Ljudstvo in domovina (zborna recitacija)
| Ljudstvo in domovina Vera Albreht |
| |||||||||||
Mati: Zastave povsod, zastave povsod!
S cvetjem olepšan je sleherni kot!
Zbor: Zastave povsod, zastave povsod!
Oče: Danes je praznik - vse ljudstvo vrvi,
godba po ulicah zvonko doni,
ljudstvo proslavlja zdaj svobodne dni!
Sin: Kaj pa je ljudstvo, kaj ljudski je glas?
Oče: Ljudstvo si ti in ljudstvo sem jaz,
ljudstvo je kmet, ki na polju gara,
ljudstvo je mati, ob ognjišču doma,
ljudstvo je delavka, ki ob stroju stoji,
ljudstvo je delavec, ki vse noči
dela za skupnost in blagor ljudi.
Ljudstvo je pesnik, je učenjak,
graditelj, novator, udarnik, je vsak,
kdor dela z možgani, kdor išče, razglablja,
kdor vse svoje sile za skupnost porablja;
kdor daje od sebe vse svoje moči,
ko narod si lepšo bodočnost gradi.
Zbor: Naš delovni človek od zore do mraka
za napori pogumno v prihodnost koraka.
Oče: Res, kdor za skupnost ne štedi moči,
išče, zboljšuje, ustvarja, gradi,
vodi naš narod na pot lepših dni!
Zbor: Ljudstvo hoče mirno živeti in graditi svoj dom,
ljudstvo noče pogubnih več vojn, ne nasilja, krivic,
nihče ne iztrga več ljudstvu s krvjo pridobljenih pravic!
Sin: Kaj je domovina, oče, povej?
Oče: Kaj je domovina? Sinko, poglej:
Domovina je tam, kjer orje traktor sredi poljan,
da raste iz zemlje domače nam kruh za jutrišnji dan.
Domovina je tam, kjer v zadrugah družno naš rod,
seje in žanje, da zemlja povrne mu plod,
v dvojni meri vsakomur, ki danes gradi,
sebi in svojim otrokom svetle prihodnosti dni.
Domovina je tam, kjer tovarne visoko se pno
novozgrajene ponosno zravnane v nebo
last ljudskih množic, ki strumno ob stroju stoje,
z ramo ob rami: bratje, očetje, matere, sestre, žene.
Domovina je tam!
Sin: In kje domovina je, mati, jeli povsod?
Mati: Tam, kjer mati razteza dobrotno svojo perot
nad otročičem, da zablod ga očuva in zmot,
dokler ne doraste in spelje na tisto ga pot,
kjer množice danes grade, da čelo obliva jim pot;
vedi sinko, svaka mati je dom, dom za otroka in dom za ves rod!
Zbor: Pa kaj smo mi, mati, kaj, oče, naš mladi je rod?
Vedite, vi ste potomci tistih hčera in sinov,
ki jih je zvabil ob uri usodni klic naših gozdov.
Mati: V vaših žilah pretaka se borcev in puntarjev kri,
vi, up domovine svobodne, stebri naše moči,
vi boste nosili naprej naroda voljo in čast,
v vaših rokah je prihodnost, v vaših rokah bo oblast!
Zbor: Mi bomo izpolnili, kar čas bo zahteval od nas,
vsak bo na mestu na domovine ukaz!
Mati: V mladino dorašča, kar je še danes otrok…
a ko usahne za vedno moč naših delovnih rok,
kadar omahnemo v grob, vi stojte vzravnani,
svojemu narodu zvesti, budno ob strani!
Sin: Ne govori o smrti nam, mati, ne o grobeh!
Mi ljubimo sonce, življenje, radost in smeh!
Mati: Zemlja je naša prepolna mladih grobov,
od borcev in talcev krvi oškropljenih zidov.
Ob poti lesen spomenik na svobodo padlega sina,
v kamen vklesano ime ustreljenih – je domovina!
Oče: Po širnem svetu, kjer množic strnjene vrste
zidajo nov svet prihodnosti, temelje čvrste,
rušijo v prah nasilja preteklega veka,
sejejo bratstvo med narodi, vero v človeka,
prosto laži, svobodnih duhov, vsi ena družina, -
sinko moj, vedi, in pomni, povsod tam – je domovina!
Zbor: Mi bomo spolnili, kar čas bo zahteval od nas,
vsak bo na mestu, na partije in domovine ukaz!
/Prirejeno leta 1949/
Opombe urednice
uredi- Ljudstvo in domovina, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6921, tipkopis.
- Ob 30. letnici ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe,je bila 6. in 9. jjunija 1949 v SNG Drama, zborna deklamacija dela Vere Albreht Ljudstvo in domovina. Uspešno so nastopali po vseh večjih slovenskih krajih in v Beogradu.
- Glej pismo št. 9, Mire Dobovšek (IN = 6848): Deset let kasneje (15. 2. 1959) je ravnateljica Zavoda za slepo mladino Mira Dobovšek prosila pesnico za nasvet o zborni deklamaciji Ljudstvo in domovina ob 40. obletnici KPJ.