Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/VI. Poglavje. Mestni sodnik

VI. Poglavje. Mestni sodnik.Uredi

Kakšno mesto pa je zavzemal pri teh sodbah mestni sodnik? Čestiti bralci so pogodili, čuvši ta in óni ukrep mestnega sodišča, da ta mož ni bil sodnik v tistem pomenu besede, kakor nam rabi dandanes, kajti sodila je v vseh civilnih in kriminalnih stvargh skupina nótranjih in polovica zunanjih svetoválcev. Sodnik je bil le v tem zmislu, da se je v njem izraževala neprecenljiva pravica svojega, neodvisnega sodišča, da je zvrševal sklepe in odloke raagistratove ter pazil na to, da se je meščanstvo védlo po ukrepih mestne gosposke in, če jemljemo rokodelske zadruge v poštev, po svojih zadružnih pravicah in svoboščinah. V tem slučaji je imel sodnik pravico sam kaznovati, ne da bi magistrat sklepal še posebej o tem. Zdí se mi, da bi ta mož zaslužil bolj ime kaznitelja, kakor sodnika v denašnjem zmislu in za to svojo pravico se je potegnil v vsakem slučaji, če mu je kdo njegovih kolegov v mestnem svétu posegel vánjo, kakor se je n. pr. pripetilo leta 1012. Prvi blagajničar, mož velike veljave, kaznoval je nekoga zaradi tega, ker je ukral nekoliko mestnega lesá. Ko je sodnik o tem zvédel, odložil je dostojanstvo svoje in ga ne zopet vsprejel, dokler ni izrekel mestni svét gospodu prvemu blagajničarju ukor zaradi njegovega neopravičenega postopanja, s katerim je sezal v pravice mestnega sodnika. [1]

Navzočen je moral biti sodnik seveda pri vseh sejah, naj se je obravnavalo v njih bodisi že karkoli, brez njega, ali če je šel po svojih trgovskih opravkih iz mesta na kmête ali na tuje, brez njegovega namestnika se ni smela vršiti nobena seja. Sodilo se je po večini glasov in beseda sodnikova, najimenitnejše osebe pri sodíšči, bila je pač toliko izdatna, da so se po nji ravmali tudi drugi, ko je prišlo do glasovánja.

Poleg tega častnega mesta v mestnem svétu je pa imel sodnik še svoj urad, a težko je povédati, katere stvari je rešéval lehko sam in katere so se morale obravnavati pred vsemi gospodi svetoválci. Leta 1608. n. pr. je obkladal neki meščan krčmaríco, ki mu je prinesla slabega vina na mizo, s kaj grdimi priimki, zval jo je sleparíco ter jo pretepal in suvál. Šla ga je tožit. Krivi meščan je tajil in se zagovarjal, da ji je le svojo misel povedal, ker mu je prinesla tacega vina; zavoljo tega pa se je krčmarica razvnela in pričela na vse grlo vpiti in razsajati. Sunil jo je nekaterikrat, toda šele potem, ko mu je skočila v brado in mu jo jela puliti. Zbrani mestni svèt je dejal, da ta slučaj ne spada v njegovo stroko, ampak pred mestnega sodnika, ki bo že vedel pravo ukreniti.[2] Vendar pa je magistrat temu podoben slučaj rešil ravno tisto leto sam.

Čestiti bralec je že sam spoznal, da so bili sodniki tudi vsi mestni svetovalci in da se ni izrekla brez njih nobena sodba. Ker so podatki preskromni, da bi mogel dostojanstvo in moč mestnega sodnika natančno opisati, zato ponujam čestitim bralcem le posamezne epizode iz življenja mestnih sodnikov, iz katerih se dá sestaviti morebiti vsaj površen pojem o njih. Pri tem pa bode pàl tudi marsikateri žarek na način, kako so nekdaj postopali pri sodbi.

Denašnji svét se mora gotovo čudom čuditi najbolj o tem, da ni imel, kakor smo že omenjali, mestni sodnik celo do leta 1785. nikake plače,[3] in sicer tudi tiste čase ne, ko so služili vsi svetovalci vsaj nekaj, da si ne veliko. S čim so mu plačevali njegov trud? Bržkone je njegova plača tekla iz kazenskih novcev, katere plačevati je obsojala mestna gosposka krive stranke. Koliko kaznij je spravljal sodnik v svoj žep, ni povedano nikjer, in bržkone je visokost teh kaznij odločevala mestna gosposka za vsak slučaj posebej.

Leta 1545. obsodila je neko Weigel (z nemško končníco in Weiglin), ker je krala in pred sodbo rekla županu nekoliko nespodobnih besedij, na dvaindvajset goldinarjev kazni v blagajnico za vzdrževanje mestnega zidovja, ki je torej na domestovala denašnjo ubožno kaso; vrhu tega pa še na osem goldinarjev, ki jih je morala plačati mestnemu sodniku.[4]

Ravno tisto leto je izrekla mestna gosposka jednako sodbo. Zadruga čevljarjev (Schusterhandwerk ali Schusterzunft) obsodila jo nekoga, — iz katerega uzroka ni povedano — v kazen, česar ni nikakor smela, ker je bilo to proti njeinim zádružnim pravilom. Ko je sodnik zvédel o ti stvari, tožil je zadrugo pri mestni gosposki in le-tá je odločila: »Ker zadrugam ne pristoja v takem slučaji brez vêdnosti in volje sodstva koga tako in tako visoko kaznovati, dolžna je čevljárska zadruga dati gospodu sodniku deset reparjev (zehn Batzen).« [5] Leta 1594. pritožil se je neki nožársk pomočnik, da mu je vzel mestni sodnik puško prav po krivici. Sodnik je razjasnil to stvar, rekoč, da je dal pomočnika zapreti, ker se je na ulicah vedel nespodobno (ungebührlich), izpustil pa ga je, ko mu je oddal jetnik puško, vredno kakib deset goldinarjev.[6] Od nekdaj je bilo v Ljubljani navadno, da saj odkupil jetnik z denarjem. Tako je trdil v neki seji magistrat sam,[7] škoda pa, da ni povédal, ali se je odkupil lehko za vsak zločin.

Ker so pripadale kazni sodniku, zato se ni čuditi, da ni zamujal nobene prilike, če je le mogel koga obsoditi. Da pri tacih razmerah sodska pravica, ni bila najboljša, treba ni še posebej zatrjevati. Dogajalo se je večkrat, da so se pritoževali meščanje, kako po krivem jih jo sodnik obsodil. Leta 1608. dal je n. pr. zapreti nekega Boštijana Lichtenberga v stolp; le-tá pa je izmolédoval, da so ga hoteli gospodje svetovalci poslušati. Dali so ga iz stolpa pripeljati prédse na rotovž. Tù je pripovedoval, da ga je dal sodik popolnoma po nedolžnem zapreti. No, popolnoma nedolžen ni bil, kajti tikal je sodnika, in mu v jezi svoji dejal, da bo on (Liehtenberg) delj Ijubljansk meščan, kakor sodnik to, kar je zdaj. To je bilo res razžaljivo za sodnika, a meščana sodnik ni imel pravice meni nič tebi nič prijeti in ga vtakniti v stolp. O tem je morala sklepati prej mestna gosposka. Razžaljenje pa je izviralo odtod: Lichtenberg je bil pekárski mojster in ker je pekel najbrž prelegák in premajhen kruh, izrazil se je sodnik v pogovoru z nekim svetovalcem, da bi bilo morda dobro kaznovati pekárja s potápljanjem v vodo ("mit dem Schupfen"). A gospod svetovalec Kumperger je to groženje Lichtenbergu ovadil. Lichtenberg to zvedši, razžalil je potem sodnika, ko se je sešel ž njim, na zgoraj povedani način.

Mestna gosposka je poravnala stvar takó-le, rekla je: »Sodnik ni prav storil, ker je Lichtenberga zaprl; segel je dalje, kakor bi smel; torej se zaradi tega pokaraj ter se mu naroči, da v prihodnje ne stori več kaj tacega.« Lichtenbergu pa so ukazali, da mora prositi gospoda sodnika zavoljo nepremišljenih in ošabnih svojih besedij odpuščanja; a kar se tiče Kumpergerja, dejali so, da ni bilo lepó, ker je on, star gospod in svetovalec, izdal, dalje trosil, delal sovraštvo in hujskal s tem, kar se je govorilo pri gospodu sodniku, zato naj ostane na rotovži v zapóru.[8]

Kako slabó se je godilo pravici, če je morala mestna gosposka sodnika samega dostikrat okarati ali ga celó kaznovati zavoljo njegovega krivičnega postopanja, bodisi, da je bil premehák, bodisi, da pretrd!

Tako je izpustil sodnik Taller leta IGOl. neko tatíco iz ječe; dejal je, da zato, ker je bila bolna. Vendar mestna gosposka temu menda ni vrjela, ali se ji je sploh zdelo, da bi sodnik moral prej vprašati, kaj mu je storiti ž njo, skratka, ukazala mu je, naj jo dobí tekom štirinajstih dnij zopet v pest, v tem pa naj zapade sodsko svoje dostojanstvo.[9]

Proti stari navadi in popolnoma jasnim določbam je hotel sodnik leta 166O. pekárjem, pač samó zato, da bi jih škodoval in jih mogel kaznovati, vagati stari in usušeni kruh, ki je bil gotovo lažji, kakor takrat, ko so ga pekárji prinesli ravno pečenega na pródaj; mestna gosposka je pokarala sodnika prav resno zavoljo tega njegovega samovlastnega postopanja.[10]

Sodniki se celó za ukrepe in nalašč za kakšen poseben slučaj izdane koristne ukaze mestne gosposke samé niso brigali. Ob óni, leta 1599. tako zeló razsajajoči kugi je obolelo, kakor nalašč, tudi v hiši sodnika Tallerja nekoliko ljudij, komur se ni bilo čuditi, kajti sodnik je bil slučajno takrat ob jednem tudi poštar. Magistrat mu je dal brez obzira na njegovo dostojanstvo in vkljub temu, da se je postavljal z vso silo po robu, hišo obiti in mu prepovédal, zapustiti jo. Nekoliko tednov je Taller prenašal ta kontumac, a ker mu jo trajal le predolgo, prosil je po svojem advokatu, naj ga izpusté, zlasti, ker se boji, da bode njegova pošta, ki jo je moral prepustiti tujim rokam, trpela škodo. Ob jednem je zažugal, da bode zahteval od magistrata odškodníno, ako ne ustreže njegovi prošnji.

Ta predrzna izjava je magistrat silno razjarila; poročil je mostnemu sodniku jako strog ukor ter dostavil, da bode gledo odprtja vprašal dežélno gosposko, kajti zabiti ga je dala ona, seveda po magistratu. Kako kazen pa so mu naložili zavoljo njegovega predrznega in razžaljivega postopanja, o tem bo zvédel pozneje. Toda kaj stori Taller? Nekega dne ukaže svojim poslom leseni plot podreti ter začne z meščani občevati in trgovati, kakor o najzdravejših časih.

Magistrat je bil sila razžaljen in je naložil sodniku tristo cekinov kazni, ako bi se predrznil v naglici zopet narejeni plot pri svoji hiši podreti. V tem slučaji ga tudi magistrat ne bo več tipel v mestu, ampak ga dal po grobokópih z vso njegovo rodovino in družino prepeljati v Lazaret, v bolnico za okužene, na mestu sedanje šentpetrske vojašnice. Pošto jo prevzel magistrat sam v svoje oskrbovanje ter sklenil nobenega kurirja ali poslanca več s pismi ne pustiti v mesto; pisma in pakete je dal poprej zunaj mesta prekaditi.

A Taller se je za magistratova povelja kàj malo zmenil. Leseni plot je dal znova podreti ter se celo trudil nepremišljeno množico proti magistratu našuntati o priliki, ko bi so imela ravno neka gospá, bržkone njegova žena, na isti način pokopati, kakor so pokopavali druge, za kugo umrle. Trdil je namreč Taller, da je umrla navadne smrti in zahteval običnega krščanskega pogreba.

Prebivalstvo se je dalo sodniku, tako imenitnemu članu mostnega svéta, rado preslepiti. V mestu je nastal upor, ki je prisilil mestne očete k izjavi, da bodo dali umrlo preiskati ter jo po krščanski šegi pokopati, ako res ni umrla za kugo.[11]

Ti mali podatki naj zadostujejo za označenje mestnih sodnikov. Kadar pa je bilo treba v varstvo vzeti sodnika in njegovo veljavo, ali kadar je šlo za čast vse mestne gosposke, pokazala se je ta vselej jako energično.

Posebno oblastno je hotel postopati vicedom. Leta 1601. je izpustil mestni sodnik Taller, kakor smo že omenili tatíco iz ječe, češ, da je bolna. Magistrat mu je ukazal v štirinajstih dneh dobiti jo zopet v pest in za ta čas odložiti sodniško svojo pravico. A Taller se je obrnil do vicedoma, naj ta posreduje. Zaradi tega je vicedom magistratu ukazal, naj se potrdi, kar je ukrenil sodnik.

Magistrat pa se je protivil ukrepu in dal glasovati, ali naj uboga vicedoma ali ne. Večina je bila za to, da ne. A čudno, glasovalo se je vendar še jedenkrat. Vsi gospodje so ostali pri prvem svojem mnenji in ne vém, kako bi se bila ta stvar iztekla, ko ne bi se bilo Tallerju posrečilo priti izpuščeni tatíci na sled ter jo privesti pred mestni svét. Prosil je torej, naj mu mestni očetje spregledajo kazen in mu dajo zopet sodniško žezlo. Kazen se mu je odpustila, tudi žezlo se mu je zopet dalo, toda posvarili so ga in mu priporočali, naj opravlja částno svojo službo vestneje.[12]

Ravno tisto leto je dal vicedom poklicati prédse sodnika ter mu ukazal, naj oskrbí sêdel za mantovanskega vojvodo, ki je prišel z vojaki skozi Ljubljano; ako tega ne bi storil, zažugal mu je, dá ga obesiti. Razžaljeni sodnik je prosil mestno gosposko, naj se potegne za njegovo čast, kar je ta tudi storila.[13]

Leta 1608. je bil vicedom najbrž oseben sovražnik sodnikov. Ukazal mu je izpustiti nekega zločinca, ki ga je zaprl na Trančo, sicer ga bo kaznoval s sto cekini. Ne, zagrozil mu je še celó, češ, dal ga bo zapreti pod stčpnice v "keho" ("als nämlich in die Kheiche"), kamor so zapirali le tatove in vélike zločince.

S tem dopisom je bil sodnik že kot meščan, bolj še pa kot mestni sodnik v dno svoje duše razžaljen in je odložil dostojanstvo svoje za toliko časa, dokler mu magistrat pri vicedomu ne poskrbí zadoščenja za to razžaljenje. V ta namen so sklicali ves mestni svét, ne le dvanajstáke in vse štiriindvajsetáke, ampak tudi občino. A ker se je sodnik odstranil in ga vkljub najvestnejšemu iskanji ni bilo mogoče najti v mestu, morali so to stvar odložiti in napovedali so sejo na drugi dan. V tem, ko so iskali sodnika po mestu prišle pa so na dan stvarí, iz katerih je gosposka posnela, da mestnemu sodniku ni prav nič ležeče na častni njegovi službi. Dà, izrazil se je o nji še z zeló nespodobnimi besedami. Zaradi tega so sklenili, da ga med seboj več nečejo trpeti, ne napovedavati mu sej, o sv. Jakopu pa, to je v dan, kadar so volili vselej novega sodnika, stóri občina njim, kar se ji poljubi.[14] Mestni sodnik je bil torej odgovoren občini, ki je bila zastopnik meščanskih interesov proti mestni gosposki.

Drugi dan pa je šla precej močna deputacija mestnih očetov ("ein starker Ausschuss") k vicedomu, vzela advokata seboj ter očitala visokemu gospodu, koliko škode dela mestu s tem, da mu seza v njegove pravice. Če ne misli tega opustiti, poslali bodo močno poslanstvo do cesárja samega, v tem pa ne bodo takih povelj, kakeršne jim je dosedaj pošiljal, izpolnovali nikakor in nikdar.

Vicedom se je po malem opravičéval, toda sicer je zahteval, naj mu izroči mestna gosposka pritožbe svoje pismeno. Gosposka mu je odgovorila, da je vlagala take pritožbe o vsaki priliki, a pomagale niso nič, zato se je prišla ustno pritožit.

Ne da bi deputacija kàj opravila, vrnila se je domóv.[15]

Malo dnij pôtlej se je vnél nov prepir. Vicedom je ukazal mestni gosposki necega Razingerja, ki mu je storil neko krivico, pripeljati v vicedomsko poslopje. A magistrat je odgovoril: »Ker je Razinger meščan, on (magistrat) pa njegova gosposka, zato naj ga vicedom toži na rotovži, kakor kak drug človek ter počaka, kako razsodi magistrat.«

Ali vicedom se ni dal tako hitro ugnati v kozji rog, ampak je velel, da ima priti ves mestni svét z županom in sodnikom vred prédenj; če ne bi ubogal, napretil mu je kazen šeststo cekinov. A magistrat se za to žuganje ni zmenil; zato mu je napovedal vicedom, da bo konfiskoval vse imetje Sončevo (mestnega sodnika) in obéh blagajničarjev, ako ne uboga takoj. Magistrat pa je bil neustrašen. Končal je sejo, v kateri se je prečital ta vicedomov dopis, in sklical ves mestni zbor z občino vred, da se posvetuje o ti stvári.[16]

Zanimivo bi bilo védeti, kako se je vse izteklo.

Poleg vicedoma pa je tudi druga gospôda v mestu izkušala motiti Ljubljančane v njihovih sodnih pravicah, tako n. pr dežélna gosposka, ki je sodila ljudí, kateri niso bili njeni podložniki, ampak moščanje, ali vsaj pod mestno gosposko spadajoči; zgodilo se je to leta 1612. A magistrat o tem zvedši je izvolil takoj nekaj móž iz svoje srede in jih poslal v Gradec pritožit se.[17]

Težavo je imel mestni sodnik zlasti tudi z duhovščino, s katero je moral, ker se je nahajalo v pričetku 17. stoletja v mestu še mnogo protestantov,, postopati, kar največ moči pazno, če si ni hotel nakopati na glavo očitanja, da ji je sovražen ravno zato, ker je katoliška.

Leta 1608. n. pr. je ubodel neki dijak, ki se je šolal na gimnaziji pri jezuvitih, rotovškega slugo v roko ter ga precej hudo ranil. Sodnik ga je dal zapreti in še na rotovži se je nosil dijak jako nespodobno.

A jezuviti so se potegnili zánj in ga hoteli po vsi sili imeti iz ječe. Zavoljo njihovega neprestanega moledovanja, pri katerem so predložili celó svoje svobodčine ter se sklicavali nánje, udal se je magistrat, da prepreči kakov nered, "iz katerega ne nastane nikoli nič dobrega;" bal se je, da bi se utegnilo ljudstvo stêpsti skupaj in se potegniti za dijaka, kar se je v Ljubljani večkrat dogajalo. Izpustili so dijaka.

Ker se jim je to posrečilo, osrčili so se jezuviti ter zahtevali tudi dijakovo puško ("Wehr"), bodálce in druge stvarí, ki so mu jih na rotovži vzeli. Vrhu tega pa je pozval rektor gimnazije celó mestno gosposko, naj se pride zagovarjat v jezuvitski samostan.

Magistrat mu seveda nì odgovoril ni.[18]

Ravno tako je storil tisto leto magistrat z gospodi kanoniki, ki so djali, da jim je napravil magistrat pet tisoč cekftiov škode, ker jim je zaprl necega Novaka.[19]

Kaj trdo pa je stopil mestnemu sodniku leta 1635. škof na prste. Pustni večer je dal namreč sodnik prijeti nekega iz Kamnika došlega duhovnika, ki ga je zalotil ob 11. uri zvečer v Špitalskih ulicah, ali po krivem, ali po nedolžnem, tega nečemo razpravljati. Dal ga je odpeljati na Trančo, izpustil ga pa takoj drugo jutro. Duhovni gospod se je pritožil zaradi tega pri škofu, ki je zagrčzil, da bo mestnega sodnika izobčil iz katoliške cerkve. Nesrečnež je prosil mestno gosposko, naj se vendar potegne zanj z ozirom na to, da so dali že tudi drugi mestni sodniki večkrat zapreti duhovnike nad Trančo. Storil je to, ker mu je tako veleval njegov urad, da se tem potem kaznuje zlò.

Magistrat je storil, česar ga je prosil sodnik; a škof je zahteval, da odpustí sodniku, od njega jako veliko, in sicer: 1.) da javno opravi cerkveno pokoro; — 2.) da prinese izpovedni listek za veliko noč (godilo se je to 23. februvarija); — 3.) da se pobota z razžaljenim duhovnikom in ga prosi odpuščanja; — 4.) da se za pokoro pri jezuvitih znóva izpové; — 5.) da se zaveže, nikdar ne govoriti proti cerkvenim zakonom (canones) in proti običnemu pravu in 5.) da se po zadobljeni odvezi da še v Rimu ali pri nunciji na Dunaji "generaliter" odvezati.

To so bili pač jako trdi pogoji. Ves mestni svét je šel k vicedomu ter mu razložil na dolgo in široko, da se dela s tem cesárskim, ljubljanskemu mestu podeljenim svoboščinam krivica, kajti sodnik je le storil, kar je storiti moral. Vicedom naj bi se vendar potegnil zánj! Vicedom je obljubil storiti, kar bo le mogel.

Ko se je čez teden dnij, 2. marcija, v mestnem svétu o ravno ti stvári razgovarjalo, bil je mestni sodnik že resnično izobčen iz katoliške cerkve. Magistrat je sklenil, ker je najbrž čutil, da pri vicedomu ni dosti opravil, protestovati še jedenkrat proti škofovemu postopanju, če pa to ne izda, pritožiti se naravnost pri cesarji in mu popisati, kako duhovščina živi.

Pri naslednji seji 5. marcija je prosil sodnik znova, cesarju pač prav natanko popisati življenje tukajšnje duhovščine. A med to in prejšnjo sejo je izgubila tudi mestna gosposka svojo srčnóst ter napósled svetovala sodniku, naj se poda in prejme odvezo. Ta pot se mu je prigodila sicer velika krivica, ali kaj hoče? Maščevanje naj prepusti pravici božji.

V tacih razmerah je bilo res težko biti sodniku. To je čutil marsiko med njimi.

Celó v tacih slučajih, ko se ni moglo ni najmenj dvojiti, ali ima mestni sodnik pravico vtikati se v kako stvar ali ne, godila se mu je dostikrat krivica.

V noči od 11. — 12. julija leta 1568. pretepali so v Nemških ulicah nekega človeka. O tem je zvédel tudi mestni sodnik, ki je šel z biríči takoj v Nemške ulice, da bi potolčenca videl in zvédel od njega, kdo ga je tepel.

A ugledal ga je komendator najbrž iz okna Nemške hiše ter pridrl z golim mečem in s celo tropo komenških hlapcev nánj in na njegovega biriča. Nemške ulice so bile sicer mestni svét in sodnik je ostal torej na svojih tleh, toda komendatorja je jezilo, da se je sodnik predrznil priti tako blizu njegovega sedeža, Nemške Komende. Tako napete so bile razmere med meščani in plemiči in med raznimi gosposkami še sredi 16. stoletja, kako še le v srednjem veku, v stoletjih ko sije meščanstvo pomagalo ravno na noge! Birìč mestnega sodnika je ubral, vidš toliko množico priti ná se, takoj pot pod noge, komendatorjevi hlapci pa za njim in podili so ga daleč noter v mesto proti rotovžu do "Khastellzeve" hiše. Mestni sodnik je imel več poguma, zanašaje se na svoje dostojanstvo je pričakoval, da bode hlapcev vendar malo groza, lotiti se njega, tako imenitnega gospoda. Ali stvar je morala biti le precej resna, kajti v mestnem svštu je poročal sodnik, da ne ve, kako bi bilo vse izteklo, naj bi ne bil dal tako dobrega odgovora.

Mestni svèt je sklenil iti drugi dan v Nemško hišo, "k prijateljski obravnavi" te stvari, ošteti komendatorja za to njegovo nepristojno početje ("im die unfuegsame Handlung verheben") ter čuti, kaj bo dejal.[20]

Iz teh kratkih epizod je lehko posnemati, da se je meščanom vkljub temu, da so imeli svoje sodišče, storila vendar marsikaterikrat krivica in da so morali biti jako oprezni ako niso hoteli trpeti škode. Časi so bili surovi in vedno je še vladala sila. Na srečo pa so imeli meščanje dobrotljivega gospoda dežélnega kneza, ki je krepko zastopal njihove pravice.


  1. Gerichtsprot. 1612.
  2. Gerichtsprot. 1608. fol. 367.
  3. Fasc. štev. 102.
  4. Gerichtsprot. 1545.
  5. Ibid.
  6. Ibid. 1594.
  7. Ibid. 1552.
  8. Gerichtsprot. 1608.
  9. Ibid. 1601. fol. 25.
  10. Ibid. 1660. fol. 78.
  11. Ibid. 1599.
  12. Gerichsprot. 1601. fol. 25.
  13. Ibid. 1601. fol. 145.
  14. Gerichtsprot. 1608. fol. 57.
  15. Ibid.
  16. Ibid. pag. 74.
  17. Gerichsprot. 1612.
  18. Gerichsprot. Sitzung 21. November 1808 ... "Darauf ihnen aber kein Bescheid gegeben."
  19. Ibid. fol. 64. "Es ist beschlossen, dass man darauf keine Antwort geben will. sondern mit Stillschweigen die Sache übergehen soll."
  20. Gerichsprot. 1568. fol. 108.