Logarjev študent in njegova Finica

Logarjev študent in njegova Finica
Neznani avtor
Izdano: Edinost 35/253, 254, 256, 259; 1910
Viri: dlib 253, dlib 254, dlib 256, dlib 259
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je lepega poletnega večera. Bleda luna je plavala na večernem nebu in zrla z motnim pogledom na četvorico ljudi, ki so se sprehajali po cesti v pozni uri. Bela kakor s sirom potresena cesta se je vila serpentinično po ravnem polju. Noč je bila tiha, rekel bi mrtva. Kroginkrog nobenega glasu, le iz oddaljenega gozda so se čuli zamolkli glasovi ponočne ptice.

Tega tihega večera so se sprehajali Novakovičevi gospodični, Logarjev študent in njegova sestra. Študent Slavko je šel z Novakovičevo Finico in jo vodil pod pazduho na svoji desni, igravši se z desnico z njenimi prsti, ki so se mu zdeli takrat jako fini. Kakor zaljubljen parček sta seveda ostajala za Jelico in Faniko; zakaj čutila in mislila sta oba isto. Kmalu je zašla njuna govorica na ljubezen. – – Slavko jo je prosil ljubezni, ona pa mu je spočetka isto odrekala. Slavko je ugovarjal njenim besedam, Finica pa je težko sopela in njena polna prsa so se jej visoko dvigala.

»Ne morem, – ne smem,« je govorila s tihim glasom.

»Zakaj govoriš tako in me mučiš? Glej kako lepo bi živela,« ji je odgovarjal Slavko.

Hotela je nekaj spregovoriti, Slavko pa se je isti hip predrzno sklonil in poljubil, – poljubil prvikrat na čelo. Na rahlo jo je pritisnil k sebi, njuni telesi pa ste drhteli in kmalu ju je spajal zopetni poljub na ustih. – – – Molče sta stopala drug poleg drugega. Zdaj sta zrla v dolge sence ob cesti stoječih brez, zdaj zopet v luninem svitu obsevane obraze in neka skrivnostna moč je silila Slavka, da jo je poljubil – – – in zopet poljubil.

»Finica,« je šepetal. »Moje srce te ljubi. Da, ljubi te bolj kakor vse na svetu. Ah, te tvoje črne, kodraste lase, te oči, te rožni ustnici!«

Finica ga je debelo pogledala in se mu sentimentalno nasmejala. Na mah so zašuštele med njenimi ustnicami besede: »Ljubim te Slavko. Zdi se mi, da sva v nebesih !«

Zopet sta se pogledala, nasmejala in na njenih ustnicah se je igral večerni poljub. Njuna smehljajoča obraza je obseval lunin svit in v neki ljubezenski bolesti je sklonil Slavko glavo k Finični. Njeno svileno krilo je lesketalo v mesečnini in Slavko je opazoval njeno elastično hojo. Tako je bilo tistega večera, ko sta se ljubila Finica in Logarjev študent Slavko.

⦁ ⦁ ⦁

Okno je bilo odprto in mesec je pošiljal žarke liki srebrne trakove v sobo, ko je legal Slavko tisti večer k počitku. Ni mu bilo mogoče zaspati. Mislil je na Finico, za katero bi dal vse. Sam sebi ni verjel, da bi bilo to resnica, vedno se je popraševal: »Kaj ni vse to le prevara – sanje?« V teh mislih ni mogel zatisniti oči. Že je udarjal cerkveni zvon polnoč. Proti jutru še-le mu je legel spanec na oči in ga zazibal v sladko-sanjajoče spanje. Sanjal je o njej: ljubila sta se! –

– – – – – – – – – – – – –

Jutranje solnce je že pošiljalo na naravo, polno življenja svoje prve žarke. Na stari jablani je prepeval ščinkovec in spremljal Finico, ki je pela v vrtu pesem – namenjeno Slavku. Tam v vrtu je torej sedela Finica in pletla. – – Slavko začuje njen glas. Vstane iz postelje in pogleda skozi okno. Nekaj časa jo opazuje sedečo ,v vrtu med zelenjem. Kakor vrtna vila se mu je zdela: njena vitka postava, njen fini profil.

»Finica«, je zaklical Slavko s tihim glasom in se hitro umaknil od okna, da bi ga ne zapazila. Kmalu nato se je napravil in odšel v vrt. Za hišnim oglom je nalahno zažvižgal; Finica pa se je ozrla in se mu nasmejala. Čez nekaj časa se ji je Slavko počasnih korakov približal in se vsedel zraven nje molče na klop.

»Finica!«

Ona pa je molčala.

»Finica,« je šepetnil vdrugo.

»Kaj hočeš Slavko?«

»Sama dobro veš, Finica. – Poglej vrtnico sem ti prinesel. Ravno sedaj sem je odtrgal, da ti jo podarim. Sveža je in jutranja rosa jo še hladi. Ali sprejmeš?«

»Prav rada, hvala. Od tebe Slavko, vse!«

»Finica, vidim, da me ljubiš. Ne gre mi iz spomina včerajšni dan. Kako hitro je vse prišlo! Komaj teden dni si pri nas in že se ljubiva. Kolikokrat sva se včeraj poljubila?« Pri tem vprašanju jo je pogledal v njene črne oči, – te kakor oglje žareči luči, ona pa je zarudela: »Dva sta bila.«

»Dva samo ? Meni se pa zdi, da jih je bilo več. Kaj bi hotela zdaj-le? Nikdo naju ne vidi!« – – – In strnili ste se ustni v sladkem poljubu. – – – Tako sta se ljubila, čas pa je potekal, potekali so dnevi goreče ljubezni.

⦁ ⦁ ⦁

Na ažurnem nebu je žarelo solnce in pripekalo naravo. Rože v vrtu, kjer so sedeli tisto popoldne, so venele od prevelike vročine in razpokana zemlja po vrtnih gredah je milo prosila dežja. Kratko, bil je vroč poletni dan, ko so se zabavali v Logarjevem vrtu v senci obsežnega kostanja. Logarjev Slavko je ležal v zeleni travi in prebiral neko knjigo.

»No, Slavko, kaj pa ti tako komodno tam v travi?« se začuje od daleč. Slavko spoznavši Pavla po glasu, se ozre in vstane. Dolgo časa se že nista videla Sežeta si prijateljsko v roke. Pred nekaj leti sta hodila v Novem mestu skupaj v šolo. Bila sta si velika prijatelja. Večkrat sta se shajala in marsikaj pomenila. Ker se je Pavle že kot dijak spuščal na literarno polje s tem, da je pesnikoval, je skušal tudi Logarjev Slavko kaj »sklanfati«, dasi ni imel posebnega pesniškega talenta in tako sta si bila kmalu najboljša prijatelja. Slavko je odvedel Pavla k vrtni mizi in ga predstavil Novakovičevim gospodičnam. Kmalu se je razvil med vsemi živahen razgovor.

»Na potovanju si bil torej? Tudi jaz bi šel s tabo. Zakaj mi nisi tega že preje naznanil?« Govori Slavko.

»Veš, nisem mislil, da odidem tako naglo. Kar naenkrat pa mi je šinila v glavo misel, da sem segel v kot po tole stvar, ki je bolj podobna gorjači, kakor spodobni palici – No, tako sem odšel z doma.«

»Kod pa si kaj potoval,« je vprašal Slavko.

»To te bo gotovo zanimalo," je odgovoril Palve. »Po Koroškem sem hodil in bil ssem tudi pri Mešku.«

»Kaj sta se pa kaj pomenila. Ali si mu povedal, da si povedal, da si poet?«

Še predno je mogel Pavle odgovoriti na to zadnje vprašanje, seže v pogovor zgovorna Finica: »Kaj – poet ste? To me veseli, da imamo pesnika med nami. K nam zahajajo večkrat umetniki v posete. Pravijo, da se jim zdi Logarjeva dolina prav lepa.«

»Tako?« – je zavrnil Pavle Finico? »Veste kaj? Meni se pa zdi, da ne hodijo semkaj zaradi Logarjeve doline, ampak najbrže zaradi vas.«

Vsi so se resnici zasmejali, skoro zakrohotali. – Spočetka so mogoče res hodili umetniki vsled lepih motivov, katere ima Logarjeva dolina; a človek bi preje mislil, da je bilo vse to le pot seznaniti se z »Logarjevimi frajlami« kakor so jim rekli kmetje.

»In veste kaj gospod« je nadaljevala Finica. »Kaj bi vi hoteli, – oprostite – meni napraviti kako pesmico. To je moja navada, da hočem imeti od vsakega človek kaj za spomin.« Tako je prosila Finica Pavla.

»Veš kaj, Finica? Čeden fant je Pavle. Svetujem ti, da se zaljubiš. Ovekovečil te bo s svojim pesniškim talentom. Kaj bi ne bilo to za te Finica,« je govoril Slavko z opominjajočim glasom in jej v neki ljubosumnosti nalahno zažugal s prstom. – Slavko je bil namreč res zelo hitro ljubosumen.

»Ti si pa res ljubosumen,« je spregovorila Finica.

Vsi so se zasmejali tem besedam, Finica in Slavko pa sta zarudela. Izdala sta se in nista si vedela pomagati iz te zadrege. – Kmalu je vedela o tej ljubezni vsa Logarjeva hiša in v malo dneh so že govorile klepetave, grbaste babnice: »To pa ni prav dobro za Logarjevega študenta. Veste kaj? No saj pravim: Ženske so pa res zapeljiva stvar na svetu. K Logarjevim so prišle namreč iz Trsta neke „frajle“, ki so se prišle hladit v naše kraje. Pravijo, da je tam zelo velika vročina. In sedaj? – Kar zmešale so tega reveža. Še šolo bo obesil na klin. To ni dobro, tako vama pravim!« Kakor namazano kolo je tekel jezik Katri, ko je govorila te besede. Še bi ne nehala, ako bi se ne oglasila škrbasta Mica: »Res; tako je, boš videla Katra, da bo tako, kakor ti praviš. Bogate pa so kakor se čuje. Denar imajo, denar.

»I — kajpada,« se je oglasila zopet prejšna Neža. Če bi pa denarja ne bilo, bi pa ne bile tukaj. Kaj misliš, da jih ima Logar zastonj? Ni tako neumen, ne. Še dobro mu nese to. Ali ni res Mica in Katra?

»Jaz pa le to rečem,« se oglasi Mica. »Denar ali beračija, to je vse eno. Fanta bodo zmešale, učil se ne bo nič – čisto nič!«

»Pa kaj pravite vidve,« je začela zopet gostobesedična Katra. »Kako to, da ima Logar tako srečo. Vsako leto ima kake ljudi na počitnicah. Čudno se mi zdi, da od vseh krajev prihajajo. Pravijo, da je tista stara gospa celo iz Laškega.«

»No, to ni nič čudnega. Lepo hišo ima, nova je. Logarca je pa tudi postrežljiva žena. Suče se kakor „frtavka“, samo da se ljudem prikupi.«

Celo popoludne so klepetale jedino le o Logarjevih te stare klepetulje in tratile čas pred raztrgano Malenskovo bajto. Po Logarjevi dolini pa so govorili ljudje: »Logarjev študent je zaljubljen.«

⦁ ⦁ ⦁

Poglejmo zopet malce v Logarjev vrt. Takega življenja pa tudi še ni bilo, toliko upitja, vcvilenja in vrišča!

»Šmentana mladina,« je godrnjal berač na cesti. »Srečna si, ki živiš tako lepo življenje.« Raztrgana obleka, zašita z raznobarvnimi flikami na vseh koncih in krajih in zamazan klobuk sta pokrivala sključeno beračevo telo. Na starem dežniku, katerega je imel oprtega na levi rami je bila privezana cula in stari, raztrgani, vendar skrbno osnaženi škornji. S solznim očesom je zrl v Logarjev vrt in neprenehoma godrnjal nad mladino, ki se je pojala in lovila po vrtu.

»Kako srečna si gospoda. Nebesa imaš že na tem svetu, nas berače pa poriva usoda življenja od enega kraja do druzega za grižljajem trdega kruha. Kako srečna si gospoda! Kaj če bi stopil v vrt. Padlo bo gotovo kaj. Gosposki ljudje so. Tu je malo takih. Dosti imajo.« Počasnih korakov se je začel pomikati v vrt. Odkril se je, nastavil klobuk in prosil milodara.

»No, oče, kaj pa bi vi radi?« vpraša berača akademični slikar Rado Vukasič.

»I – – i – – i kaj ? Za en krajcar bi prosil. Ne morem si drugače pomagati. Beračiti moram do smrti.«

Vukasič mu zažene v klobuk nekaj drobiža.

»Bog vam poplačaj, dobri gospod,« se zahvaljuje berač, Vukasič pa opazuje nekaj časa berača in mu veli naj se usede. Prosjak uboga, Vukasič pa napravi v par potezah na risalni papir njegovo škico.

Treba je, da izgovorim na tem mestu o tem slikarju. Pisal se je za Rado Vukasiča. Bil je posebno priljubljen Novakovičevim gospodičnam, posebno Jelica ga je imela rada. Napravil ji je menda svojo in njeno karikaturo, katero je nosila na verižici okrog vratu. Vukasič je stanoval v mestu in je prišel navadno vsak dan z vlakom obiskat Novakovičeve gospodične. Bil je, kolikor se je moglo spoznati, zaljubljen v Jelico. Da pa je bilo še več zabave, je pripeljal Vukasič iz mesta po navadi še dva tovariša tudi umetnika: prvi je bil slikar, drugi kipar. Tako so zabavali ti ljudje gospodične in med to družbo je bil navadno tudi Logarjev Slavko. Ta je še vedno ljubil Finico. Kako lepo sta se ljubila! Kakor dete jo je prijel, vzel v naročje in poljubljal to nežno stvarico. Igral se je z njenimi kodrastimi lasmi. Kako nežno jo je pritisnil k sebi, zrl v njene črne oči in pil v dolgih poljubih srčno ljubezen. Koliko večerov sta se sprehajala po vrtu. Ako sta bila v družbi, sta le malo govorila, njune oči pa so se križale v pogledih udane ljubezni.

⦁ ⦁ ⦁

A kmalu so prišli za Finico in Slavka časi trpljenja. – Slavkov stric, ki je stanoval v Zagrebu je obhajal nekega dne svoj god. Zato je odšel Slavko k stricu. S težkim srcem se je ločil od Finice.

»Po treh dneh se zopet vidiva« ji reče Slavko, poljubi in odide na kolodvor.

»Štirinajst dni te gotovo ne bo domov,« je klicala za njim Finica.

»Zaradi tebe pridem Finica.«

»Bodem videla, ako me res tako ljubiš. Pazi, da se ne zaljubiš v kako Hrvatico. Bojim se!« Tako je klicala Finica za Slavkom, ki je bil že oddaljen od nje kakih dvajset korakov. S predpasnikom si je obrisala solzno lice.

»Piši mi kaj,« je klicala mahaje za njim z obema rokama; – – on pa je odšel in zginil za šumo.

Kdo bi mogel popisati Finično žalost, odkar je odšel Slavko z doma? Cel božji dan je sedela v sobi in jokala. Niti v družbo se ni prikazala tistega dne.

»Kaj zopet ta sejm, to upitje in nemir pri Logarju,« se je popraševala Maleškova Neža, ki je sedela pred hišo sključena in z velikanskim rožnim vencem v roki. Mogoče je molila, da bi jo Bog že kaj kmalu poklical v »paradiž« kakor je večkrat sama pravila. Najbrže se je že naveličala nositi svoje grbe. Bog ne dopusti, da bi jo žalil. Moja sodba je to!

»Kaj praviš,« je začela govoriti Neža proti Urši, ki je oprta na dveh palicah in v velikanskih copatah prilezla do Malenška. »Kaj praviš ti, da je ta Logarjeva gospoda vedno tako živa? Vedno upije in cvili, da se sliši po celi dolini.«

»Kaj to? To vse nič ni. Ko bi ti vedela, kakšni grehi se godé, – grehi – – grehi. – Bog ne daj, da bi se pregrešila. Sram me je, da bi ti vse pravila, kar vidim in slišim.«

»Tudi Logarjev študent ni nič boljši. Zadnjič sem videla, ko se je sprehajal z neko „frajlo“, s tisto suho. In kaj sem videla? – – Velik greh! Gospod škof, ki so prišli lansko leto v našo faro, so ga nam prepovedovali. Veš kaj? Za plotom jo je poljubljal, ona pa se je ovijala okrog njega kakor kača. Ali vidiš kam so pripravile tega študenta. Ali ti nisem pravila? Zgubljen je in nikdar ne bo pel nove maše.«

»Vse je res,« je odgovarjala Neža. » – A kaj Logarjev. Ta se še nekam spodobno obnaša. Ampak tisti prešestniki, ki pridejo iz mesta, tisti škrici! To so ti grešniki – Bog jim grehe odpusti. – Sram me je, mene je sram, verjameš?«

»Kakšni časi,« govori Neža. »Včasih ni bilo kaj takega. Dandanes je pokvarjena mladina, ki se komaj zaveda, da živi. Dvajset let sem bila stara, verjameš Urša, pa še nisem vedela, kaj je svet. Res, kar uganjajo ti ljudje tu pri nas je že od več. Veš kaj? Župniku bo treba naznaniti, da se že enkrat neha to pohujšanje!«

Tako sodbo so izrekale stare babnice o »Logarjevih«. Seveda, ako bi jih sodil kdo drugi, bi jih ne sodil tako strogo. Res je, da je bilo včasih prav živahno pri Logarju. Če pa se je mladina rada poveselila, kdo bi ji smel braniti. Zato so se kljub tako strogi sodbi še vedno shajali na Logarjevem vrtu, tudi še potem, ko je odšel Logarjev Slavko v Zagreb.

Ko torej nekaj dni Slavka ni bilo med to družbo, je to hitro opazil Kočevarjev hlapec in zdelo se mu je čudno, da ne vidi nič več Slavka; vsaj je bil on vedno med njimi!

»Kje je pa študent«, je vprašal ta hlapec deklo Mico. »Nič ga ni videti.«

»Kaj še ne veš? Na Hrvatsko je šel, v Zagreb menda, kakor je pravila Logarca naši gospodinji. Strica ima doli.«

»A-a tako. Ampak veš kaj, Mica? Meni se zdi, da je ta Logarjev študent zaljubljen. Kaj pa ti praviš? Meni se ne zdi vse prav. Oziroma prav je že, – ampak – – – –«

»Ne vem, kako bi rekla. – Brez greha ni,« ga je kratko zavrnila Mica.

»Kaj greh! Vedi Mica, jaz pa vse drugače mislim. Ljubezen se mi ne zdi ravno greh. Kako bi rad ljubil! Toda v takih stvareh nisem tako izurjen kakor Logarjev. Kaj misliš, da bi se mi dva ne ljubila tako po gosposko, če bi se znala?«

»Grdoba, že spet kvantaš. Samo na grdobijo misliš!«

»Ti pa ne,« je zavrnil hlapec. »No pa, saj tudi ne smeš. Slišal sem, da – –«

»Kaj si hotel reči?«

»Ne smeš pravim, ker – –.«

»Govori izkušnjavec!«

»Ne povem. Kaplanu bi nesla na nos. Poznam te,« je rekel vnovič hlapec. »To pa sem rekel in rečem, da bi se tudi ti ne branila take ljubezni.«

Tako sta se pogovarjala Kočevarjev hlapec in dekla, v vrtu pa so sedeli Finica, njena sestra Jelica, Vukasič in njegov prijatelj Frenk Marijan. – In Finica. Ali še gori njeno srce za Slavka? Kaj Še kaj misli nanj? Ne – ona ga ne ljubi! Pred par dnevi ga je še ljubila; a sedaj že ljubi druzega. Zaljubila se je v Frenka, ali kakor ga je ona klicala, v Márijana. Márijan je bil kipar, kakor sem izvedel pozneje. Baje je obljubil Finici, da napravi njeni kip. No in to je. Ženska je spremenljiva stvar. Kaj se hoče! Ona, ki je preje prisegala Slavku zvestobo, ga je pozabila. Kaj vendar poreče Slavko, ko se vrne domov? Saj jo je vendar tako ljubil. Vse bi dal za njo. – –

»Ha-ha-ha,« se je zasmejala Finica zaničijivo. »Glej Márijan, kaj sem prejela. Pismo od Slavka. Kaj mora neki biti?« – Odprla je in čitala. »Ni me še pozabil. No, dolgo časa ne bo trajalo. Márijan, ljubim le tebe. Tako antipatičen se mi zdi. Kaj vendar piše? – Danes že pride. Ti norec. Zaradi mene!«

»Kaj že res danes pride,« jo je vpraševal Marijan, stopivši k njej.

»Da, nocoj. – – Četrtek je danes, kajneda. Torej nocoj se pripelje. – Veš kaj Márijan! Z doma grem, da me ne dobi doma!« Tako je govorila Finica v pretrganih stavkih.

⦁ ⦁ ⦁

Noč je razprostrla svoja svinčena krila, ko je odhajala Finica k Balantu, da bi se tako ognila tisti večer Slavku. Zakaj bala se je! Priznala je, da ni ravnala prav.

Kdo tako hitro po cesti? Je-li popotnik, ki gre iskat v vas prenočišča ali zločinec, ki beži pred roko pravice v tej temni, deževni noči? Kako hitro hodi! – – Ni to popotnik iz tujega kraja, ne zločinec? Logarjev Slavko je. On je, čegar srce koprni po Finici. Težko že čaka, da prestopi domači prag in pogleda v njene črne oči ter zve, da-li še gori njeno srce za njega, ali ne? Malo časa je, odkar je odšel z doma, a zdi se mu, da je že dolgo, dolgo ni videl. – Kmalu je dospel do domače hiše. Tam v pritličju je stanovala Finica. Stopil je k oknu, hoteč pogledati v njeno sobo. Vse tiho in nikdo se ni ganil v njej. Potrkal je na okno. – Grobna tišina, nobenega glasu.

»Finica, si doma?« – – Nobenega odgovora – vse tiho – mrtvo.

»Kaj ste okameneli, kakor prebivalci Sodome in Gomore,« je godrnjal, odstranivši se od okna. Približal se je vežnim vratom in pritisnil na kljuko: »Zaklenjeno. Kaj neki to? Saj vendar ni tako pozno. Vraga, saj sem Finici pisal, da pridem danes.« Tako je godrnjal in da-si truden je vendar sklenil, da ne gre preje spat, dokler ne govori s Finico. Kaj, ko bi bile pri Balantu? Ta misel mu je šinila v glavo. »Da, ondi mora biti!« Tako je godrnjal in odkorakal po blatni cesti; zakaj deževalo je tisti večer. Ni še dospel do kraja, ko je spoznal Finico po glasu. Smejala se je. Slavko je sklenil, da se jej ne približa. Zdelo se mu je, da govori Finica z nekim drugim. – – Ni se motil! Hitro je skočil čez cestni jarek in se skril za drevo. Že so se mu približali. Jelica je šla z Vukasičem, Finico pa je videl iti s Frenkom. Dobro je videl, kako jo je vodil pod pazduho in zdelo se mu je? da jo je celo poljubil. – Slavko je sklenil priti kar najhitreje po stranski poti. Hitel je čez močvirnate travnike, v ovinku, tako hitro, da je bil preej doma, nego gospici Novakovičevi. K sreči so bila vrata na dvorišču odprta. Tiho se je splazil v vežo in od tam po stopnicah v prvo nadstropje. Nihče ga ni slišal. Nad stopnjicami je čakal, stisnjen v kotu, na druge. Jeze je stiskal pesti in sklenil, da se maščuje. Kdo bi mogel opisati vse, kar je trpel tisti večer Slavko. Pred par dnevi še njemu udana in – sedaj?

Zdajci je zarožljal ključ in vežna vrata so se odprla. Finica in Frenk sta stopila v vežo. V objemih sta se poljubovala, vse to pa je opazoval Slavko. V tisti bolesti je segel v žep po samokresu. Pomeril je va-se. Trenutek še in zgrudil bi se bil mrtev. Vendar se je premagal in spravil samokres zopet v žep.

»Jedino tebe ljubim Marijan,« je govorila Finica. »Slavku pa, čim pride domov povem, da naj me pusti v miru.«

Vse to je moral poslušati Slavko. Segel je v drugo po samokresu. Srce pa se mu je kršilo in mislil je, da se zgrudi. – Začul se je pok. Šipe na oknih so zarožljale. Slavko je sprožil v Frenka, a ni zadel. Frenk se je prestrašil in skočil iz veže na cesto, Finica pa je zbežala v svojo sobo in se v joku vrgla na postelj. Logarjev oče in mati sta se prebudila iz spanja. Vsi so hiteli v prvo nadstropje, odkoder se je zaslišal pok in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo pravzaprav.

Slavko je pa že preje skočil v svojo sobo in legel hitro v postelj. V nepremišljenosti je vrgel od sebe samokres. Žal mu je bilo takoj, ker se je prenaglil. Mati je jokaje poljubovala njegov bledi obraz in gledala, kje bi zapazila rano. Jedva je še sopela. Ko je videla, da sin nima nobene rane, se je nekoliko umirila; vendar si ni znala razjasniti, kaj je hotel Slavko storiti.

»Slavko, zakaj si vendar to storil?« je ponavljala venomer.

»Pustite me – pustite, pravim,« je jokaje zavrnil sin mater, ki je še vedno slonela ob njegovi postelji.

Finica je stala prestrašena poleg Logarjevevega očeta. Vsa prebledela ni mogla spregovoriti niti ene besedice. Oče, s svetiljko v roki, ni vedel, kaj bi storil. Težke misli so mu rojile po glavi in sklenil je, da odpove Novakovičevim stanovanje; zakaj dobro je vedel, da so te krive vsega. Finica ni vedela, kaj bi storila. Bog vedi, kaj je ona mislila –! Mati je še vedno jokala. Oče se je že bal zanjo in jo skušal potolažiti. Vso noč je ostala v sinovi sobi in čula v skrbeh in materini ljubezni do dragega ji sina.

⦁ ⦁ ⦁

»Ljubil me je. Zakaj sem se mu izneverila,« je šepetala Finica tisti večer. »Da, ljubil me je. Skušala bom popraviti, kar sem zakrivila.«

In res! Takoj drugi dan je iskala prilike, da bi govorila s Slavkom. V vrtu je sedela vse dopoludne in čakala na Slavka.

Ko je šel Slavko popoludne na vrt, je zapazil hkratu Finico, ki je sedela za kostanjevim deblom.

Obstal je kakor okamenel in v prvem hipu ni vedel, ali naj se obrne, ali kaj. – »Slavko, ljubim te,« je začela govoriti Finica z jokajočim in boječim glasom. »Poglej, moje objokane oči pričajo, da te ljubim.«

Slavko pa se jej je zaničljivo zasmejal in odgovoril: »Vi me ljubite? – Tikal bi Vas, pa – Recite še enkrat, da me ljubite, recite dvakrat, stokrat, neštetokrat in ne verjamem Vam!«

Finica je po teh besedah povesila glavo in umolknila. Ni mogla več govoriti. Kaj je hotela? Slavko se je odstranil, ona pa je jokala zaman!

Jaz sem večkrat zrl skozi moje okno proti Logarju. Vse je utihnilo. Nič več tistega življenja in veselja, kakor nekdaj. Nehote sem se večkrat spomnil na Jenka, ki poje v svojem »Mačku« in sem odobraval njegove besede:

Če dolgo živet vam je mar
zaljubit se nikdar nikar!

Novakovičevi gospici sta začeli tožiti, da se jima zdi dolgočasno v tem kraju. Iz mesta so nehali pohajati na obiske. Finica je začela – ker je bila itak že slabega zdravja – bolehati od kesa in žalosti. – Čez mesec dnij sta odšli Novakovičevi gospici nazaj v Trst in nikdar več jih ni bilo nazaj. Čez dve leti pa je dobil Slavko pismo od Novakovičeve Jelice, ki se je glasilo približno tako: Finica je zbolela pri Vas in od takrat ni bila več trdnega zdravja.

Izročila vam je pozdrav in izdihnila.