»Kam se neki popeljeta,« se spogledajo vsi trije prijatelji.

»S tem vlakom se pripelje gospod papa,« meni dalje Zraven.

»Mislila sem namreč, da je ta vlak zelo neugoden,« de Zalka ter nahitroma pogleda Zgovorna, ki ni prezrl tega.

»Je že vse preskrbljeno,« dopoveduje Zraven zamišljeni Zalki. »Pravil vam še nisem, da imam v Postojni prijatelja. Ta nam da za nocoj prenočišče.«

»Aha, v Postojno gresta v jamo,« se spet spogledajo vsi trije.

»Najprej potovanje v Postojnsko jamo, potem pa sledi ženitovanje,« je mislil nadalje nesrečni Zgovoren. »Kaj sem ji neki storil?«

»Veliko si prizadevate, gospod Zraven, in preveč skrbi si nalagate zaradi naju,« reče Zalka ter ga hvaležno pogleda.

»In vse skrbi sem vendar naprtil svojemu prijatelju,« se navidezno brani Zraven Zalkine pohvale, a duša mu je vriskala.

Zgovoren se je ugriznil v spodnjo ustnico, taka jeza ga je prijela.

»Vrag s teboj Zraven,« zakolne Zgovoren v svojem srcu. »Naj te živega popelje v svoje pekoče kraljestvo,« se nadalje roti in jezi v svoji glavi.

»Plačam,« zahteva Zalka račun.

»Dovolite, najprej jaz,« pokliče Zraven natakarja k sebi; in Zalki ni bilo treba poravnati nobenega računa.

»Hvala«, se je eni Zalkin glas prav narahlo, ko sta vstajala ter odhajala. Mimogrede pa so Zalki nehote splavale oči tja v tretji kot gostilniške sobe, kjer so sedeli Zgovoren, Ržen in Slamnik.

Žensko srce se zares tako hitro spreminja, kakor spomladansko vreme,« meni Ržen, ko sta Zraven in Zalka odšla.

»Kar se ženstva tiče, imaš ti vedno prav,« de skoraj jezno Zgovoren. »Na tvoje zdravje!«

In pili so ter hoteli biti veseli Zgovoren, Slamnik in Ržen; ali veselje se je raje naselilo drugam. Samo mimo je šlo ter hitro zbežalo k drugim družbam.

Tako je bilo, da so se že popoldne odpeljali iz mesta v Zavinek.

»Dober dan, gospodje,« jih pozdravi postajni delavec Janez, ko so izstopili iz vlaka na postaji Zavinek.

»Kaj je novega, Janez?«, ga vpraša Zgovoren.

»Dosti in malo,« odgovori Janez ter hudomušno pogleda povrsti vse tri. To pa je pomenilo, da ima za vsakega nekaj posebnega na jeziku.

»Kar povejte!« mu veli Slamnik.

»Tisti gospod, ki ga je Železnikovega dekleta teta priporočila Železniku, je bil tu na postaji,« se obrne proti Rženu. »Obračal se je, kakor hudo vreme, potem pa odšel, še predno sem ga hotel vprašati, koga bi rad«.

»Pa ga bi bili vendar vprašali,« de žalostno Ržen.

Človek ne ve, na kakšnega človeka naleti,« razlaga in se opravičuje Janez, in oči se mu spet zasvetijo hudomušno. »Če se ne motim, je hotel vam povedati, da se je zaročil danes z Milo. Tako se namreč meni zdi.«

»Ne govorite vendar takih neumnosti, Janez,« skoraj zakriči Ržen.

»Prav velike neumnosti so to res, ali utegnejo biti resnične,« reče Janez. Vsaj veliko se je danes govorilo o zaroki pri Železnikovih. Tisti gospod je namreč zaprosil za Milino roko. Če mu jo je dala, ali mu je ni dala, mi ni znano. Natanko pa vem, da sta Železnik in Železnikovka dala besedo.«

»To ni mogoče,« vzdihne Ržen.

»Gospod, jaz bi mesto vas prosil prav ponižno odpuščanja gospoda Zgovorna,« se obrne Janez proti Slamniku.

»Vi imate vedno kaj na vesti; kar precej to storite,« mu svetuje Slamnik.

»Boste videli, gospod, da ima tudi Janez večkrat prav,« de Janez. »Le poslušajte! Še meni se ni kaj takega pripetilo, ko sem bil za strežaja pri svojem stotniku, ki je bil samo takrat vesel, kadar se je napil malage in takih tekočin. Čuvaj Svetilnik mi je pravil, da se gospodična pristranjskega načelnika kuja zaradi vas. Novica, da se vi pri sodnikovih ženite, je prišla tisti gospodični na uho v v taki obliki, kakor da snubi sodnikovo dekle gospod Zgovoren.«

»Tu imate za liter vina, če je to res!« zakliče radostno Zgovoren.

»Če je čuvaj lagal, sem jaz tudi,« de Janez ter vzame denar čude se, da se je Zgovoren tako razveselil njegove novice. »Hudo je, gospod adjunkt, hudo! Pa saj je bilo meni še huje, ko sta se mi skujale kar dve ljubici, kuharica in natakarica, hkrati. To sem imel na jeziku za vas. Pa hvala za denar!« se še zahvali potem pa odide v gostilno »pri lepi Mimici«.

Ržen ni mogel več ostati med prijateljema. Preveč hudo mu je bilo pri srcu. Saj se je mogočo že danes odločilo, da postane Mila Zamejčeva žena, kajti oni gospod, ki je zahajal prav pridno k Železnikovim, ni bil nihče drugi, kakor veleposestnik Ivan Zamejec iz Podravja.

In Janez je prav sumil. Železnik in Železnikovka sta dala besedo podravskemu agrarcu na binkoštno nedeljo. Odkar je bil Zamejec v Zavinku, tudi enkrat še ni bil Ržen pri Železnikovih, in z Milo že tri dni ni nič govoril. Zato ni prav nič vedel, da se popeljejo Železnikovi in gospod Zamejec ponoči v Postojnsko jamo, kamor se je tudi on namenil, da si ohladi vroče srce v hladnih podzemskih votlinah.

Natanko s tistim vlakom kakor Železnikovi in veleposestnik se je odpeljal tudi on. Ali v njihovo družbo ni hotel. Sam se je peljal v majhnem kupeju in obupne misli so mu rojite po glavi ...

Na binkoštni ponedeljek je skoraj cela Evropa zastopana v Postojni. Ponosni Anglež, vljudni Francoz, ošabni Nemec, zgovorni Italijan, bahati Oger in Slovani vseh plemen so pridejo čudit čarobnim krasotam podzemskega sveta.

Dopoldne je vse živahno po mestu. Stanovanja so prenapolnjena, in gostilne so kar natlačene občudovalcev in ljubiteljev naravnih krasot.

Kolesarji švigajo po cesti med mnogimi avtomobili, kočijami, koleselji in dvokolnicami.

Solnce prav po notranjsko pripeka, in pred njegovimi pekočimi žarki se vse skriva ter beži v senco hladit se in gasit si neznosno žejo.

Tam na koncu mestnih hiš je zagledal Ržen na precej velikem gostilniškem vrtu živahno družbo iz sedmih oseb, od katerih so bile tri ženskega spola štiri pa moškega spola. Železnikovi z Zamejcem in Sušnikova z Zravnom so bili.

Z veseljem bi ga bili sprejeli v svojo sredo, ali Ržen a jo nekaj pognalo od tam, da se je hitrih korakov oddaljil ter pomešal med pisano množico.

Zalka in Mila sta si imeli toliko povedati, da so ju morali opomnili na pivo, ki je stalo pred njima na mizi.

Izprva sta govorili o splošnih novicah. Ali kmalu sta jo zavili na svoje zasebne stvari. Še več. Razkrili sta druga drugi svoje srčne križe in težave. Saj je vsakomur znano, da človek najraje to govori, kar mu polni srce.

Mila se je pritožila čez svoje starše, ki jo silijo, naj vzame Zamejca za moža. Dolgo se je upirala, a se ne bo več dolgo mogla braniti. S težkim in krvavečim srcem se bo odrekla lepi mladi ljubezni ter se udala nerodnemu srcu okornega agrarca. Pa kaj se če! Teta tako hoče, in papa in mama ji hočeta ugoditi. Včeraj sta že dala besedo Ivanu Za mejcu.

»Kako pa gospod Zgovoren, ali se kmalu oženi s sodnikovo hčerko?« vpraša nesrečna Zalka Milo.

»Kaj praviš?!« se strašansko začudi Mila.

»Ali še ne veš!! se še bolj začudi Zalka.

»Da imate obe sodnikovi hčeri ženina, to vem, drugega pa nič,« reče Mila.

»In Zgovoren je tudi snubec pri sodnikovih,« meni Zalka tako glasno, da jo je cela družba poslušala.

»Če snubi gospo svetnikovo, ali pa njeno kuharico,« se vmeša Železnik v njun pogovor.

Družba se je široko zasmejala Železnikovim besedam.

»Veš, gospod Slamnik je Olgin, a sodni pristav Piš pa Danin ženin,« pove Mila ter zvedavo pogleda Zravna.

»Kaj nam ne poveste,« začudeno spregovori Zalkin oče. »Pri nas v Pristranju smo čuli povsem drugačen glas o tej zadevi. Zgovoren da se ženi pri sodnikovih, se nam je povedalo, kaj gospod Zraven?!«

»Da, tako je!« mu pritrdi Zraven.

»Napačno se vam je povedalo,« de Železnikova mama, ker je mislila, da mora ona tudi reči kako besedo.

»Ali je to res?« vpraša vzhičeno Zalka.

»Natančna in gola resnica,« ji zatrdi gospod Železnik.

»Papa, kdaj se vrnemo domov,« vpraša svojega očeta nestrpno Zalka.

»Počakaj vendar, nestrpni otroki de gospod Sušnik. »Saj si še nismo ogledali jame.«

In spet sta čebljali Zalka in Mila sami zase. Dogovorile sta se, da ostane Zalka nekaj dni v Zavinku pri Železnikovih, čemur je pritrdil tudi Sušnik.

»Nekaj dni že še prebijem brez nje,« reče proti Železniku, ali več kakor teden dni bi je ne mogel pogrešati.«

»Kaj pa potem, kadar se omoži,« de Železnik s šaljivim usmevom.

»Saj bo menda prav blizu ostala,« meni Sušnik ter pomenljivo pogleda Zravna, ki se je visoko in jako močne zardel. Ne ve se, ali radi prijetnih, ali neprijetnih počutkov.

Že ob eni popoldne so se jele zbirati gruče poleg gruče starih in mladih, moških in ženskih pred jamo, krajem podzemskih čarob, ter siliti vanjo liki čebele v panj.

Ob treh se je bilo pa že toliko nagromadilo ljudi pred svetiščem naravnih krasot, da so dovolili vladni gospodje vhod. In razlila se je pisana množica po neštevilnih rovih ter občudovala podzemska čuda.

Zalka je šla sicer med to vriskajočo množico, ali njeno srce ni vriskalo; oči njene so sicer gledale, ali duša njena se ni radovala.

Popraviti neizmerno krivico, ki jo je storila svojemu dragemu, nesrečnemu Zgovornu, je bila njena edina želja.

Zgovoren je stopil v čakalnico, kjer ga je z neskončnim hrepenenjem in koprnenjem čakala Sušnikova Zalka.

»Odpusti!« so zatrepetale njene ustnice. In Zgovoren je s poljubom pojedel vse nadaljne besede z njih.

»Zalka, kako sem srečen,« je vzkliknil Zgovoren ter tesno objel krasno Zalkino telo.

Veleposestnik Ivan Zamejec je bil po binkoštnih praznikih ostal le še nekaj dni v Zavinku. Kajti takoj, ko mu je Mila skoraj jokaje obljubila svojo roko, se je odpeljal, da se pripravi za svatbo, ki bi se imela vršiti še-le predpustom.

Veselega srca se je pripeljal gospod agrarec v Podravje. »Gospa Vernikova vas prisrčno pozdravlja,« mu reče hlapec, ki ga je čakal s kočije. Obenem so mi naročili, naj vam porečem, da se domov grede oglasite pri njej.«

»Je že prav,« mu de Zamejec. »Pa zapelji pred Vernikovo hišo.«

»Kako je tam, dragi sosed,« ga vpraša Vernikova gospa.

»Hvala, izborno, prekrasno,« odgovori agrarec.

»Potem so se moja pričakovanja izpolnila,« reče gospa Vernikova z zadovoljnim usmevom.

»Do pičice, predraga gospa! In komu se imam zahvaliti za vse te uspehe?! Edino vi ste mi toliko pomagali, da dobim ženo z bogato doto v svojo hišo. Zato pa vam najprisrčnejša hvala!«

»E, malenkost!« zamahne gospa Vernikova z levo roko. »Veseli me, da se je tako rešila ta zadeva. Vi ste zelo zadovoljni in Mila mora biti tudi. Saj pride v hišo, ki je najbogatejša daleč naokoli.«

Take materijalistične pomenke sta imela nocoj gospa agrarka in gospod agrarec.

»Kdaj mislita napraviti svatbo?«

»Pred pustom, ker ne mara Mila prej!«

»Strašansko me veseli, gospod sosed, in čestitam vam! Škoda je le, da ni Gabra tu!«

»Saj res! V svoji reči bi bil skoraj pozabil na Gabra! Enkrat mi je pisal v Zavinek. Tu me bodri k odločnosti in vstrajnosti. Dober prijatelj, izvrstna duša! Kako pa je z njegovo zadevo glede učiteljice? Niti besedice mi ni v zadnjem pismu črhnil o svoji ljubezni.«

»Hm, dragi sosed! Čudne reči se gode na svetu! Gaber se je zares zaljubil v učiteljico, katero misli vzeti v zakon takoj drugi mesec.«

»Nič napačnega ne bo storil,« meni gospod agrarec, ki je potem še precej časa kramljal z gospo Vernikovo.

Natanko vse sta se pomenila. Razložila mu je kar po vrsti, kako je njen oskrbnik gospodaril tudi na njegovem posestvu.

Ker je bil Ivan Zamejec zadovoljen z gospejinimi podatki, se je z veselo dušo poslovil od nje. In zdrdrala je kočija izpred Vernikove hiše proti ponosnim Zamejčevim poslopjem.

Važnejšega dogodka za našo povest ni bilo tisto leto nobenega več.

VIII.

V Zavinku so volili župana. In bil je izvoljen za načelnika zavinški občini Anton Železnik, kovaški mojster in posestnik v Zavinku. In zagrmeli so topiči v veliko žalost in jezo Nemcem in kaplanovim pristašem.

Gospod dekan se je pa prav domačega počutil med veselo družbo naprednjakov »Pri lepi Mimici«.

Seveda pa ni povedal, da ga je zbodel nekoliko pogled na svetnikovo Olgo in poleg nje sedečega Slamnika, ker kaj takega ni sodilo v slavnostni govor, katerega bi bil govoril gotovo še eno uro, da ni zaneslo njegovih oči na oni srečni par.

Med tem pa je Ržen moril Milo s svojimi bridkostmi svojega srca.

»Mila, Mila, kaj si storila,« je vzkliknil žalostno Ržen v veži Železnikove hiše.

»Oprosti, dragec moj, ni drugače mogoče,« se je opravičevala nezvesta ljubica. »Ljubim itak Zamejca ne. Srce je in ostane tvoje. V zakon pa moram z njim, ker to zahteva teta, in me silita roditelja k temu. Tebe pa ljubim, ljubček moj!«

»In tako mi je še hujše,« spregovori spet Ržen. »Lažje bi mi bilo pri srcu, da me ne ljubiš.«

Rad bi bil sicer hud na Milo, a ni mogel. Tudi razumeti je ni mogel. Vesela, zaljubljena in ljubka napram njemu, je vendar obljubila neljubljenemu in zopernemu človeku svojo roko v zakon ... Večkrat je o tem razmišljal, a ni nikdar prišel do pametnega zaključka.

»Maček pride jutri,« mu pove Zgovoren, ko je vstopil v prometno pisarno.

»Po pa spet sitnaril celo popoldne,« zavzdihne nesrečno zaljubljeni Ržen.

»Že zjutraj pride. Načelnik je rekel, da hoče vsem štirim nekaj povedati.«

»Kaj vraga neki bi bilo,« zaskrbi Ržena. »Kaj hudega itak ne more biti.«

»Kaj dobrega pa tudi ne. Kakor je po vetru zmerom slabo vreme, tako ne prinese Maček nikdar kaj prijaznega.«

»Povej to tudi Grivi; Slamniku že jaz porečem. Namenjen sem k »Lepi Mimici«. Servus!«

Drugo jutro je natančno ob osmih prišel Maček ter dal poklicati vse uradnike pred svojo mogočnost.

»Ljudje se pritožujejo, da so zavinški gospodje železniški uradniki fanatično nacijonalni ter se vmešavajo v politična vprašanja. Vprašam vas, kaj je na tem resnice,« reče gospod kontrolor ter se pri zadnjem prav hinavsko namrdne.

»Kot najstarejši med nami naj odgovorim jaz v imenu vseh štirih na neumestno natolcevanje,« povzame Zgovoren besedo. »Da smo delali o prostem svojem času za svojega prijatelja gospoda Železnika, je neovirana resnica. To mislim ni nikaka pregreha. Da pa bi bili fanatično narodni, je naravnost velikanska laž. Če zahajamo v slovensko družbo, vendar nismo za to se fanatični. Kajti vsakdo si poišče pač tako družbo, v kateri se zabava, ne pa zabavlja. To je naš zagovor, gospod kontrolor!«

»Inšpektor mi je naročil, naj zadevo natanko preiščem,« reče z visokim glasom kontrolor. »Ker pa ste deloma sami priznali, česar se vas dolži, vam vsem štirim izrekam oster ukor, natanko po želji gospodov pri inšpektoratu. Z vami, gospod Zgovoren pa imam še posebej nekaj. Prosim, stopite semkaj v načelnikov kabinet.«

»Prosim, gospod kontrolor,« reče Zgovoren ter vstopi za kontrolorjem.

»Vi ste ostale tri tovariše napeljevali j ter nagovarjali k politični agitaciji,« očita kontrolor Zgovornu.

»To ni res, gospod kontrolor!« zakliče Zgovoren. Za priče se lahko pozove moje tovariše!«

»Se ne splača,« de zaničljivo kontrolor. »Vrana vrani oči ne izkljuje.«

»Tako mnenje je pod častjo nas vseh, gospod kontrolor.«

»Ljudje se gotovo ne pritožujejo zaman.«

»Ne branim se več, ker se eo ipso ne verjame mojim besedam. Kontrolor več verjame tujim ljudem, kakor pa svojemu uradništvu.«

»Gospod adjunkt, zahtevam spodobnejše obnašanje in dostojnejše besede.«

»Vse, kakor je prav.«

»Ste odpravili za danes, gospod adjunkt,« reče kontrolor Maček Zgovornu ter ga zaničljivo premeri od nog do glave.

»Klanjam se, gospod kontrolor,« se pokloni Zgovoren ter odide iz kabineta.

Ni minilo Še dva dni potem, pa je dobil Zgovoren od ravnateljstva ukor sestavljen v najostrejšem naglasu. In Zgovoren je vedel, da je vse to delo preprijaznega in prepravičnega kontrolorja Mačka.

Toda kaj je bilo vse to kontrolorjevo sovraštvo proti brezmejni ljubezni?!

Vrstili so potem dnevi v Zavinku, kakor po drugem civilno urejenem svetu.

Devetnajstega oktobra se je pisalo, in lep jesenski četrtek je bil tisti dan v tistem letu, ko je prišla kontrolorjeva Ana po dolgih mesecih zopet pogledat svojega moža, ki se je pa ni nikakor razveselil.

»Prišla sem,« je rekla svojemu zakonitemu možu, »da se nekoliko poveselim na Olgini svatbi.«

»S svojim ljubčkom,« ji srdito oponese mož.

»Če hočeš, s svojim pravim, a nezakonitim možem,« de Ana pikro.

»Če bi jaz živel v takih razmerah, bi se sploh ne prikazal več med ljudi.«

»Saj živiš v takih razmerah!« mu zakliče užaljeno Ana.

»Pri takih ženskah je vse to lepo in pošteno, kar je pri nas spodobnih ljudeh nepošteno in nespodobno.«

»Tako bi se lahko prepirala po cele tedne, a konec bi bil isti, kakor je sedaj, ko se ne prerekava niti dvajset minut. Zato pa zbogom, moj ljubi mož! Upam, da te mi ne bo treba več nadlegovati.«

Kontrolor ni nič rekel, temveč zrl je z jeznim pogledom za odhajajočo ženo.

Po trgu je za vreščalo, kakor v sršenovi votlini, če podrezaš s palico vanjo.

Toda kljub vsem hudobnim jezikom in zlobnim govoricam se je Ana odzvala Olginemu povabilu ter prišla z zdravnikom, doktorjem Antonom Drenom, roko v roki na Slamnikovo svatbo, ki se je obhajala dva dni po njenem prihodu v Zavinek.

Ali tople ljubezni polna svetla noč enaindvajsetega septembra tistega leta je vzela zapeljivo Ano, in prihodnji dan je ni bilo več v trgu.

Pa se je jezikalo za njo morda še teden dni, ali potem je spet izginilo njeno ime med trškimi klepetuljami ženskega in moškega spola.

Le v srcih okrajnega zdravnika in davčnega kontrolorja je še ostalo njeno ime v spominu. Zdravnik se je rad spominjal z veseljem in radostjo, kontrolorjeva duša pa jo je preklinjala, a jo vendar še ljubila s peklensko strastjo.

Zima je prepodila jesen in sneg je pobelil hribe.

Železniški uradniki so zahajali k Železniku. Vsi so prihajali, Slamnik s svojo mlado ženo. Griva s svojo kristalno čisto ljubeznijo do domovine in svoje neveste in Zgovoren s pomladjo nežne in klijoče ljubezni v svojem srcu. Vsi so prihajali, le Ržena ni bilo. Odpovedal se je popolnoma Mili ter živel žalostno življenje grozne prevare in nesreče. Pa je zaprosil ravnateljstvo za premestitev iz Zavinka, in prošnjo so mu rešili ugodno.

»Pa pojdi z menoj v Pristranje, da se nekoliko razvedriš,« ga je povabil Zgovoren. Zaroko bomo obhajali; zato si mi neobhodno potreben.«

In odpeljali so se Zgovoren, Slamnik in Ržen še tisto popoldne v Pristranje. Prišli so vsi trije veselo in razposajeno.

Prihodnji dan pa je prišel novi načelnik na postajo Zavinek.

Gospodu načelniku se je zazdelo, ko je sedel med nemškim uradništvom, da je prav popolnoma domač. Ko si je ogledal vse natanko po Zavinku in okolici, so prišli tudi uradniki in drugo postajno osobje na vrsto.

Na prvo nedeljo popoldne po svojem prihodu je določil predstavljenje postajnega osobja.

»Zgovoren Vladko,« se mu pokloni Zgovoren.

»Me veseli,« se izvije nehote načelniku iz prsi ... »Če se ne motim, se že poznava, gospod adjunkt?«

»Da, gospod načelnik,« reče Zgovoren. »Bil sem takrat aspirant in vi pa adjunkt; saj veste tam na Štajerskem je to bilo.«

Nadaljne predstavljanje se je urno izvršilo.

Kakor pijan se je privlekel Zgovoren po stopnicah v pisarno.

»Prijatelji, ta Preklja je hudič,« ga je nakratko označajil Zgovoren sedši na divan.

»Vidva se poznata?« ga vpraša Griva.

»Še preveč se poznava,« odgovori Zgovoren.

»Povej nam, kako in kaj,« ga sili Ržen.

»Dobro; poslušajte!« jim de Zgovoren ter jim pove naslednje.

Bilo je še takrat, ko je bil Zgovoren aspirant na Štajerskem. Na tisto postajo je prišel tudi Preklja kot adjunkt. Preklja mu je povedal, da ljubi neko dekle, ki ji je bilo ime Fani. Bila je član neke nemške rodbine. Preklja je prodal svojo narodnost, samo, da so mu dekletovi starši dovolili občevati s hčerjo. Sadovi tega občevanja so se kmalu pokazali. Starši so zahtevali poroko, a Preklja se ni maral udati. Zgovoren ga je zaradi tega sovražil. To pa je Prekljo tako ujezilo, da je jel Zgovorna tožiti kontrolorju Mačku ter se lagati o njem tudi pri načelniku.

Zgovoren se ni mogel drugače braniti, kakor s tem, da je povedal vso zadevo, kakor je bilo po resnici.

In zgodilo se je, da sta bila oba premeščena. Sedaj ju je slučaj spet pripeljal na skupno postajo, kar pa je nekaj groznega in obupnega.

»Vem namreč, da se bo maščeval krivični in brezznačajni nekdanji moj tovariš,« je skončal Zgovoren svoje pripovedovanje.

Načelnik je še prej dosegel svoj namen, kakor je pričakoval.

Zgovoren je imel drugega svečana nočno službo.

»Gospod, načelnik vstaja; luč vidim v njegovi spalnici,« de Janez vstopivši tisti čas v pisarno.

»Kakor se mu poljubi,« je bil kratek odgovor gospoda Zgovorna, ki se je nato oblekel zimski plašč, po tem pa šel na raztirje.

Prihajal je tovorni vlak v postajo. Naročivši opravilo osobju tega vlaka, se je vrnil v pisarno. Ni pa še minulo petnajst minut od tega, je že stal pred njim načelnik Preklja.

»Gospod Zgovoren, Vaše odredbe so povsem nepravilne in napačne,« ga nagovori v strogem naglasu gospod Preklja.

»Že mogoče!« reče Zgovoren, in čelo se mu nagubanči nelepo.

»Povprašal sem vlakovodjo, in odredil, kakor je prav in pravilno.«

»Gospod načelnik!« vzkipi Zgovoren. »Predaleč segate s svojo načelniško oblastjo!«

»To je moja dolžnost,« zakriči skoraj načelnik.

»To ni vaša dolžnost, ampak sovraštvo,« de zopet mirno Zgovoren.

»In maščevanje,« zahlasta načelnik. »Čujte, gospod Zgovoren! Pod mojo roko je vas slučaj prinesel; In to edino je bila moja želja, od kar sva se ločila.«

»Vem kaj nameravaš,« vzklikne spet razburjeno Zgovoren. »Da se ti pa ne posrečijo tvoje nakane, zato opravljaj od tega trenotka nadalje ti sam službo, jaz pa odlagam službeni znak ter se s tem poslavljam od železniške službe, katero sem spolnjeval vedno z vso vnemo vestnega in poštenega uradnika.«

In odložil je Zgovoren rdečo kapo ter odšel iz pisarne.

Osupel je gledal za njim gospod načelnik Pankracij Preklja za odhajajočim, ki je šel v svoje stanovanje.

Zastonj je šel Janez še dvakrat k njemu z načelnikovo prošnjo, naj se premisli ter se vrne v službo, kajti ob petih se je Zgovoren odpeljal iz Zavinka, in Janezu je bilo zelo žal za njim, ker je dobro vedel, da se ne vrne Zgovoren nikdar več v Zavinek.

Razšli sta se ljubezen in sovraštvo.

* * *

Ne da bi se poslovil Zgovoren od svojih tovarišev in svojih prijateljev, se je odpeljal iz Zavinka naravnost v Pristranje. Tu je povedal Zalki in njenemu očetu svoj izstop iz železniške službe. Sušnik mu je to hudo zameril. Tudi mu je odpovedal svoje nadaljnje prijateljstvo in s tem seveda tudi roko svoje hčerke Zalke. Ta je sicer jokala in prosila očeta, kar pa je bilo brezuspešno. Ob slovesu mu je Zalka prisegla večno zvestobo, gospod Sušnik pa ga niti pogledal ni.

Z upom in strahom se je vrgel v svet, odkoder se je kot bančni uradnik in dober mož Sušnikove Zalke vračal po dolgih šestih letih v Zavinek, kakor smo videli takoj v začetku naše povesti; kajti Vladko in ona gospa, ki sta izstopila v Zavinku, sta srečna zakonca Zgovoren in Sušnikova Zalka.

Če hočem ugoditi upravičeni radovednosti, moram povedati, da sta se Ivan Zamejec in Železnikova Mila tisti predpust poročila, ko sta odhajala Slamnik in Ržen iz Zavinka. Griva se je oženil a ostal ni dolgo več v Zavinku. Komaj je preživel medene tedne, se je moral seliti v Trst.

Tako se je zgodilo, da ni našel gospod Zgovoren nobenega svojih tovarišev v Zavinku. Železnik je še vedno županil, dekan tudi še dekanil, a Jakoba Janeža ni bilo več v zavinški kaplaniji.

V veselem pomenku »pri lepi Mimici« so ginevale hitre ure; in vstala je cela družba ter nazdravila lepi ljubezni ...

Žvenket svetlih kozarcev je zadonel po gostilniških prostorih ter podil iz njih kleto sovraštvo.