Ločeni svetovi
| Ločeni svetovi. Andrej Čebokli |
| |||||||||||||
Rdeči jezdeci uredi
Črni dom št. 1.
Poln je teles. Nabito poln. V črne in rjave odeje so povita. Trdoravna. Ravnile so jih železne roke ...
Med telesi leži sin. In sinove bolečine vzžarijo v večerni mrak:
»O mati! — Ko sem zapustil tebe in dom in njivo in gozd in gore, nisem vedel, kaj zapuščam —. Z vriskom in s petjem sem šel ... S ptičjim pogledom ... Z levjim pogumom ... Kakor gredo fantje z gorskih skal v ravno poljé ...
Nad samega sebe sem se povzpel. V trenutno višino ... Iz te višine sem padel. Težko ranjen ... Brez moči, ubog sem ležal v jarku. V živem grobu, s svojo roko izkopanem ... In tam sem močil tujo zemljo s svojo krvjo. — — —.
Mati. Kaplja sem od tvoje krvi ... K tebi se zdaj vračam — a drug sin: prerojen sem v svoji očiščeni krvi ... Iščem tebe, ki me iščeš ... da bi položil svojo trudno glavo pod tvoje gorko srce ... Doma iščem, da bi videl v njem svojo razbito zibelko ... Gozd, ki je posekan do korenin, da bi ga vprašal, kje gnezdijo zdaj tičke ... Njivo iščem, ki so jo uničila železna kolesa in kopita ostrašenih konj, da bi videl na njej trnje svojega potù. In gore, ki so zdaj domovi milijonske množice in grobovi raztrganih trupel, da bi stopil zopet na njihove vrhove, s sončnim zlatom polite, in bi pogledal na vse štiri strani sveta, v skrivnostno daljino ... in se dotaknil s prstom neba —.
Večerni žareči oblaki so se gnali ... gnali rdeči jezdeci ... in udarili z glavo in s kopitom ob jeklene gore —. Kopita so si zbrusili ... razbili si glave ... in požrl jih je črni dim bobnečih min —.
Onstran jeklenih gor pa čaka nanj križana mati —.
Ogenj žrjave krvi. uredi
Črni dom št. 2. Poln je teles. Čisto poln. V črne in rjave odeje so povita. Sključena. Sključila jih je žalost brez solz —.
Med telesi leži Pavel. Iz srčne krvi mu kreše iskre kamen bolečin ... da vzletijo vzdihi — ognjeni žrjavi, pojoči skozi večer:
»Lenica! Jaz pojdem —. Z menoj jih pojde tisoč —. Jaz dobim novo sivo obleko in novo belo perilo. Vsi dobijo novo sivo obleko in novo belo perilo. Jaz bom pel in vriskal in za sivo čepico pripnem nagelj in rožo. Nagelj se bo rdeče smejal, roža krvavordeče ... Vsi bodo peli in vriskali in za sive čepice pripnejo nagelje in rože. Nagelji se bodo rdeče smejali, rože krvavordeče ...
Črez planine bomo marširali ... da se bodo pod našimi nogami sušila rdeča jezera planinskih rož. Na gore splezamo. Tam se pod našimi rokami zgane skalovje. Tam se vležemo na prsa. Pod našimi prsi bodo bele planike zapirale črne oči in umirale —.
In izza skale na gori bom zopet gledal domačo dolino v okviru juga. V dolini mojo in tvojo vas. V vasi svoj in tvoj beli dom. Tvojo od ljubezni svetlo kambrico. Tvoje v hrepenenju dišeče okno. Pod oknom pa črnega tujega fantiča z belimi zobmi, ki zapeljuje mojo Lenico —!
Jaz pojdem po svojo nevesto Lenico, če me še ljubi in mi je še zvesta ... Z menoj jih pojde tisoč na ženitovanje. Najino ženitovanje bodo krasili nagelji in rože, ki jih prinesemo za čepicami jaz in tisoč drugih —.
Jaz pojdem po svojo nevesto smrt, če me Leniča ne ljubi več in je zvesta črnemu tujemu fantiču z belimi zobmi: zakaj tedaj bom še enkrat snubil Lenico — a z močjo svojih žil —. Tako dolgo, da se posušita za čepico nagelj in roža in vzcvetijo pod mojimi golimi prsi iz belih skal neznane rože, ki bodo krasile moje truplo in venčale moj grob.
Pa pride jih še tisoč za mano... vsak po svojo Anico, Katico, Tonico—!«
Ognjeni žrjavi so leteli , z vso srčno silo skozi večer ... Samo s perutmi so se včasih odpočili —.
Ali še pred ranim jutrom so se ujeli v električne zanke in storili kratko smrt —: brez kaplje prelite krvi visijo v železnem trnju žičnih ovir, ki črno cvetijo po granitnih gorah —.
Onstran električnih zank pa vre in kipi Leniči kri: čisti se zanj —.
Krik očetovstva. uredi
Črni dom št. 3.
Poln je teles. Križem poln. V črne in rjave odeje so povita. V kolače zvita. Zvila jih je groza kar brez črhe in z mirno roko —.
Iz enega v vrsti kolačev se razvije mož in oče. Skozi suhe prsi se mu vidi živo srce, režeče v popolnoč!
»Žena — o trojica otrok —! Zdaj vem, kaj sem imel. Vem, kaj sem izgubil ...
Zdaj, ko te zasledujejo strastne tuje oči, bi te pogledal drugače. Gorkejše ... Objel bi te drugače. Tesnejše ... Poljubil bi te vse bolj živo ... Ljubil bi te, kakor Bog zaukaže: s čistimi očmi in čisto krvjo ...
Po dnevu bi stražil tvoja vrata, po noči tvojo posteljo pred strastno tujo roko, ki ti zdaj veže roke in noge in ti hoče oskruniti materinstvo... Ali se braniš do krvi — do smrti —?
Ali se udajaš —?
Zdaj bi rad pestoval celo peščico veselih otrok. Dva na kolenih, dva na rokah, dva na ramenih. Igral bi se ž njimi.
Pel bi ž njimi in molil — namesto da bi jih proklinjal in jih s svojim preklinjanjem učil proklinjati mater in očeta: in bili bi otroci po božji podobi.
Otroci, misli mati na vas? Vas brani? Ali vas ni pozabila?
Otroci, mislite na mater —! Branite mater —! Ali se brani mati ... do krvi — do smrti —?«
Možev in očetov krik je razpral popolnoč samo do rohnečih, do živega izvrtanih gor —: zakaj tu so ga ulovili brezžični aparati, štrleči nad kavernami človeških cenzorjev —.
Onstran prežečih gor pa je čakala žena zaman —: zdaj že pestuje brezmirna materina roka tuje dete in troje otrok pleše ringaraja okoli malega.