Lov na divjega petelina

Lov na divjega petelina Rado Murnik

Izdano:	Slovenski narod 30. maj 1908 (41/126), 1–2
Viri:	dLib 126
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Prijetna novica!« je dejal majhni, debeluhasti veleposestnik Poljanec dolgobrademu gozdarju Ozebku, ko sta si soparnega dne gasila žejo v gostilnici pri »Veseli opici«. »Novi konceptni praktikant Löschnigg, kisel nemškutar, me je pred kratkim obiskal in takole pomemkoma spro­žil vrelo željo, da bi smel včasih z nami na lov.«

»Ojoj, še tega nam je treba,« je godrnjal Ozebek in spuščal velikanske toke dima iz svoje pipe. »Vladni hlapec, nemškutar, nedeljski lovec — hujših napak menda človek ne more imeti. Politična oseba! Pazil bo na vsako besedo. To ni za nas.«

»Gospod Löschnigg še ni bil nikdar na nobenem lovu.«

»Saj sem si mislil. In zdaj bi se rad prištulil prav poceni. Kar odklonil bi ga bil kratkomalo!«

»I, se ga že odkrižamo na lep na­čin. Pričakujem ga tukaj, da se pomenimo zaradi divjih petelinov v mojem lovišču.«

»Kaj?« je vzkliknil gozdar Ozebek z jeznim nasmehom. »Kar nad divje peteline hoče ta začetnik, No, le čakaj, bratec!«

»Menda prihaja zdajle,« je opomnil Polanec prijatelja, ko je sli­šal v veži korake.

Vstopil je bled, popolnoma obrit in do kože ostrižen mladenič. S trudnim dostojanstvom se je nasmehnil veleposestniku, ki ga je predstavil gozdarju Ozebku. Sedel je k Poljancu, si naročil osminko brizganega cvička in si prižgal cigareto.

»Gospod Poljanec, pridno sem se vadil s flobertovko,« se je pohvalil. »Ustrelil sem že dva lepa vrabca, verjamete?«

»Sijajen uspeh, gospod Löschnigg!«

»Kdaj pa pojdemo na divje peteline?«

»Kadar izvolite. Že jutri, če ho­čete!«

»Izvrstno! Toda ... priznati moram, da še nisem videl nikdar nobenega živega divjega petelina, ampak samo napaženega v muzeju. Sploh prej nisem zahajal v lovske kroge in tudi bral nisem skoraj ničesar o lovskih stvareh.«

»Nič ne de,« mu je odvrnil Poljanec. »Vas poučiva pa midva tukajle. Dajmo besedo gospodu gozdarju, ki vam ve mnogo koristnega povedati iz bogatega zaklada svojih praktičnih izkušenj.«

»Prav rad!« se je odzval Ozebek. »Divji petelin je kakor nalašč za začetnika, gospod Lešnik. Velik je zadosti, da ga skoraj ni mogo­če pogrešiti. Nobena druga divjačina se ne da tako lahko streljati. Divji petelin je namreč preklemansko neumen, gospod Lešnik. Zajec na primer komaj začuti lovca ali psa, že jo ubere, kakor bi ga pojal sam zlodej. Srnjak tudi nima nobene prave korajže, tiči pa še manj, gospod Oreh.«

»Lö-ösehnigg prosim, Löschnigg!«

»Ali divji petelin je vse druga­čen, gospod Le-ešnik. Na svoji veji čepi, ne vidi nič, ne sliši nič, ne čuti nič, kajpada samo tedaj, kadar poje svojo zaljubljeno pesem. Lovec se mu bliža in ga ustreli, pa je vse komedije konec.«

»Kako pa poje?« je vprašal Löschnigg, ki je bil zvesto poslušal in izpuščal dim skozi nos in usta.

»I kako poje! Tako kakor doma­či petelin; kikiriki! Seveda ima divji petelin bolj hripav v glas. V gozdu je vedno prepih, hladno je in vlažno, veste.«

»Ali je kaj mnogo te živali tukaj, gospod Poljanec?«

»O, dosti, dosti! Takoj ondi zgoraj, na vrhu hriba, kaj bi rekel, dobre pol ure od mesta, je zasledil moj lovec Anže prav lepega. Vsak večer prileti na osamljen borovec vabit svoje kure. Teh pa ne smete streljati!«

»Tedaj jutri ob sedmih! Hvala lepa za pouk! Plačati!«

»Na križpotu nad cerkvijo se snidemo,« je dejal Poljanec in podal Löschniggu roko. »Puško in vse potrebno vam prinese moj Anže. Na svidenje!«

Drugi dan v mraku sta čakala Poljanec in Ozebek na dogovorjenem kraju. Za njima je stal Anže. Čuden nasmeh mu je igral na zarjavelem obrazu; v torbi je imel mož zaklano domačo kokoš.

Solnce je zašlo, ptiči so utihnili. V ribnjaku spodaj so prepevale navdušene lirične žabe zahvalno večerno pesem.

»Da nas le ne bi obstrelil tale naš začetnik!« je izpregovoril gozdar Ozebek.

»Nič se ne boj, bratec,« ga je pomiril Poljanec. »V njegovih nabojih ni nobenih svinčenih zrn; nad smodnik sem natlačil papirja.«

»Dolgo ga ni. Morebiti je izteknil kakšne lovske bukve in se preveril, da divjih petelinov ne streljamo v mraku in da ne pojo kikiriki, haha!«

Tedaj pa se je prikazal izza ovinka krvoločni gospod Löschnigg.

»Dober večer, gospoda,« je sopihal, »oprostite mi, da sem nekoliko zamudil.«

»Nič ne de,« je odvrnil gozdar, »divji petelini pa slavčki pojo vso noč. Zdaj pa le za Anžetom!«

Molče so korakali navzgor. Anže jih je vodil venomer po strmih bliž­njicah. Gospodu Löschniggu je kapljal pot na čelo in tilnik; bledi obraz mu je zardeval in kolena so se mu tresla od nevajenega napora. Ko so se ustavili malo pod vrhom, se je zguznil slabotni romar ves truden na štor.

»Anže, nabij gospodu puško!« je velel Poljanec. »Gospod Löschnigg, opozarjam vas, ne napenjajte petelinov prej, preden ne slišite ptiča. Kadar zapoje, skočite po tej stezici dalje. Čez dvajset korakov morate zagledati samotni borovec; na njem bo najbrže zamaknjen petelin. Mi trije pojdemo tu zadaj malo v stran. Vso srečo.«

Löschniggovi znanci so odšli na desno proti vrhu. Sredi majhne trate je stal velik borovec. Anže je naglo splezal nanj in položil zaklano kokoš na močno vejo. Nato je odrezal prekljo, tako dolgo, da je mogel seči z njo do kure. Potem so se skrili vsi trije za skalo.

Na nebu je priplavala luna izza oblakov. Vse je bilo tiho v gozdu. Komaj čutna nočna sapa je pihljala po igličevju in golem grmovju. Tedaj pa je skremžil Anže svoj obraz, odprl usta in izpustil svoj žganjarski bariton preko okajenih škrbin.

»Kikiriki!«

»Aha! Heil!« je zašepetal gospod Löschnigg in stekel po stezici. Zagledal je samotni bor, oblit od mesečine, in temno kepo na veji. Takoj je napel petelina.

»Kikiriki!« je zopet zapel hripavi, prejkone prehlajeni divji petelin.

Gospod1 Löschnigg je pokleknil v mah, ves razburjen pomeril v sredo črne kepe in z nepopisnim navdušenjem sprožil oba petelina. Močan pok je zagrmel po hosti in odmeval po hribovju. Puška pa je dala nespretnemu strelcu tako krepko klofuto, da bi bil kmalu padel na hlače.

V tem je sklatil Anže zaklano piško z borovca ter hitel z Ozebkom in Poljancem h gospodu Löschniggu.

»Gospod, kaj ste storili, mu je očital Poljanec. Ustrelili ste divjo kuro! Pregrešili ste se zoper lovsko postavo!«

»To moram naznaniti!« je poudarjal gozdar s strogim, tujim glasom.

»Saj nisem nalašč,« je vzdihnil nesrečni čarostrelec.

Vsi so molčali in ga gledali kakor hudodelnika.

»Gospoda«, je izpregovoril naposled Ozebek, »uvažujmo prvič, da je gospod Löschnigg neizkušen za­četnik; uvažujmo drugič, da ni imel nobenega zlobnega namena; uvažujmo tretjič in poslednjič, da rajnica kura ni imela nobene pravice opona­šati petelina in lahkomiselno peti kikiriki! Vse to uvažujmo, molčimo o nesrečni kurji smrti in obsodimo gosoda Löschnigga kar tukaj po doma­če na deset viržink in pet litrov cvič­ka na korist našemu Anžetu, ki pa mora obljubiti, da bo kuro obiral na samem.«

Gospod Löschnigg je ves poparjen in skesan sprejel salomonsko obsodbo ter dal Anžetu še krono po vrhu, da bi rajši molčal. Toda Anže, piške in vina sit, je vse raztrobil pri »Veseli opici« in sicer v luči zlate resnice. Vrli gospod Löschnigg pa odslej ni nikdar več nadlegoval ne lovcev ne divjačine.