Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/IX. Poglavje. Rokodelci in zádruge (Zünfte)

IX. Poglavje. Rokodelci in zádruge (Zünfte).

Največ meščanov je bilo rokodelcev. Tabo imenitni in čislani, kakor trgovci, rokodelci sicer res niso bili, a zaradi svojega obilega števila so jim delali v mestnem zastopu dosti preglávic. Lasáli in pulili so se ž njimi — vsaj na rotovži v jednomér, zavidaje jim njihovo obilo bogastvo in velike pravice, s katerimi so ti tako hitro bogatéli. Trgovci, (katerih bròj pak je bil, kakor smo čuli, že od nekdaj jako majhen), in krámarji so sedeli v mestnem zastopu po največ na stoléh notranjih, toda po nekoliko tudi zunanjih svetoválccv, ali rokodelci so imeli večino v zunanjem svetu, in v občini, tretjem oddelku mestnega zastopa, v katerem je bilo štiriinšestdeset gláv. Kadar so napadali trgovce, bili so vedno jedinih mislij in se nikoli niso cepili med seboj, kar je imelo po največ uzrok svoj v strogi ločitvi stanov v prejšnjih stoletjih.

Rokodelstvo je bilo v Ljubljani kàj staro, tako staro, da mu ne vémo početka. Prva dva stanovníka Ljubljane sta bila poleg vojaka trgovec in rokodelec: jednega si brez druzega skoraj mishti ne moremo. Združevali so se, kakor sicer po Evropi, tudi naši rokodelci, trgovci in obrtniki v zádruge ("Innungen und Zünfte"), da so z zjedinjenimi močmi lože branili in zastopali svojega stanu interese. V tem poglavji namérjamo govoriti zgolj o rokodelskih zádrugah.

1. Zádruge.

Brezvspešno zasledujemo čas, v katerem so osnovali v Ljubljani prvo zádrugo. Ti sledóvi se izgubljajo v popolnoma mračni čas ljubljanske zgodovine; sicer pak to vprašanje tudi ni posebno zanimivo. Rokodelstvo je izrastek nemškega kulturnega življenja; ob jednem, ko so se jele snovati zadruge v Koloniji, v Ahnu, v Regensburgu itd., kovali so tudi ljubljanski rokodelci, če je sicer Ljubljana takrat že stala, zádružna svoja pravila ("Zunftartikel, Zunftfreiheiten.") Konec srednjega veka so bile ljubljanske zadruge že stare. Imele so že lepo imetje v blágu in v gotovini ter priskakovale ž njim mestu, v denarnih stiskah tičočemu, na pomoč.^[1] Zádružnih pravíl v originalu se iz tega zgodnjega časa v mestnem arhivu seveda ni ohranilo nič; najstarejša so iz primeroma zelo poznih let, šele iz leta 1676.^[2] To so pravíla barvarske zádruge. Za jedno leto mlajša so pravila zadruge pádarjev in ranocelnikov iz leta 1677. ^[3]Nobena teh svoboščin pa ni original, ampak so le potrjene, prejšnje zádružne pravice. Gotovo so se nahajala kdaj ta rokodelska pisma tudi v mestnem arhivu, ali ker naši predniki niso znali ceniti tacih prič iz davno minulih časov, pogubila so se do dobra. Saj pa bi tudi človek težko pričakoval, da bi bili shranjevali v prejšnjih stoletjih stara in ne več upotrebovana pravila, kajti veljavo so imela vedno le najmlajša in posledna, ki jih je potrdil kakšen cesar ali nadvojvoda. Da bi staríno shranjevali, za to ljudje minulih stoletij niso imeli razuma: kar zanje ni imelo več vrednosti, pogubilo se je. Zaradi tega seveda sicer ne morem sestaviti popolne zgodovine rokodelstva, vendar je tvaríne toliko, da se dá naslikati ž njo še dosti jasna podoba ljubljanskega rokodelstva, vsaj za osemnajsto stoletje.

Kaj je bila zádruga? Skoraj to, kar danes, namreč zveza vseh rokodelcev jednega in istega rokodelstva, torej zveza mojstrov in njihovih vdóv, (če so se pečale po smrti soprogov še nadalje z rokodelstvom), pomočnikov in učencev. Nekaterikrat smo žo poudarjali, da je bila nekdanja Ljubljana na vse strani glava in vzgled, po katerem so se ravnala vsa mesta in se ravnali vsi trgi po deželi. Takisto je bilo tudi z rokodelstvom. Ljubljana je bila središče rokodelskih zádrug. Navadni rokodelci, čevljárji, krojači, tkalci itd. so imeli v vsakem mestu svojo posebno zádrugo, imenitnejši pa, n. pr. pádarji ("Bader") in ranocelniki, ki so jih prištevali do cesárja Jožefa II. rokodelcem, imeli so svojo zádrugo le v Ljubljani. Vidno sredíšče, okoli katerega so se zbirali, bila je "zádružna skrinja" ("Zunftlade"). To je bilo njihovo svetišče, v katerem so shranjevali originale rokodelcem podeljenih pravic in svoboščin, vrhu tega pa tudi vsa doučna pisma (Lehrbriefe), kajti pomočnik, izučivši se svojega rokodelstva, dobil ni izpričevala ali doučnega pisma sam v roke, ampak le prepis z zádružnim pečatom; ž njim je šel na tuje popotovat, original so hranili v zádružni skrinji. Na tuje pak je moral iti vsak. Ako je dobil v kacem kraji dela, moral je oddati tudi ta prepis v ondotno zadružno skrinjo, kjer so mu ga shranjevali toliko časa, da je odšel zopet dalje po sveti. Izgubiti tega prepísa ni smel, kajti imel je silen trud in dôkaj težav, da je dobil druzega, predno je mogel izkazati, da ga je izgubil po nesreči in ne po malomarnosti, ali ga sicer dal kako iz rok. Te ovire pak mu je stavila zádruga za to, ker se je pripetilo mnogokrat, da je pomočnik na poti v denarnih zadregah prodal to svojo pravico, ali mu jo je kdo ukradel, ki je slepáril ž njo pod njegovim imenom po sveti, ne da bi se bil res priučil rokodelstva.^[4]

Tacih zádrug, ki bi imele središče svoje samó v Ljubljani, bilo je pa vendar le malo, najbrž pádarska in ranocelniška jedina. Nekatere so sezale le čez nekatera mesta, n. pr. lončárska, h kateri so pripadali lončarji štiri milje okoli Ljubljane, lončarji v Loki, v Kranji, v Kamniku, v Višnji Gori, na Holmci in v Šmártinu. V obče pak je imelo vsako mesto in celó vsak trg svoje zádruge za rokodelce svoje; v Ljubljani so si pa n. pr. krojáči, čevljárji in jermenárji osnovali celo dve zádrugi, jedno za mestne in jedno za kmetske krojáče, čevljárje in jermenárje, stanujoče po predmestjih in v ljubljanski okolici.

Koliko mojstrov je bilo treba, da so si mogli osnovati zádrugo, ne vémo povedati, najbrž pa so zadostovali trije ali štirje; če jih je bilo menj, vpisani so bili ali v graško ali pa celovško zadrugo. Koroška, Štajarska in Kranjska so bile namreč nekdaj v dosti ožji zvezi med seboj, kakor denašnje dni, in ukrepale so o marsikateri stvari skupaj; skupaj so plačevale n. pr. cesarju davek; dežélni zbor kranjski, ki se je največ ukvarjal leto za letom le z vprašanji: koliko naj se privoli za to leto cesárju davka, ali koliko potroši za obrambe na južnih mejah kranjskih, izrekel ni nikdar poslednje besede prej, dokler ni prišlo poročilo s Koroškega in Štajerskega, za kako vsoto sta se odločili te dvé deželi. Tudi rokodelci so bili v tesnejši zvezi med seboj. Milárji ("Seifensieder") in medíčarji ("Lebzelter") so imeli svojo skrinjo v Celovci; kotlárji ("Kupferschmiede"), klepárji in dímničarji v Gradci; óna dva glavničarja(„Kammacher"), ki sta živela konec minulega stoletja v Ljubljani, pripadala nista celó oba k jedni in isti zádrugi, kajti jeden je bil vpisan v celovško, jeden v graško zadrugo.^[5]

Osnove novih zádrug si je pridržal cesar sam. Leta 1751. n. pr. je osnoval magistrat novo zádrugo lasníčarjev ("Barockenmacher") ter izdal zánjo po vzgledu drugih zádrug zadružne svoboščine ali privilegije. Ko pak je cesar o tem zvedel, razveljavil je ta magistratov ukrep, češ, da si je prisvajal pravico, ki mu ni šla nikakor.^[6]

Prej so imele morebiti posamezna krajna oblastva pravico, zádružne artíkule izdajati, a že leta 1667. je bilo to prepovedano, in cesar si je pridržal takšno pravico sam. Odslej dalje nižje gosposke zádružnih pravil celó potrjevati niso smele.^[7] Potrditev teh pravíl pak je stala zadrugo obilo denarja; rokovíčarji n. pr. so morali odšteti za cesarice Marije Terezije v to svrho ne menj kakor 300 gld.^[8]

Vsaka zádruga si je izbrala svojega svetnika patrona. Pod njegovim varstvom je zvrševala svoja dela. Patrona pádarjev in ranocelnikov sta bila sv. Kozma in sv. Damijan; žebljárjem in kovačem je patronoval sv. Eligij; mesárski patron je bil sv. Lenart; trgovski sv. Rók in sv. Boštiján. ^[9] Zádružna hiša, v kateri so se shajali ljubljanski trgovci, zdi se mi, bila je hiša v sedanjih Zvezdarskih ulicah štev. 4 (sedaj gostilna "pri Prešírnovem hramu"). Do te misli me vodita stara, a če ju cenimo z umetniškega stališča, ne dosti vredna kamenita kipa sv. Róka in sv. Boštíjana nad velikimi vrati, med katerima se nahaja lepa in mojstersko iztesána glava žalostne Matere božje. Veščáki trdijo, da je to delo Robbovo, ki je vstvaril v ljubljanskih cerkvah mnogo umotvorov od marmorja. Robbova hiša je bila od Čevljárskega mostu po Starem trgu proti Šentjakopskemu môstu šestindvajseta hiša na desno. Natančneje se ne more določiti, ker ljubljanske hiše do leta 1773. niso imele številk.

V praznik zádružnega patrona so bili zavezani vsi zádružniki praznovati spomin njegov s slovesno sv. mašo in službo božjo v ti ali óni ljubljanski cerkvi. Najmogočneje pa se je pokazalo ljubljansko rokodelstvo sv. Telesa dan. K procesiji so morali priti vsi mojstri in vdóve mojstrov, vsi pomočniki in učenci, da spremljajo sv. Rešnje Teló z zastávami in svečami.^[10] Te velike slovesne procesije so se morali udeleževati ne le ljubljanski rokodelci, ampak tudi vsi po druzih kranjskih mestih in po kmetih stanujoči, ako so spadali h kaki ljubljanski zádrugi. Da se niso mogli izgovarjati tako ali tako, vabíli so jih s slovesnimi vabili; jedno tacih vabil z vélikim zadružnim pečatom se je ohranilo v mestnem arhivu. Poslala ga je iz Ljubljane zadruga pádarjem v Škofjo Loko, v Kranj, v Kamnik, v Rudolfovo in v Krško.

Ta dan pak je bil za zádružnike še v drugem oziru jeden najimenitnejših v vsem letu, kajti obravnavali so tačas stvarí, tičoče se vsega rokodelstva. Zbirali so se v hiši predstojnikovi ("Zechmeister"), ki so ga zvali tudi "očeta". V njegovi hiši je stala zádružna skrinja. Zborovanje so pričeli s tem, da je prečital "oče" ali pa "četrtnik" ("Viertelmeister") zádružne privilegije. Potem so se vršile volitve zadružnih dostojanstvenikov. V petem članku lončarskih svoboščin n. pr. čitaš: »Ker je pri vseh rokodelskih zadrugah obično, da izvolijo "očetom" jednega mojstrov, ki mora gospodovati vsemu poštenemu rokodelstvu ("dem gesammten ehrbaren Handwerk"), ki vé in utegne zvrševati vse rokodelske stvari tako, da se ohrani dober red in da se ravna in živi po svoboščinah, zato se v sv. Rešnjega Telesa dan po končani službi božji in sicer popóludne napovédi ("ansagen") zbor vsemu rokodelstvu ter se izvolíta prvi in drugi "oče" z dovoljenjem vsega rokodelstva. Ko pak mine leto, predloži "oče" račune svoje in se odpove svojemu poslovanju. Zatem se ima vršiti nova volitev, pri kateri naj bivšega "očeta" potrdijo ali tudi še za prihodnje leto, ali pa namesto njega izvohjo drugega.«^[11]

Izvoljenima "očetoma" oddajali so potem v oskrb in varstvo zádrugo in njeno skrinjo, zaprto z dvema različnima ključema; jednega je dobival prvi, drugega drugi "oče". Odpreti pa sta jo smela le v navzočnosti vsega rokodelstva (vse zádruge). V nji so shranjevali, kar smo sicer že omenili, vsa rokodelstva se tičoča pisma, poleg tega pak je bila tudi blagajnica za doneske zádružnikov in za kazni, ki so jih pobirali od njih. Ako je iz nje česa zmanjkalo, morala sta "očeta" ne le vso škodo povrniti, ampak izgubiti sta utegnila celo pravico za daljno zvrševanje svojega rokodelstva.^[12]

Pri zadružnih shodih vsacega leta o svetem Telesi je nastajal časih kaj velik šum; zadružni člani pádarske zádruge so ukazovali, da ne sme priti k tem shodom nihče niti s spado, niti s tercerolem, z bodalcem ali z nožem (Degen, Terzerol, Stilet oder Messer). Tega shoda udeležiti se je bil vsakdo zavezan; kdor je izostal ali če ga ni bilo k procesiji sv. Rešnjega Telesa, plačati je moral kazen. Pri vseh zádrugah so nalagali kazen v vôsku, od jeden do dva funta. Kazni so pobirali svetega Telesa dan. Kogar pak tri leta ni bilo videti niti pri shodu niti pri procesiji, izgubil je vso rokodelsko pravico svojo. Potisnili so ga iz zádruge in ne več v zádrugo mojstrov vpisani ud, se ni smel kakor sam svoj mojster dotekniti svojega rokodelstva.

Jednaka kazen je zadevala tistega, ki ni prihajal k pogrebu umrših tovarišev; kadar je kdo umrl, napovedali so njegov pogreb vsem zadružnikom, mojstrom, pomočnikom, učencem in vdóvam. Za duše v vicah so dajali brati vsake kvatre po jedno črno mašo za vse umrše brate. Tudi te maše je imel vsem zádružnikom napovedovati "oče" ter zato skrbeti, da se jih res vsi udeleže. Okoli po hišah tékati in vsacemu posebej napovedovati pogreb ali kvaterno mašo je bila dolžnost najmlajšega mojstra, rekše tistega, ki so ga poslednjega vsprejeli v zádrugo. Ta človek je bil pravi trpín med mojstri, vsa pota za zadrugo je moral on storiti. Pri pogrebih je hodil k "očetu" po mrtvaški prt na krsto, tu je bil namreč spravljen. Po končanem pogrebu ga je moral nositi zopet nazaj.^[13]

Na požirek vina in masten obed niso naši predniki pozabili o nobeni slovesni priliki, kaj šele o tako važnem shodu, kakor je bil ta. V svoboščinah barvarske zádruge je bilo dovoljeno, kadar so se obravnale vse zádruge se tičóče stvari, "privoščiti si tudi še pošten požirek," ("es ist erlaubt einen ehrlichen Trunk, aber in aller Ehrbarkeit zu thun,") toda takisto je bilo zádružnikom zabičeno, naj preveč ne pijo, »kajti od tod ne izvira nič druzega nego zmerjanje, kletev, prepir in druge nedostatnosti.« Za red in pošteno vedenje pri ti pijači je bil odgovoren "oče". Če je pa dal sam k temu povod, smela ga je zádruga celo odstaviti od očetovanja ter ga je kaznovala še z dvema tolarjema. Kaznovan je bil, celó tisti, ki je vino polijal; kazen pa so mu narekali vsi zádružniki. Troškov za to popivanje niso smeli jemati morebiti iz zadružne skrinje, ampak plačati je moral svoj del vsakdo sam. Več nego 12 krajcarjev o shodu ni smel zapraviti nihče. Ako je kdo to vsoto prekoračil, moral je zanj plačati "oče", nadzornik redú in poštenega vedênja.^[14]

Za vdóve in hčere mojstrov je skrbela zádruga prav po očetovsko, kajti pomočniku, ki se je odločil vzeti v zakon vdovo ali hčer kacega mojstra, dajali so, če se je oglasil, pred vsemi drugimi mojstersko pravico; njega je zádruga rajši vsprejela médse in mu pri tem in ónem rokodelstvu spregledala celo mojstersko takso in mojstersko južino. Lončárska zádruga je dovoljevala celo, da sme vdova obdržati učenca, ki je vsaj polovico učnega časa že prebil pri njenem umršem moži, obdržati ga, dokler se je izučil in postal pomočnik, kar pri druzih rokodelstvih ni veljalo. Le prostega, t. j. "pomočnika" ni ga mogla narediti, ampak oglasiti ga je morala pri zádrugi ter naprositi kacega mojstra, da ji stori to ljubáv. Le takrat, če učenec ni prebil še pol za učenje svojega rokodelstva določenega časa pri umršem mojstru, moral je prestopiti h kacemu druzemu mojstru v poúk.^[15]

Pádarski ali ranocelniški pomočnik je bil celó zavezan oženiti se z mojstrovo vdovó ali hčerjó, ako je bila kje katera, sicer ga zádružniki niso hoteli potrditi mojstra. Ako se ti zahtevi ni hotel udati, prisilili so ga, da je moral iti na popotovanje. Le takrat, ko ni bilo v vsem rokodelstvu niti vdove niti hčere, smel si je izbrati pomočnik, želeč biti mojster, tudi kako drugo nevesto.

Najvažnejše opravílo v sv. Rešnjega Telesa dan pak je bilo slovesno vsprejemanje novih mojstrov.

2. Mojstri.

Novega mojstra vsprejeti je imela jedino zádruga pravico. Čo je hotel biti kdo meščan, naročil mu je magistrat, naj so prej pogodi z zádrugo, da ga vsprejme méd-se, potem bo šele mogoče govoriti dalje o tem. Na to stvar je že mimogredé nanesla beseda v 1. poglavji. Kogar mojstri niso marali vsprejeti méd-se, trudil se je za meščansko pravico zastonj. Stari mojstri pak so novince kaj radi odrivali, kajti kolikor menj jih je bilo v mestu, tem bolje se jim je godilo. Občinstvo je bilo popolnoma v njihovih rokah, le če je magistrat videl, da komu mojstri nalašč nagajajo, potegnil se je sam zanj in mu po svoji oblasti podelil mojstersko, potem pa tudi meščansko pravico. Ni ga morebiti sodniškega protokola v mestnem arhivu, kjer ne čitaš tožbâ pomočnikov, da jih zádruga neče vsprejeti med mojstre.

Kako pa je mogel kdo priti v mojstre?

Rokodelski pomočnik, ki je hotel biti mojster, oglasil se je pri zádrugi. Dokazati ji je moral, vsaj v prejšnjih stoletjih, da je sin zakonskih staršev, da je hodil nekoliko let po sveti, učé se v svojem rokodelstvu; zadostovalo je potovanje od treh do šestih let. Bivati je moral že najmenj jedno leto v Ljubljani, vendar so se zadovoljevali pri nekaterih rokodelstvih tudi s polovico leta. A najstrože so zahtevali mojstri, da je pomočnik, goden za mojstra, delal pri "poštenih mojstrih". Pošten mojster pa se je zval le tisti, ki je bil zapisan v zádrugo. V ljubljanski okolici in na skrivnem tudi v Ljubljani so se pečali namreč mnogi z rokodelstvom, ne da bi bili zádružniki, bodisi, da jih niso hoteli vsprejeti v zádrugo, bodisi, da samf niso marali vstopiti, ker je bilo z vstopom zvezanih obilo sitnostij. Take so nazivali "nepoštene" in "mojstre-skaze", ("Sterzer, Fretter, Stöörer, Pfuscher"). V Krakovem, Trnovem in v Gradišči je bilo tacih móž prav obilo, zlasti čevljarjev in krojáčev. Njihova gosposka je bila Nemška Komenda. Nihče jim ni branil delati za Trnovce, Krakovce in "kmete" sploh, a druga je pela, če je zvédela ljubljanska zadruga meščanskih rokodelcev, da so vsprejemali ti mojstri-skaze tudi dela in naročila za meščane. V Trnovo ali v Krakovo zádruga res ni smela hoditi pónje in jih kaznovati, pač pak jih je prijela, če so se pokazali v mestu kje. Vsi mojstri so bili na nogah in prežali, da ji pride v roke takšen nepridiprav. Da so jim vzeli delo, če so ga dobili kaj pri njih, bilo je samo po sebi umljivo, vrhu tega pa so jih še kaznovali; magistrat sam jim je moral priskočiti na pomoč. — O tem se je vnel prepir s Komendo že v srednjem veku; poravnal ga je, kakor smo čuli, cesar Friderik IV.

Celó dežélna gosposka ni imela do meščanskih rokodelcev nobene močí. Sicer je podelila marsikomu mojstersko pravico, toda ne za mesto, ampak za okolico njegovo in za take ljudi, ki niso bili pod mestno gosposko. Zaninimiv slučaj iz leta 1681. kaže, kako samostojni in ponosni so bili Ljubljanci. Neki pekár Mihajlo Deutsch se je podal pod dežélno gosposko, a Ljubljanci so mu pobrali nekoč vpričo mnogih meščanskih pekárjev ves kruh jedne péke. Ko se je sklicaval Deutsch na dekret zaščítne svoje gosposke, dejal je mestni sodnik, da ob tako "cunjo", kakor je dežélna gosposka, ni utepenih čevljev svojih ne obrije! Ko je prišla ta stvar v dežélnem zboru na razgovor, dejal je namestnik dežélnega glavarja, češ, to ni prvič, da so meščanje tako ošabni; zgodilo se je to že tudi pri sedlarjih, krojačih in druzih rokodelcih. Če hočejo plemiči meščanom stopiti na prste, ne kaže, kakor da kupijo kako prosto, (nemeščansko) zemljišče, sezidajo na njem delavnice ter pošljejo po tuje rokodelce. Noben plemič ne dàj meščanom dela, mestnemu sodniku pa naj pokažejo vrata, ko prvikrat pride zopet v dežélni zbor.

Ko je izpolnil pomočnik vse prej navedene pogoje, torej se tudi izkazal, daje pomočnikoval le pri "poštenih" mojstrih, plačal je "mojstersko južino" ("Meisterjause ali Meistergruss"). Ta vsota je bila različna. Barvarji n. pr. so se zadovoljevali z jednim tolarjem ("ein Speciesthaler"),^[16] lončárji pak so zahtevali, da jih je prosilec za mojsterstvo res pogostil ali pa plačal šest tolarjev. Tega doneska niso spregledali nikoli, barvarji n. pr. so ga zahtevali tako strogo, da je tisti, ki ga tokom leta ni plačal, utegnil izgubiti celó rokodelsko svojo pravico.

Potem šele so naročili kandidatu, naj zdela mojstersko delo, ("Meisterstuck"). S tem delom je namreč pomočnik dokazal, da je svojemu rokodelstvu popolnoma kos in da so ga mojstrom ne bo treba sramovati. Navzočna sta bila pri ocenitvi tega dela razven mojstrov tudi dva mestna svetoválca;^[17] vkljub temu pak so se pri takem shodu spoprijeli časih prav resno; ako niso marali pomočnika vsprejeti méd-se, ugajalo je mojstrom mojstersko delo kaj nerado. Ta "dela" so bila redkokdaj pametna. Skoraj malokatero rokodelstvo je zahtevalo takšen "Meisterstück", da je bil pozneje za rabo. Za nekatera rokodelstva vémo, kaj so zahtevala. Lončarjem n. pr. so nalagali zdelati vrč ali lonec, ki je držal štirideset bokalov; lonec je moral biti pokrit z réno, ali pak je moral pomočnik kot mojstersko delo izdelati gómb za slamnato streho ("einen Knopf, so auf das Dach gehört").^[18]

Seveda za količkaj zvežbanega rokodelca zdelovanje mojsterskih dél ni bila prav nobena težava. V tem oziru si nam ni treba delati Bog vé kacih preširnih mislij. Mojstersko delo mizárjev je bila šahova deska, vložena od dvojnega, različnega lesá. Barvar je moral razumeti barvati črno, rudeče, zeleno in plavo. Sinovi mojstrov pak so bili celó tega oproščeni in pri njih je tudi že zadostovalo, ako so bili samó dve leti na tujem.

Pádarje in ranocelnike sta, izpraševala dva ali trije doktorji, kajti, kakor smo že omenili, spadalo je po nazorih minulega stoletja, celó do Jožefa II., tudi zdravníštvo v rokodelstvo. Pádarji, to je ljudje, ki so brili in česali ljudi, puščali jim, rezali kurja očesa in imeli zánje kopéli na razpolaganje, bratili so se v jedni in isti zadrugi z ranocelniki in nediplomovanimi zdravniki. Njihovo socijalno stališče je bilo tako, kakor čevljársko ali krojaško, če ne celo še menj častno. Leta 1784.^[19] pak je razglasil cesar Jožef II. ranocelstvo za prosto umetnost, ki ne bodi, kakor doslej rokodelstvo. To umetnost so smeli odslej dalje zvrševati vsi izprašani ranocelniki, ki so se vadili v kaki bólnici ter se mogli izkazati z izpričevali, ne da bi se jim bilo treba vpisati v kako zádrugo ali da bi si morali najeti kako brílnico. Prej torej je bila brílnica za ranocelnika neizogibljiv pogoj, od leta 1784. dalje pak ranocelniki brílnic, kopélij, pomočnikov in učencev celó imeti niso smeli. Ta obrt je pridržal cesar le brílcem, t. j. pádarjem v ožjem pomenu besede.

Leta 1785. je bilo v Ljubljani osem ranocelnikov; dva izmed njih sta imela pravico pomagati tudi pri poródih. Od tačas niso vsprejeli nobenega ranocelnika več med meščane, če se ni izkazal z diplomo, dobljeno na kacem vseučilišči. Po novem zakonu je moral pádar pri preskušnji dokazati, da umé obezavati zlomljene noge in rane na glavi, da umé zopet uravnavati izpahnene ude, da je vešč zdraviti speklíno in rane po sunku ali ubodeni, da zná pripravljati gorke in mrzle kopeli in léčiti še druge bolezni.^[20]

Pádarski mojster pak ni imel prebiti le te izkušnje, ampak izgotoviti vrhu tega še neko mojstersko delo, toda kako, ne vémo povedati. Ako se mu to ni posrečilo, plačati je moral zavoljo lehkomiselnosti svoje in prevzetnosti dvajset tolarjev globe.^[21]

Jednake denárne kazni so nalagali tudi šušmarjem in mojstrom-skaze pri drugih rokodelstvih, ako so jih zalotili.

Zdaj šele, ko se je komu mojstersko delo posrečilo, vsprojet je bil lehko kot mojster v zádrugo. Ker pa je bilo pri nekaterih zádrugah število mojstrov omejeno, prosil je marsikdo zastonj za vsprejem vanjo toliko časa, da se ni izpraznilo kako mesto. Mnogo truda je moral torej prebiti tisti, ki jo postal mojster; zadnji akt te tragedije se je vršil s plačevanjem mojsterske takse v zádružno skrinjo. Pri nekaterih rokodelstvih je bila precej visoka. Mesárji, pekárji in krznárji so plačevali po sto goldinarjev, kovači po petin sedemdeset, mizárji in sodárji po šestdeset, trgovci po šestdeset do osemdeset, klobučárji, čevljárji, jermenárji, vrvárji in sodlárji po petdeset; zidárji, kamnoséki in bukvovezi po štirideset do šestdeset itd.

Ta denar je ostajal v zádružni skrinji. Ž njimi so pokrivali razno zádružne troške, plačevali n. pr. maše in pogrebe za umrše zádružnike, omišljevali si sveče o procesiji sv. Rešnjega Telesa, ali pak so kupili kako hišo, njivo, travnik itd.^[22] Dogodke teh immobilij so uživali ali najstarejši mojstri ali pa vdóve umrlih mojstrov.

Prejšnji zádružniki so znali boljše gospodariti, kakor novi rod, ki jo nakopal obilo dolgá na svoje zádruge. V dolgove so zabredle nekatere zádruge, ker jih je stala potrditev njihovih zádružnih pravic mnogo denarja; druge so si omišljale dragocene zastave; zidárska zádruga je imela 3000 gld. dolgá, ker je kupila dve hiši, predno je imela še potrebni denar nabran. Mnogo zádrug pa ni imelo niti imetja, niti dolgóv, tako n. pr. mizárska, lončárska, vožárska, bakroreška, ključarska itd.^[23] Nekatera rokodelstva so bila omejena samo na Ljubljano; jedino tù so smeli prodajati zádružniki zdelke svoje. Barvar si je smel omisliti svojo délavnico le v Ljubljani; ako 80 .zasačili koga zunaj na kmetih, zaprli so mu jo in pobrali blagó. Pomočnik, ki je ostal pri takem mojstru, veljal je za nepoštenega in tudi njega je pozvala zádruga pred sodišče svoje, naj se zagovarja.

Marsikdo je izpolnil sicer vse pogoje, ali vendar ni mogel biti mojster, ker se je razbilo vse njegovo napiranje ob poslednjem pogoji: imeti je moral namreč toliko gotovine, da je lehko pričel rokodelstvo svoje. Kolika pak bode ta vsota, določevala je zádruga njegovega rokodelstva. Konec minulega stoletja n. pr. je moral imeti barvar najmenj 1500 gld. gotovíne, s katero si je omislil vse potrebno orodje, sicer pa še 2 — 300 gld., da je mogel zvrševati svoje rokodelstvo.^[24]

Število mojstrov je bilo v vsaki zádrugi omejeno. Pádarske svoboščine so določevale, da se v Ljubljani ne sme nahajati v pádarski zádrugi, h kateri so pa pripadali tudi ranocelniki, več pádarjev nego dva in dve brílnici. Lončarske svoboščine iz prve polovice osemnajstega stoletja so poudarjale: »Ker se ne nahaja sedaj v tem knéžjem stólnem mestu Ljubljani več kakor pet mojstrov in pet delavnic našega lončarskega rokodelstva, ostani pri tem števili, dokler bodo ti mojstri občinstvo preskrbljevali z dobrim in vsem potrebnim blagom in se slavni knéžji vladi ne bode zdelo dobro, pomnožiti tega števila.«

Najmnožnejši so bili krojáči (triindvajset mojstrov), in čevljarji (dvaindvajset,) poleg teh je štela pekárska zádruga dvajset, krámarska šestnajst, tkalska petnajst, mizarska dvanajst, krámarska deset mojstrov. Najmenj je bilo dimničarskih, kotlarskih in glavničarskih mojstrov, v vsaki zádrugi le po dva.^[25] Ako je bilo le mogoče, branili so se mojstri vsprejeti v zádrugo kakega novega mojstra že zato, ker bi bil deležnik zádružnega imetja in dohodkov njegovih.

Ako se je bližal sejmski dan, bilo je že par dnij poprej po mestu jako živahno. Natanko je bilo določeno, kdaj so smeli pripeljavati blagó za semenj v mesto. Lončárji ki so stanovali zunaj Ljubljane, smeli so priti semkaj šele dva dni prej ter ostati po minulem sejmi s svojim blagom največ tri dni, potem pa so ga morali, kolikor ga niso prodali, zopet naložiti na vozé in ga peljati s seboj na dom, sicer se jim je pretilo s kaznijo. Blagó na pródaj prinesti je smel vsak lončár, a od hiše do hiše ga ni smel ponujati, niti ga prenašati po cestah in krčmah. Ravno ta prepóved je veljala tudi zunaj na kmetih. Po gradeh ali farovžih okoli ni smel hoditi nihče. Mojstre je vodila prava misel, da bi utegnile pri tacem ponujanji cene trpeti. Da bi si zagotovili popravo pečij, prepovedovali so si drug druzemu prodajati zidarjem posamezne "módelnice" za peči; ako je treba popraviti peč, stóri to lončar, ne zidár. "Módelnice" prodajati so smeli le kmetom, ki so si ž njimi popravljali peči sami.^[26]

Jeden dan pred semánjim dnevom so bile po mestu, kjer je bilo le količkaj prostora, razpostavljene lôpe tako tesno druga do druge, da se je na nekaterih krajih n. pr. na Starem trgu in za škofijo človek težko preril, in to kljub temu, da si več nego jedne lôpe ni smel postaviti noben rokodelec. Prodajal je o sejmskem dnevi lehko ali doma v svoji navadni prodajalnici, ali pa zunaj na sejmu, a svojo navadno prodajalnico je moral zapreti.^[27]

Po lôpah za pródaj odmenjeno blagó so šli nekateri ljubljanski, najbrž od zádruge same zato odbrani mojstri ogledovat; če kaka stvar ni bila po volji narejena, spačena, zapal je njen izdelovatelj v kazen. Nekateri rokodelci n. pr. padarji in rokodelci svojega blaga kak drug čas, kakor sejmske dni celo prodajati niso smeli. Kako blagó pak so le-ti rokodelci v pródaj dajali, ni povedano nikjer. O smajnih dnéh je smel vsak tudi nezádružen rokodelec s kmetov priti s svojim blagom v mesto, celó tujim rokodelcem se vstop v mesto ni branil, a le-ti tujci so morali ponuditi svoje blagó najprej ljubljanskim domačinom in šele potem drugim ljudem. Ko pa je semenj minil, kar se je naznanilo na Grádi z zvonom, morali so se ti tujci umekniti ter blagó ali iz mesta odpeljati ali pa ga spraviti v mestno skladišče. O prihodnjem sejmu smeli so ga šele postaviti zopet na pródaj.

Mojstri so drug druzega nadzorovali tudi raz ven semanjih dnij: Vsake kvatre sta hodila n. pr. pri lončarski zádrugi po dva mojstra okoli ter nadzorovala druge sotrudnike, če preskrbujejo občinstvo za dober denar z dobrim blagom.

Pri komer sta našla slabo in spačeno blagó, ga mu nista le pobila, ampak obsodila še v kazen jednega tolarja. Delali pa so to mojstri v svojem interesi, da ne bi se jelo morebiti občinstvo pritoževati in utegnil magistrat zahtevati, naj se vsprejme v zádrugo več mojstrov, da bi vsaj jeden zadostoval zahtevam občinstva. Vse napiranje zádrug merilo je le na to, izključiti vsako konkurenco.

Da ne bi si delali drug druzemu škode in kazili cene, pazili so strogo na to, da je blagó pri vseh rokodelcih imelo jedno in isto ceno. Dosti izbirati si kupec ni mogel, ker je vedel, da se mu bodo imenovale v vseh prodajalnicah jedne in iste cene, naj stopi v katero koli. Rokodelec, ki je ceno kazil, ni odšel kazni; jedino, s čemur je s svojimi sotrudniki lehko tekmoval, bila je dobrota blaga, a tudi pri tem so zadruge pazno gledale na to, da je bilo povsodi jednako dobro, ali kar je skoraj tisto, povsodi jednako slábo.

Pádarji in ranocelniki so se zavezali med seboj, da ne bo nihče ceneje stavil rožičev ("schröpfen"), kakor kdo drugi, nihče ceneje puščal krví. Če je poslal pádarski mojster svojega pomočnika h kakemu posvetnemu ali duhovskemu gospodu na kmete, smel je zdraviti samó tega in druzega nikogar, razven če v ónem kraji ni bilo nobenega pádarja več. S tem so hoteli zabraniti, da bi jeden zaslužil vse, drugi pa nič. Svojemu somojstru vkljub bodisi iz nevoščljivosti, bodisi iz sovraštva ni smel noben pádarski mojster zakuriti kopéli, razven če je bilo obema na tem ležeče, zlasti se to ni smelo prigoditi kak praznik. Kdor se je proti temu pregrešil, plačal je jeden tolar kazni.^[28]

Strogo je bilo prepovédano bolnike odgovarjati; bolnik naj je poklical tistega pádarja ali ranocelnika, do katerega je imel največ zaupanja; drug druzemu prestrezati jih, se je vsakdo skrbno varoval, ako ni hotel zapasti kazni. Noben rokodelec ni smel narediti nenavadne délavnice, to se pravi najbrž različne od drugih, da ne bi obračal preveč pozornosti ná-se. Postaviti je tudi ni smel na kakšen nepriličen kraj, kjer bi ga morebiti ne bilo lehko mogoče nadzorovati.

Da so koga iz zádruge potisnili ali vsaj potisniti hoteli, zadostovali so mojstrom časih prav malenkostni uzroki. Leta 1608. so tožili čevljárji nekoga Matija Žlebnika ter zahtevali, naj ga izbacnejo iz zádruge. Ta mož je bil najmlajši mojster, torej človek, ki je bil starejšim pravi sluga. O neki priliki so ga poslali po bokal vina k nekemu Vodopivcu ter mu dali 14 krajcarjev; a Žlebnik je šel drugam pónje, kjer gaje dobil za 12 krajcarjev. Mojstri so bili zaradi te goljufije vsi na nogah ter obsodili Žlebnika v kazen šest funtov voská za Šenklavško cerkev. Vrhu tega pak so ga pri magistratu zatožili in zahtevali, naj se mu rokodelstvo prepove, zlasti, ker so imeli še nekoliko drugih pritožeb proti njemu. Njegov brat se je namreč izučil pri njem, a Žlebnik ga vkljub temu ni hotel napraviti pomočnika. Dalje ga je razžalil neki mlinar. Po tedanjih nazorih bi se moral Žlebnik opravičiti, to je izkazati, da ni res, česar ga je mlinar natolceval in ne mirovati prej, da ne bi prebil mlinar zaslužene kazni. To so mu svetovali tudi nekateri njegovih prijateljev, ali Žlebnik jih ni poslušal. Vsled vsega tega so ga čevljárji izbacnili iz svoje zádruge in prosili magistrat, naj bi mu prepovédal na trgu prodajati čevlje.

Magistrat je bil nekoliko milejši, kakor mojstri ter svetoval v svojem odloku Žlebniku samó, naj se vede spodobno ter plača naloženo mu kazen. Da se bo pa spominjal, da je postopal tako, kakor ne bi bil smel, zaprli so ga za osem dnij v stolp in mu zagrozili, da mu bodo vzeli mestno pravico o prvi priliki, ko se bo čulo zopet kàj napačnega o njem.^[29]

Celó dostikrat so nastali prepiri med rokodelci, ker je ta ali óni prodajal blago, ki ga ni sam zdelal ali sicer ni spadalo v njegovo rokodelstvo.

Brez tacih prepirov ni minulo niti jedno leto. Leta 1594. pritožili so se vrvárji, da jim sezajo jermenárji v njihove pravico, da prodajajo o sejméh vrvi.^[30] Leta 1605. tožili so tkalci trgovce, da prinašajo v mesto platnene mizne prtove in robce ter jim delajo s tem škodo; kajti prte in robce izdelovati in prodajati imajo samó oni pravico. Leta 1667. uprli so so ostrogárji ("Sporrer") proti jermenárjem in železnínarjem ("Eisengeschmeidler"), da prodajajo puške, konjska česala (štrigelne) in brzde.^[31] Zlasti obilokrat so se ponavljale tožbe zaradi mojstrov-skaze. Leta 1609. n. pr. so zaprli nekoga krakovskega krojáča, torej človeka, ki ni pripadal pod mestno, ampak pod gosposko Nemške Komende. Nemški oskrbnik se jo potegnil prav gorko zánj, vkljub temu je magistrat odločil, da so mora z mostnimi krojači pobotati, ker je vsprejemal dola sovoda proti nižji coni tudi za mestne ljudi.^[32] Mojstre-skaze so trpeli le v vaséh, oddaljenih od mesta, kjer se ni bilo bati, da bi jim delali škodo, ali iz očij jih vendar niso pustili nikdar.

Proti koncu minulega stoletja oglasili so se n. pr. barvarji, da prevzemajo drugi rokodelci za barvanje žamet, svilo in platnene rečí. Gosposka jim je priskočila na pomoč ter jim branila njihove privilegije.^[33]

Ljudi, ki so hoteli uvesti kako novo, v Ljubljani doslej še nepoznano rokodelstvo, odrivali so mojstri na vse žile, zlasti se je to godilo proti koncu minulega stoletja. V prejšnjih časih tega ni bilo treba, ker se pač ni prigodilo, da bi bil spravil kdo kàj novega na dan. Drugače pak je bilo v minulem stotetji. Leta 1794. je želel neki Gerber, ki je dejal, da bi odprl rad tiskarno za "cic" in platno, naj ga vsprejmo barvarji v zádrugo. Ta stroka barvarije je bila takrat v Ljubljani še nepoznana. A barvarji mu niso hoteli prodati barv, s tujega jih pa ni smel naročati, ker so si ljubljanski barvarji delali barve sami in to, kakor se djali, odkar svet pomni. Na to skrivnost jim je dal cesar privilegij. Gerber torej ni mogel stopiti v zádrugo, toda mož se ni dal tako hitro ugnati v kozji róg. Pri shodu barvarjev, ki so ga sklicali v ta namen, očital jim je Gerber, da nekaterih barv še ne poznajo ne, kajti ni se še slišalo, da bi bil barval kakšen ljubljanski barvar kdaj škrlatasto ali rožasto rudeče, tudi nikdar ne "chamois". To je bila istina, ali barvarski mojstri so si pomagali iz zadrege, češ, da ljubljansko občinstvo ni še nikdar rado povprašalo po tem. A naj bi bilo tudi potrebno uvesti take barve, Gerber le ne more postati barvar, in sicer zaradi "monge" ne. "Monga" je bila privilegovano barvarsko orodje, ki ga ni smelo rabiti nobeno drugo rokodelstvo. Če more tiskati brez "monge", delali mu ne bodo nobenih težáv, "monge" mu pa ne dadó nikakor. Gerberju ni pomagalo nič, da je ugovarjal češ, povsod drugod po svetu prinašajo platnarji-tiskarji svoje blagó barvarjem "móngat", storil bo to tudi on. A barvarji so dejali, da njegovega blagá, ne bodo jemali.

Da pa ne bo mislil, češ, nagajajo mi zgolj iz hudomušnosti, zato mu dovolijo, naj si omisli holandsko „móngo", barvarske mu pak ne morejo nikakor dovoliti. Gerber bi bil to rad storil, ali holandski "mónga" je stala 800 gld., toliko denarja pak ni imel in moral je odjenjati.^[34]

Toda tudi ljubljansko občinstvo je pričelo proti koncu minulega stoletja pritiskati rokodelce k napredku, kar dokazuje magistratna tožba »da je pričelo dobivati občinstvo predsodke za tuje zdelke.« Temu je pripisovati, tožili so mestni očetje, da se poprodá v Ljubljani toliko dunajskih čevljev. Sicer niso trdnejši od ljubljanskih, a ljudje jih kupujejo samó zato, ker so dunajski. Če bi prišlo tudi deset dunajskih čevljarjev v Ljubljano, naročevali si bodo Ljubljančanje čevlje vendar le z Dunaja, dunajske čevljarje pa bi doletelo očitanje, da delajo slabe čevlje.^[35]

Iz teh vrstic se pač vidi, da so prišli domači rokodelci v slabo ime, ker so ostali starokopitneži ter se niso ozirali na to, da svet drugod napreduje. Konkurenca je bila vedno živahnejša in odprlo se je tudi v Ljubljani rokodelstvu prostejše gibanje, približal se je tudi rokodelcem čas, v katerem so jadikovali trgovcem jednako, da ne morejo več shajati.

3. Pomočniki in učenci (Gesellen und Junge).

Tudi pomočniki in rokodelski učenci so bili po nekoliko udje zádrugi, ako so delali pri "poštenem", rekše v zádrugo vpisanem mojstri. Nezadružni mojster je težko dobil pomočnika, zamán mu je ponujal celo večji zaslužek, kakor so ga imeli navado dajati drugi v zádrugo vpisani mojstri. Vsak pomočnik se je premislil na tuje prišedši po dvakrat, predno je stopil v delo pri tacem mojstru. Ta čas je bil zánj izgubljen. Ko je zapustil namreč tacega mojstra, potrditi mu le-ta ni mogel v "Wanderbuch", da je delal pri njem toliko in toliko časa; njegov podpis ni veljal nič; kajti veljavo je imelo le potrjilo vse zádruge z zádružnim pečatom. Takšen pomočnik se torej ni mogel vrniti prej s popotovanja, dokler ni tega zamujenega časa znova prebíl pri zadružnem mojstri, vrhu tega si je nakôpal na glavo še ime "nepoštenjaka" in je nosil to ime ter ni smel zahajati med pomočnike in se udeleževati njihovih shodov, dokler se ni odkupil s pijačo.

Zanimivo je, kako je iskal v Ljubljano došli pomočnik dela. Oglasiti se je moral najprej pri "očeti", ki je poslal takoj po najmlajšega mojstra. Temu je bilo voditi tujega pomočnika krog vseh mojstrov in iskati dela zánj. Najprej ga je vedel k najstarejšemu, ako ga ta ni mogel porabiti, pak k tistemu, ki je bil že najdlje brez pomočnika in je že najdlje povpraševal po njem. Ako ga tudi ta ni mogel porabiti, šla sta šele k drugim mojstrom po delu vpraševat, in sicer oziraje se na njihovo starost. Vdove so zavzemale tisto mesto, kakor njihovi umrši možjé. Zdaj šele, ko sta obtékala vse mojstre, dobil je najmlajši pravico do delo iskajočega pomočnika. Pomočnika, ki se ni popolnoma izučil, smel je sicer vsak mojster vzeti v službo svojo, toda nad štirinajst dnij ga ni smel pridržavati pri sebi, in ravno to je veljalo o pomočniku, ki se ni mogel izkazati z vsemi potrebnimi pismi ("Kundschaften"). To se je zvala jednaka pravica za vse.

Pôsel najmlajšega mojstra gotovo ni bil prijeten, zato so izbrala nekatera rokodelstva namesto njega starega pomočnika ("Altgeselle",) ki je prevzel ta sitni pôsel. Čepa so napósled bili v Ljubljani vsi mojstri s pomočniki že preskrbljeni in niso potrebovali došlega pomočnika, morali so mu dajati vsi po vrsti nekoliko dnij staníšče in hrano. Ko pak je pomočnik tudi na ta način vse mojstre obral in se mu vkljub temu ni odprla nobena služba, podati se je moral dalje na potovanje.

Po svoje in kakor bi se njim samim ljubilo izbirati si pomočniki niso smeli mojstrov, že samó to željo izraziti, je bilo kaznjivo. Vstopiti je moral toraj pomočnik ravno pri ónem mojstru, ki je kacega pomočnika potreboval.^[36]

Še leta 1791., ko so jela višja oblastva o zádrugah misliti nekoliko svobodneje, mogel je pomočnik izpremeniti službo svojo, ako je pri kacem mojstru pomočnikoval že najmenj štirinajst dnij, samó tačas, ako je dovolila v to vsa zádruga; vendar tudi takrat ni mogel iti k tacemu mojstru, ki je imel že tri pomočnike, akoravno so pomočniki najrajši se zatekali k takim mojstrom, ki so dajali mnogim pomočnikom dela. Proti taki zahtevi so se mojstri zelo upirali. Dogovarjali so se pa iz tega uzroka tako, da ne bi imel jeden mojster vseh, drugi pa nobenega, »kajti dobro vémo«, dejal je o priliki jeden mojster, »da se dado pomočniki preslepiti z boljšo plačo in da hodijo rajši k tistim v delo, ki plačujejo bolje. Kakšen neréd bi pač nastal, da je pomočnikom dovoljeno popolnoma po njihovi volji in kakor bi se njim zljubilo hoditi od jednega mojstra do druzega«.^[37] Nekoliko prostosti so si mojstri dajali le v tem slučaji, ako ni prišel že dlje noben pomočnik, kakeršnega je ravno kdo potreboval, skozi Ljubljano. Takrat je pisal mojster lehko v kakšno drugo mesto pónj. Došli pomočnik se je moral oglasiti na rokodelski ostaji ("Herberge") in poklicati ali najmlajšega mojstra, ali pa najstarejšega pomočnika; ta ga je peljal k mojstru, ki si ga je naročil. A pismo, s katerim je najemal mojster tujega pomočnika, morala je podpisati zádruga, sicer ni imelo veljave. Še leta 1791. so se zaradi tega prav do živega sprli mojstri. Nekov barvarski mojster je srečal namreč v Kranji barvarskega pomočnika ter ga, ker ga je ravno potreboval, takoj vzel v službo. A ko je le-ta prišel v Ljubljano in hotel pri svojem mojstru vstopiti, zahtevala je zadruga, naj se ravno tako, kakor drugi, oglasi na rokodelski "ostaji", od koder ga bo vodil najmlajši mojster in ga ponujal okoli. Zaradi njegovega mojstra pa, ki je postopal tako nepostavno, sklicala je zadruga shod in obravnavala v njem o ti stvári. Barvarski mojster, ki si je naročil pomočnika in menil, da se mu dela krivica, raztogotil se je tako, da je pital v zádružnem shodu svoje kolege s "potepuhi in cepci", ("grobe Flegel und Halunken".) Sedaj se je vnela streha! Ker se stvar torej zlepa ni dala poravnati, oglasili so jo višjemu oblastvu, in dasi ni barvarski mojster ravnal tako, kakor bi bil moral, določilo je vendar višje oblastvo, da sme obdržati naročenega pomočnika. Mislilo je nekoliko svobodneje od zádruge.

Predno so minili trije meseci, odpovédal je svoje delo brez kacih pogojev in uzrokov. Če je pak delal že več od jednega četrtletja in želel šele potem bodisi ali službo iz- premeniti, ali pa oditi iz Ljubljane, preskrbeti je moral prej naslednika. Tudi na odpust je šel lehko, toda kaznovali so ga z zaslužkom dveh tednov, ako so mu dokazali, da je prosil odpusta le zato, da bi spravil mojstra v zadrego ravno tačas, ko je imel največ dela in največ naročíl. Celó noben mojster ga ni smel več vzeti v službo.

Nekateri pomočniki, n. pr. pádarski so morali gredoči na sprehod ali sicer po zasebnih svojih opravkih povédati, kje jih bo mogoče dobiti to ali óno uro. Čez deveto uro ni smel izostajati nobeden. Če je prišel pozneje domóv in trkal na hišna vrata, odprl jih je mojster, če se mu je zljubilo, ali pa tudi ne. Siliti ga ni mogel nihče. Pomočniki so se pač požurili, da so bili zgodaj doma, kajti v prejšnjih stoletjih so se zapirale gostilnice že ob deveti, najkesneje ob deseti uri, in še v minulem stoletji so gledali kàj strogo na to, da ni bila čez polunočno uro odprta nobena gostílna in nobena kavárna.

Sicer pa so mojstri neradi videli, če so n. pr. pádarski pomočniki sploh zahajali iz njihovih hiš; v zadružnih pravilih so jim priporočali, naj v prostem času ne popíjajo in ne igrajo, ampak naj jemljó rajši v roke kako knjigo, tičočo se njihovega poklica.

Zádružna pravila so priporočala pádarskim pomočnikom, naj ne ločévajo ubožcev od bogatinov, ampak naj postrezajo vsem bolnikom, h katerim bi jih utegnili pošiljati mojstri, jednako véstno in dobro. Zasluženi denar pa naj natanko do krajcarja prinašajo gospodarju.

Nasprotno pak je bilo tudi mojstrom prepovédano zaslužek pomočnikov (plačilo) kratiti ali poviševati. Zlasti nepostavno je bilo, kacega pomočnika odgovarjati in ga vabiti k sebi v službo, češ: popústi pri svojem mojstru delo. Ako so prišli v ti stvári kacemu mojstru na sled, kaznovali so ga z dvema funtoma voská.

Shajališča pomočnikov so zvali rokodelske ostaje. Ostaja je bila hiša, v kateri so se oglašali v Ljubljano došli tuji rokodelci ter od tod hodili z najmlajšim mojstrom iskat dela. Na rokodelski ostaji so tudi prenočevali in dobivali hrano, ako pri mojstrih njihovega rokodelstva ni veljala zgoraj omenjena navada, da so se vrstili vsi in dajali pomočniku zapóred hrano in stanovanje zdaj ta, zdaj óni. Ob jednem pak so bile te rokodelske gostílne tudi shajališča pomočnikov, ki so obravnavali v njih svoje stvari, vendar nadzorovati je moral te shode najmenj jeden mojster. Godilo se je to ob nedeljah. Ako se je vnel med pomočniki prepir, ali je rekel kdo komu tekom tedna grdo besedo, reševali so to vprašanje ob nedeljah, in takisto tudi prepirov mojstrov med sábo ni poravnalo sodišče nego vse rokodelstvo samó.

Med mizárskimi pomočniki je veljala v Ljubljani navada, da so se vsak sejmski dan sešli popóludne na trgu, jim je bilo li treba kàj nakupovati ali ne. Kdor ni prišel, obsodili so ga v 15 kr. kazni, katere so skupno zapili, ko se je nabrala zadostna vsota. Leta 1791. sta obsodila dva sedlarska pomočnika na ostaji jednega svojih vrstnikov na 1 gld. 30 kr., ne da bi bil navzočen kakšen mojster. Ukazala sta mu celó pobrati kopita in iti. Ko pa ga je vendar le vsprejel nekov mojster, prišla sta v njegovo delavnico ter pričela tù razgrajati.^[38]

Poleg drugih romantičnih oseb, ki smo jih gledali še samí v mladih svojih letih, izginil je tudi potujoči pomočnik s cestâ in ž njim vred mnogo poezije. Sedanji rokodelski popotnik se* ne more prav v ničimer primerjati s prejšnjim, ki je prišel bodisi kamer koli, vendar povsod med prijatelje, katere so vezala tesno druzega na druzega stara sveta pravíla. Gorjé mu, kdor bi jih bil prekrstil. Na poti je moral paziti, kaj govorí. Zabavljanje je bilo strogo prepovedano. Če je kdo grdil zádrugo, pri kateri je kdaj delal, morale so se celó gosposke zdnjo potegniti, in ga kaznovati z ječo ali celó s težkim delom v trdnjavah ("Gefängniss, Zuchthaus und Festungsbau"). Kazen so spregledali le tacemu, o katerem so pričakovali, da se poboljša, toda preklicati je moral svoje besede tam, kjer je zabavljal.

Zádruge so bile v tesni zvezi med sábo in kazni ni odšel nihče, ki ni imel čiste vesti, celó takrat ne, ako je pobegnil v tuje dežele. V njegovi domovini so mu pobrali imetje, ki ga je že imel ali pričakoval po kaki dédščini, razglasili so ga nepoštenim ("infam") in nabili njegovo ime na véšala.^[39]

Tekom stoletij se je nagnézdilo v navade pomočnikov toliko razvad, da cesárska vlada ni mogla več rók križem držati in je zatorej ukazala leta 1781., naj se odpravijo. Iz teh določil hočemo nekatera najzaminivejša tù navesti.

Prepovedala je jedenkrat za vselej shajališča in zbiranje v tolpe ter zapretila z ječo in celó s smrtna kaznijo. Ponehati so morala vsa dopisovanja med posamičnimi rokodelstvi, pomočniki in mojstri. Povsod je bila navada, da so dajali mojstri, izpuščaje učenca iz učenja in naredivši ga pomočnikom, darila; s početka so napravljali obede, toda pozneje so zahtevali pomočniki dragocena daríla in obsojali mojstre v visoke kazni, ako niso hoteli tega storiti. Darilo se je ravnalo po "poštenosti" rokodelstva. Pomočnika "poštenega" rokodelstva je moral mojster bolje obdariti, kakor mojster "nepoštenega" rokodelstva. To darílo je bilo časih zeló veliko in pomočniki so se tako razvadili, da je moral leta 1781, cesar sam določiti, da nimajo pravice terjati več, kakor 4—5 dobrih grošev. Ko so razglašali mojstri svoje učence za pomočnike, imeli so ti navado vršiti obilo smešnih, pohujšljivih in nepoštenih običajev: novega pomočnika so tù skóblali, tam drsali, krščevali, mbral je prepovedovati, obleči se v nenavadno obleko, vodili in pošiljali so ga po ulicah in počenjali ž njim še mnogo druzih budalostij. Svoj rokodelski pozdrav, nespametne izreke in druge prismojenosti so imeli pomočniki v toliki části, da je zapal tisti v kazen, kdor se je pri izgovarjanji teh besedij zmotil le za jeden jota. Ako sta se srečala dva pomočnika in je izrekel jeden ali drugi rokodelski pozdrav napačno, moral se je vrniti, storiti časih celo dolgo pot nazaj in potem pozdraviti znova. O ponedeljkih pomočniki skoraj večinoma niso delali, nosili spade ("Degen") ter snovali popolnoma redne sodbe nad mojstri.

Doslej so pomočniki prisezali, da ne bodo izdali nobene skrivnosti rokodelstva svojega. To se je sedaj prepovédalo. Razloček med zakonskimi in nezakonskimi naj bi prestal. Prepovédala so se dragocena, pri tem pa nekoristna mojsterska dela. Nekatera rokodelstva so veljala za "nepoštena", v prvi vrsti „kožedírsko in pádarsko rokodelstvo". Za "nepoštenega" veljal je, kdor je kdaj pil s kožedírcem, tudi če ga poznal ni. "Nepošten" je bil dotlej tisti, kdor se je doteknil kake mrhovíne, ubil psa ali šel za pogrebom za kožedírcem, ali za njegovo ženó, ali za njegovo deco. Ako je hotel biti zopet "pošten", moral se je odkupiti. Med pádarji je veljala navada, da ni smel nihče odvezati ob6ze, ki jo je kateri drug pMar zavezal, četudi bi zahteval bolnik sam in bi utegnilo škoditi njegovemu zdravju, če se ne odveze, kajti delo, ki ga je kakšen pomočnik ali mojster pričel, dokončati je smel le on in nihče drugi. Ključavnico, ki jo je kakšen mojster delal, pribiti je smel le on ali pa tisti, ki jo je kupil. Za "nepoštene" so imeli vse óne pádarje, ki so ličili ljudi, katerim je tortura poškodila njihove zdrave ude. Ravno tako tudi tisti ni smel med "poštene" pomočnike, ki je rešil kacega samomorílca, če je na priliko prerezal vrv, na kateri je visel, ali mu sicer kako pomagal. "Nepošteni" so bili tudi strojárji, ki so strojíli pasje ali mačje kože, in suknarji, ki so tkali s kóž zdrgneno ali z živih ovác populjeno volno ("Raufwolle"). Pomočnika, ki je delal pri tacem mojstru, kaznovali so njegovi drugovi, ako je prišel v njihov kraj dela iskat. Pri nekaterih rokodelstvih je veljalo pravilo, da že oženjen pomočnik ni mogel biti vzet med mojstre, pri druzih pak se je moral nasprotno takšen človek prej oženiti, predno se je mogel oglasiti za mojsterstvo, n. pr. pri klobučárjih.

Nekatere zádruge so uživale pri pomočnikih posebno spoštovanje, druge pak so bile pri njih na tako slabem glási, da se ni vánje hotel in smel vpisati noben "pošten" pomočnik. Če je šel takšen na svojem potovanji dalje in so zvédeli pomočniki in mojstri tistega kraja, da je delal pri taki razvpiti zádrugi, napeli so vse moči, da ni dobil v njihovem kraji dela, razven če se je odkupil in tako bil zopet "pošten". Celó gosposke so kovale iz te razvade svoj dobiček in pozivale rokodolce sosedne razkričane zadrugé, naj se vpišejo v njihovo povsod slavljeno zádrugo.

Tekom časa so postali pomočniki tako predrzni, da so zahtevali od mojstrov in celó od gospôsk, naj jim vpiše v doúčni list posebne klavzule n. pr., da so vodili njihove starše, gredoče k poroki v slovesnem sprevodu po cestah do cerkve itd.

Osnovali so redna sodíšča ter sodili v njih pomočnike in mojstre. Obsojali so n. pr. take, ki so popustili rokodelstvo in stopili v kaki graščini v službo, Če je hotel takšen pomočnik zopet rokodelčiti, moral je prej opraviti kazen in se odkupiti pri svojih drúgih.

Pred zaroto pomočnikov ni bil noben mojster varen; klicali so mojstre prédse in jim propisovali raznovrstne nespametne pogoje. Ako se niso hoteli ravnati po njih, obsojali so jih v kazni; če jih niso hoteli plačevati, pozvali so vse pri tacih mojstrih službujoče pomočnike, naj denejo takoj delo iz rok in si poiščejo druge mojstre. Pomočnike, ki se niso marali udati ti zahtevi, razglasili so "nepoštenimi". V nekáterih krajih ni smel delati noben pomočnik pri mojstrih, kateri so dajali snažiti nože in vilice ne z kamnom, ampak s škajo ("Hammerschlag"). Marsikatera zádruga ni hotela vsprejeti sina, čegar oče je zakrivil kakšen zločin. Mojstra, ki je imel kakov zločin na vésti, morali so takoj vsi pomočniki popustiti, četudi se je izkazalo, da so ga po krivem zaprli. Upori pomočnikov so bili časih toliki, da jim celó gosposke niso bile kós.^[40]

Od pomočnikov preidimo napósled k učencem. Pri nekaterih rokodelstvih, n. pr. pri kováčih so morali starši dokazati, da je učenec, ki so ga pripeljali k mojstru, poštenega zakonskega stanú. Pri pádarjih so zahtevali od učenca, daje znal brati in pisati, vrhu tega so želeli, da je vsaj nekoliko študiral, če so dopuščale to razmere, čas in kraj. Šele od leta 1770. dalje so se morali pádarji in ranocelniki šolati na kaki medicínski fakulteti ter niso smeli pripravljati zdravíl, ako se je nahajala v tistem kraji lekárna.^[41] Do leta 1548. se ni mogel fant iti učit rokodelstva,, katerega, bi se bil hotel. Nekateri rokodelci niso vsprejemali v poúk sinov sodniških slug, biríčev, godcev, pôljskih, gôzdnih in nôčnih' čuvajev, grobokópov, beráških strahóv, čolnárjev itd. Cesárski ukaz iz leta 1548. je to razvado prepovédal, vendar pak je še dovoljeval, da so odrivali sinove kožedírske. še dalje. Šele kožedírski otroci tretjega koléna so se mogli oglasiti za vsako rokodelstvo, toda le tačas, če so se njihovi očetje živíli najmenj trideset let s kacim "poštenim" rokodelstvom, kar pa kožedírstvo ni bilo.^[42]

Učencev mojster ni mogel vsprejemati v poúk toliko, "kolikor bi se mu jih ljubilo; njihovo število je bilo omejeno. Pádarski ali lončárski mojster je smel imeti le po jednega učenca, največ še jednega za poskušnjo, a tudi tega je smel vzeti šele tedaj, ko bi se imel prvi kmalu izučiti. Pri vsprejemu v poúk in pri izstopu iz njega konec tretjega leta, plačati je moral učenec 5 gld. v zádružno skrinjo. Vsak učenec si je moral poiskati poroka, ki je jamčil zánj, da bo določeni čas ostal pri jednem in istem mojstru.^[43] ') Toda ako je učenec le ušel, morali so n. pr. pri barvarski zádrugi plačati poroki 12 tolarjev glôbe; jedno tretjíno je dobila zádružna skrinja, drugo in tretjo pa župan. Le pádarji in ranocelniki so delali pri uhajanji nekoliko razločka, tako, da je smel na pr. učenca ubéglega mojstru zaradi grdega ravnanja, vzeti v poúk tudi kakšen drug mojster. Če pak je ubégnil iz hudôbe, moral je ves čas, ki ga je zamudil, doslužiti, predno so ga naredili pomočnika. Pri ti priliki je moral novi pomočnik plačati júžino, ki je stala pri tem rokodelstvu več, pri onem menj; barvarji n. pr. so odločili, da naj takšen obed ne stane nad 4—5 goldinarjev.

1. Fasc. štev. 102.
2. Fasc. štev. 48—51.
3. Fasc. štev. 70—72.
4. Fasc. štev. 135—138.
5. Fasc. štev. 135—138.
6. Fasc. štev. 264.
7. Fasc. štev. 234—243.
8. Fasc. štev. 1—3.
9. Fasc. štev. 100—101.
10. Fasc. štev. 70—72.
11. Fasc. štev. 196.
12. Fasc. štev. 196.
13. Fasc. štev. 2.
14. Fasc. štev. 7.
15. Fasc. štev. 7.
16. Fasc. štev. 7.
17. Gerichtsprot. 1608.
18. Fasc. štev. 2.
19. Hofdecret v. 22. Jänner 1784. Fasc. štev. 70—72.
20. Fasc. štev. 196. "Dass er sieh genügsam auf Gehirnwunden, Beinbrüche, Verrenkungen, allerlei gebrannte, geschossene und gehaute Wunden, wie anch auf heisse und kalte Bäder und andere Gebrechen verstehe."
21. Fasc. štev. 196.
22. Fasc. štev. 135—138.
23. Ibid.
24. Fasc. štev. 7.
25. Fasc. štev. 135—138.
26. Fasc. štev. 196.
27. Gerichtsprot. raznih let.
28. Fasc. štev. 196. {{subst:pg|Auch soll kein Meister den andern aus Neid oder Feindschaft die Badstuben heizen, es sei denn, dass beiden daran gelegen wäre, viel weniger an einen Feiertage solches vorzukebren verstattet, werden, zumal derjenige, welcher dagegen handeln würde, soll um einen Thaler unabweislich gestraft werden.}}
29. Gerichtsprot. 1608. fol. 151.
30. Gerichtsprot. 1608. fol. 147.
31. Gerichtsprot. 1608. fol. 17.
32. Gerichtsprot. 1609. fol. 137.
33. Fasc. štev. 48—51.
34. Fasc. štev. 7.
35. Fasc. štev. 42—56.
36. Fasc. štev. 128.
37. Ibid.
38. Fasc. štev. 128.
39. Fasc. štev. 135—138.
40. Fasc. štev. 135—138.
41. Fasc. štev. 70—72.
42. Fasc. štev. 135—138.
43. Gerichtsprot. 1660. fol. 183.