Ljubljanski sprehodi

Ljubljanski sprehodi Radovan Hrastov

Opombe so, kljub temu da so se pojavile v različnih številkah, zaradi preglednosti zbrane na koncu. Številka 24 iz leta 1928 na dLibu ni skenirana v celoti, zato 14. zapis manjka. V tisku je izpuščen 22. zapis.

Izdano:	Domoljub 40/43, 45, 46, 48, 50, 51; 1927; 41/9, 13, 14, 15, 18, 21, 23, 24, 28, 29, 32, 38, 50, 52 1928; 42/13, 37, 38, 40 1929
Viri:	dLib 43(40)dLib 45(40),dLib 46(40),dLib 48(40) dLib 50(40) dLib 51(40) dLib 9(41) dLib 13(41) dLib 14(41) dLib 15(41) dLib 18(41) dLib 21(41) dLib 23(41) dLib 24(41) dLib 28(41) dLib 29(41) dLib 32(41) dLib 38(41) dLib 50(41) dLib 52(41) dLib 13(42) dLib 37(42) dLib 38(42) dLib 40(42)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Bršljana ni ...

Ljudski dom.

Z oderskega zastora visi slika, velika, zelo velika slika. Okoli nje rob, črn, močno črn rob. Širok, nenavadno Širok. Na oglih črnih, širokih robov, so venci, lavorjevi venci, lični, s slovensko trobojnico prepeti.

In slika sama! Živa, topla, vabljiva, resnična. Kakor da sloji resnično pred nami, zaživi oseba na papirju in vemo, da je to naš Krek, kakršen je bil nekdaj, nekdaj ...

Nekdaj! Pred desetimi leti in prej ... tedaj, ko je še hodil od vasi do vasi, od shoda do shoda, od moža do moža... tedaj, ko je raz odrov društvenih domov in še drugod, kjer je bil, govoril, neprestano govoril, govoril ... Tedaj, ko je bil povsod in vselej, kadar in kjer ga je potreboval narod in posameznik. Tedaj, ko je v svojih govorih neprestano učil in v sebi in v narodu budil vero in upanje do boljših dni in časov. Ko je sadil v duše in srca ljubezen do tiste domovine, združene in po davnih vekih svobode, – ki jo sam dočakal ni ...

Prav tak je nocoj na sliki, veliki, črno obrobljeni sliki: s smehom na licu, prijaznega, toplega pogleda ... Z levico v hlačnem žepu, desnico dvignjeno v preroško gesto ...

⦁ ⦁ ⦁

Prihajajo.

Ne mnogi, pa izbrani. Izbrani, kakor bi jih bil iskal izmed tisočev tistih, ki so ga poznali in ljubili. Izbrani izmed vseh stanov, katerim je on vsakemu posebej posvetil vso svojo skrb in ljubezen.

Vsak, kdor je bil, je bil res. Ves: duševno in telesno. Iti s hotenjem in zavestjo: radi njega, samo radi Kreka ...!

Ko prihajajo v gručah in parih in poedinci, Jih gledam in berem z obrazov bolečino ob pogledu na sliko, ki visi sredi oderskega zastora. In zdi se mi, kakor da čujem neslišno šepetanje ustnic vseh teh mnogih, ki vstopajo: ali je res že deset let? Deset dolgih let ...!?

Posedajo, a oči ne odmaknejo s slike. Vsak hip in naj se obrnem po dvorani s pogledom kadarkoli, vidim vedno in vedno: vseh oči so uprte v sliko Evangelista, ki je zaživel ves in pred vsemi s smehljajem na licu in s korajžno, preroško gesto.

O Janez, zakaj le Tvoja slika – in ne Ti sam ...?!

⦁ ⦁ ⦁

Opazujem.

Kakor pisano polje se zdi: ženice v rutah poleg starcev z zalisci in nagubanih lic in žuljevih rok, gospodje s svileno kravato poleg delavca trpina z zavihanim ovratnikom, gospodične vseh sort in stopenj poleg očalarskih študentov, prepasanih čez pas in zimsko jopico ... duhovni gospodje s črnim in rdečim peni vratom.

Kakor v življenju, tako se je zbralo tudi tu vse različno in od vsepovsod. Sami prijatelji, znanci, ljubljenci pokojnika.

Ni nemira med njim in po dvorani, kakor je navadno vedno in povsod pred pričetkom. Ni ga! Kakor blagoslov počiva med navzočimi mir, lih, blažen mir.

V ta mir vstopi še Zaporošec Bogdan, kazak in veliki hetman »Siči«^[1] ... Težki, lomljeni so njegovi koraki – in v meni se utrne misel, da so morda trudni tudi zato, ker ve in se zaveda, da je edini še izmed »naroda«, ki sme in more priti nocoj. Zakaj eden je tam preko ... v tuji zemlji, da ne more in ne sme, ne sme ... Salopa in še enega ni več, Ostap pa živi le na veliki, črno obrobljeni papirnati sliki, obešeni raz odra nocoj ta večer ...

Ostap, častni Hetman, Janez Evangelist!

⦁ ⦁ ⦁

V dveh, treh besedah cel spored:

Najprej nam čuvstveno razodene mlad akademik v deklamatorski besedi tisto pesem o bršljanu, spočeto doli ob Adriji sinji, posvečeno v davnih dneh od pokojnika materi svoji pokojni ... Takrat ni vedeti mogel, da bomo žalovali vprav z istimi njegovimi besedami tudi za njim in tako kmalu in tožno: bršljana ni ...!

... vse je – skalovje, valovje in cvetje,
toda bršljana, bršljana pa ni!^[2]

Ne morem vedeti in povedati, kolikim so se zaiskrile oči in kolikim so same od sebe iz žalostne duše silile vanje solze, – videl sem pa mnogo rok, ki so iskale robca in ga dvigale k očem ...

– – – – –

Še ena deklamacija je bila in predavanje. Le eno bi rekel k njemu: ali je kdo že pomislil kdaj, koliko truda in iskanja in potov je vloženega v vse tisto, kar nam je bil dozdaj razgrnil pred nas o velikem pokojnem njegov prvi in neumorni raziskovalec, gospod profesor Dolenec?^[3] Kakor pri tukaj tako: – šolo pozni rodovi in morda zanamci bodo vso to umeti znali in mu bodo slavo peli, ko je že slišal več ne bo ...

Tudi to je med nami v slabost popisana stran.

⦁ ⦁ ⦁

Ko sem odhajal, se mi je ponavljal v ušesih spev violine, ki sem ga tistega večera čul. Toplo in milo je zaigral mladenič, da je trgalo v dušo in se je zdelo, kakor bi tudi strune jokale na violini in še duše vseh tistih, ki so bili in čuli ...

Zastonj je vsak klic in vse nevidne solce – bršljana vendarle ni ...

Ni!

II. Med vrbe in ciprese ...

Praznik vseh svetnikov.

Kakor dve ogromno narastli, siloviti reki se pomikajo množice vernih po obeh dovoznih cestah, Martinovi in Linhartovi, proti cerkvici sredi polja, na gomile svojih dragih pokojnih – k Sv. Križu. Cesta gosto zasedena v vsej svoji širini s pešci, vmes avtomobili, kočijaži, kolesarji; posameznik utone v tej pestri množici črno oblečenih ljudi.

Omnibusi davažajo vsake pol ure brez premora. Zamolklo odmevajo njih trobke v mir jesenskega polja in skladajo z dnevom zamim in ljudmi, pustimi, otožnimi, žalostnimi ...

Edint dan v letu, ki tiče vse in vsakogar in smo vsi ene misli in enega samega spomina: tam počivajo oni, ki smo jih tekom življenja res radi imeli ...

Saj ga skoraj ni človeka, ki bi ne imel nikogar tam! ...

Skozi vrata obzidja se vsipa množica v notranjo stran, gnete se, tišči, hiti, hiti ...

Med vrbe in ciprese ...

⦁

V sredino se stekajo vsa pota in hodi in steze od vsepovsod. Tam pa stoji mogočen železen križ, na njem Krist, vsem mimohodnim v glasen memento in klic: Glejte, jaz – sem!

Tamkaj na desno, v ospredju je grob onega, ki mu Slovenci dolgujemo hvaležen, dvakrat hvaležen ln časten spomin. Tistega, ki mu gre v enajsto leto njegov molk!

Krek! Ali nisem že mnogo besed zapisal o njem, o žitju njegovem in delu in še to in ono, v tem letošnjem letu, ki je deseto, kar počiva? Sem! Še celo preveč sem morda, ali treba je bilo in bo še treba pisati o tem, pisati mnogo, mnogo ... Da ga ja ne bo med nami, ki ne bi vse vedel o njem.

Zatorej naj še in le o njegovem domovju v senci cipres eno, dve povem.

Hvaležen narod mu je postavil grobišče, kakor ga ni še nikomur postavil doslej. Kdor ga je videl, ve in prizna: ni ga bolj mogočnega med grobovi na pokopališču ljubljanskem! Dva velika častna velikana sta vklesana iz kamna in stojita ob strani kleče in globoko sklonjene glave nad samo gomilo. Resnično žalovanje in jok izražata – in ga bosta še poznim rodovom klicala v spomin, da ne bodo pozabili svojih dolgov in molitve zanj. Saj človek, ki mimo gre in pogleda te postavi kamenitih orjakov, nehote v notranji nekaj zgrabi, nekaj mogočnega, silnega ...

Da! Sklonjenih glav in potrtih stojita velikana – v simbol vsega naroda žalujočega, nas vseh!

Danes jima ležijo v naročju šopi jesenskega cvetja in rož in zelenega smrečja, jelševja in cipresnih listov. Na grobu med njima pa je njegova mladina ta dan in še ob devetletnici smrti njegove položila venec, z narodno barvnimi trakovi je prepleten in prepet.

⦁

Tam dalje je smrekov gaj. Prostor, kjer počiva na stotine fantov in mož, ki jih je vojna odtrgala od njih domov in svojih rodnih, jih raztresla širom zemlje, po vseh bojiščih Evrope, po bojnih poljanah, daleč, daleč od svojih domačih in rodnega kraja. Tudi Ljubljana je sinovom raznih narodov in od vsepovsod, ki so preminuli v njenih v njenih bolnišnicah in drugod, odbrala prostor, kjer so zbrane njih kosti, le njih imen videti ni – in tudi križev samih v pretežni večini ne. V dolgih, zaraščenih gredah počivaje junaki, spe večni sen borci in mučeniki s krvavih bojnih poljan. Letos šele jim je občina ljubljanska postavila velike lesene križe v enakih razdaljah in le z letnicami na njih: 1914–1918. Uredila je tudi pota med gredami in jih posula s svežim, belim peskom, grobove pa dala okititi s cvetjem in postaviti nanje v pravilnih, enakih razdaljah svečice.

Kadar vam je to videti in se spomnite, kako zapuščen je bil ta kraj tam pred leti in še lani, se vam utrne bridka misel: o domovina, kaj šele po tolikih letih veš, kaj je tvoja sveta dolžnost! ... Kaj šele zdaj vedeti hočeš za vse tiste, ki so se za tvojo svobodo bili in prelivali svojo srčno kri?!

⦁

Mrk je mož iz kamna, ki stoji na podstavku, odkrit, puške ob sebi džeč, v drugi roki kapo, – in ki predstavlja skupen spomenik vsem padlim slovenskim fantom in možem na vseh evropskih bojnih poljanah. Tudi ta bo klicar našim zanamcem, kdo je bil in kje, ki je življenje dal, da smo ga ohranili drugi ...

Saj piše:

Vsem
ki so prelili kri
in dali duše
v borbi zoper nasilje
nam za svobodo.
⦁

Govornikove besede sem vjel in je povem:

»Zahvalim vam, ki ste prišli, da ste prišli in ste pokazali svojo vero in svoj spomin tistim, ki so na širnih in raznih bojnih poljanah dali življenje za nas in kri za našo svobodo. Zahvalim se vam, ki ste cvetja na grobove nanesli vsem tem, ki nimajo nikogar rodnih, ki bi jim pleve obral z njihovih gred in jim počistil in rože sadil in jim zalival. Zahvalim še tistim, ki jim zasluge ceniti vemo za lesene križe in posuta pota na tem skupnem vojaškem grobišču, za katero se doslej nihče brigal ni ... Vsem vam hvala in še godbi in pevcem za toplo in žalno slovesno, kar ste nam s pesmijo dali!«

In še enkrat turobno zaigra pozavna in rog iznad drugih glasbil v visok solo akord, mrk in tožen, kakor sam smrtni klic ...

Potem sproži ukazana beseda še salvo iz pušk – in blagoslov kadila se dviga v nebo, pred prestol Večnega ... Končana je slavnost.

Dobrudža, Solunska fronta, Koroška, Judenburg, Murau, Radgona, Codroipo, Kotor-Pulj – imena, vklesana v mrzel kamen. Imena, ki udarjajo in dajejo pečat tistim dnem, ki so prešli.

Da bi jih nikdar več ne bilo!

III. Črni listi, pajčolan zastrt ...

Po ulicah grem, sem in tja, brez cilja, kamorkoli. Koliko življenj hiti mimo mene, koliko različnih obrazov, bitij, ljudi, oseb, bratov, sester ... v kolikih tistih, ki me prehitevajo, bi mogel in smel iskati toplote človeške duše, prijazne besede, ki smo jo časih tako silno potrebni?

Mimo vsega gre moja pot v tlakasto ulico. Srečujem, Pokimavam. Opazujem. Okrog ogla prožim korak in obstojim. Gledam, čitam, težko mi je:

Dokument sramote!

Pozorno motrim, sledim nadaljnjemu besedilu plakatnega lista, velikega, črno obrobljenega lista. V deset točk je deljen, vsaka nosi svojo posebno sramoto, svojo bol, ob vsaki posebej občutiš gnev, srd, ti sami od sebe zaškripljejo zobje in se ti stisne pest ...

... od 18. novembra 1913 dalje Italija ... zaprla 531 slovenskih in hrvatskih šol ... odstavil na stotine učiteljev in duhovnikov ... prepovedala slovenska imena ... razpustila na stotine naših društev ... uničuje slovenske knjige, zatira naš tisk, našo besedo in pesem ... fante, dekleta zapira, če z besedo slovensko pojo ... slovenske otroke z »Baililo« in »Piccole Italiane« tira nasilno in brezobzirno ... požiga domove in pleni in ropa ... uničuje premoženje naših ljudi ... – o, kdo bi ne stiskal pesti in ne bi kazni božje klical nad nasilniške krute ...!

Pastirja na paši bi bilo sram in bi povesil oič, ko bi pokazali s prstom nanj in mu očitati hteli, da je živino bil. Ti pa po ljudeh biješ, devet let jih s korobači goniš in jim domove pališ in jim ricinusa v grlo nalivaš, – pa te nič sram ni! Pred celim svetom nič, ki vse to vidi in ve in te obsoja. Dvatisoč let, praviš, da je stara tvoja kultura in se bahaš ž njo, – pa nam, ki nas z barbari zmerjaš, niti do pasu ni dorasla. Pa hočeš, da se učimo od tebe in te slavimo in pojemo čast.

⦁

Dvorana Akademskega doma. Stropna slikarija, ki ji sicer začetka ne kraja vedeti ne moreš, se jemlje nocoj v čudovito skladnost z vsem, kar je v njej. Tako mislim, da se te krvave rane skrivljenih rok in nejasnih potez v obličjih mučno trpko prelivajo v čustvovanje navzočih, ki so prišli, da povzdignejo svoj glas in zavpijejo znova sebi in vsem tisočerim, ki nas poslušati hočejo, da rana našega narodnega telesa še ni izkrvavela in ne bo ... in da nas le vse bolj boli, o tako silno, silno boli ...

Tam spredaj karta našega domovja. V sredi lovorovih dreves, v vence ovita. Narodnih trakov so obesili nanjo, s cvetjem so jo okitili, vso domovino prelepo in svobodno, ki je lepše pod solncem ni. O, in tam spodaj, tam spodaj je naš Kras in Goriška in Istra tužna ... To zemljo krije črn pajčolan ... v tej zemlji so naše misli nocoj ta večer. Tam je naš biser in naša bol ...

Za uvod violina. Tožno, trpko, žalostno, z jokajočim glasom ... Kakor klic po boljših dneh in svobodi se jemlje njen spev iz mrtvih strun. In živo pada v živa srca in duše, polna ljubezni in upov.

Zavestno in trpko občutim: koliko ušes tam preko hrepeni po teh zvokih in spevih naše pesmi ... – pa jih od nikogar ni in jih čuti ne morejo in ne smejo, če bi tudi prišli!

Potem deklamacija. In vseh šestkrat po stotisoč trpečih in zasužnjenih bratov je vzrastla njih bol v Grudnovo besedo:

... zarili smo v rove
gnev in obup in vse misli gorjupe;
vse svoje sanje in nade in upe
skrili pred solncem smo v črne domove ...

Čujte nas, bratje, o, dajte nam znak,
v Belgradu, Zagrebu, beli Ljubljani,
da od Dalmacije daleč gor v Brda
dvigne po rovih se narod teptani ...

... ne več minerji, zidarji svobodni,
bomo gradili na zemlji tej rodni,
v solncu svobode nor ustvarili vek ...

Še iz »Božjih mejnikov« je šla beseda v navzoče in so čuli:

»Istra!« je videl duhovnik kakor iz razodetja in ves srečen. »Zemlja čudes, povodnji, ki ubijajo, in suše, ki ubija! Zemlja lakote in obilja, zemlja mučenikov in samopašnikov, zemlja apostolov in Judežev! Istra! Komu si se razodela očitneje kot meni? Tvoj sin, tvoj zadnji, tvoj bebec, nemec in gluhec, ki krade iz slasti po belem kruhu, je spregovoril vso tajnost človeških src in še Istre: mati, mati!«

Deklica jo je recitirala. V črn žamet opravljena, rdečih všitkov si je nadela – in je že v obleki povedala vse: v črni žalosti trpimo in vas ljubimo iz vsega srca!

O, je resnična, resnična bridkost, ki jo v spevih in besedi tožimo in ponavljamo toliko let sem in jo bomo še!

IV. Ne režite mesa ...!

Pojdite od pošte po Selenburgovi ulici, koder je časih v večernih urah šumelo in prerivalo in so se premlevala vsakovrstna dnevna vprašanja in se je obenem razkazovala najnovejša moda v naturi in še bahavost premnogih visokih in tistih, ki bi radi »visoki« postali, – kar vsemu pravi Ljubljančan: promenada! Pojdite, pravim, po tej cesti in boste skoraj v Zvezdi, ki diči Ljubljano že sto let vprav od letos še bolj, kar so tudi Kongresni trg poleg nje tako uredili, da se spričo te res lepe in dostojne ureditve človek kar sam od sebe povpraša: Ljubljana, kam greš? Pred desetletji, da, do pred par let si kazala lice navadnega mesta v provinciji – zdaj se kinčaš in olepšavaš na vseh koncih in krajih in buš res skoraj v dovršeni velemestni postavi stopila pred nas! In se boš pokazala tudi tistim, ki od zunaj prihajajo, taka, kot se za sedež in glavno mesto Slovencev spodobi. Ponos boš tudi v lepoti, ko si že dolgo po zgodovini in kulturi.

Prosveti! Kulturi!ž

Ravno tik Zvezde, v spodnjem koncu je stavba, ki že nekaj desetletij našim rodovom sveti kot svetilnik, četudi je zadnje čase nekako prividno ugasnil in in ga komaj v polmraku opazimo in vemo zanj: Slovenska Matica.

Vzžarela pa je poleg nje nova luč, žarišče naše kulture, svetinja naša, vir in studenec vseobčih naših dobrin: univerza!

Naši očetje so se zanjo borili in jo zahtevali od mačehe, ki jo ni marala dati ... Je pač vedela, da bodo tisti, ki bi jemali duševno hrano in učenost od nje, pomenili zanjo ne več pokorne sinove, ampak ljudi, ki jim je simbol vseh simbolov: svoboda! Zato je nismo dobili. Zato ne, ker se je mačeha strašila misli, da bi se zaredilo gadov prevečin bi prekmalu začeli vrtati v njeno drobovje.

Gadje so se kljub temu razmnožili in se razlezli it gnezd in prišel je čas, ko so vsi hkratu dvignili glave ... In tedaj je vzžarelo solnce ...

Takrat je tudi prišlo samo po sebi in iz potrebe naroda in klicev njenih sinov, iz mogočne zavesti, da smo! – rojstvo naše Alme mater, vseučilišče za vse ...

Od tedaj ga imamo!

Že se vidi, kaj je vzgojila, kaj nam je dala; zato je njena podoba in bitnost vsidrana v vseh in širom našega domovja plapola zavest da je to naše živo telo, najbolj občutljivo mesto narodovega kulturnega življenja.

In ko se je pojavil glas, da se spet kuje nož, da se brusi ostrina in išče mesta, kamor naj zareže v živo meso ... – je kakor z bičem udarjen narod vzkipel; dvignili so se njeni sinovi in Ljubljana je tiste dni odmevala klicev: roke proč!

⦁

Stopam v hram, v ponosen dvorec doli ob trga. Spredaj visi velika, bela rjuha in na njej v rdečih črkah napis:

Protestiramo
proti
reduciranju
fakultet
živela
popolna
univerza.

Po hodnikih je tiho, je mir. Brez vrvenja so stopnjišča. Le po oglasnih deskah vise listki, listi, vabila, plakati – in samo eno je vseh njih bistvo: Pustite živo telo in ne režite kosov proč!

Tri dni so bili mrtvi hodniki. Prazni. Bil je štrajk.

V velikih ljubljanskih dvoranah pa se je zbiralo tiste dni vse polno mladine in mož vseh strank in poklicev, da je odmevalo od sten in doli v Belgrad glasnih protestov. In časniki so prinašali cele strani v obrambo naše največje svetinje, ki jo imamo.

V nedeljo pa so se razšli mladi slušatelji širom dežele. vse trge in mesta in vsepovsod je odmeval klic naroda:

Z nožem proč ... Desetletja smo hrepeneli po svojem vseučilišču in ga težko čakali – zdaj ga kosati ne pustimo.

V. Decemberski svetec.

Kdo ga ne pozna? Tudi izmed odraslih: ali je kdo, ki bi ga istotako z otroci vred ne pričakoval nekako nestrpno, nepočakano?

V izložbenih oknih se vse to najbolj razodeva. Niso samo igrače v njih, tudi drugačne, bolj realne dobrine so razpostavljene v okusno celoto, lepo opremljene v sanjav, božajoč klic mimohodnim, zastrte v rdečino in luč. Vidiš tu vse od kraja, brez naštevanja.

In Kongresni trg! Od nekdaj prostor Miklavževega semnja. V čudovito pestrost in živahnost vstane in oživi tiste dni. Zlasti v večernih urah. Šest mogočnih razsvetljenj žari nad razstrte šotore raz kandelabrov. Dečaki prvošolci z dežele še nekako plaho stopajo med šotori; ostali so že vživljeni v Ljubljano in njene prilike in skrivnost Miklavževega prihoda ... – in znajo porabiti tudi to priliko sebi v prid: šibe in korobače prodajajo. Pač ironija! Tisti, ki so včasih – pravijo tako in sliši se! – najbolj potrebni primernega mazila, ga prodajajo tu drugim ... In kako vsiljivo, da veste! Kar se tega tiče, priznanje jim gre.

Na sam Miklavžev večer pa utone Ljubljana sama v sebi. Pojdite po ulici, pojdite po kavarnah v prvih urah mraka: prazno. Ni življenja, ni ljudi.

Miklavž je tu ...

Po domačih sobanah ga čakajo in mu nastavljajo; o, pa tudi drugam zna priti in pride!

⦁ ⦁ ⦁

Unionska dvorana vabi in kliče, sprejema vase mnoge in mnoge, ki so prišli, da naroče in so naročili, morda zase, morda za druge, za kogarkoli. Miklavž vse posluša in vsem da.

Tisti obrazki mladih, otroških bitij! Smehljaj nedolžnih lic! Pogledi iz materinih naročij: naivni, vprašujoči, – o, mladost, kam si šla?

»Mamica, ali je Mliklavž kaj truden?« čujem iz bližine.

»Nič ni truden!«

»Nič!? Pa mora toliko hoditi nocoj ...«

In tako dalje. Vprašanja, odgovori brez konca. Smeh, nestrpno pričakovanje. Joj, Miklavž, kaj čakaš, da te še ni!?

⦁ ⦁ ⦁

Oder. Naj povem, da je bil Šentpeterski Orel v Ljubljani, ki ga je opremil in za ta svetčev prihod uredil in pripravil. Ogromni stroški. Tri dni dela. 80 ljudi nastopa in dela, leta, išče, se trudi.

Stopnice vodijo z nadoderskega balkona v dvorano. Lepo okinčane s trakovi, z električnimi lampijoni, s sijajem in bleskom, pogrnjena preproga skozi in skozi. Zadovoljen bo svetec in bo gotovo radodaren!

Oder je s kulisami zadelan. Nova tvorba, nov stil, nov sistem. Ne razumem se nanj! Le svoje vem: primeren je, ker res živo in točno predstavlja – zmešnjavo, pekel ...

Sredi nad odrom nebo, z ozvezdjem in veliko, dolgo, stezajočo se roko, v smori, od koder ima priti Miklavž in njegovo spremstvo.

⦁ ⦁ ⦁

Po dvorani ugasnejo luči, zavlada tema. Tema.

Tedaj zagrmi nekje, zabobni. Trepetaje se stiska deca v materinih naročjih, z ročicami se oklepa vratu.ž

Tam zdolaj grmi, bobni, tuli, žvižga siče ... Pekel, življenje satanov.

V steni zareži satanski obraz, obsevan z električnim sijem. Strašen je ta izraz, krvav, dolg jezik mu visi iz ust ...

Tedaj se zabliska, zagrmi znova, razsvetli se oder v rdeče in modro ... in živa kopica peklenskih grdob se prekucuje, premetava in rjove po odru.

Sredi odra je kamin. Naenkrat vzžari plamen se pokaže; kakor rdeči jeziki se razlizujejo plamenčki v temo in strah in trepet malih po dvorani ... Iz peklenskega ognja, iz zevajočega plamena pa se za hip pokaže režeči obraz satana ... in še eden, in še eden, vedno več in več ... Dokler ne bruhne žrelo poglavarja na dan in druhal ne zapleše peklenskega plesa.

Tema. Le majhne, rdeče lučke rok in glave se svetlikajo. In rišejo mračne kroge v temo. Plešejo.

⦁ ⦁ ⦁

Svetli se. Počasi.

Tam zgoraj vzide svetloba v prelep sij in glej, že so tu angelci, majčkeni, ljubki. Zaplešejo lepo in ubrano in spet jih ni ...

Rog zadoni. Še enkrat. In še enkrat. Potem pride glasnik. Za njim sv. Anton. Potem spremstvo, množica angelov, velikih in malih.

Šele tedaj vstopa častitljivi svetec Nikolaj, krasna, bela brada ga krasi, zlata mitra mu krona glavo, palica škofovska mu je v roki. Počasi in trudno spe stari mož. Mnogo je že hodil, zakaj velik je svet ... Povsod so otroci in povsod po svetu čakajo Nikolaja ...

V dvorani zašumi. Pritajeno veselje je čuti, tudi v neslišnih gibanjih otroških srčec ga čutim in vidim.

»Ah ...!«

– – – – –

»Mamica, zakaj pa si Miklavž brade ne ostriže ...?« vprašuje mali tik pod mano.

»Lej no! Saj nima denarja, ko vsega za darove izda,« odgovori mamica.

In mali je potolažen in komaj more razumeti, da je Miklavž toliko dober, da za vse druge ima, le zase nima ...

Blaženi tisti časi, ko smo še sami spraševali tako!

⦁ ⦁ ⦁

V polkrog se strne nebeško poslanstvo in oče Nikolaj bere iz velike, zlate knjige:

»Otročički moji mali ...«

Bere, bere. Stvari, kakor jih bere ali govori povsod. Da je prišel in da bo spet prišel in da bo vsem pridnim in tudi drugim po zasluženju dal!

In potem stopa nizdol po stopnicah, v blestečem siju rdečih in modrih lampijončkov in trakov. Stopa počasi, korak za korakom – in za njim in pred njim v dvoredih zbori angelov.

Spodaj gre od otroka do otroka in deli, deli. Dober je Nikolaj in da, kar kdo zaslužil.

⦁ ⦁ ⦁

Vse ogromne košare darov in zavitkov je podelil Miklavž in spet se poslavlja. Sredi stopnic, ki vodijo pod sinji nebes, stoji in beseduje:

»Na eno posebno glej in pazi, moja mladina! Poleg pridnosti in vere v Boga, tudi v svoj rod veruj! Da ja pozabila ne boš na one tam preko, ki od mene le samo besede in pesmi slovenske prosijo ... prav nič več! Ni me prosila deca v Primorju sladkarij in igrač; za sladko materino besedo, ki naj svobodna bo, je rekla. Prosite Očeta, da bo kdaj! Moli za svoje male bratce in sestrice v sužnosti, da jim bo dano dočakati dan, ko bo slovenska beseda in pesem tudi zanje pomenila svobodo ...«

Trese se glas Nikolaju, ko dokonča.

In potem zaigra nebeška godba in fanfare ...

Miklavž se je poslovili!

VI. Davne besede današnjim dnem.

Mimogrede me je zaneslo z ulice v dvorano. Brez namena in cilja sem se znašel med obrazi mladih šolarčkev in onih odraslih študentov. Stopil sem v dno in iz ozadja motril vso to pestrost ogrnjenih rut po dvorani, kolikor je je bilo – ne ravno preveč, številčno gledano! – ono gori na galerijah, katera tvori zvečina ljudi, ki so povsod in vselej, kadar jih kliče ta ali eni; pa še tisto, ki se razodeva od tam, kamor ne sega pogled, pa vendar stoji neposredno pred menoj. Sodim, da iz lastnega doživetja, ker mi je bilo le premnogokrat dano, sukati se in opazovati vrvenje in žitje onih, ki v nervozi drhte zastori do tistega hipa, ko se slednji dvigne. Bil sem tudi sam, ki sem katerikrat grizel v ustne v enih poslednjih minutah, sekundah, ki so večnosti slične ...

Le-to me tedaj sili v tisti svet, ki je čisto svojski in ga brez doživetja umeti ni moč. Življenje za kulisami ... Recimo: pet minut pred dvigom zastora, dve minuti, eno, pol ... zdaj ...

Ah ...!

⦁ ⦁ ⦁

Odgrnem težke zastore, rdeči žamet, ki obkroža oder v Unionu. Iz dvorane sem sili oglušno šepetanje in glasna govorica, ki prehaja v živ, razigran smeh. Za zastori pa trepetajo mlada srca, ki nocoj v prvo stopijo pred zbrano družbo iz vseh koncev in krajev Ljubljane in še predmestij. Pred mamice, ki jih je največ v dvorani; v belih rutah so, vedrih obrazov in s smehljajem na licu jih čakajo po stoleh in se spet in spet povračajo s pogledi tja gor na oder. Nekaj čudovitega je res materino pričakovanje ...!

Tedaj se odtrga od gruče mladec in sune v težak zastor, da se razgiblje žamet in zavalovi in zašumi neslišno – in že stoji fantič na deskah in deklamira glasno in korajžno:

Kakor kaplja v potok kane,
Mine čas;
Naglo kane, pa ne vstane
Več za nas.

S šolsko gesto poudarja, z monotono priučenim glasom vre iz njega še dalje:

Dneve nesejo valovi ...
Ure pihajo vetrovi ...

Tako stopa Slomškova beseda pred nas iz ust tistih, katerim je bila namenjena in govorjena pred šestdesetimi, sedemdesetimi, osemdesetimi leti. In še sledeča, ki je za čuda resnična in reže v bridkost še danes, po tolikih letih, – da danes je resnična in pomembna še bolj:

»Grde lažnjive knjge Boga taje, nesramna pisma mladino nečisti rečij uče, lažnjive novine v hudo šuntajo, cela mesta in dežele razdražijo, hudo zagovarjajo in pravico karajo, ter človeka tako dolgo sleparijo, da ga oslepijo, če se jih ne varuje. Po grošu in po krajcarju tako sleparije prodajajo, pa tudi zastonj po deželi razpošiljajo jih ... naj bi ljudje brali in se zapeljali; nekaj se ljudi le prime, sleparji mislijo. Žalostno prigode so nam tega priča ...«

Prav tako, kot danes!

In kdo je tisti, ki je naše ljudstvo pred desetletji na to opozarjal in potem skozi in skozi vse do današnjih dni? Bil je Anton Martin Slomšek, šolnik in škof, ljubitelj mladine in naroda. Duhovnik! – in za njim premnogi.

»Slovensko ljudstvo, kaj te je omamilo, da jih sovražiš, ki tebe ljubijo, in ljubiš one, ki te pogosto le sovražijo?«

Tako vprašuje Slomšek škof in še pove:

»Bojo prišli žalostni časi in tvojih sedanjih besednikov med tabo ne bo. Tistikrat se boš oziralo ubogo ljudstvo po svojih dobrih pastirjih, katero zdaj zaničuješ, oni pa tebe v nesreči zapustili ne bojo, kakor jih ti v svoji sreči zapuščaš.«

⦁ ⦁ ⦁

Tak prav in resnično je Slomšek učil za svojih dni. In danes ponavlja njegove besede in nauke mladina, prav tista mladina, ki je naša bodočnost, naša nada. Ponavlja jih sebi v uteho za bridkosti, ki jih doživlja; tudi za to jih, da bi vedela, kje je prava pot v življenje ...

Saj tudi govornik tako ve:

»Iz Slomška se bo obnovila mladina danes in jutri in še stoletja. Kar nam je Slomšek dal kot vzgojitelj, je neminljivo in zato tudi neizčrpljivo bogato. Iz Slomška raste zdravje mladini in nam vsem!

Žal mi je le, da vseh besed, ki sem jih čul, ponoviti ne morem. Bile bi vredne vse od kraja, da jih čuje dežela in in rod. In tudi Slomška, da bi bolj spoznali, ko smo skoraj pozabili nanj. Dasi bo on tisti, ki bo prvi slovenski svetec in ga bomo blaženega imenovali – tako je povedal še drugi govornik ob slikah iz njega in njegovih krajev in ljudi.

⦁ ⦁ ⦁

Luči ugašajo po dvorani ena za drugo, reflektor posveti na platno in slika ožari v prijetno topel smehljaj Slomškovega obraza. Pred sliko v mrak poklekne mladina in se pokloni. Besede padajo v mrak kakor kladivo, močno, silno, poudarjeno, počasi, ena za drugo:

K Tebi, veliki Slomšek, prihajamo!
Tvojemu geniju se klanjamo!
Tvojemu delu srca darujemo!
Ti si nam vzor, ti naš voditelj!
Blagoslovljen tvoj spomin, veliki Slomšek!

⦁ ⦁ ⦁

Tako je končala tisto nedeljo spomemba služabnika božjega iz preteklega stoletja.

Ko odhajam po ulici, srečujem družbe, poslušam pomenke, pa tudi brez njih vem, da jim je bil kino bolj vabljiv ...

Zato je tako z nami, veliki Slomšek!

VII. Rajajo, plešejo, nore ...

Predpust je bil! Za nami je: – da je bil prej, še bolje bi bilo. In marsikdo bi kmalo vedel, ko bi ga sploh ne bilo.

Nekateri bi pač žalovali za njim. Kakor tožijo zdaj, da jim je namreč – prekratek bil ...

Pa jih povprašaj, take, kako se živi dandanašnji!

Hudo je, silno hudo! Draginja! Jajca so po toliko, krompir po toliko, joj! moka po toliko in toliko ...! In tako gre naštevanje dalje brez konca. Vse je drago, kar je neobhodno potrebno in za kar je potočeno nešteto solza, ožuljenih nešteto rok – ono, kar je za mimogrede in brez potreb, ni nikoli nikomur drago. Pa da je cena še višja.

Ples. Na balih in maškeradah, na plesih rajajo, plešejo, nore cele noči do zornega jutra, trosijo stotake, šampanjec polivajo – komu je stroškov mar!? In draginje. Le pol kile repe in kislega zelja na trgu in en sam ubogi korenjček za juho je silno, silno drag ... Tako drag, da je pol ure mešetarjenja treba in še se razbije kupčija radi borih desetih par.

Tako znamo!

⦁ ⦁ ⦁

Če greš po ulicah tiste dni, ne moreš mimo vogala, da ne bi pogledal in se zapičil vate kričavi plakat in ti povedal, da je tega in tega dne, ob tej in tej uri, tamkaj in tukaj in kaj vem, kje povsod, kakšen ples ali bal ali maškerada. Vse odkraja že prireja maškarade, vse odkraja nori in pleše: tukaj elita, tam mešana družba, – vsak stan posebej, vsi skupaj. Babilon!

E, pa da ni prijetno na svetu! Da se le raja, da se le pleše ...

Tako menijo. In še:

Zabava mora biti in se zanjo glihati ne da in ne more. Tudi za predpustni ples ne! Za mleko se pa da in za jajca in maslo in puler in purana in kar je še bolj navadnih dobrin. Za vse to se zgliha, za ples se ne!

Tako je! Le naprej: ringa-raja, ringaraja ...

⦁ ⦁ ⦁

Pa so zavpiti: škandal! Take groze takse na ples nam je predpisala Oblastna skupščina! Nečuveno!

Le po čemu toliko javkanja in stokanja radi taks! Saj so zalegle, pa še prav močno! Dodobra pa niso in ne bodo. Ko bi bile še enkrat in še enkrat višje, menim, pa bi jih plačevali prav tako. Pa radi! Kajti ne pri stotakih, pri parah se kaj prihraniti da ...

Le poslušajte jih, kako kolnejo to prokleto življenje in slabe čase, ko se tako malo za denar dobi!

⦁ ⦁ ⦁

V pravilih kakega društva je morda radi lepšega napisano: »... bo skrbelo za dobrobit in zabavo svojih članov, za njih stanovsko umsko izobrazbo ...« Ko vidimo, da društvo za društvom prireja svoje plese, potem znamo brati pravica tudi narobe za prav in vemo, da se to pravi: plesali bomo in ponoreli za predpust ...!

O izobrazba pa taka!

⦁ ⦁ ⦁

In da bo Ljubljana vredna svojega imena in ponos in dika in prestolica preljubih Slovencev, da bo njim pravo (!) pot kazala; da bo dosegla rešpekt pri bratih in da ne bo zadnja izmed prvih – pojdimo plesat v kopalnih oblekah, v plavalnih kostumih! Tako smo brali po plakatih in časnikih.

In so! Prekrasno je bilo, pravijo. Ko na obali našega sinjega morja ... Do ranega jutra je šlo naokrog – za narod in za naše sinje morje in za domovino ...

O domovina, kaj ti povem: tužna ti majka, če te bomo na plesu branili in v kopalnih oblekah stali na straži za svoje morje in če bomo le rajali za tvoj obstoj. Prežalostna ti bodočnost!

⦁ ⦁ ⦁

Po ulici pretil pa ujamcm mimogrede besede. Dva moža razgovarjata:

»Ja, prečudno res! Prav nobenega okusa nima več sodobni svet. In prav nobenih obzirov več do javne morale.«

Drugi meni:

»Še za čuda, da ne zaplešejo enkrat kar javno na Marijinem trgu v kakšnih kopalnih oblekah ...!«

Nasmehnem se. In ko spem dalje, se mi poraja vprašanje:

Ljubljana, maljuška! Ali nam tako kaže pot? Kam pridemo?

⦁ ⦁ ⦁

Pa se še potlej čudimo, ko beremo dan dan za dnem po časnikih vesti o samomorih. Prav nič se treba ni! Spričo takih reči že ne! Ker je le preveč naravna posledica, čeprav prav direktna ni. Posredno vpliva na cel družaben ustroj, to pa na nemočne posameznike. Ki klonijo brezupni sredi dneva ali noči – ko jih ubija duh sodobnih razmer in ljudi, ki po vsej sili hočejo, da more ž njimi le oni, ki kaj ima. Pa čeprav nima. Le pokaže naj, da ima, vsaj previdno na lesk oči.

⦁ ⦁ ⦁

Konec. Predpust je bil!

Tistih iščem v mislih, ki ga kolnejo – pa jih bo prihodnjič prav tako potegnil v svoj vrtinec.

VIII. Mati.

V soboto večer je bil v Ljubljani materinski dan. Bolje: večer! Posvečen slovenski materi, vzgledni, ljubljeni, skrbni, trpeči ... – toda premalo, vse premalo spoštovani.

V opero so šli. Joj, da ste videli, koliko in odkod vse! In kdo vse! Mnoge družine iz mesta in okolice, tudi posamezni iz dežele. Prevladeval je ženski obraz in otročji. Saj mati in dete sta eno. Mamica, dobra, ljubeča, edina, ki je vsem in vsakomur posebej vse: ljubljeno bitje, ki ne živi toliko sebi, kolikor svojim, iz sebe rojenim; dete: majhno, ljubko, mamici vse in edino na svetu!

⦁ ⦁ ⦁

Kako je bilo, bi vprašali?

Slišali in videli smo mnogo v malem: lepo v zbranem, toplo občuteno, trpko boleče, vse v resničnem in vse en sam večer.

Bral sem: »... na oder je priplaval bel oblaček, morda je bil majhen deček, pa nam je povedal samih zlatih besed o mamici ...«

Res: saj ni bil deček, oblaček je bil, bel, nežen, ki se je utrnil izza zastorov – stal hipoma sredi odra, pred nami, plah, trepetajoč na videz, močan, korajžen v besedi.

Morda je imel pet, šest let. Se ne! Pa je deklamiral. Tako nežno, tako mehko!

Mamica je kakor luna v noči ...!
Mamica je kakor solnček ...!
Nikomur mamice ne dam ...!

⦁ ⦁ ⦁

Pred zastor je sunil in zakrilil z rokami študent. V silnem zanosu besede je deklamiral o materi trpinki, njeni vseobsegajoči, vseskozi topli, venomer pojoči, a nikdar izpeti pesmi njenega ljubečega srca ...

In prav tako dekle. Besede drugačne, misel ista. Stisnilo je znotraj nekje človeka, ko je čul to čudovito občuteno besedo o njej, ki gre pred nami in išče in lava, da najde srečo svojih otrok. Mati!

⦁ ⦁ ⦁

Potem je pisatelj Finžgar govoril. Mnogo in lepo. Izbrano, izobličeno, izklesano, kakor znajo samo oni, ki so oblikovavci naše besede. In še oni, ki so imeli dobro mater in so vedeli, kaj jim je ona!

Zgodbo je omenil, ki ji je bil priča nekoč. V krčmi je fant sopivcu vrgel v obraz psovko na mater. Brez besede se je dvignil prizadeti, z enim samim zamahom je zbil onega pod mizo. Nihče se ni dvignil in vsi so molčali ... – Trdim, da je fant vedel, kaj je mati! Mnogo jih pa je, ki tega ne vedo! Toliko milijonov katoličanov vse premalo ve, kaj je mati – Cerkev. Mehika je zgled ...!

⦁ ⦁ ⦁

Še igrali so. Nisem še videl doslej igre, ki bi sličila tej. Živeli ta večer na odru. Niti duhovno, niti oblikovno. Anderson-Meškova »Mati«. Brezprimerna, v pravljičen plašč odeta slika. Zgodba matere, ki ji Smrt ukrade edinega otroka. Pa gre za njo in za njim, čez mnoge in mnoge zapreke, ki jih samo ljubezen materinega srca premagati more. Še svoje oči da, da najde pot do svojega edinega otroka, vrnjene so ji oči. Pa ji je tisti hip obenem razodelo, da je volja Najvišjega, da gre njen mali in edini k Njemu, v večne vrtove Sreče. Tedaj obnemore in klone: »Tvoja volja naj se zgodi ...!«

Tako se konča zgodba in tako je bil končal spored materinega večera.

Bil je lep večer! V priznanje in hvalo slovenski materi prirejen in posvečen. Vse to naša slovenka mati res zasluži!

IX. Tam za vodo ...

... pa rožico cveto lepo! – bi lahko nadaljeval z narodno pesmijo, pa ji ne bi krivice delal. Zakaj tam za vodo, ob Ljubljanici, je ob tem času res mnogo rož. Prodajajo tudi vsakovrstna semena. Od mostu pa tja skozi do trga stoji šotor pri šotoru, na stotine vrečic na njih, v teh pa raznobarvnih, raznovrstnih semen od rož, pa še od drugih, za vsakdanje potrebe koristnih rastlin. Te dni, ko prihaja pomlad v deželo, je tam za vodo dovolj kupčij, vedno dosti obiskovalcev, kupovalcev, ki izbirajo in glihajo za »dobro sorto«.

Njim nasproti, tam ob velikih izložbenih oknih trgovine pa so se razpostavile male deklice, vse skromne in tihe; s tihimi skoraj jokajočimi glasovi iščejo v mimohodnih usmiljenih src in rok. Ne zastonj. Rož imajo, prvih pomladanskih rož, teloha, zvončkov, marjetic, vijolic – pa še mnogo podobnega. Pa prodajajo. Po cele ure, cele dopoldneve stoje tam ob oknih, v rokah drže šopke in jih nudijo, ob nogah jim je zaloga. Nekaterim v košarici, drugim v košku, tretjim kar na tleh – vsem pa je menda enako v njih dušah, v srcih enaka bridkost in brezbesedna prošnja do vseh, ki mimo gredo: »Kupite vsaj nekaj, da ne bomo tu stale zastonj ...! Ko nas doma čakajo mamice, bratci in sestrice, vsi lačni, vsi v koprnjenju. Da pridemo in prinesemo nekoliko drobiža, da jih nagradimo za trud in letanje po grmih, po brdih in logih. Dajte, kupujte! Vsaj za dinar!

Še tja dalje grem. Onstran tramvajske proge. Tam je bil te dni gozd, v nekoliko dneh vzrastel, prav tako je prešel. Cveten teden ga je dal, nedelja ga je vzela. Ob ograjo in ob hiše in vozičke so naslonjene butare, velike, majhne, preproste, bogato okrašene z barvanimi traki – kakršnekoli si kdo poželi! Te ženice, ki prodajajo tu, so za spoznanje drugačne od deklic tam ob oknih. Ne silijo vate, niti z očmi te ne vabijo, – zakaj cvetna nedelja sama sili v kupčijo. In lansko leta je butar celo zmanjkalo ...

⦁

Takšno je življenje v dopoldanskih urah tam za vodo ...

Popoldan pa je tu mir in praznina. Le Ljubljanica se vali vsa umazana spodaj po strugi. Kakor bi šumenje valov šlo v prečudno bridko pesem:

... pa rožice cveto lepo!
O ne! Saj le deklice
bridke solzice lijo ...!

X. Dnevi velikega tedna.

Trdim, da niso šli ti dnevi tako mimo nas, kakor drugekrati. V mnogočem so pač šli, ker že tradicija predpisuje njih enakomerni tir, ker že vera naših očetov in nas označuje ton teh prazničnih dni.

V enem pomnim precej let nazaj, kako je bilo. Kamreč z gledališčem v velikem tednu. Nikoli nič domačega, nič novega, pristnega, versko prazničnega; venomer tudi tu enosmerni tir. Le po tem smo vedeli, da tudi gledišče praznuje Veliko noč, ker je bilo vselej tri dni zaprto ...

Letos ne tako. Letos so šli iskat. Letos so našli in dali nekaj, kar je vredno; kar gre v sklad s prazničnostjo dnevov velikega tedna: Pasijonske igre. Trpljenje našega Odrešenika.

Že lani in prej enkrat so ga igrali v Ljudskem domu. Ta je nov, povsem drugačen. Razen bistva, vsebine, razume se.

Pred tedni so že reklamno oznanili, da bo. Troje rdečih križev na belih plakatih je kričalo, klicalo, vabilo.

Potem se je pričelo ... Dan za dnem, pa kakor si prišel tako si moral proč – vstopnic ni več! Po dva, tri dni vnaprej si spraševal; – vse razprodano, vse razprodano ... Pa vstopnina ni poceni. Za pet Dia komaj stati smeš. Pa prav vedno tako, kakor sem povedal. Da nisi mogel do mesta, če si nisi nabavil vstopnice vsaj štiri dni vnaprej. Vsak večer razprodana hiša.

⦁ ⦁ ⦁

O Betlehem, zemlja Judova ...

Tako odpre list in bere spočetka lektor sredi odra, v siju reflektorja stoječ pred zastorom, v črno haljo zavit.

Potem se dvigne zastor. Tiho, brezslišno, nevidno. Tema. Že prej sem bil opazil na suflerski omarici križ, velik bel križ na rdečem polju, – zdaj se nenadoma razsvetli oder in zgoraj v črnih draperijah je videti velike, ogromne črke: I. N. R. I. in še godba, ki je ne vidiš. Kakor da prihaja iz pradavnih dni, se utrinja njen zvok iz nevidnih globin pododra, ki je prekrit s črno zaveso čez. Prav polagoma se trga iz strun in trompet – da te strese in stisne v notranjosti. Čutiš oznanenje, slutiš, veš, da bo nekaj prišlo, kaj bo prišlo, kako bo prišlo; pa si kakor vkovan.

In si ne moreš kaj, da ti zdrkne raz oči solza, dve, morda še več ... Iz svetega, toplega navdušenja in vzradoščenja nad enim, kar vidiš tam doli na deskah ...

Množica. Pisan, kričeč Judovski svet, tam zadaj Jeruzalem, sveto mesto; zlata kupola templja sili iznad drugih stavb. Pa vpijejo in slave: Hosana, hosana ...! In prihaja On, počasi, blagoslavljajoč vse naokrog ... pa se gnete deca okoli njega, pokleka predenj ... in še vidimo slepca in hromca in še premnoge, ki so prišli po blagoslov in po zdravje in po čudeže. Cvetna nedelja je. Jezus pa stopa v Jeruzalem, roke meštrje blagoslavlja, ozdravlja. In veli slepcu: »Pojdi sin! Tvoja vera ti je pomagala!«

Za to prvo si slede slike za sliko brez premora, brez pavze. Reflektorji v ložah gasnejo, tema. In nova slika in spet luč. In spet in spet. Dvanajst slik.

Tako pride konec in Golgota in Križ in Jezus na njem ...

In mi gremo, gremo ...

Domov.

Od križa proč, od konca, od Golgote – da smo bližje njej in njemu, koncu, da se mu bližamo bolj in bolj in stopamo vsi trudni in zmučeni skozi življenje, po Golgoti, Golgoti ...

XI. Troje srečanj.

Ko skrenem na Miklošičevo cesto in spešim dalje proti sodniji, se zdajci pripogne tik pred menoj ženska. Tu se začne in tu sem videl prvi obraz.

Nerodno mi je pihati o njem in da ni tipičen za našo dobo in za gledanje socialnega zla v podrobnostih – morda ne bi. Tako je pa s svoje strani zgleden in utegne marsikomu odgrniti sliko, ki jo je ni bil videl doslej.

Ženska je srednjih let, odurnega obraza. V odrgnjeno, zamazano ogrinjalo je zavita. Cunje vise ž nje, lasje ji silijo izpod rute v neubranih kosmih. Tudi krilo in vse ostalo na njej razodeva veliko revščino, ženo z nižin; morda iz življenja in resničnih težav takšna, kakršni je, morda pa tudi iz lastne zanikrnosti, lenobe, brezsramnosti – kdo bi to vedel?

Pripogne se tik pred menoj. Še enkrat, dvakrat, večkrat. Sunkoma se sklone k tlom, prav tako naglo se dvigne, zravna in hiti dalje, ko da ni bilo nič. Ko jo prehitim, vem, zakaj tako: cigaretne odpadke pobira, čike cigar in cigaret ...

Preko ceste stopim, pohitim naprej, potem se obrnem, obstanem, opazujem.

Joj! Iz cestnega blata, iz pljunkov, iz smeti in gnoja, kakorkoli, kjerkoli – pripogne se žena, zgrabi z naglico odpadek cigare ali cigarete, ozre se časih boječe po ljudeh – in stvar se ponavlja. Pod zamazano ogrinjalo nekam spravlja nabrano blago. V kakšne svrhe, se nehote vprašam ...?

S trpkim občutkom krenem dalje, zakaj videl sem bil dovolj: tak je prvi obraz z ulice ...

Tako je prvo srečanje.

⦁

Zvečer po isti cesti. Je že dolgo lega, še tedaj, ko je bil zunaj občuten mraz, ko je še škripalo vsepovsod in je hitel vsak s polnimi koraki in urno, kamor je bil namenjen.

Tam ob steni hotela pa stoji mož. Brez suknje, le ohlapen suknjič ga nekoliko varuje pred mrazom. Na glavi oguljena kučma. Z eno roko je oprt na palico, drugo steguje predse in mrmra nekaj nerazumljivega, gleda pa brezizrazno, nepremično. Slep je, ubogi ...

Burja piska okoli vogalov, on pa steguje premraženo roko in prosi brez besede. Stiska se v kot. topo gleda pred se – kot da ni življenja v njem.

In povem vam: redki so oni, ki sežejo v žep, da bi dan njemu, slepemu revežu! Tako je tedaj drugo srečanje, drugi obraz.

⦁

In tretje?

I prvemu i drugemu bije v obraz, če se tako povedati more.

Srečavaš namreč na mnogih krajih ob vsakem času obraze, prav obraze, ki niso niti več človeški. Zakaj na njih je naloženo nebroj vsakovrstnih praškov, pudrov, nalitih kaj vem kakšnih dišav in tekočin – ves obraz tedaj ponarejen, ne več pristni, človeški. Noče več biti tak, kot je stvarjen od Boga, temveč mora spačiti pravo barvo in kri, mora zadostiti vsem modnim kapricam in samohotnim potrebam iz ošabnosti in želje, biti lep – z nelepim ...

Ko vidiš pred seboj tak, po sili storjen in spačen obraz, vidiš tudi pravi obraz onega slepca, ko vidiš obraz, pobarvan po ustnah in licih, da se rdečina šminke odraža daleč naprej, vidiš tudi onega brez oči in brez barve in krvi – kaj porečeš.

XII. Troje desetletij.

In povem vam:

Ko je prešlo trideset let, kar je bil stopil prevzvišeni vladika, Anton Bonaventura Jeglič v prvo v cerkev sv. Nikolaja in se je imenoval knez in škof ljubljanski – je praznovala ta praznik Ljubljana, kakor ga enako še ni ...

V jutranjih urah so se strnile množice in se razpostavile poleg hiš in škofije in katedrale svetega Miklavža, kakor se še niso bile strnile izza njegovega prihoda pred tridesetimi leti in njegovega vstoličenja v stolnici.

Takrat so se takisto, ker so se zavedle, da je bil prišel iz Bosne v Slovence mož, kri naše krvi, ljubezen naše ljubezni, dobrota naših dobrot, sin svojega naroda in apostol miru in vere – in po tridesetih letih so se bile strnile spet in so ž njim prazne vale svoj in njegov veliki dan, praznik dela in žrtev in uspehov za narod svoj in domovino in Boga.

Tedaj je bil lep majniški večer, ko so ga te množice izklicale in se jim je bil pokazal in jim govoril in je bil mlad ... Mlad! Pa je bil zdaj prav tako majniški dan, ko so ga množice pričakale na ulici in je izšel ves prazničen in se podal k zahvalni molitvi in slavnostni daritvi, toda ni bil več mlad ...

Kako pač! Ko pa je od tedaj zatonilo v mrakove vseobsežja troje dolgih desetletij!

Tedaj je v majniški večer prikorakala v šestnajsterostopih mladina ljubljanskih srednjih šol, razdelila množico pred škofij, ter zaklicala mogočno: Pozdravljen na naših tleh! On pa je vzbral iz njenih oči in njihovih src in je doumel in vedel: Privedla vas je ideja slovenskega vseučilišča! In po tridesetih letih, ko so davne sanje vzrastle v življenjsko meso, je stopila prav ista tedanja mladina v možeh predenj: Zahvaljen, oče!

Pa je vzrastla nova mladina, ki je iz njegovih plodnih semen vzbrstela v klasje katoliških trum, pa se je zbrala vsa in ga spremila iz škofijskega dvorca pred Božji oltar. Tej mladini je Orel ime in Marijina družba in tudi drugače.

Kakor povodenj se je zlila iz vseh ljubljanskih fara in še iz mnogih podeželskih, ter je prinesla zastave s seboj, da so zavihrale in se dvignile nad čelo vseh mnogih in od vsepovsod. Prečudno lepo in svečano bi se zalesketala ta bojna znamenja v solncu, če bi bilo tisti dan vzšlo. Pa ni. Bil je majniški dan in praznik, toda na zunaj je bil kaj žalosten dan. še dež je bil časih rosil.

Tako je bilo, ko je v ubrano pesem zvonov vseh ljubljanskih cerkva krenil sprevod iz dvorišča škofijske palače v stolno cerkev.

Ali naj sprevod opisujem? Ali naj lepoto in okras hiše božje slavim in opevam? Ko sem bil že povedal in je dovolj: bil je praznik, kakor ga še ni bila doživela zlepa Ljubljana!

Le dvoje, troje besed tedaj: na čelu močna četa Orlov, pred njo njih prapori, za njo prav tolikšna četa Orlic, znova prapori ostali premnogih različnih društev, vmes narodne noše, kakor bi nageljne v šopek povil, zastopstva, in potem ... no, potem še mnogo in mnogo njih. Potem še škof in papežev nuncij in brez števila duhovščine v belem in rdečem in vijoličastem.

Tik pred oltar se je razpostavila ta pisana truma – prekrasen pogled na te žive barve rdečih srajc in belih bluz in modrih kril in še zastav in potem v slikovitih, originalno prazničnih ornatih zbor najvišjih duhovnikov in med njimi on, ki je še mladeniško sveže peto mašo bral in pel ...

So rekli, da je bila cerkev zagvozdena v vsa vrata in ni bilo več moč priti vanjo, čeprav bi bil še ta in oni rad prišel!

Potem so šli v sprevodu nazaj in so bili sprejemi in častitke in banket in nagovori – in je sam kraljev odposlanec prinesel in pripel slavljencu na prsa najvišji orden in red, da je bilo tako tudi od kralja, najvišjega nam državnega poglavarja, potrjeno in priznano in častno nagrajeno delo in trud in skrb treh desetletij, je bil tako počaščen on, sivolasi verski naš poglavar in ž njim ves narod slovenski.

XIII. Ali bi vi šli naprej ...?

Prav za prav ta reč ne spada toliko v delokrog moje pisarije, ki je pač časih bolj, časih manj sentimentalna ali poetična, – kakor mi ta ali oni reče. Pa naj bo! Naj bo kljub temu, da se s politiko ne pečam in ne lovim rad njenih posebnosti! Prvič je ta reč briga nas vseh – in še kakšna briga! – drugič je pa res, da počenjajo z njo na račun navdušenja in v ime naroda stvari, ki niso niti všečne, niti dostojne in častne za naš čas in naše ljudi.

Krenem te dni za večera po ulicah tja mimo Frančiškanske skozi Wolfovo na Kongresni trg, pred univerzo.

Bilo je časih tam pred našega naroda duševno hišo videti kaj lepih navdušenj za naše narodno dobro, kaj resnično toplih simpatij do onih naših tam preko. Do naših tužnih, izmučenih, do krvi in mozga izrabljenih soljudi, do bratov in sester po besedi in pesmi in krvi in veri. Bilo je res! Pa je bil tedaj zbran po svojih mladih ves narod, pa ni bilo v padanj in zbadanj, pa blatenja nič po lastnih svobodnih, – o, tedaj smo vedeli in videli in verjeli, da je vse privrelo vsem iz ljubečega srca, da je bila njih beseda izraz vseh naših sotrpečih duš.

Zdaj pa ni bilo tako. Zdaj se je zgodilo, kar so še ni zgodilo na tistih tleh, ki bi imele biti svobodne. Zgodilo se je, kar bi se ne smelo. Zlasti v imenu naroda ne. Da je namreč letelo iz univerze kamenje vsevprek, da se je rjulo in vpilo in zahtevalo raz nje nekaj, kar živo zadeva ves narod in vsakega posameznika takisto. Le prav tistih ne zadeva, ki so glasno besedo imeti hoteli. In vprav zato je izšla iz njihovih ust.

Če pa kriče: Vojske hočemo!

Kaj naj to pomeni? Mar resnično borbenost?

Mar dejansko korajžo? Nič tegal Le besede so, hipoma najdene in na jezik položene in vržene med množico brez premisleka. Tista beseda ni izšla iz blagoslovljenih ust naroda, ki je zrel in kulturen, zalo tudi ni odjeknila od nikoder. In ne bo zlepa! Zakaj to ni govoril narod; to ni njegova beseda to ni njegova volja, to ni njega hotenje. Saj niti ni resnično hotenje onih samih, ki so ga kazati hoteli. Ni. Le proračunana gesta je, vržena v obraz bratu lastnega rodu, ki jim povšeči ni. Je to nekaj, kar se pesnikom za čuda nerado jemlje pod pero in na papir – iz ust pa se utrne mimogrede.

Vojska naj bo!

Prosim vas: poiščite koga, ki bo dejal, da je res in prav tako! Ga ni. Izmed tistih že celo ne, ki so svojo Kalvarijo že enkrat prehodili po krvavih bojnih poljanah, ki so v trudnih korakih speli dolga leta na svojo in vsega naroda Golgoto. Saj so se komaj oddahnili taki, pa da bi jih podil znova kdo pod bajonete in puške in v vse bridkosti? Pa da bi jih podila v bojni metež in strelske jarke nepremišljena mladina, skupaj zbrana, ne –: naročeno skupaj napodena in umetno podpihana? Zakaj le ta je vpila vsa nerazsodna in je v besedah bojevita. Rečem vam: kdorkoli je bil, le enega povelja bi bilo treba: pojdite vi prvi ... na čelo vseh ... naprej ...! – – –

Namah bi utihnili vsi in bi se plahi razbežali na vse strani in poskrili.

Tako pa je kričati prav lahko, misliti pa ob tem: boš šla ti raja, pa se boš bila in streljala, mi pa si bomo meli roke, pa lepih besed ti bomo nametali, da jih boš sita, ko kruha ne bo ... Mi pa bomo potlej rekli: lejte našo zaslugo za narod ...!

Toda tisti, ki bi moral nositi težko breme težkih besed, tisti molči. In bo še dolgo dolgo molčal in le prosil: Vojske in lakote reši nas, o Gospod. Dosti je že pustila gorja in niso še pozabljene nje neštete bridkosti, niso še potočene vse solze radi nje ... Iz dneva v dan še jokajo sirote brez očetov, matere za sinovi, žene za možmi, pa oni brez rok ali nog – o, naj gre novi kelih mimo nas ...

⦁ ⦁ ⦁

Taka je ta žalostna storija v splošnem in brez opisa podrobnosti.

Pa ni s tem rečeno, da sprejemamo in priznavamo za vekomaj vse, kar je in kar še priti mora. Ne! Bolj nego kdaj vemo in verujemo in upamo, da sine nekoč dan, ki bo čist in svetel in topel vsem bratom našega rodu. Pa morda ne bo z mečem dobojevan. Kadar bo kupa bridkosti polna do vseh robov; bo dopolnjeno in se bo razlilo ... In tedaj bo naš veliki dan in praznik, bo vriskajoča pesem naših polj in gora in Save in Drave in Soče – do vseh izvirkov ...

Nekoč bo! Kdor upa in veruje, bo obilno poplačan. Tak je zakon narave, tak je zakon Boga.

XV. Dvignite Orli ...!

In prišel in prešel je bil dan ...!

Dan, snovan in sanjan od tisočerih širom domovine slovenske; z upom in skrbjo pričakovan izza dolgih zimskih in pomladnih večerov, ko se je bilo vežbati treba in čas; z ljubeznijo, pa v hrepenenju v srcih iskan od vseh tistih, ki jim orlovska himna velja in jim je simbol. Po tolikih delavnih dneh, polnih truda in znoja, je prišel končno praznik veselja, praznik zadovoljstva praznik vseh delavnih dni in sil mladih borcev za svetlobo in luč in ideale, ki so. Bil je to dan povračil in pogledov nazaj, pa je bil tudi dan navdušenja in snovanj in iskanj za vnaprej.

Povem vam, da svojih pet let ni videla kaj posebnega Ljubljana, dasi je bil tudi lani osorej prilično lep dan, le po številu malce šibkejši. Pa je te dni vzbrstela Ljubljana in se ovila v pisan cvet svoje podeželske kmetiške mladine, ki je seme in kvas, pa kakorkoli vzamete, je prav zares tako, – pa se je vsulo iz različnih vlakov od raznih smeri toliko njih, da jih je bilo v nedeljo dopoldne za sprevod vprav 1464 slovenskih fantov v kroju in še 858 deklet. Potlej pa še 178 narodnih noš, pa še okoli 100 Hrvatov, pa še 12 Čehov. Tako je šlo skozi nepretrgan zid špalirja skozi in skozi od ljudskega doma po mestu, pa po široki Dunajski cesti v Stadion skupno 2397 krojev. To je številka! To je tudi pogled, ko se ta množica kakor reka vlije v prostorni Stadion, ž njo pa še novi tisoči in tisoči, – pa se ti zdi, da je arena prazna in sploh. Stadion je pač velik in nekaj požre!

Sv. mašo je v Stadionu bral in pridigoval Orlom in Orlicam sam njihov najvišji voditelj in cerkveni knez, naš vladika in škof Jeglič. Nekaj silnega je bilo, ko so vsi ti tisoči rdečih srajc in belih bluz pokleknili, klonili glave in je od altarja sem nalahno pozvončkalo ... Tih mir je bil, le zastave so vihrale v vetru, vsenaokoli po zidovju Stadiona, pa še znotraj po mlajih okoli arene, pa še ona bojna znamenja, orlovski prapori, ki so stali tik pod altarjem v polkrogu ... Zunaj zidovja pa so nalahno šepetale košate lipe in dehteč vonj se je lil iz njih ...

⦁ ⦁ ⦁

Popoldne. Sprva vroče, potem oblačno, lahen vetrič vmes, – kakor bi bil naročen. Če si pogledal proti tretji uri Dunajsko cesto – kakor en sam velik val so se pomikali tisoči proti obem vhodom Stadiona. In se je ta val razvil po vseh bregovih tam notri, pa so zadonele mogočne fanfare – in že so prikorakale deklice v štirih močnih oddelkih, se razvrstile, uredile, potlej odtelovadile kar vzorno svoje štiri krasne vaje. Zdaj je valovilo v areni belo, pa spet modro, pa belo, pa spet in spet – in so dekleta stopile ven v breg, spet belo-modra reka.

Potlej še to in ono, kar ni, da bi vam podrobno razlagal. Le za naraščaj velja, da ga ni bilo mnogo, ker je bil samo iz Ljubljane, pa je bilo tisto pestro in lepo in živahno, kar je prišlo od njega. Sijajna točka! So rekli, da je ugajala mnogim najbolj. Kar je bilo, je bilo res nekaj novega, pristno zamišljeno, skrbno pripravljeno, vestno izvedeno.

No, končno člani sami! Nepozabna slika! Počasi, toda v silnem koraku se jemlje izza trojnih vhodnih vrat vrsta za vrsto ... Na čelu prapori, potem vrsta za vrstjo. In jih tako pride točno 1092. Kakor da je izgovoril en sam, se utrga pozdrav v zboru tisočerih: Bog živi! In potem spet slika, kakor sem bil že dejal: zdaj se spreminja vse belo pa vse modro – nekaj silnega, toplega, iskreno čustvenega in močno navduševalnega je v teh preprostih, enotnih gibih!

Še silneje pa se dojmi pesem, ki se za konec fantom jemlje iz prs in jo pojo enoglasno vsi, kolikor jih v areni stoji:

Mi smo Orli, mlada četa ...
Urno stopimo v korak ...

In gredo. In gremo tudi mi. In vedo, kakor vemo mi: narod z nami, Bog z nami – pa kdo fantje, proti nam?

Ni ga. In če je tako, potem velja, potem naj doni še silneje, potem naj se glasi še močneje, da bo šlo širom domov in naših poli in logov in trat:

Dvignite Orli, krila ponosno ...!

Dvignite!

XVI. Nageljni, nageljni ...!

»Dečvo« menim!

Takole je s to stvarjo, veste: tamle pred časom so dvignili reklamo, silno reklamo, pa so rekli: tole nošo vam damo, slovenska dekleta in žene, ve meščanke in ve podeželske – pa jo nosite! Sprejmite jo v imenu slovenstva in že zato, da podpirate smotre, ki jih poleg lepote same uvedba te noše, te pristne domače narodne noše, ona prav zares ima. Prav! Že zato, da tujih ljudi podpirali ne bomo, da ne bomo šli venomer v korak s tisto modo, ki jo tam v Parizu hočejo in silijo v svet – že zato torej ... Prav! Do sem je stvar gospodarska. Potlej je še narodna, sem dejal, se pravi, oni so dejali! – no, pa zato tembolj: nosite »dečvo«! Prav! Nazadnje je tudi lepa in je poceni, tale »dečva«, pa naj ne bo zavedne Slovenke, ki bi jo nositi ne hotela in ne mogla. Prav!

Toda –!?

Romam po svetu, po naših vaseh, po naših domovih, pa vam povem: tam vidiš nageljnov res nekaj, v Ljubljani sami jih ni kaj! Menim tako: ozirom na toliko in toliko število, ki je tu, pa je tudi tam! Pa bi bilo silno lepo, ko bi kar vidno vzcvetela Ljubljana in bi šla na ulico vsa pisana v nageljnih rdečih in modrih in višnjevih in zelenih in bi tako dala pobudo in korajžo in znak: naprej! Ko jih pogledaš in srečuješ poedine, saj je nanj čeden pogled, o pa kako! Kar vesel si, da bi jim slavo pel, slovenskim dekletom, ki v nji gredo na še posebej onim, ki so jo preskrbele. Bi! Pa zakaj jih tedaj ni več?

Vprašate? Nič nikar! Zakaj – odgovor ni prav nič vesel in zadovoljiv, kolikor je tudi resničen. Z mojega gledanja se glasi: če se bodo podeželske tako nosile, nak, me gosposke pa ne! Potem pa razlike več ne bo! Če bomo namreč vse enake –

⦁ ⦁ ⦁

Naj potlej še na eno razliko pokažem, ki jo je pri »dečvi« opaziti moč: Podeželske jo zvečine res nosijo tako, kot je zamišljena in narejena in je prav: dostojno, skromno, res pristno slovensko –– v Ljubljani pa že kar ne tako. Tu se že najde katera, ki misli, da mora kvariti pristnost in dostojno obliko katerekoli stvari in tudi te; ki se sprehaja in kaže po ulici v odvratni podobi, ki ženskega dostojanstva vredna ni ... in tako in tako.

Vse to je posebne vrste vnema in ima ta vnema še to lastnost, da se prijemlje tistega bolj, kdor je bolj in najbolj »izobražen« in »inteligenten«!

Pika.

XVII. Pojdite in storite jim dobro ...!

Na vseh poljih se organiziramo Slovenci, vsepovsod se združujemo, posvetujemo se in razpravljamo o vsem perečem, ki gre mimo nas. In je tudi prav tako! Saj je toliko vprašanj v današnjih povojnih dneh, katera kličejo rešitve, nujne rešitve, pa je ni. Zakaj vedno in vedno se spovrača pred naše oči in lebdi pred nami kruto dejstvo: dela je veliko, delavcev premalo ... Pa poglejte tli, pa poglejte tja – povsod tako! In tako se dogaja, da zborujemo kar naprej, da se posvetujemo na vseh straneh, da ugibamo venomer in o vsem mogočem – le nismo nalogi kos ... in ji ne bomo. Nikdar in nikjer! Zakaj še eno resnično dejstvo je poleg prvega, ki sem ga bil že omenil. To namreč, da je izmed zmožnih in poklicanih še vse preveč onih, ki jih ne doseže klic »pomagaj brat!«, ki gredo in se ognejo dela – pa ne samo to: tudi taki so, ki se še posmehuje jo onim, ki so zavihali rokave in so zgrabili z vso močjo, pa jih oni drugi prezirljivo gledajo in opazujejo s strani ... In vidite, to dejstvo je bolj bridko kot ono prvo, zakaj na eni strani je krivično, na drugi strani pa pravzaprav ustvarja ono stanje, ki spričo prvega dejstva nastaja.

Saj ta ugotovitev ne bo pomagala, vem; toda je časih reči odkrito besedo tudi takim, ki ob strani stoje in ne vidijo, kako se utaplja iz dneva v dan toliko njih, ki so brez vsega ... ne vidijo onih, ki bežno hite mimo nas in iščejo pomoči s prosečimi očmi, ker so zgrešili cilj in pot ... Onih, ki tonejo in padajo vse globlje in globlje ...

Vsem tem in takim bi namreč morala veljati vseh nas pomoč in podpora. Dejanska podpora, pa tudi moralna, ki časih zaleže še več.

⦁ ⦁ ⦁

Tak uvod veljaj stvari, kateri sem današnji spis posvetil; stvari, ki je malo znana vsem nam, prav posebno malo še podeželskim; stvari, ki ne sili v ospredje, je vsa skromna in liha, da komaj ve svet zanjo in njena dela, da komaj ve, kako se izživlja v stalni brigi za dobrobit in korist onim, ki so izmed potrebnih najbolj potrebni.

Vincencijeva družba ji je ime.

Sedemnajst konferenc ima po raznih krajih dežele in v sami Ljubljani. In glejte: 179 ljudi je v celi Sloveniji, ki jim je mar življenje svojega bližnjega! Samo 179, ki so člani leh konferenc, ki se res v polni meri zavedajo svoje dolžnosti in zapovedi, let glasi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!

Tiho in skromno je delo teh samaritanov, leh resničnih bratov sv. Vincencija Pavelskega. Tiho in skromno, brez zvanja in brez hrupa in znanja javnosti so se zbrali in prišli na svoje letno zborovanje v Ljubljano. In so šli v Marijanišče, kjer jim jo ponosen, pa tihi lastni dom, zgrajen že zdavna v lep in vsesplošen namen: brigali se in vzgajati k dobrem in koristnim našo ubogo mladež, ki nima svojih, da bi to storili ... šolske sestre vodijo Marijanišče in je izšlo iz njega že precejšno število mož, ki se jim ta pravilna, na krščanskem temelju stoječa vzgoja pozna.

Tu sem so se torej zbrali možje zastopniki in so zborovali in se posvetovali in ukrepali o vsem, kar bi bilo v stanu odpomoči najbolj bednim po telesu in duši. Toda: – denar ...? Denar!

Nič zato. –. Dobra volja je in ljubezen je in je še marsikaj, kar ustvarja čudeže. Saj se je lani od teh konferenc podpiralo 820 revežev in se jim je izdalo 750 tisoč Din. kar da 3 milijone kron – precejšna, hvale vredna številka!

– – – – – – – –

Pisano pa je:

Kdor zbira iz dobrega srca in daje njim, ki so potrebni in stori dobro oniM, ki iščejo pomoči od svojega bližnjega – ta je vreden brat svojih bratov in mu bo povrnjeno stotero!

Zato hitite in storite tudi vi, kar vam je moč!

XVIII. Pa so prišli spet nazaj ...

Westfalija!

Zemlja daljna, tuja, nam neznana, našim premnogim prebridko doživeta, ker jim v lastni domovini lačnim ona vendarle daje kruha. Ime, ki se par desetletij sem že ponavlja venomer z isto bolestno sliko pred našimi očmi, kadar govorimo o tujini in zaslužku sploh in v naših izseljencih. Druga domovina trpinov, ki jih borba za življenjem žene v daljni svet, v tujo zemljo, v črne rudnike in plavže in tovarne. O grenak je vsak kruli, dvakrat grenak tisti, ki ga reže tujina!

Pa so poslali letos svoje otroke, da vidijo od kod jim je mati in oče doma, kje je vendar tista blagoslovljena slovenska domovina, ki so jo kedaj zrli v hrepenečih in solznih očeh svojih roditeljev, ko so morda vprašali zanjo ... In jih je tako pred dobrim mesecem prišlo kakšnih 2S0 v Slovenijo. Kaj kratek čas so bivali tu pri nas, že se vračajo nazaj ...

Tisti dan me je po opravkih zaneslo na ljubljanski kolodvor. Gledal sem ta razposajeni drobiž, ki se je ves brezskrben in vesel gibal in sukal okoli železniških voz. Gledal sem te obraze, gledal sem jih, gledal, poslušal sem jih − pa vam rečem, da me je kar znenada presunila čudna bol: ah, saj to ni več slovenska mladina! Tako malo sem slišal slovenske besede, tako silno malo ... Med seboj so gostoleli zvečine nemški, le časih se je vmes utrnila naša sladka materina beseda. In sem se zgrozil ob tem dognanju: kaj niste vi mali slovenskih staršev otroci? Pa če ste, pa kaj res že tako mladi tonete v tuje, nemško morje? Oh, pa zakaj mi tu doma potem govoričimo o nekakšni naši armadi tam daleč v Westfaliji? Saj bo vse minulo, vse bo šlo, vse bo utonilo; čez še toliko desetletij ne bo več nikogar tam gori, ki bo še rekel, da je slovenskih staršev sin. Tako menim in vem, do bo res tako. Zakaj že v naglasu se otrokom pozna, da jim gre nemški beseda bolj neprisiljeno iz ust, kot pa slovenska. Nikar si tega dejstva ne skrivajmo, nikar pred njim ne zastirajmo oči – tako je pač!

Temveč pojdimo in poglejmo, če se še kaj pomagati da!

⦁ ⦁ ⦁

Pa bi rekel ob tej priliki staršem tam daleč v tuji zemlji: Čuvajte vendar naš narodni zaklad, naš jezik in našo besedo, o čuvajte jo vendar! Pojte otrokom o nji, pripovedujte, učite, utrjujte jo stalno in s ponosom – zakaj na vas je vse, prav vse ležeče, koliko časa se bo še glasila slovenska beseda in pesem po rudnikih Westfalije.

⦁ ⦁ ⦁

Pa bi potlej rekel eno še onim, ki se jih tudi tiče ta reč. Namreč onim, ki imajo oblast in denar in bi se morali brigati za take važne reči, ki se tičejo naravnost našega narodnega obstoja.

Dajte, zganite se! Sezite že enkrat v žep in dajte svojim v tujini, kar jim po pravici gre! Dajte jim šolo tja gor, domačo, slovensko; pa učitelje tudi, kajpak! Pa vprašajte še one, ki se tam gori brigajo za naše otroke bolj kot mi sami doma, kaj in kako bi se dala urediti ta reč zastran jezika, kako zastran šole, duhovnikov, itd. itd.. Polno vprašanj, ki zevajo odprta že dolgo vrsto let, pa ga ni, ki bi se jih resno lotil.

Pa poglejte končno še druge narode, druge države – kako pa oni skrbe za svoje v tujini, za otroke še zlasti. Kaj je nam tega manj treba, ko smo mali narodič? Mi ne vprav zato še bolj?

Toda kaj! Saj n. pr. izseljencem na Holandskem domovinska država niti svojega konzulata ne da. Torej niti tega najpotrebnejšega ne. Kje so potem učitelji, duhovniki?

Potlej ko to vemo, razumemo pač vse ostalo!

XIX. Samo en dinar ...

Glejte!

Sedi tam ob oglu hiše na trgu mlado dekletce, revno, ubogih, trpkih lic, steklenih, brezizraznih oči, golih, krvavo bledih nog, za silo pokrita z lahko obleko in obuta v raztrgane čevlje. Poleg dekleta na tleh stoj ob zidu košara, v njej nekakšno pozno jesensko cvetje. Tako stoji tam deklica, prestopa se z nogo na nogo, v naročju drži skupek šopkov, nudi jih mimohodnim, vsakemu posebej in vsem skupaj: »Šopke, gospa, šopke! Za dinar, samo za dinar!« To se ponavlja monotono kar naprej, celo dopoldne. Pa gledaš to ubogo deklico in jo opazuješ nekoliko trenutkov, zreš vanjo in spremljaš vse one mnoge, ki hite mimo nje s trga – pa je tako malo tistih, ki bi se spomnile sirote in ji odkupile cvetja za dinar, za en sam dinar ... Nji, potrebni, ubogi slepi deklici ...!

O lahko se je ubraniti sirote in ubežati pred njenim siromaštvom! Lahko je napraviti obraz, kakor da je niso opazile oči!

⦁

Le nekoliko dalje in spet glejte! Isti ljudje in ob istih dneh!

Tamkaj ob hiši je razpostavil nekdo svojo kramo: so to različni romani, v zvezkih jih nudijo po mestu za en sam dinar. Pa gredo mimo gospodinje, pa gredo kuharice, pa sobarice, hišne, gospodične, gredo, gredo s trga – ob krami se za hip ustavi ena in druga in seže v žep po dinar ... zakaj zvezki gredo redoma in ni, da bi človek prekinil branje kjerkoli!

O težko se je braniti pred junaki šund-romanov ...!

Oh, en sam, neskončno majhen dinar!

Težko ga je dati ubogim za potrebo; toda kakor da ni nič vreden, jih sipajo dan za dnem za tisto reč, s katero si nekdo zbira bogastvo na račun zaslepljenih in praznih besed lačnih ljudi.

XX. Ko se bližajo dnevi Božiča ...

Ljubljana ima sicer vedno isti obraz, pa naj jo gleda človek od katerekoli strani. Le tako-le pred večjimi svetki se lice ljubljanskih utic spremeni, življenje teče nekoliko drugače, živahno je vse bolj, razigrano, vsepovsod je smeh in veselje in sreča se odraža iz vseh obrazov in lic, ki jih srečuješ.

Kongresni trg. Ves je založen z božičnimi drevesi tiste dni pred Božičem, kakor en sam lep, urejen smrekov gozd se ti zdi. Po zmerni ceni in za drag denar dobiš tu spominsko drevesce, kakor sam želiš in kakor more pač prenesti tvoj žep.

In hodijo tamkaj dan za dnem, od jutra do večera, vse dni do konca jih je polno in kupujejo. Da ne pojde spomin brez znanja mimo njih v daljo in pozabljenje – zato nosijo božična drevesca v svoje domove. Zunaj pada sneg, sneg ...

Pa izložbe. Tudi iz njih diha tisto sveto praznično razpoloženje, ki ustvarja v srcu vseh nestrpno pričakovanje Božiča, svetega večera, praznikov. Ne toliko božičnih dreves, božičnega miru, toplega, blaženega, ki daje dušam čudežen pokoj, tega iščejo in po tem hrepene človeška srca. Ravno v teh bridkih časih so ga potrebna prav zelo zelo ...

Še nekaj govore izložbe. Onim siromakom, ki hite mimo njih in le z bežnim pogledom opažajo eno za drugo – tistim, ki jim ni dano, da bi vstopili in si pripravili lep, prazničen sveti večer, božično drevo in jaslice in še kaj – tistim je močno hudo in s trpkim usmevom na ustnih se vprašujejo in si odgovarjajo bolno: tu vse in mnogo za vesel Božič in praznike, kaj pa nam ubogim? Ali bo kruha in večerje na sveti večer, ali bo kuriva, da bo topla pečka v kotu ...? Moj Bog!

E, dvojen Božič je še vselej bil in tudi letos bo. Enim bo vesel spomin in svet praznik, pa bo tudi nekaterim le žalosten dan in mrzel večer ...

Spominjajmo se tistih in pomagajmo, kdor more. In Bog nam daj vsem, prav vsem božičnega miru!

XXI. Ko prihaja pomlad:

O, takrat je lepo! In prijetno! Takrat se razigrajo gaji in razcvetejo poljane in je vsepovsod le smeh in veselje in radostna pesem.

Pač nič čudno ni! Saj je človeku v zimi dolgčas, mrzlo, pusto, bridko žalostno časih, ko zamišljen gleda skozi zamrznjena okna ven v božjo naravo, čez snežen poljane. Pa je zima lepa in ima svoje dobrote in čase – le naveliča se tega človek, kakor se naveliča vsega. Vse človeško življenje je valovanje, razgibanost, sprememba – pa si človek zato tudi naravo želi takšno!

Zlasti letos, zlasti letos! Ko je bila zima tako strašna, tako uničujoča, kot že dolga leta, cela desetletja ne. Kdo bi se takšne silne nadloge ne bil naveličal, kdo ne bi zahrepenel po pomladi, kdo ne bi ves zaživel v lepo in toplo misel o njej, ko po tolikih mrzlih dneh vendarle posije toplo solnce ...

Oh, pomlad, vsega našega življenja edini veseli in blaženi čas!

⦁ ⦁ ⦁

In Ljubljana v takih dneh?

Vsa se razživi, razgiblje. Kot prerojena vstane iz otopelega dolgočasja in se čisti vsepovsod.

Ulice ožive. Splakujejo in perejo jih z vodnimi curki, odvažajo zadnje ostanke snega v strugo Ljubljanice.

⦁ ⦁ ⦁

V zgodnjem jutru stopam v Tivoli. Sam po stezah in potih navzgor. Snega že skoraj ni. Le ob robu steza se še drži krčevito stisnjen, pod težkimi smrekami je takisto pritisnil k tlom spodnje veje, da brezbesedne ječe pod težo.

Ob potu pronica voda iz tal, se odtaka dalje in se spet neopaženo skrije v zemljo. Grmovje je že vse povezano s šibjem, kakor bolnik, na posteljo prikovan, kopni po svobodi, po pomladnih dneh ...

Prav počasi usmerjam korake v hrib in v zgodnje jutro. Tam pod brezami, kjer je bilo pred tedni vse živo, vse polno sank in otrok – je le še uvel spomin na to otroško veselje: tanka ledena storija od stisnjenega snega.

Lepo je v teh dneh tam v Tivoliju zjutraj, ko prihaja pomlad. Vsepovsod se že oglaša veseli ptičji spev ...

Deli nad mestom je sivo ozračje pomešano z dimom, le tem na obzorju proti jugu se svetlika nebo.

Potem pa posije solnce, toplo, božajoče. In pohajajo počasi po stezah, po potih, korak za korakom – v novo dobo, v veselo pomlad ...!

O pomlad! Pesem vseh pesmi in radost vseh mladih dni! – pridi že vsa, prav vsa ...

Ko te čakamo teko težko! In prav vsi!

XXIII. Hosana, sin Davidov ...!

S cvetno nedeljo začno v gledališču igrati pasijonske igre in jih potem igrajo vse do velikonočnega ponedeljka sleherni dan. In tudi po dvakrat na dan.

Silna je moč drame, ki je vpodobljena v štirinajstih bežnih slikah in jo doživljajo močno in resnično na oderskih deskah živi ljudje, igralci! Silna je njena moč, sem dejal; še silnejša je njena privlačnost. Tiste dni ni praznih sedežev v gledališču vse je razprodano, sleherni dan je polna hiša.

⦁ ⦁ ⦁

Že so pogasili vse luči in vstopil sem v popolnotemo. Rahlo sem, stopal ob vrstah in se potem tiho, brezslišno pomaknil na sedež.

Vsepovsod tema. Oder še zastrt. Pred odrom črno zakrit prostor, le velik bel križ se riše iz temnih črnih zastorov ven. In okoli križa krona, trnjeva krona ... Tik pred odrom v črni temi se riše bel križ – kakor slutnja je položen in kliče nekaj iz neznanih globin ...

Tedaj – udarec ob bron. In svetla luč iz zgornjih lož v sredo pred zastor – obsvetljen krog. Iz zastora ven se utrga črna senca, lektor. In bere, počasi, poudarjeno in s čudno skrivnostnim občutkom:

Tisti čas se je zgodilo ...

Še dalje bere iz evangelija in svetega pisma. Potem gre in je spet tema, popolna tema.

Potem se dvigne zastor. In začno.

⦁ ⦁ ⦁

Prihod v Jeruzalem.

V bohotno, veselo razkošnost odela prva slika. Med množico, ki vpije Hosana in še in še Hosana! – prihaja v slovesnem sprevodu on, Jezus, Sin Božji. Podoba in obraz igralca je to – toda vsa resničnost in prazničnost diha iz njegove osebe. In tiste njegove prve besede, ki so vse skrivnostne, kako božajoče toplo prihajajo doli do poslušalcev in gledalcev:

Jaz sem pot, Resnica in Življenje!

In potem, ko ga vsenaokrog obsuje mladina, otroci jeruzalemški in jih On boža nežno In s toplo besedo:

Pustite male k meni!

Poleg mene sedi mlada mati z otrokom. Mali sedi in gleda, gleda in doživlja, otrok pa se hkratu spne prav do nje in jo objame okrog vratu. In dahne vanjo, skrivnostno boječe:

Mamica, Jezusa glej! Ga vidiš?!

⦁ ⦁ ⦁

Šo mnoge slike se vrste spredaj na odru. Silno žive so te slike in jirav do duše gredo.

Tista molitev na gori me je zlasti prijela.

Vrt Getzemani. Pridejo apostoli z Učenikom. On se loči od njih in stopi nekoliko dalje. Beseda na besedo se trudoma jemlje iz bolne duše in spe kot molitev v nebo:

»Pa ne tako, kot jaz hočem, ampak kakor Ti!«

Otroška vdanost, kot je ni v današnjih dneh!

⦁ ⦁ ⦁

Vse je odeto v skrivnost, vse je ena sama resničnost, ki jo mi sami živimo in se učimo ob njej. Vedno, ob vsaki priliki, ob dnevih velikega tedna še posebej.

Pridite in glejte: naš in našega življenja obraz je v tem skrivnostnem oderskem delu.

XXIV. Ko je bil Janez Bosco blaženim prištet ...

Tedaj so se zbrale na Rakovniku množice vernih od vsepovsod. Ves dan do poznega večera so prihajali, da se je človek komaj preril mimo njih do cerkve. Vso noč so ostali na Rakovniku, vso noč so molili, so peli in čakali na zoro sledečega jutra.

Tam za cerkvijo na Rakovniku je gosta senca, visoko drevje raste po bregovih okoli kotline. Cela globel je objela v prijeten kotiček in košček najlepšega, kar na Rakovniku ob prvem trenotju občutiš. Na kraju globeli je stisnjena kapelica, vsa je bila okrašena ta dan. Pred kapelico in vse okrog nje pa se je zbrala truma vernikov, ki so poslušali besedo in pesem mladih, navdušenih fantov, govorjeno in peto blaženemu Janezu Boscu v spomin in novo pridobljeno in priznano mu čast.

Tisti košček zemlje na Rakovniku, kjer kapelica stoji, pozdravljen mi bodi – saj nisem vedel, da si

⦁ ⦁ ⦁

Tisti čas se je iz cerkvenega praga pomaknila nakropila, v zvoniku so planili zvonovi v ubrano pesem. Veter je pihal s hriba nad cerkvijo, postajalo je skoraj hladno. Tedaj je cerkev na Rakovniku oživela v prečudno svetlobo. Oba zvonika, prostor med njima v višavi, vse je hkratu zažarelo v električnih lučkah. Kot ena sama luč je svetilo v noč, kot ena sama pesem so je glasilo iz visokih lin ...

Tisti čas se je iz cerkvenega praga pomaknila prva postava. Za njo druga, tretja, cele vrste, vse i prižganimi svečami v rokah ... Procesija.

Peli so med potjo. Litanije, pobožne pesmi. Zvonovi so jim drobili vmes ... Potem se je množica vernih strnila v cerkev in v nji prebila vso noč ob molitvi in petju.

⦁ ⦁ ⦁

Nedeljsko jutro se je za rana zbudilo, solnce se je v jasnem kopalo drugi dan. Še celo dopoldne so prihajali verni. Vsa cesta jih je bila polna, vsi tramvaji zasedeni, vse trate okoli Rakovnika na gosto zasedene. Slovesno je zvonilo in se glasilo v samotno ravan tja do Krima, pobožno in vneto so tisti čas pristopale množice k mizi Gospodovi.

⦁ ⦁ ⦁

Popoldne ob štirih sem bil spet prišel. Da se bo ob tej uri procesija začela, so rekli.

Prvi so šli gojenci zavoda z banderom Marijo Pomočnice. Potem moška Marijina družba, takisto z banderom. Godba bivših gojencev, nato kip blaženega Janeza Bosca, ves v zelenje ovit. Častna straža ga je spremljala. Spredaj bele deklice, zadaj takisto, ob straneh pa fantiči; v bele hlače, v modre, žametaste jopiče, z rdečimi našitki na ovratnikih in na koncu rokavov, v črnih čeladah, z belimi peresi na njih, s sulicami čez ramena, – tako so bili oblečeni fantiči. Nov kroj je bil to, nismo ga še videli pri nas.

Dolga vrsta deklet, žena. Z modrimi trakovi na prsih, s svečami v rokah, – tako hodijo Marijine hčere. Vse ljubljanske s svojimi zastavami so šle v procesiji. Pa še male deklice za njimi, takisto s svečami in še z zelenimi venčki na glavi.

Zbor duhovnikov, dva bela bandera, nato Najsvetejše, ki ga je mariborski pomožni škof v procesiji nosil. Naposled deklice z belimi pajčolami, za njimi narodne noše z avbami, s pečami.

To je bila procesija v znamenje, da je Janez Bosco, ustanovitelj Salezijanskega reda, bil blaženim prištet in priznan.

⦁ ⦁ ⦁

Raz streho doli sem motril vso stvar. Gledal sem to dolgo vrsto ljudi in sem mislil, misli! ...

Le sto mož, osivelih, večina njih s palicami v rokah, le sto mož je bilo, ki so svojo vero izkali ... Kje pa so še drugi tisoči vernih, zakaj jih le toliko ostalo doma? Moških več v procesijo, v cerkev sploh, zakaj mož je poglavar in zlasti od njega jo odvisno, če in koliko bo slovenski narod veren sin svojih dedov in pradedov ostal.

S tem občutjem sem šel, pod tem vtisom sem špe vrste zapisal. Da bi jih brali vsi tisti, ki se izognejo, kadar jih kliče vera!

⦁ ⦁ ⦁

Ljudstvo, pojoč litanije, je spelo dalje v cesto in breg. Ves čas pritrkovanje zvonov, ubrano, slovesno. Rahel oblak dima, kadilo miru in sprave.

Po vseh bregovih, ob cestah, okrog cerkve, po livadi in pod njo, – vse polno ljudi.

Nad barjem je ležala rahla megla, ko sem bil zapustil Rakovnik. Spel sem po shojeni cesti v mesto, val ljudi je hodil isto pot. Iz obcestnih gostilen je puhnil na cesto dim skajenega tobaka, duh popitega vina, nemarna beseda nemarnih, pijanih ljudi ...

Tam, samo tam pa imajo le moški večino ...!

⦁ ⦁ ⦁

Ob tem je jasno da imajo Salezijanci na Rakovniku in drugod, kakor vsi drugi vzgojniki sploh dovolj in važnega dela, da bodo prihodnji slovenski rodovi drugam hodili ugotavljat svojo večino. Manj v gostilno, več v cerkve in v društva!

XXV. Med košare in vezičke ...

V sobotnih dopoldnevih oživi in se razgiblje v pestrost in živahnost ves tisti prostor za semeniščem tja do Zmajskega mostu, od kostanjev in barak ob Ljubljanici pa tja gor do Vodnikovega spomenika in jugoslovanske knjigarne. V takih dopoldnevih se časih dogajajo na tem prostoru čisto svojevrstni prizori, posebno življenje sploh. Vjameš časih besedo iz ust kmetskega dekleta ali žene, da ostrmiš nad njo. Zakaj bolj jo modra od besed tistih, ki svojo modrost in besede zajemajo iz učenih knjig in ne poznajo življenja. Pa zine časih na tem prostoru tudi katera učena ali vsaj po učeno napravljena gospa katero takšno, da se človek natihoma nasmehne in se obrne proč.

Mimo stojnic in košar in vozičkov, ki so razpostavljeni po vsem obsežnem prostoru brni in zvoni v rednih presledkih ljubljanski tramvaj, v zvoniku stolne cerkve se kazalca enakomerno pomikata dalje, ljudje med košarami so pogajajo, kupujejo, prodajajo, čas teče, gine v popoldanske ure – tako je na trgu sleherno sredo in soboto. Je pa to tudi vsakdanja podoba ljubljanskega trga v navadnih dneh, le v manjšem obsegu.

Pa hodim tako med temi ljudmi, jih opazujem, motrim njih gibanje, poslušam govorico, pa sodim po svoje.

Prodaja na primer žena iz okolice na trgu jabolka, hruške. Kako malo je finih sadežev, kako malo lepega, žlahtnega sadja! In vendar uspeva tudi lepo sadje po naših vrtovih, izjeme na trgu to potrjujejo. In je tudi cena drugačna: navadno, slabše blago – navaden, slab denar, boljše blago – boljši kup, več denarja! Popolnoma jasna stvar in vendar ne izuči naših ljudi. Saj se ves mlajši red vzgaja že v ljudskih šolah tudi v kmetijskih vprašanjih, v sadjarstvu – pa vendar ni pravih uspehov in posledic. Pa berejo ljudje knjige, ali jim ne verjamejo, ali ne čutijo ljubezni za stvar.

Oboje je škoda in naši splošnosti v kvar. Naša zemlja je premalo donosna sama iz sebe, treba jo je časih prisiliti v to. Sadjarstvo je še neizrabljena panoga, ki bi mogla prinašati mnogim ljudem lepe denarje.

Pa še eno je, kar človek opazi na trgu. Sadje pride na prodaj potolčeno, odrgnjeno, časih tudi nezrelo. Ljudje pa so natančni in takšno sadje odklanjajo. Prodajalci ga nosijo nazaj domov, zastonj je bila njih pot v Ljubljano.

Večja skrb je potrebna pri teh stvareh. Kjer je trgovina, gre vselej za kakovost, po tej se ravna cena. Blago je treba pred dovozom na trg izbirati, ločiti boljše od slabejšega, potem dobro omotati, da se ne stolče. To stane le nekoliko truda, ki je obilno poplačan.

XXVI. V nedeljo popoldne.

Kje bi začel, kje nastopil pot?

Že čisto vseeno, kje – povsod ista in enaka podoba: kakor izumrla je ob nedeljah popoldne Ljubljana. Kdor more, jo pobriše iz mesta, ven v svobodo in sveži zrak. Prazne, puste so ulice, redki so, silno so redki ljudje v njih.

Na Marijinem trgu, pred frančiškansko cerkvijo. Po končanih litanijah se vsujejo raz cerkve pobožne ženice in se počasi razgubljajo po stopnjicah nizdol in v ulice. Stražnik sredi trga skoraj brez dela stoji in sameva. Še njega podi vročina proč, pa se ganiti z mesta ne sme.

Tramvaji begajo prazni sem in tja. Cvileča pesem njih koles ob tirnice je še bolj dolgočasna ko druge, delavne dni.

Izložbe. Pač ponujajo ljudem svoje bogastvo in ga razkazujejo ko vsak dan, toda nihče ne obstoji pred njimi, nobeden se ne zmeni na njih klic.

Kavarne, gostilne. No, kavarne že. Stalne družbe so v njih, ki čitajo časopise, premetavajo modne liste in druge slikane revije, igrajo šah, biljar, karte, domine, posedavajo in kade cigarete, se dolgočasijo in ugibajo o vremenu, o lepih starih časih ... Takšni obiskovalci so stalni gostje kavarne in so navadno že v letih. Zato jih ni spraviti drugam ko v kavarno k črni kavi, k stalni mizi in družbi ter igri.

Pred pošto. V prvih urah popoldneva se tamkaj čakajo tisti, ki se imajo radi ali se še le nameravajo imeti radi. O, tudi takšni so, nikar naj vam ne gre lice v nasmeh. Pa koliko jih je, tistih: ki bi se hoteli radi imeli ... Mladost, razposajenost, brezskrbnost, prešernost, kuharice, služkinje, sobarice – pošta, pošta.

Potem Tivoli. Tam je živahnost doma. Se preveč je je. Kdor pride, mu škodi. Zlasti njegovemu žepu. Tu se najde vse, ki ne ve, čemu mu je dano življenje, čemu mladost, čemu si dnevno služi denar. Dvakrat, trikrat sem in tja, v vrtiljak, na gugalnico, na strelišče, pred slikarja, na pivo, po piškote, – šel je teden, šli so dinarji, šlo je vse ... Začnimo od kraja! S ponedeljkom in do sobote ...

Škripajoča godba, pokanje, kričanje, smeh, šepet kostanjev, piskanje lokomotive, ki drvi skozi park in barje v Trst, k morju, – to je slika in pesem Tivolija, je pesem nedeljske Ljubljane, pesem nedeljskega popoldneva in brezskrbne mladosti!

Tak dolgčas, tako prazna vsebina popoldneva, le čemu še silite ob takih prilikah v Ljubljano?!

Opombe

1. Krek sam ter nekateri njegovi najbližji prijatelji so tvorili nekako društvo, ki so ga imenovali „Sič“ (= pokrajina, kjer so prebivali naši pradedij) Člani so se sami imenovali Kazaki ali pa tudi Zaporošci (Zaporočje je kraj v Poljski, znan iz romana „Z ognjem in mečem“) in so imeli tudi kazaška imena. Tako je bil Krek „Ostap“, dr. Brecelj pa „Bogdan“. Hetman pa pomeni častnika. O vsem tem lahko podrobno bereš v lanskem „Mentorju“.
2. To pesem je zložil Krek v Dalmaciji, kamor je šel žalovat za svojo materjo, ki mu je tedaj umrla. Toda tudi ta divno lepa zemlja ob morju ga ni mogla potolažiti, zakaj vse drugo ni nič če matere (= bršljan) ni
3. Gospod profesor se namreč že več let trudi in zbira pokojnikove rokopise in druge spise, ki izidejo potem v knjigi. Letos bo izšel II. zvezek teh »Krekovih zbranih spisov«, dosti jih ni nič podpisal, zato je iskanje tembolj težko, vseh vrednih slovenskih stvareh, vem, da bo tudi