Ljubite sovražnike!
| Ljubite sovražnike! anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 19 (3. oktobra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Strahovita nesreča se je dogodila na železničnem tiru blizu znanega kupčijskega mesta. Brzovlak je tr(i] ob tovorni vlak s lako močjo, da se je sam popolnoma razbil, drugi pa skočil s lira. Jok in stok težko ranjenih, in zdihovanje umirajočih sc je Culo na nesrečnem kraju. Precej se je zvedelo po vsem mestu. Mlado m staro je hitelo, da pomore nesrečnikom. Zdravniki so bili v hipu z raznimi pripravami pri ranjencih. Tudi vojaki so hiteli tja. da zadržujejo nekoliko ljudstvo, ali pa tudi, da pomagajo po svojih močeh.
Veliko popotnikov, ki so bili pred kratkim veseli in zdravi v brzovlaku, leže s^daj tu — deloma ranjenih, deloma — popolnoma inrtvih. Tudi pri tovornem vlaku sta zgubila dva uradnika svoje živlienje, dva Ma »e p* težko poškodovala. Ni bilo tako zelo lahko, nesrečne popotnike vleči izpod strt h vlakov; Sele po večurnem trudu so jih vsaj večino oprostili. Samo jeden voz dru zegu razreda, v kalerem je bil le jeden pop"!n k, je ostal Se nepregleden. Po dolgem trudu ga dobe; bil jt oblit s krvjo, strašno rano je imel na glavi; zlomil <i je roko in se tudi sicer poškodoval. Zdaj začno preštevati one, ki so se ponesrečili. Štirje železniški uradniki in razven teb Štiriintrideset popotnikov je izgubilo življenje devetinsedemdeset oseb, med temi dva železniška uradnika dobili so težke, nevarne rane, in samo jednajsl se jih je le lahko poškodovalo.
Na nosdnicah in vozoh odpravijo mrtvece, — največ jih je bilo tujcev, nekaterih pa zavoljo ran ni bilo moči spoznati. — lUvno tako atorč tudi z ranjenci. Naj* pridnejsi pri tem delu je bil trgovec Konrad. Pomagil je tudi, ko ao izvlekli izpod razvalin njegovega voza poslednjega nesrečnika. Komaj pa ga pogleda, obledi io in strmi molčč nekoliko minut pred se. Potem pa se obrne k zdravniku :
»Ali dovolite, da spravim tega ranjenca v moje stanovsnje ?«
»Čemu?« praia mestni svetnik, ki je polog stal, • sli je vaS znanec ali morda celo sorodnik?« »Znanec, da« — odgovori Konrad in Se boU obledi- Nikdo asu ni mogel ugovarjali. Povsod so ga «poilovali, in če so prepustili ranjenca njegovi postrežbi, če je vzel .znanca« k sebi, vedeli ao vsi, da si bo n« vse moči prizadeval, rediti nesrečneža. Ranjcnca torq odpravijo v Konradovo stanovanje, on sam pa hiti naprej, da vse poLrebno pripravi. Najprvo pov6 soprogi, kaj se je dogodilo.
»Kdo pa je, ali ga poznaS?« praSa žena radovedna. •Seveda, tudi ti ga bo« spoznala; bil je večkrat pri nas, ko smo Ae imeli trgovino v Dolgih ulicah.« Druzega se zdaj ni zvedela gospa. Vsa pražanja po imenu raruenčevem ao bila zaman. Da, Ukrat, ko so bili se v »Dolgih ulicah«, — kdo jih ni takrat vse obiskaval
Soproga je bila se vsa v teh mislih, ko prinese počasi in previdno ranjenca v hiAo. Zdaj se je moralo pač določiti, kdo je ta človek. Radovedna se pririne k postelji, kamor so polotili nesrečnika, ki je bil Ae vedno v nezavesti. A samo kratek pogled — in skoro se ji dela tema pred očmi. Kar je videla, bilo je pregrozno. — Spoznala ga seveda ni.
i*od vodstvom mlajftega zdravnika umili in obvezali so težko ranjenega. Le malo znamenj življenja je kazal in zdravnik je nasvetoval največji mir. Tako sočuten kakor usmiljeni Samaritan je skrbel Konrad za bolnika in je atoril natančno vae, kar je zaukazal zdravnik. Naposled dovrAe delo, in bolnik leži na postelji umit in obvezan. Ni se Ae zavedel. Zdravnik se poslovi in obljubi, da pride drugi dan zopet.
Nekoliko časa ostane Konrad pri postelji, potem pa odide k svoji ženi, prime jo molčč za roko in jo pelje k bolniku. • Ali ne puznaS več naSega ubozega varovanca? «
Soproga ne odgovori, kakor bi ji od straha ali začudenja zastale besede. »Moj Bog, ali ni to Boječ?« prične naposled, — »tvoj rojak, ki je nas . . . ?« »Gotovo«, pritrdi Konrad, »to je »tari oderuh, ki je -«
• Ki je nas onearečil in nas spravil malone na berasko palico«, prestreže mu žena besedo. »Bog ga je ktznoval.«
»Da, in streino! Zato ne hudujemo se več.«
• Se zdaj mi ne gre v glavo«, začne spel žena.
•Boječ, bolan in v naAi postrežbi 1 Boječ, ki nas je one- Rrečil z nepošteno pravdo! Kako, da ai ga vzel k nam?
— Kdo ti je avetoval?«
• Moja vest«, odgovori mož resno. »Bral sem, da naj se povrača slabo s dobrim, in oni, ki leži nezavesten pri nas in nam je storil toliko hudega, potrebuje sedaj nase pomoči. Dog ga je kaznoval, — kdo ve, če ostane pri življenju. Glej, ta mož ostane revež pri vsem bogastvu, če ozdravi, midva pa imava z Božjo pomočjo svoj vsakdanji kruh io sva srečna. Cemu bi se torej ne usmilila nesrečneža-«
• Gotovo«, odgovori soproga ginjena. »Oprosti, da sem pozabila svojih dolžnostij pri pogledu na našega sovražnika. «
Odslej je tudi ona stregla bolniku z vso ljubeznijo. Že drugi dan ae je zavedel Boječ, pa ni Ae spoznal, kdo mu streže. In to je bilo dobro, kajti zdravnik je odsvetoval, da se mu kaj omeni o prejšnjih dogodkih, ker bi lahko bolnika razburilo in mu Škodovalo.
Bolniku je vedno boljle. 2e peti dan se lahko nekoliko dvigne v postelji. Nekega popoldne je želel požirek vode. Takoj je njegov skrbni postrežnik poleg njega s čaAo v roki — a bolnik ga tedaj pazno pogleda; začudenje in groza se mu bereta na obrazu, in ko vzdihne. »O Bog, je-li mogoče?« pade nazaj na posteljo. Spoznal je, kdo je njegov Samargan.
Mož in žena se prestrašita. Povesta vse zdravniku, ki pride druzega dnč. In zgodilo se je, kakor je rekel: mrzlica se je obnovila in je postala Se hujAa. Zdravnik je povedal, da ne bo ranjenec dalje živel, kot Atiri dni. (iOBpa tedaj praAa umirajočega, če si želi duhovnika. »Ni Se take sile«, odgovori bolnik, — »poprej Se pripeljite notarja, da uravnam z njim nekatere stvari.« Konrad odide in se čez pol ure vrne z notarjem k ranjenčevi postelji. Ta želi. da ga pustč z notarjem samega.
Ko pride tistega dnč na večer Konrad k Bojcu, da vidi, kako mu je, mu ta namigne, naj ostane. Konrad sede poleg njega.
»Spoznal sem Vas«, ga nagovori, »Vi sto ravno tinti, kateremu sem storil pred sedmimi leti toliko krivico. Danes hočem to poravnati. Storili ste mi toliko dobrega, da resnično nisem zaslužil. Zato Vam vse svoje premoženje, kolikor ga imam, zapuSčum. Otrok nimam, daljni sorodniki ae pa tako moje smrti bolj veselč kakor žalost^.«
Vendar hoče dobri Konrad pregovorili bolnika, naj se le ozira pri oporoki na sorodnike. Boječ mu pa 2eljo odločno odkloni, čes, da niso v nikaki sili, Se manj pa, da bi bili ubožni.
• Niti mislil nisem na kako plačilo«, odvrne pošteni Konrad, »kar sem storil, je bila le moja dolžnost. Odpustil sem N am pa te davno. Toda, gospod Boječ, sedaj je poslednji čas, da Vam poAljem po spovednika, ker pripravili se morate vendar na poslednjo uro.«
• Da bi se jaz izpovedal, — čemu neki?«
• Da ne bodete pogubljeni, ker . . .«
»Pustite, pustite I« mu seže Boječ naglo v besedo.
»Kaj? Vi hočete brez duhovna umreti? Vi nočete k sebi služabnika Božjega?«
•Nikdar, nikdar!« kriči oni in njegov glas je donel po izbi, kakor glas obupanega. Molčč leže zopet na posteljo in zapre oči.
Zopet nova skrb za pobožnega Konrada. Da bi umrl Boječ, ne da bi se izpovedal, ko je vendar veliko grešil, (če že druzega ne. saj je vendar njega osleparil)? Skrivaj poSlje po modrega in razsodnega duhovnika. Ta pride in prijazno nagovarja in pregovarja zastaranega grešnika.
Toda, vse zaman t Bolnik zmajuje z glavo, često pa niti ne odgovarja na razna vprašanja. Tudi proSnja skrbne soproge Konradove je bila bob v steno. »To ne sme vedeti nikdo, kar sem jaz vse zadolžil!« je rekel. Kaj so hoteli pobožoi ljudje? Molili so in ga priporočali Božjemu usmiljenja.
In 10 je pomairtlo! Ko je trpel največje bolečine, je nenadoma zaklical: .Konrad, morda bi bilo pa vendar dobro »praviti se z Bogom ?«
Takoj so mu željo izpolnili. — Spovedal se je skesano potem je pa še povedal in naročil Konradu, naj izroči Aestnajstira druimam od premoženja osemindvajset tisoč goldinarjev, ker to si je pridobil po nepoštenem polu. — Ob polunoči je umrl, previden s sv. zakramenti. Lepo premoženje je imel sedaj Konrad, a vendar je ostal i sedaj posten in pobožen. Vestno je izročil določeno svoto denarja obubožanim družinam.