Ljubljanske sličice

Ljubljanske sličice Josip Suchy

Izdano:	Slovenski narod, 59/76, 81, 93, 104, 120, 159, 165; 1926
Viri:	dLib 76, 81, 93, 104, 120, 159, 165
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Skaljeno veselje.

Naposled se mu je vendar posrečilo priti do toliko zaželjenega motocikla. »Sedaj bo pa luštno,« se je na tihem muzal prebrisani gospod vodja.

Nabavil si je tudi dres za motocikel, v kateri je tudi izven tur rad promeniral po ljubljanskih avenijah. Da ga je vsaka in vsakdo videl ter – zavidal.

V takem dresu je človek več vreden nego drugi. Naravno.

Gospod vodja je že vedel, zakaj hodi po promenadah v sportnem dresu. Njegova ženica doma mu je grenila življenje. Namreč pravzaprav mu življenja ni grenila ona, ampak on se je je bil naveličal. Lačen izpremembe je oblastno stopical po ulicah s tistimi avtoočali, ali kakor se že imenuje ono strašilo nad čepico.

Precej voženj je že imel za seboj, vsikdar z drugo seveda. Kakor se to že spodobi. Ni mu niti prišlo na um, da bi mogla tudi njegova žena zahtevati, da jo popelje malce kamorsibodi. Pa je le lepega dne kategorično –sedla na sedalo zadaj za moževim hrbtom.

»Le čakaj, si je mislil on. »Te bom že naučil.«

Pa sta odjurila z brzino kakih 60 km tja v smeri Šmarne gore in tako dalje. Gospod vodja je z vnemo vozil posebno rad čez luže in pocestne jame, da je kolo odskakovalo in ž njim tudi vozača in njune kosti.

»No, ali še nimaš dosti?« – »Oh, kar vozi, ne brigaj se za mene. Bom vsaj večji apetit imela–«

Pa sta nadaljevala vožnjo po tisti vijugasti cesti v Medvodah. Tu se je pripetilo, da je nalašč zavil preveč v stran, tako, tako da sta oba padla v cestni jarek. Seveda ne na nos, na glavo. Samo tako malce za »špas«, kakor je pozneje pravil – na promenadi.

»No, sedaj vidiš, da tak sport ni za ženske. Poglej, kakšna si!«

»Saj to nič ne stri, mi boš kupil pa drugo obleko –«

Hočešnočeš je moral nadaljevati vožnjo.

Na Bledu sta se ustavila, ker je – ona bila lačna. Dva zrezka s solato in tri palačinke je kar ona pojedla in pa zalivala je tudi.

Facit: 150 dinarjev izdatkov.

Gospod vodja prodaja svoj motocikel ...

II. Radio.

V elegantni sobi si je dal mlad gospod inštalirati – radio. Kakor je to že po sebi umevno za mladega gospoda in elegantno sobo.

Pri vseh drugih dobrih lastnostih ima radio recimo še to posebno prednost, da funkcijonira najrajši po noči. Ni solnca več, ki bi preveč absorbiral valove, ni več cestnega dirindaja, ki bi motil prenos zvokov in le po noči se slišijo povzdigajoči moderni plesi.

V tako opremljeni sobi je bivanje prikladno ne samo telesu, marveč i duši. Kako prijeten občutek imaš, ko se tako nekako po devetih zvečer vržeš v fotelj, sit in napojen, ter si prižgeš fino cigareto ali cigaro, vzameš slušalo, si ga natakneš na glavo ter ušesa in zreš tjavendan v valovitost nočnega življenja tam kje v Berlinu, Dunaju, Rimu, Parizu. Sam sebe blagruješ.

Mladi elegant je v svojem altruizmu kmalu prišel na drug okus. »Človeku ni dobro, samemu biti,« je dejal že gospod Bog, ko je ustvaril Evo.

In naš elegant si je tudi izbral že ustvarjeno Evo, ki je slišala danes na ime Rezika, jutri na ime Pepca, pojutrišnjem na ime Milka itd. Ker pa valovanje en deux navsezadnje postane tudi banalno, si je dal napraviti več slušal.

Pa sta prišli Milka in Pepca ter Rezika itd., kar po dve ali po tri k elegantu.

Pa tudi prijatelje je povabil.

Ter so odsihdob plesali po berlinskem, rimskem, dunajskem ali pariškem taktu – fokstrot, tango, boston.

In je bila prilika velika in meso slabotno ...

III. Življenje v strugi Ljubljanice.

Ne čudim se, če so Tutankhamovo grobnico izkopali šele po toliko tisočletjih. Če pa kopljejo strugo Ljubljanice že leta in leta in se vsako leto na novo prerodi narava tudi v njej. Dočim je februarja meseca belil sneg gomile in usade v strugi, opažam danes tam pravcato vstajenje.

Na gomilah raste iznad večletnih plasti nepokošene, zarjavele, strohnele trave nova zelena plast mlade grede, ki blagodejno vpliva na dušo in oko motrilca.

Pastiričice se zaletavajo v posemezne bilke, iščoč si hrane.

Podgane, ki jih ni pregnalo iz struge vodovje, so sedaj v svojem elementu. Zakaj Ljubijanica komaj še pretaka svojo umazano lužo. Čas je, da se popravijo zatočišča v gomilah in usadih. In pridno so na delu.

Na novo se urejajo gnezda, v katere se naselijo mladi pari, dočim so stari dobili svoj kotiček tam v zaledju kanalov. Ne ovira jih pri delu niti deloma deroča luža, ki jo, spretno uporabljajo plavajoče deske in trske, preplovijo, da je veselje.

In ko posveti krmežljava luč blede lune, se v tedaj biserni vodi zrcalijo konture kan–kan plesočih podgan.

Hej, to bo zaroda!

Oni cucek, ki je lansko leto utonil ter se zamotal v bičevju, je zopet prišel na površje, nabrekel, velik kot mlado tele. In obrežna momčilad upotreblja njegovo truplo kot tarčo, da je že skozinskoz luknjata.

Zadnjič se je v strugi izprehajal mož s tisto rdeče–belo prepleskano preklo, dočim je njegove korake štel na obrežju stoječ geometer. Pa menda vendar ne bodo parcelirali.

Podgane so bile potem nekaj dni zaporedoma nemirne.

Lepa zelena greda je v polnem razvoju ter blagodejno učinkuje na oko motrilca.

IV. Pri telefonu.

Polonca je bilo zalo dekle. In pa bogato. Ni čuda, če je imela vse polno občudovalcev, med katerim je naposled dospel na prvo mesto oficijelnega zaročnika mladi graščak tam nekje za periferijo mesta.

Ker pa zaljubljecema pri tej razdalji ni bilo možno občevati osebno, sta si v to svrho zamislila napravo telefona. Pravzaprav ga je on imel že oddavna. Po preteku nekaj mesecev pa ga je naposled dobila tudi ona.

In telefonirala sta si dan za dnevom obligatne ljubezenske nežnosti.

»Halo, ali si ti, Polonca?« je vprašal on.

»Da, moj zlati!«

»Oh, kako bi bil rad pri tebi, ti moj angel mili! Veš, kaj bi storil?«

»Ne,« je odgovorila nevesta.

Tedaj pa se je zgodilo, da se je par nerodnih telefonskih žic zmešalo kar tako v en dan, kar je imelo za posledico, da je Polonca čula nasprotno:

»– sprednjo desno nogo bi trdo privezal, gobec odprl in poln škaf mlačnega kamiličnega čaja noti vlil –«

Zaroka je bila seveda še isti dan razveljavljena.

Samo Jernej, graščakov hlapec se še danes čudi, zakaj mu je gospodar takrat, ko je bila kobila bolna, telefonično sporočil, »naj ji roke ovije okoli vratu ter ji v uho šepne sladke besede ljubezni ...«

V.

Socijalni čut.

In šel je mimo farizej ter se ni zmenil za ranjenca. – Pa tudi Samaričana ni bilo od nikoder.

Že 14 dni leži tam nekje ob strugi Ljubljanice, naslonjena na zidovje ter pokrito z luknjasto plahto, uborno, sila revno pohištvo. Edino premoženje enajstčlanske družine. In sneg pronica skozi luknje in špranje, vse globlje do slamic, odej in podzglavij.

Oko mimoidočega se je že privadilo prizoru. Samaritana ni. In obrežna mularija igra pod stoli in mizami pod plahto ravbarje.

— — —

Tam za Prešernovim spomenikom, ali pa, če dežuje, v neki veži v Frančiškanski ulici, se je utaboril zakonski par z otrokom na vozičku. ki jima služi obenem kot transportni voz – njiju celokupnih premičnin. Mož invalid, oblečen v strgan, lahen jopič, da te kar zazebe, če ga vidiš in ona – potencirana beda.

Otrok joče, ona tolaži in on prosi z očmi.

Toda Samaričana ni.

— — —

Pred kavarno na Dunajski cesti stoji krasen avto, recimo tuje provenijence, v katerem se udobno šopiri v dragocene kožuhe oblečen srečen par.

In vse bo krila – gomila.

Posledice inserata.

Na svoj inserat, da išče družico za velikonočni izlet v Benetke, je dobil nič več in nič manj kot sedemnajst odgovorov, s slikami seveda.

Ker je mož glede izbire bil precej nesamostojne narave, se je obrnil do grafologa, da mu na podlagi pisanj raztolmači požebnosti poedinih kandidatinj.

Grafolog se je lotil dela ter je svojemu klientu podal nastopni resume:

Od sedemnajstih nežnih stvaric je izločil dve; prvo, ker ni še imela zakonitih let, drugo, ker je prekoračila nevarna leta kar za celih deset let, čeprav sta mu, namreč grafologu, ugajali obe. Od ostalih petnajstih je ugotovil, da so tri koleričnega temperamenta, dve sangviničnega, ena da ima tragično dušo, dve da sta tragikomični, dočim se pri ostalih z ozirom na kratki rok ni mogel opredeliti. Konstatiral je nadalje, da med kandidatinjami samo tri še niso ljubile, kar je baje «pogruntal» iz karakterističnih potez manuproprija. Ugotovil je tudi, da sta med njimi dve ločenki, tri faktične in samo ena »slamnata« vdovica.

Nadalje je mogel ugotoviti, da je vseh petnajst od svoje starosti odštelo – skupno le sedemintrideset let. Kar se boje tiče, je med kandidatinjami šest črnolask, tri brinetke, štiri blondinke in dve zlatolaski. Pet, da je bujne rasti, štiri oblih oblik, ostale pa da se večmanj približujejo «ravni črti». Tudi zobovju ni prizanesel, češ da imata dve «fovš» zobe. Vse pa da imajo – bubifrizuro. – – – In možakar je odšel v Benerke z ono, ki naj bi imela tragično dušo. Črnolaska, tipičen izvod žene, ki je nikdo ne razume. Ondulirana bubifrizura. Šik klobuček, črevljički z visokimi petami. Pompadurka z domačo apoteko.

Ko se je vrnil, je pripovedoval, da se je razumel z ženo, ki jo baje v Ljubljani nihče ni hotel razumeti ...

Velikonočni izprehodi.

Za velikonočne praznike je bila Ljubljana razdeljena v štiri tabore.

V prvem so tičali oni srečniki, ki imajo ali svoj avto ali pa vsaj tolko denarja, da se ljubljanskega prahu lahko otresejo tam kje v deželi makaronov ali na naši južni rivijeri.

V drugem taboru so bili oni, ki so se, ne meneč se za potice, šunko in piruhe, že pred prazniki podali na ture v gore in planine.

V tretjega uvrščam one, ki so ostali lepo doma ter so potice zalivali v domačih gostilnah.

No, in v četrtem taboru jih je bilo največ. V tem predelu sem registriral večino ljubljanskih familij, ki so pravočasno skrbeli za zarod in za potomce. Ker ima le–tak ata ali mamica itak že v navadnih dnevih preveč posla z zarodom, sta se za praznike domenila, da se pridružita v skupni izlet drugi ali še tretji enako blagoslovljeni familiji.

In bilo jih je kot listja in trave. Mamice so bile vse sijajno razpoložene, pa ni čuda, ko so pa prvikrat vodile na sprehod tudi svoj novi kostim.

Ker je bilo zelo, zelo vroče, so si snele koketne klobučke raz onduliranih in bubifriziranih glavic, ki so jih potem – nameč klobučke – nosili p. t. soprogi.

To je bilo ogledovanja, občudovanja, ocenjevanja in medsebojne zavisti.

Ona, ki se je spričo prijateljičine elegance čutila nekam zapostavljeno se je radi tega pozneje znesla nad ubogim možičkom, češ da ne mara za njo, da se mu gotovo ne dopade, da jo zanemarja in kar je še enakih očitkov.

Ko so dospeli na lice mesta, tja namreč, kamor so bili namenjeni, so se razvrstili okrog mize. In tedaj še le se je začelo natančno otipavanje in – cenzuriranje.

»Glej, kakšen prstan ima,« mu je šepnila v uho, svojemu možičku namreč.

»Oh, kje si pa kupila to lepo torbico?«

»Res? Beži no, kaj toliko stane? Veš, moj pa meni ne kupi nič takega –«

Ubogi revež, ko se je vrnil domov!

In pridno so zalivali ateki, dočim so klepetale mamice ter so rajali otroci.

Tihožitje.

Temačno–mračen vhod, ki ga za silo razsvetljujeta dve žarnici vrhu stropa.

Na desno vhod v salon, na levo v mali «štibeljc» in naravnost v točilnico.

Na nos ti udari drezajoč vonj po praženi čebulji, v katerega se pomešava aristokratična vonjavost pečenih pišk, pečenk in drugih kulinaričnih umetnin.

Ropot žlic, vilic in nožev ter krožnikov, ki jih na posebno mizo odlagajo natakarji. In regljanje izza kuhinjskih prostorov, kjer se v čistilniku snaži posoda in orodje avtomatičnim potom. Brni v ušesih.

Natakarji v belih platnenih jopiči s pozlačenimi gumbi švigajo sem in tja, pozdravljajoč došlece s pozornim: zos! Pridna Pepca v spremstvu svojega mladega pomočnika v duševnih in telesnih ozirih, vlači težka bremena nakopičenih krožnikov v čistilnico in se zopet vrača. Pikola jedva še zmoreta naval žejnih gostov, ki jih pozdravlja neumorni šef v tisti večno črni obleki, z debelo zlato verižico ter z bingljajočim naočnikom nad vzbočenim telovnikom. Poosebljena zadovoljnost, če je hiša polna gostov in klavrna fatalistična udanost, če jih ni. Večinoma pa so.

Razmišljajočega me zdajci s svojim osornim glasom pozdravi osebni zaščitnik mojega prozaičnega želodca s stereotipnim: »Klanjam se, gospod X!« (Prej me je s svojim vpijočim glasom kar s polnim imenom pozdravljal, kar sem mu pa potem pripovedal, češ da mi ne spravi na vrat davčne oblasti, ki bi mi gotovo pregledala obisti. –)

In zgodilo se je, da me nekega dne zopet pozdravi: »Klanjam se, gospod X!«, ko iz salona stopi gospod profesor. Meneč, da ga natakar hoče vleči, mu zabrusi v brk: »Jaz nisem noben X, marveč profesor.« Na kar sem profesorju obrazložil pomen neznanice X v tem primeru.

V štibeljcu za leseno ograjo, kjer sveti večna luč, imam svoj poseben kot pri posebni mizi. Strogo gledam, odnosno gledajo, da me v razmotrivanjih ne moti – nepozvan ali neznan sosed. Tako sem, kar se moškega spola tiče, pri tej mizi večinoma sam.

Pri drugi mizi sedi nositeljica najlepše bubifrizure, vsaj kolikor smo to ugotovili dva mizogyna in moja malenkost. Prav ugaja nam njen zvonki glasek, če se blagovoli zasmejati. Drugače pa je na glasu kot poznana krotiteljica – raketa.

Dalje sedita pri posebni mizi dva zakrknjena samca, ki se dobrodušno smehljata, če tu ali tam pade dovtip. Eden njiju lupi pomaranče kot jabolka. Sta ugledna gosta.

Ostali dve mizi sta prepuščeni onim, ki mislijo v tem miljeju priti na svoj račun, bodisi kot zaljubljenci, bodisi kot uživači kulinaričnih proizvodov ali kot izstavljalci menic in drugih takih koristnih bonov.

Vsem pa sveti po noči in po dnevu ista večna luč, ker bi drugače bilo temno.

In zunaj ropotajo krožniki ter raljajo čistilni kamni, da bi te trgalo po ušesih če ne bi imel polnih ust.

Sredi vsega valovanja je edini mirujoči pol gospod direktor–restavrater.

Nenadno srečanje

V Ljubljani, ki slovi kot mesto lepotic, je spoznal njo, ki mu je sedla v dno srca. Ker je bil on tudi postaven in kar je glavno imovit človek, je seveda tudi njena ljubezen bila neizogibna. –

Postala sta par.

Da se ogneta mestnemu hrupu in trušču, sta sklenila, medene mesece preživeti – izven mesta, na deželi.

Strašno sta se ljubila. Ker pa vsakdanjost tudi pred ljubeznjo nima respekta, se je zgodilo, da se je njemu po preteku meseca zahotelo po zabavah, ki jih je pred poroko neženirano užival v mestu.

Toda, kako naj jej to dopove? Vendar jej ne more reči, da se ob njeni strani dolgočasi?

Tedaj se domisli, da ima tam v daljnem Beogradu prijatelja. Tega je s pismom naprosil, naj ga – nujno pokliče v prestolico. In dobil je zaželjeni odgovor.

»Dragica,« je s čemernim izrazom rekel ženi. »Poklicali so me v Beograd. Takoj jutri zarana odpotujem. V 14 dneh se vidiva!«

Ter se je odpeljal v – Ljubljano.

Kljub temu pa je po preteku 14 dni žena od moža dobila poročilo iz Beograda, da se je njegova zadeva tako zamotala, da bo moral najbrže še ves mesec ostati v prestolici.

Spočetka je bila mlada žena neutolažljiva in plakala je, da se Bog usmili. Toda – ker človek vendar ne more večno jokati – si je mislila, kaj bi bilo, če bi šla za 14 dni v Ljubljano, ne da bi o tem obvestila soproga.

Prihodnjo nedeljo – bilo je baš na črno–bele redute – se je od nekdanjega moževega konkurenta na polju ljubezni, dala popeljati v – Union. Toda komaj prestopi prag dvorane, evo pred njo – soproga.

Le–ta se sprva ni mogel dosti načuditi njenemu pojavu in dočim se je presenečeno mencal oči, je svojo ženo stisnil za rame ter jo nahrulil: »Kaj pa ti tu delaš?«

Žena je spočetka pobledela, vendar pa se takoj okorajžila, hoteč svojo ulogo doigrati do konca.

»Kaj želite, gospod?« je odgovorila. »Nimam časti vas poznati.«

»Kaj se drzneš, nesramnica?«

»Gospod,« je tedaj spregovoril spremljevalec žene, »s kako pravico žalito gospo? Tega na trpim –« 

»Za vraga, to je vendar moja žena –«

»Nesramni lažnjivec!« je ogorčeno odvrnila gospa.

In se je zgodilo, kakor je to že običajno pri takih prilikah, da je vmes posegla – policija.

»Ščitite me, gospod komisar,« je rekla policijskemu uradniku. »Ne razumem scene, ki jo tujec hoče igrati z menoj. Moj mož je v Beogradu. Evo vam pisma, ki sem ga prejela iz Beograda –«

Ker »dozdevni« pravi soprog ni imel nobene legitimacije pri rokah, so ga enostavno utaknili v luknjo, češ da imajo morda opravila s pustolovcem ali prekupcem z dekleti –.

Žena se je takoj napotila domov na deželo, kamor jej je drugea dne sledil razočarani soprog.

Sedaj se tožita – na ločitev zakona.

Neverjetna zgodba.

Znano je, da se pred velikonočnimi prazniki konzum jajc podesetori.

To je vedela brihtna in zgovorna Erjavčeva Katra tam izpod Krima. Naložila si je jerbas jajc ter korajžno mahnilo v belo Ljubljano.

Stopila je v patricijsko hišo, kjer je z vso nje lastno zgovornostjo ponudila jajca krepostni gospodinji.

Ter je počela šteti.

»Ena, dve, tri, štiri, pet –« (nenadno prestane) »gospa imajo gotovo že kaj otrok?«

»Trinajst.«

»Ježeš, za božjo voljo, kaj porečejo, človek bi kar ne mogel verjeti, tedaj 13 jih že imajo?« (šteje dalje) »– 14, 15, 16, 17, 18, 19 –« (zopet prekine) – »in vsi že žive?«

»Trije so umrli, med njimi tudi najstarejša, ki bi danes imela že 28 let.«

»Eh, kaj povejo, saj ni mogoče, so še sami tako mladi, pa bi imeli že hčerko staro 28 let –« (šteje dalje) »– 29, 30, 31, 32 –« (zopet prekine). »Gnadlova morajo imeti komaj 30 let!«

»To bi že bilo prav, ali žalibog jih štejem že 45.«

»Kaj 45 let! Kar ne gre mi z glave, če jim primerjam z drugimi. – Tedaj res že 45 –« (šteje dalje) 46, 47, 48, 49, 50« (zopet obstane). »Pa res izgledajo tako mladi še. Če bi njihova mama še živeli, to bi imeli veselje –«

»O, moja mama še žive, ravno včeraj so postali 66 let stari.«

»Kaj zlomka? To je pa lepa starost! 66 –« (šteje dalje) »67, 68, 69, 70, 71, 72« (zopet prekine). »Če bi njih stara mama še živeli, oni bi šele imeli veselje, ne?« 

»Uboga stara mamica so pa lansko leto umrli; imeli so seveda že dobrih 90 let.«

»Oh, kaj rečejo, to je pa že redka starost. Dobrih 90 –« (šteje dalje) »99, 100, 101, itd. do 120.

»Tako, sedaj sem pa naštela jajca. No, eno dam pa še povrhu.«

Ter je plačala gospa 120 jajc. Če bi jih bila pa preštela, bi bila ugotovila, da jih je premetena Katra odštela z nakupčkom vred le – 48.

Nehvaležna uloga.

Ljubljana ima dokaj cerkva. To stoji. In pobožnih ljudi tudi.

Pa se je zgodilo, da je lepega jutra v šenklavško cerkev stopil gospod ravno v trenotku, ko je iz sprednje klopi, kjer je bila zatopljena v pobožne misli, vstala dama, se pobožno prekrižala ter takoj nato zapustila cerkev.

Gospod se je nehote ozrl v smeri, kjer je sedela neznanka ter je v tem hipu zapazil, da se je klopi približal mladenič, ki je, skoraj bi rekel, planil po molitveniku, katerega je neznanka očividno pozabila na klopi.

Mladenič in gospod sta se nehote spogledala ter sta drug za drugim zapustila cerkev. Gospod je bil mnenja, da bo mladenič pohitel za damo, da ji izroči najdeni predmet. Toda le–ta je odhitel v povsem drugi smeri.

Naravno, da se je tedaj gospod začel zanimati za zadevo.

Stopil je za damo ter jo dohitel uprav trenotku, ko je stopila v neko palačo na Aleksandrovi cesti. Pri portirju je lahko ugotovil, da je dotična dama vdova in da stanuje v tej palači.

»Tem boljše,« si je mislil gospod, »bom lahko še bolj neženirano nastopil.«

Potrkal sem na vrata, se vdovi predstavil ter ji obrazložil pomen svojega poseta, da je bil namreč priča, ko je mladenič pobral njen molitvenik, da ga na videz pozna in da ga bo prijel kot tatu.

»Oh, pustite ga, gospod!« je odgovorila dama. »Ta molitvenik pustim vsak dan v drugi cerkvi. Da bom odkrita, vam povem naravnost, da se poslužujem tega trika v svrho – korespondence z navideznim tatom, ki pa je moj – zaročenec. Takoj se lahko prepričate o resničnosti moje navedbe. Evo sla, ki mi prinaša molitvenik in v njem odgovor na moje pismo.«

Vstopil je postrešček, ki je dami izročil zavitek, iz katerega je zdajci izluščila ominozni molitvenik in – pisemce. –

Gospod se je poklonil ter odšel. – Sklenil pa je, da se odsihdob ne potegne za nobeno damo več in če bi ji celo trakove raz klobuka ukradli, zakaj ne bil bi siguren, ako bi v dotičnem traku ne bilo morda všito ljubavno pisemce.

To sem si dal napraviti ...

Ljubljana je bogata na originalnih tipih.

V sredini mesta živi premožen meščan, ki ima poleg dobrih lastnosti napako, da se rad ponaša s svojim bogastvom in s svojimi najraznovrstnejšimi zbirkami.

To svojo nečimernost rad podčrtava z besedami: »To sem si dal napraviti!« Ako ga vprašaš po tej ali oni krasni sliki, ki je Bog ve po kakem naključju prišla v njegovo posest, ti takoj pove: »To sem si dal napraviti!« Radi tega svojega izreka je bil že večkrat neprostovoljen objekt zabave. Posebno pa zadnjič enkrat.

Imel je v posetih več gospodov. Ravno so pregledovali neko zbirko starih manuskriptov, ko priteče v sobo gospodarjeva hčerka.

»Oh, kako srčkan angleček je to! jo je pohvalil eden gospodov. Ali je vaša?«

»Da, moja hči je; to sem si dal napraviti,« je tja v en dan odgovoril vprašani.

Lepotilni obližec.

Malo je vdov, ki ostanejo soprogu zveste preko groba, to se pravi, do konca svojih dni.

Poznam vdovico, mlado in brhko, ki je svoje srce vnovič naklonila zalemu, črnookemu in črnolasemu mladeniču. Zaljubila sta se in na leto naj bi bila poroka. Preko zime bi ona še rada vživala prostosti vdovstva.

Njemu pa to cincanje ni ugajalo. Nekega lepega jesenskega večera je bila pri znani ljubljanski kapaciteti zbrana pisana družba, med drugimi tudi naša lepa vdovica in seveda čisto po naključju tudi njen črnooki in črnolasi mladenič, ki se je v salonu pojavil s črnim angleškim obližcem na gornji ustnici, češ da se je pri raziranju vrezal.

Po večerji so odšli na vrt, zakaj večer je bil topel in lep. Pa so se zabavali, kakor je to pri pisani in veseli družbi že v navadi.

Ko so se vrnili v salon, so zagorele žarnice. Tedaj se je zapazilo, da naš znanec ni imel več lepotila na gornji ustnici, pač pa mlada vdova na levem licu v bližini ust.

Šepetavanje, namigavanje, pomežikovanje.

Vdova je opazila, da je ona predmet ponašanja gostov; ker si zadeve ni znala razjasniti, je na glas vprašala: »Pa zakaj se mi smejete?«

Tedaj je stopil na pozorišče mladenič ter povedal svečano: »Čast mi je, gospoda, naznaniti vam svojo skorajšno zaroko s to spoštovano damo!«

Vdova je postala le še bolj zmedena. »Oprostite gospod,« je rekla, »jaz vas nisem pooblastila.« Bila je rdeča kot purman.

»Zakaj hočeš zadevo še dalje tajiti?« je povzel besedo srečni zaljubljenec. »Priznaj vendar, da si mi ravnokar na vrtu dovolila zaročni poljub.«

»Pa ... ne razumem, kako morete ...« je jecljala lepa dama v svoji veliki zadregi.

Mesto odgovora jo je mladenič povedel pred zrcalo, kjer jo je opozoril na – obližec na njenem licu.

V gledališču.

Posestniki teatra so dvojni: privilezirani in neprivilegirani. Prvi so abonentje, drugi pa priložnostni amaterji dotične vprizoritve ali pa kake nove teatrske zvezde. V prvo kategorijo sodijo med drugimi takozvani »gledališki metuljčki«. So to one ljubljenke usode, ki jim je življenjsko naključje prisodilo ali petičnega moža ali pa ljubeznivega kavalirja.

Tem stvaricam božjim je gledališče odsev njih lastne prikupne osebice, ob enem pa tudi ogledalo teatrske soseščine. Posest abnomanske izkaznice je prvič znak notranje in zunanje vrednosti p. t. posestnice teatra: drugič kot derivat iz prvega – vzbujanje zavisti: tretjič privilegij za moderne toalete, bubufrizuro, francoske parfume, koketne boe in kar je še enakih olepševalnih sredstev, in četrtič – življenska šola.

Privilegiranka teatra pride običajno v zadnji minuti v garderobo, kjer je njenemu plašču že odkazan prostor. Malce si pred zrcalom popravi svojo itak že sijajno frizuro ter se takoj nato, če možno hrupno odpravi na svoj sedež. Prvi trenotek je nekako fascinirana, koliko odličnega občinstva in elegance, potem se pa začne že očesna mimika: pozdravi navzgor in navzdol, nazaj in naprej, na desno, na levo.

Dvorana zatemni, orkester uvertira in stvarica naša se v štadiju vznesenosti široko nasloni, češ pustite me, da uživam to božansko muziko. Vidi pa v temi razločno, če jo ta ali oni motri, odnosno če je ne motri oni, za kogar se je danes posebno nališpala.

Pavza. Ploskanje. Ponovno pozdravljanje. Ropot s sedejem in evo je izstopivše. Tam zunaj na hodniku jo že čaka prijatelj ali prijateljica in sedaj koraka parček za parčkom kot bi hoteli na zunaj dokumentirati svojo z užitkom prepojeno dušo. To vandranje tam po hodniku pa pravzaprav velja zgolj publiki, odnosno toaletam in flirtu. Po saj je povsod tako.

Kakšen revček napram privilegirancem je amater! Skoraj bi se najrajši pogreznil kam, tako te motrijo pogledi privilegirancev, češ kaj pa je tebe treba bilo, ti vsiljivec ti, saj vidiš, da ne sodiš v našo družbo. In če se le–tak nesrečnež med pavzo pojavi celo na hodniku, ga bojkotira vsa pisana družba, če nima morga med privilegiranci protektorja.

Zdi se mi kakor v ekskluzivnih klubih, kjer te trpijo kvečjemu kot gosta.

Pa tako je tudi drugje na zemlji, ne samo pri nas.

V kinu.

Ljubljana – la maestosa – ima poleg drugih privlačnosti tudi prvovrstna kine (ali kina, ne vem kakega spola je), kar tri po številu.

Takoj uvodoma omenim, da nočem delati nobene reklame.

Posetniki kinov so habitualni in priložnostni, to se pravi, taki, katerim je dolgčas. Habitualni ali redni posetniki kinov se razvrščajo zopet v historične, dragične, dramatične, humoristične in v – apaške.

Historični filmi à la recimo »Quo vadiš?« so tembolj v čislu, čimbolj so redki. Imajo poleg drugega še to posebnost, da so prostori dražji in da predstave dalj časa trpe. – Kritično oko kinosetnika – da skujem novo besedo – je pri tel predstavah izvanredno senzitivno. Bognedaj, da bi ga igralec na platnu polomil. Brez pardona ga ovržejo. Pri teh filmih prisostvujejo navadno vse uvodoma omenjene kinosetniške branže.

Tragični filmi ugajajo posebno srečnim dušam obojega, zlasti pa lepšega spola. Kot blisk se raznese vest, da je film učinkujoč in evo jih prihajajočih, da ima kasirka nad glavo posla. Tragične duše so pri takih prilikah v posesti dvojih robcev, enega za nos, dragega za – solze.

Dramatični prizori so priljubljeni pri onih, ki se šolajo za življenje. Tu se špeglaj, kako moraš – flirtati, koketirati poljubljati, skratka ljubiti. Nepopovoljni so izidi onih dram, kjer se ljubimca nazadnje »fentata«. »Oh, al' ga ni b'lo škoda, kaj?«

Humoristični filmi so last obeh kinosetniških tipov, habitualnih namreč in priložnostnih. Čimvečja neumnost, pa naravno, temvečja radost.

Apaške filme poseča pred vsem mladina. Harry Piel je njen ljubljenec. Čim več nasprotnikov prevlada, tem večje je veselje mladih. Krohot, da celó ploskanje in talčenje s palicami in nogami ob tla so v zvezi s tem filmom. Mladina da duška svojim čustvom. So tudi življenjska šola ...

Za mnoge priložnostne kinosetnike pa je oni dvomljivi mrak, odnosno tema v kinu privlačnost ki jih po možnosti prelevijo celo v habitualne posetnike. Neprijetno je samo, če se nepričakovano pretrga film ter zasveti luč, ta sovražnica ljubljencev in poljubčkov. Takih filmov, ki se trgajo, naj rajši ne proizvajajo. Imejte usmiljenje s človekom. Pa kam naj tudi gresta zaljubljenca, če brije zunaj veter ali če sneži in dežuje. Poleti si znajo že pomagati, toda po zimi?

Kini ali kina preganjajo tudi dolgčas. In če se me slednji poloti grem tudi jaz k predstavi in magari, če je apaška. Neprijetno je samo, če se mi potem o filmu sanja ali pa če me, kakor se mi je pripetilo, v nenavzočnosti na stanovanju poseti pravi apaš, ki mi odnese še tisto bore, kar premorem.

Na promenadi.

Če je teater ali kino teoretična šola, se praktično ušič življenja na promenadi. Zakaj Ljubljana ima, kakor se to že spodobi in po sebi razume, promenadne ceste, asfaltirane namreč ter poškropljene, da se ne praši, in umite če je nastalo blato. Skratka, te ceste so zgolj za promenado.

Beseda promenada znači počasno stopanje gori in doli po asfaltiranem tlaku, ki preneha, namreč stopicanje, čim ni več asfalta. Ena vrsta gre gori, druga pa doli ali pa narobe.

Pri tej priliki bi predlagal, da naj se na promenadah odpravi pozdravljanje v obliki snemanja klobuka. Zadnjič se mi je pripetilo, da mi je gorečnež, ki je tik mene hodeč pozdravil ono drugo vrsto, s palico skinil klobuk, kar je imelo za posledico, da je za menoj nastala gneča, ki me je skoraj pohodila. Prediagal bi salutiranje, ali pa še bolje oni fašistovski pozdrav z vzdigom magari leve roke, napram damam pa položitev roke na srce, na svoje namreč.

Na promenadah se kujejo parčki, se lovijo oči, se študirajo linije ter kritizirajo pogreški. Sploh pa na promenado hodijo zgolj oni, ki jim ne moreš bogvekaj očitati, zakaj hibe se boje luči. Tako je naravno, da tu naletiš le klasične, junonične ali drugačne prikupne forme, take, ki nehote izzivajo ter se tudi zavedajo, da učinkujejo.

Na promenadah se kaj radi izprehajajo tudi raketi, odnosno njih imetniki. Tudi druge forme športnega življenja se kažejo in odražajo tod.

Glavni vzgojni princip promeniraranja pa je priprava za bodoče stike in stiske.

Pa saj vam je to znano.

Zamenjani čeveljčki.

Nekje v Ljubljani živi brhka, okroglolična in precej bujna mamica, k izven svoje trmoglavosti nima drugih napak. Res. Zelo je ljudomila, skoraj skromna v svoji prijaznosti, boječa. Rada jê, posebno kava ji prija. Stavim, da bi dnevno po osem skodelic spravila v svoj prostorni želodček. Pravi, da jo kava mladi. Pa bo že res tako, zakaj teh sedem let, odkar jo poznam, je šlo takorekoč mirno nje.

Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da nosi naša znanka bubifrizuro, kakor tudi ni treba podčrtati fakta, da ljubi variacijo tako glede toalet, kakor tudi z ozirom na poglavja in obutve. Z drugimi besedami: dopadljiva je. Pa kaj ne bi bila, če ji pa zrcala in ljudje pravijo, da je luštkana.

Zadnjič je pa le imela smolo. Deloma je to smolo povzročil nedostatek časa, deloma zgovorni obisk in ne v zadnji vrsti tista psihoza, ki se poloti dame, če že v naprej preračunava efekt, ki ga bo izzvala nova fin–de–siècle–toaleta. In res.

Ko je obisk s svojo ustno gimnastiko baš dospel do zenita zgovornosti, – je naša brhka znanka pred zrcalom ravno popravila tisti črni trak, ki liki okvir obroblja njen décolleté okrog in izpod brumne glavice vse tja do bujnih nedrij. Le–ta črni »okvir« je potencirana rafiniranost, vkolikor kljub svoji skromni širini enega centimetra vendar jasno loči Evin kostim od umetnega.

Ni prav nič čuda, če je ljubljenka usode lovila svoj pogled v zrcalu, sedaj se vrteč na desno, sedaj na levo stran, od zgoraj in spodaj, od spredaj in zadaj. In še manj čudno je, da je razneženi kužek Rolf, ki ga kuharica Mimi neguje z vso njej lastno ljubeznijo do kreatur, nekako bi rekel vsesaval vonj nove toalete svoje gospodarice, zakaj njegov gobček je venomer »šnofal«, kakor bi to storil kvečjemu, če bi mu kdo ponudil kos dišeče pečenke.

Ni prav nič čudnega, če je tako preobražena mamica v tej hiperekstazi zamenjala bele čeveljčke, namreč svoje lastne in one njene hčerke na tak način, da je na desno nogo obula čeveljček svoje hčerke, na levo pa svoj lastni čeveljček, ki se je od hčerkinega odlikoval zgolj po finosti in črnih obronkih okrog nogavic.

Zamenjave čeveljčkov pa nikdo ni opazil, ker so vseh oči bile koncentrirane na bajno lepo obleko. In mahnila jo je z zgovornim obiskom tja skozi Zvezdo, mimo Krapeževe kavarne, po Šelenburgovi itd. Ponosno, zastavno.

Šele tam nekje v Hradeckega vasi jo je spreletela zona. »Ježeš, Marija pomagaj,« je zatarnala, zardela kot kuhan rak ter venomer gledala pod noge. »Kaj bodo ljudje rekli.« In minula jo je vsa ponosnost, da se mi je revica kar smilila.

Upam, da nikdo ni opazil zamenjave, križ božji.

Nauk: tudi pri oblačenju uvažuj rek: festina lente!

»Ta zlata teta.«

Tako jo imenujejo v tisti stari patricijski hiši tam v bližini Turjaškega trga.

Pa ne mislite, da je »zlata teta« morda kaka stara pobožna ženica ali zarjavela devica, ali celo petična ženska blagega srca. Ne. »Ta zlata teta« je mlado devče, ki ljubi šport na kolesu, cigarete, črno kavo in – otroke. Slednje pa nad vse. Dobra tretjina itak skromne plače gre za dobrobit malih, bodisi za ohlajenje vročega jezička potom sladoleda, bodisi v poslajenje želodčka z bonbončki, včasih pa tudi za nakup žog, punčk in kar je še enake ropotije.

»Ta zlata teta« ima v hiši, kjer stanuje skoraj 20 strank in menda 50 otrok, dober sloves. Vsi ti so njeni negovanci. »Teta gre«, se čuje glas po hodnikih, »Teta pride«, žvrgole malčki po mostovžih in »Zlata teta!« se glasi pozdrav, čim stopi čez prag v sobo. »Oh teta, dajte no za sladoled!« – »Teta, kdaj pa prinesete žogo?« – Oh, ali smem z vami na Posavje?«

Srce se ji širi, dobri tetici, ko vidi vse svoje ljubčke zbrane okrog sebe. In podrve skupno na dvorišče, kjer pod njenim nadzorstvom in soigranjem prebijejo ure in ure.

Zadnjič sem imel priliko prisostvovati sceni, ki naj jo tu kratko opišem. Bilo je na velesejmu. Po končanem ogledu paviljonov, tedaj v štimungi, ki vlada tam zunaj v veseličnem parku. »Zlata teta« je ravnokar dovršila svoj ogled paviljonov ter se približala grupi, sedeči pri rujni kapljici vina.

V družbi se je nahajalo skupno s stariši tudi dekletce, ki je »teto« pred tedni prvikrat videlo. Na vrat na nos je zapustila družbo in sovrstnice, čim je zagledala »teto«. In že se je je oprijela. Pa tudi drugih otrok ni bilo več pri mizi.

In kupovala je »tetka«, da so se žarile oči malčkov. Dekletce je dobilo v dar zapestno urico, ki sicer ne gre, ki pa zeleno in zlato odseva na roki, ter prstanček, ki sicer ni zlat, pa se vendar sveti kot rmeno zlato.

Vidite, taka je »ta zlata teta« tam izza Turjaškega trga.

Pri obilni mizi.

Moj prijatelj, ki slovi kot gurman prve vrste, se te svoje lastnosti tudi zaveda, še na zunaj se mu vidi, da rad jè, da je vedno židane volje ter vsikdar dostopen slabim in dobrim dovtipom.

Zadnjič enkrat me potiplje po rami ter me povabi na guljaš. »Pa pojdiva«, sem rekel. V dobrih 5 minutah je pospravil krožnik. To je bilo ob pol enajstih. Dve uri pozneje sva bila pri kosilu.

Ker imam malo teka, mi je bila prijateljeva navzočnost tem ljubša, čim večji je bil njegov apetit. Pet četrt ure sva presedala v restavraciji in več čas je pregibal čeljusti. Miza je jedva ša zmogla prenesti pezo krožnikov in skled. Kar debelo sem gledal.

Juha je bila v trenutku na varnem. Nič bolje ni postopal z veliko porcijo race. Kar hipoma jo je zmanjkalo. Čez pet minut reče, da bi še kaj jedel. No dobro. Jaz do tedaj še nisem vzel grižljaja v usta. Ampak požirati pa sem že začel – sline. Tedaj mu natakar prinese rusko solato. S pomočjo dveh žemljic je zmanjkalo tudi te delikatese.

Ko so stale na mizi jagodne vrečice, to je neke vrste sladkornih skledic, iz katerih se v objemu smetane svetlikajo rdeče jagode, je hlastno zacmokal, vzel v roko vilice, ki naj bi razkrojile skledice iz sladkorja. Pa mu ni »ratalo«. Namreč skledica je zdrknila čez krožnik na tla, jagodna zmes pa na mizo. Očividno je bil vznevoljen nad toliko predrznostjo objestnih jagodnih vrečic. Ena takih vrečic bi ves moj želodec cementirala, njemu je pa stvar seveda šla v slast.

Deset minut odmora. Ker sem uganil, kam cikajo njegove za velikimi očali se bliskajoče oči, sem predenj položil jedilni list. In z nova na delo. Pasiran gorgonzola je zelo dobra jed, če ima človek apetit. Tri žemlje so pri tem končale svoje enodnevno življenje.

Ko sva se tedaj dovolj okrepila – zalivala sva tudi pošteno – sva se odpravila v Kamnik. Tamošnji sveži gorski zrak je nad vse pričakovanje učinkoval, da sem postal lačen celo jaz. Velika porcija šunke s sirom in surovim maslom je jedva zadostila trenutni lakoti, notabene komaj poldrugo uro po kosilu.

Ker pa pravcati gurman skrbi tudi za bodočnost, sva pri atu Kendi za večerjo naročila največjo puro, ki bi zadostovala čisto gotovo za veččlansko familijo. Take gostije še nisem videl zlepa. Dobro, da sva bila sama v kotu za mizo in da ni bilo ravno razsipne razsvetljave, zakaj drugače bi se ljudje bili preveč naslajali na najinih mastnih ustnicah in licih. Tako oglodanih kosti še nisem videl. Tedaj sem spregledal, da je dobro jesti – velika umetnost.

Da sva si prižgala še fine cigare, je po sebi umevno.

In blažena sva se naslonila v železnem vozu, ne meneč se za glasne razgovore turistov in turistinj, uživajoča zgolj spomine pravkar minule večerje.

»ŠPEKHIGEL«.

Nekako tako je moralo biti pri srcu Krištofu Kolumbu, ko je našel Ameriko, če je ni kdo drugi pred njim.

Tedaj nekega lepega dne – vsa odkritja se običajno vrše ob lepih dnevih – sem zašel trans Tiberim – Gruberjev kanal – skozi Hradeckega vas do prve žejne postojanke na potu čez Fužine in Moste v Ljubljano.

Kar iskreno povem, da je bila ta žejna postojanka na mojem zamišljenem potu prva in zadnja, zakaj Špekhigel ima mameče obeležje, posebno ob pasjih dnevih.

Hladna senca pod košatim drevjem tik Gruberjevega kanala, revija zaljubljencev, ki tu mimo prihajajo na »božjo« pot v Fužine in potem pa Špekhigel na gričku – eldorado blagoslovljenih družin, ki tu gori posedajo v nekaki brezželjni nirvani.

Špekhigel je splendid, isolation za te družine. Povem, zakaj. Na tem gričku – zakaj se Špekhigel imenuje, ne vem – na tem gričku tedaj je živahno življenje. Dočim stari posedajo pri rujni kapljici ter se mamice, stare in mlade, maste s piškami in drugimi dobrotami, se lovi okrog miz nadebudna mladina, ki se neprestano »gunca« na tisti sredi grička napravljeni »guncenci«. Hrup in vrisk vesele momčadi ne preneha niti za trenutek. Umljivo je zato, da tu ne posedajo zaljubljenci in čemerni samci.

Natakarica, ki tu gori vrši svojo službo, ima težko stališče. Neprestano je na poti gori in doli, zakaj točilnica in shramba jedil se nahaja v hiši pod gričem.

Tem bolj hvaležna usodi pa je točajka, ki kraljuje v nižavah tik Gruberjevega kanala pod tistim drevjem, ki mu strela ne prizanaša, če je nevihta.

V večernih urah pa je tudi Špekhigel pribežališče zaljubljencev, ki se vračajo z božje poti na Fužinah. Tu posedajo nemi in tihi. Tem bolj pa govore njihove oči in bijejo srca. Posebno, če se po žilicah pretaka dobra kapljica. Tedaj se pritisneta še bolj drug drugemu, držeča se za roke in zroča si v oči. Blažena se ne brigata za ves hrup tam gori na gričku, niti tedaj, če prisedeš nadležnež k njiju mizi. Kaj jima mar svet!

Pa tudi drugače je tu polno življenja. V kotu tam tik lope sedi trojica bujnih krasotic, kateri očividno zelo ugaja dobra tekočina. Zakaj razvnele so se in njihovo hihitanje je privlačnost za marsikakega osamelega pivca, da nenote obrača oči in naposled z njimi obvisi ob tistem kotičku tik lope.

In Gruberjev kanal drvi dalje tisto zahrbtno vodovje, kakor bi se mu bogve kam mudilo. Čisto tiho in zahrbtno. Ni videti in čuti valovja.

Ko pa nebeški mežnar prižge svoje zvezdice, da skozi vejevje odseva luč v deroči vodi, tedaj je življenje tu doli v razmahu. Do tedaj tihi in navidezno nebrižni zaljubljenci so nehote oživeli, bodisi da jih je v to podkrepilo rujno vince, bodisi da se zavedajo svojih zaščitnikov tam gori na nebeškem svodu. Usta prekipevajo poezije ljubezni in trenotno vsemirje prekine tu in tam gorak poljub, da se ti kar sline cede v ustih.

Ona trojica tam v kotu lope ima že davno ob strani občudovalca, ki jo podžiga v čim dalje večje veselo razpoloženje. Kateri bo namenjen ...?

In v luninem svitu se vrača ves ta veseli in srečni svet v – trivijalno realnost prihodnjega dne.