Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/V. Poglavje. Seje mestnega svéta

V. Poglavje. Seje mestnega sveta.

1. Civilno pravo.

Sodniško svojo pravico so zvrševali gospodje svetoválci v sejah, vršečih se v civilnih rečeh na rotovži, v kriminalnih pa na Tranči. Pri tacih je držal mestni sodnik srebern sódno žezlo v roki.^[1] Zanimivo bi bilo védeti, kam se je izgubila ta zanimiva starína. Dasi se je ohranilo obilo sodniških protokolov, iz katerih podam marsikatero zanimivo drobnost, vendar se dd prav težko narisati popolnoma jasno podoba o tem, kako so zvrševali gospodje svetovalci svojo dragoceno sodniško pravico.

Kar se tiče civilnega prava, razločevati nam je dvojne seje: 1.) navadne seje, ("Ordinarirechten") in 2.) meščanske seje ("Stadtrechten"),

a) Navadne seje.

Navadne seje so se vršile na rotovži vsak teden po dvakrat, in sicer ob ponedeljkih in petkih. Ako je pa bil na takšen dan praznik, prestavila se je seja na dan pred njim. Vstajati so morali gospodje svetovalci jako zgodaj; po leti jim je bila dolžnost že ob 6., po zimi pa ob 7. uri biti na rotovži. ^[2] Če pa je bilo potreba, shajali so se celo po večkrat. Zgodilo se je to n. pr. leta 1552., ko so zborovali skoraj vsak dan v tednu.^[3] Navzočni so morali biti vsi notranji svetoválci z županom in sodnikom vred; ako je kdo teh odpotoval po svojih trgovskih opravilih, imenovali so namestnika ("Bürgermeister" in "Stadrichteramtsverwalter".) Ta postava je veljala tako strogo, da se je vršila marsikatera seja pri postelji bolnega župana ali sodnika, kajti, dokler sta bila ta dva dostojanstvenika v mestu, imenovati se ni smel njiju namestnik.^[4]

Poleg notranjih svetovalcev se je morala udeležiti sej takisto polovica zunanjih svetovalcev, torej tudi dvanajst mož. Po cesarjevi želji bi se moralo sniti k vsaki redni seji po petindvajset gospodov, kar pa se ni zgodilo nikdar, kajti vedno jih je nekoliko izostajalo, bodisi, da so bili zadržani po opravkih, bodisi, da se jim ni ljubilo prihajati na rotovž. Svoje dni odstavili so gospodje svetovalci nekega kolego, ker ga ni bilo tri leta k nobeni seji.^[5] Čudno pa je, da so ga volili vkljub temu.

Štiriindvajsetáke so razbirali v sv. Jakopa dan na dve polovici po dvanajst móž, ki sta se vrstili teden za tednom, in sicer je sestavljal župan red, po katerem so se morali ravnati gospodje svetovalci. Leta 1718. ukazalo se je županu, naj skrbi za to, da razvrsti mestne očete tako, da bo med temi dvanajsterimi zunanjimi šest starih in šest mladih, to se pravi: šest že delj v mestnem zastopu sedečih, in šest tacih, ki so šele nedavno dospeli do časti svetovalčeve. Prihajati pa so smeli samo povabljenci, zato je moral župan vsako sejo posebej napovedati in gospode svetovalce k nji vabiti. Dostikrat pa se ti niso zmenili za to. Kadar jim je kazalo in se je šlo za njihovo korist, pridrli so vsi, da so preglasovali notranje svétovalce, ako je bilo treba.^[6]

Strogo se je gledalo na to, da so se izpolnovale formalitete. Leta 1601. je župan ali pozabil, ali ni hotel napovedati seje. Zaradi tega ni bilo ni jednega zunanjega svetovalca na rotovž. Vkljub temu se je seja pričela, toda prej so zaprli rotovž in se posvetovali le o nekaterih najnujnejših stvareh.^[7]

Kar se je tù sklepalo, ostati je moralo za meščane največja skrivnost. Spočetka morebiti te seje niso bile tajne, kajti dotični sklep se je storil šele leta 1614. Od takrat se je prebral ta sklep vsako leto o priliki, ko so na novo v mestni svet vstopili gospodje svetovalci prisezali uradno svojo prisego. Kdor bi kaj izdal o tem, kar se je v mestnih sejah sklepalo, temu so zažugali, da ga pahnejo iz mestnega zbora. Leta 1634. pa so, kakor se mi zdi, ta sklep nekoliko poostrili, kajti napretili so izdajalcu tacih skrivnostij, da ga razglasi nepoštenjaka ter ga z bobnom izbobnajo iz mesta za vse večne čase.^[8] Leta 1709. se je to morebiti že pozabilo, kajti sklenilo se je dné 11. junija, da bodo tistega, naj sije že notranji ali zunanji, páhnili brez prizanašanja iz svéta, kdor bi izdajal kaj teh skrivnostij direktno ali indirektno, bodisi komur koli; tega ne sme izdati celo nótranjim svetovalcem ne, ki med posvetovanjem niso bili navzočni, bodisi, da jih ni bilo k seji, ali pa so jo morali zapustiti, ker so se obravnavale njih tičoče se stvarí.^[9] Veljal je največ običaj, da se je moral odstraniti vsak svetoválec, ako so prišle stvari na vrsto, ki so se tikale njega. Stvar je imela to dobro stran, če ne že v resnici, vsaj na videz, da se je sklepalo na ta način brez ozira na interese tega ali onega svetovalca.

Zastonj so pretíli z ostro kaznijo leta 1605. tistemu, kdor bi izostal. Takoj v prihodnji seji ni bilo videti tretjine.^[10]

Popolno število svetoválcev se je sešlo redkokdaj in vse pritožbe meščanov in župana niso mogle temu neredu narediti konca.

V teh sejah so se obravnavale prvič vse mestne stvari, tičoče se občnega blagostanja vsega mesta; delale so se n. pr. cene za mesó, maslo, slanino in drugo vsakdanje jedilo; sklepalo se je o zgradbah in popravah mestnega zidovja, hiš, mostóv, vodnjákov itd.; vsprejemali so se v službo mestni sluge, oddajale se v najem mestne pristojbine; posvetovalo se, kako postopaj magistrat v ti ali oni stvari nasproti raznim gosposkam, ki so mu kratile njegove pravice itd. V teh sejah so pokladali mestni uradniki, ki so bili ob jednem svetovalci, račune svoje; oglašala pa se je tudi občina, ki je zastopala nekako interese vsega meščanstva proti samovoljnosti ali pritisku gospodov svetoválcev.

Te stvarí, mesta in meščanstva se tičoče, prišle so vselej najprej na vrsto. Kako se je godilo pri teh sejah, o tem nas poučujejo sódni zapisniki, ki so od prvega do zadnjega jednako osnovani. Njihovo vsebino označuje pač popolnoma natanko napis sodniškega protokola iz leta 1568: »Gerichtsprotokoll, darinnen gemeiner Stadt Laibach berathschlagte fürgenommene Ordungen un Handlungen auh ger Parheinen eingebrachte Klagen und Meldungen, darauf ergangene Urtheile, Abschide, so durch mich Vincenz Primussen Strussnig, Stadtschreiben, gemeiner Stadt Laibach und der Partheinen zu guter Gedachtniss eingeschrieben und gehalten worden vom Jahre 1568. u. 1569.« ("Sodniški protokol, v katerem so zapisani in shranjevani vsi sl. mesta Ljubljane posvetovani in sklenjeni ukazi in vse naredbe, kakor tudi od strank oglašene tožbe in naznanila, in tem sledeče sodbe in odgovori, ktere sem zapisal jaz Vincencij Primož Strusnik, mestni pisar sl. mesta ljubljanskega, strankam v dober spomin 1586. in 1569.")

Ta napis pové vso vsebino in namen, zakaj so se spisali ti protokoli. V prvi vrsti zato, da se je moglo še čez leta in leta zvédeti, kaj se je sklenilo, ali kakšen odgovor se je dal ti ali óni stranki. Ker pa je vpisan v protokole le kratek obseg tožbe in razsodbe ter se je vrhu tega obravnavalo največ ustno, torej ni pričakovati, da bi se našle še kje listíne, ki bi nas do dobra poučile o tem, v kacih oblikah se je sukalo ljubljansko civilno sodišče. najbrž se ni nič razlikovalo od sodniških oblik nemških mest tistega časa, toda to stvar natančneje preiskati, prepuščam kompetentnemu juristu.

Pri vsaki teh 104 sej v letu prišle so torej najprej na vrsto stvarì, ki so se tikale mesta samega in njegovega blagostanja. Kot stolno mesto je imela Ljubljana tudi določevati, zlasti v trgovskih stvaréh drugih mest. Leta 1658. prosili so n. pr. Novomeščanje, naj bi jim vicedom, oziroma cesar dovolil obhajati še jeden, torej dva sejma v letu. Vicedom je oddal to prošnjo Ljubljančanov v pretres, naj se izrekó o nji. Ker se niso bali, da bi jim ta dva sejma škodovala, pritrdili so prošnji Novomeščanov.^[11]

Kadar so se potegovali kranjski trgovci, ne le iz Ljubljane ampak tudi iz drugih mest, za svoje trgovske pravice, ki so jim jih kratili plemiči, če so le mogli, bila je vselej Ljubljana njihov vodnik. Védeli so, da brez nje ne opravijo ničesa. Nasprotno pa so tudi ljubljanski trgovci sklicali trgovce vse Kranjske na noge, ako so bili prisiljeni varovati svoje pravice, pa se jim je zdelo, da bi utegnilo koristiti, ko bi tako pritožbo poslali cesarju v imenu vsega kranjskega trgovstva. Dostikrat celó drugim kranjskim mestom ni ugajalo, kar so Ljubljančani zahtevali, a morali so ravnati po njihovi želji. Čuli bomo še, da so v dolgotrajni trgovski bori plemiči cesarju dokazali, kak tiran je Ljubljana, in da morajo trovci vse dežele plesati, kakor jim ona gode.

Kar pa se tiče zgolj ljubljanskih stvarij, niso delale one našim prednikom bog vé kacih preglávic, opravkov so imeli takrat še jako malo. Recimo, da so protokoli natančni in da ni izpuščen nì jeden sklep, ki ga je storil mestni zastop, kar se tiče javnega blagostanja, ter si poglejmo ve njegove sklepe, n. pr. leta 1660.

1.) Petek, 2. dné januvarja 1660. leta, ko je voščil gospod župan vsemu slavnemu magistratu novo leto, oddale so se po lepi stari navadi nekatere mestne službe:

Mestni vratárji: pri Špitalskih vratih, Ivan Decleüa;^[12] pri Samostanskih vratih, primož Sehupl; pri vratih na Starem trgu, Jurij Khranikh; pri Nemških vratih, Anndrej Soua; pri Vicedomskih, Micael Endtriss.

Mestni stražniki (Scharwächter): Mihael Zierman, Jernej Zerpoll, Simon Spiller, Andrej Lauritsch, Matevž Hotscheuar, Vincencij Sasserkh, Miklauž Khlein, Friderik Sauermann, Matevž(Mattheusch) Taschkhar, Pavle Rauch, Ivan Pottokhar, Matija Tyra, gabriel Püchler, Urh Schottlender.

Gospod župan jih je opomínjal, naj bodo jako pridni, točni, trezni, miroljubni in zlasti skromni, ko bodo žito mérili.

Vinski mérci (Weinmesser: Jurij Srakhar, Marko Thome, Matevž Seyz, Lorenc pavlin. Porok zá nje: Herr.

Mera solí (Salzmass): Suzana Ilanin, Marija Tüttman(in), Katra (Cathra) Rebidin, Elizabeta Smrekherin. Porok zánje: Gospod Jósip Bolio.

Mérci platna (Landwandmesser): Jurij Mustar; porok zánj: gospod Ludvik Schönlebl.

Mojster vage (Wagemeister): Adam Burger; porok zánj: gospod Dijoniz Neuriser. Opozarjal ga je magistrat, naj bo véstno vodil račune in pošiljal slavnemu magistratu pristojbine, ako bi se utegnilo pripeljati skozi mesto veliko žita ali kufra.

Kruhár (Brodhütter): Jurij Srakhar; porok zánj: Herr.

Pazniki pri mestnih vratih (Thorwächter): pri Špitalskih vratih: Jakop Gaber in Gašpar Hudnikh; pri Samostanskih: Jurij Mliller in Tomaž Beyr: na Starem Trgu: Jurij Graiil in Boštian Marintschitsch ; pri Nemških; Jakop Thome; pri Vicedomskih: Gašpar Veriich.

Vratarja pri Vodnih vratih: Jurij Schnell in Jurij Mattay.

Mestni oskrbnik (Stadtamtmann) : Matija Thurkh.

Odpovesta se mestna blagajničarja: Gospod Ivan Dolnitscher in gospod Grega Staudacher sta se odpovedala svojemu to minulo leto oskrbovanemu blagajničarstvu in prosila, naj se jima ne jemlje za zlo, če je čutil kdo, da nista bila dovolj pridna. Namestu njiju naj bi se izvolila druga dva.

Po ti odpovedi imenovanih gospodov blagajničarjev se je zahvalil gospod župan za njiju poslovanje ter ja opozarjal, naj se podasta dobre volje, ako bi bila izvoljena zopet z večino glasov. Zagotavljal jima je naklonjenost in podporo magistratovo tudi v prihodnje.

Potem se je volilo in so se pobrali glasovi. Izvoljena sta bila z večino notranjega in zunajnega svéta zopet imenovana dva ter bila potrjena tudi za to leto v njiju poslovanji.

2.) Ponedeljek 5. januvarja.

Danes so prisegli novi uradniki; kakor po navadi odobrili so se tudi njihovi poroki.

Darila za novo leto: V dar je dobil:

Gospod D. Hieronim Agnelati 4 cekine v zlatu 14 gld. 13 kr. 1 vin.

Mihael Zinser, mestni kancelijski ekspeditor 32 gld.

Gospod Jurij Serauitsch 5 gld.

Postilijon 1 gld.

Sikst Schaffer, bukvovez za koledarje, (ki jih je podaril mestnim očetom. Pis.) 38 gld.

Mestni godci 10 gld.

Služabnik na rotovži (Rathsdiener) 10 gld.

Nadzornik na trgu (Marktrichter) 4 gld.

Paznik pri Špitalskih vratih 2 gld.

Paznik pri Samostanskih vratih 2 gld.

Paznik pri Karlovških vratih 2 gld.

Paznik pri Nemških vratih 1 gld.

Paznik pri Meščanskem bastijonu 1 gld. 30 kr.

Paznik priv Stolpu (na Gradu) 1 gld.

Paznik pri pri Viecdomskih vratih 1 gld.

Tesarji 2 gld. 30 kr.„

Andrej Schorga in Jurij Voltschackh za deset pečij opeke 20 gld.

Gozdarski hlapci v Zgornjem gozdu 3 gld.

Gozdarski hlapci v Spodnjem gozdu 2 gld.

Mestni oskrbnik 1 gld. 20 kr.

Baltazar Gümbrer, učitelj 3 gld.

Ivan Fider (najbrž tudi učitelj) 6 gld.

Ivan Comissario (učitelj) 4 gld.

Friderik Pistorio, (učitelj pri sv. Miklavži) 3 gld.

Beraški strahóvi (Bettelvögte) 2 gld.

Mestni seli (Stadtpotten) 2 gld.

3.) Ponedeljek 23. februvarja.

"Provisores sanitatis" (reditelji naredbam proti kugi) bili so imenovani: J. Bosio, Strenner, Piskhon, Dolnitscher (vsi štirje so bili nótranji svetovalci).

4.) Dné 5. aprila.

Gospod župan izjavlja, da je prišel te dni k njemu od deželne gosposke s patenti poslan sel, da se je presvetla cesarost odločila vsprejeti poklonstvo (Erbhuldigung) prihodnjega 12. dné julija. Zaradi tega se bo še treba lotiti mnogih priprav. Sklenilo se je, da se preskrbi gospod blagajničar med drugim zlasti z nekaterimi centi smodnika za topove in puške. Kar se pa tiče vsega druzega, pripravi naj to mestni oskrbnik gospod Ludvig Schönlebl.

5.) Dné 14. majnika.

Gospod župan izjavlja, da je došel od deželnega glavarja cesarski odlok, da so imeli pri prejšnjih poklanjanjih mesta in trgi svojo klop (svoje sedeže pri banketu. Pis.), da pa se je to pri poslednjem poklonstvu odpravilo, kar pa se znova zahteva. Kaj je v tem storiti?

Dalje pravi, da ga je opozoril dežélni glavár na to, naj bi se odstranil stari, ves razbiti vodnjak na Velikem trgu in se vsaj začasno napravile kamenite stopnice ter se postavila srednja soha.

Dalje svetuje, naj se uradnikom, ki so zaostali z računi, pošljejo strogi dekreti, ker bi se sicer, ako ne polože takoj računov, zahtevale od njih obresti od zaostanka,

6.) Dné 4. junija.

Volitev špitalskega mojstra.

7.) Dné 11. junija.

Včeraj, to je 10 dné junija, podalo se je z gospodom županom nekoliko gospodov svetovalcev k zelo razpadenemu mlinu kolezijskemu. Ogledali so ga natanko ter sklenili sezidati hišico, za katero je obljubil plačevati Baltazar Haloza po 10 gld. najémščine na leto.

8.) Dné 9. julija.

Izvoli in potrdi se bivši župan.

9.) Dné 25. julija.

Volitev vsega mestnega zastopa. (Ker že vémo, kako se je to vršilo, nečem ponavljati znanih stvarij.)

10.) Dné 27. julija.

Izvanredna seja zaradi prihoda Njega cesarósti.

Ukrenílo se je, da pošlji magistrat k vsem pekarjem oglednike, kateri naj popišejo, koliko imajo pšenice. Ukaže naj se pekarjem, da se potrudijo, pêči o navzočnosti cesarjevi kruh kolikor mêči najlepše ("auf das seüberist zu pachen"). Za ta pôsel sta imenovana gospoda Schwizer in Staudacher.

Takisto pôšlji magistrat ogledat, koliko je v mestu vina. Ta skrb se naloži gospodu Juriju pl. Wesekhu in Juriju Jerlichu.

Z vsem drugim se je treba popolnoma preskrbeti, da ne bo nobene sile.

Cesarski dar, (ki ga je poklonila Ljubljana cesarju:

Trije jarmi pitanih volóv.

Šest tovórov laškega vina.

Dvanajst sódov dolénjca.

Sto starov ovsa. ("Star" so štirje merniki.)

Potem so sklenili gospodje nótranjega svéta, da bodo prišli vsi njegovi udje k prihodu cesarja v jednakih lepih oblekah in sicer od črnega žameta. Ti troški pa naj se pokrijejo iz tistega denarja, ki ga je še dolžan bivši dacar (Zapfenmass-Einnehmer) g. Dionizij Neuriser.

11.) Dné 30. julija.

Danes so prisegli vsi novi gospodje zunanjega sveta po stari navadi.

Potlej je prečital mestni sindik sklep z leta 1614., v katerem se prepoveduje gospodom svetoválcem, bodisi kar koli od tega izdati, kar se je govorilo v sejah; kdor se proti temu sklepu pregreši, pahnili ga bodo iz zbora. Gospod župan je pokladal gospodom svetoválcem to na srce ter jih opozarjal na napretene kazni.

Uradniki:

Mesovna oglednika (Fleischbeschauer):

Gospod Jakob Seuller, Gospod Luka Strener, nótranja svetoválca

Gospod Ivan Plaukh, Gospod Andrej Zwekh, zunanja svetoválca.

Tehtarji kruha (Brottweger):

Gospod Ivan Gaianzell, Gospod Jurij pl. Wesekh, nótranja svetováálca.

Gospod Gregor Staudacher, Gospod Gregor Jerlich, zunanja svetoválca.

Komisarji zádrugam:

Gospod Dominik Brogioll, Gospod Josip Bosio, nótranja svetovalca.

Gospod Karol Schwizer, Gospod Tomaž Stegar, zunanja svetoválca.

Nadzorniki dimnikov na Vélikem trgu: Jurij Schneider, suknár, Baltazar Bumbrer, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na Starem trgu:

Ivan Filip Wagner, Feliks Wrezl, ostrógar, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na Novem trgu:

Daniel Schilling, krojáč, Francesco di Franceschi, občinska možá.

Nadzorniki dimnikov na predmestji:

Mihael Russ,

Andrej Novak, usnjar, občinska možá.

12.) Dné 30. decembra.

Gospod župan izjavlja, da prosi škof Vaccano, naj se oprostita hiši, kateri je prezidal v jedno in katerih jedna je bila že prej prosta mestnega davka in mestne jurisdikcije.

Sklenilo se je, naj skliče gospod župan vse svetovalce in še občino, da se zve, ali privoli v prošnjo gospoda škofa ali ne.

Potem se je ukrenílo jednoglasno: Če vloži njihova grofovska ekscelencija pri sl. dežélni gosposki kapital, čegar obresti bodo tólike, kakor znašajo davki, ki jih izgubode mesto od teh dveh hiš, Taufrerjeve in Pučorjeve, potlej se privoli v njegovo zahtevo, toda sicer se mu odbije prošnja.

Dalje so sklenili gori omenjeni gospodje, oziroma magistrat, záse in za svoje potomce jednoglasno in nepreklicno, da se ne bo smel oprostiti odsléj nikdo, čegar hiša ali zemljišče spada pod ljubljansko mesto.

Na zadnji stráni tega protokola se nahaja še kratko poročilo, kako se je udeležil magistrat in kako meščanje svečanosti o prihodu cesarja Leopolda I. „»0 prihodu najvišje rimske cesarósti Leopolda I., dne 13. septembra letošnjega leta, je stopilo vse meščanstvo v orožje in sicer v treh različnih skadronih; zategadelj so se nakupile nalašč za to slovesnost čisto nove zastavice in se je dala napraviti oficirjem navadna oprava ("die gewöhnliche Libere"). Od teh je stal jeden na Vélicem trgu, drugi pred dežélno hišo, tretji pred Vicedomskimi vrati z gospodi notranjimi svetovalci lepo tja postavljen. In ko se je bližala cesarost mestu, ogovoril jo je tedanji župan gospod Ivan Rerinberg z lepim ogovorom ("mit einer zierlichen Redt"). Njegov uvod je bil oni izrek Julija Cezarja: Veni, vidi, vici, ki pa ga je na dolgo razpršdel. Župan je oddal potem mestne ključe na žametasti blazini, predstavil vse meščanstvo kot najudanejše podložnike ter jih s vsem spoštovanjem priporočil cesarskemu varstvu in pokroviteljstvu. Vsak svetovalec je potlej poljubil cesarju roko z najveselejšim srcem.^[13] Pod zeló dragocenim nebom so spremili gospodje svetovalci cesarja pri Vicedomskih vratih pred deželno hišo, čez most na Veliki trg in v cerkev sv. Miklavža, kjer se je zapel Vsemogočnemu v čast in hvalo navadni "Te Deum laudamus". Cesar se je podal potem v škofovo palačo, odmenjeno mu za bivališče; tù je stražil jeden oddelek meščanstva po noči in po dnevu v podobi garde.«

Jako dosti opravka torej ta del sej magistratu ni dajal. V drugem delu se je bavil s tožbami meščanov, katerih ni manjkalo nikoli. Pred magistrat so prihajali meščanje z vsemi tacimi tožbami, kakeršne rešiva dandanes delegirano in dežélno sodišče skupaj. Na kaj so se opirali gospodje svetovalci rešujš tožbe meščanov, mi je težko povedati, najbrž pa je sodil vsakdo po vésti svoji, brez prepisov in po običajnem pravu. Kdor ni bil z odlokom magistratovim zadovoljen, pritožil se je lehko pri višji instanci, pri vicedomatu ali celo pri cesarji sámem.

Poleg tožníkov pa je prihajalo pred magistrat tudi obilo prosilcev, ki so molédovali za to in óno. Največkrat so se oglašali davkoplačevalci, češ, da jim je naprtil magistrat previsok davek, ki ga nikakor ne morejo več zmagovati. Priznati se mora, da je imel magistrat jako mehko srce, kajti malokateri se je zatekel k njemu, da bi mu ne pregledal zaostalega davka za nekoliko let. Dozdevati se hoče, da so se zanašali na to mehkosrčnost magistratovo tudi podjetniki, ki so vzeli to ali óno mestno pristojbino v najem. Četudi se jim je takrat, ko so prosili, naj se jim dá v najem, zdela najemščina morebiti previsoka, vendar jih to ni oplašilo, kajti védeli so, da jim magistrat težko prošnjo odbije, ako se oglasijo tekom leta za znižanje obétane vsote.

Odkar je imel magistrat lastni opekárni (Ziegelofen), razdal je mnogo tu žgane opeke meščanom, zlasti rad jo je daroval redóvom, samostanom in cerkvm. Veliko veliko opeke, od katere so zgradili bosonogi menihi, diskalcejati, av- guštini, frančiškani in nune reda sv. Klare svoje samostane in cerkve, podaril jim je magistrat, ki se je vsak čas izka- zoval podpiratelja duhovščini. Tudi drugi so prejeli od njega marsikatere milosti. Podpiral je ubožane meščane, dijake, ki so odhajali na visoke šole, dekleta, ki so se možila, novo- mašnike, ki so naznanjali magistratu, kdaj in kje bodo peli novo mašo ter ga vabili nanjo. Nikoli se ni objavilo v mest- nem zboru tako vabilo, da bi se ne podarilo prosilcu nekoliko kron. Magistratu so pošiljali cesto vabila ženini in neveste ali njihovi očetje. Če so bili z mestom le kdaj v kaki zvezi, bodisi advokatje, medicini, bivši duhovniki itd,, gotovo jim je dal magistrat kako darílo.

Ali sitnosti so mu delale zadruge rokodelcev in obrtnikov. Malokatera seja je minula, da se ni oglasil jeden ali drug mojster, češ, njegovi drúgi mu kratijo meščanske pravice, ker mu ne dovoljujejo poleg tega, da je izpolnil vse pogoje, ki jih mora izpolniti mojster, zvrševati njegovega rokodelstva in posla tako, kakor želí sam. Če rečemo, da so bili v tem oziru pekárji, mesarji in krojáči vedno najbolj na preži, kje bi zagrabili kakega drúga, ki jim prestreza zaslužek in dobiček pred rokami, ne povemo s tem, da bi bile zádruge skromnejše. Sicer pa o zádrugah nanese beseda na odločenem kraji nekoliko obširneje.

Poleg tega, da je sodil, bil je magistrat tudi policijski urad, ki je skrbel za red in varnost v mestu, ker v teh sejah so se obravnavale vse naprave, ki so se potem po mestu z bóbnom razglašale.

b) Slovesne meščánske seje (Stadtrechfen).

Dasitudi so se skoraj v vseh sejah razsojale in rešévale tožbe meščanov, vendar je bilo mnogo sej, v katerih se niso bavili mestni očetje z nobeno sodniško stvarjó. Leta 1541. je prosil neki meščan Jakob Kaiser magistrat, naj poskrbi, da dobode svoje plačilo; a ta mu je odgovoril: "Ker si. magistrat ne obravnava danes ničesa sodniškega, ne vé prosilcu odgovoriti. Ima li kàj pravnega iskati, stori naj to, kakor treba." — ("Dieweil ein ehrsamer Magistrat anheute nichts gerichtliches verhandelt, deshalb weiss man ihm keine Antwort zu geben. Hat er etwas rechtliches zu suchen, so mag er solches thun, wie recht ist.")^[14]

Najvažnejše seje so imele posebno ime; nazivale so se "Stadtrechten", ki smo jih že omenjali, ko smo dejali, da so se vsprejemali pri teh slovesnih sejah novi meščanje, vrhu tega pa se prodajale in prepisovale hiše. Nobena hiša se ni mogla prodati in prepisati, ako ni te stvari magistrat prej dobro prerešetal. Ko je prodajalec naznanil, da meni prodati hišo, pozval je magistrat vse tiste, ki so imeli kaj dolga na hiši, naj se oglasijo. Dokler ni bila hiša čista, oddati se ni mogla drugemu lastniku. Ali, da se je vedelo, kdaj bodo te najvažnejše seje (Stadtrechten), razbubnale so se po mestu, kar se za druge seje ni zgodilo. Nihče se ni mogel izgovarjati, da ni védel kdaj se bodo vršile.

V 15. in 16. stoletji je bilo ukazano shajati se k tacim sejam vsakih 14 dnij. in še leta 1595. okaral je nadvojvoda Maksimilijan ljubljansko gospôdo, da se ne ravna po ti zapóvedi. Ker so pri odlašanji teh najvažnejših sej trpele vdove in sirote, upniki in zlasti tujcL ki so iskali pri mestnem zastopu pravice, ukazal je nadvojvoda, naj se "Stadtrechten" vršé točno na vsacih 14 dnij. Tujcev naj ne preobkladajo s prevelikimi troški ter ne odlašajo njihovih tožeb od tedna do tedna. Nekatere tožnike je magistrat tako dolgo odrival, da so obupali in rajši popustili tožbo in pravico svojo, kakor da bi imeli vedno nove troške za pravdo. Nekaj tacega je izkusil neki benečanski trgovec konec 16. stoletja, ki se je tožaril z nekim Ljubljančanom zaradi 2000 gld. dolgih 15 let. Naposled pa je mož obupal, da se mu stori pravica, zato je izročil pravdo svojo jezuvitom, ki so vedeli stvar prijeti odločneje in od druge strani. Tekom jednega leta so imeli ves denar v rokah svojih.^[15]

Zategadelj je razglásil župan mestnemu svétu, da se imajo vršiti meščanske seje vsacih 14 dnij, a zanimivo je, da ni o cesarju zinil ni besedo, ampak celó dejal da objavlja to iz svojega nagiba.

Pri tem pa ni ostalo dolgo. Že leta 1612. čitamo v sodniških protokolih, da se je storil ukrep, sklicavati te seje samo po dvakrat v letu in sicer prvi in tretji ponedeljek v postu.^[16]

Po srednjeveški navadi so se gostili naši predniki o vseh ne ravno vsakdanjih in četudi vsako leto ponavljajočih se prilikah. Godilo se je to tudi pri "mestnih slovesnih sejah." K takemu obedu je moral povabiti mestni sodnik vse gospode svetovalce in ta obed plačati iz svojega žepa. Prej, ko so se te seje vršile večkrat v letu (in bi se bile morale celo na vsacih 14 dnij, ako bi se bili ravnali vestno po ukazih deželnih knezov), bila je to za sodnika jako velika teža, če je bil obed sploh takrat v navadi. Od leta 1634. prirediti je moral samó po dva obeda. Napósled pa se je še to zdelo preveč in leta 1660. je predlagal župan, naj bi se obedovalo le po jedenkrat. Ker sta se te dve seji vršili vselej le o postu, torej v času, ki se je za bankete in hrumeče obede zdel najneugodnejši, spotikala se je nad njimi zlasti duhovščina, pa tudi meščanje. Da se ustreže vsem, zlasti mestnemu sodniku, svetoval je župan, naj se odpravi ta nepotrebna potrata, in da se obeduje le po jedenkrat. Mestni svet je res vsprejel tudi njegov predlog, zlasti z ozirom na to, da se mestnemu sodniku s tem ne jemlje nič njegovih pravic in privilegij.^[17]

c) Prokuratorji.

Pravdajoči se meščanje so se zatekali, kakor dandanes že v 16. stoletji k advokatom, ki so jih nazivali prokuratorje. Ti ljudje niso bili mestni, ampak dežélni gosposki podložni, kar se je sicer že povédalo.

Advokatje, ki so prestali doktorske izpite, nazivali so se poplemčene osebe ("nobilitierte Personen") ter v pravnih ozirih imeli tiste pravice, kakor plemiči samí. Dežélski gosposki biti podložen, menim, bilo je čestneje, kakor pa mestni. A bodisi že kakor koli, advokatje so se navzeli od plemstva toliko ošabnosti in brezobzirnosti, da jih sredi 16. stoletja mestna gosposka zaradi njihovega razžaljivega vedenja pred sodstvom že kar več prestajati ni mogla. Bila je prisiljena, prepovedati jim vstop v sodníške sobe. V neki listini, ki ne nosi sicer nobene letne številke, ki pa jo prisojam, sodeč po pisavi in obliki črk, sredini 16. stoletja, čita se, da so ti doktorji marsikterikrat zasmehovali mestno sodišče ter delali strankam silo, zaradi česar jih je morala mestna gosposka odpraviti.^[18]

A po nekoliko je pripomogla k temu tudi dežélna gosposka; prokuratorji so opravljali namreč tudi pri dežélni gosposki advokatske posle. Leta 1545., torej tačas, ko je izdajala Ljubljana tisočak za tisočakom za utrditev svojo, sprla se je z dežélno gosposko pač zato, ker so stanovi odtegnili mestu denarno podporo, ki so mu jo dajali dotléj. Najbrž se je zdela okoli srede 16. stoletja Ljubljana gospodi že dovolj utrjena; jela se je braniti in delala meščanom težave, ko so terjali od cesarja samega iz dežélne blagajnice prisojeno jim podporo. Prepir se je vnel, če prej ne, gotovo vendar že leta 1545. Ali cesar se je potegnil za Ljubljančane in gospôda jim je morala izplačati določeno vsoto. Kmalu potem, leta 1552. pa se je zopet uprla, Ljubljančanje so potrošili v zidanje mestnega ozidja 980 gld., katerih pa dežélna gosposka nikakor ni hotela priznati in jih tudi ne izplačati. Mestni zbor je sklenil podati se k vicedomu zaradi onih 2000 gld., katere je ukazal cesar plačati iz deželne blagajnice.^[19]

Zaradi tega prepira so prepovedali stanóvi leta 1545. doktorjem Tschaullu, Lovrencu Sengsenschmidtu in Gasperiniju zahajati na rotovž, razven, če bi zastopali kakega plemiča. Ako ne bi ubogali, zažugali so jim, da jim bodo ustavili plačo ter jih vrhu tega še kaznovali.

Mestno gosposko so stanovi sicer s to prepóvedjo spravili v slabo voljo, a ker so jim advokatje že sami presedali, sklenila je, da ne pustí odslej dalje nobenega advokata več na rotovž.^[20]

A kaj naj storé meščanje, nevéšči prava in sodniških običajev?

Mestna gosposka je izumela jako razumno pot, ki bi bila tudi danes za marsikoga pravdanja željnega jako koristna. Ukazala je: Tisti, ki ni toliko izurjen, da bi mogel sam tožbo svojo zastopati, obračaj se do kacega nótranjega ali zunanjega svetoválca. Ta bodi njegov zastopnik.

Poprošeni nótranji ali zunanji svetovalec je bil torej zaščitnik in advokat pravdajočega se meščana. A kmalu so spoznali, da to ni prava pot, in res le malo mesecev potem nahajamo ravno tiste advokate zopet na rotovži zastopnike meščanov;^[21] če pa jih je deželna gosposka tudi kaznovala, kakor jim je pretíla, ni povedano. Ako pa je to storila in so izgubili advokatje rajši službo pri deželni gosposki, povzemljemo iz tega lehko, da so bili zaslužki pri mestnem sodišči veliko boljši.

Da so se advokatje sedaj, ko so videli, da mesto brez njih ne more izhajati, vedli na rotovži še oblastneje in še bolj razžaljivo, kakor prej, to je stvar, ki je ni potreba še posebej zatrjevati. Mestna gosposka si je morala kako pomagati. In res, dve leti zatem, dné 15. februvarja 1547., prečital se je mestnemu zboru novi načrt, kako naj se postopa odslej z advokati. Ona prej omenjena "Procuratorenordnung" brez letne številke je najbrž ta v mestnem zboru prečitani načrt.

Ta novosodniški red je izdelal župan na povelje cesarjevo, deželnega glavarja, njegovega namestnika in vicedoma, cesarskega svetoválca.

Po tem novem sodniškem redu so bili prokuratorji ali advokatje principijelno sicer odpravljeni, vendar se jim vstop v mestno dvorano ni brezpogojno odbijal in prepovedoval; če so jih meščanje naprosili, smeli so priti, in sicer zato, "da bi se kdo pri tem slavnem sodišči ne pritožil, da se mu je zgodila krivica zaradi mestnega blagostanja ("dass sich nicht jemand vor diesem loblichen Gerichte beschweren moge, das er der gemeinen Stadt halber verkiirtzt worden.")".

A da se jih mestni očetje vendar vsaj po nekoliko ubranijo, ukrenili so takó-le:

Pred vsako pravdo, ki jo je hotet kdo pričeti, moral je tožitelj prej poskusiti, kako bi se mogel s svojim nasprotnikom z lepa pogoditi. Ukazovalo se je, naj vzemo to stvar v roke najprej dobri sosedje, prijatelji ali druge osebe, ki so bile na dobrem glasu. Če se po ti poti ni posrečilo nasprotnika pogoditi, priti se je moralo s tožbo k županu, sodniku in k gospodom svetovalcem ter ob jednem povédati, kdo je uzrok, da se stvar ne da poravnati z lepa. Gospodje svetoválci pretresovali so potem stvar z vso vestnostjo ter dali naposled strankama dober svét, kaj naj storite, kaj mislijo o njiju pravdi in kakšen konec bode imela, če je ženete še dalje. Naposled je poskusil mestni sodnik še jedenkrat tožitelja in toženca speljati na pravo pot, da se pobotata. Ako tudi to sredstvo ni pomagalo, moral se je pustiti pravdi njen tek. Vendar strogo je bilo ukazano, nobene pravde ne vsprejeti, ako ni storila vse te ravnokar popisane poti.

Da bi te pristujene ljudí tiščali kolikor môči stráni od rotovža, zastopati je smel tožbo vsak pošten in neobrekovan človek, naj si je bil meščan ali ne, celo tujcem iz drugih mest je bil dovoljen vstop na rotovž. Tako zeló se je mestna gosposka malokdaj ali pa nikoli zatajila sámo sebe. Advokatje so morali biti sila pristujeni.

Popolnoma izključili jih pa vendar niso, kajti meščan, ki ni hotel nobenega svéta poslušati in se ni dal nikakor pobotati, imel je pravico priti z advokatom pred sodišče; a le-ti so morali storiti sveto prisego na evangelij (godilo se je to o protestantski dobi,) da se bodo ravnali po vseh sodniških zakonih ter da bodo zastopali ubožce z ravno tistim srcem, kakor bogatine. Priseči so morali, da zastopajo stranke v tistem rédu, v katerem se bodo oglašale pri njih. Obljubiti so morali, da branijo vse klijente svoje jednako véstno in se ne dali preslepiti nì po prijateljskih ozirih, ni z denarjem, da se torej ne bodo dali podkupiti, da ne bodo odrivali in odlašali pravd v škodo svojih strank.

Prepovédano jim je bilo, nasprotnim strankam izdajati skrivnosti, ki jih jim je zaupala ali njihova stranka sáma, ali katerim so prišli po svojem spoznanji na sled. Zavezati so se morali, da bodo izjavljali vse, kar bi utegnilo hasniti njihovim strankam, pošteno in po svojih najboljših močéh; da ne bodo nikdar ničesa zinili proti sodišči in starim hvalevrednim navadam ljubljankega mesta; da ne bodo stvarí zasukavali in jih napačno razlagali. Izpuščati bodo morali vse razžaljive ali psovalne besede, razven, če jih je pravda sama prinesla s seboj. Jedno in tisto stvar večkrat ponavljati je bilo prepovedano. Prokuratorji naj ostajajo pri stvari, naj se izražajo kolikor največ mogoče kratko ter naj se varujejo, zlasti v zaključnem spisu (Schlusschrift) ponavljanj.

Strogo se jim je zabíčilo sodišče in sodniško osobje spoštovati in nikdar ne pozabljati, da morajo pravdo, ki so jo pričeli, tudi zvršiti, ne pa je popustiti, kadar bi se jim zdelo. Strankam naj svetujejo od neutemeljene pravde odstopiti, zlasti pa naj pazijo, da ne bodo nikoli nobene tožbe oglasili, ki bi bila proti javnemu pravu, proti svoboščinam in starim navadam mesta ljubljanskega.

A tudi za stranke se je zdelal pravílnik, po katerem naj se ravnajo odslej. Nobena stranka nima smeti oddajati pravde svoje več kakor jednemu prokuratorju ter ne bo smela zaprečiti, da bi tudi druge stranke dobile zagovornike. Da bi se tudi ubožcem storila pravica, zato naj magistrat ostró pazi na to, da ne bo terjal od njih, predno se pravda konča, nihče sodniških troškov, niti prokuratorji, niti mestni pisár, niti sodišče samó. Zgolj zavoljo svoje revščine ne trpi škode nihče. Dolgotrajnih pravd naj se meščanje ogibajo kolikor môči. Tudi njim so psovke in razžaljenja prepovedana. Naj se je pa vendar kaka stranka proti temu pregrešila in jela pred sodiščem psovati, ne dobi nasprotna stranka s tem nobene pravice, postopati takisto. Bogokletstvo pa je prepovedano v vseh slučajih.^[22]

Temu prokuratorskemu rédu je še dodána zanimiva cena, po koliko se sme zahtevati za posamezne advokatske spise. Za prvo tožbo so smeli zahtevati po 6, po 8, do po 15 kr., toda ravnala se je ta taksa po velikosti tožbe. Za drugo in tretjo tožbo, ("da man nicht in Antwort erscheint") za spis, s katerim se je zahteval birič za rubežen, za oglasila, za prodajo, za rabežni spis itd. plačevalo se je advokatom po 4 kr. "In einer Hauptsache in peremptoriis," služil je advokat po 12, po 15, po 20, po 32, po 40 kr., nikoli pa ne nad 1 gld. Priziv (Appelationsschrift), dajal mu je pravico, zahtevati po 32—40 kr., če pa je stvar bila "eine Hauptsache", po jeden cel goldinar.^[23]

2. Kriminalno pravo.

Zagotovljeno je, da so ljubljanski meščanje sodili zločince do leta 1514. brez kacega merila, brez paragrafov, ampak zgolj po svoji vesti. Imenovanega leta je izdal cesar Maksimilijan prvič sodovník (Gerichtsordnung), po katerem so se Ljubljančanje ravnali odslej, v krvavem sodstvu. Pisal je: »0d starodavnih časov se že opravlja v naši Ljubljani krvavo sodstvo z vélicimi troški. O zločincih razsoja sodnik sam zgolj po svoji vésti, brez jasne in natanko določene postave. Pritem pa dosti zločinov ne pride na dan; sodniki dvojijo, kako naj bi sodili, zaradi česar se je ugnezdilo mnogo razvad.« Da se ti nedostatki odpravijo, razglasil je Maksimilijan leta 1514. prvi sodovník za zločince.

Kaj pa naj se zmatra za zločin, o tem v privilegiji še ni povédano, pač pa v sodovníku, ki ga je objavil leta 1535. kralj Ferdinand I. Za zločinca je razglasil vsacega:

1.) Kdor bi preklinjal Bogá, njegove svete ude, njegovo čast, njegovo mučeništvo ali Mater božjo.

2.) Kdor bi usmrtil ali izdal cesarja, kralja, kneza ali svojega gospoda, ako bi se mu proti prisegi izneveril ali kdor bi se predrznil našuntati upor proti svoji gosposki ali svojim predstojnikom.

3.) Kdor bi usmrtil ali ubil koga.

4.) Kdor bi pretepal starše svoje.

5.) Kdor bi se sam usmrtil. (Najbrž so po tedanjih nazorih tudi takšnega mrtveca še kaznovali.)

6.) Kdor bi poslal komu pretilno pismo, napadel ga, delal mu silo ali ga požgál.

7.) Kdor bi koga ostrupil ali mu ukradel otroka.

8.) Kdor bi ponarejal denar, izdajal za zlato in srebro njima podobne kovine, prodajal ponarejena draga kamena zaprava; kdor bi nakupaval knežji denar v deželi ter ga nosil iz nje; dalje tudi tisti, kdor bi goljufal pri meri in vagi.

9.) Kdor bi se pregréšil spôlno proti naravi.

10.) Kdor bi posílil žensko.

11.) Kdor bi po krivem prisezal ali pričal.

12.) Kdor bi uganjal čarodejstva, ki so v postavi prepovedana.

13.) Kdor bi kradel in plenil.

14.) Kdor bi ulomil v cerkev, ali razgrajal, bojeval se in prelival kri na blagoslovljenem pokopališči.

15.) Kdor bi odpeljal bodisi s silo, bodisi na skrivnem komu ženo, otroka, nedoraslo nečakinjo ali varovanca.

16.) Kdor bi koga nalašč poškodoval in prežal nanj z orožjem.

17.) Kdor bi skrival in stregel v róko morilcem, cestnin lopovom ali sovražnikom deželnega kneza.

Ti zločini so bili takrat pač najnavadnejši, zato jih je Ferdinand I. omenil imenoma, priporočal pa, naj kaznujejo tudi druge, v njegovem privilegiji neimenovane pregrehe.^[24]

Tudi v Maksimilijanovem sodníškem redu, ki ga je izdal Ljubljančanom na njihovo izrecno zahtevo, imenovanih je nekoliko teh, vrhu njih pa še dosti drugih zločinov. Zanimivejši pa od teh je za nas njegov ukaz, kako je Ljubljančanom postopati pri sodbi.

Sodišče (Gerichtshof) bila je skupina vseh nótranjih in zunanjih svetoválcev. Obravnavalo se je pri zaprtih durih, razven, če je bil zatožen kdo zaradi razžaljenja časti, opravljanja ali obrekovanja. Taka obravnava se je vršila vselej javno. Dovoljeno mi bodi upozoriti na to, da so bili naši predniki v 16. in 17. stoletji, kar se tiče cestí jako občutljivi in da je pred sodiščem marsikateri tolovaj ali morilec shajal bolje, kakor obrekovalec ali razžalivec.

Če je prijel in zaprl mestni sodnik "malefično osebo", poklicati mu je bilo ves mestni svet, torej vse nótranje in zunanje svetoválce. Povédati jim je imel, čemu jih je povabil in sklical ter imel zahtevati od njih svéta, kaj naj počne, zlasti, če je zločinec tajil in ga je bilo treba strogo izpraševati. To "strogo izpraševanje" (v nemščini: "die strenge Frage", ali pa tudi samo: "Frage"), bilo je za zločinca jako neprijetna stvar. V poznejših stoletjih so je zvali torturo ("die Marter"). Strogo izpraševati pa je smel po ti Maksimilijanovi svoboščini sodnik le takrat, ako se je izrekla za to večina mestnega sveta. Jeden sam, bodisi župan, bodisi sodnik, tega ni mogel ukreniti. Brez ipraševanja niso smeli narediti nikomur sodbe. Le tatú ali tolovaja, ki so ga zasačili na dejanji samem, soditi so smeli tudi, ne da bi ga "izpraševali", toda strogo izpraševanje se je pričelo šele tedaj, kadar "malefična oseba" ni hotela svojega zločina priznati in ga je tajila. Sedaj ni bilo treba biti več navzočnim vsem očetom, ampak zadostovalo je njih sedem ali devet. Mestnega pisarja ni smelo manjkati nikoli, kajti zapisovati so mu bile izpovedbe zločinčeve. Pri tem "strogem izpraševanji" pa je priporočal cesar Maksimilijan mestnim očetom biti pozornim in razločevati, je li izpovedala "malefična oseba" izstrahú, sovraštva ali zaradi bolečin. Ako je bil sodnik prepričan, da je vplival jeden ali drugi teh uzrokov nanjo in da je škodila s tacimi prisiljenimi izpovedbami ali sebi ali drugim, objavljati je imel to svoje mnenje mestnim očetom in postopati potem tako, kakor mu je svetovala večina.

Po končani obravnavi je prečital mestni pisar izjave zločinčeve. Sodbo izreči pa je imel pravico le ves mestni svet, zlasti ako navzočnih sedem ali devet mestnih očetov ni bilo jedinih v svojem prepričanji. Ako pa se je v tem ujemala vsa sedmerica, ni bilo celo več treba vsega mestnega svéta, ampak izrekli so lehko sami sodbo v njegovem imeni.^[25]

Sodbo k smrti obsojenih moral je deželni knez potrditi, predno se je smela zvršiti.

Koliko časa je veljal ta sodniíški red, ne vem povedati, najbrž pa do cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II., ki sta uvêla za vso Avstrijo isti sodniški red.

Pri "strogem izpraševanji" je bil rabelj jedna najpotrebnejših oseb. Rábelj je bil v Ljubljani stalno nameščen; daleč na okoli se ni nahajal poleg njega nobeden drug. Proti primerni plači je pomagal tudi pri druzih sodiščih. Leta 1794. je zvedelo generalno poveljstvo v Gospiči, da je ljubljanski magistrat preskrbljen z rábljem, ("dass der Magistrat mit einem Freimann versehen") ter prosilo, naj mu ga pošlje doli. Obljubilo mu je po petnajst goldinarjev od vsacega treh zločincev, ki jih bo justifikoval, za pot pa vrhu tega še po tri goldinarje na dan. Ko pride v Karlovec, oglási naj se pri ondotni vojaški gosposki, ki bo preskrbela zánj varno spremstvo do Gospiča.^[26]

Stalno je bival rábelj v Ljubljani celo prva desetletja našega stoletja in sicer leta 1747. v soteski med Gradom in Golovcem. Ker je prihajal zaslužek njegov vedno skromnejši, ukvarjal se je tudi s konjederstvom.^[27] A proti koncu minulega stoletja pregnali so ga od tod, ko so kopali Gruberjev vodotoč, umeknil se je in bival odslej na Rebri, torej v tistem kraji mesta, kjer so stanovali najubožnejši ljudje.^[28] Semkaj gori so ga potisnili najbrž predsodki tedanjega časa, kajti rábelj je veljal za nečistega človeka, kogar se je vse ogibalo.

V mestnem arhivu je ohranjen (zdi se mi iz srede 17. stoletja,) natančen tarif, po koliko sme tirjati cesarski sodnik za vsako opravilo in za vsak dan, in po koliko rabelj, ako potuje ž njim po deželi. Naslov temu tarifu je: "Taxordnung des kaisl. Bannrichters in Krain und dessen Gerichtschreibers und zugeordneten Gerichtspersonen, wie auch deren extraordinari Besoldung, Tax, Liefergelder und Unterhaltung betreffende."

1.) Sodniški pisár in rábelj (Zichtinger) s svojim osebjem vred pripoznata naj vselej sodnika svoji gosposki, izkazujeta naj mu dolžno pokorščino, spoštovanje in čast ("Gehorsam, Respekt, Ehre und Zucht"). Rábelj se ne predrzni pridružiti se mu, češ, da se je zgodilo to po naključji, niti na poti, niti v tistem kraji, kjer jima je opraviti ("allwo es zu thun gibt"). Zadovolji naj se z določeno takso ter ne nadleguje nikogar, kakor se je to godilo doslej, niti ne z nadležnimi besedami, niti z dejanji. Pazi se, da ne daje sodniku povoda, postopati proti njemu, resno ali ga celo kaznovati.

Naj bi se pa kazali rábelj ali njegovi ljudje v tem ali onem nepokorne, in bi žalilí sodnika z besedami ali z dejanjem, postopaj se proti njim, ako je sodnik to naznanil, z zaporom ali, če zahteva stvar, celo še z resno kaznijo.

Ker je, kakor se čuje, odiral rábelj doslej krvavosodne gosposke, ("diejenigen, so das Landgericht inne haben") s tem, da je zahteval preveč jedi in pijače od njih in posedal ter popijal s svojimi ljudmi čez polunoč, zato se mu to prepoveduje popolnoma.

Koliko gre sodniku:

Ako bi cesarski sodnik (torej ne mestni, kajti ta je ostajal vedno v Ljubljani) moral potovati po deželi, plačaj mu gosposka, ki ima priprte "malefične osebe", po 2 gld. in 40 kr., da se ž njimi hrani. Če bi pa prišel v takšen kraj, kjer ni nobene gostilne, dati mora ondótna gosposka hrano njemu in njegovima dvema hlapcema in krmo za dva konja. Sodniški pisár sme zahtevati záse in za svojega konja po 1 gld. in 20 kr. na dan, a rábelj záse in za svoja hlapca po 1 gld. 6 kr. in 2 vinarja, toda na poti se mora vzdržavati na svoje troške.

Sodniku gre od vsake milje poti zunaj Ljubljane po jeden goldinar in vrhu tega še prve tri dni po jeden goldinar dijet na dan. Za sodbo, ki jo izreče, gre mu od vsake osebe po dva tolarja t. j. tri goldinarje in triintrideset krajcarjev in jeden vinar.

Koliko gre sodniškemu pisarju:

Od vsake milje po 30 kr.

Za prve tri dní po 80 kr.

Za sodbo vsake osebe po 1 tolar 1 gld. 46 kr. 2 vin.

Koliko gre ráblju:

Od vsake milje po 30 kr.

Prve tri dni 30 kr.

Na poti mora s svojimi hlapci živeti ob svojih troških. Kadar pa pride v kraj, kjer ima opraviti, zahteva naj ali gori omenjeno pristojbino, ali pa mu dàj ondotna gosposka tó-le :

1.) Ko dojde tja, njemu in hlapcu po dva bokála vina in za dva krajcarja kruha.

2.) Za kosílo tri jedí, kruha in tri bokale vina; na večer ravno toliko.

3.) Za zajutrek in za južino nobene jedí, ampak vselej samó po tri poliče vina in kos kruha za štiri krajcarje.

4.) Tisti dan pa in sicer po zimi, ko bo opravljal krvavi posel svoj (den Tag so er zu justificiren hat), zjutraj namesto navadne pijače, kozarec žganja, pol merice ("ein Gläsl Brandwein von Mässl:" morebiti polič?) in kruha zanj in za njegovega hlapca. Če ima pa rábelj tudi konja, oskrbi se mu še konj.

Navadno je bilo, da se je dalo ráblju in hlapcu prenočišče, zato se mu dajàj tudi odslej po dvoje rjuh, blazina in odejai, da bode moral biti zadovoljen. Po opravljenem poslu, naj se mu da, česar potrebuje.

Rábljeva taksa:

Za predstavljanje, oklépanje in postavljanje lestve, toliko časa, dokler ne spusti grešnika doli, dasitudi ga je bilo treba večkrat nategniti. Ako pa je treba deti grešnika v torturo zjutraj in dopoludne, gre mu od vsacega "strogega vprašanja" po 1 gld. (Von Vorstellung, Band- und Leiteraufsetzen, bis der Sünder nicht abgelassen wird, so er gleich damalen öfter angezogen werden müsste; solit aber Vor- und Nachmittag die Tortur vorgenommen werden, also von jedvweder strengen Frag gebührt ihm 1 fl.)

Za na vezanje uteži. (Von Gewicht anzubinden) 30 kr.

Za to, da pripravi stol, na katerega postavi čarodejko 1 gld.

Za to, da odreže zločincu lase, ako je treba 30 kr.

Za to, da postavi čarovnika gori in ga vzame zopet doli in da mu naobési uteži. (Von Auf- und Absetzen des Zauberers, wie auch in den Gewicht zu legen). 1 gld.

Za to, da žgè s svečami ali s smolo.(Von Kerzenbrennen und Pechpflaster). 40 kr.

Za bičanje 1 gld.

Za hrano zločincu, za vsak dan 18 kr. (Iz tega se vidi, da je prevzel rábelj zločinca, prišedši

v kakšen kraj, v popolno svoje oskrbovanje.)

Če odreže uho 30 kr.

Če odseka jeden prst 20 kr.

Od vrvi 1 kr.

Če rabi mèč (Vom Schwertstechen) 1 gld.

Če nabije glavo ali roko na vešala 1 gld.

Če napravi grmádo 3 gld. 33 kr.

Od vsake osebe, ki jo* sžgè živo ali mrtvo 1 gld.

Če pobije žival, ki naj se sežgè 2 gld. Kadar je šlo za sodomítski greh, obsojali so tudi nedolžno žival.)

Če razkosa grešnika na štiri dele, od vsacega dela, ki ga pribije (ti kósi so se pribijali namreč na štiri različne kraje v mestu ali v vasi) 1 gld.

Za ščipanje s kléščami (Vom Zangenreissen oder Zwicken) 30 kr.

Za vláčenje (?) grešnika (Vom Schleifen) 1 gld.

Če koga živega pokoplje 1 gld.

Če ga utopi 1 gld.

Če ga zadavi 1 gld.

Če ga tare s kolésom (Vom Radern). 1 gld. Če pa pokoplje ali sežgè kakega samomorilca, pobota naj se z njegovimi sorodniki za plačo, vendar pa ne sme zahtevati nikdar več, kakor dvaintrideset goldinarjev in kar najde pri samomorilcu je vse njegovo.^[29]

Sicer je veljala ta taksa, kakor se dá iz vsega sklepati, za zločince, ki jih je obsodila kaka gosposka zunaj mesta, vendar pa menim, da tudi za óne v mestu, inače bi magistrat ne imel uzroka, shranjevati jo v svoji registraturi. A bodisi, kakor hoče, zanimiva je toliko, da se mi ne bo štelo v zlò, ako jo umeščam tudi na kraj, kamor morebiti ne spada. Iz nje govori vsa surovost minulih stoletij.

Zločince so kaznovali z drakonično strogostjo. Maksimilijan I. je ukazal Ljubljančanom morilca streti s kolésom, izdajalca raztrgati na štiri kose, tolovaju odsekati glavo z mečem. Tistega, ki se je oženil z dvema ženama, ali tisto, ki se je omožlla z dvema moškima, utopili so, in ravno ta kazen je zadela tistega, ki je storil ženski silo ali je prodal in zastavil izročeno mu blagó. Matere, ki so otroka svojega umčrile ali ga zanêsle (Kindesweglegerinnen), pokopali so žive in zabili kol skozi nje. Kdor je po krivem prisegel, odrezali so mu jezik in prste, s katerimi je prisezal. Jednako so kaznovali izdajalce gosposke svoje, morilce matere ali očeta. Za "Absagerje" razpisavali so celó cene in kaznovali tiste, ki so jih prikrivali in jim stregli v roko, ravno tako, kakor „"bsagerje" sáme.

"Absagerji" so bili ljudje, ki so hodili s puškami pod obleko okoli, nepričakovano ustavljali ljudí in jih silili preteči jim z umorom priseči strogo prisego, da se bodo ravnali po pismih, ki jim jih bodo dali oní ter o tem ne pripovedovali nikomur nič.^[30]

Sila strogo so postopali s tatóvi. Če je bil tat že osemnajst let star in ukradel petindvajset laških funtov vrednosti ali menj, postavili so ga na klado (an den Pranger stellen), bičali ga in pognali iz mesta in iz dežele. Obesili pa so tatú, ki je jeden pot ukradel več kakor petindvajset funtov, ali več potov po deset funtov vrednosti. Mlajše ljudi je kaznoval mestni svèt po svoji razsodbi.^[31]

Najnavadnejši zločin je bil takrat pobòj in umòr. Hudomušni poboji brez kacega uzroka in prav iz sáme razposajenosti dogajali so se dan za dném, čemur se ni čuditi, ako čujemo, da so dajale dotlej celó gosposke ubijalcem in morilcem varstvena pisma (freies Geleit), zavoljo česar se jih ni smel dotekniti nihče, da so se mogli pobotati s sorodniki ubitega človeka ali pa z gosposko. Pobijali so se celo v gostilnah duhovnikov;^[32] toda Maksimilijan I. je strogo prepovedal kacege ubijalca ali morilca pomilostiti ter ga ukazal zasledovati, tudi v tem slučaji, fe so bili sorodniki umorjénčevi pripravljeni pobotati se ž njim. Priporočal je le sodniku, naj vé razločevati med nalašč učinjenim ubojem in med ubojem, ki se je prigodil zaradi tega, da je kdo branil samega sebe. V tem slučaji izrêci sodnik milejšo sodbo.^[33]

Ako sodnik ni mogel dobiti kacega zločinca v oblast, razglasilo se je njegovo ime po trikrat, in to vsacih štirinajst dnij z rotovža doli, potem pa se je pričela obravnava proti njemu, kakor, da bi ga imeli že v pestéh. Izrečeno sodbo in vse pregrehe zločinčeve so prebrali javno pred rotovžem, »da izvedó to tudi sorodniki zločinčevi« dejal je cesar v kriminalnem svojem rédu.

Ta réd je posegel nekako tudi na duhovsko pólje, ker je določeval tudi kazen za óne, ki so zapeljali komu ženo, sêstro, varovanko ali prijateljico, omóžili jo ali sicer ravnali ž njo nepošteno. Neomožene in že čez osemnajst let stare hčere, ki so se omožile proti volji staršev svojih ali jerobov izgubile so pravico do dedščine po materah ali očetih; njihove zapeljivce pa je priporočal cesar kaznovati, kakor je bilo dotlej v mestu navadno; visokost kazni naj določijo mestni očetje samí.

Ta kriminalni red je omenil le najnavadnejših zločinov, zato jo dodal cesar pristavek, da prepušča kaznovanje druzih, neomenjenih razsodbi in razumu mestnih očetov. Sodbe naj se spisujejo "pri zaprtih durih" in se potem pred rotovžem objavljajo, zlomi naj se vpričo zločinca pálica ter se ta odda rábeljnu. V zeló težavnih in zamotanih slučajih pa, ko bi gospodje svetoválci ne védeli kako razsoditi, ne da bi si delali težko vest, povprašajo naj v kacem sosednem mestu, kaka navada je tam.^[34]

V čast našim prednikom bodi rečeno, da niso dajali mestnim očetom dostikrat povoda lomiti nad njimi palice. V sodníških protokolih sem naletel samo na dve "malefični" obravnavi; ali pa se morebiti take obravnave niso zapisavale v sodniške protokole? Zdi se mi, da je bilo v Ljubljani primeroma jako varno, vsaj konec minulega stoletja je dejal neki meščan magistratu, da se stari ljudje ne spominjajo v Ljubljani kacega poboja.^[35]

Utegnilo bi morebiti koga zanimati, kako se je zvršila "malefična obravnava", zato hočem jedno in sicer iz leta 1594. tu objaviti. Napis ji je: "Izpraševanje prič zaradi uboja Martina Kačarja (Katscher)". Ubijalec se je zval Gregor Privec.

Prva priča Maruša, Privčeva pastorka, izjavlja, da je prišla v torek po binkoštih (Pfingst-Erichtag), ko so imeli žegnanje, — godilo se je to v Sostrem pri Ljubljani, torej še v krvavosodski oblasti ljubljanskega mesta — zvečer domóv in je legla spat. Kar pride neka deklina, Katra zvana, z loncem masla in ji reče, da bo dete kuhali polento.^[36]

Šla je potem v vežo ter cula, da lomi tat v hišo. Brzo skoči po lestvi gori pod streho, kjer je ležala njena mati in jo pokliče trikrat, da je vzbudi. Ko je čuje oče klicati, skoči kvišku, teče brez orožja venkaj, a vrne se takoj, zgrabi sabljo ter steče za tatom, ki je menil ubegniti skozi sosedovo zagrajo; ali ta je bila preozka, oče je tatú dotekel in ga pobil. Navzočna priča pa ni bila pri poboji in tudi o maslu, ki ga je našel oče pri ubitem tátu, znano ji ni ničesar. Dalje izjavlja, da je tekla po sosede, ki so tudi prišli; kako pa je oče tem o pobóoji pripovedoval, ne vé.

Marija (Marey), Privčeva žena, pripoveduje, daje prišel Kačar okoli polunočí, ko so pôsli že spali ter izkušal to in ono odpreti. Kar pride Maruša gori, pridvigne desko in zakliče: »Mati, tatovi so na dvorišči!« Na to je njen mož vstal, zgrabil orožje, tekel za tatom in ga pri preozki zagraji potolkel. Znano ji je tudi, da je dal takoj potem po- klicat Anžeta Za vogla, Matijo Gregoriča in Adama Bregiča ter jim je povedal, kaj se je zgodilo. »Ljubi sosedje moji!« dejal jim je, »ali naj ubežim?« Ti so mu odsvetovali, naj tega ne stori, kajti tudi oni bi ne ravnali drugače, ko bi dobili tatú v lastni hiši.

Katre, delavke pri Privci, ni bilo k obravnavi. Izostal je tudi Anže Zavogle.

Iz daljnih izjav zvémo, da Privec ni imel morebiti že od prej nakanjeno Kačarja potleči, ampak, da ga je usmrtil res le slučajno, braneč svoje imetje. Dognalo se je pri sodišči, da so bili vsi kmetje v tem jedini, da je Privec storil prav in da bi tudi oní ne delali drugače, ako bi jim neznan tat ulomil v hišo.

Potem se je vpraševalo po značaji umorjénčevem. Vse priče in med njimi celó njegov brat sam, ujemale so se v tem, da je ponesrečeni Kačar kradel od svojega osmega ali desetega leta, kjer in kadar je mogel.

Izpovedbe prič so se zatoženemu prečitale in stavila se uprašanja, je li storil prav ali ne. Njegov zagovornik se je skliceval na cesarske svoboščine, zavoljo česar ni zapal smrti nihče, kdor je le slučajno ubil tatú. Izpraševanje prič pa je dokazalo, da Privec tatú ni usmrtil morebiti iz sovraštva ali iz trdnega sklepa, ker ga je spoznal šele tačas, ko so ga jeli pri luči ogledovati, kdo je. Brez dvojbe je bil Privec miroljuben in pošten človek. Vsa cesárska določba so govorila zánj, da ni zaslužil smrti.

Po vsem tem je izrekel mestni svêt táko-le sodbo: »Iz vse obravnave se je spoznalo, da zatoženec ni storil dotlej še nobenega zločina, da se je prigodil pobòj v temi, ko je Kačar ulomil v Privčevo hišo, da so umorjenca dolžili tatvine in da ga je Privec pobil po nesreči in ker je bil vinjen. Iz teh in več drugih veljavnih uzrokov spoznan jo smrti prost; opravi naj le kako cerkveno pokoro, robóta na svoje troške jedno celo leto v Karlovškem jarku ("im Graben zu Karlstadt") ter dá materi umorjončévi deset goldinarjev."«

Razven te sodbe pa se nahaja za njo takoj druga: »Sicer zagovarjanje zatoženega Privca ni popolnoma dovršeno in se ne more rêči, da bi bil dokazal, kakor se to spodobi, nedolžnost svojo popolnoma, vendar ... je bil zatoženec danes oproščen in se mu spoznalo, naj opravi najprej cerkveno pokoro, dela na svoje troške jedno leto v Karlovškem mestnem jarku ter dá materi umorjenčevi deset goldinarjev.«

Kdo je izrekel li prvo in kdo drugo teh sodeb, ne vém povédati, a brez dvojbe je, da sta šli časih te dve sodbi jako narazen in da je imela vselej šele druga veljavo.

To pravdo sem omenil zató, ker dokazuje, da so postopali naši predniki v mestnem sodišči nepristransko, izpraševali priče natanko, slušali oba zvoná o moritvi in ob usmrčenci ter na podlagi nabranega gradiva izrekli sodbo. Ali ker se je sestavljalo mestno sodišče zgolj iz trgovcev in rokodelcev, torej iz ljudij, ki se prava niso učili, nikoli pripetilo se je pač lehko, da so storili komu krivico. A mestno sodíšče ni imelo v tem zadnje besede. Kdor se ni ujemal z njegovo razsodbo, smel je poslati prizív do vicedoma in dalje do cesarja, ki je moral sicer v vseh slučajih smrtno sodbo podpisati, prodno se je smela zvršiti.

V čast mestnega sodíšča bodi rečeno, da je postopalo nepristransko celó nasproti predstojništvu meščanov, županu samemu. Iz obilice tacih dogodkov hočem izbrati le jednega ter izrečeno sodbo napisati semkaj v originalu, ker bo utegnilo morebiti tega in onega, zanimati kake izraze so rabili pred tristo leti v sodbah ("in Urtheilen").

Leta 1598. izrekel je namreč mestni župan Feichtinger proti nekaterim osebam nekoliko prav razžaljivih besed o grofu Ahaciji "vom Thurm und zum Kreuz". Razžaljeni grofje prišel župana na rotovž tožit. Župan je sicer tajil, ali iz njegovega zagovarjanja in iz izpovedeb prič so mestni očetje spoznali, da jo vendar grofova trditev resnična. Obsodili so župana, naj prosi gospoda grofa vpričo mestnega sodišča odpuščanja; ko se je to zgodilo, dal si je grof Thurn prepisati izrečeno sodbo in jo je vzel seboj. Bila je taka-le:

"Ich Michael Taller, derzeit Stadtrichter zu Laibach vergich hiemit, dass der wohlgeborene Herr, Herr Ahaz Graf und Freiherr vom Thurm und zum Kreuz, Erblandhofmeister in Krain und der windischen Mark, Erbmarschall der fürstl. Grafschaft Görz, röm. kais. Majostät und fûrstl. Durchlaucht Erzherzogen Ferdinand zu Oestorreich Rath

wider

den ehrenfesten, vomehmen Herrn Antonien Feuchtinger, derzeit Bürgermeister der füurstl. Hauptstadt Laibach durch ihre, gräfliche, Gewaltsträger (Bevollmächtigte u. Rechtsfreunde, dostavil pis.) dero Klag einbringen lassen, um dass er Herr Feuchtinger am jüngst verwichenen Tag Sancti Stephani nächst verschienen 98. Jahres gegen etliche Personen wider hochgedachten Herrn Grafen etlicher hochschmählichen lasterlichen Reden nach Inhalt eingelegter und verlesener Klage sich sollte vernehmen haben lassen, welches aber Herr Feuchtinger widerspricht mit Vermelden, er habe damals gegen Schwieger und andere Frauen mehr in seinem Testament allein des Sgonikh vorsätzlichen Frevel ihn (sc. seiner) der zuwider landesfürstl. Verordnung mit dem Predigen und Postillesen in vielen Häusern sich eingelassen, gedacht und soviel, dass dem, Sgonikh, dieser Vorsatz nicht wohl ausschlagen würde. Vermeldet dagegen zum Beispiel hochgedachter Herr Graf auch der andern Herrn und Landleut diesorts geleisteten Gehorsam Anzeig, geschah ihm derwegen durch solche Inzicht grosse Gewalt und Unrecht.

Ist hierüber und auf beider Theile Rede und Gegenrede mit Rath erkannt: Obwohl Herr Feuchtinger obangedeuteter und in der Klage eingekommener, auf ihn geworfenen Reden unschuldig zu sein praetendiert, so mogen doch dieselben geschehen sein und aus angehörtem Procedieren vermuthet werden, und derwegen werden ihm, Herrn Feuchtinger, diese Reden, inmassen dieselben geschehen seien, hochgedachten Herm Grafen allda vor einem ehrsamen Magistrat abzubitten auferlegt, um, als solche Abbitte jetzt erkanntermassen hochgedachtem Herm Grafen selbst geschehen, hat dessen ihro gräfliche Gnaden Gerichtsurkund begehrt, dero solche unter gemeiner Stadt kleinem Insiegel Verfertigung zugestellt worden.

Actum Laibach den 12. Februar 1599."

"Malefične osebe" neplemskega stanú v mestni civilni oblasti (Burgfriede) poiskal je magistrat sam, v krvavi oblasti ljubljanskega sodstva nahajajoče se zločince pa so morale naznanjati ondotne gosposke. Sóstro je pripadalo takrat pod fužinsko gosposko (Herrschaft Kaltenbrunn) in le-tá je oddala tudi Privca ljubljanskemu sodišču; saj vémo, da je sezala krvava oblast njegova tudi v Sóstro in še dalje. Sáma soditi ga fužinska gosposka ni smela, kajti nji je bilo dovoljeno obravnavati le civilne stvarí svojih podložnikov in jih kaznovati le zaradi manjših pregreškov; bila je le "Burgfried", ne "Landgericht", kakor Ljubljana.

Sicer pa se tudi nobena manjša gosposka za táko pravico ni marala potezati, ker je sojenje napravljalo obilo troškov. Takšno pravico so si hotele prisvojiti le večje in imenitnejše gosposke, torej skupina plemičev in ž njim gosposka bogatega nemškega reda. Zaradi tega so se spopadle z magistratom večkrat in časih zeló resno. Razmerje med komendo in pozneje med plemiči in mestom pojasnil je že Friderik IV. leta 1450. in Ferdinand I., leta 1540., vendar pa so se vzbujali med komendo prepiri večkrat še pozneje. Če se je prigodil na zemljišči nemške komende v Ljubljani kakšen zločin, moral je komendator dati zločinca prijeti, ukloniti ga ter ga izročiti Ljubljančanom in sicer na pragu Nemške hiše. Na zunanje malenkosti so gledali naši predniki jako zeló. V službeni lastnosti stopiti na komendska tlà ali celó pod streho Nemške hiše, bilo je ljubljanskemu sodniku strogo prepovedano. Komendator bi tega ne bil dovolil po nobeni ceni. Zunaj Nemške hiše na pragu in pod kapom je moral vsprejemati zločince iz rók komendskih biríčev. A ravno tako strogo je gledal mestni sodnik na to, da se mu ni kratila niti senca njegove pravice. Cesta zunaj kápa je bila mestni svet in v službeni lastnostni komendski biriči tudi niso smeli storiti niti koraka izpod kápa na mestni svét. Kap ali prag je bil neutralen svet, tú je jedna gosposka zločinca oddajala in druga prišla ponj.

Leta 1611. se je vnel zaradi tega hud prepir. V Nemški hiši so imeli zaprto "malefično osebo". Ko bi jo imel stedanji oskrbnik komendski, neki Jakob Küriz, oddati mestu, peljaj jo je dalje, kakor do praga, in sicer do ógla hiše barona pl. Egkha; zdi se mi, da je stala ta hiša ónstran ceste, nasproti komende. Oskrbnik Küriz jo hotel zločinca tu oddati, ali mestni sodnik ga ni hotel vsprejeti, ampak terjal je, naslanjajo se na ljubljanske svoboščine, naj ga pelje oskrbnik nazaj do praga; tam ga bode vsprejel. Temu prepiru sta pripisovali obe gosposki toliko pomena, da sta gnali tožbo do dežélnega glavárja in do vicedoma, ki sta razsodila, naj za to pot oddá oskrbnik zločinca na pragu Nemške hiše; a ker je stvar nejasna, žene naj se dalje in razsodi naj jo dolenje-avstrijska vlada. Zatrdilo pa se je obema gosposkama, naj ta odlok vicedomov in glavarjev ne bo imel nobenega upliva na pravice te ali óne gosposke. Veljá naj, kakor razsodi avstrijska vlada, toda to pot se je Komendi podati, ker se z zločincem ne more čakati tako dolgo, da bi prišel odlok od dežélnega kneza. Najbrž so spoznale vse gosposke z dežélnim glavarjem vred, da trdi mestni sodnik pravo in dežélni knez je tudi res odločil v zmislu ljubljanskega sodnika ter ukazal Komendi oddati zločince svoje na pragu Nemške hiše in ne drugjé.^[37]

Proti koncu minulega stoletja pa se Ljubljančan je niso več potezali za zločince, ampak odkrižavali so se jih jednako dragim gosposkam po deželi, kadar so le mogli. Nekov takšen zanimiv slučaj nam je ohranjen iz leta 1776.

V juliju leta 1776. izdali so v Postójini loveč list (Steckbrief) za bivšim uradnikom nótranjskega okrožnega urada, za nekim Jobst de Cleé, ki je zaradi iznevérjenja in mnogih dolgov pobegnil iz Postójine. Jeden takšen loveč list poslalo je dežélno glavárstvo Ljubljančanom s prošnjo, naj ga razglase in beguna, če mogoče, primejo. Obljubil je ljubljanskemu sodišču, da mu to prijaznost o prvi priliki rad vrne. De Cleeja so zasačili nekjé na Gorenjskom, vsekako pa še na krvavosodski oblasti ljubljanski, ki je sezala, kakor nam znano, do Medvod. O tem je poročal ljubljanski sodnik dežélnemu glavrstvu.

Zločinca so priprli na rotovži. Tu se mu neki ni godilo posebno dobro, kar posnemljemo iz lista, ki ga je pisal de Cleé iz ječe ljubljanskemu sodniku. Ker ni imel denarja in so živeli njegova žena z otroci vred ob delu svojih rok in tako rekoč ob milih darovih, imel ni de Cleé v ječi nobene postrežbe; celó jesti mu niso dajali. Bilo je mrzlo, sredi zime meseca decembra in kuril mu je rotovški sluga na troške svoje zgolj iz krščanskega usmiljenja; ali ker ni mogel pričakovati, da mu kdo povrne te troške, naveličal se je napósled. Mestni sodnik je objavil to dežélnemu glavárstvu (17. dne decembra leta 1776.) ter prosil, naj ukrene, kar je potrebno, ali pa naj nakaže magistratu vsoto, s katero bo mogel vzdržavati zaprtega de Cleeéa, dokler ga mu ne vzame njegova gosposka z ramen. Par dnij potem je pisal de Clée iz ječe magistratu drugo pismo, katero slôve:

Ljubljana 20. decembra leta 1776 »Danes je minilo šest dnij, odkar me je dal mestni sodnik, ne vém na čegavo povelje, po biríčih zapreti in privesti semkaj na rotovž v ječo, v kateri žalostno poginjam ves ta čas brez kake postrežbe ("ohne den mindesten Le-bensunterhalt erhalten zu haben.") Znano je, da so mi pobrali vse imetje; zaradi tega se nikakor ne morem sam oskrbovati. Od svoje soproge ne morem zahtevati ničesa, brez imetja je ter leží bolna s kataralično mrzlico in ž njo vred dva nedorastla otroka, brez vsake človeške pomóči. Ta slučaj more pač soprogu in očetu srce trgati in mu krajšati dni njegovega življenja. Ker pa zahtevajo Človeške in božje zapóvedi, da rabijo človeku vsi pomočki, kako bi mogel s svojim življenjem vshajati, zato se obračam do slavnega magistrata s prošnjo, naj ukaže mestnemu sodniku, poskrbeti mi potrebno hrano za že pretekli, kakor še za bodoči čas; ob jednem naj tudi naznani, katero višje sodišče ali kdo drugi, kogar mora ubogati, mu je ukazal mene, šestdesetlet- nega starčka, vreči v ječo ter me dati stradati, da bom védel storiti pri ónem sodišči, odkoder je došlo povelje, potrebne korake in potožiti svojo revo. O tem prosim odloka ter sem z vsem dolžnim spoštovanjem udani sluga«

Jobst de Cleé.

Takiso njegovo pismo, ki pa menim, da mu ga ni verjeti od besede do besede; pretirano utegne biti že zato, ker ga je pisal jetnik sam in gotovo povédal rajši več, kakor menj. Kdo vé, če ga ni pozval magistrat sam, naj piše takisto, kajti ni dvojiti, da bi se bil magistrat de Cleéja iznebil rad kar najprej. Pismo se mi zdi prav prirejeno, da se predloži dežélnemu glavárstvu. Mestni sodnik ga je res poslal ti gosposki, ali odloka ni čakal, ampak izročil jetnika še tisti dan biríču, ki ga je odvšdel v Postojino ondotnemu oskrbniku turjaške gosposke, nekemu Ivanu Vilharju. Ob jednem mu je dal pismo (Begleitschreiben) za gospoda Vilharja. Bilo je takšno:

»Pri veli so mi, v nekem lovečem pismu popisanega de Cleéja v Ljubljano, kjer sem ga tudi zaprl. To sem naznanil (jaz, mestni sodnik,) dežélnemu glavárstvu, ki pa je odgovorilo, naj postopam ž njim, kakor ukazuje kriminalni red. Toda ker je v kriminalnem rédu rečeno, da se mora začasno zaprti zločinec odvesti na kraj, kjer je storil zločin in ker ta kraj v tem slučaji ni noben drug, kakor Postójina, oznanjam visokospoštovanemu zastopniku krvavosodske oblasti postójinske, naj prevzame Jobsta de Cleéja, kakor gre ter dalje ž njim ukrene, kar se mu zdí prav. Dne 20. decembra leta 1776.«

Anton Skrinar, mestni sodnik

Naznanílo, ki ga je mestni sodnik poslal ob jednem dežélnemu glavárstvu, ima jednako vsebino. Zločin de Cleéjev mu je bil znan le površno, vrhu tega ne spada mož pod njegovo oblast, zato ga je poslal v Postojino, kar s tem oznanja.

Vilhar je bil zaradi privedenega mu zločinca ves razdražen in se pritožil zaradi tega pri dežélnem glavárstvu:

»Dné 20. tega meseca poslal mi je gospod Skrinar de Cleéja, ki ga je dal prijeti zaradi ne vém katerega lovečega pisma semkaj v postojinsko krvavo sodišče, ne da bi mi njegov prihod prej naznanil in prosil, kakor velevajo zakoni, da ga vsprejmem. Njegov biríč mi ga je privel semkaj ob sedmih zvečer in položil na mizo gospoda Skrinarja pismo, kije pošiljam priloženo v originalu; pôtlej pa se je s svojimi ljudmi takoj odstranil ter mi pustil de Cleéja tu. Ne pritožujem se zaradi tega, da se je ljubljanski sodnik predrznil po svojih ljudeh, pripeljaje semkaj zločinca, stopiti na krvavosodski svét postojinske grofije, (zaradi katerega samovlastnega koraka si pridržujem seveda svojo pravico), pritožba moja se obrača proti temu, da mi je poslal gospod Skrinar zločinca, ki ga nisem dolžan vsprejeti in je uravnal to stvar tako prekanjeno, da nisem mogel ničesa nasproti storiti, ker me je presenetil ter mi zločinca le kar tù pustil. Dežélno glavárstvo blagovôli torej mestnemu sodniku ukazati, da pride takoj zopet pónj, sicer mu ga na njegove troške in na odgovornost njegovo pošljem nazaj.«

Dežélno glavárstvo je potem velelo Vilharju, naj le pridrží de Cleéja proti ònemu pridržku, da bo namreč zaračunil ljubljanskemu sodniku vse troške, ki mu jih bo prizadel jetnik, (23. dne decembra leta 1776.), mestnega sodnika pa je pozvalo, naj opraviči svoje postopanje.

Ta se je skliceval na sodniške prepise Marije Terezije (Theresiana Cap. 16. §. 8). Njegovo zagovarjanje je značilno za tedanje nazore tičoče se sodstva. "Če bi hoteli vsem tistim gosposkam, ki zapró zaradi izdanega lovečega pisma kacega zločinca obesiti tudi obravnavo na vrat, videli boste, da se jih kaj malo priprè. Vsako sodišče se bo dvakrat premislilo, predno bo dalo katerega prijeti" — kar pa se tiče tpga, da je stopil ljubljanski birìč na krvavosodski svet postojinskega krvavega sodstva, pripravljen je bil mestni sodnik podpisati revers, naj ne bo imelo to za Postojino nobenih pravnih nasledkov. ("Dass das für Laibach unpraejudicierlich sein soll"), kajti Ljubljani ne prihaja na misel, prisvajati si v Postójini kakih pravic.

A postójinski sodnik (Gerichtspfleger) ni bil s tem nikakor zadovoljen, zlasti zato ne, ker se je bal, da bo moral naposled vendar le on de Cleé-ja soditi. Dejal je, če ostane pri tem in če je ravnanje mestnega sodnika ljubljanskega res opravičeno, pride tako daleč, da bo tisti sodnik na boljšem, ki bo znal prekanjenje in prav zavratno kacemu druzemu obesiti zločinca na vrat. A s takim postopanjem bi se odprle duri neštevilnim neredom. Tudi on se je sklicaval na "Theresiana" (Art. 19. §. 3.), češ, da pripade ónemu sodišču, katero je zločinca prijelo, pred vsemi drugimi dolžnost dognati ž njim obravnavo do konca. Pritrdil jo sicer, da dela "Theresiana" res v 8. točki 16. paragrafa neko izjemo tega pravila, in da je dolžno dognati obravnavo tisto krvavo sodstvo, kjer je zločinec storil svoj zločin, ali kjer je stalno bival, toda le v tem slučaji, če je njegovo sodstvo izdalo za njim loveč list; tega pa Postojina ni storila, torej tudi ljubljanski sodnik v tem slučaji ni imel pravice obesiti de Cleéja postójinskemu sodstvu, ampak je bil dolžan, soditi ga ali sam, ali pa ... — škoda, da so daljni akti, tičóči se tega zanimivega slučaja, izgubljeni; komú se je sem in tja potiskani de Cleé naposled izročil, neznano je iz tega uzroka.^[38]

Pravici se gotovo ni godilo najbolje, če je smel najimenitnejši sodnik v deželi tako imenitni gosposki, kakor je bilo dežélno glavarstvo, naravnost rêči, da bi se sodišča prav nič ne pomišljala pustiti zločince "proste hoditi okoli", samo zato, da bi se ognila troškom, ki bi jih utegnile prouzročevati obravnave. Godilo se je to konec minulega stoletja, ko se je trudila cesaríca Marija Terezija že več desetletij, da uravna sodišča in odpravi zastarele razvade. Kako se je godilo pri sodiščih v prejšnjih surovejših stoletjih, ugane pač lehko vsakdo sam. Do leta 1514. sodili so v Ljubljani mestni očetje zgolj po svoji vesti ter ne bili vezani na nobeno postavo in na noben praven paragraf. Da so postopali zavoljo tega marsikatcrikrat samovlastno, bilo je skoraj neizogibno. Sicer smo dejali prej, da jim gre vsa, čast zaradi njihove nepristranosti, toda v vseh slučajih pač niso bili taki. Meščanje samí niso imeli zaupanja do njihovo pravicoljubnosti. Leta 1549. sumničil je neki meščan ves zbrani mestni svèt zaradi njegove pristranosti. Smel je to storiti, ne da bi ga bili za to kaznovali, celó okarali ga niso. To je storil neki Posch, ki pri neki obravnavi nikakor ni dovolil, da bi v njegovi stvari mestni pisár, torej član svéta in ob jednem sodska oseba, beležil izpovedbe prič. Mestni svèt mu je prigovarjal, naj bode vendar pameten, a Posch ni odjenjal.^[39] Čuli smo, da so morali dežélni knezi na to pritiskati, da so se vršile slovesne meščanske seje (Stadtrechten) zvane, vsacih štirinajst dnij, leta in leta so se pravdali, zlasti tujci, a napósled ob pali ter rajši odstopali od právd.

Kazni, s katerimi so kaznovali v Ljubljani zločince, bile so raznovrstne. Iz prej navedenega tarifa za rábeljna smo zvédeli, da so jih dajali z mečem obglavljati, obsojali so jih na vešala, trli jih s kolesom, utapljali jih žive, pokopávali, žive, sežigali, dajali jih trgati z kónji na štiri dele itd. Kaj tacega se je prigodilo leta 1635., ko so se kmetje uprli. Justifikacija se mi zdí toliko surovejša, ker so jednega upornikov najprej z mečem obglávili, potem pa ga dali na štiri kose raztrgati, ki so jih nabili na štiri različne kraje ljubljanskega mesta.^[40] Nihče se ni spotikal na tem barbarizmom, ali pomisliti je, da se je godilo to sredi tridesetletne vojske, ko je zdivjal ves svet.

To leto so si omislili Ljubljačanje tudi voz, v katerem so vozili zločince na smrtišče, ki je stalo zadaj za sv. Krištofom nekje na Savskem polji ter se odpravilo leta 1791. V vozi je spremljal obsojenca tudi izpovedník in rábelj, voz pa so shranjevali v špitalu v špitalski ulici.^[41]

Ječa za najhujše zločince je bila Tranča, toda na več let ječe obsojevati jih ni bilo v Ljubljani navadno. Ostajali so tù le toliko časa, da je prišlo potrdilo cesárjevo ali od dežélnega kneza, da se sme tožba zvršiti. Sicer je bila Tranča dosti močna ječa, vendar je ubéžal marsikdo iz nje, kar se pač brez védnosti ondotnega paznika ni moglo zgoditi, ali bi se ne bilo moglo zgoditi, da je vestno opravljal pôsel svoj. Leta 1635. n. pr. imeli so na Tranči zaprtih osemnajst upornih kmetov. "Dva teh sta ušla" poročajo sodniški protokoli dosti najivno, "iz strahú, ker je dal gospod grof Thum in Tybein druge kmete odpeljati v Neapolj."

Mestnemu pisárju se je naročilo, naj spiše opravičevalno pismo za višjo gosposko in stvar je bila s tem končana.^[42]

Življenje je bilo na Tranči kaj patrijarhalično. Leta 1635. so imeli na Tranči neko na smrt obsojeno žensko Knapp in so le čakali še cesárjevega povelja, naj se sodba zvrši; v tem pa jo je hodil obiskávat neki meščan Pittorfer, kateremu mestni sodnik naposled to obiskovanje prepové. Pittorfer se je čutil v meščanskih svojih pravicah zadetega ter se pritožil pri vicedomu, da ga sodnik ne pušča več v ječo h Knappovki. Vicedom, najbrž o razmerji slabo poučen, je ukazal Pittorferju ustopa ne zabranjevati. Ta ukaz so prebrali v seji mestnega svéta in sklenli, naj gre sodnik osebno k vicedomu ter mu pové, da se zadržuje Pittorfer v ječi vsak dan do polunočí ter se tam tako opija, da samega sebe ne pozna. Ker je odšla tožba že v Gradec, naj torej vicedom ne ukrene ničesa, ampak počaka.

Zavoljo tega so tudi Knappovko nekoliko trje prijeli; prosila je pa, naj ji sodnik malo odjenja ter dovoli, da jo smejo vsaj njeni starši obiskavati, ob jednem naj ukaže tudi biríčem, naj ne ravnajo ž njo tako grdo. Magistrat je imel res usmiljenje ž njo, in sodniku ukazal, naj jo ima zaprto v "sobi" ("in dem Stubl."). Bil je to najbrž prijetnejši kraj Tranče.

To poročilo je mndgostransko zanimivo. Smelo se je celó k obsojenim na smrt prihajati v ječo. Kje li je dobil Pittorfer opójljivo pijačo? Gotovo je vedel za to jetničar; brez njegove vednosti bi se v ječi ne moglo popijati. Ni čudo, da je ušel Ljubljančanom iz Tranče marsikateri jetnik, najbrž zato, ker ni bilo težko paznikov opijaniti. Kakor se mi zdi, jemal si mestni sodnik tudi ni dosti k srcu, ako mu je ubégnil kakšen jetnik, kajti ravno 1635. leta čitamo v sodniških protokolih: "Dieweil zwei rebellische Bauern aus Furcht deren andern, die da von dem Herm Grafen yon Thurn und Tybein auf Neapolis geführt sein worden, aus der Trantschen entwischt, dass der Stadtschreiber an den Herm Christoph von Kaltenhauser ein Entschuldigungsbriefel destwegen abgehen lassen soll".^[43] O kaki preiskavi, kdo je uzrok, da sta kmeta ušla, ne čujemo ničesa.

Tranča je bila ječa za vse zločince. To neokretno, močno in odurno poslopje je slonélo ravno pred Čevljárskim móstom čez ulice počez obrneno na mogočnem oboku, dve nadstropji visoko. Stalo je tù že od nekdaj odkar ga Ljubljana pomni, dejal je magistrat leta 1787. Že leta 1599. je bila postala Tranča tako stara in tako slaba, da so jo morali nekoliko podreti in sezidati nov obók. Slikar Ureh Kramer ga je ozaljšal z lepimi freskami ter dobil za to delo dvajset tolarjev, naslikal pa je na obok grb dežélnega kneza in grb ljubljanskega mesta.^[44] V obližji Tranče stanovati ni bilo prijetno, kajti ž nje doli so se glasili v jednomér stoki in kriki jetnikov, ki so jih pretepali in trpinčili biríči.^[45] Podrli so jo leta 1788.^[46]

Zločince, ki jih niso obsodili k smrti, kaznovali so na razne načine; najhujša kazen je bila, da so jih pošiljali za ves čas njihovega življenja v ogerske rudokópe ali pa jih obsojali vlačiti tam ladije vôdi nasproti ("verurtheilt zum Schiffsziehen").^[47] Menj zadolžene zločince so vtikali v stolpe, ki so se nahajali pri vseh mestnih vratih in marsikjé na mestnem ozidji. Za meščane, ki so zaslužili kako majhno kazen, ne da bi bili "malefične osebe", za take, o katerih pravi Valvasor, da so bili "ehrliche Bürger, wann sie in geringen Stücken sich verstossen, und eben deshalben nicht als Malefizpersonen können gehalten werden,"^[48] odmenjen je bil vélik stolp, stoječ blizu sedanjega deželnega dvora doli pri vodi; nazival se je Vicedomski stolp, sicer pa so jih vtikali brez razločka tudi v druge stolpe. V Vicedomskem stolpu sta se najahali dve ječi, jedna pri tleh pod stanovanjem vratárjevim, druga v prvem nadstropji. Po poročilu mestnega ranocélnika iz leta 1785. prišlo se je do ječe po tridesetih stópnicah, do katerih pa ni mogel niti zrak, niti ni mogla svetloba. Ječa je bila le toliko visoka, da se je mogel človek skloniti; okna so merila samo poldrugi čevelj v višavo in šest palcev v širjavo, na notranjo stran so se pač malo razširila, ali ravno zaradi tega ni mogel izprijeni zrak iz ječe, ker ga je zdravi zunanji potiskal nazaj. V ječi je bilo tako zadúhlo, da se je moglo komaj sôpsti. Ko je ranocélnik ječo pregledaval, nahajali so se v nji le štirje obsojenci, a še za te je bil prostor tesán: kadar so polegli, sezale so noge jednega izmed njih na stopnice. Peči ni bilo v nji, zato je bila ta sicer le za preiskavanje in manjšim zločincem odmenjena ječa huda kaznilnica in kdor se je moral tu delj časa zadrževati, bil je podobnejši mrliču, kakor živemu človeku.^[49]

Odlične meščane so zapirali, kakor smo že prej omenili, na rotovži.

Kogar niso mestni očetje obsodili v ječo, pripoznali so mu druge, časih zelo občutljive kazni. Tatóve in tatíce so bili po zobeh,^[50] ("die Diebin wird mit zwei Maulstreichen auf der Trantschen bestraft",) a tudi šiba je pela dostikrat, in sicer brez razločka, po zadnji opláti, naj so bili moški ali ženske,^[51] prej pa so zapirali take kaznence ne vé se za koliko časa v "Narrenkhotterle", v železno kletko,^[52] ki je stala na stopnicah pred rotovžem, vsaj pred starim, ki so ga podrli leta 1716. Na Valvasorjevi sUki Ljubljane je ta "Narrenkhotterle" naslikan. Ne daleč od rotovža je stala na jedni strani klopica "Schandbank", na drugi pa "Pranger" ali "Schandplahl", sramotilni kol, kamor so privezávali zločince, da si jih je svet ogledal.^[53] Pred novim, leta 1718. dozidanim in še zdaj stoječim rotovžem ni bilo niti jedne niti druge teh sramotilnih stvarij, vsaj v mestnem arhivu niso omenjene nì jedenkrat. "Pranger" je dobil drug pomen; konec minulega stoletja se je zval tako rotovški pomòl (balkon), s katerega so čitali zločincem javno njihove obsodbe.

Pekárji, ki so pekli premajhen ali preslab kruh, sedeti so morali po več ur na sramotilni, nalašč zánje odmenjeni klopici pred kruharno, blizu Čevljarskega mostu.^[54] Pri vôdi, zadaj za kruharno, stala je za pekárje neka druga kaznovalna priprava, nazivana potapljalka ("die Schupfen").^[55] To je bilo dolgo bruno; na njegovem konci je bil privezan jerbas, v katerega je moral sesti obsojeni pekár, ki so ga mestni biríči vpričo vsega ljudstva potapljali in zopet kvišku potezah.

Med manjšimi kaznimi je bilo pač najobčutljivejo, če so koga izgnali iz mesta, kar se je prigodilo marsikateremu meščanu zlasti zaradi njegovega razuzdanega življenja. Sramotilna kazen je bila tudi, če so komu prepovedali nositi orožje. Meščanje so se odlikovali namreč od druzih v tem, da so smeli nositi v mestu orožje, o viharnih in nevarnih časih, ko se je bilo bati kacega sovražnega napada bili so k temu celo prisiljeni, tujec pa je moral prisedši v mesto orožje takoj odpasati ter oddati puško ali samokres. S prepóovedjo, da ne sme orožja nositi, kaznovali so n. pr. leta 1547. necega Schiffrerja in sicer zavoljo njegovega nespodobnega vedenja. Prepovedali so mu tudi igrati, po noči popijati in se vlačiti po mestu.^[56]

Dostikrat je magistrat razsodil, naj bodo meščanje v zločinca metali jajca in gnilo sadje, in leta 1635. kaznovali so neko žensko s tem, da je morala pometati trg, ("den Plntz kehren",)^[57]. Ker so do konca minulega stoletja Ljubljano pométali največ le po jedenkrat v letu, obrnila je taka ženska seveda takoj vse oči náse.

Našel sem še dve poročíli o kaznih, s katerima pa ne vem kaj početi. Imenovani sta "die Apothekherin" in "Hrastovica", najbrž dva kraja, kjer so kaznovali zlasti ženske zaradi nenravnega življenja. Leta 1547. se čita: "Des Jacob Schlosser Ehefrau ... woferne sie hinfort nicht in allem, was einem Feldscherweib gebührt, halten würde, so soli sie ohne alle Begnadigung in die Apotegkherin andern zum Ebenbilde und Exempel gesetzt und vermauert werden."^[58]

Časih je mestnim očetom že zadostovalo, ako je zločinec opravil, predno so ga oní dobili v pest, cerkveno pokoro. Leta 1608. vrgla je neka meščanka Tramter svojega otroka v vodo. Mestni sodnik je zahteval, naj jo kaznujejo, a njen mož jo je zagovarjal, rekši, da sta oba, on in ona prebila cerkveno pokoro, da ju je škof sam odvezal in da nima torej posvetna gosposka o ti stvari govoriti nobene besede več. Zaradi tega je sklenil magistrat: »Ker skoraj ni mogoče, da bi prava mati svojega otroka utopila in ker sta prebila že oba cerkveno pokoro, postopati se žnjima ne more več kriminalno, pač pa naj se kaznujeta na blágu in se porabi določena jima vsota za mestne potrebe.«^[59]

Magistrat je bil kàj strog nadzornik zasebnega življenja meščanov ter se vtikal v najbolj privatne stvari. Leta 1635. je poklical mestni sodnik meščana in meščanko prédse in ja opominjal, naj živíta spodobneje. Tistega leta se je sešel mestni svèt, da se posvetuje, kaj naj se stori z nekim Wolfnizerjem, njegovo ženo Marijo in njegovo hčerjó Veroniko in z neko Kastnerico, ker se mu je povédalo, da živé ti ljudje kaj razuzdano, zmerjajo, kolnejo, preklinjajo Bogá, napijajo se, kradejo itd. Sklenilo se je prve tri iz mesta zapoditi, Veroniko pa peljati prej še na Trančo, kjer naj jo drugim tatícam v svarilen izgled njen oče sam pretépe, ("dass der Tochter Veronica auf der Trantschen vorher dero Vater eine (einige) gute Schillinge, andern dergleichen Diebiniien zum Exempel abkehren soli)."^[60] Tisti dan so sklenili mestni očetje tudi še, naj se razglàsi trikrat po mestu, da bodo vsacega odpeljali na Trančo in nikomur prizanesli, kogar bi zalotili čez osmo uro (bilo je po zimi) na ulicah brez luči in brez pósla; zato naj se oglasi tudi mestni sodnik pri jezuvitih zaradi njihovih učencev, da jih držé strože. Dalje je vprašal sodnik, kaj naj storí s Cividatorjevo hčerjó, ki je pokrala svojemu očetu mnogo stvarij iz njegove prodajalnice ter jih zapíla z nekaterimi izprijenih svojih družic. Sklenilo se je, ker sta dopustila oče in mati hčeri svoji vso razudanost, da je zaradi tega tatíca in pijanka postala in sta torej oná dva tega največ uzrok, kaznuje naj ("soll castigieren") oče, kakor je včeraj obljubil svojo hčer prav strogo, njega samega pa naj pošlje mestni sodnik drugim starišem v svarílo na stolp za osem dnij. Ravno tako se je zgodilo dvema prijateljicama Cividatorjeve hčere, tretja pa, ki jo je zapeljala, iti je morala za štirinajst dnij na Trančo ob kruhu in vodi; zažugali pa so ji mestni očetje, da jo bodo pognali iz mesta, ako zakrivi še kàj tacega.

A obsojeni oče in njegovi drugovi so jeli prositi, naj magistrat vendar ne bode tako strog; kajti hčer so zapeljali drugi, dejal je Cividator, on je popolnoma nedolžen, magistrat naj bi mu torej odpustil ječo. Ta mu je odgovorill: »Ker oče ni strahoval hčere, kakor bi moral, ker ji je dovo- ljeval, da je plesala, ne smeli bi ga po pravici izpustiti, toda magistrat hoče jedno okó zatisniti ter postopati ne, kakor bi moral, ampak se hoče izkazati milostljivega, ("er will Gnade ftir Recht ergehen lassen",) priveri ga pa (Cividatorja), naj gospodari odsléj bolje, popusti naj svojo gostilno ter svojo hčer strahúje, da ne bo sodstvo imelo uzroka to storiti. — Tudi ónima dvema prijateljicama Cividatorjeve hčere je magistrat spregledal ječo na stolpih ter ji samó okaral, Kast- nerica pa je morala sedeti štirinajst dnij ob kruhu in vodi na Tranči.«^[61]

Tacih slučajev, da se je dal magistrat s prošnjami preprositi in omehčati, navel bi lehko célo kôpo. Leta 1544. obsodil je soprogo necega mesárja na osem dnij ječe in da bo morala iti sest potem v "Narrenkhotterle, manniglich zum Exempel." A v prihodnji seji so prišli zánjo prosit njen oče in dva njegovih prijateljev, naj bi magistrat prizanesel mesaríci pregrešek ter ji odpustil večno ječo ("Ehebruchs halben"). Te obile in intenzivne prošnje so premogle mestne očete, da so ji to pot prizanesli, a zažugali so ji, da ji drug pot večna ječa nikakor ne odide, ako se znova tako spo- zabi.^[62]

Ravno tako se je ukrenilo leta 1547. Zalotili so zopet óno že omenjeno nezvesto zakonsko ženó v prešéštevanji, a prišli so prosit zánjo sosedje in celó soprog sam. Magistrat se je dal preprositi, toda zapretil je, da jo ukaže takoj odpeljati v "Apotekarico" ("in die Apotegkherin setzen") in zazidati, ako se ne bo vêdla v vsem tako, kakor se spodobi soprogi vojaškega ranocélnika. Potem so poslali ponjo ter ji to odločno zabičili in se je morala v tem oziru zavezati. ("Darauf wurde nach ihr geschickt und ihr solches mit Nothdurft fürgehalten und eingebunden und soli sich derenthalben verobligieren".)^[63]

Zlasti če je kdo privel kacega plemenitaža, kot prosilca zánj, na rotovž, odpustili so mu mestni očetje kazen skoraj brez izjeme vselej. Dostikrat se je izkopal kdo s samim ukorom. Leta 1524. se je ponašal vagar (Wagmeister), da je kaznoval Ijudí, ki niso hoteli prinesti svojega blagá, na vago, in sicer jih je kaznoval, ne da bi zvédeli štiriindvajsetaki kàj o tem. Policijsko kaznovati pa je smel samo mestni sodnik, ki je poklical vagarja pred mestni svèt. Kaznovali baháča sicer niso, a prositi je moral odpuščanja. V sodbi se je opravičevalo njegovo postopanje z njegovo nespametnostjo ("Einfalt") in mestni sodnik je dobil nalog, naj mu očita to njegovo budalost, vendar mu pa odpustí.^[64]

Časih je bilo mestno sodišče, želèč, da se reši kaka stvar tako, da bodo vsi zadovoljni, celó pripravljeno, po jeden del vsote, za katero sta se dve stranki tožarili, poseči v lastni žep. Leta 1548. sta se pravdala dva meščana, Kramer in Reichr, zaradi dvajset goldinarjev ali petnajst cekinov. da ni bilo zamere na nobeno stran, prevzelo je pet cekínov meso nase, pet mestni sodnik in pet jih je moral plačati kramer. zažugalo pa se je obema strankama s kaznijo sto goldinarjev, ako bi jedna ali drugá ali celó njiju dediči pravdo pričeli znova.^[65]

Svoje ukrepe je preklicaval magistrat marsikdaj in to še v minulem stoletji. takov slučaj mi je znan iz leta 1728. V Logatcu so prijeli nekoga zaradi sodomitskega greha, "crimen besitatis", oddali ga že rabeljnu ter peljali na sodišče. Rábelj naj bi mu bil odsekal z mečem glavó, mrtvo truplo pa sežgal, "da se s tem potem hudôba kaznuje, poštenost zasadí in cesárskim svoboščinam zadosti." Ko pa so zločincu obsodbo še jedenkrat prebrali, tajil je trdé, da ni kriv očitanega mu zločina. Peljali so ga zopet nazaj v mesto ter ga znova napeli na natezalnico. Zaradi bolečin, ki jih je trpel, priznal je nesrečnik zopet vse, kar so le od njega védeti želeli; a ko so mu s torturo odjenjali, tajil je zopet in mestni očetje so ga obsodili v ogerske rudokópe prve vrste za ves čas življenja.^[66]

Zdí se, da po starem mestnem pravu niso nikogar usmrtili, kdor zločina svojega priznal ni. O nekem Jarneji Jenčiči se čita leta 1593.: »Tega ubogega grešnika naj peljejo iz Tranče na navadni kraj, tam se mu prečitaj obsodba in potem naj se pelje na moríšče ter se usmrti z vrvjó, kakor veleva to cesarsko pravo, "ako prizna svoj zločin".«^[67]

Ti skromni, po največ le v sodniških protokolih ohranjeni podatki, zadostujejo naj častitemu bralcu za osvetljenje, kako so postopali naši predniki, sodéči someščane svoje.

1. Klun, "Archiv" II. 110—118.
2. Gerichtsprot. 1634.
3. Gerichtsprot. 1552. fol. 159.
4. Ibid. 1595.
5. Ibid.
6. Fasc. 101. Amtsinstructiven.
7. Gerichtsprot. 1601. fol. 102.
8. Gerichtsprot. 1634.
9. Magistratni akti v fasc. brez številke.
10. Gerichtsprot. 1605.
11. Gerichtsprot. 1658. fol. 49
12. Imena pišemo tako, kakor se nahajajo v sódnih protokolih.
13. Gerichtsprotokoll, 1660. fol. 186: "dero allergiiadigste Hand (wurde) von elnein jeden des Raths allerunterthänigst und mit höclister Herzens-Consolation und Gemüts-Vergnügung deosculirt."
14. Gerichtsprot. 1541. Erichtag 22. Febr. 1541.
15. Historia Seminarii.
16. Gerichtsprot. 1612.
17. Gerichtsprot. 1660.
18. Fasc. Miscell.
19. Gerichtsprot. 1552. fol. 122.
20. Gerichtsprot. 1545. {{subst:pg|Meine Herren}} (piše mestni pisar, ki v protokolih gospodov svetoválcev, v 16. stoletji, nikoli drugače ne imenuje.) {{subst:pg|Meine Herren haben anheut (dné 7. sept.) mit einhelligen Rathe vorgebracht und beschlossen, dieweil eine ehrsame Landschaft ohne alle sonder ursache der gemeinen Stadt zu Widerdruss (Verdruss) und allein des Stadtzwingers halber dem Dr. Tsehaulle, Lorenz Sengsenschmidt und Casparini vor das auf dem Rathbause auser Landleuten zu handeln und procurieren bei Verlierung ihrer Provision und Strafe verboten und so man findet in allen, dass sie den Partheien und gemeiner Stadt vielmehr in allen Handlungen schädlich als nützlich. demnach so ist, ein ehrsamer Magistrat sammt den Vieruuzwanzigeni (dafür), dass hinfür keine Partbei mit einigen Procuratbren nicht mehr vorkommen, noch sich von diesen gebrauchen lasse.}}
21. Ibid.
22. Fasc. štev. 264.
23. Fasc. štev. 264.
24. Landgerichtsordnung für Karin.
25. Klun, "Dipl. Carn." pag. 62.
26. Fasc. Militaria.
27. Fasc. štev. 22. mag. akt.
28. Ibid.
29. Fasc. Misc.
30. Dimitz, II. "Gesch. Krains, 56.
31. Klun "Dipl. Carn", pag. 61—64.
32. Dimitz, Ibid.
33. Klun, l. e.
34. Klun, l. e.
35. Fasc. štev.96—99.
36. Laški upliv je bil torej celó na kmetih tako velik, da so kuhali polento, kar je danes pač popolnoma neznano. Morebiti je bil pa mestni pisár, zapisnikar pri ti obravnavi Lah in je zapisal v zapisnik njemu poznano jed.
37. Magist. akt. fasc. 22.
38. Magist. akt. fasc. 22.
39. gerichtsprot. 1549.
40. Ibid. 1635.
41. Ibid.
42. Gerichtsprot. 1635.
43. Ibid.
44. Ko je Kramar prosil za plačilo, dejal mu je magistrat: "Wenn er die Arbeit, wie er es im Befehl hat, mit dem landesfürstlichen (des goldenen Flusses [Vliesses] halben) und gemeiner Stadt Wappen, verrichte, so soll mit ihm der Stadtkamrer (Cassier) nach Gebülir rechnen." Gerichtsprot 1599.Ibid.
45. Hoff, "Gemälde von Krain", pag. 96.
46. Fasc. 47.
47. Gerichtsprot.
48. Valvasor, XI. pag. 672.
49. Fasc. 47.
50. Gerichsprot. 1601. fol. 23.
51. Ibid. 1635.
52. Gerichsprot. 1508., 1635. in še v dostih drugih sodniških protokolih.
53. Gerichsprot. 1635.
54. Ibid.
55. Ibid.
56. Ibid. 1547.
57. Ibid. 1635.
58. Ibid. 1547.
59. Gerichsprot. 1608. fol. 60.
60. Ibid. 1635.
61. Gerichsprot. 1635.
62. Ibid. 1544.
63. Ibid. 1547.
64. Gerichtsprot. 1524.
65. Gerichsprot. 1548. "Aus mehrbeweglichen Ursachen und zur Verhütung der Rachtsführung hat ein ehrsamer Rath zwischen Lorenz Kramer un Michael Richer. Theilen und ihren Kindern zu Ehr und Gut ... auf nachfolgende meinung hingeglegt: "Weil gemeine Stadt und ein Rath diese Irrung nicht gern gesehen, so will gemeine Stadt and diesen 20 fl., so 15 Ducaten machen, fünf Ducaten auh sich nemen und hierin ordnen: so soll del Richter 5 und der Kramer 5 Ducaten geben und ohne alle Widerrede erlegen. Damit soll und ist diese Handlung zwischen der ernannten Personen von heute zu ewigen Zeiten aufgehebt, dergestalt, dass ein Theil noch der andere auch ihre Hausfrauen und Erben derenthalben keine weitere Aufbringug. Widerrede noch Zuprache haben, noch suchen, also aufrichten wollen noch sollen bei aufgesetzter Peen von 100 fl. rheinisch, wo ein Theil oder der andere über kurz oder lang etwas ausprechen würde."
66. Magistratnih akt. fasc. 22.
67. Gerichsprot, 1593.