Lov na medveda v severni Ameriki
| ← V puščavi | Hubad pripovedke III. zvezek Lov na medveda v severni Ameriki Hubad Fran |
Kraljevič Marko → |
| |||||||||||||||
Lov na medveda v severni Ameriki
Slavni Gerstacker pripoveduje o lovu v Ameriki tako: Okolo desete ure zjutraj najdemo jamo, katera se nam je zdela vredna, do jo preiščemo. Napra¬vimo si torej plamenic od borovega lesa. Indijanec in jaz se odločiva, da pojdeva vanjo. Moj prijatelj Erkswine z drugima Indijancema je bil legel k ognju. Zadnje štiri dni je bil lazil zaman po tolikih peči¬nah, da ga ni mikalo iti še v to. Votlina je bila spočetka kaj ozka, počasi se pa razširi. Nekaj časa, greva po nji. Kolikor se je videlo, hodil je že prej kdo po nji, nahajala sva sledove obleke in kosce oglja Zdajci nama ustavi korake nepričakovan po¬gled. Iz temine zašije, razsvetljen od plamenic,-človešM kostenjak, in poleg njega vidiva medvedove kosti. Puška, zarjavela na debelo, nož, razjeden do malega od rje, ležala sta poleg kostenjaka; nekoliko steklenih koral, ki so bile raztresene po tleh, pričalo je, da je to Indijanec, ki je bil pal tukaj samoten in hraber po smrtnem boji. Da je bil prodal življenje jako drago, pričale so medvedove kosti poleg njega. Kostenjak je bil še skoro cel, le nekoliko manjših kostij ni bilo videti; podgane ali pa kače so jih bile menda raznesle. Moj Indijanec pokaže tiho na kost desne rame, katero je bil zlomil medved v boji; mož je ležal na levi strani kostenjaka. Kar stresal naju je ta pogled. Tu so bili ostanki človeškega trupla, ki trohni že mnogo let v temni globini, in poleg njega sledovi nog istega človeka, utisnjeni v mokra tla, kakor bi bil stopil ravno tja. Hotel sem iti molčč dalje, ko mi položi Indi¬janec roko na ramo in zmaje z glavo. „Duh rde¬čega moža je v jami; Vahiga ne gre dalje", reče v slabi angleščini. Nobena moč na zemlji bi ga ne bila spravila dalje. Kažoč na kosti, reče mirno: „Kosti tega rdečega človeka so kosti velikega gla¬varja; medved si ne išče brloga, kjer spi lovec!" To se mi samemu ni zdelo neverjetno, sam ni¬sem hotel dalje; kar sem bil videl, pretreslo me je preveč. Vrneva se, ostankov mrliških se še ne do¬takneva. Zunaj najdeva Erkswina samega, druga dva Čerokeza (ime indijanskega plemena) sta bila šla na lov. Poveva mu, kaj sva našla; ali ni ga mikalo iti gledat. Isti dan najdemo še tri jame, ali v nobeni ni bila medveda. Bilo je okolo druge ure popoludne, ko vzdigne moj pes nos visoko v zrak, postoji ne¬koliko, zalaje kratko pa zamolklo ter skoči po gori nizdolu. Poslušamo in zaslišimo razločno pasji lajež; psi so prišli ob reki nizdolu. Erkswine zavpije vesel: „Zdaj pa imamo medvedjega mesa za večerjo!" Skoči za psom, da bi prestregel one druge, ki so pri¬hajali vedno bliže. Kmalu sem bil pri njem, in ni trajalo dolgo, ko prihruje medved iz gošče. Pred skalo postoji, Erkswine ga pozdravi s krogljo. Prav tik mene skoči naprej; tudi jaz ustrelim; ali hitro nama izgine izpred očij. Pse je pa osrčavala najina bližina in strel in krvav sled. Srditi skočijo za njim in za nekaj sto korakov ga ustavijo. Niti utegnila nisva pušk nabiti. Hitela sva na kraj, kamor sva ravno prišla o pravem času, da sva videla, kako je rav¬nala zver s psi. Štirikrat je mahnila s taco, in štirje najboljši psi so bili mrtvi. Ali drugi so se zaganjali tem huje vanjo; tudi ko bi bile najine puške nabite, ne bila bi mogla streljati. Ravno je krvav in tuleč odletel velik rjaveč, ki je bil jezno zgrabil medveda, katerega je pa za¬dela strašna taca, kar zakriči Erkswine: »Varuj pse!" vrže puško od sebe ter skoči z nožem v roci na medveda. Jaz sem bil na njegovi strani. Ko naju zapazi medved, otrese se s strašno močjo psov. V tem trenutku mu zabode moj tovariš nož v stran. Po bliskovo se obrne zver, zgrabi in vrže ga. Samo jedenkrat zavpije Erkswine, ali strašno. Skoro ob¬upan, zabodem medvedu na vso moč širok nož tri¬krat v život; še mislil nisem, da bi skočil nazaj. Ko sem zbadal v tretje, obrne se medved, le videl sem še, da je mahnil po meni, hotel sem se ogniti udarcu, kar me prešine bridka bolečina; brez za¬vesti se zgrudim. Ko se zavem, lizal mi je moj pes kri z obraza; hotel sem vstati, ali nisem mogel: tako me je bolela leva stran; leve roke še geniti nisem mogel. Komaj se sklonem. Moj Bog, kako je bilo okolo mene! Medved je ležal prav tik mene, ne tri čevlje od njega pa Erkswine — otrpel in mrzel. Od groze zavpijem ter skočim na noge, pa k njemu. Ležal je v krvi, obraz je bil razmesarjen, desna rama skoro odtrgana od telesa. Okolo njega je ležalo pet najboljših psov z razparanim trebuhom, razdrobljenimi kostmi. Medved je bil tako polit s strjeno krvjo, da ni bilo moči razločevati njegove barve. Sam sem bil slab, da bi se bil kar zgrudil, leve roke nisem mogel geniti, vender je bila samo spahnjena; toliko sem čutil, da zlomljenega ni nič. V tem je bilo zašlo solnce. Upal sem, da so slišali drugi lovci streljanje in lajanje. Nastala je noč, nikogar ni bilo. Kličem, vpijem ves obupan; nikdo me ne čuje. Poskusim ukresati ogenj; leva roka je bila zatekla tako, da ni bilo moči kresati. Brez ognja, v takem položaji, dolgo mrzlo noč, to bi me bilo končalo. Iz hrbta svoje srajce — spre¬daj je bilo vse krvavo — iztrgam kos, naspem smodnika nanj, pomanem ga z desnico, naspem ne¬koliko smodnika v puško ter ustrelim na kos, ki se zažge takoj. Nagrebel sem suhega listja in pihal, da je začelo goreti. Naberem nekaj suhega šibja in si stežka zapalim ogenj. Bilo je že temno. Stopim zopet k mrtvemu prijatelju, ležečemu kakih pet korakov od ognja. Ze je otrpneval; zaman sem skušal iztegniti mu roke, tudi oči se niso hotele zatisniti, če sem pola¬gal tudi kamenčke na trepalnice. Psi so bili lačni. Z nožem razparam medvedu trebuh, potegnem drob iz njega ter ga vržem psom. Prijateljev pes je pa sedel k mrliču, neprestano ga je gledal v obraz, medveda se že doteknil ni. Da bi priklical pomoči, nabijem puško dvakrat in ustrelim — ah zaman! Po gozdu je bilo tiho kakor v velikem neizmernem grobu. Meni je bilo kaj slabo, večkrat sem moral bljuvati, rana me je bolela strašno. Zavijem se v plahto, ležem k ognju in pozabim vsaj svoj žalostiii stan. Ne vem, sem li spal ali se nisem zavedal; spominjam se pa, da se mi je senjalo. Bil sem doma v postelji, mati pa mi je prinesla čaja in mi polagala roko*na prsi; slišal sem kričeče otroke na ulici, videl sneg po strehah, zdelo se mi je, kakor bi bil zunaj strašen mraz. Najhujšemu sovražniku ne želim, da bi se vzbodil kakor jaz. Moj pes je bil legel k meni, nos mi je bil položil na prsi, ogenj je bil že dogorel, mrzlica me je tresla, volkovi so tulili strašno okolo mrličev. Duh še živih stvarij jih je sicer strašil, ali vender niso hoteli puščati plena. Komaj sem se mogel gibati. Vender se dvignem, da vržem še nekaj drv na žrjavico. Ko vzplamti ogenj, zdi se mi, kakor bi oživel bledi krvavi obraz mrličev; pazno ga ogle¬dujem; varale so me oči. Glasneje in huje zatulijo volkovi; moji psi, katerih sem imerše šest pri sebi, odgovarjajo jim. Ali jezno ni lajajo, kakor bi klicali sovražnika; zdi se mi, da tožijo za mrtvimi tovariši. Da bi prepodil volkove, in poskusil še po noči poklicati pomoči, stežka nabijem puško in ustrelim trikrat. Kdo popiše moje veselje, ko slišim trikrat¬ni strel za odgovor! Nabijal sem puško in streljal, dokler mi ni pošel smodnik. Danilo se je že, kar zaslišim streljanje blizu sebe. Mož, kateremu se je razbila ladja, pa plava na jedni sami deski po morji, ne napenja'huje glasu, da prikliče mimo plavajočo ladjo, nego jaz. Kako veselje, človeški glas mi odgovori. Kmalu zarenče psi. Vahiga stopi iz grmovja. „Kaj!" zavpije prestrašen, ko ugleda strašni prizor. Hitro pa stopi k Erkswinu in ga pregleduje, ali žalosten zmaje z glavo. Potem stopi k meni in preišče natanko mojo levico. Ne reče pa besede, roke dene pred usta in zavpije glasno in jasno na 6no stran, od koder je bil prišel. Kmalu mu odgovori krik iz bližine, in ne traje dolgor pa pride moj prijatelj Konwell in več Indijancev prijateljev ž njim. Žalosten mu podam desnico in povem na kratko, kaj se je zgodilo. Starec me pokara in meni, da se mi godi prav. „Nevarno ravno ni, zabosti medvedu nož v trebuh, kadar pade in ga psi prijemajo; če pa že leži nekaj časa in šele potem ugleda človeka, najhujšega sovražnika svojega, zakadi se, kar se more, jezno vanj, in gorjč mu, če ga doseže!" Seveda me je lehko karal, saj ni videl, kak6 je padal pes za psom; ko bi bil tiakal še pet minut, ne bil bi ostal nobeden živ; kdo vč, ali bi se ne bila zakadila zver venderle še v naju? V tem so izkopali Indijanci s svojimi seki¬rami grob. Mrliča zavijejo v plahto, polože ga vanj ter ga zagrebejo s prstjo in težkim kamenjem. Stari Konwell pa poseka nekaj mladega drevja in pre¬prosto zagradi gomilo. Kar groza me je izpreletavala pri tem poslu. Opravili smo kratko molitvico. Mene je pa obhajala vedno misel, da bi me bili zakopali isti ljudje, ko bi bila zadela smrt mene mesto Erkswina, prav tako hladnokrvno v grob in navalili kamenja na mene kakor na njega. Kdo bi se bil brigal zato, ali bi le¬žal jaz pod kamenjem ali on? Kakor jaz je bil tudi mladi Erksvvine sam v tujem delu sveta. Pred nekoliko leti je bil prišel v Ameriko. Morda njegovi sorodniki in prija¬telji ne zvedo nikdar, kako je umrl. Koliko tisoč jih po-mrje tako v Ameriki, o katerih nikdo ne čuje več. K večjemu mesec dnij se ve, da so živeli kdaj. Ko je ležal mrlič pod zemljo, pride Vahiga s starim Indijancem k meni in si ogleda mojo ramo. Vahiga me prime za roko in jo pregiba, drugi mi pa gleda bistro v obraz. Bolečine so bile sicer hude, ali vender ne zinem besede. Hipoma me prime Indijanec za roko in mi položi levico na ramo, Vahiga,me zgrabi čez pas, oni pa potegne na vso moč. Strašno me zaboli, da skoraj omedlim. Ali ne dolgo, bolečina poleže, vender pa zastokam, akoravno nisem hotel. Konvvell me vpraša, ali znam jezditi. Ker pritrdim, pomorejo mi na konja. Starec vrže medvedovo kožo in nekaj kosov njego¬vega mesa na svojega konja, in počasi se napotimo domov. Pse in ostanke medvedove smo prepustili volkovom in jastrebom. Spotoma sem trpel strašno bolečine, a tožil nisem; želel sem samo počitka. Ko se je zopet mračilo, bilo je še štiri milji! pota do Komvellovega doma. Uro pozneje, nego so je storila noč, pridemo tja. Ko stopim v sobo, zgrudim se spehan na posteljo; mnogo sem prebil, predno sem ozdravel popolnoma. Ali krvavi spomin me je sledil povsod; lovskega življenja sem bil sit. Dozdevalo se mi je, da me čaka usoda, naj umrjem samoten in zapuščen v goščavi pragozdni. Stara želja po domovini se polasti boječega mojega srca. Za nekoliko tednov se poslovim od Amerike.