Ljubezen in zvestoba

Ljubezen in zvestoba. „U ... i“

Izdano:	Slovenski narod 24. februar 1885, (18/44)
Viri:	dLib 44
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Na mehki travi sta sedela ter sanjavo zrla doli v temno-zeleno reko, katera je podila valove svoje daleč tja v tuje zemlje.

„Me-li res tako ljubiš, kakor jaz tebe, Milan?“ šepetala je na njegovej strani in jasno svoje oko uprla v temno njegovo.

„Kaj naj ti odgovorim, Amalija? Veli — in skočim tja doli v valove; reci, da me ne ljubiš — pa iztrgaj mi srce iz teh prs!“

Molče je naslonila glavo na prsi njegove in solze, svitle solze porosile so jej lepo lice. Bilo je, kakor bi zrl cvetko, na katerej se bišči jutranja rosa v vzhajajočem solnci.

„Oj, verjamem ti, Milan, verjamem. Toda kaj bo iz najine bodočnosti? Meniš li, da bodo moji stariši dovolili, da se kedaj vzameva? Že od nekdaj so nasprotni vaši hiši!“

„Potrpiva, Amalija, vse donese čas; a meni je dovolj, da me ti ljubiš, po drugem ne vprašam.“

„Jaz tudi ne.“

„Pojdi z manoj Amalija, priseči hočeva si večno zvestobo!“

Molče sta stopala navzdol po zelenej stezi. Solnce je uprav zadnjič objemalo vrhove visokih gora in križ na trškem zvoniku lesketal se je v zadnjih njega žarkih.

Tam doli pod hribom pa so se vrstili križi in križci, kamen je bil pri kamenu in visoka trava je pokrivala upale grobove.

Tja jo zavijeta.

Tam ob zidu je bil samoten grob. Poljske pomladnje cvetice krasile so ga in nadenj je razprostirala vrba žalostinka dolge, melanholične svoje veje.

Tukaj se ustavita.

„Kam si me pripeljal Milan?“

„Glej, to je grob ljube moje matere. — Tukaj na tem svetem mestu, kjer počivajo njene kosti, tukaj, kjer sem jaz že toliko solz prelil po njej, ki me je rodila in s svojo ljubeznijo vzgajala, tukaj kjer je pokopana največa sreča moja — tukaj, Amalija, priseziva si večno zvestobo.“

To rekši prime jo za roko in oba poklekneta.

„Prisezam — prisezam,“ odmevalo je dvakrat od nizkih zidov.

„Ti pa, ljuba mati, glej na naji, čuvaj naji in blagoslovi svoja otroka.

Dve krasni cvetki cveli sta ob zidu. Te utrga Amalija.

„Sprejmi jedno ti, jedno pa naj ohranim jaz v spomin najine zaveze.“

„Z Bogom, Amalija!“

„Z Bogom, Milan!“

Krepko sta si stisnila roke in ločila sta se.

II.

Bilo je leto pozneje.

Proti cerkvi pomikala se je dolga vrsta praznično oblečenih gostov. Imela je biti poroka.

Vse se je gnjetlo, da bi videlo zalo nevesto — Amalijo N. A ta ni bila danes tako krasna. Poročni venec trepetal jej je v laseh in smrtno bled je bil njen obraz. Oči so jej bile motne in kazale so, koliko solz da so prelile zadnje dnove. Bila je prisiljena, da vzame nekega trgovca.

Cerkev bila je polna; ženin in nevesta klečala sta pred oltarjem.

Oj, kako je bil tih oni „da“, s katerim se je zvezala nevesta! A vlegel se jej je tudi na srce težak kamen — prelomila je bila Milanu dano obljubo.

Ta pa je bil ta čas daleč, daleč na tujem in še sanjalo se mu ni, da mu je preljuba nezvesta. Amalija pa je bila nesrečna. Polotila se je je bila neka otožnost in venela je, kakor venejo cvetice v pozni jeseni. Oko njeno že ni imelo več solz — tiha žalost uselila se jej je v srce.

Včasi pa je vzela cvetko, katero je nosila vedno na prsih svojih in gledala jo je dolgo časa molče in strastno jo poljubljala — a tedaj pa je vstal pred njenim duhom — grob, teman in miren grob, na katerem je bila prisegla nekemu zvestobo in želela je, da bi se odprl ta grob pred njo, da bi požrl njo in vse njeno trpljenje.

V kratkem je bila taka, da je nihče več ni poznal.

Po noči pa je stal jej v sanjah vedno pred očmi Milan in njegove očitajoče oči rezale so jej globoko v ranjeno srce. Oj, kolikrat se je zgodilo, da je v sanjah upila: odpusti, odpusti, Milan — saj sem dovolj nesrečna! Tako je bilo Amalijino življenje.

III.

Necega jesenskega dneva stal je na pokopališči tuj gospod. Rujava brada pokrivala mu je zalo obličje in oči njegove zrle so nekako veselo v lepo prirodo.

Bil je to Milan R., ki se je sedaj vračal v svojo domovino.

Tam zadaj kopal je starec nov grob.

„Hoj, stari — kdo pa je sedaj zapustil svet, da mu pripravljaš ležišče,“ vpraša Milan nekoliko gluhega starca in pristopi bliže.

„Kaj? Kdo? Saj še sam ne vem. Rekli so mi, naj izkopljem jamo, pa sem šel, hi, hi.“

In vnovič je starec pripognil se in ni se dal več motiti pri svojem opravilu.

Milan pa je stopil s pokopališča in urno mahnil jo po cesti proti trgu.

Oj, kaka čutila so navdajala dušo njegovo! Obrazek, zal in ljubeznjiv stal mu je pred očmi in te zapeljive oči so ga tako milo gledale, da je nehote vskliknil: oj, kmalu boš moja Amalija! Sedaj nama ne bode branil nobeden, da se vzameva, saj sem samostojen, saj sem doktor! Oj, ti zvesta deklica, kako ti hočem poplačati tvojo zvestobo! Vsako minuto hočem ti osladiti, na rokah hočem te nositi v življenji, samo, da te imam, da te jedenkrat imam!“

Sam ni vedel, kdaj je prišel v trg.

Pred veliko lepo hišo stalo je mnogo ljudstva. Nikdo ni si upal govoriti glasno, vsi so si le pošepetavali.

Milan je vedel, da je ta hiša lastnina trgovcu U. Pristopi tedaj bliže in vpraša priletnega moža, kaj se godi.

Mož ga nekoliko začudeno pogleda, potem pa reče:

„Kaj ne veste, da je gospa trgovcu umrla?“

„Kakošna gospa; kolikor jaz vem, ta še oženjen ni bil.“

Mož se nekoliko odkašlja, potem nastavi usta Milanu prav na uho in zašepeta:

Bil je, bil oženjen; a Bog mi grehe odpusti, ako bi hotel jaz tako biti! Vzel je veste tamle Amalijo N., a ta ga skoro nikdar pogledala ni, zaničevala ga je. Ljudje si sicer mnogo pripovedujejo o neki skrivni ljubezni, a jaz ničesar ne verjamem. Jaz pravim, da je imela le bolezen že dolgo v sebi in ta jo je odvračala od veselja — danes je umrla.“

Milan zadnjih besed še slišal ni; kakor zid je obledel in naglih korakov zbežal je po stopnicah v sobo, kjer je ona ležala na mrtvaškem odru.

Tam pa je stal, kakor okamenel in niti solza ni mu porosila bledega lica. Neprestano je zrl njej v lice, a ta pogled je bil kakor pogled blaznega. Kar zagleda na prsih njenih cvetico, ono cvetico iz pokopališča.

Naglo iztrga tudi svojo iz nedrija in jo položi k oni.

„Tu imej obe — obe —; zvestoba — ljubezen — vse, vse — le pena!“

Nató se molčé obrne in odide po stopnicah. Nobeden več ga ni videl; a pravijo, da je prva krogla, ki je v vojski s Prusi prižvižgala — prebola njemu zvesto, a zatrto in raztrgano srce.

„U ... i“