Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/VII. Poglavje. Posebne gmotne pravice ljubljanskega mesta

VII. Poglavje. Posebne gmotne pravice ljubljanskega mesta.Uredi

V prospeh in procvet ljubljanskega mesta so obsipali dežélni knezi Ljubljano s svoboščinami in pravicami, kakeršnih ni imelo nobeno drugo mesto na Kranjskem. Storili so to, ker so se meščanje zavezali, da bodo delali, popravljali in vzdržavali mestne trdnjave, ozidje, stolpe in mostóve na svoje troške. Ker je bilo avstrijskim vladarjem mnogo do tega, da ostane v strategičnem oziru tako važno mesto, kakor je bila Ljubljana, močna trdnjava, izkazovali so Ljubljančanom obilo milosti, katere so prinašale meščanom neprecenljiv dobiček. Brez njih bi bilo meščanom, ki so bili zgolj rokodolci in obrtniki, (kar se v aktih sto in stokrat ponavlja), nemogoče graditi in vzdrževati tako dragocene trd-njave, kakor jih je imela Ljubljana. Že v 14. in 15. stoletji so delili deželni knezi ljubljanskim trgovcem, ako so šli po trgovskih opravilih na tuje, jako imenitne pravice. Brez tacih knežjih milostij bi se Ljubljana ne bila nikoli popela do tolike imenitnosti in tolikega bogastva, o katerem pričajo še dandanes posamezni sledóvi.

A dasi je bila knežja roka Ljubljančanom vedno odprta in darežljiva, njihove tožbe vendar niso nikoli umolknile in knezi so jim morali izkazovati vedno znova zdaj to, zdaj óno milost.

Za tako imenitno trgovsko mesto, kakor je bila Ljubljana do konca minulega stoletja, bile so óne milosti, ki so bile v zvezi s trgovstvom, največjega pomena.

Trgovstvo je bilo privilegij, ob katorem je Ljubljana živela, kar stojí. Leta 1733. vzdihovali so Ljubljančanje, ker so jim žugali kmetje vse trgovstvo po deželi prestréči in izviti iz rók: »Mi živimo zgolj ob trgovstvu. Če bi se dovoljevalo, kakor doslej, trgovstvo tudi podložnikom po kmetih, kaj naj počnemo mi, ubogi ljudje po mestih, odkod naj plačujemo davke, odkod zmagujemo tolike in tako velike teže o vojskinih časih, ker so nam zaprli napadi Turkov vse trgovske cesté na Hrovaško in Beneško in do morja? «[1]


1. Mostnina (Brückenpfennig).[2]Uredi

Jedna največjih dobrot za mestno blagajnico je bila mostovína. Mostovíno po mestih in trgih pobirali so že od nekdaj dežélni knezi. Ker je bilo trgovstvo na Kranjskem proti jugu in severu že v srednjem veku zelo živahno, dajala je mostovína deželnim knezom velik dobiček. Ljubljančanje so se trudili že tisti čas dobiti od kneza vsaj ljubljansko mostovmo v najem, kar se jim je tudi posrečilo. Leta 1432. oddal je avstrijski vojvoda Ljubljančanom ne le ljubljansko mostovíno ampak tudi óno v Godoviči za 800 funtov vinarjev (800 Pfund Pfennig) v najem. Leta 1471. dovolil je Friderik IV. pobirati od vsacega tovórnega konja, ki ga je kdo prignal čez ljubljanski (Čevljarski) most v navadnih dnéh po 1, o semanjih dnéh pa po 2 vinarja.

A tudi ónih 800 funtov vinarjev so se Ljubljančani trudili izmolédovati avstrijskemu vladarju. Prosili so toliko časa, da se jim je to res posrečilo. Leta 1513. podaril je Maksimilijan I. mestu vse dohodke ljubljanske mostovine, ne da bi mu meščanje zato kàj plačali.[3]

Mostovína je bila precej visoka. Leta 1561. terjali so Ljubljančanje od vsacega tovora špecerijskega blagá, žefrana, popra, korenčka (Ingwer) muškatovih orehov in muškatovega evetja, žebíc, cimeta, zlatega in srebernega sukna (Gold- und Silbertuch), žameta, svile itd. po 24 krajcarjev; od žita, sukna in soli po 1 krajcar od tovora.

Ko so prišli konec 16. stoletja jezuviti v Ljubljano, nakupili so na Starem trgu v okolici šentjakopske cerkve 30 hiš ter jih podrli. Na mestu teh hiš in šentjakopske cerkve, ki so jo tudi podrli, sezidali so šentjakopske cerkev, kolegij in seminar za dečke. Deželni knez izkazal jim je milost, da jim od teh hiš ni bilo treba plačevati davka v mestno blagajnico; vrhu tega jim je odpustil pa še ves davek, ki so ga bili že takrat petnajst let mestu dolžni.

S to knežjo milostjo je bila mestna blagajnica zeló oškodovana. Škoda je bila precejšna, ne le ker je odpustil deželni knez jezuvitom zaostali davek celih petnajst let, ampak zlasti zaradi tega, ker bi bilo nosilo ónih trideset hiš, ako bi jih jezuviti ne bili podrli, mestni blagajnici vsako leto lepo vsoto. Knezu pak je moralo mesto davek od podrtih hiš vkljub temu še vedno plačevati. Ljubljančanje so se pritožili ter prosili kake odškodnine. Nadvojvoda Ferdinand jim je dal na izbiro, ali naj se jim davek nekoliko odpiše, ali pa se jim bo mostvína povišala in sicer naj bi bila odslej še jedenkrat tolika, kakor odslej. Ljubljančanje so si izvolili poslednje, leta 1614. A pri podelitvi te milosti, ("der dopelte Briickenpfenig") stavil je Ferdinand pogoj, da prestavi mesto mesnice s Črevljárskega mosta kam drugam; kajti čez ta most, dejal je, ne prihaja le večina tujca, ampak tudi dežélni knez pripelje se vselej, kadar obišče Ljubljano, po tem mostu v mesto. Že zaradi tega kaže mesnice z mósta prestaviti, posebno pa še zato, ker razprostijo nestrpljiv duh okoli sebe. Na mesto mesnic naj bi se postavile na Čevljárski most kramarske lope ob obéh stranéh mostú. Zaradi tega bi se moral pa most razširiti.

Sicer je knez veliko zahteval, a Ljubljančanje so vedeli, da ne preveč. Vsprejeli so ponudbo, prestavili mesníce ter naredili nov most, ki jih je veljal 10.000 goldinarjev. Pri tem so jim pripomogli plemiči z nekaterimi stotški proti temu, da jih je mesto oprostilo za vse večne čase mostovíne. Pa že kacih deset let zatem so se plemiči kesali, da so to storili. Ljubljančanje so terjali od njih mostovíno, kakor od vsacega druzega. Plemiči so se sicer pritožili, ali cesar jim ni mogel ustreči, kajti Ljubljančanom je ravno takrat zaradi dragocenih trdnjav, ki so jih morali delati, huda predla za denar.

Sicer se je zvala ta mostovína: podvojna mostovina, vendar se v istini ni plačevalo od tovorov še jedenkrat toliko, kakor prej. Po tarifu iz leta 1639. pobiralo se je po 32 krajcarjev od vsacega tovora naslednjega blagá,: od žefrana, popra, korenjčka, muškatovih orehov in muškatovega cveta, žebic, cimeta, od zlatega in srebernega sukna, žameta, svile, "Schamblotha", od olja in platna. Od tovora kadila, mire, špajke, paprike, riža, mila, stekla, vitrijola, gumija, smokev, grozdnih jagod (Weinbeeren), cibéb, krhljev, solitarja, svinca, cina, kufra, kocev, bele galice (Galicenstein), lavora, oblajstrovega pepela (Waidasche), usnja, kleja (Leim), ostrig, medú, artičok, in strelnega prahu, pobiralo se jo po 5 krajcarjev. Kramarji so plačevali od tovora kramarskega blaga po 16 kr. H kramarskemu blagu so prištevali: nože, volšperške pasove in norinberško blagó. Po 3 kr. so plačevali Ribničanje od tovora škafov (Schatfer), rešét, (za rešeto takrat najbrž nemškega izraza še niso poznali, kajti rešeta so v tem tarifu zabelježena s slovenskim izrazom in slovensko končnico: Reseta) lesenih skled in kadunj (Mülter). —

Po 5 kr. in 1 vinar so zahtevali od tovora brusnih kamenov, lanenega olja, saj, majolik, Solledia (?) in od vsega blagá, ki je prišlo iz čevljarskih ali klobučarskih rok. Jeden vatel dobrega sukna je plačal 1 krajcar. Ravno toliko se je zahtevalo od desetih od slame pletenih koškov (Zegger). Od jednega stota voská ali prediva (Haar) pobirali so po 5 kr. in 1 vinar, od bisage (Wissagen) kramarskega blagá, če je bilo deset goldinarjev vredno, po 2 kr. od jednega ogerskega voza po 1 gld. 4 kr. Tuji síatrji so plačevali od desetih sit po 1 kr. Muškatelec, malvazijec (Malvasier) "Rhein- felder (časih tudi Rainfall pisan) se je zamitil s 5 krajcarji; od žganja, "Vindi Cama", "Rosjazer", črnikalca ("Tscherni Kaller") in vipavskega vina terjali so po 5 kr. in 1 vinar; domače dolenjsko vino (Marwein) je hodilo ceneje čez most ter se plačevalo zánj od tovora le po 2 kr., ali pa po 10 kr. in 2 vinarja od soda. Tovor vina so šteli sto bokalov. Poleg tega so prevažali in prenašali čez ljubljanski most kožuhovino in sicer: surovo kožuhovino, mačje, polšje, jelenje, ovčje, lisičje kože in kože kun in risov. Plačevalo se je od teh stvarij po 16 krajcarjev od tovora. Od krznarjev in kožúharjev se je pobiralo od navadnih, bodisi že velikih ali kratkih kožuhov po 1 krajcar in 1 vinar.

Sicer pa je prihajalo skozi Ljubljano še dosti druzega blagá, irhovine, usnja, volovskih kož, žebljev, masla, sira, svinfne, živine, žita, kruha, soli, sadja itd.

Ta natančni zapisek trgovskega blagá, ki je hodilo skozi Ljubljano, zanimiv je zelo iz več ozirov. Razven špecerijskega blaga je bilo vse blago gotovo domač pridelek in če je tako isto, nahajalo se je na Kranjskem takrat še mnogo več divjačine, kakor sedaj, sicer bi ne imelo nobene zmisli, da so se na priliko kože risove, ki so neki do danes iz naše dežele že popolnoma izginili, cenile po tovorih. Tedanje trgovstvo je hodilo jako primitivno pot: blago se ni prevažalo ampak po največ tovórilo, kar se sklepa lehko zlasti iz neprimerno visocega tarifa, ki se je zahteval od ogerskega vozá.[4]

A najzanimivejša je res ogromna obilica tako raznovrstnega blagá, ki je prihajalo skozi Ljubljano. Že ta zapisek kaže nam lehko živi promet, do katerega se je Ljubljana vspela v prvi polovici 17. stoletja.

Sicer pa je izraz mostovína le po nekoliko pravi, kajti te pristojbine se niso pobirale samo na obeh mostéh na Čevljarskem in Špitalskem, (več mostov Ljubljana takrat ni imela), ampak tudi pri vseh petih mestnih vhodih. Mestni služabniki, ki so to mostovino pobirali, nazivali so se "mostovinarji" (Mauthner). Pri mestnih vratih so bile obešene púšice, v katere so devali ti služabniki denar.

Mostovíno je moral plačati vsak, bodisi tujec, bodisi domačin, meščan ali nemeščan, celo takrat kadar v mesto še stopil ni, ampak šel s svojim blagom le mimo Ljubljane. Toda meščanje so se kmalu naučili ogibati se mostovíne. Ako niso namenili na tujem kupljenega blagá za mesto, ampak ga hoteli dalje prodati, umikali so se mestu, hodili na priliko z Gorenjskega ne skozi Ljubljano v Trst, kar bi se po postavi moralo zgoditi, ampak so pomerili mimo Polhovega Gradca in Vrhnike proti Laškemu. Tihotapili so blago po najtežavnejših hribskih potih; a ravno ljubljanski someščanje, največkrat rokodelci, ki so zavidali trgovce, da tako naglo bogata, bili so tisti, ki so jih ovajali ter pripomogli, da so tudi ljubljanskim trgovcem gledali pozneje na prste in jih silili plačevati mostovíno. Da pa se je to kmalu zopet rado pozabilo, ni treba posebej zatrjevati, kajti ravno mestni očetje so bili vsi imoviti in oblastni trgovci in so na rotovži o tem najrajši molčali.

Najbrž zavoljo tega, ker se je videlo da Ljubljančanom samim ni do tega, da se mostovína vestno plačuje in ker so bili ravno oní tisti, ki so se s tihotapenjem največkrat pregrešili proti ti imenitni cesarski svoboščini, spregledal je cesar leta 1682. tudi plemičem mostovino ter jih oprostil, kar bi se bilo moralo sicer že preje zgoditi, saj so vendar pripomogli z nekaterimi stotšáki pri zgradbi novega Čevljárskega mostú. Zanimivo je, kako da so plemiči prišli do te oprostitve. V seji dné 19. februvarija 1682. leta dejal je namreč dežélni glavar kranjskim v dežélnem zboru zbranim stanovom: »Ravno sedaj se mudí v Ljubljani dvomi knjigovodja Krištof Schuriau (Žerjav?). Ljubljanski gospodje (die Herren von Laibach, to je: magistrat) začeli so zahtevati znova od plemičev mostovíno. Iz aktov pa se da posneti, da so se zavezali pod Karlom V. niti od plemičev niti od njihovih podložnikov terjati te pristojbine. (Po tem poročilu so bili torej plemiči prosti mostovine še predno se je delal novi Čevljarski most.) Ker so pa to pozabili, bilo bi morebiti dobro, če bi se podali h gospodu pl. Schuriavu dežélni tajnik Ivan Danijel pl. Erberg, knjigovodja Adam Dinzl in registrator Maks pl. Perizhoflen in mu obljubili kako darilo ("eine Ehrung") zato, da bi bili prosti mostovine plemiči, pa tudi njihovi podložniki. Sicer pa privoščim Ljubljančanom prav rad, da pobirajo mostovine od tujih trgovcev. Ker so dobili Ljubljančanje ta privilegij proti temu, da so darovali sto kron, torej bi tudi mi dali lehko dvornemu knjigovodju sto tolarjev, da bi storil potrebne korake in nam pridobil oproščenje te mostovine.« [5] — Človek bi mislil, da je to le hudobno natolcevanje, a v sodske protokole dali so mestni očetje leta 1660. zabeležiti naslednje: »Item respectu der kaiserlichen Privilegien, auch der andern sich anjetzo in Resolution befindenden Anbringen, (se. ist beschlossen worden), dass man von obgemelten Geldern 100 Ducaten dem Herrn Secretair Abelle für die Kanzleitax und für dessen Mühewaltung remitieren auch sich seiner Meinung insinuieren solite.«[6]

V početku 18. stoletja pa so tudi druge, zlasti tovarnarje oprostili ljubljanske mostníne. Magistrat je dal svojo staro pravico seveda nerad iz rok in se skliceval na privilegije, ki so mu jih podelili prejšnji cesarji. V Železnikih je imela neka laška rodovina velike fužine ter spečavala železnino na Laško. V početku 18. stoletja je cesar oprostil tudi te železniške zdelke ljubljanske mostovine. A mestni očetje so poslali svoje biriče na ceste proti Trstu, o katerih so vedeli, da vozijo in prenašajo po njih fužinarji iz Železnikov svoje blago proti Trstu. Mestni biriči so zahtevali od njih mostovíno in ker je ti plačati niso hoteli, vzeli so jim blago in ga pripeljali v Ljubljano. Železnikarji so se pritožili pri vicedomu, sklicujoči se na oproščenje. Vicedom je ukazal magistratu, dati fužinarjem vse tako blago nazaj ter mu zagrózil s kaznijo sto cekínov, če tega ne stori.

Do početka 15. stoletja je bilo trgovstvo po vsi Avstriji silno omejeno in zadrževano po starih privilegijih, ki jih niso imela le večja in manjša mesta, ampak tudi trgi in mnoge graščino. Cesar Kari VI. trudil se je na vse kriplje te zadržke odpraviti in trgovstvu odpreti neomejeno in gladko pot na vse strani širne svoje države. Iz tega uzroka je objavil mnogo postav, ki so marsikateri stan njegovih privilegovanih držav jako osupnile. Pač je moralo Ljubljančane neprijetno dirnuti, ko se jim je poslal leta 1720. po sklenjeni trgovski pogodbi s Turčijo ukaz, da se niti od turških trgovcev, ko bi prišli skozi Ljubljano, ne sme zahtevati mostovína, razven, če bi pripeljali orijentalsko blago in ga dali voziti po avstrijskih voznikih, a še takrat se sme terjati le primerno majhna mostovína.[7]

Leta 1728. so bili Ljubljančanje že prav blizu na tem, da izgube mostovino, kar se jim je sicer leta 1618. že tudi obetalo. Leta 1728. dal je namreč cesar Karl VI. odpraviti mnogo mostovin, Ljubljančanom se je pa vendar posrečilo jo še obdržati, najbrž zopet potom kacega darila. A poudarjalo se je v cesárskem odloku, da se denar od mostovíne ne sme za kaj druzega porabljati, kakor za to, za kar je namenjen, namreč za vzdrževanje mestnega ozidja, mostóv in vodnjakov. Vzdržavati in popravljati je imelo mesto takrat Čevljarski most, drugi veliki mestni ali Špitalski most in most pri samostanskih ali Frančiškanskih vratih pred sedanjo Mahrovo hišo; ta most je vodil namreč preko mestnega jarka s Poljan v mesto; most na Starem trgu, t. j. čez mestni jarek pred vhodom v Florijanske ulice, kjer so stala Karlovska mestna vrata; most k Vicedomskim in Nemškim vratom; vrhu tega še most v Trnovem, most čez mali Graben, most pri Koleziji v mestnem logu, most na Tiči, dve brvi v Glincah in most pri Križi na Viči na Lepem potu. Iz dohodkov mostovine so se popravljali tudi mestni vodnjáki, namreč vélika dva vodnjaka v mestu, jeden pred rotovžem, drugi na Starem trgu pred sedanjo sódsko hišo. V ta dva vodnjaka se je napeljevala voda po cevéh, k jednemu, ónemu pred rotovžem izpod Rožnika, k ónemu na Starem trgu z Golovca. Z Golovca pa zato, ker ni kazalo napeljati je z Rožnika, kajti blizu Starega trga ni bilo nobenega mostú. Šentjakobski most so zgradili šele v našem stoletji.[8]

Pri napíranji cesaija Karla VI. rešiti trgov stvo vseh ovír in zadržkov je bilo prav naravno, da so Ljubljančarije leta 1731. že res zopet začeli se bati, da se jim bo mostovína vzela, in to pot se niso bali zastonj. Druga točka trgovskega patenta z dné 9. novembra 1731. leta, določevala je namreč, da se bode odslej za ono blago, ki se bo iz Trsta vozilo po cestah v avstrijske dežele, plačevalo samó "transito"; zato naj se odpravijo vse kameralne in tudi druge mostovíne in cestnine, naj imajo potem že katero ime koli hočejo. V četrti točki je bilo izrečeno, da se smé od blagá, ki bo šlo iz Ljubljane v Trst, ali pa iz Trsta v Ljubljano, a ne bo doseglo Gradca, pobirati samo prevožnína (transito) in kako velika naj bode ta pristojbina, videlo se je iz tarifa, priloženega temu patentu. Ta prevozna pristojbina je bila jako nizka in v Ljubljani bi ne smeli pobirati več, kakor se je to godilo doslej, mostovíne od blaga, ampak le od konja, naj le-tá nosi že to ali ono blagó, in sicer nikdar več, kakor po tri krajcarje najviše.

Ako bi bila ta naredba obveljala, bil bi to za Ljubljančane jako hud udarec. Bili so zeló osupneni in poslali takoj cesarju pritožbo, kaka krivica se jim godi. Cesar je obljubil poslati v Ljubljano komisijo, da bode stvar preiskala, pri čem je. Ali ker te le dolgo ni hotelo biti, in se je vkljub temu smela mostovina v Ljubljani terjati le po novi, ne pa po stari naredbi, odšlo je iz Ljubljane poslanstvo k cesarju ter mu poročilo; da mesto ne more več vzdržavati tako dragocenega mestnega zidovja in mostnih vodnjakov in mostov, od kar so se mu dohodki tako skrčili. Poslanci so prosili, ako cesar ne more že druzoga storiti, ukaže naj vsaj vicedomu, da ne izterjava od Ljubljančanov 392 gld. tako zvanega davka "Remanenzgeld", dokler se stvar ne bode rešila (dné 23. marcija leta 1733.).

Oktobra meseca leta 1733. sešla se je tako zaželena komisija napósled vendar, a za tožbe Ljubljančanov, ki so svojo staro in zastarelo pravico zastopali z najtemeljitejšimi razlogi, ni imela nobenega posluha. V ti hudi zadregi so prosili mestni očetje, naj bi so prevôžna pristojbina od treh krajcarjev povišala vsaj na šest, češ, da še je to dovolilo tudi mestu Glognitz na spodnjem Avstrijskem. A tudi to zahtevo je komisija odbila. Mestni očetje so dokazali, da so trpeli od 2. dné marcija leta 1732, do 25. dné novembra leta 1736. zaradi odpravljene mostovíne 9077 gld. 15 kr. izgube.

Kako velike dohodke je nosila v Ljubljani mostovína, izpovedali so se mestni očetje indirektno s tem, da so storili cesarici Mariji Tereziji res lépo ponudbo. Do leta 1741. so se popravljale namreč ceste vseh avstrijskih dežela iz fonda, v katerega so tekle cestnine in mostovíne; to leto pa so našli za vzdržavanje cest nov fond; zato je zapovédala cesarica, naj se odpravijo vse privatne mostovíne. Seveda je bila tudi ljubljanska v tem številu.

Ljubljančanje se silno prestrašijo ter ponudijo cesarici 20.000 gld., če jim pusti mostovíno še delj, če jim dovoli, da pobirajo dvojni mostovinski vinar, kakor so ga od leta 1614. — 1731. in sicer le toliko časa, dokler bo mogla cesarska vlada ponujano vsoto zopet vrniti. Sreča za Ljubljančane, da se je bila zaplela cesarica takrat v drago vojsko s pruskim kraljem Friderikom II. V cesarlčinih denarnih zadregah in stiskah bila ji je ponudba Ljubljančanov jako po všeči in vsprejela jo je brez pomisleka.

Tem potem je dobila Ljubljana dvojni mostovínski vinar, ki so ga ji vzeli leta 1731. zopet nazaj.

A to veselje tudi to pot ni trajalo dolgo. Na dohodke iz te mostovíne je nakladala cesarska vlada vedno nove teže; troški, katere je moralo mesto plačevati iz mostovine, rasli so od leta do leta. Leta 1745. obesili so Ljubljani vzdržavanje štirih novih komercijalnih cest na vrat in sicer: a) Dunajsko cesto od samostana bosonógih bratov (sedaj civilne bólnice) pa skoraj do Save, 2361 sežnjev, tako daleč, kakor je sezala mestna civilna oblast; b) Dolenjsko cesto od Karlovških vrat do Rakovnika, 885 sežnjev; C) Tržaško cesto od Nemških vrat do meje mestne civilne oblasti, 1320 sežnjev, in d) Koroško cesto od samostana bosonógih bratov do Šiške, 720 sežnjev.

To novo breme je bilo zeló občutljivo, kajti zavoljo jako živahnega prometa so te ceste jako hitro razvažali.

Leta 1747. pa je ukazal blagajničar (Cammerer) knežjega gubernija, generalni komisar, namestnik deželnega glavarja in ravnatelj vseh kranjskih cestâ grof Lamberg, naj polaga magistrat vsacih štirinajst dnij račune o dohodkih dvojnega mostovínskega vinarja, polovico teh dohodkov pa oddaja cestnemu fondu. Iz tega računa posnemamo zanimivo drobnost, da se je plačevalo pri Vicedomskih in Špitalskih vratih največ, in sicer tekom leta ne menj kakor 5048 gld. 40 kr.; iz tega se sklepa lehko, da je prihajalo največ trgovcev od severa. Promet je bil torej od te strani naj živahnejši, od vseh druzih stranij pa jako skromen, kajti pri Poljanskih vratih so nabrali leto in dan le 85 gld. 24 kr., pri Karlovških le 196 gld. 9 kr. in pri Nemških ali Tržaških vratih — čudno, da le 62 gld. 51 kr. Iz Trsta je prihajalo torej skozi Ljubljano primeroma le jako malo trgovskega blagá, kar je skoraj neumljivo in vsiluje se človeku misel, da se ga je moralo veliko morebiti vendar le skozi Vicedomska ali Špitalska vrata v mesto privažati, dasi tudi bi bil ta ovínek prevelik. Mogoča je samo še jedna razlaga, da so se trgovci z blagom od Trsta sem Ljubljane, če so le mogli, izognili.

Poleg tega računa pa je poslal magistrat višji oblasti še jednega druzega, namreč, kako je porabljal mostovínske dohodke. Vzdržavati je moral javna poslopja: rotovž, strelišče, orožnico, kruhárno, skladišče za les, stanovanja za vratarje, javne ječe, stanovanje rabeljnovo itd. Iz teh dohodkov je moral plačevati vicedomu v cesarsko blagajnico 392 gld. 2 kr. davka "Remanenzgeld" zvanega. Preskrbljevati je moral ž njimi zločince, ki so ga stali 100 gld. na leto. Plačeval je vratárje, ki so pobirali pri vratih mostovínski vinar. Le-ti so prouzročevali na leto 144 gld. 44 kr. treskov. Ti in še mnogi drugi troški znašali so na leto 2387 gld. ter so se razdeljevali na vzdržavanje mestnega ozidja, bastijonov, stolpov, trinajstih mostóv, ónih že imenovanih štirih komercijalnih cestá, kolikor jih je bilo v obsegu mestne civilne oblasti, na popravljanje grajske ure, na plačo biríčev, ki so pazili na tihotapce, na nakupovanje lesa, potrebnega za razne zgradbe, zlasti mostove. Odstotkov za posojenih 20.000 gld. in za onih 9077 gld., ki jih je mesto izgubilo od leta 1732. do 1736. pa mestni očetje tudi niso pozabili vračuniti med troške, nemogoče mi je le povedati, zakaj so šteli izgubo le do leta 1736., ne pa do 1741. leta.

Bilanca je pokazala, da je ostalo po vseh teh izdatkih v mestni blagajnici vendar le še 131 gld. dobička od mestovíne.

Pri ti priliki naj bodi nam dovoljeno poudarjati, kako veliko milost je storil cesar leta 1614. mestu, podarivši mu podvojeni mostovínski vinar. Samó iz teh dohodkov se je pokrivalo mnogo, skoraj največ mestnih troškov, ne da bi bilo treba poseči meščanu le jedenkrat v žep. Preostajalo je celó še po 131 gld. vsako leto. Ta preostanek pa je bil v prejšnjih časih, ko je imelo mesto menj též, seveda še večji, ko n. pr. ni posodilo še ónih 20.000 gld. in ko mu še ni trebalo popravljati štirih komercijalnih cestâ. Koliko je preostajalo v prejšnjih stoletjih, ne vemo povédati, povedati tega celó ni védel magistrat sam. Ko je pozval leta 1677 vicedom mestne očete, naj položé račun, kako porabljajo mostovíno, odgovorili so, da tega ne morejo, kajti denar se je deval le v púšice, obešene pri mestnih vratih, in se ni nikamor zapisoval. Pri pobiranji in porabi mostovíne so bili mestni uradniki zeló nemarni. Denar se je pobiral iz púšic, a najti niso mogli niti jednega izkazka, koliko ga je bilo. Celo do leta 1718. je bila skoraj neverjetna navada, da je mostarínar te pristojbine le zapisoval, torej kreditoval in to ne samo meščanom, ampak tudi tujcem. Mestnih blagajnikov se je prijel marsikateri goldinar, kajti pri mestnih vratih so jemali vratárji morebiti celo na opomin blagajnikov samih, tudi slab denar, ("Karbel oder geringes Gelt.") — Tega denarja blagajniki niso v poštev jemali, kakor bi ga ne bilo notrí, devali so ga na stran ter ga delili z drugimi uradniki. Da pa je ta denar prišel od druge strani vendar le v blagajnico, razume se samó ob sebi; toda vsega tega magistrat ni videl ali ne videti hotel.[9]


Do leta 1747. se je obrnilo to na bolje, kajti mestni očetje so položili lehko do krajcarja natančen račun. Vkljub obilnim tožbam meščanov, kako pojema trgovstvo, poskočili so dohodki od mostovine do leta 1752. celó na 6521 gld. 26 kr. Toda že to leto se je jela višja oblast zaradi res prenemarnega gospodarstva mestnih očetov in zaradi groznih dolgov, v katere je zabredlo mesto, baviti z mislijo, kako bi se moglo zboljšati gmotno stanje ljubljanskega mesta. Zboljšanje mestne blaginje ("Verbosserung des Stadtwessens"), te besede so spravile magistrat o vsaki priliki v grozen strah, kajti bili so gospodje prepričani, da jim bo višja oblast zaprla zopet kakšen vir, iz katerega so dotekali novci po nepostavnem potu temu ali ónemu javnemu ali zasebnemu móžu v žep. Prvi takšen studenec je zaprla višja oblast s tem, da je zahtevala od magistrata, naj dá mostovíno v najem, kajti s tem bi se utegnili dohodki povišati. Magistrat se je upiral temu pozivu na vso moč in prigovarjal, naj višja oblast vendar premisli, da ne more mostovíne prevzeti nihče, ki ne bi imel z njenim pobiranjem več troškov, kakor magistrat. Če bo hotel najemnik shajati, prestopati mu bode dovoljeno meje ter slepariti. Morebiti je bilo res kaj resničnega na tem, kajti našli so drugo pot. Lota 1753. je bil cesárski urad, nazivan "ministerijalni banko", pripravljen mostovínsko pristojbino prevzeti v svojo upravo proti temu, da je ponudil magistratu ónih posojenih 20.000 gld., vrhu tega pa še 2500 gld. letne odškodnfne. Magistrat je bil ves osupnen in se je proti takšni ponudbi postavljal po robu, kakor je védel in znal, a pomagalo mu ni nič, leta 1754. moral je vsprejeti 20.000 gld. ter 3000 gld. letno odškodnine.[10]


2. Skladíšče in mestna vaga. (Die Niederlage und Stadtwage).Uredi

Razven z mostovíno, ki je bila pač najizdatnejši vir vseh mestnih dohodkov, vrnili pa so se poslanci ljubljanskega mesta leta 1513. še z neko drugo milostjo iz Oudenarda v Ljubljano.

Leta 1503. pritožila so se mesta Štajerske, Koroške in Kranjske proti tujim trgovcem z Laškega in Ogerskega ("ausländische Kaufleute als Hungern und Walchen") češ, da jim bo njihovo postopanje vzelo ves kruh in jih pehnilo v revščino, dalje pa, da delajo ti tujci tudi kameralnim dohodkom veliko škodo. Zaradi tega je izdal cesar Maksimilijan I. leta 1503. merílo, kako naj se bodo vêdli meščanje imenovanih treh dežel odslej proti Ogrom in Lahom.

Zavoljo tega je moral ogerski in laški trgovec, prišedši v Ljubljano, svoje blagó, ki ga je privèl s seboj z Laškega, shraniti v mestnem skladišči ter ga tekom šestih tednov ponuditi nikomur druzemu v pródaj, kakor le meščanu. Potem šele, ko bi meščanje tekom teh šestih tednov ne marali kupiti ponujenega blagá, dovoljeno bodi tujemu trgovcu, ponuditi ga tudi nemeščanu v pródaj, ali če bi se mu to bolje zdelo, peljati ga dalje s seboj.[11]


To je bil pač dosti čuden ukaz. Škoda, ki jo je delal tujemu trgovcu, bila je velika, kajti celih šest tednov ni smel s svojim skozi Ljubljano prinesenim blagom dalje. Dobiček so imeli od tega ukaza le meščanje, kajti tuji trgovec je bil prisiljen prodati blago po taki ceni, kakor so mu jo propisávali meščanje, ali pa držati križem roke ter čakati, da mine nesrečnih šest tednov.

Lehko je umljivo, da ta, trgovstvo tako ovirajoči ukaz vendar ni imel pričakovanega vspeha. Ostrašil je pred Ljubljano vse tuje trgovce, zlasti kožúharje, ki so hodili že od nekdaj v Ljubljano po kožúhovino. Da so morali tuji trgovci skozi Ljubljano prineseno blagó shranjevati v skladíšči, bila je silno sitna naredba, zlasti še zato, ker so morali blagó v skladišči dajati vagati in plačevati za to malo pristojbino; najteže pa je bilo tujcem pač prenašati spletke in šikane ljubljanskih trgovcev, četudi ne jemljemo tega v poštev, da je bilo blagó po šestih tednih, prineseno iz skladišča zopet na dan, gotovo slabejše in ne boljše.

Da se odkrižajo vseh teh sitnostij, jeli so tuji trgovri iz Ljubljane izostajati in se je izogibati po stranskih potih. Tekom desetih let ga ni bilo skoraj nobenega skozi Ljubljano. Zlasti bridko so občutili Ljubljančanje, da so kožúharji Ljubljani zasukali hrbet popolnoma ter hodili po kožúhovino rajši na Hrovaško, od koder so jo bržkone dobivali tudi kranjski trgovci samí. V ti zadregi se obrnejo Ljubljančanje do cesarja in ta je ukazal leta 1513. dežélnemu glavárju, naj pripré, vse óne tuje trgovce, ki se izogibajo Ljubljane in jih kaznuje, Ljubljančanom pa je potrdil privilegij z leta 1503., po katerem so imeli pravico tuje trgovce siliti, da so oddajali svoje blagó v skladišče, ga tam vagali ter plačevali za to majhno pristojbino, ("eine ziemlich unbeschwerliche Gebühr). Vrhu tega jim je dal še pravico, naj vse v Ljubljani prodano blago, bodi že kakeršno koli, zvagajo in terjajo od tega pristojbino.[12] Kje drugje, kakor na mestni vagi. ni se smel zvagati niti jeden cent v Ljubljani prodánega blaga.[13]

Kolika je bila ta pristojbina za cesarja Maksimilijana I., povédano ni nikjer, pač pa je znano iz neke listíne, ki spada po mojih mislih v sredo 17. stoletja, da je pobiral magistrat od vsacega centa po 8 kr. stare dežélne veljave za vago. Ta tarif se je uvédel najbrž leta 1524., kajti, ko je višja oblast zahtevala konec minulega stoletja, naj magistrat izkaže, od kod ima pravico za vaganje, skliceval se ni na privilegij, od leta 1513., ampak na onega od 10. dné septembra leta 1524., ki mu ga je podelil nadvojvoda Ferdinand (I.).[14] Pozneje, leta 1501. je izšel nov tarif; po tem so pobirali o sejmskih dneh od centa voska po 4 kr., od centa železa pa po 2 šilinga; le tisti meščanje, ki so prodali menj kakor jeden cent kakega blagá, bili so prostí. Leta 1598. terjali so od trgovcev vseh petih dédnih dežel za vago po 6 šilingov od tovora.[15] Tudi domačini, ljubljanski meščanje, niso bili te pristojbine prosti in ni vain ga minulo leta, da se ni pritožil najemnik mestne vage, da mu ne prinašajo meščanje blagá na vago, ampak ga vagajo domá, kar je magistrat seveda vselej strogo prepovedaval. Proti koncu 17. stoletja se je jela ta pristojbina bolj in bolj krčiti; magistrat je tožil, da ljudjé ne prinašajo na vago ničesa razven malo medu, nekoliko svínj in tù pa tam kak lonec masla, ampak vse nosijo v stanovski višji urad (ständisches Oberamt), največ pa zvagajo trgovci blagá domá.[16]

Tudi skladíšče, veliko poslopje za sedanjo škofijo, prinašalo je od leta do leta menj, komur se pa ni nikakor čuditi. Opiraje se na svoje svoboščine, mislil si je magistrat, da stori že dovolj, ako pobira le pristojbino. Leta 1660. je bilo skladíšče tako slabo, da se tuji trgovci niso upali shranjevati v njem svojega svilenega in druzega dragocenega blagá, najbrž, ker je teklo o dežévji skozi streho. Spravljali so ga zato po hišah pri meščanih, kjer ga je kdo mogel. Ko ljubljanski trgovci to zvedo, naznanijo tujce pri magistratu, zahtevaje od njih, naj prineso svoje blagó v skladíšče, "dasi ta kraj za dragoceno blagó res ni prikladen". Magistrat pa je imel vsaj toliko razuma, da jim je dovolil sicer zložiti blagó v magacine po mestu, vendar je terjal od njih pristojbino, ker je cesdrska svoboščina tako velela.[17]


Toda bolj od tujcev so škodovali domači trgovci to skladiško pristojbino in pristojbino od vage. Trgovski stan je bil, ker najbogatejši in ker je védel večino svetovalskih sedežev napolnovati z ljudmí iz svoje srede, najmerodajnejši med vsemi meščani. A njemu nasproti je stal pazen sovražnik, občina, ki je takoj vsako krivico, ki se je godila mestu, ovadila magistratu. S svojim blagom so se odtezali trgovci skladíšču in vagi vedno bolj. Z ozirom na privilegij z leta 1513. bilo bi, če se ne motim, njihovo postopanje tudi opravičeno, kajti v njem je govorjenje le o tujih trgovcih, a pozneje so razlagali ta privilegij vsaj od leta 1561., kar sem že omenil, drugače in tako, da ni vage prost nihče, razven, če prodá menj, kakor cent kakega blagá. Toda trgovci so se zato malo brigali in naposled celó zahtevali, naj bi bili popolnoma prostí, česar vendar deželni knez ni dovolil. Od kod naj bi jemalo mesto denar, ki ga mu je treba, da zmaguje ž njim obile svoje troške? A trgovci, ki jim je magistrat gotovo vedno stregel v roko, niso se za to dosti brigali in so prezirali marsikateri ukaz deželnega kneza.

Leta 1731. je moglo dati mesto skladíšče in vago še za 400 gld. v najem, toda tudi nad temi dohodki so se jeli kopičiti pogubni oblaki. Cesárska vlada je prišla neki nepostavnosti na sled. Blagá namreč tujci niso resnično oddajali v skladišče in ga ne vagali, ampak plačevali le pristojbino, kar jim je bilo gotovo ljubše, kakor večno prekladanje. Tu je zastavila cesarska vlada pot ter velela, da noben kraj ne sme zahtevati skladíščine pristojbine, ako se ne more izkazati, da je vsprejemal v svoje skladišče blagó najmenj dveintrideset let. Ljubljančanje so takoj ugenili, kam merijo te besede ter odgovorili, da v skladišče in na vago v Ljubljani blagá res ne vsprejemajo in sicer zato ne, ker je trgovcem to prikladneje, pristojbino pa pobirajo že od leta 1513. Vkljub temu jim je cesar ustavil to in ukazal, naj prejenjajo s pobiranjem te pristojbine, dokler ne ukrene česa druzega.

Kmalu potem se je lotil sovražnik mestne vage od druge straní; dobila je namreč hudega konkurenta: cesarsko vago. Leta 1753. se za mestno vago že noben najemnik več oglasiti ni maral. Cesárski véliki urad (Oberamt) imel je namreč na Bregu že več stoletij svojo vago, a prej ni silil ni jednega trgovca, naj prinese svoje blagó semkaj vagat; to se je pričelo šele proti sredi minulega stoletja. Cesárska vaga je postala huda konkurentinja mestni vagi. Pošiljala je nalašč biríče okoli, ki so ljudi silili, prihajati s svojim blagom nánjo in ki so razglašali, da méd, ki se ni vagal na cesarski vagi, ne bo smel dalje. Dné 1. oktobra so vzeli cesárski biríči celo nekemu trgovcu 30 centov medú, ki ga je dal že vagati na mestni vagi in plačal že tudi pristojbino. Ta prepir med obéma gosposkama nima sicer ničesa zanimivega na sebi, toda zanimive so drobnosti, ki se nam slučajno odkrivajo. Ker se pri vsem tem prepiru ne imenuje nobeno drugo blagó, kakor méd in vosék, ustavili so bržkone pristojbino od druzega blagá že prej, ali pa je bilo to blago tisto, ki se je največkrat prinašalo na vago in katero je dajalo mestni vagi največji dobiček. Leta 1755. sporazu- meli sta se gosposki tako, da je vagala cesárska vaga tisti méd, ki so ga trgovci vozili skozi Ljubljano, ljubljanska pa tistega, ki je ostal v mestu in se tù porabil; ali ker je bilo tù težko ločevati, prestal ni prepir tudi pozneje ne.

Pri tem prepiru zvémo, da je bilo trgostvo z médom v Ljubljani in po Kranjskem nekdaj jako živahno in da se je pridelovalo medú neprimerno veliko več, kakor dandanes. Od 1. dné januvarja leta 1758. pa do dne 30. decembra leta 1754. so zvagali samó na cesárski vagi 593.975 funtov medú, in od dné 1. januvarja 1755. leta do 10. dné januvarja 1756. leta pa 747.469 funtov (sporco). Z medom so trgovali samó po štiri mesece: november, december, januvarij in februvarij. O posameznih dnéh so ga zvagali:

Dné 19. januvarja ... 1.399 funtov.

Dné 5. februvarja ... 3.397 funtov.

Dné 27. februvarja ... 561 funtov.

Dné 12. novembra ... 5.400 funtov.

Dné 14. novembra ... 3.400 funtov.

Dné 17. novembra ... 5.900 funtov.

Dné 18. novembra ... 619 funtov.

Dné 19. novembra ... 2.700 funtov.

Dné 21. novembra ... 10.920 funtov.

Dné 22. novembra ... 31.773 funtov.

Dné 23. novembra ... 20.600 funtov.

Dné 26. novembra ... 6.100 funtov.

Dné 27. novembra ... 17.000 funtov.

Dné 28. novembra ... 26.816 funtov.

Dné 11. decembra ... 31.000 funtov

Vsega skupaj ... 173.585 funtov (čisto).


To pristojbino so pobirali v minulem stoletji, ko so vzeli magistratu že mostovíno na dvéh krajih, ali pri mestnih vratih ali pa pri vagi sami, ki se je nahajala v kruhárni.[18] — vendar mislim, da ne za vse blagó — ; pozneje pa, ko so prodáli kruhárno, na rotovži, vsaj od leta 1799. dalje.[19] Kdor je plačal pristojbino že pri mestnih vratih, od tacega je vagar ni smel zahtevati več, ampak moral mu je blagó zvagati brezplačno. Denar so devali pazniki pri mestnih vratih (Thorwartl) v posebne púšice, ki jih je hodil iz-praznjevat najemnik vsak teden ali vsaj vsak mesec.

Jednaka usoda, kakor mostovíno, zadela je tudi skladišče in vago. Ker so hoteli višji uradi zboljšati denarno stanje mestne blagajnice, ukazal je okrožni urad 21. dné oktobra 1769. leta, naj da mesto po dražbi vse nestalne pristojbine v najem, vse take torej, katerih dohodki so kako leto lehko poskočili, drugo pa zopet padli.

Dotlej so dejali mestni očetje to pristojbino sicer tudi v najem, toda ne na javni dražbi, ampak ónemu, kateri se jim je védel bolj prikupiti.[20] Dasitudi je plačeval najemnik najemščino, vendar so ga zmatrali nekako magistratskim poslovníkom; moral je priseči, da se vede vestno ter ne dela škode niti mestu, niti meščanom; za obljubljeno najemščino, ki jo je plačal šele konec leta, časih pa tudi šele pet let potem, poiskati si je moral med mestnimi očeti poroka.[21] Da se je vgnezdilo zaradi tacega postopanja mnogo razvad in mnogo nemarnosti, umljivo je samó ob sebi. Največ so trpeli pri tem seveda mestni dohodki.

Da se odpravijo, ti neredi, izdal je okrožni urad gori omenjeni ukaz. Ob jednem se je pristojbina od vage ločila od skladišča in se dala za leto 1770. v najem. O ti priliki se je razglasil tudi nov tarif, po katerem so terjali najemniki od vsake svínje po 8 soldov ali po 4 krajcarje, od centa železa ali preje po 6 soldov, od centa medú, voská ali masla, po 6 soldov, ako so vagali blago na mestni vagi, če pa so prinesli prodajalci blago na cesarsko vago, plačevali so le po 2,5 kr.

Po nekem dvornem dekretu z leta 1774. dné 2. januvarja, je bilo blagó, ki so ga peljali samo skozi mesto, vage prosto, izvzet je bil samó vósek, od katerega se je morala plačevati pristojbina, naj so ga že peljali dalje ali ga pa porabili v mestu. Želeč izluščiti trgovstvo iz vseh ónih ókov, v katere je bilo dotlej ukleneno, odščipnili so višji uradi vsako leto kaj starih ljubljanskih pravic. Nekakov takšen ukaz je došel magistratu dné 30. avgusta leta 1781., a kmalu za njim 4. dné decembra tistega leta nekov drug dekret, ki je prvega razlagal.

S to razlago pa se je čutil magistrat oškodovanega ter odgovarjal: »Ko so se pritožili tukajšnji medíčarji pri dvoru, da pobira od njih magistrat pristojbino od vsega v Ljubljani nakupljenega in pôtlej preko Koroškega in Solnograda v nemško cesarstvo ("in das röomische Reich") vóženega medú, in prosili, naj jih oprosti tega davka, odbil jim je cesar 30. dné avgusta leta 1781. to prošnjo, češ, da ima mesto do te pristojbine po cesárskem privilegiji staro pravico. A temu dekretu dostavek je dodalo dežélno glavárstvo, da ne smemo zahtevati od trgovca, ki ne dá svojega blaga shraniti v skladišče in na vago, nobene pristojbine.«

Iz te magistratove izjave je posnemati, da je bilo ta- krat leta 1781. trgovcem že na voljo dano, hoté li svoje blagó v skladišči shranjevati ali ne, kar je bila pa v prejšnjih stoletjih njihova dolžnost.

»Vprašamo torej«, nadaljeval je magistrat, »veljá li ta dostavek samó za oni méd in za óno blagó, ki so ga trgovci kje drugje nakupili ter ga skozi Ljubljano le peljali, ali pa za ono, ki ga skupljujejo v Ljubljani in ga vozijo dalje. Doslej so morali trgovci plačevati pristojbino, četudi niso odložili blagá v skladíšče, torej je razlaga deželnega glavarstva nepravična. Če bi to veljalo, medíčarjem bi se njih prošnja ne bila odrekla nikdar. — Pritožili se niso zaradi tega, da pobiramo skladiško pristojbino od medú, ki ga dajo shranjevati, ampak da jo tirjamo od ónega ki ga ne dajo. To jim ni prišlo nikdar na misel, ker je samo ob sebi razumljivo, da mora človek plačati káj zato, če mu shranjuje kdo blago. Medíčarji bi bili torej po razlagi deželnega glavarstva dosegli smoter svoj, četudi niso bili uslišani.«"

Magistratu ni koristilo njegovo oporekanje nič, medíčarji plačevali so odslej skladiško pristojbino le takrat, če so prostovoljno prinesli svoje blagó v skladišče, toda drugi trgovci so bili, kakor smo čuli, oproščeni že prej.[22]

Do leta 1777. jemali so skladíško in vagino pristojbino meščanje sami v najem, to leto pa so jo prepustili nekemu tujcu, ki je plačeval od vage po 240, od skladíšča pa po 138 gld. najemščine na leto.[23]

3. Méra platna (Leinwandmasserei), solí (Salzmass), žita (Getreidemasserei), in vina (Weinmasserei).Uredi

Stara, kakor mesto je bila pravica magistratova, da se je moralo vse platno, žito in se morala vsa sol, ki se je prodala v Ljubljani, mériti na javnem trgu; od te mére pa je pobiral magistrat malo pristojbino. Strogo je bilo prepovédano zmériti domá le jeden vatel platna, jeden mernik žita ali solí. Ta naredba je bila jako razumna in koristna, preprečili so ž njo marsikatero sleparstvo, kajti mérci ("die Messer") nadzorovali so ob jednem tudi mére. Od nekdaj že so imeli trgovci navado vabiti kmete z njihovim blagom ni svoje domove, obetajo jim bržkone boljšo ceno, in jih slepáriti z méro in uteži. Magistrat je strogo pazil na take ljudi in jih kaznoval prav hudó. Leta 1551. n. pr. so zasačili nekega Anžeta Tallerja, ki je meril domá; pregledali so njegovo méro in pokazalo se je, da je bil vatel za pol prsta prekratek; zaradi tega sleparstva je moral plačati 50 gld. v zlatu.[24]

a) Platnena méra.


Ta pravica je bila tako stara, da se magistrat, pozvan po ukrožnem uradu ni mogel izkazati, kateri dežélni knez mu jo je podaril; iz sodnih protokolov je le dokazal, da je silno stara, in da se méri v Ljubljani, kar svet pomni ("seit undenklichen Zeiten".) To pristojbino je dajal magistrat v najem in sicer od nekdaj pa do leta 1776. tkalski zádrugi (Leinweberzunft) proti 30, 40 in 50 gld. na leto. Pobirali so od nekdaj že po 1 sold ali vinar od vatla in sicer ne samó od platna, ampak tudi od sukna boljšega in búkovega (von Tuch und Loden), kajti v prejšnjih stoletjih se je trgovalo po Kranjskem s platnom tako nenavadno živahno, da se ga je spečavalo leto za letom za pol milijona goldinarjev.[25]

Po letu 1776. dajali so mero na javni dražbi za šest let v najem, leta 1776. prevzel jo je neki Josip Hirsch in plačeval 82 gld. Tkalska zádruga je pač nerada videla, da jo je potisnil tujec Hirsch od zaslužka, ki ga je imela že več stoletij, zato so zalezovali Hirscha, da ga zasačijo pri kakem sleparstvu, in res se jim je posrečilo to takoj prvo leto. Pobiral je namreč pristojbino dvakrat, pri mestnih vratih in potem še jedenkrat na trgu. Vrhu tega je meril in zahteval pristojbino tudi od tistega platna, ki so ga prinašali kmetje v mesto barvat ter ga barvanega jemali zopet s seboj; tako platno se torej ni prodalo, in Hirsch bi ne smel ničesa za- htevati od njega, kajti platneno mro pobirati mu je prista- alo le od prodanega platna. Tkalci so nahujskali barvarje, naj Hirscha naznanijo, kar so ti seveda radi storili rekši, da jim dajejo kmetje največ zaslužka, toda izostali bodo, ako zahteva Hirsch od njih pristojbino; prej se káj tacega ni zgodilo nikdar.

Hirsch se je izgovarjal, da dajo kmetom pobotnice (bolete), da so plačali platneno méro, in kadar prihajajo zopet s platnom iz mesta, vrača jim denar, ako mu prinesó boleto. A barvarji so mu očitali, da je to le prav pretekáno slepárstvo; vse bi bilo v rédu, da bi kmet le védel, čemu je boleto dobil. Ker pa mu tega nihče ne pové, ne prinese je s seboj, ko pride po platno. Vrhu tega so tudi tožili Hirscha zaradi tega, da je pričel pobirati po 1 krajcar, ko se je zahteval prej vedno le po 1 vinar.[26]

Pri prihodnji dražbi leta 1782. potisnili so res Hirscha ali nazaj ali pa ga najemščina te pristojbine ni več veselila, prevzel jo je nekov Niederkorn najprej za šest let, potem pa še za tri leta do leta 1791. proti 100 gld. Ob jednem so prestavili mérce, ki so mérili doslej pred hišo "zum wilden Mann", k sv. Jakopu, ker je postajala o tržnih dnéh gneča pred rotovžem vedno večja. Od leta 1791. dalje se je dajala ta pristojbina le za tri leta v najem; vedno pogosteje v Ljubljano dohajajoči gorenjski kmetje so jo podražili to leto na 181 in leta 1794. celo na 227 gld. Zavist in strast je preslepila podjetnike tako, da so jo gnali na takšno ceno, o kateri so védeli, da morajo imeti izgubo. Pri tem seveda ni moglo ostati, in dasi je razglasil magistrat dražbo o jako ugodnem času, o največjem ljubljanskem sejmu sv. Elizabete, vendar se ni oglasil niti joden najemnik; zato je ponudila tkalska zadruga iz svoje volje 181 gld. najemščine, ker pa okrožni urad ni bil s tem zadovoljen, razpisati je moral magistrat novo dražbo, a tudi sedaj brezuspešno. Kaj, ko bi prevzel magistrat platneno méro sam? Toda ta je odgovoril, da mu to nikakor ne kaže, kajti potreboval bi človeka, komur bi moral dajati najmenj 150 gld. na leto. Platnena mera je ostala zatorej tkalski zadrugi, toda za obljubljeno ceno 180 gld. le do leta 1803., in zopet so jo ji podražili na 259. gld.[27] Odpravila se je neki šele leta 1848.


b) Méra od solí.


Ta pristojbina je ravno toliko stara, pobirala se je od nekdaj, čudno vendar, da se ni oddajala moškim, ampak štirim ženskim v najem. Valvasor je o. tem slabo poučen, ko pravi:»zu diesen offentlichen Gebäu (Tschaulisches Haus) sind sechszehn Saltz- und Getreid-Messer verordnet, welchen das Getreide und Saltz zu messen obliegt.« Mércev žita (Getreidemesser) je imela Ljubljana pač časih deset, časih dvanajst do šestnajst, a sol so merile vedno le ženske,[28] kar je tem čudneje, ker je bilo ravno pri ti méri treba krepkih moških pestij. Mérile pa so te ženske v štirih malih sobah (Salzhütten) v mestni hiši poleg rotovža, ki so jo po Valvasorju sezidali leta 1659.[29]

Podatkov o tem za mesto in vso deželo jako važnem trgovskem blágu žal, nimamo, pozgubili so se vsi. Le toliko vémo, da je bila prodaja soli v Ljubljani od leta do leta živahnejša, kajti najemščina solne mere je nesla n. pr. leta 1551. 39 gld. 40 kr.[30], leta 1755. pa so jo dalí za 301 gld. 34 kr. v najem.[31]


c) Žitna méra.


Tudi o ti pristojbini se magistrat proti koncu minulega stoletja ni mogel izkazati, kdaj se je pričela in kateri dežélni knez jo je podaril mestu. Dejal je le: to pravico so podelili dežélni knezi vsem avstrijskim deželam, torej gotovo tudi Ljubljani, original tega privilegija, dejal je, nahaja se gotovo kje na Dunaji ali v Gradci. Od nekdaj že, je imela Ljubljana pravico zahtevati, da se ni smela prodati niti pest žita kje drugje, kakor na javnem trgu, in da so ga merili mestni stražniki ("Scharwachter") nazivani, katerih je bilo časih deset, časih dvanajst do šestnajst ter jemali od vsacega mernika "mérice" "sie bekamen die Merice", izrazil seje magistrat leta 1781. v svojem poročilu; iz tega izraza in iz izraza: "Merling", sklepamo, da so občevali na ljubljanskem trgu od nekdaj že slovenski, kar se razume sicer samo ob sebi, in da se za "mérice" ni mogel napraviti nemšk izraz, pač zato, ker je bil slovenski že sila star.

Te mérice so bile tudi plača mestnim policajem ali mestnim stražnikom, ki so vrhu tega nadzorovali tudi trg, ali se prodaja po pravični méri in vagi. Leta 1771. razbili so in uničili nekemu Žrjavu (Schuriau) pred rotovžem premajhno méro. So li ti stražniki vsak mernik prodánega žita tudi res zmerili, povedati je težko, zdi se mi, da je bilo že o tržnih dnéh to težavno, kaj šele o sejmíh. Bržkone so hodili le okoli prodajalcev in si jemali pristujoče jim mérice, naj so že žito res merili ali ne. Da se to skoraj ni godilo, sklepamo lehko iz živahnega žitnega trgovstva v minulih stoletjih. Gotovo je bilo zelo zelo živahno, sicer bi ne moglo ob samih méricah živeti šestnajst ljudij. Kranjska sáma seveda ni imela žita celó záse nikdar dovolj, ampak ga je morala privažati iz vseh sosednih dežel. Ko so hoteli leta 1736. siliti Kranjce, naj preskrbljujejo Reko in Trst z žitom, postavili so se plemiči v deželnem zboru proti ti zahtevi prav hudo po robu ter dejali, da ga ima dežela sáma premalo in da bi morali Kranjci stradati, ko ne bi ga privažali s Koroškega in Štajerskega. Reka in Trst naj se preskrbljujeta samá, saj ležita vendar ob morji.[32]

Kako velike so bile mérice v prejšnjih časih, ne vem povedati, morebiti celó njihova velikost ni bila natanko določena, zaradi česar so se vnemah med mérci in prodajalci vsak čas hudi prepiri. Ko je oddajal magistrat o novem letu nižje mestne službe, priporočal je župan mestnim stražnikom, naj bodo trezni, složni ter naj ne deró žitnih prodajalcev s podrzávanjem žita z mernikov ("mit dem Abstreichen des Getreides"[33]). O velikosti ali vsaj o vrednosti žita teh méric zvemo slučajno šele leta 1777. Takrat je pripeljal nekov Zavinšek mnogo žita v Ljubljano; namesto méric je bil pripravljen dati žitnim mércem (Getreidemessern) rajši po 1 kr. od mernika in po 4 kr. od stara, ki je držal 4 mernike. Štiri tedne so bili žitni mérci s tem zadovoljni, potem pa so zahtevali od njega, naj jim daje rajši zopet po jedno mérico od stára.[34]


Razven žita pa so jemali mestni sluge (Gerichtsdiener) do leta 1786. tudi pristojbine od druzih na trg prinesenih stvarij in sicer 14 dni pred Veliko nočjo: od koša jajec štiri, (von einem Kosch Eier), od čajne (von einer "Zaina") dve jajci, od koša surovega masla majhno, prst dolgo štrúcico, od nemeščanskega mesarja klobásarja jedno klobáso; sicer v letu pa so jim morali dajati prodajalci od mernika svežega sadja 1 kr., od posušenega pest, od cele vreče (sadja) pol bokala, od sto zélnih glav jedno, od voza repe štiri komade. O vélicih sejmih so plačevali iglarji (Nadelkrämer) v Špitalskih ulicah po štiri, o majhnih po dva solda; lončarji po osem in štiri, slamnikarji po 2 solda, kràšnjarice na Vélikem trgu od vsacega jerbasa po 1 sold o navadnih dneh, o sejmih pa po 1 krajcar. Od leta 1780. dalje pa so pobirali le denar in mestnim slugam so plačevali po 6 gld. na mesec.[35]

Do leta 1782. niso stali mestni stražniki mesta niti jedenega bora, živeli so (in to celó dobro), ob méricah; dne 18. aprila t. l. pa se je razglasilo žitno trgovstvo prosto in prepovedalo se jemati mérice od žita, razven od ónih, ki so ga prodajali pod "komaunom", to je, pod rotovžem in pod Trančo. Zaradi tega ukaza ni bil nihče več prisiljen privažati svojega žita na javni trg in mu ni bilo treba klicati mércev, naj ga pridejo merit; le kdor je storil to prostovoljno, moral je dajati tudi odslej še merice. Vse žito je seveda najedenkrat izginilo s trga ; ognil se ga je vsak. Mestni stražniki so izgubili s tem svoj kruh, magistrat pa stražnike, ki jih je seveda živo potreboval. Bil je v hudi zadregi; plačevati jih ni mogel, kajti v mestni blagajnici je bila ta- krat huda suša. Storil je, česar je bil v tacih slučajih že vajen in se zatekel k cesárski milosti, prosil, naj se ukaz prekliče in utemeljeval svojo prošnjo z naslednjimi razlogi:

1.) S tem, da se je razglasilo žitno trgovstvo prosto, izgubi mesto jako veliko svojih dohodkov, in trgovstvo je pojenjalo že skoraj popolnoma.

2.) Nismo, (mi, magistrat) več v stani vzdrževáti stražnikov, katerih štiri ali pet (vseh je bilo takrat jednajst) vedno rabijo magistratski uradniki.

3.) Z ónim ukazom so se dragíni duri na iztezaj odprle, ker ni nikogar več na trg, ob jednem pa tudi sleparstvu, kajti ravno zavoljo tega, da se prepréči sleparija, uvédili so dežélni knezi žitno méro,

in 4.) doslej smo določevali žitno ceno po listih, ki so jih prinašali žitni merci po vsakem trgu na rotovž. To sedaj ne bo več mogoče; treba pa je, da se cena vé natanko, kajti po ljubljanski ceni se ravna cena žita, ki ga pošiljajo trgovci cesarskemu uradu v Idrijo.

Ob jednem se je obrnil tudi magistrat do okrožnega urada, naj mu ta njegov strogi jerob izumi pomoček, kako naj bi mesto plačevalo stražnike svoje, ker brez njih vendar ne more biti. Okrožni urad je odgovoril, naj se daje toliko časa, da dospe odlok od cesarja, stražnikom po 4 gld. doklade, kajti nekoliko méric bodo vendar le še dobili. Tri mesece naj magistrat opazuje in zapisuje, koliko so v tem času nabrane mérice vredne, potem bode okrožni urad ukrenil, kar se mu bo zdelo dobro.

Magistrat je to storil ter poročal potem, da so nabrali stražniki v treh mesecih 3 vagáne pšenice, 16 vagánov sórščice in 16 vagánov mešanega žita (Schwarzgemischt).

Od cesárske vlade je prišel odlok, ki je potrdil ukaz gubernijev. Žitna méra je bila s tem odpravljena za vselej. Ravno tisti čas pa so odpravili še neko drugo staro razvado. O novem letu so hodili namreč stražniki novo leto voščeč po hišah okoli ter beračili na ta način za male darove. Ta stara razvada se ni več ujemala z nazori tedanjega časa, zato jo je višji urad odpravil.

Za tako prikrajšane dohodke ni hotel seveda nihče več služiti in število stražnikov se je moralo skrčiti od jednajst na sedem, ostali so le še stražarski načelnik (Stadtwachtmeister), rotovški sluga in pet stražnikov. Nekdanjo plačo izpremenili so jim v denar; stražarski načelnik je služil 250 gld., drugi pa vsak po 108 gld., vsi skupaj so stali mesto 818 gld. Seveda, če računimo za magistratom, dobimo drugo številko, namreč, 898 gld. Komu je ta pomota pripisovati, ne vém, opozoriti vendar hočem, da so magistratove številke zadnjih treh desetletij jako malo zanesljive in ako zapazi kdaj čitatelj, da se ne ujemajo, naj jih ne šteje meni v greh, ampak magistratu, kajti prepisal sem jih z najvestnejšo natančnostjo.

V svojih računih, ki jih je pošiljal magistrat okrožnemu uradu, všteval je časih v plačo raznega magistratskega osebja tudi postranske dohodke, časih pa ne. Da ne bodem sezal daleč po dokaz, zato le omenjam, da je štel magistrat v svojih poročilih leta 1782. jeden pot deset,[36] drugi jednajst,[37] in tretji celó 12 stražnikov.[38] V raznih fascikulih so številke različne.

Kmalu pozneje, vsaj že leta 1785. pomnožilo se je število mestnih stražnikov zopet na dvanajst in v tem številu je vštet tudi njihov načelnik, znižala pa se je vsakemu plača za 8 gld., a imeli so poleg redne plače še postranske dohodke.[39]

Dokler jih je bilo še sedem, poslovali so tako-le : Stražárski načelnik je opravljal s svojimi stražniki po nôči straže, patrulje in dajal klicati ure; klicala sta jih namreč dva stražnika, trije pa so hodili z načelnikom po mestu. Opravivši "patrulje" šla sta dva stražnika lehko domóv, in sicer so se menjavali vsako noč, ker so morali službovati tudi po dnevi. Kar se tiče stražnikov je Ljubljana torej na tistem stališči, kakor pred sto leti. Od ostalih treh stražnikov, ki so torej poslovali vso noč, stražariti je moral vsak po jedno uro pri Tranči. Tudi po dnevi so bili dovolj upreženi. Načelnik in jeden stražnikov sta opravljala posle pri civilnem in krvavem sodstvu, jeden stražnikov se je moral držati v obližji komisarja, dva sta nadzorovala trg in jeden je pobiral davke od mestnih hiš. O tržnih dneh pa so mérili žito,[40] kajti magistrat se je kàj težko ločil od stare svoje pravice in dal leta 1783. razglasiti, naj bi prinašali prodajalci žito prostovoljno na javni trg; pobirala se bo od žitne mere jako majhna pristojbina, ne vec, kakor dva krajcarja od dunajskega vagana.[41]d) Vinska méra

Jednako kakor z žitom postopalo se je z vinom. Vse v Ljubljano na pródaj pripeljano vino moralo se je dati premeriti, méra pa se je dajala v najem. Kolika je bila ta najemščina v prejšnjih stoletjih, ne vemo, sicer pa se tudi iz številk ónih časov ne da nikakor sklepati na živahnost in neživahnost vinskega trgovstva, kajti magistrat je oddajal to pristojbino prav po svoji volji v najem; kdor mu je bolj pristojal, dobil jo je, naj bi bil obljubil tudi kdo drugi višjo vsoto. Važnejše so številke iz poznejših let. Leta 1760. — torej še tačas, ko je magistrat imel dovolj prostosti — prinašala je vinska mera 100 gld., leta 1771. poskočila je na 284 in leta 1777. na 361 gld.[42]

4. Pristojbina od blagà po vôdi v Ljubljano pripeljanega.(Wasserzuländungsgefälle.)Uredi

Vse ne za živež človeški odločeno in po Ljubljanici v mesto pripeljano blagó se je ustavljalo na Žabjaku pri "Vodnih vratih" ("Wasserthor"), ki so stala nasproti izliva Gradaščice. Tu se je pobirala pristojbina od peska, kamena, in vsakovrstnega lesa; opeke v minulih stoletjih z Vrhnike še niso privažali. Tudi ta pristojbina je bila tako stara, da ji magistrat v minulem stoletji ni več védel početka. Dajala se je jednako drugim pristojbinam v najem. Kako se je postopalo prejšnje čase ž njo, o tem ne zvémo čisto ničesa. Najstarejši akti o nji, so primeroma poznega izvira, prično se šele z letom 1777. Nekov Klein je vzel to pristojbino proti 275 gld. v najem in že prihodnje leto je moral prositi mestnih očetov, naj mu varujejo njegovih pravic. Nekov Garzaroli, vrhniški poštar, ki je zidal novo hišo na Luži ("an der Lacken"), naložil je iz Malega grabna ladijo peska ter jo pripeljal v mesto. Pri Vôdnih vratih ga je Klein ustavil in zahteval od njega pristojbino, o čimer pa Garzaroli ni hotel vedeti ničesa. Kar se tiče nekaterih pristojbin, bili so dežélni stanóvi prosti. Od žita in vina, ki so ga za svoje potrebe privažali v mesto, plačevati jim ni bilo treba nobene pristojbine; zato so morali dajati svojim voznikom pisma, da je žito ali vino res plemenitaški pridelek. Vozniki, ki se niso mogli s takimi verjetnimi pismi izkazati, morali so ali plačati pristojbino, ali ostati tako dolgo zunaj mesta, da so prišla pisma za njimi.[43] Vôdno pristojbino pa je bil dolžan plačati vsakdo, naj je bil kdor koli, in tudi plemič. Taka je bila navada že stoletja in stoletja.

Garzaroli je izgubil tožbo, kajti v dražbenih pogojih je bilo ravno o pesku, naloženem in pripeljanem iz. Malega grabna, jasno izrečeno, da se sme pobirati od njega pristojbina. In če bi tudi pogoji ne govorili tako jasno, umelo bi se to samó ob sebi, kajti Mali graben je bil mestna last in od svoje lasti je imel magistrat pač pravico do pristojbin. Ravno pesek pa je prinašal pri Vôdnih vratih največje vsote.

Drugo v tem oziru važno blagó je bil les, bodisi surov, obsekan ali sežágan. Najemnik Klein se je držal tako strogo pogojev, pod katerimi je prevzel najemščino, da je terjal pristojbino celo od onega lesa, ki ga je rabil Strupi pri kopanji Gruberjevega kanala, dasi ni prihajal les do vrat, ampak so ga odlagali že prej, pred uhodom v Gruberjev kanal. Višja oblast je razlagala dražbene pogoje tako, da gre pobirati pristojbino samo od onega lesá, ki se pripelje res do Vôdnih vrat ali do skladišča na Žabjaku. Vendar pa se je določilo kmalu zatem, dné 25. januvarja leta 1784., da spada pod pristojbino tudi tisti les, ki bi ga utegnil kdo pripeljati do kanala ali celo v kanal in po njem dalje.

Leta 1785. padla je vôdna najemščina na 181 gld. Najemnik je bil odgovoren za ves na Žabjaku zložen les; ako bi ga kàj zmanjkalo, bodisi, da ga ukradejo tatóvi ali ga odnese voda, moral bi ga plačati — dà, povrniti celó vso škodo, ki bi jo utegnil odplavljeni les storiti mostovoma.

Pristojbina je bila precèj velika, kajti od blagá, goldinar vrednega, terjati je smel najemnik 4,5 solde nemške veljave. Pozneje so tarif nekoliko izpremenili; vsak pláv in vsaka ladija, obložena z lejsom plačala je po 51 kr., ladija s peskom pa po 23 kr. Kmet je pri tem novem tarifa s tem nekoliko pridobil, da je pristojbino plačal kupec, ne on.[44]

5. Opekárni (Ziegelöfen).Uredi

Med privilegije štejemo tudi lehko mestni opékarni, kajti razven magistrata ni smel nihče opeke žgati. Mesto je imelo dve opekarni, jedno v mestnem logu, drugo v Prulah tik sedanjega Gruberjevega prekopa, kjer spominja še majhen jarek na to, da so jemali tù kdaj ilovico iz tal. Opeko je potrebovala mestna gosposka za ozidje in stolpe, potrebovali so jo pa tudi meščanje, ki se jim je prodajala za nižjo ceno, kakor nemeščanom, dà, navada je bila pregledati pri strešniku polovico ali celó dve tretjini, ako je pokril kakov meščan hišo z opeko. Cena je bila opeki leta 1557. tá-le:

1000 komadov zidarske opeke 2 gld. 10 kr.

1000 komadov opeke za oboke 2 gld. 20 kr.

1000 komadov stréšnikov 3 gld. 20 kr.

1000 komadov opeke za police ("Gesimsz."), male 5 gld., vélike 6 gld. 40 kr.

1000 komadov vélike zidarske opeke 4 gld. 20 kr.

1000 komadov največje, vsak komad 2 šilinga ali 4 črne vinarje, 100 = 2 gld. 13 kr. 1 vin. 1000 = 20 gld. 26,75 kr.[45]

V 18. stoletji je stalo 1000 komadov zidarske opeke 6 gld., stréšnikov 9 gld., žlebákov 5 gld., koš apna 30 kr. Tekom desetih let so nažgali 96 pečij opeke; vsaka peč je dala 34.000 komadov zidarske opeke; 1000 strešnikov, 200 žlebákov in 72 košev a-pna ("72 Kosch Khalk").[46] Po kamen za apno so hodili že leta 1568. v Podpéč.[47] Cesarica Marija Terezija je obračala svojo pozornost celo tako malenkostnim stvarem, da je objavila leta 1771. méro, kako veliko opeko naj magistrat žge. Kar se tiče zidarske opeke, ravnal se je magistrat pač po ukazu, a kar stréšnikov, dejal je, da se ne more, kajti nova, po dunajski meri žgana opeka bi bila za stare ljubljanske strehe pretežka, vrhu tega pa so tudi strehe prirejene le za staro. Poskusil je sicer ros žgati opeko po cesaríčinem ukazu, a meščanje so mu jo pripeljali vso nazaj. Dovoli naj se mu, da se ravna po želji občinstva.[48] Proti koncu minulega stoletja pa je izginil tudi ta privilegij, kajti dovolilo se je še drugim žgati opeko, in res so nastale kmalu dvé zasebni opekarni blizu Ljubljane. Leta 1790. se že več mestu ni izplačevalo opeke žgati, zato je popustilo ta pôsel in opekárni prodalo.[49]

6. Stolonoše.Uredi

Najnovejši privilegij, ki ga je dobilo mesto, bili so stolonoše ("Sesselträger".) Zaradi slabega tlaka, ozkih ulic in vedne gneče po njih, ni mikalo v Ljubljani nikogar voziti se, o sejméh je bilo to celó nemogoče. Kočije so bile za Valvasorja tako nenavadna stvar, da se mu je zdelo vredno omeniti te čudne prikazni, rekši, da so se pričeli nekateri bogatini prevažati po mestu v kočijah. Ker je bila vožnja po mestu bolj pokora, kakor zabava — saj je znano, da je popravljal vsak gospodar tlak pred svojo hišo sam! — pomagali so si meščanje s stolonoši. Plemstvo se je dajalo prenašati že od nekdaj, meščanom pa je naklonil to dobroto magistrat leta 1735., ob jednem pa si odprl s tem nov studenec dohodkov. Leta 1735. dobil je izključljivo pravico torej privilegij, da si sme osnovati zavod stolonoš, ki bodo prenašali proti neprevisoki ceni meščane v nosilnicah. "Svoboščino" smemo to pač imenovati, kajti s tem pôslom se je smel baviti samo magistrat. Dohodki te pristojbine so se porabljali za popravljanje tlaka in čiščenje mesta, in tudi stolonoše sami, katere je magistrat, ako niso imeli sicer nič opravka, porabljal kot uradne sluge, morali so pometati ulice.

O čiščenji Ljubljane izvémo leta 1791. prav čudne reči. Oddajalo se je namreč za malo plačo dvajsetih do tridesetih goldinarjev v najem, katere pa je moral plačevati najemnik; seveda so mu zato posojali mestni očetje jetnike svoje. Toda leta 1791. se ni hotel noben najemnik več oglasiti. Magistrat je bil v največji zadregi. Tako, kakor poprej, poročal je okrožnemu uradu, ni mogel čiščenja več oskrbovati, in sicer zato ne, ker se je prej pometalo le po dvakrat v letu in ker so razpustili zádrugo sodarjev (Fasszieher) (?). Torej ne preostaje nič druzega, kakor dati mesto čistiti z jetniki in zadrugo voznikov ("Fliegenschutzen"). Toda mesto nima več nego dva jetnika ali, kakor se je magistrat izrazil: "allein bei diesem Stadt- und Landgericht sind die Sträflinge bis auf zwei ganz herunter gekommen, die also unvermögend sind einen Platz allein zu kehren und nothwendig müssen die Zuchthausarrestanten mit beigegeben werden."

Tudi vozníkov ne moremo, nadaljeval je magistrat, zlahka in meni nič tebi nič pritisniti k temu, da odpelje vsak namesto tlake deset vóz za mesto.

Kako pa so pométali mesto v prejšnjih časih? O tem je vedel pripovedovati neki sodniški sluga Kuternik, ki je jedel že štiriintrideset let rotovški kruh. Izjavil se je tako-le :

»Do leta 1780. so bili vozníki dolžni nekatere kraje po mestu pometati in čistiti. Mesto se je razdelilo v več oddelkov; prvi oddelek so pométali vozniki in sicer od Karlovških vrat do vodnjaka na Starem trgu v Florijanskih ulicah (tik ogla sedanje redute), drugi oddelek so pométali nekdanji sodárji, ki jih pa sedaj ni več: pometali so od vodnjáka do Tranče "Pod Trančo", po Čevljárskem môstu, po "zlati luknji", po Gosposkih ulicah do Vicedomskih vrat in nazaj po Židovskih ulicah so pometali stolonoše. Novi trg, Nemške ulice, ondotni(sedaj Križevniški) trg, pred glavno stražo snažili so zopet lesni vozniki (Holzfuhrleute), ki so stali na Bregi; od Tranče do vodnjaka pred rotovžem sodniški sluge in beraški strahovi ("Bettelrichter"). Pométanje Vélicega trga od vodnjaka do Frančiškanskih vrat, Špitalskih ulic in trga pred avguštinsko (sedaj frančiškansko) cerkvijo naložilo se je lesnim vozníkom, ki so stali s svojimi vozmi pri Špitalskem mostu. Plačilaniso dobivali ti ljudje za pometanje nikacega, ostajale so jim le smeti, ki so si jih namêtli. Po letu 1780. pa se je to izpremenilo; pométanje se je dalo v najem in porabljevali se pri tem jetniki (Arrestanten) in vozniki, ki pa so le še pet let dolžni odpeljevati po 10 vóz smetij.«

To Kuternikovo izjavo so dopolnili vozníki, rekši, da so čistili trge ljubljanske le po dvakrat v letu, o sv. Rešnjem Telesi in na Véliki petek, ko je šla po mestu ona znamenita procesija iz kapucinskega samostana. Voznikov je bilo petdeset, vsak je odpeljal deset vóz.

Iz teh podatkov posnemljemo lehko, da je moralo biti mesto jako nesnažno; sicer pa so bile izjave vozníkov nepopolne, kajti magistrat je dajal mesto še jedenkrat snažit namreč o sejmu sv. Elizabeto, toda nametêna nesnaga je ostala na kupih, največkrat so bili ti kupi pač sneženi, kajti semenj se je obhajal v drugi polovici meseca novembra. Vozovi so se prerivali mimo teh kupov le z veliko težavo, péš pa se kar nikakor ni moglo skozi. Okrožni urad je zaradi tega ukazal, naj se kupi takoj odpeljejo, in sicer sme storiti to kdor hoče; smetí naj so njegove.

Leta 1792. dalo se je pometanje vseh treh vélikih mestnih trgov v najem, Stari trg za 9 gld. 6 kr., Véliki trg za 12 gld., Novi trg pa za 14 gld., katere so plačali seveda najemniki.[50]

Toda vrnimo se zopet k stolonošam. Cesárska vlada je dovolila mestu osnovati zavod stolonoš, da so snažili mesto. O dohodkih je moral polagati magistrat natančen račun do leta 1747. vicedomu, pozneje pa okrožnemu uradu. O troških se je ohranil le jeden račun in sicer iz leta 1781. Magistrat je plačeval stolonoše vsak teden posebej; vsak teden so ga stali po 7 gld., le jeden teden, meseca marcija leta 1782. plačal jim je 7 gld. in še 9 gld. 7 kr., bržkone, ker so pri ruski najvišji gospodi, potujoči skozi Ljubljano, zaslužili nenavadno veliko. Blagajnik je zabeležil ta slučaj v blagajnični knjigi: »Den 12, März bezahle denen Sesselträgern ihr Wochengebühr mit 7 Gulden. Dann bezahle denen Sesselträgern den bei Allhiersein der höchsten russischen Herrschaft verdienten und in Empfang gebrachten Betrag laut Ansch. mit 9 fl. 7 kr«.

A poleg tedenskega svojega plačila so dobivali stolonoše še vsake kvatre po 5 gld. 6 kr. za čevlje.

Z nazori minulih stoletij se ujema popolnoma, da so se dajali privilegiji celó za taka podjetja. Kakor je dobil magistrat svoje privilegije, da je mogel z njihovimi dohodki vzdrževati mestno ozidje, mostove, vodnjake, mogel plačevati magistratsko osebje, ravno tako mu je dala cesarska vlada celó ta privilegij, ki mu je nosil za pométanje mesta potrebni denar.

Podjetje se je zdelo spočetka Ljubljančanom, da nosi magistratu dober dobiček, kajti jeli so se tudi zasebniki pečati s tem poslom. A magistrat se je obrnil leta 1745. do cesárske vlade, ki mu je potrdila znova, da nima nihče drug pravice imeti stolonoš, kakor le on.[51] Vendar zabičílo se mu je, naj bodo stoli čedni in naj jih nosijo trezni ljudjé.

Pristojbina za jedno pot v mestu ni bila velika, zahtevalo se je po 7 kr., v predmestju pa po 12 kr. Največ so zaslužili stolonoše seveda po zimi in o tacih mesecih, ko so pohajali Ljubljančanje veselice, leta 1746. meseca februvarja in marcija; slabejši je bil zaslužek spomladi in po leti, meseca julija na priliko niso prinesli stolonoše, ki so stali s svojimi nosílnicami pod Trančo ter imeli tam tudi malo obokano sobo, ni toliko ne, kolikor jim je moral magistrat plačati za njihov trud.

Tudi o stolih samih smo poučeni iz računov. Nosilnica sama na sebi stala je brez obeh nosilnih drogóv 7 gld., z drogovoma 7 gld. 30. znótraj je bila poblazinjena in s suknom prevlečena; za to se je potrebovalo 4 vatle sukna, vatel po 27 grošev = 5 gld. 24 kr., in 4 vatle platna, ki so stali 32 kr. Vrhu tega je bilo treba za nosilnico še polupéti vatel trakóv za strop ("4,Ellen Borten um den Kranz auf dem Deckel"), vatel po 10 kr. = 45 kr., zadaj pa so zadostovale vrvice vatel po 7 kr. = 31,5 kr. Zunaj so bile nosilnice prevlečene z usnjem; porabili so cele tri kravje kože, katerih je vsaka stala 5. gld. in pol. Rumeni žebljiči, s katerimi so bile nosilnice obite, stali so 2 gld., tapecir (Tapezierer) je računil za žimo in svoje delo 6 gld., ključar pa 1 gld. 25 kr. Vsa nosilnica je stala 40 gld. 34 kr.[52]

Tako je ostalo do leta 1783. Dné 16. januvarja pa se je razglasilo, da se sme proti majhnemu davku pečati s tem zaslužkom vsak, kdor hoče; zavoljo tega so napravljali stolonoše magistratu le troške. Zato je nasvetoval leta 1787. sam, naj se da ta posel na javni dražbi v najem. Okrožni urad mu je pritegnil, a magistrat je, ne vém iz katerega uzroka, hitro izpremenil misli svoje ter odgovoril, da se bo dalo to težko izvesti, odkar se je dovolilo stolonošenje vsakemu, kdor si bodi. Kdo bode li toliko nespameten, da se zavéže plačevati kako vsoto in vrhu tega biti še vsako uro pripravljen, ko bi ga magistrat potreboval?

Kaj so ukrenili, ni moči povédati. Do leta 1793. plačevali so štirje stolonoši po 30 gld. za svojo pravico, a to leto so prosili, naj se jim ta davek popustí, ker ne morejo več izhajati zaradi vedno bolj množečih se "fijakarjev".[53]

Zadnji pot sem našel stolonoše omenjene še leta 1799. Potem so najbrž izginili.

K svoboščinam, ki so prinašale mestni blagajnici ne vémo kako velike vsote, prištevati nam je tudi ribiško prostost (Fischereirecht). V prejšnjih stoletjih je imela gotovo Ljubljana pravico ribáriti v Ljubljanici, kajti v neki prošnji za potrditev mestnih svoboščin je prosila, naj bi vsprejel cesar v potrdilo tudi to ríbiško pravico, katero je uživalo mesto že od nekdaj. Proti koncu osemnajstega stoletja pa ni o nji čuti nič več in po nekaterih opazkah se sme morebiti sklepati, da je prešla ta pravica pozneje na Komendo.[54]

  1. Fasc. štev. 100.
  2. Ibid. štev. 213.
  3. Ibid.
  4. Fasc. štev. 102 in 130.
  5. Landtagsprot. XXIX. fol. 49.
  6. Gerichsprot. 1660. fol. 185.
  7. Fasc. štev. 213.
  8. Ibid.
  9. Fasc. štev. 102.
  10. Fasc, 76. in fasc. 213.
  11. Klun "Dipl. Carn." pag. 82.
  12. Klun. "Dipl. Carn.", pag. 89—90.
  13. Fasc. štev. 102.
  14. Ibid. 76.
  15. Ibid. 213.
  16. Fasc. štev. 102.
  17. Gerichsprot. 1660.
  18. Fasc. štev. 102.
  19. Fasc. štev. 76—77.
  20. Fasc. štev. 102. "Amtsinstructionen".
  21. Fasc. štev. 76—77.
  22. Fasc. štev. 102.
  23. Fasc. štev. 70—77.
  24. Gerichsprot. 1551. fol. 161.
  25. Fasc. štev. 102.
  26. Fasc. štev. 76—77.
  27. Fasc. štev. 101—110.
  28. Dokazi za to se nahajao v vseh sodniških protokolih.
  29. Valvasor, ibid.
  30. gerichsprot. 1551.
  31. Fasc. štev. 102.
  32. Landtsprot, Bd. 48. fol. 173—175.
  33. Glej sodniške protokole raznih let.
  34. Fasc. štev. Getreidekasten.
  35. Fasc. štev. 74.
  36. Fasc. štev. 109.
  37. Ibid.
  38. Ibid. 102.
  39. Ibid.
  40. Fasc. štev. 109.
  41. Fasc. štev. 102. Vsi, žitne mére tičoči se akti, shranjeni so v fasc. štev. 109.
  42. Fasc. štev. 51—55 in fasc. štev. 102.
  43. Fasc. štev. 264.
  44. Magtistranih akt. fasc. štev. 22.
  45. Fasc. Miscell.
  46. Fasc. štev. 102.
  47. Gerichsprot. 1568.
  48. Fasc. štev. 94.
  49. Ibid.
  50. Fasc. štev. 76—77.
  51. Ibid. štev. 7.
  52. Fasc. štev. 7.
  53. Ibid. štev. 7.
  54. Magist. akt. fasc. štev. 22.