Tolminske narodne pravljice
Lonec majarona
Jožef Kenda
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


LONEC MAJARONA

Živel je oče, ki je imel dve hčeri in veliko premoženje. Nekoč se odpravi na daljno pot; preden pa odide z doma, povpraša hčerki, kaj želita, da jima prinese s potovanja. Starejša hči prosi očeta, naj ji kupi lep svilen robec, mlajša pa želi, naj ji prinese lonec majarona. Olče potuje po tujih deželah, s suhega na morje in po moTju v daljne kraje. Ko se vrača z ladjo zopet proti domu, se dvigne silen vihar. Oče premišlja, kaj naj bi bilo vzrok, da je morje burno in divje, pa se domisli, da je pozabil kupiti hčerama obljubljene darove. Po hudi nevarnosti prispe ladja vendar srečno v pristanišče. V mestu kupi oče takoj, kar sta želeli h,čerki. Starejši kupi svileno ruto, mlajši lcnec majarona. Starejša hči ogleduje zadovoljna lepo ruto; mlajša pa se ne raduje tako. Lonec z majaronom postavi

— 21 —

na okno svoje sobe in ko zapazi, da je zemlja suha, gre, prinese vode in ga zalije. A glej čudo, iz lonca vstane na mah prezal mladenič. Deklica obstane, a mladenič jo ogovori in ji pravi, naj se ga ne boji. Reče ji še, naj prinese zvečer pol golide mleka, katerega bo takrat namolzla, da bo še mlačno. Nato naj ga potopi v mleko, da se okoplje in da ga očisti greha. Dekle obljubi, da bo vse storilo, kakor ji je naročeno. Starejša sestra sliši pogovor. Radovedna je, kdo je mladenič, s katerim se pogovarja mlajša. Kmalu ugane, kaj se je moglo zgoditi. Črna zavist se je poloti, pa sklene, da uniči sestri srečo in veselje. Gre in poišče steklovine, kolikor je more najti, pa jo zdrobi na kosce in jo položi na dno golide. Ko mlajša, sestra namolze zvečer pol golide mleka, ga nese v svojo sobo in čaka, da pride prezali mladenič. Ne čaka dolgo, ko stopi pred njo in ona ga potopi v mleko. A ko ga dvigne iz golide, opazi, da je hudo ranjen. Mladenič zboli; ne more ne stati ne hoditi. Deklici se smili v dno srca, pa sklene, da pojde po svetu iskat leka, da ga ozdravi. Dolgo hodi po gozdih in puščavah. Preživlja se ob žiru ter jagodah in pije hladno vodo. Po dolgi hoji prispe nekega dne pod večer do hišice. V hišici najde staro ženico. Deklica jo prosi, da bi jo sprejela ob noč, a starica se brani, češ, da se boji svojih sinov - vetrov, ki so zelo hudi in bi jo raztrgali, če bi jo našli v koči. Deklica pa, ji pripoveduje svojo žalost ter nesrečo. Povest gane starko, da se omehča in pelje mladenko v hišo ter jo skrije. Pozno zvečer pridejo vetrovi domov in komaj stopijo v hišo, že zakriče: ,«Krst smrdi, krst diši!» Mati se izgovarja, da ni nikogar v hiši, a ko ji sinovi obljubijo, da deklici ne bodo storili nič zalega, jo pripelje pred nje. Zdaj jim deklica pripoveduje svojo zgodbo in pove, po kaj je šla po svetu. Vetrovi so usmiljeni do nje, nič zalega ji ne store. Še dober svet ji dajo in ji pravijo, naj spleza po noči na drevo

— 22 —

pred lijšo in naj vzame s sabo naročje tresk -in naj čaka. Po noči bodo prišle na drevo tri črne mačke; prva o polnoči, druga ob eni, tretja ob dveh. Na vsako mačko naj vrže nekaj tresk, da jo ubije. Deklica uboga. Vzame v naročje treske in spleza na drevo. O polnoči pripleza proti njej prva mačka, ona vrže nanjo nekaj tresk in žival pade mrtva na tla. Sedaj deklica ne ve, kaj naj z mačko naredi. Vrne se v hišo in potrka na vrata, da bi zbudila vetrove. Pa vstane njih mati in deklica ji pove, kaj bi rada vedela. Starka ji ne ve sveta, zato gre k sinovom, da bi jih vprašala. Sinovi se zelo razhudijo, ko jih mati zbudi, pa pravijo, zakaj jih ni deklica prej vprašala za svet. Komaj jim mati ubrani, da ne planejo na mladenko; naposled ji povedo, naj vzame mast vsake črne mačke in naj jo shrani; doma naj pomaže bolnega mladeniča najprej z mastjo prve mačke, nato z mastjo druge mačke in naposled z mastjo tretje maJčke. Deklica naredi, kakor so ji svetovali vetrovi. Vrne se k drevesu in vzame mast prve mačke, nato spleza v veje in čaka. Ob eni pride druga mačka; deklica jo ubije s' treskami in ji vzame mast. Ob dveh' pride tretja mačka; tudi to ubije s treskami in ji vzame mast. JNlato zavije mast vsake mačke posebej v ruto, se zahvali starki in vetrovom ter se vrne proti domu. K mladeniču so prišli vsi zdravniki tistega kraja, a nihče ga ni mogel ozdraviti. Ko se vrne deklica domov, je ne puste takoj k bolniku, ki je že umiral. Mladenka prosi in prosi stražnike, naj bi jo vendar pustili do njega, naposled jih le preprosi, da ji dovole stopiti v njegovo sobo. Tu vidi mladeniča, kako leži na postelji bled in bolan. A ko mladenič zagleda svojo rešiteljico, zbere poslednje moči ter se dvigne do nje- Ona ga pomaže najprej z mastjo prve malčke in kri neha teči iz ran; ko pomaže v drugo, se rane zaprejo in se naredi na njih skorja; ko pomaže v tretje, je popolnoma čist in je lepši, ko je bil prej.

— 23 —

Mladenič se ne more dovolj zahvaliti deklici za rešitev. Vzame jo k sebi in se poročita. Še le po poroki ji pove, kako se je zgodilo, da je bil uklet. Bilo je tako. Nekoč je prišel vinjen k svoji prvi ljubici in ta ga je tako klela ter rotila, da se je spremenil v majaron.