Lov na medvede
| Lov na medvede. Humoreska. Cucurbitarius |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
urediV gostilni Franceta Grlajnika v Č. sedi okolu mize pri peči navadna večerna družba. Pripovedujejo se razne anekdote; drug skuša druzega v dovtipih prekosti. Dovtipi so pa sem pa tam tako pikantni, da jih na strani sedeča krčmarjeva svakinja, mlada gospica, ne more prenašati in večkrat iz sobe zgine, da jih pred vratmi posluša.
„Kje pa je vender naš Pavle?“ upraša jeden izmej družbe. „Kaj ga danes ne bo?“
Pa res, kjer Pavleta ni, tam povsod nekaj manka. On razumi pravega duha, veselega duha spraviti v družbo.
Vrata se odpro.
„O!“ zadoni po sobi. „Mislili smo, da te ne bo; le urno se usedi, pa povej kaj novega!“
To je bil Pavl Senegačnik, star iskušeni lovec, ob jednem pa tudi dovtipnež, kakor si boljšega misliti ne moreš. Postal je pri vratih, pogledal strahovitim obrazom po sobi, zagodrnjal ter svoj klobuk, kateri gotovo ve pripovedovati o preteklem stoletji, raz glavo vrgel s tako silo na mizo, da je perutnica kljunača, katero je imel na klobuku, zgubila vso svojo podobo — potem se pa nasmejal prav iz srca, vedoč, da je to celi družbi jako dopalo.
Pavle — hočemo ga tako imenovati — vzame prostor pri mizi, izvleče zmečkan list iz žepa ter ga vrže sredi mize mej goste, ne da bi zinil kako besedo. Vsi so planili po njem, ker to je moralo biti nekaj posebnega. Ker pa ni mogel nobeden čakati tako dolgo; da bi njegov sosed list prečital, ga vzame Grlajnik v roke, si naviha svoje brke ter čita glasno:
„Dragi prijatelj! Včeraj smo imeli lov na medvede blizu P. Lovcev nas je bilo dvanajst, medvedje so bili pa trije. Dvakrat so bili v gonu, v drugem celo tako, kakor v vreči; prišli so skoro do vsacega lovca ne nad dvajset korakov, par lovcem celo na tri korake, ali — jojmene! — mesto da bi ti v medvede streljali, so rajši strahu — — že veš —, tako, da se ni čul niti jeden strel in so medvedje vsi zdravi prošli. — Povem Ti, da bi to stvar najrajši dal v časnike, ko bi se ne bal, da bi me kdo ne tožil. Pavle! nič ne marajmo, medvedje pridejo gotovo še nazaj, ker imajo tam mnogo dobre hrane. Potem se hočemo pa mi nanje spustiti. Srčnim pozdravom
Lovro Bregar.
„Medvedje! pa hkratu trije!“ vskliknejo vsi presenečeni. To je grozovita prikazen. Lovcem, kar jih je bilo pri mizi, se je kar obraz širil nepričakovanega veselja. Še Grlajnika je ta vest nekako prijetno vznemirila. On je tudi lovec, pa pravijo, da se bolj razumi na pero nego na puško. Na lov gre malokdaj, če pa že gre, je pri njem glavna stvar provijant, katerega nabaše polno torbo. Marsikakšen zajec mu je vsled tega mej nogami ubežal.
Naš Pavle je bil tiho, vender se mu je na obrazu videlo, da bi imel mnogo povedati. On ne govori rad veliko, posebno ne nasproti mladim, neiskušenim lovcem, kajti on je že vse skusil, on zna vse tako, kakor nobeden drugi.
Za nekaj časa zine prepričljivo: „Boste videli, fantje, medvedje pridejo nazaj,“ ter pomigne z desnim kazalcem, češ, ti bodo znali, kam so jo zabredli.
Da se je ta večer govorilo o samih medvedih, je ob sebi umevno; vender glavna stvar je bila drugi večer; kajti v jutro pride najemnik lova gospod Bogataš ves razburjen v Č., da bi dobil lovcev na medvede, kateri so se zopet povrnili.
Vest, da so trije medvedje v okraji, je vse vznemirila posebna razburjenost pa se je lotila lovcev; vsak si je mislil, da tu je prilika, dobiti lovorov venec, ker tu ni dovolj, da se strelja in zadene, lovec mora imeti tudi pogum, medved ni zajec. Kar pridrli so na večer v Grlajnikovo gostilno vsi lovci, kateri so se mislili udeležiti nenavadnega lova, ter so se posvetovali mej seboj, kaj bi bilo ukreniti, da bi bil uspeh bolj gotov. Tudi našega Pavleta ni manjkalo, vender je on le tiho poslušal, kaj se je govorilo, in se je le sem pa tam rahlo nasmejal, če je kdo kako posebno „kunštno“ povedal. Naposled pa je le preveč imel in je zagodrnjal:
„Ne bodite vender tako neumni — na medvede boste streljali z zajčjeki! Še krogla je premalo, če se dobro ne zadene!“
„Kaj!“ oglasi se France Kozamernik, mlad lovec, kateri se tudi rad pohvali, da nobenega zajce ne spusti. On ustane popustivši purana, ki ga je obiral, si obriše svojo košato brado ter nadaljuje:
„Več medvedov je palo z zajčjeki, nego s kroglo, — sicer pa, če že to ni dosti, saj se ga lahko z nožem piči, na to ga mora vrag vzeti.“
„Jezus, Jezus, pomagajte, z nožem boš medveda rezal — ta je pa prav dobra, to si moram zapisati. Če se ne moreš zanesti na svojo puško, pa na svoje oko, potem doma ostani te ne potrebujemo. Star pregovor pravi: nepotrebni lovci pa nepotrebni psi se ne jemljejo na lov.“
„Pavle, poslušaj“ odvrne Kozamernik nekako užaljen: „Pred več leti sem bil v T. na medvedjem lovu. Postavili so me tako, da sem skoraj vse lovce pregledal. Medved pride. Prvi lovec, neki gozdarski pristav, strelja nanj, da mu je šla krogla skozi in skozi, vrže potem puško od sebe in pobegne, pustivši na mestu še samokres in bodalo. Medved plane strahovitim rjovenjem na drugega lovca, od katerega je tudi dobil strel, ga podere na tla, se mu usede na prsi ter mu noge popolnoma razmesari. Ravno tako se je godilo tretjemu lovcu, kateri je bil temu pritekel na pomoč. Četrti lovec, uvidevši nevarnost, plane proti medvedu, s katerim se koj objameta, ter mu zadere dolg nož v hrbet, da se je medved prevrnil. S tem je on mene, najbližnjega soseda gotove smrti rešil. Vidiš torej, kaj nož pomaga!“
Naš Pavle ustane, gre k steni ter udari z roko po njej: „Ta spada semkaj!“
„Če ni to res“ pravi na to Kozamernik resno, naj me jutri medvedje požro!“ —
Na to se oglasi Grlajnikova gospa, katere je do zdaj mirno pa pazljivo sedela poleg svojega moža, ter upraša začudeno:
„Joj, kaj je medved tako nevaren!“
„Nevaren, draga gospa!“ odgovori jej Kozamernik. „Tu se gre za življenje in smrt.“
„Uuu — Grlajnik, ti pa že ne pojdeš, — ti boš doma — imamo otroke — —.“
„Zdaj grem pa nalašč“ norčuje se Grlajnik, skoči kvišku, ter zaviha svoje rokave „kje je moja puška, da jo pregledam — kje imate kak oster nož — kdo mi posodi samokres?“ — Grlajnik švigne skozi vrata, njegova žena pa dé sama proti sebi: „Saj ne boš šel, ne!“
Kmalu zopet ustopi Grlajnik divjim obrazom in razloži na mizo zarujavelo puško in raznovrstne nože, katere je nabral v kuhinji.
„Tako-le“ pravi „zdaj se pa ne bojimo vraga! — Bazmus, ti greš tudi z nami, kaj ne, ti imaš izvrstno puško, bodalo in sploh vse, kar se rabi v taki vojni.“
II.
uredi„Če bo dober koš, grem — lačen pa bi ne hodil rad za medvedi“, odgovori Bazmus, tudi lovec, vender rajši z vilicami nego s puško, z nekakim poželjivim smehljajem ter skrči usta in zasrka tako, kakor da bi najžlahtnejšo pečenko obiral. Njegov trebušček pripoveduje, da je že marsikateri puranček v njem našel svoj grob.
„Pri moji veri“ pravi zopet Gerlajnik, ter udari s pestjo po mizi. „Če pridejo medvedje k meni — ti bodo proč —.“
„Kaj se boš ti tako širokoustil, uboga muha!“ ga zavrne naš Pavle. „Bežal boš, kolikor te bodo pete nesle.“
„Veš kaj, Pavle — to je pa res — streljal bom, streljal gotovo, dvakrat, potem pa ne bom gledal, ali sem zadel, ali ne — zbežal bom bliskoma k sosedu — —“
„Če k meni pridejo medvedje,“ dé Pavle, „bom tako sigurno dva ubil; — jaz streljam na 150 korakov tako, da ti zadenem piko na medvedu — tretjega bom pa tako s figo v zobe dregnil, da bo znak nazaj pal.“
Na te besede nastane splošen smeh, še naš Pavle se je prav srčno smejal, kar je pri njem redka prikazen. —
„Torej pijmo še jednega „štefana“ na medvedovo kožo!“
„Dobro, dobro, živeli medvedje!“
Ta „štefan“ pa ni imel dna, kajti natakalo se je iz njega do pozne noči.
Družba se razide. Grlajnik spremlja goste do vežnih vrat — kar ga Kozamernik potegne malo na stran ter mu šepeta na uho:
„Znaš — jaz grem na lov, ampak le pod tem pogojem, da bova midva skupaj stala — jaz sem oženjen — pa človeku se vender žena smili, — otroci. Ko bi se kaj zgodilo — jaz se nič ne bojim — prav nič, — pa se ne ve, kaj pride — medved je medved, razumiš, — le pod tem pogojem grem — mi je tudi žena tako rekla, s katero sem se posvetoval — pa ni treba tega nikomur povedati —.“
„Ha, te ima“ norčuje se Gerlajnik. — „Pa naj bo, no, ker si ti — hočeva biti soseda — samo glej, da se pred medvedi ne boš tako ustrašil, kakor zadnjič pred zajcem — kar ves bled si pritekel k meni —.“
„Ti pa glej, da ne boš zopet mej potjo buče streljal, kakor ti je navada —.“
„Jih ni več — sicer pa,“ se obrne proti druzim, „klobase ste pač vsi seboj vzeli?“
„Smo,“ zadoni od vseh stranij.
„Torej na svidenje!“
Vsak jo maha proti svojemu domu.
Še ni dan zvonilo, ko že Kozamernik, od glave do nog oborožen, štrpica po mestu ter budi lovce. Skrbi mu neso dali spati.
„Je li Vaš gospod že ustal?“
„Ravnokar so od gospe slovo uzeli, pa so proti — —“
„He, Jaka, še spiš!“
„Koj!“
Prižge se luč, katero pa hitro nekdo upihne. Nežni glas zadoni:
„Ne bo šel — ga glava boli —.“
„A, tako — ti prokleti medvedje!“ — —
„Ustani, Janko, gremo!“
Nič odgovora.
„He, kvišku, ali ne čuješ!“
Vse tiho. Kozamernik začne razbijati — neko godrnanje se čuje iz sobe — druzega nič — Kozamernik gre.
„Ta je lepa,“ misli sam pri sebi.“ Torej grem sam na medvede! — Nič ne dé, hajdimo, pogum velja!“ — —
Pride na zbirališče. Lovcev je že precej zbranih.
„Kje so pa še drugi?“ ga vprašajo vsi.
Kozamernik pripoveduje, kaj je doživel.
Na to veliko krohotanje.
„Strah jih je, strah!“ —
„Znate“ pravi Grlajnik, Bazmus je dejal včeraj, da ga ni treba buditi, ker imam sam „vekerco“ — jaz pa vem, zakaj se je pustil po tej buditi, — da bode svoje tri klobase, katere je bil včeraj saboj odnesel, pojedel —.“
„O, kaj si tudi ti tukaj, Grlajnik — kaj ti je žena pustila?“
„Vse v redu, vse v redu.“ — —
„Dobro jutro gospod malo kasni ste!
„Naj koklja brcne vse, ustal sem že ob ½ 4. uri, pa sem do zdaj škornje obuval, desetkrat jih ob tla zagnal, pa ni nič pomagalo — zdaj mislim, da bo.“ — —
„Smo vsi skupaj? — Saj tako ne bo nobenega več — kar naprej, čas je drag — ogreli smo se dovolj — čaj je bil izvrsten.“
III.
uredi„Lojternice“ so že stale pripravljene. Trudom so vsi splezali nanje in — voz je drčal iz mesta ven.
Najprvo srečajo moško osebo. To je dobro, pomenljivo, medved je naš. —
Pot je bila dolga — več ur —. Mej potjo pravi naš Pavle, da bi bilo dobro gospoda župnika pohoditi — on ima izvrstno rakijo. To se je tudi zgodilo. Gospod župnik je bil jako prijazen in je radostnim srcem vsakemu lovcu dal dober požirek tiste pijače, katera tako želodec ogreva, ob jednem pa tudi daje pogum, kar je bilo za nekaternike posebne veljave v tem kritičnem času, zato ti tudi neso gledali, ali so pili dva ali tri „štamperle“. —
Lovci sedé zopet na vozu. Gospod Župnik stiska vsakemu roko v slovo ter spregovori naposled naivnonedolžnim glasom :
„Torej z Bogom, gospodje, pridite še kaj,“ pa — dobro srečo Vam želim!“ —
Ko bi bil v šeršenovo gnezdo žoknil, bi ne mogel učiniti hujšega, nego s temi besedami. Lovci so kar roke sklepali, ustajali s sedežev, mrmrali, potem pa se vender udali v voljo Božjo, da bi gospoda župnika ne žalili.
„Tu imaš, Pavle,“ pravi jeden izmej njih poluglasnim smehom. „Ti si temu kriv — ti si nas semkaj zavlekel!“
Pavle, kateri je že dosti imel župnikovega voščila, vrhu tega pa še moral poslušati tako očitanje, se je pa le v ustne ugriznil ter vzdihnil proti nebu:
„O Bog, o Bog, zakaj me tako kaznuješ, ko ti vender nesem nič hudega storil !“
Bilo mu je pri srci, da bi se bil kar nazaj vrnil, da neso imeli že več nego dve tretjini pota za seboj. Kaj pomeni srečo voščiti k lovu, to zna samo lovec. Sicer pa, kaj pomaga, kar je, to je — hajdimo!
Dospevšim v P. pride nasproti stara, suha ženica. Malo postoji blizu voza, čudeč se lovcem, po kaj so zopet prišli v P.
„Saj danes tudi ne bo nič,“ spregovori potem hripavim glasom.
„Molči p ....... b .. a!“ zarenči jej jeden izmej lovcev nasproti. „Te je kdo uprašal!“
Lovcu je posebno hudo, če se kaka ženska utika v lovske zadeve — potem gotovo ni sreče.
V P. je bilo že zbranih brez števila lovcev iz raznih krajev. Bilo je tudi veliko tistih, ki so se že prvo pot — poskusili z medvedi.
Ko so se vsi mej seboj srčno pozdravili, plane cela novo došla lovska družba na ravno navedene pogumneže.
„Zdaj pa le urno povejte, kako je bilo zadnjič na medvedjem lovu — kje so, kakšni so, kam so šli, so kaj hudi —?“
Jeden izmej nagovorjencev, kateri se je čutil najbolj poklicanega za odgovor, ker je pred medvedi najbolj bežal, poprime besedo ter pripoveduje tako le:
„Seznali smo, da so trije medvedje v tej le lozi,“ pokaže s prstom na desno. „Videli so jih ljudje večkrat, ko so kakor prašiči ležali popolnoma na prostem pod hrastom. Niti bežati neso hoteli. To se nam je dobro videlo. Urno pošljemo naznanilo gospodu Bogatašu in koj drugi dan nas je bilo že dvanajst lovcev skupaj, gonjačev pa do dvajset.
Spravimo se na voze, zasedemo lozo in lov je pričel. V prvem gonu smo medvede sicer videli, vse tri, vender je bilo predaleč streljati. Useli so se vsi vkupe skoro vsakih petdeset korakov ter so na vse strani vohali moleč glave kvišku. Medvedje so po polnoma črni, jeden je prav velik, drugi malo manjši, tretji pa je majhen. Ne vem, kako smo stali — ker hkratu so nam medvedje ušli iz gona. Slabo je bilo zasedeno. Ker je bil sneg, smo šli za sledom in smo kmalu zazuali, da so se ustavili v drugi lozi, komaj par tisoč korakov od prve. Mi zasedemo to lozo precej gosto, kajti prostor tam ni posebno velik pa, jako ugoden za lov. Medvedje so bili v drugi in smo jih mi tako obkolili, da ni bilo upanja, da pride le jeden zdrav iz nje. Gonjači prično goniti — hkratu nastane grozovito upitje, obupen krik: „Joj, joj, medvedje!“ in kmalu se tudi ti prikažejo, korakajo prav mirno od lovca do lovca. Ti pa mesto da bi streljali, so se drug za drugim potisnili za grme in pustili medvede tik sebe naprej. Jaz ležem za grmom skrit in ko jih ugledam, pritisnem svojo puško k lici — tako —“
„Ne mahaj s puško okolu sebe,“ zagrmi naš Pavel, kateri kaj tacega ne more videti. „Češ koga ustreliti?“
„Ne bom, ne bom, jaz samo kažem — pritisnem pruško k licu in mislim sprožiti — pa vedi vrag, ni mi dalo — trije medvedje so vražja prikazen — nesem se upal streljati — medvedje pa so tik mene, ne zmenivši se za-me, korakali zmagonosno iz loze — —.“
„Pa bi bili vender streljali!“ oglasi se Grlajnik.
„Bogme, nesem se upal, ko ni nobeden drugi streljal — pač pa sem bežal, ker sem se bal, da pridejo nazaj.“
„Ali se Vam ni zdelo, da je bila atmosfera okolu vas nekako čudna?“
Nikakega odgovora.
„Kaj pa gospod Bregar, ali je ta videl medvede?“
„Rekel je po lovu,“ oglasi se drug lovec: „Vi imate vender strahovito srečo, vsi ste medvede videli, samo jaz ne —“
„Kaj še,“ ga odvrne pripovedovalec, „jaz sem meril, kako daleč so bili medvedje od njega — zmeril sem natanko deset korakov — strela pa le ni bilo od tam.“ —
Bogataš, kateri je vse to poslušal, se je pomenljivo nasmejal — rekel pa ni nič.
„Hahaha!“ zadoni v celem krogu, „zdaj znamo, kdo je pismo pisal, kdo je lovce karal, kdo je govoril o časnikih — —.“
„Veste gospôda,“ povzame glas Grlajnik, kateri se je rad šalil, „to je tako: Pisal je nam, da se boji, da bi ga kdo ne tožil radi žaljenja časti, ko bi ga v one časnike dal. Kakor pa baš čujemo, se je moral on samega sebe najbolj bati —.“
Te besede so imele splošen smeh za posledico.
„Zdaj bode treba na delo, čas se pomika!“ oglasi se mali krepki lovec v neki čudni uniformi z velikanskim peresom na klobuku. To je bil lovski čuvaj gospoda Bogataša in tako rekoč reditelj vsemu lovu, ker je razmere najbolj poznal.
V istini ni bilo dlje čakati, ker je ura že kazala deset dopoludne. Lovci in gonjači so bili že zbrani — zdaj pa na noge!
Pomikala se je cela velika četa, prava pravcata črna vojska iz vasi proti gozdu, v katerem so ložirali medvedje. Znabiti ga ni orožja na svetu, da bi ne bilo v tej črni vojski zastopano. Videti je bilo tu pušk dvocevk, jednocevk, repetirk, samokresov, orožja, kateremu je teško imena najti, ker ni bilo ne puška, ne meč, ne krepelce, bodal vsake vrste, strahovitih mečev, ki so spominjali na starodavne rimske čase, nožev, sekir in — kdo bi vse to našteval. Nekatera puška bila je taka, da se je bilo bati, da hkratu razpade, trije, štirji kosi s trto skupaj zvezani.
Zanimivo pa je to, da se je najbolj čudno orožje tudi popolnoma strinjalo z osebo, ki ga je nosila. Zastopana je bila tu vsaka starost, od desetletnega dečka do sivega starčka. Največjo pozornost pa je vzbujal Grlajnik. Ta se je pa tudi nalašč tako napravil, da se mu je moral vsakdo smejati. Zakaj tudi ne, lov je zabava, in če je v veliki družbi človek, ki ume razveseljevati, kakor Grlajnik, mu je gotovo vse hvaležno. Grlajnik je to dobro znal in je spuščal svoje dovtipe, da so se vsi kar za trebuhe držali. Imel je dolgo temno suknjo, hlače v škornjah, glavo zavito v neki temnosivi kapuci, iz katere je samo obraz gledal — pravi dimnikar — vrhu te črn trd klobuk, brke in brado pa si je tako poštrgljal, da je vse doli viselo; zraven si misli nem pogled, težavno hojo, puško na rami in dolgo bodalo, ne vem iz katerih časov, ki mu je bingljalo na traku obešeno po prsih sem ter tja, in — pozabil boš vso resnobo življenja, smeh ti ne bo dal naprej; ko bi še Nestroy živel, ta bi mu kot kolegi roko podal.
IV.
urediTako je Grlajnik korakal na medvede, vender jednomer je zastajal ter gonil: „Preljubi medved, thu mir nix, i thu dir a nix!“ — bil je najzadnji — kaj je bil uzrok temu, se prav ne ve. Hudobni jeziki, kakoršnih je dan danes mnogo, so govorili vsakojako o tem; jeden je trdil, da ga je strah, drugi zopet, da ne zna hoditi — vender uprašajte ga sami, on Vam bo že povedal.
Lovci dospejo do križpota, kjer je na levo ukreniti v gozd.
Na holmu je čakalo pet kmetskih lovcev iz bližnjega P.
„Kje pa je Vaš gospod?“ upraša jih Kozamernik.
„Gospod so bolni“ odgovori jeden izmej njih; videti mu je pa bilo, da je komaj smeh tiščal. —
„Aha, prav, prav, čujem“ pravi baš dospevši Grlajnik, ter se prime za usta „saj tudi lahko doma opravijo gospod — seveda, kdo bo tako daleč hodil.“ — —
Črna vojska, katera je bila mej tem prizorom malo postala, koraka pomnožena zopet naprej.
Gonjači so ostali na križpotu z dvema poveljnikoma, katerih je dobil vsak svoj oddelek in svojo nalogo. Oboroženi so bili s sekirami in krepelci in jih je Grlajnik pri ločitvi ostro posvaril, naj nikar ne streljajo.
Gospod Bogataš je lezel na pol sključen z vso previdnostjo pred lovci ter gledal zdaj na desno, zdaj na levo, ustavil se pred vsako drago, katerih je v tem gozdu mnogo, ter noter gledal.
V gozdu je še ležal sneg.
„Aha, medvedje so notri!“ zašepeta Bogataš obrnivši se proti pajdašem. Ves obraz se mu je spremenil. Videti mu je bilo, da zmatra nalogo, katera je lovce čakala, za jako važno. „Tu je sled, trije so — danes v noči so šli semkaj — zdaj pa le tiho, da jih ne prepodimo!“
Vsi so se hoteli prepričati, je li to res ali ne, kar je ta povedal in so stopili k dragi. Sveži sled treh medvedov je držal skozi drago v gozd.
„So, so — zares so!“ se čuje pol glasno v krogu. Nekaternikom je kar sape zmanjkalo — prebledeli so — koraki so jim zastajali in nekako zamislili so se, kakor, da bi premišljevali svojo zadnjo voljo.
„Kaj pa, če te medved požre?“ de Grlajnik Kozamerniku prav tiho.
„No“ mu ta ravno tako odgovori, „mislim, da bo imel več od tebe, nego od mene — saj si že celo torbo pospravil.“ —
„Tiho, tiho, tu je zopet sled!“ svari Bogataš. „Sicer pa bo treba, da začnemo nastavljati lovce, kaj misliš, Jožko?“ obrne se proti svojemu lovskemu čuvaju.
„Da, da, gospod“ odgovori ta. „Pa koj tukaj more že jeden ostati.“
Drug je druzega pogledal. Zdaj pride ta huda. Vender se ni upal nobeden ugovarjati, moral se je kazati pogumnega. Vsak je tam ostal, kamor so ga posadili.
Nastavljeni so bili lovci ob potu „Na koščenicah“, kjer je prehod v drugi gozd. Zadnji lovci bi imeli stati na konci tega prehoda ob potu; nekateri so se že tam nastavili — kar pride kmetski lovec — ki je imel veliko besedo — imenujmo ga Teleban — pa pravi: „Zadnji lovci morajo semkaj.“ Zapelje jih v goščo ter jih nastavi ob robu tako, da so z drugimi lovci naredili polukrog.
„Tukaj so zadnjič medvedje prodrli“ pravi prepričljivo, „danes pridejo tudi tukaj ven, zato stojte ravno Vi, najboljši strelci, tukaj.“
S temi besedami izgine v gošči.
Naš Pavle zamrmra: „To ne bo prav, kaj čem delati v gošči, kjer nič ne vidim — pa naj bo — Gabrijel, tu bova, le uleži se, pa miruj!“
Gabrijel je njegov pes, njegov večni spremljevalec, — ženke tako nema, ker, kakor često pravi, do zdaj še ni imel časa, ženiti se. In svojo Gabrijelco, kakor psa imenuje ljubi nad vse. Zakaj tudi ne? Lepšega, boljšega psa ni na svetu. Ves dan se ž njim pogovarja. Tudi danes se je ž njim kratkočasil ter ga tiho uprašal: „Kaj bi pa ti naredila, Gabrijelca, ko bi medved prišel?“ Gabrijelca, katera se ni upala, glasno odgovoriti — znala je, da se mora na lovu molčati, je svojega gospodarja ostro pogledala ter svoj gobček parkrat močno odprla in zopet zaprla, kakor, da bi hotela reči: „Hamala, hamala!“ —
Vsak lovec je imel svoj prostor. Stisnil se je kar je bilo mogoče, za grm, ali za drevo in si pripravil orožje, kolikor ga je seboj imel, da ga lahko hitro uporabi v sili.
Sliši se neko šumenje.
Kozamernik, najbližji sosed, pogleda v stran, — pa kaj vidi! — Prav vrhu drevesa čepi njegov sosed tako, da je glava nad drevo segala — v jedni roki puško, v drugi nož. —
Kozamernik spusti smeh v robec, boječ se, da bi medvedov ne oplašil.
Zdaj je pa tega pogumnega lovca vender bilo sram — splezal je zopet doli ter Boga prosil, da bi ga vsega hudega obvaroval.
Nastala je strašna tihota. Čuti je bilo samo šumenje, katero so prouzročile rosne kaplje, padajoče od dreves na tla. Pozornost je bila velika, — kaj velja, ko bi se medvedje, kar pritihotapili in — — kaj je to? Nekaj skače po grmih proti Kozamerniku, bližje in bližje — h kratu se privalita iz gošče dva — zajca, drug za drugim. Kozamernik je komaj k sebi prišel — prestrašil se je bil precej; ko je pa videl, da le nista medveda, je postal dobre volje. Prvemu zajcu se odkrije, za drugim pa zažene svoj klobuk. —
Zopet vse tiho. —
Zdaj se čuje sem pa tam pot, kakor da bi kdo z sekiro po drevesih udrihal.
To so gonjači. Bližajo se od obeh stranij. Pozornost rase.
Na desnem krilu lovcev se zbirajo šoje, ter se derejo na vse grlo. — To ni brez pomena. —
Gonjači so že prav blizu — sliši se že njih govorjenje — zdaj se celo jednega vidi — zdaj druzega — tretjega. — —
Naš Pavle zasuče roko proti Gabrijelci — nič ni. —
H kratu zadoni na desno uprav za Pavletovim hrbtom: p-o-o-k! Temu sledi glasno renčanje medveda. — —
„Medved, medved!“ Vse hiti proti kraju, od koder je prišel pok, „obstreljea je, jaz ga čujem renčati v tej le dragi.“ — — Lovci še bolj hite naprej, vender — mesto medveda jim prisopihata dva vsa preplašena lovca nasproti. —
„Kaj je? Kdo je streljal? Kje je medved?“ uprašajo vsi prvega izmej njiju.
V.
uredi„Ti prokleta puška!“ odgovori ta, ter komaj sline požira. „Več nego desetkrat sem sprožil, pa za vraga se ni hotelo užgati. Prišel sem semkaj, ko ste bili že vsi nastavljeni, pa sem si kar ta le prostor izbral. Ležal sem za grmom — medvedje pridejo tako blizu mene, da sem imel od puškine cevi do njih komaj jeden meter. — Jaz sprožim — plenk! — Medvedje se ustavijo, duhajo okolu sebe ter mahajo prav počasi naprej — jaz napnem, sprožim v drugič — plenk! zopet nič — v tretjič, četrtič ravno tako — medvedje postoje za grmom trideset korakov od mene — jaz udarjam ob puško — kolnem — preiskujem, kaj da manka — kar se upali in poči — v zrak. Na to jo medvedje popihajo preko te le drage — vidite, tu je sled — —.“
„To je vender sam vrag! — Zakaj pa vi neste streljali, ko imate puško repetirko!“ očitajo vsi drugemu lovcu.
„Ni bilo mogoče,“ izgovarja se ta brez sape. „Jedva sem prišel semkaj — ko pomerim, ugledam tega lovca,“ pokaže na tovariša, „naravnost pred seboj — ko bi bil streljal, bi bil njega zadel — sicer sem si pa mislil — bo že ta ž njimi gotov, ko jih ima tako blizu — —.“
„Koliko korakov pa ste imeli do njih?“
„Imel sem kakih sto korakov — dve sto — rekel bi tri sto — ker so pa medvedje potem v dragi zginili, nesem mogel več streljati —.“
„Zakaj pa je medved zarenčal — mislili smo, da je obstreljen?“
„Nisva slišala nič renčanja.“
„Samega strahu,“ mrmrajo lovci, katerih se je polastila nekaka jeza.
„V katerem stoletji pa ste vi svojo puško nabasali?“ vprašajo junaka.
„Ni tako dolgo — komaj par mesecev !“
„To je vender od več — kakor da bi bilo začarano —,“ godrnajo lovci.
„Ali nesem rekel, da bi se morali mi tukaj nastaviti!“ pravi Kozamernik. — Tukaj bi bili streljali — vse bi bili pobili —,“ zdaj pa imate medvede — kdo je temu kriv.“ —
„Teleban,“ oglasi se jeden, „ki vas je v goščo zapeljal.“
„Ne,“ pravi drugi, „blizu mene je nekdo drva sekal — medvedje so ga morali čutiti, pa so jo bolj na desno zavili.“
„Kdo jo kriv — kdo je kriv! Ne vprašajte!“ beseduje Grlajnik. Ali ste je pozabili, kaj je vam gospod župnik v A. voščil! — Ta je kriv — nihče drugi. Tista nesrečna sreča je gonila medvede od nas — tista sreča se je usedla temu-le junaku na piston, da ni bilo ognja —.“
„Uprav tako je,“ odgovorijo vsi.
Naš Pavle je vse to od strani poslušal, potem pa se je zaničljivo obrnil: „Gabrijelca, hodi, to ni za naju!“ ter se je zgubil od družbe.
Ostali pa preganjajo medvedji sled in ugibljejo, kam so jo medvedje odnesli.
„Prav v tem-le gozdu morajo biti, kakor zadnjič — daleč neso šli,“ zagotavlja lovski čuvaj. „Le za njimi!“
Te besede so spravile res lovce zopet na noge, kajti sled je peljal premo v drugi gozd in se je tam zgubil. — Tu morajo biti medvedje!
Kmalu so stali vsak na svojem prostoru. Grlajnik pa se je naveličal lova ter jo je počasi mahal preko „Koščenic“ na cesto, obirajoč zadnje ostanke svojega provijanta. Ker se mu je pa le malo predaleč zdelo do prve vasi, se usede k pastirjem, ki so ob cesti kurili, ter ogreva svoje na pol zmerzle ude. Ko se je malo okrepčal — steklenico z rakijo je bil že izpraznil — začne radovednim pastirjem svojo puško razlagati. Prijalo mu je, ker so kar odprtimi ustmi poslušali in se tako dlje časa zabaval.
Hkratu plane kvišku, ko da bi ga bil gad pičil, zgrabi puško ter se pripravi k streljanju. —
Iz gozda se je čulo strašansko pokanje — krič — — Grlajnik komaj diha — že ga popade bridek kes, da je svoje tovariše zapustil — to morajo biti medvedje — joj, joj — da ni meni namenjeno — pa kaj velja, vsaj utegnejo tudi semkaj priti — —.“
Grlajnik poteče naprej ter čaka — čaka — streljanja je konec — — kaj je ? — —
Zdaj vidi lovce, ki prihajajo iz gozda. Vsi vriskajo — to ne more biti kar tako — kaj pa je to le? Imajo ga — že ga imajo! —
Kozamernik in še drug lovec neseta črno, velikansko zver na drogu, teška mora biti, komaj jo premagujeta. — Kozamernik maha s klobukom po zraku v pozdrav. —
Grlajnik nekaj časa stoji kakor okamenel, po tem pa dobro pogledu — lovci neso bili več daleč — in kar smeh se mu usili.
„Saj me ne boste ne!“ kriči jim nasproti — „imam predobre oči!“
Nepopisno krohotanje nastane.
Lovci so tu. Kozamernik in pajdaš položita — nabasano dolgo suknjo na tla. —
„Smo mislili, da te bomo!“
Zopet velikanski krohot.
„Ali ste kaj neumni! — Da se vam če! — Na kaj pa ste vender tako neizrecno streljali?“
„Na medveda — evo ga!“
Joško stopi h Grlajniku ter mu vrže — zajca pred noge. —
„No, ta je pa potreboval dosti smodnika!“
„Na prvi strel je pal, potem pa smo v zrak streljali, da bi tebe preslepili. —
„Obžalujem — kje pa so medvedje?“
„Gremo jih iskat v V. Tam je dobro vino!“
„Saj ta bo v istini najboljša — mi nesmo za medvede ustvarjeni, medvedje pa ne za nas. V V. nas čaka — koš, le hodimo hitro, lačni in žejni smo dovolj!“ —
Gonjači so se odpustili, lovci pa so korakali nekako lahki proti V. Zadnja šala je vse ogrela.
Tam se je pilo in jelo nad vso mero. Že se je latinski govorilo, ko jo primaha naš Pavle z Gabrijelco.
„No, ti si pa gotovo že ves svet obhodil,“ dražijo ga lovci, dobre kapljice siti.
Pavle, lačen in žejin od vrha do tal, ne odgovori ničesa. Bil je slabe volje. Še le, ko je tudi njega vince malo ogrelo, je povedal, da je prošel koj po prvem gonu. „Gabrijelca mi je rekla, da medveda ne bo več, pa sva šla. Ona vse ve in če je ne ubogam, mi neče nič več povedati.“
Pozno v noč se je čulo trkanje s kupicami in hripavo petje. Lovci so na medvede pozabili — medvedje pa morda tudi na lovce. Razlika je le ta, da so medvedje drugi dan želod jeli, lovci pa — kislo zelje.
Predno so se razšli, jih je še Grlajnik posvaril: „Da boste znali, kadar gremo zopet na medvede, se pri gospodu župniku v A. ne bomo oglasili!“ —