Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/II. Poglavje. Nemeščanje

II. Poglavje. Nemeščanje.

Avstrijanski knezi so stregli od prvega početka meščanom o vsaki priliki v roko ter jih oblagodarjali v jednomer s pravicami, ki so imele namen, meščanom pripomoči do vedno večjega blagostanja. Le-ti so vzeli namreč deželnim knezom, pravim gospodom vseh vtrjenih mest in trgov, težko butaro z ramen. Zavezali so se bili, da hoté mestno ozidje, jarke, stolpe in vse, kar je spadalo k trdnjavam, vzdrževati in popravljati na svoje troške. Da pa so to mogli, podpirati so jih morali knezi z milostjo svojo in jih obsipati s posebnimi pravicami. Te pravice so se delile meščanom v podobi privilegijev, ki so v minulih stoletjih nadomeščevali denašnje postave.

Toda nihče ni meščanom teh pravic tako zavidal, kakor plemstvo, drugi del mestnega prebivalstva. Plemiči niso spadali v nobeni stvari pod mestno gosposko, izvzemši nekaterih majhnih mestnih bremén, namreč: hišnega davka in straž, o čimer sicer še govorimo. Njihova gosposka je bilo dežélno glavarstvo, ki je imelo v dežélni hiši sedež svoj. Deželni glavar je bil zastopnik interesov dežélskih in plemstva. Pod to dežélno gosposko je spadala takisto tudi duhovščina, spadali so vsi graduirani in diplomirani doktorji obèh znanostij, juridične in medicinske; vrhu tega pa tudi mnogo sicer v Ljubljani živečih tujcev, ki so se smeli, prišedši v Ljubljano, podati ali pod mestno ali pod deželsko oblast, katera jim je delila podobne, ali vendar ne tako daleč sezajoče pravice, kakor mesto svojim meščanom.

Plemiči, ki so bili prisiljeni živeti v dotiki z zaničevanimi meščani, katere so zaradi njihovih pravic kaj pisano gledali, niso zamujali nobene prilike, odščipniti če ne veliko, vsaj malo od njih. Toda meščanje so čuvali z najstrožjo pozornostjo te svoje svetinje, ki so bile podlaga njihovega blagostanja in njihove samostalnosti.

Popravljanje zidovja in mestnih utrdeb, pazne straže o tako nevarnih časih, kakeršen je bil zlasti srednji in tudi še novi vek, in mnogo drugih bremen, slonelo je početkoma zgolj na ramenih meščanov. Plemiči so živeli sicer takisto za varnim mestnim ozidjem, mestne straže so pazile sicer res tudi njim v korist, toda plemiči niso hoteli pripomoči niti pri tem niti pri ónem. Hoteli so uživati le sadove meščanskega truda, nikakor pa ne lajšati meščanom njihovih bremen.

Zaradi tega se je zanetil že zgodaj, če prej ne, gotovo vendar že leta 1320. med meščani in plemenitaži hud prepir.

Plemstvo se je opiralo na svojo svoboščine in na to, da njemu nima zapovedovati noben meščan in da se ne ujema s plemsko čestjo, ako bi plemenitaž plačeval meščanu davek. To so mu že zagotovili prejšnji knezi.

Ker se meščanje in plemenitaži z lepa niso mogli pobógati, pritožili so se pri svoji najvišji gosposki, pri deželnem knezu in prosili pomoči, in knez, ki ni pustil blagostanja meščanov nikdar v némar, ukazal je leta 1320. — bil je to Henrik, vojvoda koroški in kralj češki — da mora plačevati davke mestu v korist vsakdo, čegar hiša stoji na mestnih tleh ter pomagati pri popravljanji mestnega ozidja, pri kopanji jarkov, in pri stavljenji mostov ter pri oskrbovanji straž.^[1] Ta privilegij je ponovil leta 1336. vojvoda Oton.^[2] Njegov naslednik, vojvoda Albert III., raztegnil je to dolžnost celó čez vso mestno civilno oblast (Burgfriede), ovrgel pa po nekoliko privilegij koroškega Henrika od leta 1320. s tem, da je leta 1367. odvezal od plačevanja davkov vse tiste plemenitaže, ki so se mogli izkazati, da so bili kedaj tega bremena oproščeni.^[3] Leta 1370. pa je vendar to zopet preklical in dal privilegiju leta 1320. zopet staro veljavo.^[4]

A soditi je môči, da se plemiči po tem kneževem ukazu niso dolgo ravnali, kajti leta 1385. jih je bilo v mestu zopet mnogo, ki se niso hoteli meščanom pokoriti, ne davkov plačevati ("die nicht dienen noch steuern wollten"). A vojvoda Leopold jim je pa tudi prepovedal, goniti živino na mestne pašnike in hoditi po les v mestne gozde.^[5]

Žàl, da knežja moč takrat plemski oholosti ni bila kos. Ne samó, da jih ni mogla siliti, naj izpolnjujejo njih zapovedi, dostikrat knez cel meščanskih pravic ni mogel tako krepko braniti, kakor bi jih bil rad. Namesto, da bi se plemstvo ogibalo s svojo živino mestnih pašnikov in gozdov kakor je veleval ukaz leta 1385., prepovedalo je celó meščanom pašnike in gozde, do katerih so imeli pravico že več stoletij. Toda vojvoda Viljem se je potegnil krepko za meščane in ukazal leta 1397. grofu Hermanu celjskemu, tedanjemu deželnemu glavarju kranjskemu, skrbeti, da se meščanom ne bodo kratile stare pravice do pašnikov in gozdov.^[6]

Pravica do pašnikov in gozdov ljubljanskih meščanov pak je sezala daleč čez ozki "Burgfried". Ljubljana ni imela samo pravice do vsega barjà, ampak je smela hoditi po les za kurjavo in zgradbe celó daleč noter v ižánske gozde. Do konca 14. stoletja ljubljanskim meščanom neki ni kratil nihče te pravice, toda v početku 15. stoletja so jo jeli krotavíčiti plemenitaži, katerih posestva so se dotikala teh mestnih gozdov ter niso nikakor puščali meščanov v te gozde.

Najprej je prišlo do tožbe leta 1415., ker so Turjačanje hoteli vzeti Ljubljani in vasém Tomišelj, Vrblje, Strahomèr in "Prest" pravico do kôšnje. Jurij Guttensteiner, namestnik deželnega glavárja, šel je sam pod Krim na ógled. Vzel je s seboj najstarejše ljubljanske meščane. Peljal se je po Ljubljanici ž njimi do Kamnika. Tam se je sešel z nekaterimi plemenitaži in posestniki pri Igu, "katerih je bilo jako mnogo". Vsi ti in še nekateri kmetje so dokazali, da so imele vasí Tomišelj, Vrblje in Strahomèr že od starih časov pravico, kositi nad jarkom proti Kamniku, in sicer vsi jednako, niti jeden več ali menj. Pod jarkom proti mestu in Studencu pa je bila ljubljanska košnja že od nekdaj.

Guttensteiner je razsodil, naj se pri ti stari pravici tudi ostane še dalje, in da Ljubljančanom ne sme nihče kratiti te pravice.^[7]

Druga tožiteljica je bila leta 1420. neka vdova Apfalternova, ki je trdila, da pašnik in gozd spadata k "Hertenbergu" in sta njena lastnína. A vojvoda Ernst je odločil, da je to njegova lastnína in da spada k ljubljanskemu mestu ter je odbil vdovi njeno prošnjo.^[8]

Zlasti turjaški grofje so nagajali v tem oziru Ljubljančanom in Ižancem. Zgodilo pa se je to najbrž zato, ker je ukazal vojvoda Emst leta 1416., ko so se jeli Turki prikazovati na Kranjskem, da morajo tudi plemiči pomagati pri zgradbi mestnega ozidja.

Turjaški grofje so zaradi tega morebiti zapustili Ljubljano ter se umeknili v svoje trdne gradove; iz mesta izgnani, so sklenili to Ljubljančanom vrniti in jim prepovedali goniti živino v gozde, meječe z njihovimi gozdi, in hodit vanje po les. Leta 1420. dala je turjaška gosposka Ljubljančanom in Ižancem vzeti nekoliko živine ter je ni hotela dati prej nazaj, dokler ne bi plačali zanjo neprimerno velike kazni.

Za odškodovanje se je potegnil ljubljanski sodnik in svèt. Prišlo je do tožbe in stvar se je zdela zaradi obeh v tožbo zamotanih strank, tako važna, da je prisedel vojvoda Ernst, prišedši leta 1421. v Ljubljano, sam k sodbi ter zaslišal stranki. Ljubljančanje in Ižanci so se sklicavali na svoje več stoletij stare pravice in so se zavezali, dokazati jih. Turjačanje pa so odgovorili, da so pašniki in gozdi, zaradi katerih so se spoprijeli z Ljubljančani in z Ižanci, njihovo dédno imetje in da sta imenovani stranki po krivem posegli vánje. Tudi oní so pripravljeni to svojo pravico dokazati.

Strankama je dal knez Ernst štirinajst dnij odloga, da se preskrbita s potrebnimi pričami. Čez štirinajst dnij so priveli Ljubljančanje s seboj res popolnoma nepristranske priče, ki so izkazale, da so hodili po lés v imenovane gozde, ki so v listíni zaznamenovani takó-le: "etlicher Wald, mit Namen Mokriz, der ausserhalb der Eisth (Ižica?) vnd auf die Schelein vnd der Auen bei Kremenz gelegen, bey der Selein vnd der Auen genannt, der Mart, zwischen Prun vnd Lagkh gelegen."^[9]

Kako se je tožba poravnala, ne vém, bržkone sta se stranki pogodili.

Ob jednem se je oglasil zopet Jurij Apfaltem zaradi gore in gozda "Raunik sammt Peze. Vojvoda je poslal Pavla Glogovca in deželnega namestnika Leutholda Julbecka na ogled. Ta dva sta potrdila, da je res ves svet tostran Hertenberga, od sv. Katarine doli k sv. Antonu in proti Ljubljani mestna last.^[10]

Komaj pa je odšel vojvoda iz dežele, začel je turjaški grof Ljubljančanom še le prav nagajati. Spoprijeli so se prav resno med seboj. Vojvoda je imenoval grofa Turjaškega deželnega glavarja najbrž, da bi ga nekoliko potolažil zaradi izgubljene tožbe. Ker je imel tedaj ta mož vso moč v rokah, hladil je svojo jezo nad Ljubljančani. Obe stranki ste skušali storiti si s silo pravico. Na čelu Ljubljančanom je stal Ivan Smerekar (Johann von Sumereck), najbrž mestni sodnik. A Turjačanje so ga ujeli in novi deželni glavar je razsajal med Ljubljančani, požigal, moril je in plenil. Da ga je Turjačan izpustil, moral se je Smerekar pismeno zavezati, da se ne maščuje.^[11]

Mesto je bilo v najhujši stiski. Tù pa se je izkazal vojvoda zopet iskrenega prijatelja Ljubljanskim meščanom in je z jako ostrim postopanjem dokazal, da mu je do pravice. Odstavil je Jurija Turjaškega od deželnega glavarstva poklical ga pred sodbo ter ga obsodil k smrti. A leta 1423. ga je zopet pomilostil, ker je moral oditi iz Ljubljane.^[12]

Celó tako nedvojbenih pravic, kakor so jih imeli Ljubljančanje do ljubljanskega Gradu, jim plemenitaži niso privolili. Ljubljanski Grad ni bil sicer lastnina mestna, pač pa knežja. Le-tá pak je meščanom dovolil, da smejo Grad z drevjem nasaditi, potem iz tega gozda drevje sekati in ga vporabljati za mestne trdnjave.^[13]

Dežélni glavár Štefan grof Modruš je hotel to dobroto tudi plemenitažem nakloniti ter je dovolil, da so smeli še oni sekati les na Gradu, česar si plemiči seveda niso dali dvakrat velšvati. V kratkem je bil Grad popolnoma gòl. Meščanje se zaradi tega pritožijo leta 1439. pri vojvodi Fri- deriku, poznejšem cesarji Frideriku IV.

Le-ta cesar je bil za Ljubljano pravi oče in sledovi njegove dobrotljivosti so ostali do denašnjega dné. Samo od njega je dobila Ljubljana ne menj kakor devetintrideset za blagostanje in razvitek mesta neprecenljivih privilegijev.

Ustanovil je ljubljansko škofijo, popustil meščanom zaradi njihove srčnosti v njegovem boji s celjskim grofom ves hišni davek, dovolil Ljubljančanom pečatiti z rudečim voskom, popravil kranjski grb, ustanovil v cerkvici na Grádu večno mašo, in oblagodaril ljubljanske trgovce z obilnimi svoboščinami pri trgovstvu doma in na tujem.

Na pritožbo meščanov leta 1439. je ukazal grofu Modrasu, naj plemičem sekanje v gozdu na Gradu takoj ustavi in jedino le meščane vánj pušča.^[14] Take in jednake pritožbe so se ponavljale vse 15. in še 16. stoletje.

Vselej pa so se deželni knezi potegnili krepko za meščane. Plemenitaži so se vedno znova upirali, kadar so meščanje zahtevali od njih, naj jim pripomorejo pri mestnih bremenih, pri davkih, stražah in popravljanji mestnega ozidja. Toda avstrijski knezi so vselej meščanom pravico storili, tako n. pr. leta 1461.^[15], leta 1470.,^[16] leta 1510.,^[17] itd. Vsak čas so plemenitaži branili meščanom goniti živino na pašnike in hoditi po les v gozde, toda zavrnjeni so bili vselej, n. pr. leta 1439.^[18] leta 1451.^[19], leta 1478.^[20], leta 1503.^[21] itd.

Še leta 1549. vnel se je oni pred več kakor sto leti (leta 1415.) poravnani prepir zaradi kôšnje na južnem robu ljubljanskega barjà, a tudi to pot so zmagali meščanje.^[22]

V tistem razmerji, kakor plemiči, stali so tudi duhovniki nasproti meščanom, imeli so posebne predpravice ter so spadali pod deželno gosposko. Tudi do njih ni imelo mesto nobene močí. Sicer pa pri priliki ljubljanskega sodišča govorimo o tem še natančneje.

Ozrimo se napósled še po četrtem delu ljubljanskega prebivalstva, po nemeščanih v pravem pomenu te besede, po tujcih, ki se niso dali vsprejeti med meščane. Le-ti so bili po vseh srednjeveških mestih obžalovanja vreden rod in skoraj brez vseh pravic. Bili so to večinoma hlapci, dninarji in tuji trgovci, ki so prihajali v Ljubljano le za malo časa.

1. Klun, Diplomatarium Carniolicum v "Mittheilungen des hist. Ver. f.Kraiii" 1855. štev. 1. Sicer se nahajajo v "Dipl. Carn." zbrani privilegiji v mestnem arhivu ljubljanskem, toda le v kopijah in raztrošeni po raznih fascikulih, zato jih navajam rajši po tem tiskanem viru.
2. Ibid. štev. 2.
3. Ibid. štev. 6.
4. Ibid. štev. 8.
5. Ibid. štev. 15.
6. Ibid. štev. 21. "Wir empfehlen dir erstlich vnnd wollen, das da vnnser Bürger zu Laybach aus den Vorsten vnnd Welden Prennholz on all Irrung lassest füern vnnd nemen als das von Alter mit gewonhait herkhomen ist.
7. Mestni arhiv, fasc. Miscell.- Ta listna še ni tiskana.
8. Klun, Dipl. Carn. štev. 28.
9. Klun, Dipl. Carn. štev. 30.
10. Ibid. štev. 31.
11. Richter, Gesch. d. Stadt Laibach pag. 219 v Klunovem "Arhivu".
12. Ibid.
13. Klun, Dipl. Carn. štev. 34.
14. Ibid.
15. Klun, Dipl. Carn. štev. 44.
16. Ibid. štev. 58.
17. Ibid. štev. 85.
18. Ibid. štev. 35.
19. Ibid. štev. 41.
20. Ibid. štev. 61.
21. Ibid. štev. 80.
22. Fasc. Misc.