Loterijec
| Loterijec Neznani avtor |
| |||||||||||||
Sicer pravijo smrečje babnice, da je ciganka Nežka, katera tam zunaj v podrtiji tabra pred smrečjem prebiva, copernica; pa vendar zahaja vse križem k njej, kajti ona zna kaj dobro razlagati sanje in vse se je še zgodilo, kar je ona prorokovala. Prošlo jesen je še le Meti Grbčevej »iz kvart« brala, da je bogat ženin z eno nogo uže v njenej hiši; kajti ko je kvarte »gor dela« prišel je »srčni fant« prav tik »srčne babe« no in to pomenja gotovo ženitev. In resnično je uže v prvem predpustu Čohnetov Janez Grbčevo blagonico Ošpetko snubil in tudi »vzel«. Res, da je Janez Čehne uže dve leti k Ošpetki v vas hodil, no pa o tem ni Grbčeva mati Meta nič vedela, in - ciganka Nežka — pa se ve, da tudi ne.
»Coprnica sem, copernica tja«, misli si kajžar Miha Žganec iz Smrečja, »pa vendar ve Nežka več, nego vsa naša vas skupni«, in komaj se je zmračilo, ulekel se je Žganec proti taborskej podrtiji, Nežko prašat, kaj neki pomenjajo čudne sanje, katere je prošlo noč imel? Sanjalo se je namreč Žgancu, da je bil kralj, pa vselej le polu dneva, in mej tem, ko je kralj bil, vedno je zlate denarje razdarjeval. Nežka mu je razložila sanje tako le: »Vidiš, kralj je najvikši in prvi v deželi, torej pomenja to številko 90 in pa številko 1; — kralj si bil vsakikrat le polu dneva, torej je to številka 45 — in zlato pomenja po pravih sanjskih bukvah egiptovskega Jožefa šte vilko 30, razdarjevanje pa številko 11 torej moraš v loterijo staviti številke 90, 1, 45 30 in 27, in pridejo gotovo. Žganec tega sicer ni prav trdno verjel, vendar se je napotil koj drugo jutro v trg, da v »loterijo« stavi. »Saj je to le šala,« mislil si je, in v trg moram pa uže tako iti štibro plačat.
Ko mine teden, pride Žganec zopet v trg pogledat, je li kaj zadel ali ne. In glej čudo, na loterijskej črnej tabli so bile zapisane s kredo številke: 90, 1 45, 30 in 27 torej so bile vse »njegove vzdignene« »Kvinterno!« in kajžar Miha Žganec je kar naglo obogatel, kar od začetka skoraj sam verjeti ni mogel, toda ko je tisočake pod pazduho čutil, bil je do dobrega uverjen, da je vendar le tako. In ko se je po dobrej pojedinji, katero je svojim prijateljem na veselje napravil, zopet streznol, pričel je koj misliti, kaj z bogastvom prične. Premišljaval je dolgo in temeljito, kajti neumen ni bil Žganec nikdar, tudi takrat ne, ko je še bori kajžar bil. Aha! lepo in precej veliko Ocvirkovo posestvo »Turnič« bo na javnej dražbi prodano, ker se dediči ne morejo drugače mej senoj pogoditi, to kupim; tako si je Žganec mislil, in tako je tudi storil. Po malo dneh ni bil več Žganec »kajžar«, ampak »gospod iz Turniča«, katerega je koj pošteno izplačal, za to pa ves v loteriji dobljeni denar izdal. Umeje se, da je k lepemu posestvu tudi precej novega poljedelskega orodja, živine semenskega žita itd. moral nakupiti, denarja sicer ni več imel, toda »hranilnica« na prvo mesto prav rada posodi, in sicer proti prav nizkim obrestim.
»Ali jaz sem se v nedeljo rodil, in nedeljskim otrokom se vedno dobro godi« rajtal je Žganec, a pardon, gospod iz »Turniča«, in prav je imel, kajti boljša letina je za dobro prišla, in tako mu je bila lahka stvar, hranilnici točno obroke glavnice, kakor tudi obresti plačevati. Pri vsem tem mu je ostajalo še vedno toliko denarja — da je lahko v loterijo stavil, kar ja prav vestno vsak teden storil. »Ako so golobi v golobnjaku. pridružijo se jim kaj radi še drugi,« tako je mislil gospod Žganec, in »sreči je treba le vrata odpirati, da more v hišo« pravil je loterijskemu nabiralcu, kateri je gorko pritrjeval. Kaj bi ne, saj je bil Žganec najboljši »kuntšoft« loterijskega nabiralca Jesiha. Pritrjevali so mu pa še posebno njegovi obilni prijitelji, kateri so predobro vedeli, da za vsakim pritrdilom, vsako hvalo bogato plačilo hodi.
In resnično je imel Žganec srečo, kajti enkrat, ali pa še celo dvakrat v letu je zadel res kako »ambo«, tega pa ne več vsled razlaganja »lepih sanj« po ciganki in copernici Nežki, ampak vsled lastnega razlaganja lepih sanj po »pravih sanjskih bukvah egiptovskega Jožefa«. Računjenje ni hilo Žgancu nikdar kaj posebno priljubljeno, in ako bi mu to le količkaj bilo, izračuniti bi si bil moral uže zdavna, da ga njegove »ambce« jako dosti stanejo, veliko več, nego mu donašajo. Pa tega Žganec ni vedel, in zaupal je slepo sreči. Nekega dne ga je nagovoril nek agent, naj bi svoje žito proti toči zavaroval, pa Žganec se je zakrohotal: »kaj jaz naj bi žito zavaroval? To bi bil pač bedak — z denarjem, katerega bi moral vam dati, zadenem lahko lepo »ternico« in potem lahko toča moje žito magari 10 sežnjev v zemljo zabije, jaz si iz tega nič ne storim, — loterija plača vse.« In Žganec je govoril skoraj do polovice prav, kajti po malo dneh se je utrgal prav nad Smrečjem oblak, strašna zlivajica je bila združena z gosto in debelo točo; in nastopek obojega je bil ta, da ni le ves poljski pridelek uničen bil, temuč, da je tudi kaj dosti najboljših zemljišč odplavljenih, ali pa še z nanosom globoko zasutih bilo, in mej poslednjimi posebno Žgančevih. Ko je bil čas hranilnici obresti plačati, ni imel Žganec denarja, pa to ga ni dosti motilo, kajti posojilnica mu je posodila rada, na drugo intabulacijo, pa umeje se, da proti veliko večini obrestim, mimo hranilnice. In izposodil si je pri posojilnici kaj rajši nekoliko več, nego je prav potreboval, kajti kdo se bode za 300 forintov še posebno menil, in — saj je potreboval denarja za loterijo, zavarovalnico proti toči po Žgancevem mnenji.
Ali čudno, ako se je Žgancu še tako lepo sanjalo, in ako je stavil še tako gotove iz lepih sanj »pogruntane« številke — vendar le niso hotele priti, in vendar se je skoraj sleherni dan v trg peljal stavit, ali je pa v isti namen kakega hlapca tja poslal.
Umevno je, da je Žgancu malo časa za oskrbovanje gospodarstva preostajalo, pa on se za to tudi dosti menil ni, kajti — najprej si moram zopet kaj več denarja napraviti, zadeti moram vendar le v kratkem izdatno terno, in potem uže vse zopet gladko pojde. Tako si je mož mislil in odpeljal se je zopet v trg, kajti sanjalo se mu je od ognja, in — to pomenja srečo.
Dasi pa v posojilnici za Žganca denarja uže davno ni več bilo, vendar si ni zaradi tega nič kaj žalil; kajti — gospod Izak Faiteles v mestu je bil proti njemu kaj prijazen mož, on mu je rad posodil, za posojila ni niti listin neumnih formalitet v zemljiškej knjigi zahteval; le malo menjico si je izgovarjal, saj je to le »kakor mala formaliteta kupčije,« kakor je Faiteles rekel — saj Žganec mu je bil še veliko več vreden, nego tako majhno posojilce.
Žganec je menjico podpisal, in poiskal koj v »sanjskih bukvicah« številke, katere juda in menjico pomenijo, in stavil jih je v loterijo.
Faiteles je plačeval radovoljno v hranilnici in v posojilnici obroke in obresti dal je še celo Žgancu kaj na roko - pa zdaj vse le proti tistim neumnim formalitetam pri zemljiškej knjigi; menjice je pa radovoljno prolongiral.
Po kakih d ven lelib, po utrganju oblaka je bilo v velikej sobi v Turniču kaj živo. V njej so bili namreč advokatje s celimi butarami pisarij, bil je pa v njej tudi gosp. sodnik z sodniškim pisarjem in — po enej uri je bil Turnč »v prvo«, »v drugič« in »v tretjič« trgovcu Izaku Faiteles — odbit.
Žgunec ni bil več dober posestnik, ampak zopet majcen kajžar, kajti ostalo mu je od vsega le par njivic proste lastnine in ena kravica; ostalo mu je pa še nekaj — njegovo zaupanje v sanjsko knjigo in v loterijo.
»He loterijec! Žganec! kaj si danes sanjal?« rogali so se mu pobalini, kedar so ga pred kajžico se umazano in zmučkano sanjsko knjigo v rokah, sedečega videli; ali pa uže celo, - kadar so ga v trgu pred loterijskimi vrati stoječega, ter številke na modrem lističu, z onimi na vratih s kredo zapisanimi primirjajočega našli.
V kratkem mu je umrla žena, katera je mali ostanek nekdanjega blagostanja prav marljivo oskrbovala, in sè Žgancem šlo je kaj hitro navzdol. Kmalo ni bil več kajžar, ampak sploh nič. Nekoliko časa so imeli sosedje z njim usmiljenje, pa le nekoliko časa, kajti Žganec ni poznal kmalo druzega, nego dve reči na svetu, namreč: šnops in loterijo. V sosednje mestice, v katerem je Fajteles kraljeval, zahajalo je dosti tujcev na zrak in po kupčijah; in Žganec se je prepričal, da se beračenje v mestu boljše izplača, nego pa usmiljenje sosedov.
Nek krčmarski hlevski hlapec mu je puščal v gorkem hlevu prenočevanje, — in koj poleg krčme je šnopsarija in loterija. Žganec je postal kmalo v mestu tujcem dobro znana oseba, kajti prosjačil je vedno, ko je vrata došle kočije odprl, ali pa potno torbo za došlim tujcem nesel; za par krajcarčkov »za eno lepo ternco«.
Pred nekoliko tedni ga je zapodil krčmar iz hiše, ker mu je, vedno pijan, goste preveč nadlegoval; in od takrat ga ni nihče več v mestu videl. Nek voznik, kateri je iz več ur oddaljene vasi blago v mesto pripeljal, pravil je, da so pri njih v gozdu nekega starega moža obešenega našli — vrednosti da ni imel pri sebi nikake, pač pa umazane in razcapane »prave sanjske bukve egiptovskega Jožefa« in pa čuda dosti loterijskih listkov. Osodnije došli gospod pa da so rekli: »saj to je lolerijec iz Smrečja, stari Žganec.«