Lovčeva hči
| Lovčeva hči Tone Svetina |
[Slikanica.] Riše Milan Batista.
| |||||||||||||
Na Slemenu pod Ostrim vrhom se je na zelenih vesinah, poraslih z redkimi macesni, obdanih s skalnimi čermi, pasla čreda belih ovac. Njih zvončkljanje je v ujetem ritmu uspavajoče drobilo tišino visokogorskega sveta. Nad ozelenelim Špičjem se je mogočno dvigala nedostopna skalna piramida Ostrega vrha, prepadna in ošiljena kakor lemež. Vrh, obsijan od sonca, je vabil in hkrati grozeče odbijal. V kotlini so bili posejani pastirski stanovi. Veter se je igral s stebri dima in jih razblinjal. Dišalo je po mleku, maslu in siru.
Po lovski stezi, ki se je vedno v manjših vijugah kačasto vila v strmo, razdrapano pobočje, je prihajal krepak, tršat mož s košato brado in zelenim lovskim klobukom ter velikim oprtnikom na hrbtu. Puška mu je visela prek rame in se pobliskavala v soncu. Z enakomernim, dolgim korakom jo je ubiral v strmino in pot mu je oblival čelo. Večkrat je popravil ovratnik, poln soli za gamse. Za njim je z gibkimi koraki spešilo mlado, lepo dekle. Zagledalo se je bilo v trop gamsov v skalah in je zato nekoliko zaostalo.
Bila sta lovec Jozelj in njegova hči Minka. Niže na pobočju, globoko spodaj, debelo uro hoda iz doline, je čumela njuna samotna domačija — Zaslap. Pravzaprav to ni bila njuna domačija. Tujec je bil gospodar hiše in Jozelj je bil le njegov lovec. Že precej vode je spršelo preko bližnjega slapa, ko jo je kupil od zapitega Slapnika tovarnar Goldschmied in jo preuredil v svojo lovsko postojanko. Prav tisto leto je v hiši prvič zajokala Minka. Jozelj je bil kar malo razočaran, saj je pričakoval sina.
Jozelj sam ni vedel, kdaj sta prispela na vrh. Iz razmišljanja ga je zdramil volku podoben pes, ki ju je jezno renčeč oblajal. Minka se je brž skrila za očetov hrbet.
»Ne boj se ga,« jo je miril oče. »Pastirjev Volkun je. Mu že posvetim, če pride preblizu!«
Iz žepa je vzel špehovo kožo in jo vrgel psu. A Volkun je niti povohal ni. Umikal se je proti čredi in lajal, da je odmevalo od sten.
Lovec in hči sta sedla v senco skrivenčenih viharnih mecesnov, se oddahnila in malo pokrepčala.
»Juj, juj, ju, ju, hu, hu,« se je razlegel tedaj prešeren vrisk iz peči. Pastir Boštjan je bil pravkar premagal zadnjo oviro — trebušast previs — ki ga je ločila od lepe planike. Odtrgal je cvet in si ga spustil za srajco. Volukeca, ki je še vedno nezaupno motril prišleca, je gospodarjev glas pomiril. V odgovor je dobrikajoče zalajal.
»Pa se mu vendar ni zmešalo, da je zlezel v te skale?« se je hudil Jozelj, a vendar v glasu ni mogel prikriti tihega priznanja fantovi drznosti. »Saj ne pravijo ljudje zastonj, da je Boštjan hujši kot gams,« je pristavil.
Ko je Minka opazovala fanta pod črno preveso, je v njej nekaj zatrepetalo in prevzel jo je neznan strah. Bala se je zanj, da ne bi omahnil z ostrih polic v globino, čeprav ga ni poznala. Občudovala ga je, ko se je urno in varno spuščal vse bliže k njima.
»Kdo pa je Boštjan, oče?« je povprašala Minka.
»Eh, kdo naj bi bil! Saj ga pozna vsa dolina. Vršnikove Mete sin je. Močan je in tudi neumen ni. Je pa najraje sam, za družbo ne mara. V gostilne ne hodi in tudi za cerkev in boga se ne meni. Čuden ptič je. Zdi se mi, da mi marsikaterega gamsa pospravi. No, dokazati tega ne morem. Sila zvit in previden je pa mu bom že prišel do živega. Tudi njegov oče je bil drzen divji lovec in je že pred mnogimi leti izginil za vedno v teh gorah. A fanta to ni izučilo.«
Medtem se je Boštjan že spustil in Minka je uzrla močnega, lepo raslega fanta. Volkun mu je skočil nasproti, se vzpel nanj in ga cvileč lizal.
»Dober dan!« so se pozdravili.
»A, vi ste!« se je smejal Boštjan. »Zaskrbelo me je, kdo se je zameril mojemu Volkunu. Planike sem trgal,« je pojasnjeval in kazal Jozlju lepe, bele cvetove.
Tedaj so Boštjanove oči obvisele na Minki. Oba sta začutila, kako ju je nekaj zmedlo in pritegnilo. Pretresel ju je nejasen nemir.
Boštjan je že slišal o Minki, toda videla se nista še nikoli. Sedaj je stalo dekle pred njim. Boštjanove misli so postale tako okorne, da ni vedel, kaj bi še rekel.
»Kaj pa hčerko, ali jo boste tudi naučili loviti?« je po že neprijetnem molku vprašal lovca.
»Oho, našo Minko! Prav rada gre v goro,« je odvrnil Jozelj in nenadoma mu je postalo žal, da nima sina. Brž je obrnil pogovor drugam:
»Kaj pa gamsi, ali jih kaj vidiš, Boštjan?«
»Poleti jih tod ni veliko. Motijo jih živina in ljudje. Sicer pa se ne menim mnogo zanje, preveč dela imam,« je odvrnil Boštjan.
Ko sta lovec in hči odhajala, ju je pospremil do Gamsove porte. Od tod je bil grozljiv pogled na temačna brezna divje zlomljenih prepadov in gladkega ostenja Ostrega vrha.
Preden so se ločili, je Boštjan nerodno segel po planikah in jih ponudil Minki: »Vzemi, v spomin naj ti bodo na Ostri vrh!«
Minki so se zasvetile vlažne oči. Tako lepih planik še ni videla. Boštjan je še enkrat segel za srajco in privlekel na dan za Minkino dlan velik bel cvet. In dal ji je tudi planiko, ki jo je rodila samota črnega previsa. »Take nima nihče v dolini!«
Stari, ki je dobro čutil, kaj se dogaja, je začel mencati in se hitro poslavljati: »No, pozdravljen pastir, dobro čuvaj svoje ovce!«
»Vi pa svoje gamse,« se je široko nasmejal Boštjan in jo ubral k čredi.
Na Ogradi sta Jozelj in Minka napolnila solnice in nato na zelenem pobočju nad Votlim kamnom opazovala gamse. Dober veter sta imela, zato sta se jima močno približala.
»Glejte oče, tamle so tudi,« je Minka pokazala očetu nov trop. Staremu so se oči kar zasvetile. Nenadoma pa so se gamsi vznemirili. Na nebu sta se kakor grozeči senci pojavila dva orla. Vedno niže sta se spuščala, potem pa se je večji kakor kamen bliskovito spustil med gamse v pečini.
Gamsi so se znašli in zavarovali. Koze so se stisnile k steni in kozliči so stekli podnje. Ko je napadalec okusil srpaste roglje, je še nekajkrat zaprhutnil s pošastnimi krili, potem pa se je vzpel v višave. Orla sta odletela.
»Tamle gori nekje je gnezdo,« je kazal Jozelj v steno. »Moram jim priti do živega, več gamsov mi znosijo kot divji lovci!«
»Boštjan bi pa prilezel do njih, oče?«
»Kakšen Boštjan, norica,« se je razhudil Jozelj, »s sirom naj se ukvarja!«
Prespala sta pri pastirjih na planini. Minka ni mogla dolgo zaspati. Mislila je na Boštjana. Najraje bi ostala pri njem.
Zjutraj jo je prebudil oče: »Zaležala sva, zaležala! Pohiti, klicala bova srnjaka.«
Nič ni bilo Jozlju ljubšega, kot lov na srnjaka v prsku. Še posebej zato, ker je že nekaj let iskal starega natikača s šiljastim, ostrim rogovjem, ki je oklal vso sotesko. Danes ga bo skušal zvabiti na klic.
Na široki jasi sta obstala. Jozelj je zapivkal na gladek bukov list. Nič se ni zganilo, zato je spet in še v presledkih zapivkal. Tedaj se je v bukovju nekaj zganilo in rdeča lisa se je pokazala izza grmovja. Mlad šesterak je stopil na plano. Toda nista se ga še dodobra nagledala, ko je že pridivjal na jaso tekmec. Bil je močnejši, temnejše barve, glavo mu je krasilo veliko rogovje brez odrastkov.
»Glej ga, hudiča,« je pomislil Jozelj in počasi pomeril. Ko sta se srnjaka spopadla, je počilo.
Zadeti srnjak se je silovito pognal kvišku, zdivjal in se zrušil. Tekmec je nekaj trenutkov obstal kakor okamenel. Šele, ko se je lovec dvignil, je odskočil v goščavo. Minka je bila vznemirjena in preplašena. Očeta je za trenutek skoraj zasovražila.
»Nekaj let sem ga iskal, končno sva se le srečala,« se je radostil Jozelj, ki je srnjaku zataknil zadnji grižljaj — zeleno vejico — v gobec, in sebi eno, okrvavljeno, za klobuk.
Proti večeru sta se vrnila domov. Mati Neža ni nič kaj z veseljem poslušala Minkinih pripovedi o planikah in Boštjanu.
Vrhove je pobelil sneg. Planine so osamele. Gamsi so potemneli in dlaka se jim je začela gostiti. Dobro rejeni so brez skrbi čakali na zimo.
Ko je Boštjan odšel s svojo čredo, je pohitel na Sela k materi in jo oskrbel za zimo. Nato pa je spet odšel v planine. Pod Zalazom je pripravljal drva in previdno včasih oprezal za gamsi. V Orlovi steni je imel skrivališče, nedaleč za kočo pa skalno votlino, v kateri je imel v čreslovem tulcu skrito puško.
Tudi Jozelj se je za ves teden namenil v hribe. Ko je odhajal, je povabil Minko, naj pride za njim v kočo. Vedel je, da ima zimske gore nadvse rada. Mati je nekaj časa branila, potem pa je popustila.
»Pa pojdi, toda, če očeta ne najdeš v koči, se vrni,« je dejala.
Zjutraj je Minka krenila na pot. Vreme ni kazalo nič slabega. Toda med potjo je začela planino prekrivati težka sivina. V njej je ugašalo vse. Minko sta objeli bojazen in tesnoba, ki sta se še stopnjevali, ko je našla lovsko kočo zaprto.
S palico je razbijala po vratih in klicala očeta. Nato je brezglavo krenila skozi temačno meglo proti dolini. V oblakih je votlo zagrmelo. Svetal blisk je preparal nebo in padle so prve, debele kaplje, znanilke viharja, ki je završal v drevju.
Minka se je nekaj časa držala steze, potem pa je z obupom spoznala, da je zašla. Tavala je naprej. Ko se je svet povesil, ji je upanje, da je na pravi poti, dvignilo moči. Potem je prišla na neki rob. Veter je za trenutek odgrnil silno globino. Bila je nad prepadi, izgubljena.
Minka je zajokala in se oprijela skrivenčenega macesna. Po tebi bo, si je prigovarjala, če ostaneš tu. Dež je pljuskal vanjo in strašansko jo je zeblo. Krenila je nazaj. Pod nogami je začutila komaj zaznavno pot. Padla je na kolena in jo otipavala z rokami. Toda kakšno razočaranje, ko se je stečina zgubila! Začela je brezglavo bloditi v krogu.
Čutila je, da dolgo ne bo več vzdržala. Vse pogosteje je padala. Končno je zdrsnila čez skalo in se ni več pobrala. Vse ji je zaplesalo pred očmi, nato pa izginilo v brezoblični megli, ki se je vrtinčila nad prepadi.
Boštjan se je tisto jutro odpravil na lov v skrite in težko dostopne Medvedje peči, kamor so lovci le redko prihajali. V Rjavih pečeh je ustrelil gamsa, ki mu je zadet omahnil globoko v prepad. Komaj ga je dosegel, ko so ga objele lepljive megle. Težak, pluskajoč dež mu je bičal obraz, ko se je s težkim tovorom zagrizel v strmino. Zavriskal je v tuljenje viharja. V njem je bilo več neukročene sile neurja, kakor miru cvetočega pomladnega dne. Splezal je na glavo, poraslo z macesni, in si poiskal zavetja v zijalki na robu prepada.
Vsedel se je na gamsa in čakal, da se poleže besnenje neba. V debelih curkih je lila voda prek zavetja. Nekje spodaj so v nevidni soseščini bučali hudourni slapovi in hrumeli v dolino.
Ko se je neurje malo uneslo, je od mraza drgetajoč po vsem telesu zapustil votlino in se z gamsom na hrbtu spopadel s strmino. Do kože premočen je kmalu priplezal na opuščeno lovsko stezo, ki je vodila po vrhu Medvedjih peči. Tipaje se je s trudnim korakom počasi in previdno vračal skozi odurno sivino nazaj proti bajti.
Tik nad osrednjim skalnim stebrom pa mu je nenadoma zastala noga. Obstal je okamenel v tesnobi in presenečenju. Ob okleščenem viharnem drevesu je na robu prepada negibno ležalo dekle, kakor mrtvo. Videti je bilo, da je padla čez strmi skalni skok, porastel s spolzko travo.
Vrgel je gamsa na tla, se sklonil in jo obrnil. Zgrozil se je — Minka! Lovčeva hči! Mrtva, je pomislil. Sklonil se je k njej. Srce ji je še rahlo tolklo, v obraz pa je bila smrtno bleda in oči je imela zaprte.
»Kaj naj storim z njo?« ga je zaskrbelo.
Toda rešiti jo mora! Gamsa je skril v bližnjo smreko, se vrnil, in vzel dekle v naročje. Preden se je v mrakobno sivino zajedla noč, je ves zasopel in prepoten prinesel dekle iz najhujšega prepadnega sveta. Na opolzki stezi so mu klecale noge, roke so mu lomili krči, on pa je vztrajal in jo nosil naprej, včasih počival, in jo spet nosil, kakor zaklad. Neskončno srečnega se je počutil vedno, kadar je zrl v njen bledi, lepi obraz. Želel si je samo, da bi se odprle njene tople, žametne oči.
Odpahnil je škripajoče duri in položil dekle na pograd. Prižgal je lojenko in zakuril. Škrlatni plameni so prinesli življenje v samotno kočo. Potem je slekel dekletu mokro obleko. Zavil jo je v toplo odejo in ji drgnil premrlo telo. Dekle je močneje zadihalo. Skuhal ji je toplega čaja in ji ga po kapljicah vlival v usta. Potem se je dekle kmalu zavedlo.
»Kje sem, kaj je z očetom?« je dahnila.
Boštjan se je razveselil njenih besed.
»Na varnem si Minka, pri meni,« jo je pomiril.
Začudeno je razprla oči: »Boštjan!«
Spet ji je prinesel čaja. Začutila je svoje golo telo in s strahom pomislila, da jo je slekel. Sramežljivo je privila k sebi odejo. Z neprikritim občudovanjem je opazovala Boštjana, kako se je motal okoli ognjišča. Tedaj je zapazila v kotu nahrbtnik in puško. Mahoma se je spomnila očetovega namigovanja, da imajo Boštjana za skritega in nevarnega divjega lovca.
»Čigava je puška,« ga je vprašala. Boštjan se je zdrznil. »Moja je, Minka.«
Puška je vrgla prvo senco med njiju. Sklenil je, da jo odnese iz koče. Odprl je vrata. Iz teme se je zarežala viharna noč. Veter je tulil in nosil sneženo sodro, slepeč blisk je razparal nebo in votlo, oglušujoče je zagrmelo.
Ko je ostala sama, se je spet zbrala. Začutila je, kaj je zanjo storil Boštjan. Pomirila se je šele, ko se je vrnil. Sklenila je, da ga ne bo več vpraševala.
Boštjan jo je odel z vsem, kar je imel v koči. Sam pa je sedel k ognju.
Pozno v noč je sedel ob ognju, se sušil in gledal igro ognjenih zubljev, ki so se prasketaje stapljali v ogenj. Neko povsem novo, pretresujoče čustvo ga je obšlo. »Ljubim jo,« je pomislil, »ljubim jo od prvega trenutka.« Potem se je spomnil, da je Minka lovčeva hči, spomnil se je strahu v njenih očeh in prepada v glasu starega lovca. Postalo mu je grenko in neutolažljiva žalost ga je obšla. Lovci so mu ubili očeta. V kateri grapi leže njegove kosti? Na temenu Ostrega vrha se je zaklel, da ga ne premamijo dekliške oči, preden ne bo maščeval očetove smrti.
Medla svetloba je zarisala novo jutro na okno. Boštjan je že odšel po gamsa v Medvedje peči. Prinesel ga je do koče in ga z vrvjo spustil v bližnjo vrtačo. Nato je pospravil v koči, skuhal žgancev in čaja.
Minka ga je sedečega pri ognju motrila skozi priprte veke. Kako je širokopleč in močan. Vzbujal je zaupanje in mir.
Razveselila se je, ko je zagledala na stolu ob sebi svojo suho obleko. Prav takrat se je Boštjan obrnil. Prisrčno sta se pozdravila.
Minka je vstala in se napravila, potem pa se je vsedla k ognju k Boštjanu. Zunaj je tulil vihar in gore so bile zavite v sneženo mečavo. Morala sta ostati v koči, čeprav je Minko zelo skrbelo, kaj se je zgodilo z očetom. Toda Boštjan jo je znal pomiriti. Potem sta jedla in se zapletla v razgovor.
Boštjan ji je pripovedoval o svoji trpki mladosti. Z 11 leti je izgubil očeta, ki mu je prvi usmeril korak v prirodo. Doma je bilo troje otrok in mati ga je kmalu poslala služit k bogatemu kmetu, sorodniku, kjer so samo molili in ga pretepali. Zato je pobegnil.
Tudi čez dan se neurje ni uneslo, zato je Minka morala ostati v koči. Skozi okno sta zrla, kako je vihar krivil mecesne, in Boštjan ji je pravil, kako je zasovražil duhovne zavoljo starega zamaščenega farja, ki jim je s šibo vtepal sveto resnico v mlade glave. Kako je postal prijatelj starega lovca Jerneja, ki ga je naučil vseh lovskih veščin in sta skupaj hodila, dokler ni lovca vzela neka pomlad. Tudi to ji je povedal, kako je postal divji lovec, in dejal, da ji ne brani, če misli očetu povedati, da je videla puško. S solzami v očeh mu je zatrdila, da nikdar nikomur ne bo povedala, o vsem, kar je govoril Boštjan.
Ponoči se je skozi raztrgane oblake zablestel košček zvezdnatega neba. Zjutraj so se gore lesketale deviško čiste, do vznožja obeljene s snegom. Ko sta se pripravljala na odhod, sta začula močne udarce na vrata:
»Odpri, pastir!« Jozelj in še dva lovca so iskali Minko. Boštjan je odprl. Minka je planila očetu v objem. Pripovedovala je o nesreči in rešitvi. Eden lovcev se je brž obregnil v Boštjana, če je jarce iskal v Medvedjih pečeh. Boštjanu so se nevarno zalesketale sive prodorne oči.
»Pustimo te stvari,« je miril Jozelj, ki je bil vesel, da je dobil hčer, čeprav je slutil, kaj je iskal Boštjan v pečinah.
Z lovci so se poslovili hladno. Minki pa so se orosile oči, ko je Boštjanu podala roko v slovo. »Nikoli ne bom pozabila!« Nekaj jo je stisnilo v grlu, čutila je, da bi mu marsikaj rada povedala.
Obrnila se je in stekla čez prag. Boštjan pa je kakor vkopan ostal na vogalu koče in gledal za možmi in dekletom, ki so tonili v gozdu redkih macesnov.
Kalne vode so se zlile z gorskih pobočij. Sonce je stalilo snežno odejo. Nastopili so lepi dnevi. Boštjan je drvaril v Suhadolčevem gozdu, nedaleč pod kočo. Velike bele iveri so letele od debelih bukovih vej pod silnimi zamahi sekire. Misli na Minko so ga nenehno obsedale. Privlačila ga je kakor nedostopna stena, ki vabi, da bi jo premagal, in ki grozi, da ga bo pogubila.
Okoli poldneva se je z voličem primajal kmet Suhadolc, 60-letni mož. Rad je imel Boštjana. Z njegovim očetom sta si bila dobra prijatelja.
Sedla sta pod drevo, se krepko namalicala klobase in jo zalila s hruševcem. Suhadolc je prinesel Boštjanu pozdrave od Minke. To je fanta močno vznemirilo. Zelo si je želel snidenja z njo, zdaj pa ga je še bolj vleklo v dolino.
Kmet je ostal pri njem do noči. Ko je odhajal, mu je namignil, da tisto o lesu in svetu za bajto, kar mu je bil obljubil nekoč, drži. Večkrat ga je že nagovarjal, naj se neha potepati po gorah in naj se loti mirnega in urejenega življenja v dolini. Boštjan se mu je smejal, in mu prinesel v zahvalo gamsovo stegno.
Čez nekaj dni je Boštjan v Robeh ujel dve podivjani ovci in ju gnal mimo Zaslapa Požgajnarju v dolino. Upal je, da bo videl Minko. Zaman se je ob domačiji ustavil. Namesto dekleta je na prag prirobantila mati Neža, in Boštjan se je razočaran vrnil v gore.
Pod Golobnikom pa ga je, ko je opazoval sokola, ki so ga napadale vrane, presenetila Minka. Vesela sta si podala roke. Pokazala mu je košarico temnorjavih jesenskih gob. Boštjan pa ni mogel odtrgati pogleda od nje. Bila je vedra in nasmejana.
Sedla sta na gozdni parobek.
»Kako je kaj s teboj?« jo je vprašal. Povesila je oči in povedala, da jim doma ni prav, da je bila pri njemu dve noči v planini in da se tudi po vasi marsikaj šušlja. Boštjan je nevoljno nagubal čelo in pogled se mu je stemnil.
»Minka, morava se dobiti nekje.«
»Saj ni mogoče, že sedaj preveč govorijo.«
Ni je poslušal. »Ali vidiš mecesen v pečeh Golobnika pod vrhom? Tam te bom čakal, dokler ne prideš!«
Mrak se je že lovil v drevju, ko je Boštjan prišel na Bukov hrib pod vznožje skalnatih divjih Skednjov. V kotlini se je nad gozdom sukljal steber dima v večerno nebo. »Nek je kopo prižgal«, je pomislil. »Pri njem bom ostal, bliže bom imel na Golobnik, kjer se bova sestajala z Minko.«
Na robu globeli ga je pozdravila koča. Skrita je bila med divje razmetanimi skalami. Skozi priprte duri je odseval ogenj. »Vražji dedec, dobro mesto si je izbral za svoje samotarjenje,« je pomislil Boštjan. Z Nekom sta si bila dolga leta prijatelja.
Kakor mačka tiho se je spustil h koči. V svitu ognja se je med vrati pojavil Nek in se napotil z vedrom k studencu po vodo. Mož je že dvajset let samotaril. Vedno je dišal po dimu, obuval težke škornje, in se pokrival najrajši s kučmo divjega mačka. Košata črna brada mu je visela do prsi. Oglje je kuhal, svedre koval, ljudje pa so vedeli, da se ukvarja še z drugimi, skrivnostnimi posli. V dolino je hodil s košem, polnim oglja, ki ga je nosil kovačem. Z Boštjanovim očetom sta si bila posebno na roko. Boštjana je vzljubil kot dečka in sedaj sta bila neločljiva prijatelja.
Za možem se je na vratih pojavil Volkun, ki je dobil v nos gospodarja. Zalajal je in zacvilil, in že se je pognal v Boštjana. Preden sta bila pri koči, je Nek že spodaj vpil: »Pozdravljen Boštjan! Kje se potikaš? Kakor lisjak se pritepeš vedno na noč!«
Kmalu sta sedela ob ognju. Nek je pristavil žgance. Boštjan pa je potresel zelenko žganjice možu pred nosom. »O kačja slina, kako si dober!« Možu se je razlezel od sonca, vetrov in dima ožgani obraz v tisočero zadovoljnih gub.
V naslednjih dneh sta Boštjan in Nek čistila gozd, podrt od plazu, in pripravljala kopo. Starec se je čudil fantovi vnemi. S soncem sta že bila pri delu.
Kmalu popoldne pa je fant nenadoma izginil. Nek je zaman ugibal, kam naj bi ga neslo.
V dobri uri je bil Boštjan po skritih, komaj zaznavnih stezah in stečinah na Golobniku pri mogočnem macesnu, ki je rastel na široki polici pod skalnatim vrhom. Od tod je vodila v peči ozka polička, ki se je stekla v prijetno ploščad pod črnim skalnim previsom.
Ob macesnu je vznemirjen čakal Minko. Dvom, ali pride ali ne, ga je mučil. Močneje mu je udarilo srce, ko jo je zagledal na grebenu med drevjem, zasoplo, vitko in mlado. Skočil ji je nasproti in jo objel. Spustila sta se k macesnu in obsedela na robu prepada. Pod njima je ležala v zahajajočem soncu dolina in gore onkraj nje. Nad njima pa sta nad pečevjem krožila dva sokola.
Najprej sta v zadregi molčala. Potem se je Boštjan sklonil in jo poljubil. Vzdrhtela je in se skušala obraniti. Potem je začutil na vratu njene roke.
Naslednjega dne sta se po polici spustila pod črni previs. Tesno je bilo dekletu, ko se je izvesila nad prepadom v prestopu. Ko pa jo je pod previsom Boštjan prestregel v objem, se je smejala svoji bojazni. Prostor ji je bil tako všeč, da ga je krstila za orlovo gnezdo in dejala Boštjanu, da ju tu ne bi našli, če bi ju tudi podnevi iskali z lučjo.
Boštjan se je zleknil v kotanjo, nastlano z vrsjem in vejicami in se smehljal. Sedla je k njemu. Gledal je v nebo in poslušal njeno čebljanje. Boštjan je prinesel v njeno življenje nekaj novega.
Dnevi lepe sončne jeseni so potekali kot sanje. Tistega dne sta bila v nekem posebnem razpoloženju. Minkina glava je slonela na Boštjanovi rami. Brez besed sta strmela v bele oblake. Okoli njiju je plesalo orumenelo listje. Nekaj bi si rada povedala pa nista našla besed.
Boštjan jo je pobožal po laseh in se zatopil v njene oči. Vprašala ga je: »Čemu si tako zamišljen in mrk? Se tudi ti bojiš, kam bo vse to pripeljalo?«
»Rad te imam Minka, če smem, ne bom vprašal nikogar.«
Tesno jo je privil k sebi.
Gozd je umiral in gore so se zavijale v vijoličastem čadu. Predala sta se opoju ljubezni z nekim zatajevanim strahom. Vedela sta, da bo sneg kmalu zamedel polico in zima bo prinesla le bolečino neutešenega hrepenenja.
Ko ji je bilo nek večer tesno, jo je pospremil skoraj do doma. V mraku sta slonela ob drevesu in se menila o njegovi prihodnosti. Zamotila sta se, da nista slišala mačjih korakov Fentovega, ki je včasih lazil za Minko in se jima je, vračajoč se z drvarjenja, tiho približal in poslušal. Po glasovih ju je spoznal in se zlobno nasmejal v pest.
»Minka in potepuški beraški pastir, ho, ho! Ljudje bi jo pa kar namesto svete Terezije postavili v tron.«
Miha, grd in zvijačen sin bogatega kmeta, je bil poznan pretepač in opravljivec. »To bo gradivo za gostilniške pogovore!«
Da bi slišal več, se je priplazil bliže. Suha veja pa mu je zahrestala pod nogami. Boštjan se je zdrznil. Stopil je proti njemu. Miha se je zbal in jo ubral po gozdu navzdol ter se satansko krohotal.
Minka se ni mogla pomiriti. »Z nama je konec!«
Mati Neža je rogovilila z burkljami po peči in robantila nad hčerjo, jo zmerjala in ponavljala že tisočkrat ponovljeno pridigo. »Takle berač, malha, pastir, ji je zmešal glavo. Živa naj grem pod zemljo, če bom to dovolila. Kar zbij si ga iz glave. Vsa fara govori. V vseh gostilnah je Fentov raztrosil.«
Minka je čepela za pečjo, stiskala obraz v dlani in ihtela. »Ni tak, ni, za kakršnega ga imate, ni, ni,« je trmasto kljubovala materi.
»Tiho, boga se boj in mater poslušaj. V nedeljo boš šla k spovedi, grešnica.«
Neža je imela spet pripravljeno pridigo, ko je nekdo potrkal na vrata. Šla je odpret. Lovski gost Herman Satler, nečak zakupnika Goldschmieda je vstopil v izbo in radovedno motril obe presenečeni ženski. Prizanesljivo se jima je smehljal, se spustil v pogovor, in poskusil žganje, s katerim mu je mati Neža postregla.
»Na zdravje vas in vaše lepe hčerke,« je dejal in zvodljivo pogledal Minko. Slišal je že o njeni lepoti. Minka pa je mislila: »Kakor riba je, spolzek in svetal.«
Jozelj se je vrnil ponoči. Zjutraj si je bil natlačil nahrbtnik in z lovskim gostom odšel v gore. Bilo je okoli Martinovega, ko gamsi svatujejo, zato je bil vse dni v revirju in se je le po hrano vračal domov.
Gosta se je razveselil. Bo vsaj kaj zvena padlo od njega, je pomislil. Gospodov že nekaj časa ni bilo v lovišče. Vzpenjala sta se v strmo, poledenelo pobočje v Odlomu in proti Ogradom. Herman, nevajen gora, je komaj dohajal lovca. Ta si je mislil: grinta gosposka, doma naj bi bil ostal. Na glas pa je gosta bodril in hvalil.
Gamsov prsk je bil na višku. Tropi pod stenami in na vrhovih snežnih gora so se večali. Samotarji so prilezli na dan iz skritih prepadnih kont. Vitki in lažji goličavci so se srečali v boju za neveste s težkimi tršatimi gošarji. S srebrno roso obeljeni čopi na črnih kožuhih so vihrali v vetru. Po vseh grebenih so se postavljali in oprezali za kozarijo. Postali so neumni, drzni in neoprezni. Neusmiljeno so se česali z roglji in se podili z gore v goro. Vse, kar je bilo v gorah živega, je bilo na planem in se je stekalo v živahnem vrvenju.
Drevje se je zredčilo. V pasu macesnov sta zagazila v sneg. Znašla sta se v osrčju divjih sneženih vrhov, ki so rasli v nebo nad zasneženim rušjem in mrtvim skalovjem. Pod Orlovo steno sta na plaznicah zagledala prvi trop gamsov. Zalezla sta jih po hudournem žlebu in po eni uri hoda pomolila glavi preko roba. Dobrega kozla ni bilo med njimi.
Vrnila sta se na Vetrno sedlo. Jozelj je obliznil prst, ga podržal v vetru in se zvito namuznil. »Dobro piha, kar za skalo in pripravite se, ker vam bom gamsa privabil.« Po vseh štirih je začel plesati sem in tja po grebenu.
Herman je s puško na strel opazoval početje lovca in gamsa v pobočju nasproti. Nenadoma se je gams v silovitem diru spustil v grapo, naravnost proti njima. Lovcu se je začela tresti puška, ko je nenadoma imel pred seboj lepega kozla. Jeknil je strel, gams je odskočil in izginil za robom. Herman je razočarano gledal za njim.
Jozelj se je prismejal z grebena. Naj ga pa zebe še kakšno zimo. Je že tako; lahko ga boste še dobili. Še boljšega kot je ta.«
Herman je bil poparjen. Šla sta naprej v sneženo skalovje.
Sonce se je nagnilo, ko sta visoko v pečeh znova zalezla trop. Mimo je eden najlepših gamsov pripodil močnega kozla. Potuhnila sta se za skalo in počakala, da se je vrnil. Lovila sta ga v daljnogledih. Čim bliže je prihajal, večji so bili roglji.
Prelep je za grinto gosposko, je menil Jozelj. Za dlan ima roglje nad ušesi, da bi ga le zgrešil.
Herman je bil ves iz sebe. Gams je postal, se pognal v skalo, spet postal, strel pa ni jeknil. »Streljajte!« Strel je padel — enkrat, dvakrat, trikrat, pokadil se je sneg. Trop se je splašil. Zabobnelo je kamenje in bila sta sama.
»Malo jih boš postreljal, grinta, če boš tako streljal. Sicer pa bi si vse življe ne mogel odpustiti, da sem mu pokazal tako lepega gamsa,« je mislil Jozelj, ko je gnal Hermana na strel. Gamsu pa ni odletela niti dlaka. Sence so legle v ostenje in nebo je rdelo. Jozelj je nejevoljnega in premraženega gosta vlekel v kočo na robu macesnovega gozda.
Šele prijetna toplota je vrnila dobro voljo in porabljene moči. Po večerji pa je Herman kmalu omagal in zadremal.
»Mehki so gosposki ljudje. Ja, Boštjan, ta je pa drugačen tič,« je premišljal Jozelj.
Drugo jutro sta se namenila v Odlom. Na meji gozda sta naletela na mnogo gamsovih sledov, sledila pa sta tudi lisico in kuno. Za samotno planino azpotje je bila planjava preprežena s sledovi zajcev belinov. Poiskala sta svežo sled. Zajec je napravil kljuko in v ruševem grmu se je sled nehala. Herman je s palico potolkel po grmu in že je planil iz loža bel zajec s črnimi konci uhljev. Jozelj je streljal, zajec se je prekucnil in obležal. Pobrala sta ga. Herman si je ogledal velike krpljaste tace z derezastimi kremplji in gosti, svilnati kožuh. Spravila sta ga v nahrbtnik.
Okoli poldneva je Herman spet streljal gamse. Ena izmed živali je padla, se pobrala in s težavo ubirala pot za ubeglim tropom. Na strelu je bilo nekaj curkov krvi in odstrižene dlake v snegu.
»V mehko ste zadeli,« je momljal Jozelj, ko sta šla za slednjo. Na robu se je ranjeni živali, ki je zavila v skale, pridružila drobna sled. Lovec je vedel, da je Herman streljal kozo namesto kozla. Globoko v pečeh sta dobila kozo, ob njej pa je žalostno poskakoval mladič in ovohaval mrtvo mater. Herman je bil osramočen in grenak občutek mu je pokvaril veselje, da je zadel.
Dovolj je imel lovec opravka, preden je izvlekel kozo iz prepadnih peči. Kozliček, ki ni maral od matere, ju je spravil v slabo voljo. Zato sta molčala.
Pod zelenimi špicami sta se vračala v kočo in vlekla kozo za seboj. V kotlini pod steno ju je vznemirila samotna sled. Stopinje so bile dolge in enakomerne. »Divji lovec,« je dejal Jozelj in pomenljivo pogledal gosta. Sled je bila sveža. Šla sta negotovo za njo. Pod steno, kjer se je sled izgubila v nepristopnih skladih skal, sta začudeno obstala.
Zjutraj sta se s čemernimi obrazi ozirala izpred koče v vrhove, ki so tonili v meglah. Jozelj je duhal sneg. Mimo Skednjov sta se napotila domov. Jozelj je razmišljal o Boštjanu, Hermanu in Minki. Iz megle sta pogosto slišala gamse, ki so svarilno žvižgali, ko so ju dobili v nos. Sredi največje strmine sta bila, ko je nad njima zaropotalo kamenje, ki so ga sprožile bežeče živali. Stari se je kot maček pognal k skali in se prilepil k tlom, gost pa za njim. S peklenskim truščem so skale sičale mimo njiju v bela brezna in se razbijale.
Bila sta v plazu pod zadnjim skalovjem, ko je veter pretrgal meglo. V pečeh je lovec zagledal starega gamsa. Herman si ni upal streljati. »Ali naj ga?« je lovec vprašujoče in zvito pomežiknil, češ saj prazen ne bo prispel domov. Herman je prikimal. V ognju se je pognal gams v prepad, se trkljal po skalovju, padel na mel in se pripeljal skoraj do njiju. »Takole se strelja,« je pomislil Jozelj in samemu sebi čestital. Hermanu pa je dejal: »Na Dunaju bodo veseli Vaše trofeje,« in dvignil lepo in z močnimi roglji okrašeno glavo.
Na ozki stezi na Bukovem hribu sta srečala Neka. Nesel je butaro drv. Umaknil se jima je, ju spoštljivo pozdravil, in povprašal: »Ali sta ga?« Jozelj ga je ostro premeril od glave do nog: »Kaj pa ti, ali si gledal po zankah?« »Na smrt mislim, ne na lov, poglejte osamelega starca.« »Na, pa potegni, mu je Jozelj ponudil steklenico. Nek si ni pustil dvakrat reči. Ko sta lovca izginila za ovinkom, je Nek vrgel na ramo butaro, kot bi bila iz perja in odštorkljal proti koči, kjer ga je čakal Boštjan. Doma je izvlekel izpod jopiča puško v dveh delih in oba sta se smejala.
V cerkvi je stala pred spovednico vrsta ljudi. Minko je objela tesnoba in občutek življenjske odmaknjenosti. Svojega greha ni razumela. V cerkev se je odpravila materi na ljubo.
Šepetanje, ki je prihajalo od lesenega okenca, jo je vse bolj plašilo. Bila je bleda. Najrajši bi zbežala in odšla daleč proč k Boštjanu in z njim proč od ljudi.
Lesena stopnica, na katero je pokleknila, je zaječala. Župnik Gaber, ki je dremaje poslušal vedno enake grehe faranov, se je zdramil.
— Župniku, ki jo je takoj spoznal, in že vedel njeno zgodbo, je na bledičnem obrazu zaigral smehljaj: »Lepa je grešnica.«
Ko je dekle molčalo, je začel s sladkim glasom drezati vanjo: »Minka povej, spokori se, bog je bil priča tvojega greha, globoko si zabredla. Strašno bo ob uri sodbe. Jok in škripanje z zobmi bo v peklenskem breznu, kamor bo stvarnik vrgel tiste, ki se niso spokorili.«
Potem se je spravil nad Boštjana, sramoto soseske, in ga primerjal s satanovim semenom. Glas se mu je tresel in oči so se lesketale za rešetkami.
Minka je odšla iz cerkve omotična. Na hladnem zraku si je oddahnila. Razdvojena je bila in nesrečna. Vendar je bila vesela, da ni klonila. Kakorkoli je župnik drezal vanjo, več, kot da ima rada Boštjana, ni spravil iz nje.
Besede, polne jeze in gneva, so še zvenele v njej: »Ničvredna grešnica si! Mater boš spravila s svojo trmo pod zemljo. Izgubila si posvečujočo milost, prekletstvo greha bo ležalo nad teboj — ne morem ti dati odveze, preden se ne boš resnično kesala.«
Nekaj dni je snežilo, potem pa je krivec obrisal svod nad gorami. Jozelj je gazil svežo mečavo v goro. Moral je izmenjati vabe na verigi nastavljenih pasti. Zdaj mu je koza, ki jo je ubil Herman, prišla prav. Počasi je krevsal navkreber, vlekel pipo in ogledoval sledi. »Uh, ta ima taco pa metlo,« si je momljal, ko je ogledoval sledove lisice, ki je ujela ptiča in pustila ostanke v snegu. Sledov je bilo vse več. Na Vodicah je srečal srnjo družino — staro z mladičema. Srne so ga gledale iz goščave, kot bi vedle, da jim ne bo storil nič zalega.
V Strmeh je v starem smrekovem gozdu usledil kuno, ki je šla proti njegovim pastem. Upanje ga je obšlo. Ob pasti pa razočaranje. V pahu je tičala ujeta šoja. Jezno je vrgel ptico ob tla in znova nastavil. Potem je spet hodil in računal, koliko bodo kože nanesle in kaj vse bo pomladi kupil.
Pod orlovo steno pa mu je od presenečenja padla pipa v sneg. Po hudournem koritu se je vlekla sled velikih nog prav proti njegovim pastem. »Lumpje hudičevi, zdaj bom ob kuno.« Bila je ista sled, kot pod Zelenimi špicami.
Pahu se je bližal po sledi neznanca s puško v rokah. To bo Boštjan. Moral ga bom naznaniti. To je preveč. Dekliče mi bega, nad gamse hodi, zdaj bo še kuno ukradel.
Ob pahu pod skalo pa bi mu pipa kmalu drugič padla iz ust. V pasti, je bila kuna, že ujeta pred snegom. Potresel jo je in pobožal po zlatorumeni lisi pod vratom in po mehkem kožuhu. »Eh, zvita si bila in krvoločna, toda Jozelj, ta je pa še bolj zvit kakor ti!«
»Čudno, čudno, da si ostala v pasti?!«
Odvezal je nahrbtnik, odmotal cunjo in zavil vanjo kuno s tako skrbjo, kot bi povijal otroka. Ko se je pošteno podprl, je šel naprej za sledjo. Sled je vodila naravnost k smreki, na kateri je viselo v kožo zavito meso ubite koze. Bilo je nedotaknjeno. Vzel je nekaj s seboj, šel naprej in reševal uganko, ki se je postavljala predenj. Sled je izginila v nepristopnem pečevju Orlove stene.
»Boštjan bo. Kakor je lump, je pošten,« je pomislil. »Res škoda, da ga Neža sovraži.« Preden je zavil proti Vertenem sedlu, je zagledal tri maskirane može s puškami.
Jozelj se je kakor maček urno pognal za skalo. Divji lovci so mu že nekaj časa obetali, da bo hudo, če se srečajo. Tudi oni so se pognali v zaklon. Komaj je Jozelj pomolil puško izza skale, so začeli streljati. Krogle so mu zažvižgale mimo glave. Zdaj je vedel, da gre zares. Oni so imeli za hrbtom nevarno goljavo. Takrat pa je v pečeh onim za hrbtom zahrumelo. Plaz kamenja in snega se je usul. Vsi so se ozrli. Na robu stometrskega prepada je stal močan moški s puško v rokah. Ko je izginil, sta odjeknila dva strela na divje lovce. Ti so jo naglo pobrali.
Odjuga je sprožila plazove. Sneg se je zgostil, drevje se je obletelo. Nastopili so mrzli decembrski dnevi. Noči so bile polne zvezd in mesečina je vabila lovce na čakanje. Čez dan se je Jozelj grel za pečjo, na večer pa je vzel ovčji kožuh in hodil čakat. V rogovili stare hruške ob mostu ob Belem potoku je imel skrivališče. Precej zajcev in marsikatera lisica je že padla, ko je prišla preko mostu. Tu je neutrudno čepel v noč in se tolažil z žganjico. Mislil je na Boštjana in na spopad z divjimi lovci. Vse bolj nejasno mu je bilo, kako se bo vse razvozljalo.
Neki večer so pred hišo zacingljali kraguljčki. Herman se je pripeljal. Neža je bila presrečna. Prinesel ji je lep volnen šal, Minki še lepšo svileno ruto, očetu pa pipo in škatlo tobaka. Gosta, ki je znal biti prijeten, so bili vsi veseli. Še Jozelj je mislil: »Pri gamsih ga je prvič polomil, drugič pa se bo že bolje izkazal.«
Zelenka žganja se je praznila, lovca pa sta se, že ko sta ženski dremali, menila, kako bosta šla na starega samotarja v nevarne prepadne peči Stoga, kamor si upajo le najboljši lovci.
Naslednji dan sta se odpravila v poledenele gore. Lovske palice sta imela s seboj in dereze. Prespala sta v koči. Drugo jutro sta stala ob vstopu pod Stogom. Strah je bilo oba, ko sta zrla v ledene vesine pod Črno steno, kjer je gostoval stari samotar. Lovcu je bilo žal, da ga je žganje premamilo in je gosta povabil v te preklete skale. Tudi Hermanu je upadel pogum. Toda častihlepje ga je gnalo v skale. Hotel je biti vsaj malo podoben tistemu, katerega samotna sled je vedno izginila v pečeh. Navezala sta si dereze in vstopila v steno.
Mecesni spodaj so bili majhni, prepadi grozotni. Police so bile ozke, ledene in divje čeri so molele iz sten kot čuvarski stolpi. Jozelj se je trkal s fajfo po glavi. Hermanu so se tresle noge nad vrtoglavo globino. Prosil bi rad, da bi se obrnila, pa ga je bilo sram. Lovec ga je pri vsaki stopinji bodril in vodil kakor otroka. Priplezala sta v osrčje gore. Neskončen mir je ležal ujet v skalovju in smrt je hladno lizala iz senc. Vendar sta zmagala tudi najtežje. V položnejši grapi sta jedla in dolgo počivala. Skala jima je izpila pogum in moč.
Vzpela sta se na glavo, poraslo z rušjem. Pod njima se je odprla strmal pod Črno steno. Gamsa ni bilo na njej. Stisnila sta se k neki skali v zavetje in čakala. Potem ga je Jozelj zagledal: »Poglejte ga nad Črno steno se pase, tristo metrov nad nama. Tak je, kot vreča. To ti je kozel, takega nimam.« Uprla sta daljnoglede in ga občudovala. Za strel je bilo predaleč. Gams se je pasel na vesini, strmi kakor cerkveni stolp. Jozelj je gostu predlagal, da bi ga skušala zalesti. Toda, ko je Herman videl, kaj bi bilo treba prelezti, mu je takoj upadel pogum.
Nenadoma je jeknil strel v ostenje. Lovca sta se zdrznila in sklonila glavi. Videla sta, da se je gams zrušil, se strkljal in ujel na eni izmed čeri, ki je zaključevala gred Črne stene. Spogledala sta se in sapa jima je zastala. Strelu je sledila mrtvaška tišina. Potem se je na robu prepada pojavil močan moški s puško v rokah. Razgledal se je, obesil puško na ramo in se po gladkem kaminu nad strahotno globino spustil na gred in prestopil v čer, kjer je ležal gams. Lovcema je ledenela kri, ko sta ga imela nad seboj. Mimo jima je sfrčal gamsov drob v grapo.
Lovca sta ostala brez besed. Neznanec si je natovoril gamsa in se po robu Črne stene počasi previdno korak za korakom izvlačil. »Ta bo tisti,« je dejal Herman. »Bo, ja, bo,« je pritrdil Jozelj. »Ali ga morda poznate?« je Herman dregnil v lovca. Slišal je bil že nekaj, da se je Minka spečala z nekim dvomljivim pastirjem, drznim plezalcem. »Nak, ne poznam ga, ne morem si misliti, kdo naj bi bil tako predrzen.« Sam pri sebi pa je mislil: »Boštjan je, kdo pa. Zdaj bi te lahko upihnil, če bi le s prvim strelom zadel.«
»Jozelj, streljajte,« je dejal Herman z izrazom lačne zveri v očeh. »Streljajte! Skotalil se bo v prepad, našel ga ne bo nikdar nihče.« Grobna tišina je zavlada med njima, stari lovec je bil zaprepaščen. Doslej ni imel nikdar namena streljati človeka v hrbet, in to sedaj, ko se z vsako stopinjo bori za življenje. »Streljajte no!« To je bil ukaz gospodarja. Molče je prislonil puško na skalo in pomeril Boštjana. Mušica je pokrila črni tovor na Boštjanovih plečih in zaplesala. Roka je trepetala, Herman pa je pridržal dih v blaznem pričakovanju.
Jozelj je še nekaj časa meril, potem pa je puško odložil. »Veste, daleč je in naravnost navzgor, če ga s prvim strelom zgrešim, živa ne prideva iz Stoga.« Zdaj se je Herman zamislil. Drug drugega sta tipala z očmi, da bi uganila skrite misli. »Pa ga pustite,« je dejal Herman, ki ga je zaskrbelo za lastno kožo. Na grebenu je divji lovec še malo postal, potem pa je izginil kakor nenadni privid. Lovca sta si oddahnila. Sestopala sta celo večnost. Herman se je zaklel, da ne gre nikdar več v take skale, če jo le srečno odnese. Z nočjo sta bila v koči.
Naslednji dan sta ležala v koči in lovila po varnih stezah pod stenami. Lovcu Boštjan ni šel iz misli, čutil je, da ga dekle ne bo lahko pozabilo. Sam bi mu jo kar dal, če Neža in vsa soseska ne bi bila proti. Herman pa je kar naprej govoril o Minki. »Lepo hčer imate Jozelj. Takih je še na Dunaju malo. Za nekaj let bi morala v mesto. Ko bi se vrnila, je ne bi spoznali.«
»Dobra je. Najrajši pa gre v goro. Ni ji do mesta.«
»A, na lov?! Potem jo pa morava spomladi vzeti s seboj na petelina.« »Zimske gore pa niso za ženske,« je odvrnil Jozelj.
Vračala sta se domov, skozi pobočje, poraslo z macesni. V Rjavih policah je Jozelj pomolil glavo preko roba petdesetmetrskega prepada, kjer se je pasel star gams. »Če tega zgreši, ga ne bom več gonil po gorah,« si je mislil in mu kazal v pašo zaverovanega kozla. Herman je pokleknil in pomeril gamsa za pleče. Po strelu se je gams sesedel. Jozelj je odlomil dve ruševi vejici. Eno je zataknil gamsu kot zadnji grižljaj, drugo pa pomočil v kri in jo na klobuku ponudil gostu ter mu čestital. Herman si je zataknil vejico za klobuk, se sklonil h gamsu, tipal čop in ogledoval roglje.
Herman je bil sila ponosen na svojega prvega gamsa. Ko sta se vrnila domov, je Neža brž pripravila jetra, zalili pa so jih z jabolčnikom. Jozelj se je spravil potem za peč, Herman in Minka pa sta odšla do slapa. Temenica je bila v ledu. Slap je tiho pršel preko stene, okrašene z zavesami lesketajočih sveč. Herman ji je na široko govoril, kako je bilo v Stogu. Ko je omenjal drznega divjega lovca, se mu je dekle z nekim skritim ponosom v očeh prizanesljivo smehljalo. Opazil je njeno vedenje in žgoč občutek zavisti ga je zapekel v srcu: »Najbrž je on tisti.«
V dolini je že nekaj dni ležala megla. Vasi so bile puste in prazne. Više v gorah pa je sijalo sonce. Boštjan se je držal doma pri materi. Minke ni zlepa mogel dobiti. Nazadnje jo je le srečal, ko sta se z botro vračali iz cerkve. Obstala je in ga počakala. »Minka!« »Boštjan!« Nekakšna zadrega je legla med njiju. »Boštjan, bilo je grozno, veš, ne smeva se imeti rada.« »Koga bova vprašala?« je dejal s stisnjenimi ustnicami. »Pozabi me, Boštjan.« »Ne, nikoli!« Ko ji je pogledal v bledi obraz, so mu oči obvisele na ruti. »Kako lepo ruto imaš!« Zardela je. »Pozabi,« je dejala s solzami in stekla.
Boštjan je nevzdržno zahrepenel po samotnih vrhovih. Bil je nesrečen. Hotel je biti sam. Mati, drobna, dobra ženica, mehkih oči, ga je zaman pregovarjala, naj ostane doma. »Pozabi dekle! Ne bodo ti jo dali, so previsoki, preveč gruntarjev se poganja za njo. Ne hodi v goro zavoljo nje. Očeta se spomni, gore so ga vzele. Ne puščaj me same.« Mati ga je prosila zaman. Trmast je bil in trd do sebe in drugih. Zaman so bile solze. Stala je na pragu in gledala za njim, ko je izginil v gozdu.
V gore se je namenil mimo Zaslapa. Upal je, da bo videl Minko. Namesto nje pa je naletel na Nežo. »Počakaj Vršnikov, s tabo se imam nekaj pomeniti,« je vpila nad njim. »Nedolžnega otroka mi begaš. Poslušaj,« mu je mahala z roko pod nosom, »tvoja ne bo nikoli. Kar iz glave si jo zbij potepin. Prej se boš znašel za mrežo, gosposka že ve o tvojih opravkih v robeh!« Boštjan jo je poslušal molče in jo zaničljivo gledal s svojim mirnim, hladnim pogledom naravnost v oči. To jo je zmedlo. Boštjan je nemarno zamahnil z roko in pustil raztogoteno babo na poti.
V Suhem grabnu je srečal voznika Fentovega. Od jeze se mu je zameglilo pred očmi. Ustavil mu je konja. Fentovemu je rdečica zalila obraz. Stopil je k hlodu, v katerem je bila zasajena sekira. Toda Boštjan je bil že pri njemu. »Srečala sva se, ne, Miha!?« Fentov je molčal in bliskovito segel po sekiri. Boštjan pa ga je zagrabil za jopič in kresnil s pestjo v obraz. Kakor vreča je padel v sneg in obležal s krvavim nosom. Boštjan je izdrl sekiro. »Kaj je s tvojimi umazanimi čenčami po gostilnah! Glavo ti bom razbil!« Prizanesi Boštjan, prisežem, nobene besede več o tebi!«
Boštjan se je namenil na Sleme v svoj stan. Z nočjo je prigazil v goličavo. Hladen molk noči ga je pomiril. Mesečina je lila v srebrnih curkih v škarjasto pečevje. Na Žmulu, kjer je kakor skrčena roka umirajočega starca molel nad prepadi viharni, okleščeni macesen, se je ustavil. Bilo mu je, kakor da čuti zavetje očeta. Sovraštvo in sla po življenju sta se sprostila v njem kakor divja povodenj in spet prihajala v strugo. »Majhne so vse te stvari. Šel bom po svoje in mimo njih,« je mislil. Zagledal se je v Ostri vrh. Zaželel si je boja z goro.
Prespal je v koči in kuril vso noč. Sonce ga je našlo razkoračenega pod piramido trikotne gore. Stena je vabila in ga odbijala. Domača mu je bila in tuja. S pogledom je tipal preko kaminov, polic, k svetlemu vrhu. Hotel je spoznati njeno skrivnost. Spopadel se je s strmino. Roglji derez so hrsteli v led. Na okovano palico se je opiral. Prepadi so rasli. Radost boja se je mešala s tesnobo. Zdaj je bil sam z goro in svojo močjo, s pogumom, strahom in voljo, da hoče in mora priti na vrh. Ure so tekle, globina je rastla, pogled proti vrhu pa so zapirali previsi in strehe.
V previsnem kaminu se je zaplezal. Nihal je med ogabnim prepadom, od koder bi padel nekaj sto metrov naravnost v melišče. Krči so ga prijemali v roke in razum ga je svaril, naj odneha. Od nekod sta priplavala dva krokarja, črna grobarja. Slišal je njun hreščeči »kre« in šelest kril, ko sta krožila okoli njega. Šele, ko se je prigoljufal skozi trebušasti previs, se je otresel more, ki se ga je prijemala. Potem je kmalu dosegel greben. Oster je bil in prepaden, tak, da ga je zdeloval skrajno počasi, jahaje. Strmina se je sedaj pognala naravnost v nebo.
Vrh! Zmagoslavno je kriknil. V dolini je butalo v pobočje gora megleno morje, nad njim pa je bila čista sinjina neba, okoli njega veriga strmih, ledenih vrhov. Oči so se mu solzile od leska beline. »Sanjarjenja so bolest, dejanja so sreča,« je pomislil in zaželel Minko ob sebi. Ne bo se ji odpovedal. Dolgo je bil na vrhu, potem pa je naglo in varno sestopil z zavestjo zmagovalca. Spodaj je na plazišču obstal. Sonce je krvavo tonilo. Gore so v škrlatnem ognju plamtele. To je bil eden njegovih najlepših dni.
Naslednji dan je počival v stanu. Potem je iz skrivališča izvlekel puško in se odpravil. Namenil se je v Hudičeve konte, odljudno z macesni poraslo pečevje. Šel je v goste k svojemu izbranemu gamsu. Bil je to gams, da mu ga ni bilo para v gorovju. Za Šepavca ga je krstil Boštjan. Ranjen se je zatekel in tu samotaril že nekaj let. Boštjan mu je hodil pokladat soli, sena in ga opazoval. Priplezal je v peči in zagledal svojega gamsa pod steno. Čop mu je še ponosno vihral, bil je že siv, roglji pa so se mu črtali v snegu dlan nad ušesi.
Gams je kopal v sneg in mulil usahle bilke. Nenadoma se je vznemiril. Boštjan se je uzrl v smer, od koder ga je prineslo. Spodaj v grapi je zagledal človeka s puško. Šel je naravnost po sledi za njim. »Jozelj,« je pomislil. Vzpel se je v peči ter se potuhnil. Opazoval je moža, kako je tipal po ozki polici in poskušal vsako stopinjo posebej. Dolga ura je minila, preden se je pokazal na polici pod njim. Boštjan se je od srca nasmejal. Zagledal je mačkovo kučmo, črno brado in krepelce preko ramen. »Nek! Da si dedec le upa v Hudičeve konte!«
Gams, ki je Neka začutil, se je pognal v peči. Dedec ga je zagledal in se na veliko prekrižal. »Glej, glej, to je tista Boštjanova mrha. Pet let življenja bi dal, da bi ga spihal!« Krepelce mu je samo zdrsnilo v roke. Pokleknil je in urno pomeril. Takrat pa mu je za hrbtom s spremenjenim glasom zaklical Boštjan: »Roke kvišku, falot! Odloži orožje!« Nek je bil iznenaden, da je skoraj omahnil čez peč. Brez besede je puško odložil. »No, obrni se grča stara,« je spet velel ukazujoč glas. Obrnil se je in zagledal Boštjana.
Nek je naglo popadel svoje krepelce in ga dvignil, kot bi hotel oprati sramoto: »Oho, Boštjan, potepuh ti brezsrčni, svojega dobrotnika bi rad spravil v grob. Poznam tvojo nogo, sledil sem te, tako imaš, kakor otroški grob.« Boštjan se je spustil k njemu, objela sta se, se tolkla po ramah ter veselo smejala, da so odmevale puste Hudičeve konte. »Veš Boštjan, moral sem te dobiti. Naznanjena sva. Žandarji se nama obetajo, zapor. Vse to sem izvedel v dolini. Pa še stradava s tvojim psom. Že teden dni sva brez mesa. Kakšna krivica se dela človeku.«
Preden sta Boštjan in Nek odšla v Hudičeve konte, se je Nek moral Boštjanu zakleti, da ne bo prišel več Šepavcu miru kratit. Nek je stopil na skalno čer, ki je pot prižnica molela nad prepadom. Eno roko je molel kvišku, kot pred sodiščem, v drugi pa je stiskal krepelce. Zvite oči je zamaknil v pečevje in svečano govoril s tresočo brado: »Zaklinjam se ti Boštjan, vpričo tega skalovja, pri sveti Jeri, patronu moje rajnke matere, pri grobu očeta, pri vseh gamsih in ruševcih, orlih in vseh ostalih hudičih, da se moja roka ne bo stegnila po gamsu, da moja puška ne bo streljala.«
Spala sta v Nekovi bajti. Ponoči je začelo snežiti in ves dan je medlo. Ko se je malo razvleklo, je bilo snega do kolena. »Še bo snega,« je dejal Nek, po meso morava ali pa naju bo lačna zamedlo.
Šla sta. Uro in pol sta gazila po dolini do Plazovnic. Tam sta v pečeh zagledala kozla. Boštjan ga je skušal zalesti. Ko je pomolil glavo čez greben, ga je žival dobila v nos in se pognala v plazišče nad njim. Še preden je Boštjan ustrelil, je nad njim zahrumelo. Gams je utrgal plaz. Boštjan se je pognal v stran, da bi ubežal uničujočemu hrumečemu valovju.
Boštjan se je ognil osrednjemu plazu. Snežne gmote s strani pa so ga objele. Silen sunek ga je odtrgal od tal in že je plaval in krilil z rokami, da ga ne bi podsulo. Pri macesnu se je skušal ujeti, vrglo pa ga je tako, da se je puška zlomila in mu odletela iz rok. Še si je skušal pomagati. Ko pa ga je vrglo preko peči, se je ustavil. Objela ga je tema, le nad njim je še vedno uničujoče hrumelo, kakor bi se gore podirale. Vedel je, da je zasut. Streslo se je mišičasto telo. Bil je uklenjen. Le eno roko mu je uspelo premakniti. Začel je grebsti z noro naglico.
Začelo ga je dušiti.
Nek, ki je spodaj vse videl, je zajokal in se zgrabil za glavo. Še preden se je hrumenje poleglo, se je, ne meneč se za nevarnost, pognal na plazišče. Brezupno je taval po grudastem snegu, stokal in grebel. Ob macesnu je našel prelomljeno puško. Ko so mu že krvavele roke in je omagal, se je spomnil na psa in lopato. Ves iz sebe je prinorel k bajti, snel samotež, vpregel psa, in kakor vihar sta tekla po shojeni gazi nazaj. V dobri uri in pol je pes privlekel na smrt utrujenega starca v globel pod plazom.
Pes se je pognal naravnost po Boštjanovi sledi. Nek pa ga je bodril: »Išči Volkun, išči Boštjana!«
Medtem se je Boštjan boril za življenje pod plazovi. S krvavečimi rokami je grebel v sneg. Potem se mu je zazdelo, da sliši votle korake. »Nek, Nek, pomagaj!« je rjul. Snežna gmota pa je bila brezčutna. Koraki so se oddaljevali in bilo je kot pribijanje žebljev na krsto. Potem je začel hropsti, blazneti, nazadnje pa je utonil v morju teme.
Nebo je prevlekla sivina in spet je začelo počasi snežiti.
Pes je žalostno cvilil in vohal po snegu. Kmalu je na obrobju plazu našel mesto, kjer je začel lajati in divje kopati. Ko je prišel Nek do njega, je gledal iz izkopane luknje le še rep.
Zdaj sta kopala oba. Jama je bila vse globlja in starec je komaj še metal težke grude snega iz nje. Že sta se ga lotevala dvom in obup, da se je pes zmotil. Ob misli, da je Boštjan mrtev nekje pod plazom, se ga je prijemala groza. Kaj bo rekel materi in ljudem v dolini?
Hitela sta kopati, da sta bila drug drugemu v napotje.
Če se je starec malo oddahnil, je pes začel tuliti. Ko pa je z lopato zadel ob nekaj trdega in kmalu odkopal čevelj, je bil ves iz sebe. Previdno je odmetaval sneg, odkopal nogi in potem vsega Boštjana.
Pred njima je negibno ležal Boštjan. Preko čela se mu je lepila strjena kri in roke so bile krvave. Mož je zajokal in tipal mrzlo čelo, pritiskal kosmato lice na prsi in poslušal, če bije srce. Pes je cvilil in mahal z repom in gospodarju lizal roke in obraz. Nek se je lotil oživljanja. Kmalu je na bledem obrazu opazil rdečico in čutil je rahlo dihanje.
Z zadnjimi močmi je odmetal toliko snega, da je lahko potegnil Boštjana iz sneženega groba, in ga vlekel po plazu navzdol. Privezal ga je na sani, odel s svojim suknjičem in povezal z vrvjo. S psom sta se vpregla.
Snežilo je vedno bolj in mrak je zagrinjal gozd, ko so prišli do koče. Spravil je fanta na pograd in zavrel posebnega gorskega čaja. Šele, ko je Boštjan narahlo odprl oči in zavzdihnil, je starec kakor ubit, toda s spokojnim obrazom padel na pograd. »Živ bo!«
Bukov hrib je zagrnila snežena noč.
Ko se je Boštjan prebudil, je na ognjišču plapolal ogenj. V koči je vladal somrak. Ob ognjišču se je pretegnil pes. Spomnil se je na preživeto. Zavzdihnil je. Pes je vstal, veselo zacvilil, se vzpel na pograd in položil glavo k Boštjanovemu licu.
Od studenca je pridrsal Nek. Srečal se je z Boštjanovimi očmi. »Boštjan!« »Nek!« Začel se je hudovati na psa. Skušal se je premakniti, pa ga je zabolelo po vsem telesu, kakor bi bilo polomljeno. »Nič se ne muči Boštjan, zdaj boš ležal. Jaz te bom zlizal, v rokah najboljšega ranocelnika si!«
Dež se je okretno vrtel po koči. V ponev je nalil vode, jo pristavil k ognju, potem je brskal po zaprašeni polici med lončki in stekleničkami. »Veš, paziti moram, da te ne spravim pod zemljo, ranocelstvo je sila natančna zadeva.« Ko si je umil roke, se je lotil Boštjana. Z arniko mu je izmil rane po glavi in rokah in mu jih namazal z zajčjo mastjo. Strgal je najlepšo srajco in ga obvezal s povoji. Potem so se vsi trije nalokali čaja in najedli žgancev in krepko zasmrčali.
Zunaj pa je spet pričelo neutrudno snežiti.
Nastopila je zima in jih zasula s snegom. Boštjana, ki je imel nalomljena rebra, je prikovala v kočo. Nek je ubil gamsa in zdravil Boštjana z gamsovo juho. Skladovnica drv okoli koče jima je kopnela, kot sneg v južnih pomladnih dneh. Ko si je Boštjan opomogel, sta posedala ob ognju in se menila. Boštjan je te tedne delal visoko šolo divjega lovca. Vse, kar je izkušenj z dolino in žandarji dolga desetletja nabral Nek, vse kar je sam pretuhtal v gorah, vse je razložil Boštjanu. Kadar pa se nista menila o strokovnih stvareh, mu je Nek pripovedoval zgodbe o lovu in lovcih.
Ko je Nek neko jutro previjal Boštjanu rane, je zunaj pred kočo zalajal pes. Mož je brž pokukal skozi okno. Za hip je zmeden prebledel: »Žandarji, hitro lezi Boštjan!«
Pomiril in priklenil je psa. Žandarja sta vstopila z bajoneti na puškah. »Naznanjena sta, da se ukvarjata z divjim lovom!«
»Midva, poštenjaka, težak bolnik in onemogel starec; pod zemljo naj gre, kdor je naznanil!« je ugovarjal Nek. Žandarja sta prebrskala kočo, toda niti dlake nista dobila. Odšla sta z dolgim nosom. Nek pa je z dišečim kadilom pokadil za njima.
V dolino pod gorami je dahnila pomlad. Gozdni ronki so zacveteli. V gorah je zapel divji petelin. Hermana je prineslo na petelina. Spet je prinesel ženskam darov.
Po kosilu sta z Minko odšla na sprehod. Mimo slapa sta zavila v gozdič po hribcih pod Golobnik. Herman je bil razigran: »Lepa si Minka, škoda, da samevaš v tem zakotnem zaselku!« »No, nikar me ne hvalite,« se je branila Minka, vendar so ji medene besede tujca kar dobro dele. Predsodki, ki jih je imela do njega, so se spričo njegove uglajenosti izgubljali.
Sedela sta v cvetočem vresju in tujec ji je božal roko. Slap njegovih prikupljivih besed je bil neusahljiv. Pritiskal se je k njej, jo objemal in jo skušal poljubiti. Igrivo se je branila in se izmikala. To ga je zelo dražilo in mikalo. Potem jo je iznenada vprašal, če res ljubi nekega divjega lovca. Takrat se ji je veseli obraz zresnil. Zagledala se je proti samotnemu macesnu v pečeh. Prijel jo je za roko, ona pa se mu je iztrgala in zbežala kot splašena srna. Dohitel jo je šele nedaleč od hiše. Spehana ga je dočakala.
Pred hišo ju je pričakala Neža. »Uh, kako lep par sta!« si je mislila. »Herman, ta bi bil za našo,« je brundala sama pri sebi, ko je opazovala mlada človeka, ki sta se bližala domu. Ko pa je Herman brez besed odšel v lovsko sobo, je začudeno pogledala.
»Kaj pa sta imela?« je brž vprašala hčer. »Kaj pa naj bi imela? Sprehodila sva se.«
»No, Minka, poslušaj, le dobro pazi, kako se boš obnašala do gospoda. Veš, gospoda hitro zameri.«
Mračilo se je že, ko je mimo Zaslapa pridrsal Nek. »Pozdravljen, deklič!« je zavpil na Minko, ki je Tacku prinesla hrane. Pod hruško sta malo postala. Brž ji je povedal, kako je bilo z Boštjanom, in kako sta prebila zimo. Dekle je zardelo, ko ji je pravil, da je Boštjan, ko je bledel, izgovarjal le njeno ime. »E, rad te ima, rad! No, saj naprej ne bom pravil, vem pa,« se je starec zvito namuznil. »Kaj pa veste?« »No, no, to tudi govore ljudje po dolini, da boš vzela gospoda z Dunaja. No, saj je prav,« je dejal Nek in vrgel na ramo koš ter se odpravil.
Naslednjega dne so Jozelj, Minka in Herman odšli v goro. Vso pot je Herman dvoril Minki. Oče pa je težko obložen hodil pred njima. Z nočjo so bili v koči. Spanja je bilo malo. Ob dveh zjutraj ju je stari prebudil. Naglo so se odpravili.
Zunaj jih je obliznila hladna, zvezdnata noč. Lovec je prižgal ternico. Kačasto zvita steza jih je skozi gozd peljala preko planine, kjer so kot izumrli samevali stanovi spet so se izgubili v mračnem visokem gozdu. »Zdaj pa previdno,« je dejal Jozelj, »zdaj smo med njimi v Petelinjih kotlih!«
Previdno so šli naprej. Svetloba ternice je trepetala in se skrivnostno lovila v mogočnih deblih, obsijala skalo ob poti, in zablestela na zaplati snega. Noč je začela bledeti. Lovec je ugasnil ternico. Pod košato smreko so molče obstali in poslušali v neizmerno tišino noči. Potem so nekje v bližini zaprhutala krila.
Dan je neutrudno izpodrival temo. »Tak - tak - tak« je enozložno, komaj slišno zapel petelin. Kosmati Jozljev obraz se je sunkovito obrnil v smer, od koder je prihajalo petje. Dlani je prislonil k ušesom.
Zdaj je petelin pel. Tajinstvena pesem pomladi, polna ljubezni in zvedljivega poželenja, se je zlila v tuljenje, ki je zvenelo v svečano tihoto in mrak potopljenih gozdov.
Tik pod vrhom grebena, kjer so rasle tri smreke, je Jozelj petelina zaslutil. Naskočili so ga. Ko je utihnil - kuk - klong - so se pognali po dva koraka naprej. Gibi vodečega starega lovca so bili previdni, prožni, pritajena mehkoba zasledujoče zveri je ležala v njih. Gost za njim pa je nerodno poskakoval, prevalil se mu je kamen, vejica je zahrstela.
Pod vrhom visoke smreke so ga zagledali. Na svetlejšem nebu se je zarisal njegov temni obris. Minka je zdaj počakala. Zaželela si je, da bi lepa ptica ušla.
Bila sta že blizu. Lovska mrzlica je popadla gosta. Na zaplati snega sta preveč zahrstela. Petelin se je vznemiril in za čas nehal peti. Morala sta ga obiti. Ko sta bila pod njim, je Herman pomeril. Roke so se mu tresle. Veje nagajale. Nerodno se je prestopil. Veja pod nogo je počila. Petelin je stisnil našopirjeno perje in zafrfotal v nasprotni greben. »Saj ga boste še lahko,« je Jozelj potolažil gosta.
Vas pod gorami je praznovala »češčenje«. Iz hiš je dišalo po cvrtju. Župnik Gaber je pel veliko mašo, krčmar Osolnik pa je pridno zalival vino za popoldansko veselico.
Popoldne se je krčma kmalu napolnila. Kmetje so sedeli za mizami, kadili, pili in se menili o letini, davkih in vojski.
Omizje v kotu so zasedli lovci. Ko sta prišla Jozelj in Minka, je mnogo zavistnih in poželjivih pogledov obviselo na njej. Ravnikov France, neugnan veseljak, pa je nategnil harmoniko in zaukal na ples.
Po Minki so se ozirali stari in mladi. Nobenega plesa ni zamudila. Harmonika je hreščeče igrala, fantje so vriskali, bili s petami ob tla in oči so se jim iskrile.
Lovci v kotu pa so bahali in pili kot žolne, drug drugemu so jemali besedo. Nazadnje se je ujedljivi Mikež lotil starega lovca, češ da v njegovem revirju gospoduje ovčar Boštjan, kateremu bo še hčer dal, ko se jo bo Dunajčan naveličal. Jozelj je skočil pokonci in udaril po mizi, da so se kozarci prevrnili.
Nadaljnji prepir je preprečil nov gost. Obstal je med vrati in se razgledal po zakajenem prostoru. Bil je v novi lovski obleki z gamsovim čopom za klobukom, kot ga ni bilo v dolini. »Glej ga, Vršnikov je — Boštjan! Kaj je prignalo hudiča,« je završalo med fanti in lovci.
Boštjan je odložil klobuk, sedel k mizi ob peči in se mirno razgledal. Minka se je zmedla, ko se je srečala z njegovim pogledom, vznemirjena je bila in rdečica ji je zalila obraz. Ko je Francelj zagodel za ples, je odklonila vsakega plesalca.
Užaljeno sta morala oditi tudi Fentov in Visočnikov, dva glavna razgrajača po gostilnah in veselicah. Boštjan je pasel oči po vrtečih se parih in mimogrede pogledoval za Minko. Razmišljal je, ali naj jo povabi na ples. Užaljeni fantje pa so se jezni začeli zbirati v kotu. Miha je netil: »Zavoljo njega ne pleše, ven ga vržimo! Ali ste videli čop za klobukom, na korajžo ga ima pripetega!« Boštjan je začutil sovražne poglede. Preden pa se je zavedel, je drobcen, nepomemben fante Tevžek, postavil predenj steklenico mleka: »Mleka, ne vina pastirju!« so zatulili fantje v zboru in se krohotali.
Boštjan jih je hladno in prezirljivo motril. Minka je prebledela. »Kri bo tekla,« je dejal stari. Žaljivke so padale: »Tnala pastirska,« je vpil Fentov, »izgubi se iz gostilne! Ven z njim!«
Ko nihče ni hotel biti prvi, je Fentov zavpil: »Jaz bom zbezal lisjaka iz luknje!« Zgrabil je liter in ga vrgel proti Boštjanu. Steklo se je žvenketaje razsulo. Za njim je Visočnik, ki je vsako leto nosil bandero v procesiji, zgrabil steklenico, vrgel in zadel Boštjana v čelo.
»Uh!« so zavpili ljudje.
Boštjana je udarec za hip omamil. Planil bi, pa se je obvladal. Preko obraza se mu je pocedila kri. Pordečila je srajco, roke, mizo.
»Pomagajte oče, ubili ga bodo,« je zahlipala Minka.
Boštjan se je dvignil in se opotekajoč, kot da se bo zrušil vsak trenutek, napotil k vratom. Preden pa je prišel do vrat, je bil z enim skokom pri Mihu in ga z udarcem po senceh zbil kakor vrečo. Visočnikovega je zgrabil v pasu, ga dvignil in treščil med zbrane in presenečene pijance. Visočnikov se je preklinjaje pobral: »Nože [manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Boštjana so te besede zbodle. Preden so se zavedli, je segel za pas in zavihtel velik lovski nož. Prestopil se je, kakor od psov obkoljena zver in s prezirljivim, prodornim pogledom motril vse po vrsti: »Kar naprej, kdor misli Boštjana, potuhnjeni psi!«
Nihče se ni ganil. Boštjan je vzel klobuk in se pomaknil k izhodu. Tisti ob vratih so se mu v strahu odmikali. »Ven moram iz zanke, preden kak norec ne udari s stolom po luči.« Med vrati jih je s pogledom še enkrat ošvrknil kot z bičem in izginil v temo.
Nameril se je domov. Razočaran je bil. Pusto in prazno mu je bilo pri srcu. Spravil je nož in si pritisnil robec na rano. V daljavi so se lesketale snežene gore in ga vabile: »Pridi k nam v zavetje, kaj si v beznici!«
Zavil je preko brvi in se znašel pred materino bajto, majhno in nebogljeno. Ko je potrkal, se je prižgala luč. Mati mu je prišla odpret: »Križ božji, kakšen si,« je kriknila. Zmila mu je rano in zavezala. S solznimi očmi je še dolgo v noč bdela ob njem, ko je on že davno zaspal.
Drugi dan je prišel Nek. V veži je zavpil na ves glas: »Kje ga imate v imenu zakona!« Volkun je sam odrinil duri in planil k Boštjanu. Boštjan se mu je oglasil v izbi.
»Vse vem, Boštjan. Uh, da ni bilo Neka,« je zatulil in srepo pogledal. »Mlatila bi jih kot snope.« Potem je Nek izvlekel iz koša steklenico. Pila sta, Nek pa je zaupno postregel z novicami. Zvedel je bil, da je šel Herman z Minko na petelina in da gredo čez tri dni na Sleme spet skupaj na ruševce. Boštjanu se je zmračil obraz.
Bila je viharna pomladna noč. Votlo je bobnelo in dež je pljuskal po skodlasti strehi. Boštjan je strmel skozi okno in razmišljal. Tujec, polizanec mu bo vzel dekle. Čemu si ne bi dekle priboril? Zakaj bi popustil. Užaljeno samoljubje je podžgala misel, ki jo je zanetil Nek. Pojdi, počakaj ga na grebenu Orlove stene in osmodi mu nekajkrat čez glavo. Srce mu bo padlo v hlače, je dejal Nek. »Streljal bom nanj,« se je odločil. »Streljal bom, in če bom streljal, ga lahko tudi ubijem!«
Blisk mu je vzel vid. Treščilo je prav blizu, da se je bajta kar stresla.
Dva dni se je držal doma, potem pa se je proti večeru odpravil. »Boštjan, bolan si, ostani doma,« mu je branila mati. Ni je poslušal. Zajokala je na pragu in vpila za njim: »Očeta se spomni Boštjan, očeta, ki se ni vrnil! Ne izzivaj nevarnosti!«
»Zdravi ostanite, in če me bo kdo iskal, recite, da že ležim bolan.« Vzela ga je noč. Hodil je naglo. V temnih lesovih so se klicale sove. Strmina je rasla. Ko je prišel na snežene zaplate v goličavi, je posvetila luna. Prespal je v svojem stanu. V zgodnjih jutranjih urah ga je lizal jelen.
Sonce je zlatilo Orlovo steno, ko je prispel pod svojo pečino. Vsi, ki so poznali Boštjana, so si zaman razbijali glave, kje ima roglje in kože. Sredi stene je imel skrivališče. Odkril ga je, ko je oprezal za orlovim gnezdom. Pod previsno počjo, napol skrita za prislonjeno lusko, je samevala skalna votlina. Dva nevarna previsa je tvegal, preden je splezal do nje. Kasneje si je ta nevarna mesta zavaroval s klini.
Le Nek je vedel za to skrivališče. S pipo se je trkal po glavi, ko je izpod stene gledal Boštjana, ki se je motovilil nad prepadi.
Splezal je k votlini. Z zadovoljstvom se je razgledal. V kotu je imel pograd pregrnjen z gamsovimi kožami. Na nekaj macesnovih kolih je imel obešene roglje srnjakov in gamsov. Sedel je, pregledal puško, ki je bila že na novo popravljena.
Ko je bilo sonce že visoko na nebu, je legel na rob prepada in se razgledoval. Spodaj v plazišču so kavke vrešče obirale odkoplenelega gamsa. V Skednjih so se prožili plazovi in v Orlovi steni se je žvižgajoče prožilo kamenje. Razmišljal je, če bodo oni resnično prišli.
Proti jutru se je namenil poslušat ruševca. Svet je bil kotanjast, porasel z macesni in rušjem. Potuhnil se je v grm.
Jutranji svit je prelomil obroč teme. Skozi somrak je završalo. Prvi ruševec je kakor kamen z neba padel na sneg. Čh - huj - čh - huj, je jezno zapihal, zapeljal »kočijo« in se šopiril. Za njim sta privršala še dva. V rušju so se oglašale tutke. Petelini na radtišču so se spopadli. Zgrabili so se, kljuvali, vreščali, da je perje frfotalo okoli njih. Boštjanu ni bilo, da bi jih streljal. Rad jih je gledal.
Popoldne je Boštjan ležal v zasedi na grebenu pod Orlovo steno. Pod njim se je cepila steza: ena je vodila na Sleme, druga pa k lovski koči. »Vrag jih vzemi, kdo ve po kateri bodo krenili.« Bil je nestrpen in jedek dvom ga je razdvajal. »Ubij ga,« se mu je vtihotapljala misel. »Ne, le slabiči streljajo iz zasede.«
Zaželel si je, da bi se srečala oko v oko in se zgrabila.
Sonce še ni bilo v zenitu, ko jih je zagledal daleč spodaj. Bili so trije. Počasi so se pomikali preko strmih snežišč.
Prišli so pod njega. Prvi je šel Jozelj, za njim je stopicala Minka, za njo pa se je vzpenjal tuji gospod. Boštjana je zagrnil ob pogledu nanjo val hrepenenja, sovraštva in ljubosumja.
Prilepil se je ob skalo in puška mu je samogibno zlezla k licu. Pod njim se je trojica previdno lovila na spolzkem skledastem snegu.
»Ubij ga in ne odlašaj, življenje ni naklonjeno bojazljivcem. Ne streljaj, premisli! Zlo se povrača z zlom, dobro z dobrim.« »Tudi tvojega očeta so ubili!« Pomeril je. »Pritisni!«
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Herman pod njim je zakričal in zdrsnil na snegu. Padel je, se kotaljal in se ustavil na dnu kotanje. Boštjan je odložil puško in zaničljivo povesil ustnice. »Ščene gosposko, kaj le reva išče v gorah.« Nekaj se je prelomilo v Boštjanu. »Takole revo, da bi ubil, ali plašil. Naj ga ima, če ga ima rada. Če ga pa nima, bo slej ali prej konec komedije. « Pljunil je v prepad. Oni spodaj se je pobral in je po vseh štirih, nerodno kot žaba, lezel v strmino.
Prišli so v kočo. Po večerji je stari zadremal. Herman in Minka pa sta posedela ob ognju. Dekle je bilo ta večer posebno igrivo razpoloženo. Herman ji je laskavo govoril in jo božal po roki. Glas se mu je tresel in oči so mu žarele: »Ali boš šla z menoj? Vsega bi imela v mestu. Rad te imam.« Zaupljivo in hvaležno ga je pogledala. Godile so ji laskave besede. Pustila je, da jo je privil k sebi, jo božal in jo poljubljal. »Ali boš moja,« je šepetal z zvodljivim, mehkim glasom. Minka se mu je smehljala.
Temni oblaki so zakrili mesec. Svit ognja, ki je rahlo vdiral skozi okno, je pripeljal Boštjana h koči. Kakor senca se je plazil od drevesa do drevesa. Hotel je na lastne oči razrešiti to uganko. Kar je videl, je bilo več, kakor je pričakoval. S hrbti obrnjena k oknu sta sedela objeta. Zaškripal je z zobmi in oči so se mu zalesketale v nevarnem soju. »Zvodnica! S to bleduhasto grinto! Ali naj ju pobijem? Ne, preumazano bi bilo. Naj ga ima. Kdor je močan, lahko gleda resnici v obraz in gre svojo pot, k svojemu cilju.«
Vendar mu je bilo grenko in prazno v duši. Naslonil je čelo z belo obvezo na steklo. Opazil je, da se je dekle vznemirilo. »Pusti me Herman. Strah me je. Tako, kot da naju nekdo gleda.« »Ne nori, saj slišiš, kako oče smrči.« Nagonsko se je ozrla proti oknu. Obstala je, kakor okamenela. Naravnost vanjo so zrle jekleno-sive, prodorne oči, užaljeno in boleče.
Brezupno je kriknila in se vsa stresla. Obraz na oknu pa se ni zganil. Miren je bil, negiben, kakor narisan na steklu. K oknu je pogledal tudi Herman.
Šele, ko je Jozelj planil pokonci in zgrabil za puško, in je Herman prestregel v roke medleče dekle, je Boštjan izginil.
Stari lovec ni hotel verjeti dekletu, ko je bila bledla o Boštjanu. Šele, ko je prišel k sebi tudi preplašeni Herman in je potrdil, da je videl obvezano glavo, je tudi oče verjel. Toda kljub temu ni stopil pred vrata. Neka tesnoba in zamorjenost je legla mednje. Pogasili so ogenj, utišali luč in se odpravili spat.
To noč Minka ni zatisnila očesa.
Z belim dnem je Jozelj odrinil zapah in s puško v rokah stopil na plano. »Glej ga hudiča, res je bil tukaj!«
Stari lovec je strokovnjaško ogledal sledove, ki so peljali pod okno, kjer je bil v snegu tudi odtis puškinega kopita.
S Hermanom sta šla z orožjem v rokah previdno po sledi. Vodila ju je daleč okrog in pripeljala pod Orlovo steno. Lovca sta se spogledala. Sled je izginila v nedostopnem skalovju, kamor sta lahko sledila le z očmi.
Doma je oče robantil nad hčerjo, da je pustila luč, ki je privabila človeka.
Lovsko razpoloženje je bilo skaljeno. Herman je bil kakor z vodo polit. Drugi dan so bili spodaj v koči. Ruševci so le slabo pihali. Obetala se je sprememba vremena.
Veter je vršal v rušju, goste megle so pregrnile gore. Strupen mraz jih je tresel. V pišu vetrov se je zgubljala zaljubljena pesem ledenih svatov, temnookih, rdečerožastih pevcev. Rugljali in pihali so okoli njih, toda pred puško ni priletel nobeden. Potem jih je zagrnila megla. Kazalo je, kakor da jih gore ne marajo. Umaknili so se v dolino.
Boštjan, ki se je vračal, se je oglasil pri Neku. Zaželel si je njegove tolažilne besede. Sam pri sebi je mislil: »Kaj boš pastir in drvar proti gospodu!«
Nek pa je bil drugačnega mnenja: »Ne odjenjaj, Boštjan, in počakaj. Dekle je mlado in samo ne ve, kaj bi rado. Boš videl, tebi je namenjeno, tebi, Boštjan. Moj nos mi to pravi. Jaz bom zate govoril.«
Boštjan je mislil na Nekove besede, toda posebnega upa mu niso vžgale.
Boštjan je pasel v planini na Slemenu. Volkun mu je čuval čredo, sam pa je to poletje kaj rad oprezal za orli. Zaznal je orlovo gnezdo v pečeh Odloma, pod previsom, ki se je bočil kakor ogromen trebuh. Večkrat je skrit v bližini gnezda opazoval dva lačna kljuna in stara dva, ki sta jima nosila žretje. Vse, kar je bilo živega v okolju, se je treslo prod orlovo senco. Napadala sta gamsom mladiče, mlade ovce, zajce, belke, ruševce. Vse je našlo smrt v orlovih krempljih in konec v orlovem gnezdu.
Vendar je bilo lepo videti ptici, ki sta v velikih lokih krožili v sinjini.
Tudi Jozelj je vedel za gnezdo v Odlomu. Ob njem je nekega jutra naletel na Boštjana. Sedla sta, se menila in gledala orle. Jozelj ni mogel molčati. »Pravijo v dolini, da jih vidva z Nekom več pospravita, kakor oni in gostje. Slabo sta zapisana,« je začel.
»Ali pri tistih, ki so mi ubili očeta in ki so poslali žandarje nad naju,« je jedko vprašal Boštjan in vprašujoče motril lovca. Jozelju je postalo nerodno. Ni rad govoril o smrti Boštjanovega očeta, ker je ta vrtal vanj vsakokrat, kadar sta se dobila na gorskih poteh.
Pogovor je zmotil orel. Iz škarjastega skalovja je priplavala velika, mogočna rjava ptica, z gamsom v krempljih. — »E, če bi mogel dobiti mladiča. Že nekaj let mi naročajo, naj ga ulovim,« je dejal Jozelj in lovil gnezdo v daljnogledu. »Iskat vam ga grem, čeprav me imate v želodcu,« se je ponudil Boštjan. Čeprav mu je lovec branil, se je Boštjan zaplezal v skalovje takoj, ko je stari orel odletel. Stena je rasla in mu kazala zobe. Priplezal je v kamin, od koder je po gladki, od iztrebkov obeljeni steni, vodila pot prav do orlovega gnezda.
Lovec spodaj ga je opazoval. Iz kamina se je že potegnil v peč in se zazibal nad odvratno globino, ko je Jozelj opazil, da prihaja orlica. V gnezdu sta kričala in prhutala mladiča, toda vzleteti nista še upala.
Od sivega gorovja sem so rezale sinjino velike peruti. Pošastna senca je postajala vse večja, kriki mladičev močnejši. Boštjan se je hitro spustil v kamin in se potuhnil ob skalo. Še preden je imel nož v rokah, so završale peruti. Ostri kremplji so se mu zajedli v hrbet in s težkim kljunom ga je ptica udarila. Ko ga je orlica drugič napadla, jo je udaril z nožem.
Boštjan je orlico dobro zadel. Zaplavala je niže. Jeknil je strel. Plahutajoče je padla ptica nedaleč od lovca na tla. Boštjan je sestopil iz stene. Jozelj je izvlekel steklenico z žganjem in namazala sta rane. Orla sta odnesla na planino. Tam so se zbrali pastirji in dekleta, ki so prišle po skuto in maslo.
Jozelj je položil orla na tla in mu razprostrl peruti. Mnogo širše so bile, kakor raztegnjene roke moža.
Vsi so z občudovanjem poslušali, kako je bilo pri gnezdu.
Neko jutro je Boštjan sedel na parobku in gledal čredo, ki je zvončkljala pod njim. Za njim je tiho prišlo bosonogo dekle in mu pokrilo obraz z dlanmi, ter ga pritisnilo k sebi: »Kdo je?« »Ti si Rezika,« je dejal Boštjan, ki je spoznal dekle po glasu. Razklenila je roke in smeje sedla kraj njega. Bila je njegova mladostna prijateljica iz šolskih klopi, ki je kaj rada videla Boštjana. Tudi on se je nekaj časa ogreval za njo.
Obujala sta spomine. Preden pa se je poslovila, ga je povabila na spodnjo planino, kjer bodo planšarji imeli prijeten večer.
Z mrakom je bil Boštjan na spodnji planini. Iz največjega stanu se je razlegalo petje in smeh. Ko je vstopil, so redkega gosta burno pozdravili. Okoli ognja so sedeli pastirji in nekaj deklet. Glavno besedo je imel črednik Matija, ki je mladim pripovedoval zgodbe iz mladih let, kako je prislanjal lestve pri oknih deklet in kako je v čisto novi obleki padel v gašeno apno.
Boštjan je sedel k Rezki. Dekle je zaigralo na citre in ljubko zapelo. Ostali so pritegnili.
Spremila ga je, ko je odhajal. V macesnih na robu sta posedela. Rezka mu je zaupala, da je zavoljo njega nesrečna. Bila je hči premožnega kmeta in doma so je namenili na trdno kmetijo fantu, ki ga ne mara.
Rezka se mu je zasmilila, ko je tiho ihtela. »Name, Rezka, ne misli. Jaz sem in ostanem samotar v gorah. Tebi je namenjene boljše življenje,« ji je dejal, ko je odhajal. Čutil je, da je hladen do nje.
Minka mu je še vedno ležala v srcu, čeprav je mislil, da jo bo lahko pozabil.
Lepega jesenskega dne so prišli lovski gostje v Zaslap. Zakupnik, tovarnar Goldschmied, se je pripeljal v spremstvu Hermana in uglednega von Ulbrichta. S seboj so pripeljali voz prtljage.
Jozelj in Neža sta jih sprejela na pragu. Goldschmiedu je bilo okoli 50 let. Velik, močan in oholega pogleda se je pognal z voza in se krohotal na vse grlo, ko je svojim gostom predstavljal lovčevo družino. Potoval je po svetu in se zaradi tega v svojem lovišču že dolgo ni oglasil.
Na večer so sedeli v lovski sobi, se menili, krohotali in pili. Minka je stregla. Herman je bil sila prijazen. Morala je posedeti pri njem in piti peneče se vino.
Ko je Goldschmied opravil poslovne pogovore in sklenil dobre kupčije, se je beseda obrnila na lov. S pijanim, kalnim pogledom, nihajoč z veliko, na kratko ostriženo glavo, se je bahal s svojimi velikimi lovskimi podvigi. Rad je veliko ubijal. Zdaj so poklicali lovca. Gospod si je umislil velik pogon v Zelenih rebrih.
Sonce je že davno ugasnilo za gorami, ko je skozi Zaslap s košem na hrbtu primahal Nek. Ob stari hruški je postal in se oddahnil. Tacek ga je oblajal in Minka je prišla pogledat na prag, nad kom se pes huduje.
Razveselila se je moža; vedno ji je povedal kaj novega. Smuknila je v hišo in se vrnila z zavitkom jestvin ter steklenico dobrega vina ter mu oboje spustila v koš. Zahvalil se je in hitro poizvedel, kam bo šla gospoda na lov. »Mudi se mi,« je dejala Minka in stekla. Na vratih se je pojavila Neža. »Kaj pa imaš s tem potepuhom! Raje vidim črnega mačka, kot njega,« je slišal.
»Boš že videla črnega mačka, coprnica ti stara, takega s sedmimi repi. Nek ti ga bo pokazal,« je momljal sam pri sebi, ko je sedel ob ognju v svoji bajti in obiral piščančevo perut.
Tedaj so se vrata odprla. V sobo je planil Volkun in za njim je prišel Boštjan. »Poglej gospoda,« se je važno našobil Nek. »Namesto tebe vasujem pri Minki, obiram piščance in pijem vino, odkar ti za drugimi laziš.« Brž mu je povedal vse o pogonu, zraven pa se je zvito nasmejal: »Boštjan, če si za to, jim bova gamse spodila.«
Naslednji večer sta se kot senci odtrgala iz gozda in se po lovski stezici vzpela v greben Zelenih reber. Na jasnem nebu je svetil mesec in se bleščal v skrotju. V globačah pod njima so prenočevali gamsi.
Ko sta bila dovolj visoko, sta začela valiti skale v prepade. Nočno tišino je zmotilo hrumenje padajočega kamenja. Lezla sta naprej po grebenu in povsod valila skale. Včasih sta poslušala, kako splašena divjad beži iz ogroženih krajev.
Zjutraj so bile Zelene rebri prazne.
S soncem so se lovski gostje, ki so v lovski koči prespali, odpravili na stojišča. Iz doline je dolgonogi Zatirnik pripeljal gonjače in z njimi krenil v skalovje.
Herman in Minka sta ostala v macesnih pod steno in sedla. Herman je vrgel ogrinjalo na tla in z dekletom sta sedla. Oba dneva se je sukal okoli nje, in vedno bolj sta si bila domača. Nagajivo ga je pogledovala. Naslonil jo je nase in jo objel. »Pusti me Herman, vsaj toliko, da si oddahnem,« se je rahlo branila.
Z jutrom je krenil tudi Boštjan. Prečil je ostenje Odloma po dobro znanih policah. Zanimalo ga je, kako bo gospoda lovila v prazno. Nad sedlom se je že hotel zaplezati v steno, ko je v macesnih pod sabo zagledal lovca z dekletom. Spustil se je še niže. Streljaj pod njim sta se lovec in dekle igrivo borila, potem se mu je dekle za hip podala, ga ljubkovalo in spet odrivalo. Boštjan se je zmračil, zabolelo ga je in stara rana se je odprla: »On je zvodnik — čemu ga nisem ubil.« Zdelo se mu je, da se planinsko jezero spreminja v mlakužo. Zdaj je med njima končano za vedno.
Obrnil se je in se kot ranjeni gams pognal v gredino in skušal zlesti na široko polico, ki bi ga vodila naprej. Oprijel se je za štrleči bolvan in se potegnil. Zahrumelo je. Oprijem se je odkrušil. Kriknil je in že je letel v globino za skalami vznak. Na prvi štrlini se je odbil in se skušal ujeti. Toda padel je v grapo, kjer je obležal. Globoko pod njim so se razbijale skale.
Krik in skale so zmotile tudi ljubimca pod steno. Zaman sta zrla v peči, kaj je bilo. Potem sta odšla.
Ko je Boštjan skušal vstati, se mu je pred očmi zameglilo in zavrtele so se gore, globina in sonce. Petnajst metrov nad njim se je režala rumena lisa, kjer so se odkrušile skale. Izpljunil je kri, ki se mu je nabrala v ustih, v roki in nogi pa je kljuvala bolečina.
Da bi poklical, ni maral. Od spodaj, kjer so se zbirali lovci, so prihajali glasovi roga. Šele, ko se je sonce nagnilo in so sence padle v steno, ter je hlad zavel in zarezal v kosti, je Boštjan poklical: »Na-po-moč!« Lastnega glasu, ki je prazno odmeval od skladov skalovja, se je ustrašil.
Z nočjo je dvom začel razjedati Boštjanovo trdnost. Od klicanja so se mu osušila usta in zdaj ni več upal, da bi ga kdo slišal. Pripravil se je, da bo tudi noč prebil v steni. O čustvih, ki so ga pognala v gred, ni bilo sledu. Le volja, kako obstati do jutra, ga je vsega prevzela. Vedel je, da bo zmrznil, če zatisne oči. Čudne misli so se mu vozljale. Užival je, kadar je tvegal, in tudi sedaj je sprejel misel na smrt povsem ravnodušno, vendar uporno. Kdor obupuje, je premagan že pred bojem. Misli so ga utrujale in mučil ga je spanec.
Mesec se je izgubil za gorami in objela ga je tema prepadov. Noč je bila brezkončna in bolečine vedno hujše. Če je le zaprl oči, so zaplesale pred njim blazne podobe. Krokarji bodo opravili z njim. Najprej mu bodo izkljuvali oči. Strah in tesnoba sta ga obhajala.
Potem je spodaj pod steno zalajal pes. »Volkun, Volkun,« je poklical Boštjan. Pes se je zaganjal v skalovje, toda do Boštjana ni mogel. Zaman je tulil in tekal pod pečmi, pot v steno mu je bila zaprta. Izginil je po stezi nazaj na planino.
Zvezde na nebu so že obledele in Veliki medved je utonil za gorami, ko je Boštjan zaslišal pod steno glasove in lajež psa. Oglasilo se je: »Ohej, Boštjan, oheeej, kje si!?« Prišel je črednik Matija in z njim skupina pastirjev.
Kmalu so se sporazumeli. Pastirji se se vrnili na polico, po kateri je priplezal Boštjan. Ko je vzhajalo sonce, so že nesli hudo poškodovanega Boštjana, povezanega na dveh drogovih, proti planini.
Neuspeli pogon je Goldschmieda silno razhudil, ker je bil tudi von Ulbricht neverjetno nevoljen. Jozelj jih je slišal kot še nikoli.
»Kdo je tukaj gospodar v lovišču?« Mi ali divji lovci?«
Na vso jezo so se gostje napili in razbijali kozarce pozno v noč. Jozelj je moral v dolino po nove gonjače. Drugi dan so se namenili naprej v Macesnovec, kamor se je umaknila divjad. Jozlja je že naprej skrbelo, kaj bo. Bal se je, da bo ob službo. Sumil je Neka in Boštjana. Kdo drugi tega ne bi upal storiti.
Tam, kjer so se lovci in gonjači ločili, je dejal dolgonogi gonjač Zatirnik: »Danes vam jih priženem, če jih izkopljem iz tal.« »Na, da se ti v prepadih ne bo vrtelo v glavi,« mu je podal Jozelj steklenico žganja, ki ga je Zatirnik visoko cenil.
Z Goldschmiedom sta odšla na stojišče v sredo pečevja k staremu macesnu. Še preden se je začel pravi pogon, so niže stoječi gostje streljali. Streli so padali vedno pogosteje. Goldschmied je začel divje zavijati oči, ker ni prišla na njegovo stojišče niti dlaka.
Gamsi so gonjače kmalu začutili. Pred njimi so se umikali z rebra v reber in z žvižganjem opozarjali na nevarnost. Tropi so se stekali na policah. Lahkonogi Zatirnik se je z dolgo lovsko palico pozibaval nad prepadi in gnal petdesetglavi trop gamsov v Slepo polico Goldschmiedu pod puško. »Ta-ta-ta-ta« je v presledkih vpil kakor jesihar. Čreda je prožila kamenje, da je žvižgalo in se razbijalo v pečeh. Vodila jo je stara močna koza vodnica z ljubkim kozličem. Vse bliže so prihajali nevidnemu strelcu. Nevarnosti niso niti slutili.
Goldschmied se je pripravil, ko je zagledal vse črno gamsov v sivih skalah. Obraz se mu je razlezel v nasmeh, oči pa so dobile krut izraz. Naslonil je puško na okleščeno vejo macesna in streljal. Koza vodnica, ki se je skušala pognati v preskok, tam kjer se je polica zožila in se je ves trop moral ustaviti, je po strelu padla v prepad. Za njo je padel mladič. Zadaj je zatulil Zatirnik in gamsi so slepo pritisnili v smrt. Goldschmied je streljal, Jozelj pa mu je mrzlično podajal in menjal znova nabasano puško. Gamsi so omahovali v smrt.
Zatirnik je gonil predaleč v Slepo polico. Trop zbeganih gamsov je naposled spoznal, od kod jih kosi smrt in se obrnil. Nenadoma je Zatirnik zagledal pred sabo orjaškega kozla, ki se je z divjo silo pognal proti njemu. Zgrozil se je, se sklonil ter zleknil na ozki polici. Klobuk in palica sta odletela v prepad. Gams je v prožnem skoku zaplaval čezenj. Za njim ga je preskočil ves trop. Že, ko so bile živali daleč, je Zatirnik ves bled ležal na polici, ne da bi si upal vzdigniti glavo.
Pogon je bil končan. Gonjači in lovci so vlačili ubite živali k poti, kjer je bilo zbirališče. Goldschmied je položil šest gamsov in tudi gostje so ustrelili vsak nekaj. Živali so dobile zadnji grižljaj, gospodje so se smejali, pogledovali trofeje in čestitali drug drugemu k uspehu. Potem so lovci naložili plen na voz in kolona je krenila proti dolini. Na ovinku, kjer je pritekla pot z Ostrega vrha, so dohiteli gručo ljudi in voz, na katerem so peljali Boštjana. Ob njem so stali črednik Matija, Nek, Suhadolc in se menili.
Ob košu, v katerem je na slami ležal Boštjan, so gostje obstali. Matija jim je povedal, da je spodrsnil in padel, ko je šel za zaskočenimi ovcami. Jozelj pa je dejal gospodarju: »Ta je Vršnikov. Tistega divjega lovca, ki je izginil.« Goldschmied je bil neprijetno osupel. Dolgo je pozorno gledal Boštjana in zdelo se mu je, da gleda nanj znan, že davno zbledel obraz. Sovražen hlad ga je zadel iz fantovih oči. Oba je pretreslo. Herman in Minka sta zaostala, zato sta se radovedna pomešala v gručo. Boštjan ju je ošinil s prezirljivim pogledom. Minka je bila vsa iz sebe.
Dan po pogonu se je lovska družba zabavala. Minki so bili odveč, žalostna je bila zavoljo Boštjana. Izgovorila se je, da je bolna in odšla v svojo kamrico. Herman je prišel za njo. Bil je pijan in oči so se mu svetile, kakor bolnemu lisjaku. Za roko jo je prijel, jo objel in jo hotel položiti na posteljo. Divje se je branila. »Moja boš mačkica, nič ne pomaga!« »Ne bom, pusti me! Ne maram te!« je kričala. Z vso močjo ga je treščila v obraz, pahnila od sebe in obupno zavpila. Prišla je mati in gostje; zadrege je bilo dovolj.
Dolina in gore so se zavile v pusto jesensko meglo. Nekaj morečega je leglo na družino starega lovca. Vrh vsega se je Jozlju zdelo vedenje gospodarja sila sumljivo. In res. Nekega večera je gospodarjev oskrbnik, oholi Frelih, pripeljal mladega lovca in ga predstavil, da bo novi lovski čuvaj, Jozlju v pomoč. Zdaj si je bil Jozelj na jasnem, da mu ne zaupajo več in bi se ga radi v kratkem znebili. Novi lovec Vencelj je imel že prvi večer veliko besedo o lovu, o divjih lovcih in o svojih uspehih v prejšnjem revirju. Jozelj je vedel, da ima pred seboj bahača.
Vencelj si je vtepel v glavo najprej ugnati starega Neka. Nekaj dni je postopal okoli Bukovega hriba, dokler ni srečal Neka, ki se je s košem niz doline vračal v kočo. »Kam pa?« ga je vprašal. »V dolino,« mu je odgovoril Nek. »Ti bom že pokazal dolino,« si je mislil Vencelj. Nek je zamišljen korakal naprej skozi meglo. Že blizu koče je bil, ko je zaslišal žalosten srnji vek. Odložil je koš in se preril skozi grmovje v smeri glasu. Spet je zapivkalo in že je ugledal srno v zanki. Žival se mu je zasmilila globoko v srce.
Skozi grmovje je stopil do nje. Ko ga je začutila, se je silovito pognala in se zadavila. »Prekleti zankarji,« je mrmral Nek in skušal srno rešiti iz stisnjene žice.
»Stoj lopov! Roke kvišku!« je zavpil Vencelj, ki mu je tiho sledil. »Zdaj te imam, jazbec ti stari! Zankariš mi, mrha!« Zaman ga je Nek pogovarjal. »Na žandarmerijo ali pa streljam,« je vpil lovec in mu nameril naravnost na prsi. »Kar ubij, grinta, če te ni sram. Neka ti ne boš spravil nikamor.« Nazadnje je Vencelj moral sam srno odnesti v dolino, Nek pa je nevoljen odšel.
Navsezgodaj zjutraj so Neka zbudili močni udarci na vrata. Odrinil je zapah. Dva žandarja sta ga obstopila z bajoneti na puškah. »V imenu postave si aretiran, staruh!« Premetala sta kočo, vklenila moža v železje in ga odgnala v dolino.
Na Zaslapu so se ustavili. Žandar je iskal pri Venclju nove podatke. Minka in Jozelj sta videla Neka v verigah, bila sta jezna. »Zdaj bo hudič v revirju,« je dejal Jozelj in klel novega lovca.
Ko so Neku v zatohlem zaporu sneli vezi, se je počutil olajšanega. Šele po nekaj dneh so ga prišli iskat in ga gnali na zasliševanje. Komandir, h kateremu so ga pripeljali, ga je dal posaditi na stol. Spraševali so ga, kakor bi bil pri spovedi. Sprva, ko še ni šlo zavoljo divjega lova, je odgovarjal. Ko pa so ga začeli spraševati o njegovih zvezah z Boštjanom in o tem, koliko gamsov in srnjakov sta že pobila, se je zakrknil. »Kaj me sprašujete, saj vse bolje veste, kakor jaz,« se jim je Nek brezbrižno smehljal. Potem so napeli druge strune.
»A tako, mrhar ti zviti,« je zarohnel komandir in ga zgrabil za suknjič. Tresel ga je, da mu je kučma padla iz rok. »Mi te bomo naučili kozjih molitvic. No, govori: kje imaš puško?« »Nimam je.« »Koliko si postrelil divjadi?« »Saj še ne razločujem srnjaka od zajca. Oglar sem,« je ugovarjal Nek. Komandir je poklical še dva žandarja. Ukazal je, naj naučita moža spodobno govoriti z oblastjo. Nek pa si je mislil: »Kar tako naprej grinte, pa jo bomo kar dobro zvozili. Ne boste me ukanili kar tako, ne.« Komandir je pomignil žandarjema.
Zgrabila sta ga. »Prijateljček, zdaj se drugače pomenimo. Med prste sta mu vtaknila ostre oglate klinčke. Nato sta poprijela in začela stiskati. Postalo mu je vroče in rad bi zatulil od bolečin. »Koliko si jih?« Bolečine so postale neznosne. Najprej je Nek priznal le enega zajca, potem še srnjaka, ko so ga močneje stiskali, pa tudi nekaj gamsov. Ko pa ni mogel vzdržati več, je zatulil: »Več sem postrelil, kakor vsi lovci.« Popustili so in se zadovoljno smehljali. Možu so roke z modro zateklimi prsti ohlapno padale k telesu.
Komandir je bil zadovoljen. »Zdaj pa povej, kje imaš puške in kaj sta skupaj skupaj podrla z Boštjanom.« Nek se mu je začel smejati v obraz. »Nikar se ne šalite s starcem. Vse, kar sem povedal, sem povedal zato, ker ste me mučili. Če me še enkrat poprimete, bom priznal, da sem ubil cesarja in svojo prababico.«
Vrgli so ga v zapor. Še so ga zasliševali, pa niso nič prida izvlekli iz njega. Tudi pred sodniki je vse tajil. Nič ni pomagalo. Pol leta zapora mu je odmerila sodnija. Skozi rešetke je gledal zasnežene gore.
Jozelj in Vecelj sta šla po lovski stezi, ki je prečkala strmo pobočje Skednjov, sta večkrat naletela na tuje sledove. Snega je bilo do kolena. Ta dan sta se sporekla zavoljo Boštjana, ki ga je Vencelj proglasil za kolovodjo divjega lova. Drug na drugega jezna, sta se ločila. Vencelj se je sam napotil v Strme konte, Jozelj pa po stezi v kočo. V Macesnih je Vencelj naletel na svežo sled dveh divjih lovcev, poškropljeno s kapljicami krvi. Sklonil se je, vzel vrvico, premeril sledove in jih z vozli zaznamoval.
Z druge strani se je bližala grebenu skupina petih oboroženih mož s črnimi nogavicami na obrazih. Bili so divji lovci iz doline za Zelenimi špicami. Drug za drugim so v gosjem redu, opremljeni z derezami, hrsteli v strma, ledena snežišča. Z grebena so pod seboj ugledali lovca, ki je meril sledove in se nato napotil na sedlo. Na sedlu so se poskrili v rušje in počakali. Ko se je pritihotapil mednje, so se pognali nanj, ga podrli na tla in razorožili. Preden je lovec prišel k sebi, je srepelo vanj petero mož z naperjenimi puškami.
Divji lovci so že slišali o njem in njegovem bahaštvu, zato so ga vzeli s seboj. Vzpenjali so se po prepadnem grebenu proti vrhu Debele peči. Med potjo so ustrelili gamsa in ga oprtali Venclju. Pot mu je curkoma lil in kolena so se mu šibila. Divji lovci so ga s puškami drezali v rebra. Na vrhu, kjer so viharji razgalili skale nad brezdanjimi prepadi, je Gorski, ki je vodil, stopil na rob in se zazrl v globino. Molče so čakali, kaj bo vodja odločil.
»Tu mu bomo sodili, hlapcu gospode. Za Neka, za Tomljnovega in za Špika, ki jih je vse zavoljo lova spravil v zapor. Prodnik, Rotar, zdaj bo zasedal senat.« Skočili so k njemu, staknili glave in se nekaj šepetaje menili. »Na kolena, sodba bo razglašena,« se je nanj zadrl Prodnik. Vencelj je padel na kolena v sneg in jel milo prositi. Gorski pa je svečano dejal: »Vrgli te bomo v prepad kavkam in krokarjem v gostijo.« Potem se je sklonil in si odrgnil roke z besedami: »Moje roke so čiste.« »Tako je,« so zarohneli možje. »V prepad z njim!«
Venceljna je popadla groza. Drgetal je, se jokal in prosil. Prodnik je stopil k njemu, ga sunil v ramo, da se je zvalil v sneg. Ostali so priskočili in ga zgrabili. Brezupno se je opletal in zvijal. Čvrsto so ga držali za roke in noge. »Prizanesite, oh, prizanesite. Vse vam obljubim,« je prosil. Prinesli so ga na skalnat pomol nad prepadom in ga zazibali. Ozrl se je navzdol. Groza ga je omrtvila. Pod njim pošastna globina, nad njim pa jata lačnih planinskih kavk. Zamižal je in začel kričati. »Ne deri se, reva! Kot dober kristjan bi moral to zadnjo minuto moliti kesanje.«
»Za menoj boš ponavljal,« je dejal Prodnik, sklenil roke kakor duhovnik in začel: »Žal mi je, da sem grešil in naznanjal tiste, ki so boljši od mene. Posebno pa mi je žal, ker sem razžaril vas, pomagajte mi, da bom čimprej pred vrati pekla, kamor spadam.« Vencelj je zlogujoč z jokom ponavljal. Prodnik pa je spet povzel s popačenim glasom: »Gospod, bodi milostljiv njegovi grešni duši; molimo, oče naš, gams je naš, dobra jaga v nebesa pomaga, amen.« »Vrzite!« je poveljeval Gorski in že je zaplaval, padel in se kotalil. Nazadnje se je v rušju v dnu kotanje ustavil.
Spet so ga vlekli s seboj, z gamsom na hrbtu. Pomilostitev, da so ga vrgli le v rušje, ga je zlomila in je bil ginjen. Po dveh urah hoje so prišli v Macesnovce. Tam je prodnik odsekal macesnov drog, mu ga potisnil skozi rokave in z jermeni prevezal. »Dober si za v koruzo!« Puško so mu obesili na hrbet. Gorski mu je pred nosom potresel vrvico, s katero je meril sledove in ga obrnil. »Da ne boš mere pozabil,« ga je krepko pritisnil z okovanko v zadnjico. Zaneslo ga je v sneg. Divji lovci so ostali na robu in se krohotali, dokler jim ni izginil izpred oči.
»Prekleti lumpje, to mi boste še drago plačali,« je na ves glas vso pot ponavljal Vencelj. Zaman se je poskušal iznebiti sramotnega kola. Moral bo z njim preživeti še eno sramoto. Padal je in se pobiral in že polnoč je bila ura, ko je zagledal v mesečini kočo. Nestrpno je brcal v vrata, dokler mu ni z lučjo v roki prišel Jozelj odpret. Mož ga je rešil kola, nalil z žganjem in ga spravil v posteljo. Težko so mu šle z jezika besede o njegovi sramoti. Potem je zasmrčal. Jozelj pa se je hihital v pest, ker mu je to šolo od srca privoščil.
Pomladi je Boštjan na skalnem robu Robidja z razgledom po vsej dolini začel graditi kočo. Garal je, kar je le mogel. Suhadolc mu je dal les, drugi kmetje pa so pomagali. Koča je rasla. Neko popoldne je prišel Jozelj. Omenil je Boštjanu, da je naznanjen, češ da strelja srnjad, ki pomladi kaj rada izstopa na pašo. »Vem, da ti ne streljaš spomladi srnjakov, toda v kratkem boš imel žandarje na hrbtu, jaz bom pa ob službo. Pravijo, da se te bojim in da imaš pri meni zaščito.« Boštjana je to močno prizadelo.
Čez nekaj dni je Boštjan na Rovtu, sredi gozda blizu Nekove bajte, zaslišal strel. Šel je za glasom. Na obronku je zagledal divjega lovca z masko in dolgo laneno brado, ko je čepel pri srni in jo iztrebljal. »Ta bo tisti, ki strelja na Boštjanov račun kar na debelo,« je pomislil. Spustil se je na stezo, ki vodi v dolino in ga v zasedi pričakal. V prvem mraku je divji lovec pridrsal s srno na hrbtu. Vse bliže je bil Boštjanu, ki se je že pripravil, da se požene nanj. Skočil je in ga podrl na tla. Ta pa je bil silno močan in se je kmalu spravil pokonci.
Zgrabila sta se in Boštjan je imel dosti opraviti, da mu je strgal masko z obraza in ga obvladal. Spoznal je Mlinarjevega iz Grape. »Zakaj streljaš lačno srnjad na pomlad?« je znorel nad njim. »Tebi ne odgovarjam, ker nisi žandar ne sodnik,« se je postavil Mlinarjev, ki je bil velik pretepač in udaril Boštjana v obraz. Ta pa ga je nekajkrat kresnil po sencih in mu iztrgal puško. Izpraznil jo je in z njo silovito zamahnil ob bukev, da se je kopito razletelo v treske. Mlinarjev je zbežal in srno pustil. Drugi dan jo je dobil Jozelj, okoli robidja pa niso več padali streli.
Koča je bila skoraj gotova, ko je po stezi primahal Nek. Ko se je pokazal izza grma, je zaukal: »Ju-hu-hu! Auf biks, fantje! Arestant gre!« Volkun je zatulil, Boštjan pa mu je skočil nasproti: »Zdrav bodi, stari junak!« Objel ga je, da so mu kosti pokale. Potem sta se gledala in se smejala. Prve moževe besede so bile: »Prekleti Vencelj hudičevi, tega bova pa midva, Boštjan, poiskala!« Začel je škripati z zobmi ter belo zavijati oči. »No, pa pustimo to grinto, samo da likofa nisem zamudil. Od jutri sem pri tebi v službi, Boštjan.«
Ko so ozelenele gore, je odšel Boštjan s čredo v planino. Nekega večera je prišel na planino kmet Suhadolc in Boštjan je zaslutil, da ga je prineslo nekaj posebnega. Sedla sta k ognju. »Boštjan, zvedel sem, kdo je ubil tvojega očeta in kje leži,« je kar naravnost dejal še ves zasopel. »Kako, hitro govori,« se je vznemiril Boštjan. »Čakaj, počasi ti bom povedal. Goldschmied ga je ustrelil.« »Kdo je povedal?« »Lovec Dimež, ko je umiral. Vrgla sta ga v grapo pod Osolnikom.«
»Ubil ga bom,« je pribil Boštjan s stisnjenimi zobmi.
Čez nekaj dni so ob sončnem vzhodu štirje možje utirali pot skozi zaraslo kamenito planjavo pod steno Osojnika. Vodil jih je Boštjan. Za njim so šli še črednik Matija, Janez in Nek, oprtani z vrvmi in obloženi s smolnatimi baklami. Na robu brezna so obstali. Preko jame sta bili podrti dve debeli drevesi. Nek je odluščil debelo skalo in jo spustil v brezno. Iz podzemlja je dolgo votlo odmevalo. »Ta jama je pa brez dna,« je dejal Nek. »Spustil se bom vanjo,« je kljub temu odločil Boštjan. Navezal se je na vrvi in vzel bakle. Možje so majali z glavami.
Spustili so ga v brezno. Kmalu ga je objela pošastna tema. Prižgal je baklo. Duh smole se je mešal s tesnobo podzemlja. Vrv ga je stiskala. Pomagal si je z rokami in nogami ter na ploščadi počival. Brezno je požiralo vrv, meter za metrom. Zunaj so možje obupavali. V eni izmed kotanj je našel okostje lisice. Preden se je mogel spustiti v veliko kotanjo, je zmanjkalo vrvi. Vrgel je baklo v ponor. V medli svetlobi je zagledal na dnu človeško okostje. Toda do njega ni mogel. Vrnitev iz brezna je bila še težja. Možje so bili veseli, ko je umazan pokukal na svetlo.
Drugi dan so se vrnili z novimi vrvmi. Spustil se je v veliko kotanjo, tesno mu je bilo v mrtvaški tišini podzemlja, ko se je sklonil in vzel v roke belo lobanjo, naklano na temenu. »Oče!« Oči so se mu orosile. Spomin na rano mladost je oživel. Z očetom, ki ga je s sabo odnesel na goro, sta se valjala po travi. Prvi lok mu je ukrivil. Učil ga je spoznavati ptiče, divjad, loviti ribe. Bil je velik, močan in rad se je smejal. In nekega dne ga ni bilo več. Zaman sta ga z materjo čakala in prejokala mnogo večerov. »Oče, zaklinjam se: Boštjan te bo maščeval!«
Boštjan je očeta pokopal na glaviču pod Orlovo steno. Tam, kjer je prav rad posedal, gledal gamse in orle. Pri pogrebu so se sešli le pastirji, Meta — Boštjanova mati, Nek, Matija in Janez. Na grob so mu pomagali zvaliti veliko trikotno skalo, na katero je Boštjan uklesal očetovo ime. Grob so zasuli s planinskim cvetjem, z modrookimi svišči, krvavordečim slečem in belimi planikami. Nolnik je že pihal, ko je Meta še vedno ihtela na grobu. Čeprav je bilo malo pogrebcev, je kmalu vsa dolina govorila o tem, da je Boštjan našel očetove kosti, in ugibala, kdo neki ga je spravil s sveta.
Po očetovem pogrebu Boštjan ni našel miru. Klatil se je po gorah in izzival nevarnost. Bil je nesrečen in ljubezni do Minke ni mogel preboleti. Bila je njegova usoda. Otožnega jesenskega dne, ob obletnici njune ljubezni, se je vzpel na Golobnik, da bi povasoval pri starem macesnu. Drevesa ni bilo več. Strela ga je razklala, ponosno drevo je padlo v prepad, in le štrline so molele v nebo nad polico. Postal je na robu. Spodaj je ob okleščku sedelo dekle s sklonjeno glavo, s hrbtom obrnjeno proti njemu. »Minka,« je pomislil.
Zaslišala je korake za seboj in se plašno ozrla. »Boštjan!« »Minka!« Vstala je in se mu vrgla v objem. »Boštjan, vrzi me v prepad ali pa mi odpusti,« ga je rotila s solzami v očeh. On pa jo je samo gledal, zamišljeno gledal v otožne oči in nekaj podobnega je občutil, kakor takrat, ko jo je našel na robu Medvedjih peči. »Boštjan, ne glej me tako. Nekaj mi reci.« Boštjan je molčal, le trdneje jo je privil k sebi. Mislil si je: »Močan je tisti, ki lahko odpusti.« Božal jo je po mehkih laseh, padajočih na ramena. Še dolgo mu je jokaje drgetala v objemu.
Za Boštjanom je pritekel Volkun. Vzpel se je nanju, mahal z repom in veselo cvilil. Sedla sta na rob skalovja in se menila o vsem, kar ju je razdvojilo, dokler se niso na nebu prižgale zvezde. Odšla je z njim na Robidje. Na pragu koče je negotovo postala in spet začela jokati. »Ne morem Boštjan in ne smem. Skrbelo jih bo doma. Kaj naj porečem?« Boštjan je odklenil in molčal. Vzel jo je v naročje in jo odnesel v kočo. Močneje ga je objela okoli vratu.
Volkun je zalajal in vrata koče so se zaprla.
Gore je obelil sneg. Lovce je spet vznemirjala samotna sled, ki je izginila v nedostopnem skalovju. Nekega dne je prišel oskrbnik Frelih in javil, da bo dalj časa ostal v revirju. Stari lovec je vedel, da mora imeti neke posebne namene. Iz koče v Macesnih sta hodila na lovske pohode. Tako sta nekega dne sledila Boštjanovi sledi. Plezala sta za njim in prišla v Hudičeve konte. Tam sta pod previsno pečjo zagledala orjaškega gamsa Šepavca, ki je mulil v kopo nabrano seno. Oba sta bila začudena, kdo polaga gamsu sena in soli. Takega gamsa Frelih svoj živ dan ni videl.
Drugi dan sta se našemila v divje lovce. Ko sta hodila po sneženih planjavah, je Frelih bledel le o gamsu in zmerjal lovca, zakaj ni javil gospodu o njem. Pod Skednji sta ugledala človeka s puško. »Boštjan bo,« sta si oba mislila, ne da bi drug drugemu rekla. »Podrla ga bova,« je dejal Frelih, »samo blizu naju mora spustiti.« Zdaj je lovec vedel, da ima Frelih najbrž naročeno Boštjana spraviti s poti, tako da bi gospod spet varno prihajal v revir. Saj dolina šušlja, da je on spravil Boštjanovega očeta. Sila nerad se je s Frelihom podal za Boštjanom.
Šla sta naravnost nadenj. Nekaj časa ju je še čakal, jima dal upanja, potem pa je izginil v skalnato, z macesni in rušjem poraslo reber in ju pričakal. Spomnil se je Nekovih besed po pogrebu. »Pazi Boštjan, spravili te bodo s poti brez žandarjev.« Prišla sta pod njega in se tam, kjer je zmanjkalo poti, vrtela kakor v začaranem krogu. Potem sta počepnila za skalo. Začelo ju je zebsti. Ko je Frelih pomolil puško izza skale, je jeknilo v pečeh. Zletela mu je iz rok. Nevidni strelec pa se je porogljivo na ves glas krohotal.
Frelih je dvignil klobuk, prestreljen mu je padel za skalo. Zdaj sta do noči mirovala.
Ko je mrak zagrnil gore, sta se podala v dolino in naravnost v Boštjanovo kočo. Presenečena sta bila, ko sta zagledala Boštjana in Neka pri skledi mleka in žgancev. Po pomenku jima je še Boštjan postregel z žganjem, potem sta se poslovila. Ko so se vrata zaprla, je Nek položil prst na usta in kmalu izpustil psa. Volkun je zalajal in podrl Freliha v sneg, ko je ta prisluškoval pod oknom. Šele, ko je Boštjan poklical psa, se je mož spravil pokonci, klel psa in govoril, da je menda pozabil rokavice.
Ob božiču se je pripeljal s sanmi sam Goldschmied na lov. Spremljala sta ga major Schulze in debel veletrgovec. Okoli njih je pokorno skakal Frelih. Še preden si je gospod slekel debeli kožuh, je privlekel na dan veliko škatlo cigar in jih pomolil svojemu lovcu. »Tole naj bo za kapitalnega gamsa.« Lovci so se na Zaslapu ustavili le toliko, da so nosači odšli naprej in zgazili stezo do koče v Strmah. Nato so krenili tudi sami. Preden so odšli, je Jozelj poklical Minko. »Pojdi k Boštjanu in mu povej, naj ne hodi v goro.«
Pol ure za njimi je Minka hitela po gazi proti Robidju. Bala se je, da ne bo Boštjana doma. Pa je dobila z Nekom oba. Povedala jima je, kaj je oče naročil in kaj so se lovci menili. Boštjan se je zagledal skozi okno v sinjino nad lesketajočimi gorami. Zmračil se je in osorno odločil: »Gamsa mi ne bodo ubili. Priložnost je, da maščujem očeta.« Potem je Minko pospremil domov. Dekle je slutilo, da bo nekaj narobe. Jokala je in moral ji je obljubiti, da ne pojde v gore. Dolgo je gledal za njo, ko je izginjala v gozdu proti Zaslapu.
Na ognjišču so mrle zadnje žerjavice, ko je Boštjan vstal in se odpravil. »Ne hodi!« ga je rotil Nek. »Sam boš proti šestim. »Ne hodi, slabo slutnjo imam. Poslušaj starega izkušenega moža. Ali naj grem s teboj, Boštjan?« »Ne,« mu je odgovoril, »sam bom opravil. Obljubi mi, da se ne ganeš iz bajte.« S puško, nahrbtnikom in derezami je odšel v noč. V koči je tarnal Nek, Volkun je divjal, tulil in se poganjal v vrata ter prečke na oknu. Nek ni mogel vzdržati. Odšel je na Bukov vrh po svoje krepelce in se namenil Boštjanu v pomoč.
V prvem svitu je stal Boštjan v skalovju Hudičevih kont. Navezal si je dereze in se zaplezal. S soncem je priplezal v Šepavčevo domovanje. Gams se je že pasel pod steno. Hladno jeklo puške v rokah, s katero je gamsa pomeril, ni mirovalo. Nekaj ga je pretreslo. »Čemu boš ubijal to, kar si ljubil!? Vrni se, prignala te je zavist. Ne uideš jim iz Hudičevih kont,« ga je opozarjal svarilni nagon. Okleval je, ali naj gamsa spodi. »Ne, streljaj! Če ga danes ne bodo, ga bodo jutri podrli.« Boštjan je pokleknil in hladno pomeril. V jutranjo zarjo se je razlegel pok, gams se je vzpel in omahnil.
Lovci, ki so prebili vesel večer v koči, so se malo zakasnili. Na grebenu vzpored izhoda iz Hudičevih kont so bili, ko jih je presenetil strel. Spogledali so se. »Divji lovec!« je dejal Frelih. Brž so se razdelili. Goldschmied, Kaufmann, Frelih za strelom, major in Jozelj pa v zasedo na glavo pod gamsovo porto, kjer bi se divji lovec moral prebijati, če bi se prvi skupini izognil. Hiteli so, kakor bi se zakleli, da ga morajo dobiti. Goldschmied je preklinjal vso pot in se jezil, da mu nekdo upa streljati gamsa pred nosom.
Boštjan je iztrebel gamsa in se oprtal s težkim tovorom. Umikal se je po ozki polici. Težak prestop nad vrtoglavim prepadom ga je ustavil, da ni mogel hiteti. Podvomil je, če ga bodo noge in roke vzdržale na kritičnem mestu prestopa. Nekaj časa je že nihal nad odvratno globino ter sem in tja pogledal na greben onstran njega. Zagledal je tri ljudi, ki so naglo spešili po grebenu, vse bliže njemu. Zmrazilo ga je. Le šesto metrov, in ne bi mu mogli do živega. Ušel bi jim v žleb in se potuhnil za skale. Zdaj ga bodo imeli kot tarčo na prostem.
Tudi oni trije so ga ugledali. Potuhnjeno so se plazili do krivih suhih macesnov in legli. Goldschmied in Frelih sta pripravila puške. Veletrgovec je zaman prosil, da ne bi streljala. Goldschmiedu se je spačil obraz: »Sam ga moram ubiti.« V puškinem daljnogledu je zaplesal Boštjan z gamsom na hrbtu. Gonica pa je nepokorno plesala. Strel je jeknil. Še eden, drugi in tretji. Divji lovec pa je mirno plezal naprej. Zdaj je streljal tudi oskrbnik in dolino je napolnilo rezko streljanje. Že je bil blizu grape vštric prižnice, ki je molela v polico, ko je zanihal in padel za skalo.
»Zadet!« je zarjul Goldschmied in vstal. V resnici so ga ranili le v roko. Padel je, da bi jih prelisičil. Brž je pomeril, in ko je jeknila puška, se je na grebenu Goldschmied zgrabil za prsi in iz ust se mu je pocedila kri. Kriknil je, se strkljal po ledeni strmini in izginil v prepadu. Frelih je skočil, da bi pogledal, kam je odneslo gospoda. Spodrsnil je in se zaman skušal ujeti. Strmoglavil je v bele prepade. Veletrgovec pa jo je plašljivo ucvrl nazaj, od koder jih je prineslo. Boštjan si je obvezal obstreljeno roko in se prebijal po žlebu na Gamsovo porto.
Major in Jozelj sta zaslišala strele in obstala. Po gostem streljanju, ki je sledilo, sta sodila, da je večji spopad. Hitro sta se vzpela skozi gozdič krmežljavih macesnov in zaprla prehod v Gamsovo porto. Pritekel je trop gamsov. Nemec ni maral streljati na nje. Čakal je na ljudi. Jozelj je bil nestrpen.
Iz rušja v grapi je oprezal Nek. Spoznal je zadnja dva strela iz Boštjanove puške. Vedel je, da se bo v kratkem v lijaku proti grebenu prikazal Boštjan, če ga le niso zadeli.
Slab streljaj je še imel Boštjan do grebena, kjer se prevesi svet z edinim prehodom v Gamsovo porto, ko sta ga lovca spodaj ugledala. »To je demonski divji lovec,« je zarenčal major in slutil, da ta ni streljal zaman. Vzel je daljnogled v roke in opazoval, kako zdeluje strmino v lijakastem žlebu, naravnost navzgor. Ko je videl, da bo divji lovec kmalu na vrhu, je vzel puško v roke, legel v sneg in pomeril. »Ne streljajte, poznam stezo, obšla ga bova in ujela,« se je Jozelj hitro zlagal.
Nemec se je prezirljivo zakrohotal in stisnil kopito.
Jozelj, ki si je bil že davno na jasnem, da je Boštjan edini in pravi za Minko in se mu je škoda zdelo, da bi ga ubili, se je naglo odločil. Brcnil je puško. Strel je jeknil v prazno. Major je planil pokonci. Jozelj je planil nanj in zgrabil z medvedjimi rokami za vrat. Ruvala sta se, padla po tleh in se valjala po snegu. Pri tem je Jozelj udaril z glavo v parobek pod snegom. Major se ga je osvobodil, zgrabil puško in ga s kopitom treščil po glavi, da se je strkljal po strmini. Potem je legel v sneg in začel loviti Boštjana, ki je bil le še nekaj metrov pod vrhom, v daljnogled.
Od spodaj so drug za drugim padali ga je zapeklo v prsih. Toliko, da se je obstrelil. Sneg je pršil okoli Boštjana. Izza pasu je potegnil lovski nož in prerezal oprtnici. Roglati tovor se je zakotalil po strmini. »Gams Šepavec, ne bi te smel ubiti, nesrečo prinašaš.« Spodaj na Glaviču pa se je nevidni strelec satansko krohotal in streljal. Kot bi poblaznel, v privid nad seboj. Po rušju pa se je vse bliže plazil Nek. Ves zasopel je ves čas opazoval boj obeh mož; predaleč je bil, da bi pomagal. Boštjan se je vzpel na greben. Z roko si je mašil rano pod srcem, kjer je vrela kri. Polaščala se ga je neizmerna utrujenost. »Umri tu, sredi gora, Gamsove porte ne zdelaš.«
Spodaj je debelo jeknila Nekova puška. Potem je bilo nekaj trenutkov tiho. Spoznal je ta pok in se nasmehnil. Na rebru se je iz rušja pokazal Nek. Veter pa je prinesel glasove, polne skrbi. »Boštjan — Boštjan! Počakaj! Prihajam!« »Prihajaš, dobri stari prijatelj, a danes prepozno.« Rad bi zavpil, pa je imel usta polna krvi.
Boštjan se je uprl na puško. Klečal je v snegu na robu prepada. Prijetno razpoloženje ga je obšlo. Nič več bolečin in ne groze. Vse, kar je doživel, se je vrnilo in se spet nekam daleč pomikalo. »Oče, mladost, grob pod Orlovo steno, mati, Minka, Nek in Volkun. Da, rad bi živel, imel sina in lovil po gorah.« Spočetka so bile misli jasne, nagle in žive. Potem pa so slike brzele medlo, raztrgano. Čutil je smrt, ki jo je vedno izzival, da prihaja počasi, toda zanesljivo. Ni se je bal. Ne prej, kadarkoli jo je srečaval, in ne zdaj, ko sta si bila povsem blizu.
V Boštjanu so trzale poslednje moči. S krvjo se je trdno življenje odcejalo. Globoko je vzdihnil mrzli gorski zrak. Pred njim so se vrstili lesketajoči vrhovi vseh mogočih oblik. Hrumeli so plazovi in šumeli slapovi. Cvetoče poljane, gamsi, ruševci, zvončkljajoča čreda, padajoča drevesa. Vse se je stekalo v mogočno kalno reko, ki ga je nosila s seboj. Vodovje je bilo vse bolj brezbrižno. Kri se je zlivala vsepovsod v dolino belih osojnih sten in jo zalivala v svojo mrakobo.
»Boštjan, Boštjan!« so se izgubljali v vetru klici.
Boštjan jih ni slišal. Zanihal je nad prepadom in zdrsnil na Gamsovo porto in preko nje izginil v globini brejih prepadov, od koder so se vrtinčile sive pošastne megle.
Kot brez uma je Nek hitel v dolino. Tekel je mimo planine in mimo svojega Bukovega hriba, tudi pod staro hruško pred samotno domačijo, kjer je tolikokrat počival, se ni ustavil in Tacek, ki je lajal kot vedno, ga ni zmotil. Šel je naravnost proti hiši in s celo roko potrkal na vrata.