Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/I. Poglavje. Meščanje

I. Poglavje. Meščanje.

1. Vsprejemanje novih meščanov.

Meščan je bil v Ljubljani vsakdo, kogar je mestna gosposka, magistrat zvana, vsprejela med meščane, za kar se je marsikdo zastonj poganjal in trudil. Za to pravico se je oglasil lehko vsakdo, magistrat pak je v slovesni seji sklepal o tem, ali naj se vsprejme ali naj se ne vsprejme.

Vsakdo, kdor si je hotel v Ljubljani kot svoboden in samostalen človek in ne kot rokodelski pomočnik, hlapec, ali dninar služiti svoj kos kruha, pobriniti se je moral, da so ga vsprejeli med meščane, ali če je bil rokodelski pomočnik, zapisali ga v zadrugo (Zunft), sicer mu ni smel nihče dela dajati in nobeden mojster ga ni vsprejel v službo.

Te prošnje za vsprejem med meščane ni bil oproščen nihče, tudi sinovi meščanov ne. Meščanska pravica se je delila le za vsako osebo posebej ter se ni mogla podedovati. Meščanov sin je moral prositi zanjo ravno tako, kakor kateri si bodi tujec, delal se je pri njih le ta razloček, da so ga vselej vsprejeli, kar se sicer vsacemu tujcu ni zgodilo, in da so zahtevali od njega manjšo pristojbino (Burgertaxe, Burgerstellung, kakor od čisto tujih ljudij.

Ker je Ljubljana konec srednjega in v početku novega veka slovela za mesto, v katerem je kaj lehko obogateti, bil je pritisk vanjo vedno jako živahen, zlasti odkar je dal cesar Friderik IV. Ljubljančanom pravico vsprejemati med meščane, kogar se jim ljubi. Po kmetih stanujoči in kaki grajski gosposki pripisani deželanje srednjega veka so bili obžalovanja vredni ljudje, za katere pravica ni vedela, da so na svetu. Nezadovoljen s svojim nikdar sitim gospodom graščakom kmet celo ni smel zapustiti zemljišča svojega in se preseliti kam drugam: moral se je odkupiti in pobotati z grajsko svojo gosposko, kajti kadar so graščaki drug druzemu prodajali posestva, popisovali so natanko število glav na tem imetji ter kmete prodajali in zamenjavali, kakor sedaj živino.

Leta 1478. pak je dal cesar Friderik IV. Ljubljančanom pravico, da smejo vsprejemati v mestno zidovje tudi s kmetov pobegle ljudi. Nihče ni mogel tacih ljudij od meščanov terjati; komur se je posrečilo mestno ozidje doseči in prestopiti prag mestnih vrat, bil je prost, in nihče ni mogel več vprašati po njem.

Kdo je bil torej sposoben za mestno pravico? — V prejšnjih stoletjih vsak, kdor je bil 1.) katoličan in 2.) kdor je stanoval nekoliko časa v mestu, najbrž zato, da so ga spoznali, kakšen je. Čas pa je bil neomejen, časih je zadostovalo že pol leta. Od leta 1781. pak so z dovoljenjem okrožnega urada ali deželnega glavarstva mogli postajati meščanje tudi protestantje in Grki. Imenovana dva pogoja sta bila prva in najvažnejša.^[1]

Vendar dostikrat je stavila mestna gosposka tudi še druge pogoje. Leta 1608. je odgovorila nekemu prosilcu za meščansko pravico, da mu jo da, kadar zadosti naslednjim pogojem: 1.) Kadar se bode oženil in 2.) kadar bode naložil najmenj 2000 gld. v kako hišo, to se pravi, kadar si jo kupi.^[2]

Samo ob sebi pa je razumljivo, da Ljubljanci niso vsprejeli nikogar med meščane, kdor ni bil niti rokodelec, niti obrtnik, niti trgovec. Predno se mu je podelila meščanska pravica, skrbeti je moral zato, da ga je zadruga mojstrov njegovega rokodelstva, njegovega obrta ali zadruga trgovska, vsprejela med-se in mu podelila mojstersko pravico; kdor te pravice ni imel, ni se mogel z nobenim obrtom samostalno pečati, ampak moral je služiti pri kakem mojstru kot pomočnik. Mojstrom pa so rokodelci kaj neradi koga razglasili, ker so se bali konkurence. Pri marsikaterem rokodelstvu je bilo natanko določeno, koliko mojstrov sme biti v Ljubljani. Ker so bile pa pravice zadrug potrjene od cesarja samega, niti magistrat neki ni mogel, kadar bi se mu morebiti ljubilo, zadrnge siliti, naj vsprejme koga kot somojstra, ako je bilo število polno.

Kdor se ni mogel izkazati, da je dobil mojstersko pravico, ni mogel postati meščan.

Dostikrat so se branili celo mojstri tacega rokodelstva, ki ni imelo omejenega števila udov, vsprejeti koga med-se, tudi če je morebiti magistrat pritiskal na to. V strahu za svoj dobri zaslužek so vedeli mojstri najti vedno kakšen uzrok, zakaj tega ali onega nečejo vsprejeti. Vedno sopoudarjali, da je mojstrov tega rokodelstva že dovolj v Ljubljani in da si celo ti služijo le z velikimi težavami ljubi svoj kruhek. Na takov način so si zagotavljali rokodelski svoj monopol.

Odločilno besedo je imel seveda magistrat, ki je iz svoje moči, ne oziraje se dalje na zadrugo in njene mojstre, smel dati komu celo mojstersko pravico, kar pa je vendar nerad storil. V ljubljanskega mesta debelih sodniških protokolih, katerih se je ohranilo od leta 1521. dalje pa do l. 1785. precejšnje število, bero se mnoge pritožbe, v katerih prosijo po mojstrih nazaj potiskani pomočniki rokodelskega stanu, naj jim magistrat podeli mojstersko pravico iz svoje oblasti, ker mu mojstri nagajajo zgolj iz hudobnosti ali pa iz nevoščljivosti. A le prav malokrat sem naletel na magistratov sklep, naj se da tacemu zatiranemu rokodelcu mojsterska pravica. Mestna gosposka se je rajši sešla po trikrat, štirikrat in petkrat ter poskušala zlepa mojstre in prosilce pobotati, predno je podelila to pravico komu iz svoje oblasti.

Še nerajši pak je vsprejemala trgovska zadruga novince v svojo sredo, ker je bila ta zadruga v mestu najveljavnejša in najbogatejša in so v magistratu sedeli ravno najimovitejši trgovci. V prejšnjih stoletjih se ni nikomur posrečilo vriniti se v trgovsko zadrugo, ako ga le-ta ni hotela vsprejeti vanjo dobre volje.

Proti koncu minulega stoletja se je v tem oziru nekoliko vzboljšalo, ker niso imeli odločevati jedini trgovci, kateri bi bili radi obdržali trgovski monopol v svojih, kolikor mogoče maloštevilnih rokah. Pridrževala si je to določbo višja oblast, okrožni urad, in ta je ukrepal, kdo naj se vsprejme, kdo ne.

Kdor je torej odstranil vse ovire in mogel prekoračiti vsa polena, ki so mu jih nametali mojstri pred noge, oglasil se je lehko za meščansko pravico. Tu se je moral izkazati, da ima toliko imetja, kolikor ga je potreba za vspešno zvrševanje njegovega obrta; a dostikrat še to ni zadostovalo, in marsikomu je magistrat odgovoril, da ga vsprejme šele takrat za meščana, kadar si bode kupil hišo.

Ovir so vedeli najti mojstri in mestni očetje dovolj ter so stavili časih jako sitne pogoje; za marsikoga najsitnejši je bil pač ta, da se je moral prej oženiti, predno se mu je dala mestna pravica — sicer čuden pogoj, ki pak je imel gotovo svoje dobre strani in posledice. Tem potem je skrbela tako rekoč mestna gosposka sama ljubljanskim vdovam in dekletom za ženine; za mestno pravico prosečemu se je svetovalo in časih naravnost ukazalo, naj vzame dekleta ali vdovo tistega rokodelstva, komur je pripadal sam: čevljar si je moral poiskati čevljarico, kovač kovačico itd.

Kdaj se je pričela ta navada, ni mogoče povedati, najbrž je bila silno stara, vendar so se morebiti delale pri tem in onem rokodelstvu izjeme; v sodniških protokolih je zabeleženih jako obilo podeljenih meščanskih pravic, katerim se ni stavil pogoj ženitve, leta 1601. pa so sklenili mestni očetje, da neoženjenca odslej ne bodo več vsprejeli med meščane, zlasti nobenega Italijana ne.^[3] O vsprejetji med meščane se je razpravljalo v slovesni seji, pri kateri so morali biti navzočni vsi mestni očetje. Za navadne seje mestnega sveta, ki so se vršile vsak ponedeljek in vsak petek, tega ni bilo treba; dvanajsterakov je moralo biti sicer res vseh dvanajst navzočnih, vseh dvanajst notranjih svetovalcev, od štiriindvajsetih zunajnih pak samo polovica. Teh slovesnih sej pa, ki so se nazivale "Stadtrechten" in v katerih so se vsprejemah novi meščanje, morali so se udeleževati vsi mestni očetje, torej z županom vred sedemintrideset mož. Prilagali so tem sejam tolik pomen, da se ni smelo obravnavanje nikoli prej pričeti, dokler ni jeden advokatov stavil vprašanje, je li sodišče popolnoma zbrano ali ne.^[4] Ako se mu je odgovorilo povoljno, smela se je seja pričeti, sicer pa se je morala mestna gosposka raziti.

Da so gospodje svetovalci vestno izpolnovali ukaze habsburških knezov, morale bi se bile te seje vršiti vsakih štirinajst dnij, kar pak se ni zgodilo niti jedno leto; dostikrat so se zadovoljevali z dvema, da, leta 1612. se je celo sklenilo, naj se od tedaj dalje ne bode vršilo več tacih sej, kakor samo po dve v letu.^[5] Kogar so mestni očetje iz katerega si bodi uzroka odbili, moral je čakati najmenj pol leta ali še delj, predno se je mogel zopet oglasiti.

K vsaki taki seji se je oglasilo obilo prosilcev. Dne 11. marcija leta 1658. n. pr. šestnajst, med njimi tudi nekoliko meščanskih sinov. Povprek vzeto se je vsprejelo v Ljubljani v 16. in 17. stoletji vsako leto po petnajst do dvajset novih meščanov.

Novo vsprejeti meščan je moral plačati neko v različnih stoletjih in pri različnih osebah različno takso. Ravnala se je po imetji novega meščana, največkrat pa, (kakor se mi hoče dozdevati), po dobri in slabi volji mestne gosposke. Izmed onih šestnajst prosilcev n. pr., ki so prosili leta 1658. za vsprejem med meščane, štirje niso plačali nobene takse, vsi štirje so bili meščanski sinovi, in zdi se mi, da so bili sploh vsi meščanski sinovi te takse prosti, kajti niti jedenkrat nisem naletel na meščanskega sina, komur bi se bila prisodila taksa, bodisi še tako majhna; a za vsprejem med meščane so morali vendar prositi. — Od jednega gori omenjenih prosilcev se je zahtevalo petnajst, od jednega dvanajst, od štirih po deset in od dveh po pet goldinarjev. Štiri pa so odbili. Da izpolnijo vse pogoje, ki jih do takrat še niso izpolnili, dal jim je magistrat dva meseca odloga in jim napretil, da jim mestno pravico zopet odvzame, ako do takrat ne bo vse v redu; rokodelstvo svoje pa je lehko takoj začel, seveda, ako je nalašč prosil za to milost.^[6]

Proti koncu minulega stoletja je poskočila taksa na petdeset goldinarjev in je bila za vsacega jednaka, vrhu tega pa je plačal novi meščan še tri goldinarje za meščansko kompanijo. Leta 1782. pa se je uvedel za novo vstopivše meščane še poseben davek treh goldinarjev, ki je tekel v kašo za ognjegasne naprave.^[7] Prej so plačevali to vsoto samo tisti rokodelci, ki so rabili pri svojem poslu ogenj,^[8] '*) to pa zato ker je bilo misliti, da bode najprej nastal ogenj pri tacem rokodelstvu.

Dostikrat se je odbila temu in onemu prošnja zgolj zavoljo tega, ker njegovo privatno življenje, ni bilo tako, kakeršno bi moralo biti. Tako se je pripetilo leta 1601. nekemu dimničarju, ki je živel z nekovo žensko na veri. Gospodje svetovalci so mu podelili sicer mestno pravico, a zažugali so, da mu jo vzemo, ako kmalu ne pripelje predn-je ženske, ki jo misli vzeti v zakon. Mož je bil v zadregi, toda potegnila sta se zanj neki baron Kobencelj in pl. Edling. Na njiju prošnjo mu je stavil magistrat te pogoje: 1.) Da zapodi od sebe sumnjivo žensko, s katero je dosedaj živel; 2.) da ne bo jemal pod svojo streho tujcev in jim pomagal tihotapiti; 3.) da se ne bo po noči potikal po ulicah, in 4.) da si kupi hišo ("dass er sich hauslich niederlasse") in se v treh mesecih oženi.^[9]

Marsikoga pa mestni očetje celo v tem slučaji niso marali vsprejeti med meščane, ako je bil pripravljen izpolniti vse pogoje, ki so mu jih stavili. Zlasti so delali težave Lahom. Tako se je prigodilo n. pr. nekemu Cergniju 1. 1608. Mestna gosposka mu je njegovo prošnjo kratko malo odbila. Vendar Cergnij se ni dal prestrašiti, ampak pritožil se je pri vicedomu, cesarjevem namestniku in najvišjem sodniku v deželi za vse zgolj mesta in trgov tičoče se stvari. Vicedom je ukazal mestni gosposki, Cergnija vsprejeti med meščane ali pak navesti razloge, zakaj tega neče storiti. Magistrat je odgovoril, da ima mnogo razlogov odbiti prošnjo Cergnijevo.

Prvič: »Ta človek ni rokodelecbesedilo«, dejali so mestni očetje.

Drugič: »Gluh je, torej za kakšen obrt ali za trgovstvo tudi nesposoben, delal bi dolgove ter mesto le škodoval.«

Tretjič: »Zvala ga je njegova prava žena tatu.«

Četrtič: »Ima dva nezakonska otroka.«

Petič: »Morali so ga nekoč sodni hlapci (birfči) prijeti in ga odpeljati na Trančo.«

Šestič: »Bili bi ga pri krvavem sodišči ("Malefizrecht") sodili, da ni pobegnil iz Tranče.«

Sedmič: »Pomagal je laškim trgovcem po Kranjskem tihotapiti.«

Da so se ti razlogi vicedomu zdeli zadostni, razume se same po sebi. Cergnij je moral odjenjati.

Kadar pak se je dala komu mestna pravica, določili so mu dan, kdaj bo prisegel. Najstarejša prisega, ki jo hrani ljubljanski mestni arhiv, ohranila se je iz leta 1599. in slôve tako-le: »Jaz I. I. prisezam, da hočem biti zvest meščan gospoda avstrijskega nadvojvode, našega najmilostljivejšega gospoda in deželnega kneza, kakor tudi slavnega^[10] mesta ljubljanskega, da hočem zabranjevati njegovo škodo ter se ravnati po njegovih postavah noč in dan, kolikor to s svojo vednostjo morem in moram; tudi nobenemu tujcu, ne proti mestnim svoboščinam na kateri koli način pomagati tihotapiti, ampak to svoboščine podpirati in pomagati zviševati jih kolikor mi možno; vrhu tega (prisezam) ubogati in slušati gospoda župana, sodnika in svet, zlasti pak se ne udeleževati kake zapeljive krive vere in misli, ampak jedino izveličavne krščansko-katoliške stare cerkve; potem pa tudi popolnoma ogibati se vseh krivoverskih cerkev in drugih shajališč, kjer se dela in ruje proti katoliški rimski veri, kakor naj mi res Bog pomaga in njegov sveti evangelij.« ^[11]

Ko se jo protestantstvo na Kranjskem zatrlo in je n. pr. Ferdinand II. leta 1637. potrdil ljubljanske privilegije, zabičil je županu še posebej, da nekatoličanu v Ljubljani ne smejo podeliti meščanstva.

Do leta 1545. neki sinovom ljubljanskih meščanov ni bilo treba prisezati, to leto pa se je sklenilo, da morajo ravno tako prisezati, kakor drugi meščanje ter pri prisegi prijemati za sodsko žezlo.^[12]

Med meščane so vsprejemali tudi plemenitaže; če pak so se morali le-ti odpovedati vsem predpravicam tega stanú, ne vémo povédati; najbrž se je to zgodilo, vsaj kar se tiče njihovega imetja, ako že ne, kar se tiče njihove osebe sáme. Plemstva takšen človek s tem ni izgubil, le za svoj obrt je bil magistratu tako brezpogojno odgovoren in se je moral v tem oziru podajati vsem ukazom, kakor bodisi kateri koli drug meščan, saj si je služil svoj kruh z ravno tistimi posli, kakor ta. Vendar se je le redkokater plemič v Ljubljani oprijel kacega meščanskega pôsla, kajti do 18. stoletja nisem naletel niti na jednega tacega plemenitaža, in morebiti v prejšnih stoletjih sploh ni bilo nobenega. Trgovati je bilo za plemiča sramotno. Pač so z vinom trgovali plemiči tudi že v 17. stoletji, toda ne da bi bili stopili v vrsto meščanov, zato pak so ti pošiljali tudi v jednomer poslanstva v Gradec, naj prisili vlada plemiče, da vinotoč popusté ali pa nosijo z meščani vred vsa mestna bremena. Konec minulega stoletja pa je prešlo skoraj vse večje trgovstvo v roke plemenitažev, — toda o tem pozneje.

A tudi nasprotno se meščanom, ki so dobili plemstvo, ni odpovédala meščanska pravica; ostali so še dalje lehko meščanje in trgovali ali kramaríli, kakor prej, dà, celo rado se videlo ni, če so se odpovedavali in prestopali pod deželno gosposko. Da je tudi poplemičen meščan ostal še ud mestni, dokazuje dolga vrsta plemenitih in poplemičenih ljubljanskih županov, sodnikov in mestnih očetov.^[13] Mnogo še sedaj imovitih in spoštovanih plemenitaških rodovin v Ljubljani si je pridobilo v 18. stoletji z meščanskim trgovstvom bogastvo in plemstvo.

Razume se samó po sebi, da je imel magistrat, ker je meščane vsprejemal in odbijal, tudi pravico odpovedovati komu meščanstvo. Slučajev, v katerih se je to zgodilo, zabeleženih je v sodniških protokolih ljubljanskega mesta obilo. Iz mesta so zapodili največkrat take, ki so dajali s svojim razuzdanim življenjem meščanom pohujšanje. Dasitudi bomo imeli še večkrat priliko to opazovati, vendar hočemo že tukaj poudarjati, da se je v 16., 17. in 18. stoletji na nravnost gledalo jako zeló. Leta 1541. zapodili so iz mesta necega Petra Schrotterja, ker je proti svoji prisegi živel razuzdano. Mestni očetje so dejali, s takim človekom ne morejo skupaj živeti v jednem zidovji, kjer ga vsak dan lehko srečajo. Odpovedala se mu je meščanska pravica. S to odpóvedjo je bilo zvezanih za Schrotterja seveda mnogo jako neprijetnih posledic. Odslej dalje ni smel več niti svojega rokodelstva zvrševati, niti trgovati. O čem, kako naj bi živel? Meščan, komur so mestno pravico odpovedali, bil je pregnanec v popolnem zmislu te besede. Sicer je Schrotter že sam védel, da mu ne preostaja druzega, a vendar je magistrat še posebej ukazal, naj spravi svoje reči v red ter svoje imetje ali prodá ali je dá v najem, potem pa naj gleda, da bo kmalu iz mesta izginil in se več ne prikazal.^[14]

V obče pak je izgubil meščansko svojo pravico :

1.) Kdor si je nakopal na vest takšen zločin, da ga je mestna gosposka morala pregnati iz mesta.

2.) Kdor je zapustil mesto in vzel imetje svoje s seboj.

3.) Kdor ni plačeval meščanskih davkov, dasi je bila v tem oziru mestna gosposka, zlasti v minulih stoletjih, jako potrpežljiva ter je čakala časih po več let.

4.) Ako se ni maral ravnati po starih navadah in običajih: to velja zlasti o rokodelcih, ki so dostikrat prestopali meje zadružnih pravil (Zunftartikel).

Pravice meščanov se dado s kratkimi besedami označiti takó-le:

1.) Meščan je imel pravico izvrševati svoj obrt ali svoj posel, uživajóč vse one svoboščine, ki so mu jih podelili habsburški knezi in o katerih v ti knjigi še večkrat govorimo.

2.) Dospeti je mogel do vseh dostojanstev mestne gosposke, torej tudi do županstva, ako je bil sicer sposoben. V 17. stoletji se je posrečilo celó marsikateremu rokodelcu, popiti se do te česti.

3.) Oglasiti se je mogel za svoje otroke za štipendije, katerih je bilo v Ljubljani naloženih jako mnogo za moški in ženski spol. Meščanskim sinovom so se podeljevale štipendije, ako so se podajali na visoke šole, in marsikateri meščanski hčeri se je kupila iz Thalmeinerjeve in Weberjeve ustanove nevéstinska oprava.

4.) Ako je ubožal ali toliko oslabel, da si ni mogel služiti več svojega kruha, všprejeti so ga morali v meščanski špital, ali pa mu dati iz njegovih bogatih dohodkov kakšen priboljšek za stare dni.

5.) Ako je potreboval opeke za zidanje ali za streho, dati mu jo je moralo mesto po znižani ceni.

6.) Imel je pravico zahtevati, da se mu dovoli goniti svojo živino na mestne pašnike brezplačno, vrhu tega pa proti mali odškodnini tudi v mestni log (Stadtwald), kamor ni smel goniti živine noben plemenitaž.

7.) Meščan in njegovi sinovi so bili, ko se je opustil prejšnji način vojaškega nabôra, vojaščine prosti.

8.) Najdragocenejša pravica pa, katero si je pridobil meščan, bila je ta, da so ga v vseh stvaréh, bodisi tičočih se njegovega imetja, bodisi njegove osebe same, sodili le meščanje, torej njegovi vrstniki, ne pa gospôda, ki je morala vlagati tožbe proti meščanom pri mestni gosposki na rotovži.

2. Odkupnina (Abfahrthgeld) in inventura

O ljubeznipolni udanosti do mesta in patrijotični navdušenosti do njegovega blagostanja pri teh od vseh krajev sveta v Ljubljano privétranih ljudéh, se pač ne more govoriti. Od njenega prvega početka pa do francoske okupacije so se srečevali po Ljubljani Nemci, Lahi, Španjolci, Angleži, Francozje, Švedi itd. Med meščane so se dali vsprejemati, ker so le tem potem mogli dospeti do bogastva. Mestni očetje so pazili na mestne svoboščine in privilegije z občudovanja vredno pozornostjo, toda le zato, ker jim je takisto svetovala njih lastna korist. Da je mislil vsakdo le náse, toda nihče na občno blagínjo, dokazuje nam nezaslišano gospodarjenje mestnih očetov, v 17. in v početku 18. stoletja.^[15] Tekom svojega spisa bodemo trčili marsikaterikrat na slučaje, kako je bil mestnim očetom le svoj žep v skrbi. Kadar so si ga nasuli do vrha, obrnili so Ljubljani hrbet, in odšli s pridobljenim imetjem mestu in deželi na kvaro, odkoder so prišli. Seveda tega nečemo trditi, da se med njimi niso nahajali tudi ljudje, ki so se oklenili Ljubljane z vso ljubeznijo ter ji žrtvovali vse svoje moči, nekateri celo imetje svoje. Sijajen uzor nam je v ti méri sloveči umetnik Robba. V obče pak je bil tem ljudem le svoj dobiček prva in glavna stvar.

Dobro čutimo, da izgovarjamo o svojih prednikih ostro sodbo, a ne moremo milejše in polagoma nam čestiti bralec pritrdi sam.

Že koncem 16. stoletja so odhajali ljudje s polnimi culami tako pogosto iz Ljubljane, da je moral nadvojvoda Ferdinand pozneje cesar Ferdinand II. seči vmes. Poslal je Ljubljančanom naslednji ukaz: »Ker se odpoveduje že precej časa sem po naših mestih in trgih mestna pravica in ker odhajajo meščanje v veliko škodo in nered po mestih od tod v druge kraje tako pogostoma, prisiljeni smo po vsi pravici izdati posebno merilo, kako se vam bo vesti v tacih slučajih.«

»Prvič zapovedujemo, da ne spustite pri vas iz meščanske zaveze odslej dalje brez naše milostljive volje in našega dovoljenja niti jednega, bodisi kdor koli in da mu ne daste odpusta. Ako bi se kakšen takov slučaj pripetil, obrniti se boste morali vselej do nas in počakati našega odloka. Da boste pa drugič védeli, kako menimo postopati in kako vam je reševati odloke ónim, ki se bodo hoteli odpovedati mestni pravici, naznanjamo, da je naša volja ta: Če bi se hotel kdo odpovedati mestni pravici ter se podati pod dežélsko gosposko, ne bo se to smelo zgoditi in sicer zato ne, ker bi to jako škodilo našim kameralnim dohodkom in našemu prebivalstvu po mestih in trgih. Če bi se pa vendar le kaj tacih nahajalo, ki bi vkljub ti naši prepóvedi in vkljub temu, da nam je s to prepovedjo v skrbi odhajanje iz mest odpraviti, ne hoteli ostati, ampak na vsak način oditi, naj se jim, če le drugače nečejo, to dovoli, vendar proti temu, da se napové takemu meščanu dan in se obravnava o njegovem imetji; o ti priliki naj se oglasijo vsi, ki imajo do njega kake terjatve, bodisi, da jim je kaj dolžan, ali da polaga račune o mestnih službah, katere je opravljal, ali o jerobstvu, ter vse ljudi po mestu v vseh terjatvah zadovoljuje, kakor se povsem spodobi. Sicer bi bilo pupilom in drugim težko iskati jih daleč po svetu. Napósled določujemo še, da plača tisti meščan, ki meni — seveda vselej le z našim dovoljenjem — oditi, deseti vinar^[16] od vsega svojega imetja v našo dólenje-avstrijsko blagajnico. Ta davek pa boste vi pobirali ter pokladali naši blagajnici vestno račune. Toda četudi bo vse te pogoje izpolnil, vkljub temu ne dovoljujemo, da bi se, ako mu mi tega ne dovolimo, podal takšen odhajajoč pod kako dežélsko gosposko v naših deželah. To velja za vse večne čase. Dné 15. avgusta 1599. leta. Ferdinand.«

Pozneje se je ta naredba v mnogem predrugačila.

Odkupníno (Abzugs- ali Abfahrtgeld) pobiralo je mesto v poznejših časih zase. Kdaj je Ljubljana to pravico dobila, ne vémo, da pa jo je imela vemo iz necega prepira med deželo in mestom v prvi polovici minulega stoletja. O ti priliki se je sklicaval mestni zastop na privilegij, podarjen mu po deželnemu knezu, zavoljo česar je imel pravico od vsacega, kdor se je odpovedal mestni pravici ter hotel oditi s svojim imetjem ali ga je samó oddal komu, ki ni bil niti ljubljansk meščan, niti meščan kacega drugega avstrijskega mesta, pobirati po dva odstotka od vsega njegovega imetja, ako je ostal v deželi, po štiri odstotke, ako se je podal iz dežele, in po šest odstotkov, ako je zapustil Avstrijo. Polovica te vsote je pripadala fisku, polovica mestu.

»To pravico pak je podaril deželni knez mestu«, nadaljuje magistrat v svojem poročilu, »ker imajo meščanje navado puščati svoj obrt in se podajati v višje stanove, ako so si pridobili dosti bogastva.« — S tem se je hotela pot prestreči, »da ne bi šel vsak tako lehko in iz samega napuha iskat višjega stanu, ter temnit plemenitaški stan. Na ta način se preprečuje meščanu hrepenenje po višjem stánu. Svoje hčere naj pomoži med svojimi meščanskimi vrstniki in ne med plemenitaži; plemstvo pri tem gotovo ničesa ne pridobiva. Svojih sinov naj meščan ne podí od rokodelstva, ki se ga je sam učil in naj se ne sramuje zvrševati ga še dalje.«^[17]

Meščanje so se odpovedovali mestni pravici in bogati odhajali iz mesta prav pogostoma, kajti magistrat se je trudil zasledovati uzroke, ki so jih pri vajali do tega. Jeden zelo važen uzrok, ki je zakrivil, da so prestopali meščanje tako pogostoma in tako radi izpod mestne oblasti pod deželsko, zdel se je mestnim očetom tudi ta, da so bili notranji in zunanji svetovalci preslabo plačevani.^[18] Toda ker k ti meščanski časti niso mogli nobenega siliti in ga tudi niso, ampak še narobe, celó potezali so se zánjo naj veljavnejši možjé, največkrat z velikim trudom, reči bomo morali, da je govorila v tem slučaji mestna gosposka zopet za svoj prid.

Odhajanje in odpovedovanje je bilo še v minulem stoletji zelo navadno, dasi tudi je nekoliko pojenjalo. Natančnih zapiskov o tem, koliko meščanov je odhajalo leto za letom iz mesta sicer nimamo, vendar se nam ponuja toliko podatkov, da iz njih prav zanesljivo lehko posnemamo, da se je prebivalstvo v Ljubljani koncem minulega stoletja jako hitro menjavalo.

Pred seboj imamo zapiska ljubljanskih hišnih posestnikov iz dveh let, iz leta 1776. in iz leta 1796.^[19] Ta dva zapiska sta najstarejša, kar se nam jih je ohranilo. Ljubljana (notranje mesto) je takrat štela 358 hišnih številk, v to število pa so všteti tudi vsi stolpi, meščanski bastijon na Grádu in Grad sam, kakor tudi vsa mestna vrata. Od leta 1776. do 1796., torej tekom kratkih dvajset let prešlo je 210 hiš v druge roke, torej več, kakor polovica. V prejšnjih stoletjih je bil pa ta nedostatek pač še večji.

O dohodkih, ki so se iz odkupnine stekali v mestno blagajnico, imamo samo dva izkazka: jednega iz srede, jednega iz zadnji četrtine minulega stoletja. Tekom šestih let so plačali iz Ljubljane, ali vsaj iz ljubljanske gosposke odšli meščanje naslednje vsote: 216 gld., 18 gld., 415 gld., 145 gld., 848 gld. in 206 gld. v mestno blagajnico. V najvišjo vsoto 848 gld. všteta je odkupnina, ki jo je plačal leta 1751. iz meščanske zveze stopivši baron Mihajlo Angelo Zois, ki se je podal kot plemenitaž, pod deželno oblast. Koliko je plačal, nevémo, pač pa gotovo največji del imenovane svote 848 gld., kajti v svojem poročilu do višje gosposke je opomnil magistrat, da se takov slučaj, da bi se za odkupnino plačalo toliko, prigodi komaj vsacih štirideset ali petdeset let. ^[20]

Po odstotkih, ki jih je moral plačati baron Zois, dá se vsaj primeroma zračunati, kako visoko je cenil magistrat njegovo imetje; če rečemo, da je ónih 848 goldinarjev plačal res samó baron Zois, kar pa ni gotovo, kakor smo že dejali — plačal je mestu in cesarski blagajnici 1696 gld., vsakemu polovico, ker ni šel iz dežele in celo iz mesta ne, terjala sta se zavoljo onega gori omenjenega privilegija le po dva odstotka od vsega njegovega imetja, ki je bilo torej vredno 84.800 gld. Imetje njegovo pa je bilo gotovo mnogo večje, kajti odkupnino je smel pobirati magistrat le od onega imetja, ki ga je odtegnil kdo mestni oblasti. Zois je odtegnil meščanskemu prometu le svoj denar, ko je popustil svojo skoraj po vsi Evropi razpréženo trgovstvo z železom. Od hiš, ki so še dalje ostale pod mestno oblastjo — Zois je imel tri velike palače — ni mogel zahtevati magistrat nobenih odstotkov. V hišah pak je tičal morebiti ravno tako velik ali še večji kapital.

Natančen račun imamo iz leta 1782.

Odšli so iz mesta naslednji ljudje:

1.) Dné 9. aprila duhovnik Ivan Sauer, ki je odnesel s seboj 300 goldinarjev očetovske dedščine; od tega je plačal 6% ... 18 gld — kr. podal se je torej iz Avstrije.

2.) Dné 18. aprila je odšel France Eysel z 250 gld. očetovske dedščine; plačal je 2% 5 gld. — kr.

3.) Dné 16. majnika je odšel Ivan Za-vrtnik z 120 gld. očetovske dedščine; plačal

je 4%; 4 gld. 48 kr.

ta mož je šel torej s Kranjskega v kako drugo avstrijsko kronovino.

4.) Dné 18. junija je odšel Josip Rupert, ključar iz Lvova; nesel je s seboj 140 gld. 15 kr. očetovske in materinske dedščine od katere je plačal 4% 5 gld. 58 kr. 2 vin.

5.) Neka Jera Bezlaj je zapisala v svoji oporoki Mariji Peman (Pömanin) v Gradci 100 gld. Ker je šel denar iz dežele, odtegtegnili so se ji 4%. 4 gld. — kr.

6.) Dné 9. julija je odšel Ivan Ettl s 400 gld. 16 gld. — kr.

7.) Dné 1. oktobra je pritekla največja odkupnina v mestno blagajnico. Umrl je neki Martin Nigoll ter zapustil svojim sorodnikom v Tirolah 2400 gld.; od tega so dediči plačali 4%. 96 gld. — kr.

8.) Dné 1. avgusta je vzel duhovnik Josip Auracher 1000 gld. najbrž s seboj na kmete, kajti plačal je le 2%. 20 gld. — kr.

Vsega skupaj torej ni velko priteklo v mestno blagajnico — 148 gld. 58 kr. 2 vin.^[21]

Čudno je, da se ne omenja niti jedno nepremično imetje, ampak zgolj dédiščine. To leto torej ni zapustil noben hišnik Ljubljane, kaj je tem čudneje, ker je prišlo, kakor se je gori omenjalo, tekom dvajsetih let toliko hiš v roke druzih lastnikov. Morebiti je izgubila Ljubljana do tega leta pravico do odkupnine od nepremičnega imetja, kar pa se sicer ni zgodila v nobeni drugi avstrijski deželi.^[22]

Meščanje so se znali najbrž na kak način odkupnine izogniti.

A dasi je imela mestna blagajnica dobiček od odpovedovanja mestni pravici, vendar magistrat ni imel rad, da je kdo popustil meščanski posel. Ali naj se komu dovoli Ljubljano zapustiti, ali ne, o tem je imel sklepati ves mestni svèt. Leta 1599. je bil knežji pritisk na protestante jako velik v Ljubljani in zaradi tega si je marsikdo želel poiskati si kje drugje bolj varen kotiček. To leto se je odpovedal neki Maks Stettner, mestni svetovalec, svoji meščanski pravici, a magistrat mu je odgovoril, da ne mpre ustreči njegovi želji, kajti došel je bil ravno knežji ukaz, da mora ostati mestni svèt, kakeršen je, skupaj, in dokler ne bo dobil magistrat od kneza kacega druzega odloka, ne sme se v mostnem svétu nič izpremeniti, zato tudi ne more vsprejeti Stettnerjeve odpóvedi. Stettner naj počaka torej tako dolgo.^[23]

Ravno tisto leto je bil neki Khell obsojen plačati precej visoko denarno kazen, ker je dal svojega sina krstiti za protestanta. Da bi se kazni odtegnil, odpovedal se je svoji meščanski pravici, češ, da se meni drugam preseliti. Toda magistrat mu je odgovoril: »Ker se je Khell odpovedal meščanski pravici in ker je zaradi svojega sina bil na kazen obsojen, razžalil in zasramoval je s tem magistrat; zavoljo tega naj plača v zlatu dvajset goldinarjev kazni.« Magistrat ga je dal prijeti ter ga odpeljati v ječo, rekši mu, da ga prej ne izpusti iz nje, dokler ne plača naložene mu kazni. ^[24]

V tesni zvezi z odkupnino je bila tako zvana inventura, popis in cenitev vsega imetja kacega umrlega meščana. Rajzloček med njima je bil samo ta, da je plačal odkupnino tisti, ki se je prostovoljno podal izpod mestne oblasti, inventuro pa tisti, kogar je smrt prisilila do tega. Po nazorih minulih stoletij se je pobirala pristojbina vselej, kadar se je premeknilo imetje iz jedne roke v drugo, naj se je to zgodilo že na ta ali óni način. Koliki so bili odstotki v prejšnjih stoletjih, ni zabeleženo nikjer, vendar pa so bili toliki, da sta se zaradi njih mestna in deželna gosposka nekaterikrat prav za húdo sprijeli; male podatke o visokosti te pristojbine imamo le iz druge polovice minulega stoletja.

Ta pristojbina se je zvala "funtni denar" (Pfundgeld). Ime je dobila od tod, ker se je v starih časih računilo po funtih, kakor še sedaj, n. pr. na Angleškem (Pfund Sterling) in na Laškem (Lire).

Jemala se je najprej le od nepremičnega imetja, dasi tudi so morali plačevati od premičnega blaga (torej denarja), neki odstotki, mrtvaški denar, nazivan (Mortuario, Sterbegebühr, Todtenfallstaxe).

Na kmetih se je plačevalo po pet odstotkov, koliko po mestih in trgih ni bilo natanko določeno. Izrečeno je bilo konec minulega stoletja, naj ostane le pri starem. Po nekaterih krajih se ni pobiralo nič, po nekaterih pa po jeden krajcer od goldinarja stare veljave.

Ta inventura se dá zasledovati jako daleč nazaj; celo v prvo polovico 16. stoletja,^[25] gotovo pa je bila še starejša. Dostikrat so se morali deželni knezi sami potegniti za to mestno pravico, tako n. pr. leta 1630., ko se je mesto z deželo prepiralo zaradi nje.^[26]

Največ težav je izviralo od tod, ker so bile pravice obeh gosposk, mestne in dežélske, jako nejasne. Zato ni nič pomagalo, da sta dva cesarska ukaza, jeden od dné 21. marcija, jeden od 30. dne junija leta 1689. z jasnimi besedami določila, da sme zapuščino umrlega meščana inventirati samo magistrat, ne pa deželna gosposka. Leta 1689. je umrl namreč neki Pietro Amigoni. Namestnik deželnega glavarja (Landesverweser), kot načelnik deželne gosposke v odsotnosti deželnega glavarja, dal je Amigonovo imetje zapreti in zapečatiti. A vicedom je ukazal pečate odtrgati in se je pritožil, kot vestni branitelj meščanskih pravic zaradi tega pri cesarji, češ, da deželna gosposka, krati mestu pravice, kajti Amignoni bil je meščan. Cesar je velel zavoljo tega namestniku deželnega glavarja, naj se v prihodnje več ne predrzne zapirati, popisovati in ceniti zapuščine tacih ljub- ljanskih prebivalcev, ki so se pečali s kakim meščanskim obrtom, naj so bili potem že plemskega ali neplemskega stanu, o tem so se že nekaterikrat objavile določbe, tako n. pr. že 8. dné oktobra leta 1630. Pri tem naj ostane tudi v prihodnje.^[27] Vkljub temu je prišlo še vendar večkrat do prepira in še leta 1774. je moral magistrat braniti to svojo pra- vico na vse kriplje. Poučil je deželno gosposko z nova "kdo je meščan, kdo ne, in katero zapuščino sme popisovati in ceniti jedna, katero druga gosposka."

Takrat se je sukal prepir o tem, da se ceni in popiše imetje necega advokata. Advokatje in vsi diplomirani doktorji so spadali pod dežélno gosposko, magistrat ni imel do njih nobene moči, bodisi v kateri koli stvari; torej tudi do popisovanja in cenitve njihovega imetja ne, sklepala in dokazovala je dežélna gosposka magistratu.

Toda ta advokat je bil ob jednem tudi hišni posestnik in pivovar, izvrševal je torej obrt, kar je bilo dovoljeno le meščanom. Kdor ni bil vsprejet v meščansko zavezo, ni se smel ukvarjati niti z rokodelstvom, niti s trgovstvom, niti s kakim obrtom. Tudi plemenitaži so izvrševali lehko kakšen takov meščansk posel, toda nositi so morali zavoljo tega vse teže, ki so trle meščane; ž njimi se je postopalo tako, kakor s pravimi meščani; še jedenkrat pak naj se poudarja, da plemskega stanú s tem niso izgubili, le kar se tiče njihovega obrta, so bili v vsem meščanom jednaki.

»Naj bi bil umrli advokat samó hišni posestnik«, zavračal je magistrat deželno gosposko, »imela bi brez dvojbe le ona pravico njegovo imetje popisati in ceniti, kajti advokatje spadajo, četudi so posestniki na mestnih tleh stoječih hiš, pod dežélno gosposko, a ker je bil umrli tudi pivovar, razume se samó ob sebi, da ne more imeti do inventure njegovega imetja nihče drug kako pravico, kakor magistrat sam. S tem, da ima kdo kako hišo v mestu, ne postane še meščan, pač pa takoj, ko se začne ukvarjati s kakim meščanskim obrtom, bodisi potem že s katerim koli; pivovarenje pak spada k nji brez kake dvojbe. — Če hoče toroj dežélna gosposka — poučeval jo je magistrat — v prihodnje zaprečiti, da ne bi popisovala in cenila mestna gosposka zapuščine svojih poplemčenih vrstnikov, naj ne dovoli, da bi se advokatje ukvarjali s pivovarstvom.«^[28]

Pri ti priliki zvédamo tudi, da je bilo, kar se tiče nekaterih mestnih pravic, med posameznimi avstrijskimi deželami mnogo razločka. Na Češkem, Dolenje-Avstrijskem in po drugih nemških deželah so se nahajale namreč privilegovane hišo in privilegovana posestva. Pravica za zvrsevanje kakega meščanskega obrta je bila zvezana že s hišo ali s posestvom samim. Lastnik take hiše se je smel pečati z obrtom, ako je bil ž njo zvezan, četudi ni bil meščan in naj tudi bi mu mestna gosposka tega dovoliti ne bila hotela. Umrli advokat bi bil torej smel v imenovanih deželah pivovariti, ako bi imela njegova hiša to pravico. Toda na Kranjskem tacih hiš ni bilo. Ako je kdo kupil pivovarno, s tem še ni kupil tudi pravice, da bi smel kuhati pivo, ampak pobriniti se je moral v Ljubljani prej za meščansko pravico. Popis in cenitev meščanskih zapuščin pak sta pristojala jedino le magistratu. Po gori imenovanih deželah je bilo to drugače, tamkaj se celo meščan, oblagodarjen z vsemi meščanskimi pravicami, ni mogel pečati s kacim obrtom, ako ni bil lastnik privilegovane hiše.

Tako je utrjal magistrat svojo pravico in da je govoril prav, prepričala se je deželna gosposka kmalu, kajti od cesarja je prišel odlok, da ima advokatovo zapuščino popisati magistrat in nihče drugi.^[29]

Jednak prepir se je vnel med obéma gosposkama tudi po smrti Petra Antona Codellija. Deželna gosposka si je prisvajala pravico, njegovo imetje popisati in ceniti. Codelli je bil sicer res plemenitaž (nobilitiert), toda magistrat se je opiral na to, da je imel Codelli meníčno banko in tržil na debelo, pečal se je torej z meščanskim obrtom.

Tudi v tem slučaji je odločil cesar v magistratovem zmislu.

1. Toleranzpatent v. 13. Octob. 1781.
2. Gerichtsprot. 1608.
3. Gerichtsprot. 1601. fol. 68.
4. "- ob der Ring genugsam besetzt oder nicht," beremo v sodniškem protokolu vsacega leta.
5. Gerichtsprot.1612.
6. Ibid. 1658.
7. Fasc. štev. 105.
8. Gerichsprot. 1658 fol. 78.
9. Fasc. 4.
10. Nemškega izraza "gemain", "gemeiue Stadt Laybach" ne morem drugače posloveniti kakor tako. „Gemain" pomenja v srednjeveški nemščini toliko kakor naš "slavni".
11. Nemški slove ta prisega tako-le: {{subst:pg|Ich N. N. Schwor hiemit alls das ich dorfür dem Erzherzog zu Oesterreich, unserm gnaädigsten Herrn und Landesfürsten, auch gemainer Stadt Laybach getreuer Mitbürger sein will, ihren Schaden wenden und derselben Formen treiben Tag ind Nacht, als sehr ich kann und mag, auch keinen Ausländer wider gemainer Stadt Freiheit, so veil mir das wissend in keinerlei Weise überhelfen, sondern dieselben Freiheiten helfen thun und hanhaben, so viel mir immer möglich ist dazu dem Herrn Bürgermeister, Stadtrichter und rath gehorsam und gewartig sein will, vor allen Dingen aber auch keiner verführerisehen sektischen Lehrordnung, Opinion, sondern des alleinseligmachenden will, als dann auch alle sectischen Kirfchen und andern Zusammenkünfte, darinen wider die katolish römische Religion gehandelt und tractirt wird, ganzlich meiden will, als wahr mir Gott helfe und sein heiliges Evagelium.}} Ta prisega se nahaja v fasc. štev. 105.
12. Gerichtsprot. 1545.: {{subst:pg|Es wurde beschlossen, dass den Bürgensöhnen, welche sich verheiraten und hier wohnen, der Eid vorgehalten und sie zur Erfüllung an den Gerichtssatab wie andere Bürger greifen sollen.}}
13. Glej Klun "Archiv" II. pag. 108-109 in "Gerichtsprotocolle" v mestnem arhivu.
14. Gerichsprot. 1541.
15. Glej moj spis v "Matičnem letopisu za leto 1885.
16. To se pravi po 6%.
17. Fasc. štev.53—55 magistratnih aktov.
18. Ibid.
19. Fasc. štev. 7. in magistratnih aktov fase. "Kriegssteuer."
20. Fasc. štev. 102.
21. Urbar der Gefälle leta 1781.,1782.
22. Kropaček, Oesterr, Staatsverfassung.
23. Gerichtsprot. 1599. fol. 8.
24. Ibid.
25. V sodniškem protokolu leta 1541. se čita: "Die Rathsherren haben Jörgen Zweillers saligen gelassen Hab und guet, wass jn Laden befuden worden inventiert und beschreiben lassen."
26. Magistratnih aktov fasc. štev. 22.
27. Fasc. magistratnih aktov štev. 22.
28. Ibid.
29. Magistranih aktov fasc. štev. 22.