Ljubezen na domačem pesku
| Trst v žepu Ljubezen na domačem pesku Marko Kravos |
| |||||||||
Velika umetnost je tleskanje rok v dvoje. Dekleta imajo to igro zelo rada in tudi mene, ki imam tri ali šest let, učijo, kako je treba: roke v višini prsi, z dlanmi navzven. Z njimi najprej ploskneš skupaj ob dlani nasproti sedeče deklice. Zatem udarjaš zdaj z eno, zdaj z drugo roko po soigralčevih rokah. Včasih tleskneta oba para rok skupaj, včasih je treba vmes udarit po lastnih kolenih in šele nato ob dlani tistega, ki ti sedi nasproti. Potem je treba udarjat navzkriž, zdaj z eno, zdaj z drugo roko, pa spet z obema naenkrat… Vse po določenem redu - čim hitreje in močno: ploskanje se mora slišat.
Nikoli mi ne uspe, da bi zvozil dlje od tretjega tleska. Sestra Alenka vadi z mano doma, da na Klancu ne bi bil videti tako zabit in da ji ne bom v sramoto. Pa kako bi se navaden mulc v tej rokovnjaški igri meril s pravimi mulami!
Zato se blaženo prepuščam topim udarcem, nastavljam dlani, poslušam tisti šlik šlak in gledam v zagreto lice pred sabo. Punce mi izrečejo vse, ker ne pridem niti do štiri, pa sem ob tem trepljanju in enakomernem dotikanju kljub temu srečen.
…
Še veliko več moram potrpet, ko se domislijo, da bi se igrali na hiško. V pesek na dvorišču so zarisane sobe: kuhinja, spalnica, salon, hodnik. Ena od mul je mama, druga soseda, tretja nona, četrta se obnaša kot oče. Jaz sem seveda otročiček. Ženske kuhajo, perejo perilo, grejo po nakupih, potem opravljajo žlahto ali se menijo o zdravju, otrocih, možeh in drugih sitnostih. Jaz moram od časa do časa pojokat, da bi me potem preoblekle ali pitale s kako kašo. To se mi zdi zelo poniževalno, posebej še, ker od časa do časa pozabijo name in se zaklepetajo v trgovini čez cesto, kamor so šle kupovat štruklje iz blata, gumbe in tri liste solate. Ko se hočem izmuznit iz hiške, me čisto zares kregajo. Tudi pikapoka po ritki jih dobim zaradi neubogljivosti. - Da jih moram dobit, mi razlagajo, ker se to dogaja v vsaki pravi družini.
Medtem začne največja punca, tista, ki igra očeta, tolči po skrli, ki predstavlja mizo:
»Kje je moja večerja?! Samo lenarite pri hiši, babe sakramenske! Ali pa tekate okoli zapravljat denar, medtem ko jaz delam! Bo red ali ga ne bo, orko dio?!«
Tudi zaklet je treba, ko igraš vlogo gospodarja pri hiši.
Kmalu potem se otroška oče in mama pomirita med sabo in se spravita spat v pravokotnik, ki predstavlja spalnico. Jaz se lahko pritaknem k »staršem«. Zunaj divja nevihta. Takrat je malega otroka strah in se lahko stiska med mamo in očetom. Proti jutru tudi vsi radi dojenčka še malo pocrkljajo!
Potem se moja cestna starša še pocmokata na usta, se primeta čez pas in objameta prek ramen, kot to počnejo veliki med sabo.
Punce so videle to na lastne oči pri odraslih. O tem si šepetajo na uho: pri tej hiši ta in ta … za tistim voglom … Več mi ne pride do ušes, ker ta majhni tega ne smejo slišati.
Jaz še nisem opazil, da bi se moj pravi oče in mama kdaj poljubila, se ščipala ali si kako drugače kazala ljubezen. To se verjetno zgodi samo pri sosedih, Taljanih. Oni tega lizanja ne skrivajo tako zelo.
S tem se ne ubadam preveč… Kadar nanese, da se doma nekam čudno obnašajo in pogledujejo, jim kar pustim njihove skrivnosti. Oče in mama sta ob tem videt zelo nerodna in neresna. Kmalu sta utrujena in gresta počivat; nihče ju ne sme motit! Dolgčas, ta ljubezen.
Mule v naši hiški na Toninovem dvorišču glede tega niso tako natančne. Zakonske odnose si uredijo po svoji pameti in zato lahko smuknejo mali otroci kadar koli v sobo staršev in v njihovo peščeno posteljo.
V hišici iz prahu je res lepo. Čudna skrivnost, ko me mule s Klanca stisnejo k svojim toplim telesom. Kot da sem ptiček na drevesu: in ne čepim samo v gnezdu, ampak imam že svojo jato. Morda me punce zato objemajo, ker pravi botra Bernardka, da ob ljubezni še rože lepše rasejo.
Bom pa zelo velik zrasel, ker me vsi imajo tako radi!
žlahta - sorodstvo
skrla - ploščat kamen