Lobanja in navskrižne kosti
| Lobanja in navskrižne kosti Anonimno |
| |||||||||||||
John Sandky je imel ženo in dva nedorasla sinova. Delal je po deset ur vsak dan v veliki tvornici za vozove in zaslužil $1,35 na dnevnico. Tako je delal že deset let. John ni znal, da je bilo njegovo delo vredno petkrat več kot je bilo plačano, zato ni tudi nikdar »kikal« za večjo plačo, kakor so to delali njegovi tovariši. Delovodja ga je imel zato rad in Johnu se je zdelo, da sliši nebeško godbo, kadar je prišel boss in ga potapljal po rami rekoč: »Johnnie, ti si – all right!« Johnnie je bil uverjen, da dokler ima tako dobrega bossa, tako dolgo ne bo zgubil dela; vsled tega ga ni mogel nihče pripraviti, da bi vstopil v unijo. Nak! v unijo pa ne. Unijski delavci so bili po bossovem mnenju leni ničvredneži in John je temu prikimal. Kadar so se delavci opoldne pri obedu razgovarjali o uniji, John je vselej namrdnil usta in odkimaval z glavo: »Oh, unije niso zanič, sama sitnost je z njimi. Jaz ne verujem v unijo – sama neumnost. Drži z bossom pa boš all right.«
John je naravno tudi vedno glasoval za republikansko stranko. – za poln »dinner pail«.
Mogoče vas zanima, kako je živel naš John z dolarjem in petintridesetemi centi na dan. Živel je tako kakor jih živi na tisoče teh mezdnih sužnjev. Fanta sta prodajala časopise po ulicah, a žena je skrbela za vsakdanjo hrano doma v – basementu, kjer so stanovali. Ta basement, vedno vlažen in mračen, pod veliko hišo, v kterej je stanovalo morda 30 družin, je bil poceni, tako da se je ravno izhajalo z rento. Premoga je kupil John toliko kolikor se ga je rabilo za kuho. Da bi pozimi grel sobo in spal z ženo in dečkoma v toplem, to ni šlo. Imel je dva kora in kterega je zeblo, ta se je zavil v koc in moral je biti zadovoljen.
Tako so minevali dnevi. John je vsak dan smehljaje pozdravljal svojega bossa, trdno uverjen, da dela mu ne zmanjka nikoli. Kar zagrmi nekega dne kot strela z jasnega neba.
»Johnnie,« dejal je boss, »dober dečko si, zato mi je žal. Jaz nimam več dela za te; odsloviti moram vse delavce.«
»Mister, vi ste govorili, da bom vedno delal z vami. Jaz imam družino in sem dober delavec, kajne? Zakaj to? Jaz ne spadam k nobeni uniji.« In John si je brisal oči.
»Ne morem pomagati: tukaj je tvoja plača. Pridi v ponedeljek, mogoče se kaj obrne.
S potrtim srcem je šel John domov in povedal ženi kaj se je zgodilo. Tolažil se je pa s ponedeljkom.
Prišel je ta ponedeljek in točno ob šesti zjutraj je že stal John pred tvornico, iz ktere ga je njegov »prijatelj« boss tako nemilo vrgel. Toda ni bil sam. Dolga vrsta delavcev je stala pred tvornico in čakala na superintendenta. Ta se je pripeljal okrog devete ure v svojem avtomobilu in že od daleč odkimaval z glavo.
»Danes ne bo nič, fantje! Pridite drugi teden.«
Drugi ponedeljek je bila zopet dolga vrsta delavcev pred tvornico – in tako tudi tretji ponedeljek, četrti, pretekel je mesec, dva meseca, dela le ni bilo več.
»Kaj mi je storiti?« Tako se je vprašal John, ko se je nahajal v stiski, da še nikdar takšni. Pohajal je dan za dnevom po ulicah, iskal dela, a vrnil se je vselej praznih rok v svoj mrzli stan, kamor se je naselil najhujši tiran: beda in glad. Zbolela mu je žena in tudi fanta sta bila pri slabem zdravju vsled pomanjkanja. John ni bil sam nič bolji; zahvaliti se je moral le svoji trni naravi, da je še vlekel noge za seboj in da ni obležal kje na trotoarju. Po dolgem času se mu je posrečilo stakniti tupatam kakšno delo za par ur, zakar je dobil nekaj centov. In to je bilo saj za kruh.
Nekega mrzlega januarskega dne je bil John najet, da znosi kup premoga iz ulice v klet bližnje hiše. Mož, ki ga je najel, mu je obljubil petindvajset centov za to delo. John je bil vesel; že dolgo ni imel centa v žepu. Urno je vzel košaro in se lotil dela. Toda komaj je košaro naložil do vrha in jo dvignil na ramo, da jo ponese v klet – pripodil se je kot blisk po ulici splašen konj in komaj se je John zavedel kaj in kako, podrla ga je zdivjana žival na tla in pohodila s kopiti – – – – –
Polne tri tedne je minilo, predno se je John osvestil. Zdravniki in postrežnice v okrajni bolnici so imeli polne roke dela, da so ga saj ohranili pri življenju. Odprl je oči in začudeno gledal okrog sebe. Videl je da leži na ozki, belo pobarvani postelji in na desno in levo je bilo vsepolno takih postelj. Mimo njega so nalahko stopale mlade ženske v belih predpasnikih in z belimi čepicami na glavah. Kje je? Skušal je vstati, a na enkrat je milo jeknil in padel vznak na ležišče. Začutil je silne bolečine v nogah in levi roki; pogledal je natančneje in zdaj šele je opazil da se ves njegov život nahaja v trdih obvezah. Edino desno roko je mogel premakniti, a še to jako težko. Kaj se je zgodilo z njim? Revež se ni mogel spomniti ničesar.
Prišla je mimo postrežnica in ko je videla, da se giblje ranjenec, je takoj šla k njemu. Smehlja je ga upraša:
»Kako se počutite, John?«
»Prosim, dobra žena, kje sem jaz? Kje je moja Mary in moja dva dečka?«
»Ali se ne spominjate več, John?« odvrne postrežnica. »Vi ste bili hudo pobiti na cesti, pohodil vas je splašen konj. Pripeljali so vas semkaj in jaz upam, da vam bode kmalo bolje. Ostanite mirni in ne razburjajte se.« In postrežnica je šla.
John je debelo gledal in si napenjal možgane, da bi prignal v spomin, kaj je vse doživel. Nikakor mu ni šlo vse to v glavo, kar mu je povedala postrežnica. Spomnil se je žene in otrok in zopet ga je skrbelo, kaj ti počnejo.
S slabim glasom je klical postrežnice, eno za drugo, in vsako je vprašal, kaj je z njegovo družino. Toda nobena mu ni znala povedati; zmignile so z ranami in odšle. Slednjič je prišel en zdravnik in na isto vprašanje mu je povedal, da kolikor je njemu znano je Mrs. Santky, ko je slišala o nesreči svojega moža, – zblaznela . . . Odpeljali so jo v norišnico. Dečka sta pa zginila, da nihče ne ve kam. – – – – – – – – – – – – – – – –
John je slišal vse. Nemo je uprl oči v strop in nič več ni poslušal zdravnika niti pogledal nikogar. Tako je ležal ves dan in vso noč.
Drugo jutro je prišla postrežnica in mu prevezala rane. Nežno in urno je opravila svoje delo in na to skrbno pobrala stekleničice z raznimi tekočinami ter obveze in odšla. Vzlic skrbnej pažnji je pa le pozabila malo stekleničico na mizici poleg Johnove postelje. Mehanično je John obrnil glavo in zapazil poleg sebe na mizici malo stekleničico. Motril jo je. Na rdečem koščku papirja, ki je bil prilepljen na stekleničici je zdajci videl – drobno mrtvaško glavo in pod njo navskrižno dve kosti . . .
Oči so se mu razširile in srce mu je glasno tolklo v prsih. Počasi je privlekel desno roko iz pod odeje in posegel po stekleničici. Tik nad lobanjo je čital napis: k-a-r-b-o-l-n-a k-i-s-e-l-i-n-a.
Ranjenec se je stresel. Pred njegovimi očmi je plesala slika celega njegovega življenja. Dobri boss . . . . zaprta tvornica. . . . glad . . . .revščina. . . . bolna žena . . . . . lačna fantka. . . . . zdivjani konj…. žena v blaznici. . . . njegove polomljene noge . . . zdrobljena levica – – Strašna slika živega mrliča!
»Hvala ti, strežnica!« – –
Potegnil je zamašek iz stekleničice in poduhal zelenkasto tekočino. Nagnil jo je – in par kapljic je kanilo na jezik. U-u-u-h! kako to žge – kako to peče . . . ne, ne…. muke mora biti konec . . . .
Krepko je nagnil stekleničice in jo izpraznil. Z vso silo se je dvignil pokonci, a v istem trenotku je padel vznak in obležal mirno . . . . mirno . . . .