Lov na zaklade

Lov na zaklade Januš Golec

Izdano:	Slovenski gospodar 68/28-40; 42-20; 52 1934
Viri:	dLib 28, dLib 29, dLib 30, dLib 31, dLib 32, dLib 33, dLib 34, dLib 35, dLib 36, dLib 37, dLib 38, dLib 39, dLib 40, dLib 42, dLib 43, dLib 44, dLib 45, dLib 46, dLib 47, dLib 48, dLib 49, dLib 50, dLib 52
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Veliko odkritje Krištofa Kolumba je napotilo preko Atlantskega oceana še razne druge odkritelje. Med temi je bila pretežna večina takih, ki so se v domovini skregali z obstoječimi zakoni in bi jim naj bil novi svet pribežališče in obenem bi naj zadostil njihovemu pohlepu po naglem in nenapornem obogatenju.

Skoro vsa odkritja ter pohode v Srednjo Ameriko so pričeli z otoka Kuba. S Kube je bil odposlan v Osrednjo Ameriko med prvimi Španec Ferdinand Cortes. Imel je nalogo: raziskati neznano ozemlje in stopiti s tamošnjim prebivalstvom v stik radi trgovinskih zvez. Cortes je bil vse drugo, le raziskovalec ter poštenjak ne! Ob Cortesovem času (med 1518 in 1519), ko je začel osvajati ta največji pustolovec Mehiko z ognjem ter mečem, so vladali tamkaj Azteki. Bili so bojevito ljudstvo, ki je prodrlo pred 200 leti od severa in si je osvojilo vso mehikansko ozemlje do morja. Mehikanska država Aztekov je bila kraljevina, v kateri je imelo glavno besedo poleg kraljeve rodbine vojaštvo, plemstvo, duhovščina in trgovski stan. Azteki so verovali v več bogov in v čarovnije. Bogove so častili med drugim s pogostimi človeškimi žrtvami. Imeli so celo slovstvo, ki se je nanašalo na zgodovino, vero in zvezdosloje. Poleg slovstva, pisanega v slikah, so znali precej ljudskih pesmi in pripovedk. Posebnost je koledar Aztekov. Njih leto je bilo razdeljeno v 365 dni ter na 18 mesecev po 20 dni. Znan jim je tudi bil vzrok solnčnega mrka.

Posebnega povdarka je vredna vera v staro prerokbo, ki je napovedala Aztekom, da bodo prišli nekoč iz vzhoda beli bogovi (Azteki so bili indijanske — bakrene barve), ki bodo osvojili mehikansko državo.

Na veliki četrtek leta 1519 je prijadral Cortes z 11 ladjami, 109 mornarji, 553 vojaki, 26 konji in 11 topovi v osrednje-ameriško luko Vera Cruz. Tamkaj so ga obiskali zastopniki Aztekov, da bi zvedeli za njegove želje. Cortes jim jo oznanil po tolmaču, da bi rad spoznal njihovega kralja, kar so mu pa odposlanci odklonili. Izročili so mu vladarjeve darove: zabojček poln zlatega, krasno izdelanega nakitja, in precej blaga iz belega bombaža.

Na čast odposlanstvu je dal Cortes ustreliti iz največjega topa in jim je pokazal še drugo čudo — jezdece. Eden od Cortesovih vojakov je imel pozlačeno čelado, ki je posebno dopadla voditelju odposlanstva. Izrazil je željo, da bi to pokrivalo rad pokazal kralju Montezumi. Cortes je privolil v dar pod pogojem, da jo napolni z zlatom.

Poslanci so odšli. Čez teden so se vrnili s kraljevimi zlatimi darovi: z eno zlato in eno srebrno ploščo, s čelado polno zlatili zrn, z mnogimi dobro izdelanimi zlatimi kipci, ki so predstavljali race, pse, opice itd. Podarili so mu še velike množine dragocenih tkanin. In baš ti dragoceni darovi so bili za Cortesa glavna vaba, da je sklenil osvojiti glavno mesto mehikanskega kraljestva, ki mora bliščati od zlata.

Osvojitev, tedaj na čistem zlatu tolikanj bogate Mehike od strani Cortesa ni bila lahka, a mu je vendar uspela po srditih bojih in vsled popustljivosti ter neodločnosti kralja Montezume.

Ko so se približali prvič Španci pod Cortesom mehikanski prestolici 8. novembra 1519, jih je sprejel kralj Montezuma pod baldahinom (nebom), ki je žarel od zlata, srebra in dragih kamnov. Montezuma je bil razkošno opravljen in istotako njegovo spremstvo. Špancem je bila odkazana v stanovanje velikanska palača, v kateri je bival prej Montezumov oče in kjer je bila očetova zakladnica. Cortesove sobe so bile polne dragocenih preprog.

Ob Cortesovem prihodu je bil Montezuma star 40 let. Pri kosilu ali večerji so prinašali na mizo 300 jedi. Ko je začel vladar jesti, so postavili okoli njega lesene, a močno pozlačene stene, da ga ni videl nihče. Poleg nepopisno bogate kraljeve palače so bili nepregledni vrtovi, zverinjaki, delavnice zlatarjev, kiparjev in drugih rokodelcev. Kiparji in zlatarji so bili še tudi po vseh drugih mehikanskih krajih.

Na trgu prestolice so prodajali med najbolj raznovrstnimi predmeti dragulje, zlate ter srebrne okraske.

Do glavnega svetišča z velikanskimi dvorišči je vodilo 114 stopnic. Na vrhu je bila ploščad in na tej darilni kamni, na katerih so udirali s kamentimi noži človeškim žrtvam prsno votlino. Iztrgali so še utripajoče srce in so ga darovali bogovom. Žrtvi odrezane noge in roke so pojedli pri slovesni večerji, ostalo so vrgli živalim.

V majhnem stolpu sta bila dva bogova. Vojni bog je bleščal od zlata in dragih kamnov. Pred njim so bile kamenite posode, v katerih so se še kadila srca pravkar žrtvovanih. Stene so bile ometane s strnjeno krvjo.

Španci so zgradili v bivanje jim odkazani palači majhno kapelico. Pri iskanju primernega prostora so zadeli na zazidana in sveže prebeljena vrata. Ko so zid predrli, so videli, da imajo pred seboj vhod v zakladnico. Bilo je v njej toliko bogastva, o kakršnem do tedaj niti sanjal ni nobeden Evropejec. Španci so seveda molčali o najdbi in so udrtino zopet skrbno zazidali.

Kmalu za tem so Španci Montezumo zvijačno ujeli. Kralj je zapovedal v ujetništvu vsem pokrajinam, naj pošiljajo Cortesu davke v zlatu. Sam je podaril Špancem vse zaklade, ki so bili v zakladnici, katero je odkrilo, kakor že omenjeno, Cortesovo spremstvo. Petina bogastva iz zakladnice je šla v blagajne španskega cesarja Karla V., petino je dobil Cortes, ostalo častniki in vojaki.

Cortes se je moral nenadoma umakniti vsled upora domačinov iz prestolice. V objemu noči pred umikom je dal znositi vse zaklade v veliko dvorano. Ukazal je spraviti petino, namenjeno cesarju, na konje in prepustil svojim vojakom, da si je lahko vzel od ostalega zlata vsak, kolikor je hotel. Vojaki so pobrali mnogo, pretežno so pustili, ker niso mogli vsega nositi.

Pri drugem Cortesovem prodiranju proti Montezumovi prestolici je Špancem leta 1521 po hudem boju uspela osvojitev. Z zavzetjem glavnega mesta je postala mehikanska država španska kolonija, katero so začeli Španci izkoriščati, hlepeč po vedno novih in novih zlatih zakladih. Iz povedanega in zgodovinsko dokazanega se da sklepati, kako neizmerno bogata je bila Mehika ob prihodu Špancev na suhem zlatu in drugih dragocenostih. Mnogo, mnogo bogastva so zlataželjni španski pustolovci spravili preko morja v Španijo. Glavne in največje dragocenosti so pred popolnim podjarmljenjem ter zasužnjenjem poskrili bogznaj kam azteški glavarji. Za temi skritimi zakladi so stikali skozi stoletja razni morski roparji in drugi tolovaji. Mnogo najdb se je posrečilo banditom, a jim niso prinesle zaželjenega blagoslova in blagostanja. Izkopane dragocenosti in zlato so sicer naložili na ladje, na katerih so križarili po morju v neprestanem strahu pred roko pravice. Vsled bojazni zajetja je poskrilo mnogo morskih tolovajev stare zaklade po samotnih ter do danes neobljudenih manjših otokih, katerih je vse polno po zapadnem Mehikanskem morju. O teh zakladih, katere so zakopali morski roparji, ki so pa bili prvotna last starih mehikanskih Aztekov, so neprestano krožile pisane beležke in ustna izročila, kje da so in kako bi jih bilo mogoče odkriti. Bogznaj koliko družb in posameznikov je bilo že ob življenje pri stikanju za zakopanim bogastvom po mehikanskih vodah.

Še le po vojni so si stavili nalogo resni ljudje in cele družbe, da zberejo zgodovino ter ljudsko povest o zakladih starih Aztekov in jih spravijo na svetlo s pomočjo strokovno dobro opremljenih ekspedicij.

Kratko očrtano je proučaval naš Dolgi Joža, predno so zbrali ter pripravili ekspedicijo, ki bi naj odkrila v Mehikanskem morju na samotnem otoku od morskih roparjev skriti azteški — zlati zaklad.

— — —

Za prevoz opreme je bila določena jahta (lažja ladja) »George (Jurij) Washington«. Poleg kapitana, dveh krmilarjev ter zadostnega števila mornarjev sta bila poleg Dolgega Jožeta na jahti družabnika zakladedvigalne družbe brata John ter Jack Stackleton, zdravnik, naravoslovec John Silvers ter starinoslovec Pedro Arch. Ladja je bila dobro preskrbljena z vsem mogočim.

Vozili so seboj vse potrebno za filmanje izrednih dogodkov, živalskih posebnosti in sploh vsega, kar bi doživeli med vožnjo ter med bivanjem in iskanjem po samotnih otokih. Če bi tudi zaklada ne našli, bi naj pokril izkupiček za potni film vse stroške ekspedicije. Raziskovalci niso bili vezani na čas vrnitve. Vso odgovornost sta prevzela poleg ladijskega kapitana oba brata družabnika John in Jack Stackleton. Člani ekspedicije so se pred odhodom do dobra med seboj spoznali, da spoprijateljili, da bi bil eden drugemu v resnično pomoč za slučaj potrebe in nevarnosti.

Začetkom aprila 1925 so ostavili gospodje Los Angeles in so se ukrcali na jahto »George Washington« v luki San Pedro, ki je pristanišče za Los Angeles.

Po odhodu na prosto morje pustimo našega rudarskega inženerja, naj pripoveduje, kaj je na tej lepi vožnji po Mehikanskem zapadnem morju videl ter doživel, ker o trpljenju na tem prvem lovu na zaklad ne moremo govoriti. Beležke rajnega prijatelja o naslednji ekspediciji so pisane na udobno opremljeni ladji in radi tega jih prinašam po možnosti dobesedno po nemškem izvirniku.

— — —

»Mehikansko morje ob solnčnem vzhodu, skozi celi dan, ob zatonu solnca ter v mesečno zvezdnati noči je v aprilu nepopisno čarobno. Povsem mirna vožnja ob pišu prav lahne sapice, ki je preganjala noč in dan morečo vročino, je poživela nas vse, ki smo pluli s precejšnjo brzino, da doživimo med potjo ter na cilju nekaj posebnega, novega ter izrednega čemur bi se naj čudil celi svet.

Vsi nezaposleni smo se rinili v kabino za zemljevide, kjer nam je razlagal kapitan, katere samotne otoke bomo videli, na katerih se izkrcali, da proučimo ter filmamo izrednosti. V prvi vrsti je naglašal, da se odlikuje Mehikansko morje glede morskih velikanov. Nekatere od teh redkih živali se podijo ter plavajo same še tod, druge zopet nastopajo v takih množinah, kakor jih je najti težko v kakem drugem morju na svetu. Morska žival hoče imeti svoj mir in baš v Mehikanskem morju ga ima. To morje je bolj izven prometne črte za potniške, tovorne ter ribiške ladje in radi tega se je zbralo tukaj vse, kar beži pred največjim sovražnikom ter uničevalcem živalstva, pred — človekom. Kapitan je nam slikal iz lastnega doživljaja, kako bomo kmalu lahko videli orjaškega morskega slona, ki je že povsod na svetu iztrebljen, le tukaj se še solnči po samotnem pesku otoka Guadelupe. Mehikanska vlada je namreč strogo prepovedala lov na tega sicer povsem nedolžnega morskega velikana. Srečali bomo morskega hudiča, čolnom ter lesenim jadrnicam silno nevarno ribo žagarico, velikanske morske želve, kite itd.

G. kapitan nas je znal tolikanj navdušiti za pomorsko redko živalstvo, da smo kar koprneli radovednosti, kedaj in kje bomo srečali te iz drugih morij baš semkaj pribegle velikane.

Zgodaj zjutraj me je poklical na krov pred solnčnim vzhodom naš fotograf Bili. Pokazal je z roko proti levi na zameglene obrise otoka, ki se je dvigal 1300 m nad morsko gladino. Še le proti poldne smo pripluli tako blizu, da smo začeli križariti krog severnega rta otoka. Pripeljali smo se pred samotni otok Guadelupe, katerega so si izbrali morski sloni za svoje poslednje pribežališče. Jahta je zmanjšala brzino, da bi ne zadela ob kako skalo, ob katerih so se odbijali valovi ter vprizarjali na vseh koncih ter krajih mično prikazen mavrice v najbolj solnčnem opoldnevu. Bližali smo se bolj peščeni obali. Skozi daljnoglede smo napenjali oči s krova. Zagledali smo na pesku par ogromnih črnih mas, ki so se mirno solnčile ter predajale počitku, ne meneč se za prihod radovednežev.

Radi plitvine morja je morala ladja spustiti sidro dalje proč od otoka. Spustili so z jahte čoln na jadra. Prav vsi raziskovalci smo se odločili, da se popeljemo v čolnu na otok in si ogledamo od blizu živalsko redkost — morskega slona, ki životari tukaj v zadnjih preostankih nekoč po vseh toplejših morjih razširjenega mogočnega živalskega plemena.

Pristanek z čolna nam je uspel brez vseh težkoč. Previdno smo se plazili preko skal proti onemu delu obali, kjer so se solnčili sloni. Že prvi pogled na dvanajstorico nam je povedal, da gledamo res nekaj predpotopno velikega. Vsak slon je meril od nosa do konca repa 3 do 5 1⁄2 m. Počivali so na pesku vsi v istem položaju in po 30 korakov eden od drugega.

Če smo hoteli filmati mirno počivajočo družbo orjakov, smo jih morali razgibati na kak način. Metali smo po uravnavi filmskega aparata kamenčke v zaspance. Ogromne lenobe se niti zmenile niso za zadetke. Le nekako grgranje je bilo čuti iz njihovih globokih trebušnih votlin.

Bližali smo se živalim od zadaj in jih skušali zbuditi iz spanja z debelejšim kamenjem. Vsi smo prasnili nazaj, ko je eden odprl žrelo, ki je bilo dovolj prostorno, da odgrizne z enim stisom človeško glavo. Slon se je postavil na prvi plavuti, začel tolči s ploskastim repom in je gledal jezno na nepričakovane motilce miru.

G. John Stackleton je kot izurjen Amerikanec zavihtel laso, ki je svišnil po zraku in se zadrgnil slonu krog vratu. Vsi smo nategnili dolgo ter močno vrv, da bi zadržali besno grgrajočo žival in spravili nekoliko življenja v film: »Borba z morskimi sloni«. Naša skupna moč je zalegla toliko, kakor bi hotel eden človek z rokami zaustaviti navzdol se valečo veliko skalo. Pesek nam je zdrčal izpod nog, ko se je v laso ujeti slon obrnil in nas je položil vse z eno kretnjo po tleh. Nameril je glavo proti morju, začel je tolči z repom po pesku, upiraje se na prvi plavuti in siliti proti valovom. Pobrali smo se z vso naglico, hitro zagrabili za vrv, da bi jo omotali krog kake skale in bi vsaj na ta način nekoliko zadržali dobrosrčnega goljata.

Vsi naši napori so bili zaman. Slon je nategnil krog skale omotani motvoz, ga odtrgal liki sukanec in izginil v penečem valovju. Kmalu po potopljenju se je zopet prikazal, se ozrl proti nam, odprl žrelo, posmehljivo zarenčal in je pričel briti norce iz nas slabotincev.

Med tem, ko smo imeli opravka z enim slonom, se je predramila tudi ostala družina. Zapustivši begunca in ozrši se po drugih, smo zapazili, kako so čakali na nas, podpirajoč se s sprednjimi plavuti in bili visoki najmanj 2 1⁄2 m. Enajst razdraženih orjakov v nevarno zravnanem položaju ni bila šala! Živali so odprle na stežaj žrela, zagrgrale votlo, začele klopotajoče pokati s čeljustmi in mi junaki vsak za svojo skalo! Sloni so se vrteli jezno po pesku, iskali z očmi nevarnost in so se zakotali vsi v smeri proti fotografu, ki je še vedno vztrajal na svojem mestu in snemal naš boj z morskimi sloni. Živali bi ga bile razteple z aparatom vred v solnčni prah, da ni poiskal pravočasno kritja večje skale.

Cela čreda se je zavalila proti morju, zginila v valovju, se prikazovala, pa zopet potapljala, dokler nam ni zginila izpred oči. Posnetke našega srečanja z redko morsko prikaznijo smo imeli na filmu. Naš namen je bil dosežen v polni meri. Zbrali smo svoje od strahu razmetane ude in odjadrali proti jahti, s katere nas je zasmehoval g. kapitan.

Na jahti nam je pokazal kapitan leta 1874 tiskano knjigo o morskih sesavcih. Tamkaj smo čitali: »Z ladje »Mary Helen« leta 1852 harpuni-rani in ujeti morski slon samec je bil 5 1⁄2 m dolg in je dal 1000 l čiste masti. To olje je za mazanje boljše nego od kita in drugih večjih rib. V svetilki gori s svetlim, nekadečim in ne smrdečim plamenom. Radi neprestanega zasledovanja so te živali iztrebili in le zadnji ostanki so se zatekli v kaliforniške vode.«

Mnogo pozneje so odkrili samotni, neobljudeni otok Guadelupe kot zatočišče teh orjakov, ki niso po svoji miroljubni naravi tako oboroženi, da bi se lahko ubranili človeškega preganjalca.

Morski slon se bori samo med sotovariši. Ti boji so omejeni le na čas parenja in jih povzročajo samice, ki se strnejo takrat v cela krdela. Samci ženini se bojujejo med seboj za zmago. Samo zmagovalcu je priznano dostojanstvo, da se lahko imenuje očeta bodočega potomstva. V boju premagani samci se zatečejo na samotne peščene obali, kjer si lečijo rane in upajo v bodočem letu na zmago. Samica je mnogo manjša od samca in meri v odraslem stanju 3 m, med tem ko doseže lahko samec celo dolžino 6 m. Samica ima le po enega mladiča in traja doba nosnosti eno leto.

Naravoslovci še danes ne znajo, kaj da je glavna prehrana morskega slona. V želodcih ubitih živali so našli razne morske rastline ter kamenčke. Pomorščaki pravijo, da si mora obtežiti morski slon, da se sploh lahko potopi, svoj ogromni trebuh s kamenjem.

— — —

Še le drugo jutro po posnetku našega »junaškega« srečanja s krdelom morskih slonov smo se odpravili z jahte na otok Guadelupe, da ga raziščemo, če morda ni služil kedaj kot zatočišče morskim roparjem.

Morje v bližini otoka je globoko 5000 m. Otok sam obstoja iz ognjeniškega kamenja, je dolg 30 km in širok 3—11 km. Obal tvorijo proti morju navpične stene iz okamenele lave. Po sredini se razteza gorovje. Najvišja točka na severu je visoka 1350 m. Samo po pogorju poganja nekaj rastlin, ostalo je izsušena puščava, ki ne more preživljati niti skromnega kaktusa.

Leta 1892 je pripeljala ladja »Melpomene« na otok čredo koz. Te so se razmnožile in se podijo še danes po skalovju v celih krdelih.

Prehodili smo celi skalnati otok. Ko se je nagibalo solnce k zatonu, smo zapazili ob enem delu obale nekaj razklopotanih lesenih kočur in na pol razpadlo četverokotno poslopje, pozidano iz na solncu posušene opeke.

Pred kakim dobrim letom so morali tukaj gospodariti mehikanski vojaki. Zadeli smo v zapuščeni naselbini na ostanke rdečemodrih uniform. Zidana stavba je bila bolnišnica. Krog nje so ležali raztrošeni deli postelj in steklenice, ki so vsebovale nekoč zdravila. Našli smo zdravniške instrumente, razpadlo operacijsko mizo, mehikanska podrapana sedla, kuhalne aparate, krampe itd. Na eni od na pol porušenih lesenih bajt smo čitali v španščini napis: »Po zakonu je prepovedan lov na morske slone.«

Kaj nam je povedala zapuščena naselbina? Ali se je že mudila tukaj najbrž pred nami mehikanska večja ekspedicija, ki je tudi stikala za skritimi in med skalovjem zakopanimi zakladi? Na obe vprašanji nismo znali pravega odgovora. Opazili nismo nikjer, da bi bili pred nami kje razkopavali ter brskali med skalnatim svetom. Otok je brez votlin in razen omenjene opuščene naselbine nismo nikjer naleteli na od človeške noge shojeno stezo, ki bi bila pričala, da se je mudil človek dalje časa v tej ognjeniški puščavi.

Vsi zbrani strokovnjaki smo si bili kmalu edini: na Guadelupe ni nikdo in nikdar skril kakega bogastva, še manj ga je kedo iskal ter našel.

Celodnevno mučno plezanje ter torkljanje med kamenjem nas je vse toliko utrudilo ter prevzelo, da smo bili od srca veseli, ko je pozno zvečer zabrlizgala z ladje piščal in nas klicala k večerji in na potrebni nočni odpočitek.

— — —

Drugo jutro na vse zgodaj so dvignili sidro. V najlepšem vremenu smo nadaljevali vožnjo proti jugu po Tihem oceanu ali Mehikanskih vodah. G. kapitan nam je razlagal iz potopisnih knjig, da se peljemo po morju, ki mrgoli morskih volkov, velikih kitov in najbolj opasne roparice ter napadalke lesenih bark — žagarice. Žagarica ima ime po 2 m dolgi koščeni žagi, s katero je ubrani vsakega sovražnika, a tudi sama napade in z enim sunkom preluknja leseni čoln ali tudi manjšo jadrnico.

Po kapitanovi razlagi so pripravili mornarji čoln ter vrv s trnekom. Vsi smo napeli skozi daljnoglede oči, da bi zapazili kje ob solnčnem vzhodu tolikanj opasnega morskega velikana. Fotograf je postavil aparat, da bi zaupal filmu boj z žagarico, kakor mu je uspel sijajno posnetek našega srečanja z morskimi sloni.

Daljnogledi nam niso prinesli nikakega odkritja. Kapitan je bil mnenja, da se podijo najbrž ogromne roparice bolj globoko pod morjem, in radi tega jih ne vidimo. Predlagal je, da bo ustavil ladijski vijak. Za lov opremljeni čoln naj spustijo z ladje. Pritrdijo naj na čolnu trnek z vabo in veslajo v večjih ter manjših krogih krog rahlo se zibajoče jahte. Mogoče bo zagrabil ropar za globoko nastavljeno vabo, pričel bo srdit boj na življenje in smrt in tega bo mogoče, filmati z ladje tudi na daljšo razdaljo.

Kapitanov načrt je bil odobren enoglasno. Šest mornarjev je znosilo v čoln vesla. Trnek je bil jeklen kavelj, debel kot prst in podoben malemu sidru. Privezali so ga na 250 m dolgo vrv. Za vabo so obesili 10 kg mesa. Trnek z vabo je nosil nad vodo velik lesen plavač. Vabo s trnekom so spustili 50 m globoko. Ribiška naprava je plavala spredaj in par metrov proč od čolna. Razven šestih veslačev sta se hotela udeležiti lova oba brata Stackleton in zdravnik, vsi ostali smo tvorili nestrpne gledalce.

Čoln s posadko je zdrknil po morju, ribiško napravo je vlekel čoln spredaj in oči vseh so bile uprte v lesenega plavača, kedaj se bo zganil ter oznanil, da je pogoltnila nenasitna zver vabo z velikim trnekom.

Dobre pol ure so dvigali veslači vesla in gnali čoln v lahnem poletu krog jahte. Naše oči so že bile trudne in solzave od prenapetega zasajanja pogleda v plavača, ko se je pognalo nekaj ogromnega in temnozelenega iz morskih globin ter zginilo z bliskavico pod vodo s plavačem vred. Veslači v čolnu so dvignili vesla, 250 m dolga vrv na kolobarju se je odvijala z neverjetno naglico in nevidna sila je vlekla čoln za seboj. Iz čolna smo čuli razna povelja. Razburjenost ribolova je dosegla višek. Šlo je za življenje ter smrt. Lahki čoln reže valove z besnečo brzino. Vrv je napeta liki struna in še vedno nevidna moč žene čoln proč od jahte dalje — dalje na odprto morje!

Gledalci na krovu smo se držali nehote v strahu za tovariše za srce z zamolčanim vprašanjem na jeziku: Kaj, če se bo do pobesnelosti razpaljena zver, najbrž orjaška žagarica, naenkrat obrnila in bo s svojo 2 m dolgo žago presekala lahni čolnič na dvoje? Za trnek ujeti morski velikani se kaj radi branijo še na ta način, je razlagal kapitan, da zdrvijo v morske globočine globokejše nego je trakova vrv, in čoln se mora prekucniti. V takem slučaju je edina rešitev, da presekajo lovci pravočasno vrv.

Čoln je vlekla pošast vedno dalje ter dalje in nikakor ni bilo opaziti, da bi omagala ali popuščala vsled bolečin ter napora. Naenkrat je spremenil naprej drveči čoln smer in se zasukal v polukrogu nazaj proti jahti, zopet nazaj, pa nazaj itd.

Lahko trdim, da je trajal ples čolna naprej in v polukrogu nazaj par ur, ne da bi bilo opaziti zmanjšanje brzine ali kako popuščanje v napetosti vrvi.

Naš prvotni strah in razburjenje sta se med tem toliko polegla, da smo si začeli krepčati želodec z jedjo in pijačo.

Po natezanju za vrv je bilo po urah najsrditejšega boja spoznati, da se je obesil na trnek kak prav ogromen prebivalec morskih globin. Z nestrpnostjo smo čakali na trenutek, ko se bo prikazala žival vsled preutrujenosti na površju. Cukanje in rukanje vrvi je pričalo o najtežjem boju, katerega je bojevala ujeta roparica pod vodo, da bi se rešila ter znebila jeklenega sidra. Zopet je šlo s čolnom naprej, pa nazaj v polukrogu in na ta način je trajal boj med človekom in morskim velikanom od jutra do poldne.

Krog poldne je zašumelo par sto metrov proč od čolna morje. Iznad gladine se je prikazala najprej dolga žaga in za njo velikansko telo žagarice. Še na površju se ujeta roparica ni udala zlepa. Z dolgim repom je udrihala po vodi, da se je morje zapenilo in je na ta način povzročeno valovje pljuskalo preko čolna in v čoln.

Gledalci z jahte smo ponovno obledeli pri prizoru na ta zadnji, a presneto opasni smrtni boj strahotnega orjaka. Z enim udarcem z repom bi lahko žival prekucnila čoln, ali ga pa raztreščila z žago na dvoje. V tem slučaju bi popadali vsi ribiči v vodo in najhitrejša pomoč od naše strani bi bila brezuspešna, ker mrgoli tamošnje morje najbolj požrešnih morskih volkov.

Na srečo ujeta pošast čolna v smrtnih bolečinah niti opazila ni. Z zadnjimi močmi je pač imela dovolj opravka sama s seboj.

Brata Stackletona sta še merila vsak iz svoje puške, da poženeta ribi ob količkaj ugodni priliki eksplozivni krogli v glavo. Pri neprestanem guganju čolna sigurno streljanje ni bila malenkost. Bogznaj kolikokrat sta že podržala puški k licu, pa sta se morala zopet zlekniti po dnu čolna, ker je vlekla žival čoln naprej, ali je bičala z repom morje, da se je razburjalo v mogočnih valovih.

Slednjič, po tako težkih zadnjih trenutkih, ki so nam bili cele ure, sta odjeknila iz čolna dva strela eden za drugim. Po dveh zadetkih se je morska pošast še enkrat potopila, a kmalu je izvrglo morje njen ogromni trup, ki ni več napenjal vrvi in se je pustil mirno vleči od veslačev.

Ena popoldne je bila, ko so navijali po vijakih 1500 kg težko žagarico iz morja na jahto. Ko je visela prosto na škripcu, so jo še enkrat fotografirali od vseh strani, jo odsekali s kavlja, da je pljusknila v morje in bila V bogato južino krog jahte se podečim morskim volkovom, katerih ne bi utegnili niti loviti, saj jih je bilo preveč.

Naši res junaški ter do konečne zmage vztrajni ribiči so bili po tolikournem najnapornejšem boju tako utrujeni ter duševno in teles-no izmozgani, da so pospali po par požirkih vina ter konjaka, kakor bi jih pobil.

— — —

Popoldne smo nadaljevali vožnjo in pred zatonom solnca smo bili deležni srečanja s takozvanim morskim hudičem. Od daleč smo čuli pri čisto jasnem ter vedrem vremenu nekako gromenje ter mogočno pljuskanje po morju. Nikdo si ni znal razložiti nenadnega pojava. Le gospod kapitan se je muzal naši radovednosti in je nas opozoril, da bomo kmalu videli samega morskega zlodeja, kateremu pravijo ribiči celo ljudožerec. Pospešili smo brzino ladje in hitro se nam je nudil prizor, ki nam je bil prav vsem, izvzemši glede morskih izrednosti preiskušenega kapitana, novost. Pred nami so se poganjale več nego 2 m iznad morske gladine v zrak črnkaste ploskaste mase, ki so merile v premeru nad 7 m. Ko se je to morsko čudo ter nestvor dvignil kvišku, je pljusknil zopet nazaj v morje in to zabavno skakanje sedmerih pošasti je odmevalo daleč naokrog liki grom ali močno streljanje. Morski hudiči so skakali pred nami kvišku ter se spuščali v morje in so zgledali, kakor bi se podili pred nami v igračkanju ogromni ter strašni netopirji. V čisti vodi smo zamogli slediti vsem posameznostim res čudnega ter nekako ponorelega skakanja ter pokanja po morju. Naenkrat se je spustilo vseh sedem velikanov kar naravnost za nekakim skupnim ciljem, zopet so se zaokrenili v krog in njih stranske plavute so kakor človek visoko zaštrlele iznad gladine.

Morski vrag, je razlagal g. kapitan, je v daljnem sorodstvu z morskim volkom. V Mehikanskem morju mu pravijo manta. Iskalci biserov se ga bojijo bolj nego kateregakoli drugega morskega strašila. V občem je razširjena vera, da lahko objamejo te živali človeka s svojimi mogočnimi ter jadru podobnimi ploskvami. Na ta način povito človeško žrtev počasi požrejo.

Znanstveniki so glede morskega zlodeja povsem drugega mnenja. Pošast ima radi tega papagaju podoben kljun, da odpira z njim ostrige, morske polže ter školjke in da o kakem ljudožrstvu ni niti govora. Vsi, ki so imeli posla s pošastjo, so si edini v tem, da je harpunirani in od človeka napadeni morski hudič v obrambnem boju ravno tako nevaren, kakor 10 m dolgi morski volk.

Prikazen skakajočih morskih bognasvaruj smo filmali ter smo jih obšli v velikem polukrogu. Živali se niso prav nič zmenile za jahto in so mirno nadaljevale svojo igro do solnčnega zatona.

— — —

Po srečanju z morskimi vragovi je sledila mirna noč. Drugi dan smo pluli mimo Alijos skal, katere je zaznamoval na pomorskem zemljevidu po razlagi g. kapitana kapitan Markvina na vožnji proti Filipinskim otokom. Leta 1915 so štrlele tukaj visoko nad morjem v višine 4 skale, mi smo jih videli na naši vožnji samo 3.

Od omenjenih skal smo brzeli proti RevillaGigedo otočju, ki obstoji iz 4 otokov. V morju ob teh otokih smo videli bogznaj koliko že opisanih morskih velikanov, orjaške polipe s po več metrov dolgimi ovijalkami ali rokami, morske volkove, leteče ribe in manjših rib toliko neznanih vrst, da tolikim in tolikim niti g. kapitan ni znal pravih imen.

V Revilla skupini smo obiskali otoka Clarion in Socorro. Slednji je vreden posebnega omenka, ker smo tukaj filmali lov na velikanske morske želve. Ko smo se bližali otoku, smo zagledali dve v morju plavajoči orjaški želvi. Kapitan je pričel z razlago, da mu je dobro znano, kako mu je pripovedoval pred kratkim tovariš o tem kraju, kjer so srečali toliko v morju plavajočih želv, da so ovirale težak tovorni parnik pri vožnji.

Povest o tako ogromnih množinah želv je vzbudila v želodcih vseh preiskušenih pomorščakov poželjenje po želvini pečenki, ki baje diši ter tekne na odprtem morju uprav izborno.

Jahta se je ustavila pred otokom. V čoln sem moral radi telesne moči poleg fotografa in Jack Stackletona jaz, čeravno mi je bil lov na morske želve — španska vas. Znano mi je bilo iz knjig, da želve ob obali streljajo, harpunirajo, na morju speče obračajo na hrbte, jih pograbijo za zadnje noge in potegnejo v čolne, če niso pretežke. Pri spominu na moje znanje o želvah mi je bilo takoj jasno, da so me pozvali na boj s to morsko prikaznijo radi tega, da bi jo s krepkimi rokami obrnil na hrbet in jo obdržal za zadnje noge. Vse moje teoretično znanje o želvah je v praksi bilo nekoliko drugačno.

Kakor sem omenil zgoraj, smo zagledali že z jahte dve prav veliki želvi, ki sta počasi plavali proti otoku. Ti dve smo dohiteli v čolnu in ugotovili, da se tiščata ena druge. Ako bi zagrabil eno, bo ušla druga. Je bilo treba zagrabiti obe naenkrat, za kar bi bil potreben še tretji korenjak, katerega nismo imeli v čolnu na razpolago. Čeravno smo že bili precej proč od jahte, so spremljali vsi na ladji naš lov z dušo in telesom. Vsak je kričal v nas kako drugo povelje. Želvi se nista niti zmenili za naš čoln in ne za vik ter krik z jahte. Z Jackom Stackletonom sva izmenjala par besed, ko smo bili že malodane tik želv. Jack je pognal z amerikansko spretnostjo s čolna laso, ki se je zadrgnil želvi krog vratu, drugo sem pograbil jaz iz čolna z vso močjo za eno zadnjo nogo. Komaj sta se začutili želvi v tuji oblasti, sta pri vsej navidezni lenobi z enim silovitim sunkom potegnili naprej. Sunek je bil tako močan, da se je čoln z glasnim štrbunkom prekucnil in smo popadali vsi v vodo. Z ladje so mi udarile na uho kletvice in krohot posmeha. Nekaj krepkih požirkov slane vode mi je vrnilo zavest, da sem se koj po štrbunku v morje ob obali otoka zavedel, za kom sem poslan in kaj da držim z desnico. Nisem imel časa, da bi se bil ozrl po okopanih tovariših na levo ter desno. Še krepkeje sem stisnil želvino nogo in se uveril, da me velika morska žival sama v strahu za lastno življenje vleče proti plitvini. S prsami sem še porival jetnika od zadej in ni trpelo dolgo, da sem začutil za seboj trdna tla. Segel sem še z levico pod plavajočo želvo, zbral vse moči, zasukal žival od desne na levo, na hrbet je morala leči in moja je bila. Spustil sem nogi, se zmotal želvi do vrata in jo izvlekel na kopno kakor srednje prostoren čoln. Z jahte so mi udarjali na uho klici: »Bravo, Joža!« in navdušenega ploskanja ni hotelo biti konca. Želva je cepetala z vsemi štirimi in otepala z vratom ter glavo, a ves napor je bil zaman, pretežka in prenerodna je bila, da bi se bila opomogla na noge in mi ušla nazaj v morje. Še le pri polni zavesti zmage nad sicer nedolžno živaljo sem se ozrl, kje so zaostali moji lovski tovariši in ali še drži gospod Stackleton svoj plen na lasu?! Veslači so še lovili vesla ter obračali čoln, Stackleton se je otresal na suhem preobilne mokrote, a brez lasa ter plena.

Položaj se je kmalu preokrenil na dobro toliko, da so pristali čolnarji pri meni in mi je zaupal g. Jack, da že prehudemu prvemu pocuku ni bil kos in mu je ušla želva z lasom vred.

Z združenimi močmi smo prenesli ugrabljeno žival v čoln in jo odpeljali živo na jahto, kjer sem bil oni večer jaz pri res slastni želvini pečenki junak dneva. Tovariši so nazdravljali moji res bolj izredni moči in bili odkritega mnenja, da bi zadržal najmočnejšega bivola, če bi ga zagrabil za roge.

Prizor borbe Tirolca z orjaško morsko želvo je fotograf filmal in gotovo so bili po celi Ameriki pri pogledu na istino mnenja, da gre za navadno potegavščino, da bi obdržal človek pri nenadnem padcu v morje morskega velikana z izredno močjo v vodi, kjer je doma.

Da je moj prvi ter zadnji lov na želve uspel, je samo slučaj, če pomislim na nevarnost, v kateri sem se nevede kretal, ko sem prestavil ude svojega rojstva iz čolna v skraja globoko morje. Tovariši so nam razlagali ter zatrjevali, da so vsi zatrepetali pri pogledu na nenadni prekuc čolna. Videli so dobro v čisti vodi krog otoka vse polno kar največjih morskih volkov, ki so prežali na kak slajši prigrizek nego so morske ribe. Angel varuh je zadrževal roparice, da niso planile neovirano nad nas in nas pogoltnile vse do zadnjega!

Ob otoku Socorro smo počivali ob sidru eno noč. Drugi dan se je podalo več tovarišev na otok, ki je seve tudi ognjeniškega izvora ter neobljuden. Odkrili so na njem velik gaj divje rastočih figovih dreves ter manjšo podzemeljsko votlino brez vsakega pomena za cilj naše ekspedicije. Na otoku je manjkala vsaka sled, da bi se bili mudili na njem ljudje dalje časa.

Je sicer kolikor toliko zelenja ter drevja na vseh dosedaj omenjenih otokih, ki pa izključujejo daljše bivanje na njih radi malaričnega podnebja v deževnih mesecih od oktobra do marca. Saj človek bi se prav lahko preživljal z ribami, ptic je dovolj in njihova jajca bi tudi bila užitna, a pobrala bi ga malarija, ki že neznosno gospodari ob obeh obalih Mehike, kaj še le v večmesečnem deževju po zapuščenih otokih, ki so v Mehikanskem morju vsi ognjeniškega izvora.

— — —

Od otoka Socorro smo usmerili jahto naravnost na pravi cilj našega potovanja, na otočje Las Tres Marietas, ki tvori skupino majhnih puščav, skalovja in brezmejnih globočin ter obsega na dolžino pokrajino 8 km. En otočec imenovane skupine leži ne daleč od mehikanske obale. Otoki so polni podzemeljskih večjih ter manjših votlin, od katerih bi naj bila ena, ki prikriva že dolgo — dolgo skrivnostni zaklad starih mehikanskih Aztekov.

Že z jahte se je dalo s pomočjo daljnogleda razločiti, da obstoji skupina otočkov iz dveh plasti. Prvotno se je prikazala iznad morske gladine zgornja plast iz prav mehkega peščenca. Morski valovi, ki so se zaganjali v to plast, so jo tekom stoletij izjedli ter izvrtali, da je preostalo le še prevotljeno okostje. Temu razvoju je sledil ognjeniški dvig, ki je potisnil iznad vode debelo plast nepoškodovanega in od morja neizlizanega peščenca. Že od daleč se je dalo razločiti, da je podlaga tega otočja resnično mladega izvora, ki vsebuje še prav malo plitvih udolbin.

Pred otoki Las Tres Marietas se je usidral naš »George Washington«. Na ladji je ostala samo običajna straža, vse drugo se je natrpalo v oba čolna. Vsak od naše družbe je hotel biti deležen preblaženega trenutka, ko bo odkrit zaklad in se bo lahko vsakdo prepričal na lastne oči, kaj da vsebuje in če gre res za večstoletne zlate predmete ter dragocenosti.

Pristanek na otočju ni bil lahek. Povsod, kakor sem že omenil, vsled ognjeniškega pritiska navzgor strme peščene skale in le tu in tam kaka manjša v peščenec od valov izjedena udolbina. V eno teh udolbin sta se zatekla naša čolna. Splezali smo na suho in dosegli po presnetih mukah drago plast otočja, ki je morala biti prvotna in je kar posuta z votlinami ter prostornimi luknjami, katere so napravili tekom sto- ali tisočletij morski valovi, predno so se otoki dvignili vsled pritiska ognjeniške sile. Malodane vsak od udeležencev jo je ubral proti svoji votlimi v upu, da bo morda on prvi ter srečni odkritelj skritega zlatega bogastva.

Skozi dobo bogznaj koliko let je nanosil veter na peščeno skalovje toliko prahu z mehiške celine, da se je ustvarila tanka plast rodovitne zemlje. Ta zemlja daje dovolj hrane nekaterim kaktejam, pritlikavim ter na gosto razraščenim divjim figam in raznemu grmičju, po katerem se je podilo ob našem prihodu vse polno strupenih kač vseh barv ter velikosti. K sreči na strupeno golazen nismo naleteli po votlinah, katere smo začeli preletavati kar križ-kraž.

Jaz kot strokovnjak v poznanju zemeljskih plasti sem se lotil raziskovalnega dela previdno ter počasi. Na prvi pogled je bilo jasno, da ni bilo nikjer količkaj shojene steze in niti sledi ne o kaki poti, ki bi naj sploh bila kedaj v rabi. Posamezne votline so bile manjše, večje, srednje, ene nizke ter ozke, druge zopet prostorne in dolge po nekaj deset metrov. Stene so bile od morske vode, ki jih je umivala dnevno skozi tisočletja, močno uglajene. Treba še posebej povdariti, da je prepuščala vsaka udolbina toliko dnevne svetlobe, da ni bila potrebna električna žepna luč ali plamenica. Skrbno sem pregledal ter takorekoč pretipal od tal do stropa nekaj večjih votlin, ne da bi bil odkril kak znak, da se jih je sploh dotaknila človeška roka z dletom ali kakim trdim predmetom. Isto kot jaz so ugotovili vsi drugi, a kljub temu smo razbijali s kladivi ter krampi, da bi brezdvomno dokazali: Tod ni zakopaval in skrival zaklada nobeden indijanski Aztek in nobeden morski tolovaj. Številne udolbine ter votline so bile naravni pojav, za katerega se do našega prihoda ni zmenil nikdo in se tudi ne bo.

Težavno je bilo plezanje od morja do vrha druge votlinske plasti, a še opasnejše spuščanje navzdol, ki pa je le uspelo po daljšem trudu brez vsake nesreče. Razočarani smo se vrnili na jahto in niti eden ni omenil pri večerji zaklada.

Za drugi dan nam je preostal pregled majhnega otoka iste skupine, ki ne leži daleč od mehikanske obale. Tudi ta otočec je iz dveh plasti. Na vrhu gol brez vsake rastline in ob straneh pa precej bujno ozelenjen.

Ko smo se odpravljali drugo jutro na raziskovanje, smo se podali v čoln le oba Stackletona, zdravnik in jaz z veslači. Ostalim je bil ljubši odpočitek na udobnem ladijskem krovu, nego plezanje, ter lazenje po peščenih — praznih votlinah. Vsakdo je bil do dobra prepričan, da je ustno izročilo o zakladih na teh otočecih debela izmišljotina.

Mi smo pač veslali k zadnjemu otoku, da bi nam kedo ne očital, da nismo izpolnili v Los Angeles nam naloženega potovalnega programa. Pristanek ob otočecu je bil prav lahkoten in smo celo čoln lahko privezali za figov grm.

Otok ima obliko stožca in je tvoril pred bogznaj koliko leti kapo ali klobuk bruhajočega ognjenika.

Vlekli smo se navkreber, a ne levo in ne desno ni bilo tukaj običajnih votlin ter udolbin. Rasla je celo nekaka ostra trava, grmovje in figovi, na široko razkoreninjeni pritlikavci. Vzpenjali smo se v cik-cak-črtah proti vrhu, ki je bil gologlav nekaj metrov na široko krog prostornega — ugaslega ognjeniškega žrela. Lepo izdolbeno in precej široko žrelo je kazalo štiri navpične vhode. Morali so voditi globoko v notrajnost stožca.

Dolgo smo počivali na vrhu ugaslega vulkana, predno je bil John Stackleton resnega mnenja, da naj dokažem pri pogledu na luknje v žrelo, kaj da znam.

Navezali so me na vrv, nataknil sem na obraz masko proti morebitnim strupenim plinom, v žep samokres, v eno roko kladivo, v drugo pa električno svetilko z daleč segajočim žarometom ter telefon. Potegnil sem se previdno skozi najbližjo luknjo, ki je postajala od koraka do koraka prostornejša. Po spustu dobrih 40 m naravnost navzdol sem zadel na trda tla in posvetil krog sebe. Nahajal sem se v prostorni dvorani, v katero so vodile od zgoraj tudi ostale tri luknje. Že pri površnem pogledu je bilo jasno liki beli dan, da se je tukaj mudil človek in sicer bogsigavedi kolikokrat Peščene stene niso bile rogljaste, kakor je običajno pri žrelih ugaslih ognjenikov, gladko obdelane z dletom in raznim drugim orodjem. Prvo presenečeno odkritje sem sporočil potom seboj vzetega telefona na površje tovarišem. Kmalu so bili razven pri vrvi ostalih veslačev vsi trije pri meni v skrivnostni dvorani v notrajnosti vulkanskega žrela.

Pričeli smo z orodjem raziskovanje uglajenih sten. Kazale so na več krajih z dletom usekane nerazločne risbe, ki bi naj bile pisava starih Aztekov. Raziskovali ter tipali smo na levo ter desno in res smo zadeli do globoko v stene izsekane štirioglate udolbine. Morale so biti nekoč grobnica. Vhodi so bili v prvotnem stanju zadelani, zadaj ubiti s silo in notrajnost vsa prebrskana ter izpraznjena. Našteli smo vseh grobnic 76. V vsako je bil dohod nasilno odprt, vse odneseno in še stene, strop ter peščena tla prekljuvana s kladivi ter dleti. Da gre v tem slučaju res za starodavne mehikanske grobnice, o tem so nam vpile povsod raztrošene človeške kosti ter lobanje. Napisov v skrivnostnih slikah nad vsako grobnico ni napravil kak navaden Aztek, ampak za taiste čase šolan znanstvenik.

K večnemu počitku niso mogli biti skriti v ugaslem ognjeniškem žrelu navadni Indijanci, pač pa kralji, knezi ali višji duhovniki ter sploh imenitniki. Po šegi Aztekov zadnja počivališča njihovih mogotcev niso bila brez okraskov in brez dragocenih daril pokojnemu. Grobnice kraljev Aztekov so bile prave zakladnice in tako je moralo biti prvotno tudi v tem slučaju.

Kedo je iztaknil to grobnico? Kedo jo je oropal do edinih ostankov človeških kosti? Ti dve vprašanji sta begali po naših glavah, ko je uganil Jack Stackleton naše misli in razlagal:

»Mehika je bila vendar od prvega zavojevalca Cortesa do današnjega predsednika Callesa torišče revolucij, pobojev ter pokoljev od zgoraj navzdol. Finančno stanje Mehike je bilo, kar se tiče državne blagajne, vedno pod ničlo. Če hoče kedo vprizarjati krvave revolucije, rabi za to dobro plačano vojaštvo, orožje ter municijo. In vsega tega je bilo v Mehiki vedno dovolj. Razni mehiški predsedniki, generali in tolovajski poglavarji, ki so se pulili ter grizli na smrt za vladni prestol, so izdajali za prekucije pravo zlato. Zastonj in za nič vreden papir ne bo nikdo nosil življenja na trg za kakega trinoškega generala sumljivega izvora. Ali ne leži kot na dlani, da so se vršili najbrž vsi številni mehikanski prevrati s pomočjo zlata in dragocenosti iz azteških grobnic, ali bolje izraženo: zakladnic! Tudi v to ognjeniško žrelo je segel pred nami z roparsko roko kak mehiški prekucuh in si je natrpal žepe s suhim zlatom za krvavi ples med sorojaki.«

Vsi smo pritrdili Jacku, saj tako se je gotovo tudi zgodilo, ker se nahaja otok ne daleč od mehiške obali. Vsekako smo došli prepozno in smo se morali zadovoljiti s tem, da smo poslali po fotografa, ki je posnel žalostne preostanke nekdanjega azteškega bogastva. Fotografirali smo tudi precej dobro ohranjene napise v nam neznanih slikah ter vijugah, da jih bo prečital pozneje kak vseučiliščni učenjak.

Pregledali smo pred odhodom še enkrat izropano grobniško dvorano. Pri zadnjem ogledu je zadel zdravnik na več lukenj, ki so vodile še globokeje v notrajnost ugaslega ognjenika. Novo odkrite odprtine so nas zopet podžgale v upu: Kaj, če je pod prvo grobnico še druga in morda nedotaknjena?

Brž so me spuščali po vrvi z že prej omenjeno jamsko opremo. Luknja je bila dolga, ozka kakor kak dimnik in je bilo prosto gibanje v njej precej omejeno. Z nogami in telesom sem lomil pri prodiranju peščenec, ki je torkljal po votlini navzdol pred menoj in štrbunkal v globokejšo vodo. Odkod voda na sredini žrela? Ko bi se spuščal v kapniško jamo iz apnenca, bi moral slej ali prej priti do vode. Ognjenik, peščenec in na dnu voda — te uganke niso šle v račun mojim dotedanjim izkušnjam. Glasni štrbunki v vodo so me opominjali, naj bom previden pri nadaljevanju pota, da kje ne utonem pri iskanju starih zakladov v zagonetnem podzemeljskem jezeru. Nalašč sem prožil kamenje, da sem iz njegovega štrbunkanja sklepal na bližino vodnega bazena. Navzgor sem telefoniral novo odkritje in jih prosil, naj me spuščajo prav previdno ter počasi, da ne zaidem v vodno past, iz katere bi ne bilo izhoda.

Še par metrov globokeje ... Zabingljal sem prosto na vrvi in z nogami sem lahko klatil neovirano okrog. Spuščal sem se v večji prostor, ki je bil napolnjen z vodo. Še meter nižje in v oči mi je buknila od dveh strani dnevna svetloba. Visel sem le na vrvi brez vsake opore za roke in noge. Sedaj sem se ozrl pod se, kam in kako globoko še moram, da bom presodil obseg in površino vode. Pogled v globočino je mene tirolskega orjaka po telesu pretresel od nožnega palca do temena. Kar sem zagledal pod seboj, me je trenutno tako iznenadilo ter prestrašilo, da sem zaklical v telefon, naj me takoj izvlečejo.

Pod menoj je mrgolelo krokodilov — velikih ter majhnih, ki so vsi odpirali na stežaj strašna žrela, ko se jim je bližala od stropa neznana prikazen. Na dnu ognjeniškega žrela, kar se tiče njegove iznadvodne površine, je bilo v izdolbini v vulkanski stožec morje, ki se je pretakalo skozi hrib od dveh strani. Zelo prostorna votlina je bila od solnca razsvetljena, da je bilo v njej svetlo kakor zunaj na prostem. A odkod grozni krokodili in to prav majhni ter veliki, na samotnem otoku, mi je še bila uganka, ko so me vlekli navzgor.

Srečanje s krokodili ni začudilo tovarišev, saj jim jesaj jim je bila kot Amerikancem ta ostuzen nekaj bolj vsakdanjega. Naglo so si razložili zagonetko: Zakaj mešanica velikih ter majhnih?

Krokodile ali aligatorje imenujejo v Mehiki kajmane. Po tamošnjih rekah je te grdobe vse polno. Kajman je kakor afriški ali indijski krokodil presneto nevaren človeku in živalim. Radi tega jih Mehikanci preganjajo, kolikor morejo, da bi vsaj zajezili njih razmnožilno silo. Žival se pa že po prirojenem nagonu skuša očuvati pred iztrebljenjem in radi tega si poišče za izrejo naraščaja samotne in povsem mirne prostore. In med mehikanska zatočišča krokodilskih mladičev spada tudi ta vulkanski otok, ki ni daleč od mehikanske obali in kajmani lahko nemoteno preplavajo razdaljo. Družba starih in mladih v skupni votlini znači, da so prišle odrasle samice obiskat svoja gnezdišča in bodo odpeljale lepega dne naraščaj z otoka proti izlivom mehikanskih rek.

Jack Stackleton, ki je veliko potoval ob severnoameriškem veletoku Mississippi, v katerem je polno krokodilov, in po Braziliji in ob tamošnji največji reki Amaconas, je dodal zgorajnemu pojasnilu še naslednje:

Otok Marajo leži ob izlivu reke Amaconas v morje. Otok tvori planjavo, ki obsega 10.000 kv. km in je last veleposestnikov in živinorejcev iz Brazilije. Na otok Marajo gonijo radi izborne paše številne goveje črede.

Otok Marajo tvori posebnost, ker je tamkaj krokodilov, kakor menda nikjer drugje na svetu. Golazen ni nevarna v suhi dobi, katero prespi, pač pa v deževnem času, ko se spremenijo vse nižave na otoku v eno samo jezero in se umakne živina na višje ležeča mesta. Po naraslih potokih ter lužah se zaženejo krokodili za govedo, katero napadajo in si izbirajo predvsem mlade živali. Posebno jim gredo v slast kravji vimeni. Neprestano gladni krokodili uničijo na leto na tisoče goveje živine in je škoda zelo občutna. V deževnem času so pastirji napram krokodilom brez moči. Žival je tedaj živahna in se kreta po vodovju z izredne naglico. Maščevanje nad krokodili doseže vrhunec, ko nastopi suha doba in pribežijo poprej tolikanj grabežljive zveri v zadnje luže, se zarijejo v blato in so kakor bi bile na pol mrtve. Tedaj planejo nad nje pastirji s težkimi železnimi drogi. Začne se poboj teh škodljivcev v množinah. Kjerkoli naletijo na v blatu dremajočega krokodila, mu razbijejo lobanjo. Tej moriji prisostvujejo navadno lastniki čred. Računajo, da pokončajo pastirji vsako suho dobo najmanj 6000 odraslih krokodilov. Pobita krokodilska trupla bi razširjala strahovit smrad po otoku, a to nevarnost preženejo jastrebi mrharji, ki priletijo v celih jatah in obhajajo glasne gostije pri krokodiljem mesu.

Kljub temu uspehi pokolja med krokodili niso bogznaj kako veliki. Toliko živali le ubeži, se skrije, preživotari za nje nevarni čas in začne v deževju svoje uničevalno delo med govedo.

Treba še pomisliti, da se krokodili naglo množijo. Začetkom suhega časa zleže samica po 260 jajc, jih skrije kam pod listje in prepusti valenje solnčnim žarkom.

Tudi jajca uničujejo pastirji in se prirejajo na otoku cele ekspedicije, ki stikajo za krokodilovimi gnezdišči. Krokodilovo gnezdo je lahko izslediti. Pred izvalitvijo dela krokodilček v jajcu tak ropot, da ga je daleč čuti. To trkanje opozarja zatiralce, kje so skrita jajca tolikanj škodljivega in nevarnega bodočega požeruha. Celo to se dogaja, da v vroči dobi stari krokodili radi pomanjkanja prehrane lazijo za lastnimi jajci in jih požrejo v skrajni sili zelo mnogo.

Vsa razna uničevalna sredstva so nezadostna, da bi krokodiljo nevarnost zajezila, kaj še le povsem odstranila!«

Po ugotovitvi dejanskega stanu so se spustili moji tovariši po drugih luknjah po vrveh v krokodilovo jamo in so se prepričali na svoje preizkušene oči, da so bile njih domneve pravilne. Lepega dne so bo pognalo celo ogromno gnezdo v morje in plavalo proti obali Mehike, da se porazdeli na posamezne reke in ojači z mladiči že itak neznosno kajmansko šibo božjo.

Sklenili smo, da bomo počakali ob Krokodilovem otoku, da filmamo odhod kajmanov. Pri tem sklepu smo se vsi pošteno urezali, ker smo pozabili, da bi se takale krokodilova procesija prav lahko odigrala v noči. Ni bilo treba dolgo čakati na romanje kajmanov. Do zadnjega komada posrečeno so jo popihali v noči po našem prvem srečanju s to golaznijo. Drugo jutro je bila votlina prazna in mi prikrajšani poleg azteških zakladov še za zanimiv film odhoda kajmanov iz vališča.

— — —

Naša prva ekspedicija je končala ob otočju Las Tres Marietas od družbe ji naloženo nalogo. Odkrila ter filmala je med vožnjo marsikatero živalsko zanimivost in posebnost. Res, da ni dvignila zaželjenega zlatega zaklada, a se je prepričala, da je obstojal in kje se je skrival.

Vrnili smo se po poti, po kateri smo se pripeljali, seve brez pristankov. Videli ter srečali smo na povratni vožnji morske velikane, pošasti in manjše prebivalce vsestransko zanimivega Mehikanskega morja. Srečno in ob najlepšem vremenu smo se usidrali v domači luki San Pedro, odkoder smo bili kmalu v Los Angeles, kjer so že komaj čakali na poročilo o naših doživljajih in najdbah. Po razvitju res sijajno posrečenih filmov so sledila predavanja za predavanji, za katera smo želi vsi člani ekspedicije navdušena odobravanja. Naša družba je bila zadovoljna z izvirnimi filmi po naravi, saj so obetali poleg kritja stroškov še lep dobiček.

Po daljšem odpočitku smo prejeli od družbe nastavljeni strokovnjaki drugo nalogo: Pripraviti znanje in proučiti prikladnost opreme za drugo ekspedicijo. Ta bo mnogo težavnejša od prve. Raziskovalci bodo morali na volovskih vpregah preko brazilskih step, pragozdov, skozi popolnoma neraziskane divjine do še neizrabljenih zlatih polj v Matto Grosso med južnoameriškima državama Rolivija in Paragvaj.

Prva ekspedicija je trajala na udobno opremljeni ladji dober mesec, druga je bila predvidena na več nego eno leto. Prodiranje od mesta Rio de Janeiro naprej v neznani svet bi naj pričelo decembra 1295.

— — —

II. del.^*

Par mesecev brezskrbnega odpočitka je minulo hitro. Treba se je bilo lotiti resnega pripravljalnega dela za drugo raziskovalno ekspedicijo, koje namen je bil: Družbi zasigurati z odkritjem še neizrabljenih zlatih poljan težke milijone za bodočnost.

Pred vsem moram beležiti dvoje pripovedovanj dveh davno žalostno preminulih iskalcev zlata, ki sta videla nagromadeno zlato, a ga nista mogla odnesti ter izrabiti radi bolezni, nepopisnih naporov in pomanjkanja spremstva. Oba sta končala eden med Indijanci, drugi med iskalci dijamantov, ko sta videla obljubljeno in z zlatom prevlečeno deželo ter sta zaupala rdečekožcem in belim, kje jo je treba iskati.

_* O drugi ameriški ekspediciji skozi pragozdove in Matto Grosso do novih zlatih polj v Južni Ameriki je izšlo od nemških in angleških članov ekspedicije v zadnjih letih par zanimivih potopisov, o težavah ter grozotah po neodkritih pokrajinah Brazilije.

— — —

Indijanci med brazilijanskima rekama Rio des Mortes (reka smrti) in Rio Culisehu pripovedujejo to-le:

»Že mnogo deževnih mesecev (v Braziliji dežuje od oktobra do marca) je minulo, odkar se je mudil pri nas belokožec. Glava in njegov obraz sta bila pokrita z dolgimi lasi, ki so bili enake barve kakor kamni, katere je imel seboj, rumeni in blesteči. Njegovo telo je bilo raztrgano od ran. Njegove oči so gledale, kakršnih nismo videli nikoli poprej. Znano mu je bilo, kako imenujejo priprosti Indijanci ogenj, veter, vodo in reke. Govoriti je znal indijanščino. Ko je videl, da gre z njim na smrt, je poklical k sebi poglavarja ondotnega plemena in glavarjevega sina ter rekel: »Daleč proti polnoči, tam, kjer pošilja Rio Ksingu četrtič svoje vode v globočine ter jih žene potem v velikem kolobarju na desno, je treba reko zapustiti in potovati na desno, vedno naravnost. Le kar dalje naprej, kakor daleč sega pogled. Pozneje bodo ovirali potnika hribi. Nato tudi cilj ni več daleč ...

Dolga je pot do tja in več nego enkrat se mesec spremeni. Malo divjačine je v oni pokrajini, smrt se smeji potniku skozi veje dreves. Kdor je dosegel cilj, bo našel pesek in kamenje iste barve, kakor jo poseda solnce in kakršno iščejo belokožci ...

Belokožec je potegnil kos zlate rude izpod razcapane obleke, držeč ga na dlani v luč ognja, in je dostavil: »Velike so množine peska ter kamenja, a krog njih prežita strah in pogin. Z velikim spremstvom sem se podal na pot, vrnil sem se sam, da umrem pri tujih Indijancih ... Sporočite moje besede belim ljudem, ki bedo prišli k vam ...«

Mnogo deževnih mesecev je zatonilo od tedaj. Oblaki so zatemnili nebo, bilo je mokro ter mrzlo, dokler ni prisvetilo nad Indijance blesteče solnce. Glavar je umrl, njegov sin se je postaral, odkar je dospel k tamošnjemu indijanskemu plemenu belokožni tujec in — umrl tamkaj ...«

— — —

Drugo ustno izročilo o potovanju proti bajnim zlatim poljanam je mnogo daljše in se glasi:

»Mnogo let je minulo, ko sem se priključil ekspediciji, ki se je odpeljala navzgor po reki Amaconas. Sem Mehikanec in vzeli so me radi seboj.

Star sem bil 25 let. Mornarji, ki so prihajali v naše mestece, so pripovedovali o tujih pokrajinah pravljične reči. Govorili so o Braziliji, ki prikriva neraziskane tajnosti, kjer leži na zemlji na mernike dijamantov in zlata. Zemlja hrani tam neizmerna bogastva, pa jih tudi čuva skopo v svojem črnem krilu in jih je težko iztrgati. O nevarnostih na potovanju do zlata in dijamantov niso pravili. Nasprotno — zasmehovali so težkoče v zavesti svoje moči in zmage. Nevarnosti, s katerimi se je mogoče boriti iz oči v oči, niso naši najhujši sovražniki. Za potnikom plazeči se strupi so: bolezni, dež, vročina, kužno izhlapevanje pragozdov, golazen in žuželke. Tega se treba bati.

Podali smo se na pot, bilo nas je šest. Z orožjem, s strelivom in z dobro obutvijo preskrbljeni, smo upali na gotov uspeh, čeravno smo imeli v sebi klice pogina ob nastopu potovanja. Nismo imeli seboj spalnih mrež, ne mrežic proti pikom komarjev ali moskitov, tudi premale količine kinina proti mrzlici smo vzeli na pot.

Naš cilj so bile pokrajine ob reki Amaconas, kjer smo hoteli odkriti velike zlate zaklade. Veletok Amaconas smo dosegli brez posebnih težkoč. Veličastno vali reka vseh rek svoje vode skozi obširne pokrajine, dokler je ne sprejme morje. Če plavamo po valovju reke Amaconas navzdol, vidimo, kako stopajo njena obrežja vedno bolj vsak sebi, dokler ne zameglijo v daljavi in se nam dozdeva reka kakor morje. Človek obstoji začuden, ko zagleda, da deli reka Amaconas neizmerno pokrajino v dva dela. Če se približamo njenemu obrežju, se nam nudi redka slika najživahnejšega rastlinstva. Povsod visi tuje — bajno cvetje. Globoko v temno vodo se spuščajo ovijalke in orhideje gorijo v zelenju gozda.

Zgradili smo dva čolna in smo veslali navzgor po reki. Naše dela navajene roke so pokrili kmalu mehurji, ki so nas ovirali. Ti mehurji lahko stanejo človeka ob reki Amaconas življenje. Kače nas niso ogrožale, čeravno smo jih videli zelo mnogo. Proti kačjemu piku smo bili zavarovani s trdo tkano obleko. Sploh pa kača napade redko človeka, če je ne draži ali ne splaši. Krokodili, katerih je kar mrgolelo po blatu na obrežju, se niso niti zmenili za nas. Naš najhujši sovražnik so bile majhne mušice, ki so gospodarice onih pokrajin. Neprestano so nas pikale in nam vbrizgavale malarijo — mrzlico, ki nam je slabila telo in duha. Edino meni je zavratna bolezen prizanesla, a tudi tovariši niso mislili, da bi radi malarije prekinili potovanje.

Iz veletoka Amaconas smo krenili lepega dne v eno izmed njegovih brezštevilnih stranskih rek, ki se najbrž imenuje Rio Tapajos. Tudi ta se je razdelila s časom in mi smo veslali navzgor proti reki, kateri nismo znali imena in ni bila zarisana na nobenem našem zemljevidu.

Že cele mesece smo bili na potovanju. Doživeli smo marsikaj novega ter zanimivega, vedno hujše je gospodarila mrzlica in nismo imeli več kinina, da bi jo bili ugnali. Nato je pričelo deževati in kar preko noči je narasla reka v deroč veletok, kojega vode so valovile seboj izkoreninjena drevesa.

Izključeno je bilo, da bi se bili borili proti toku. Opustiti smo morali misel na daljne prodiranje. Imeli smo dovolj opravka, da smo čuvali čolna, sicer bi se bila prevrnila. Gnana od deroče vode, ogrožena od drevesnih debel, sta drvela v divji vožnji navzdol po peneči se reki.

Naenkrat — ovinek. Pogozden jezik je molel v reko.

Čeravno je bila voda na desno prosta omenjenega jezika in je valovila neovirano naprej, je vendar vlekel ta nesrečni pomol zemlje tok reke k sebi in tamkaj se je vrtuljil velikanski vrtinec. Debla, divje zamotano vejevje, sredi med to navlako naša čolna in oba je vleklo proti vrtincu. Napeli smo moči, da bi odrinili čolna v prosti tok, a je bilo vse zastonj. Čolna sta bila preveč obdana od orjaških pragozdnih debel, tiralo nas je z neugnano silo v pekel razbesnelih naravnih moči.

Vsi prestrašeni smo zagledali, kako se je urinilo med oba čolna mogočno deblo in nas je razdvojilo. Vsak trenutek se je lahko eden čoln, ki se je zapletel med vejevje krone, prekucnil. Vendar — zapleteni čoln se je sukal nad množinami vode, veje so ga porivale vedno dalje proč od debla, dokler ni dosegel sredine reke, prosto vodovje in je oddivjal rešen navzdol po reki.

Drugi čoln, v katerem sem tičal jaz, so gnali valovi vedno bliže proti vrtincu. Samo malenkost nas je ločila od njega. Videli smo že, kako je zatonil čoln s tovariši v daljavi ... Ali so se rešili, ali so utonili ...? Nikdar nisem zvedel ...

Naš obup je postal še večji, ko smo opazili, kako se je drevesni orjak, ki nas je bil poprej razdvojil in iz kojega območja smo se hoteli osvoboditi, naenkrat zasukal in odplaval proti sredini reke. Ko bi se le bili oprijeli njegovih vej, bi nas bil potegnil seboj! Zamudili smo rešitev! Naša prizadevanja, da bi dosegli drevo, so bila brezuspešna. Vrtinčasto valovje je zagrabilo naš čoln in je začelo z njim plesati v velikem kolobarju krog glavnega vrtinca.

Zaklical sem tovarišema, naj se poženeta v vodo, predno nas bo pogoltnil vrtinec, in naj poskusimo s plavanjem doseči kako drevo, ki nas bo poneslo na obrežje. Kako je uspelo meni, da sem se pognal do veje, s koje pomočjo sem se potegnil na deblo, mi je nerazumljivo.

Naenkrat sem sedel na zibajočem se drevesu, obdan od vrtuljastih valov. Ozrl sem se po tovariših v čolnu, ki se je sukal v vedno ožjih krogih krog vrtinca. Tovariša, ki sta stala v čolnu, sta mirno opazovala ta ples in vendar sta se nahajala v položaju, iz katerega ni bilo rešitve.

Iz polnega grla sem jima klical, naj sledita mojemu vzgledu, pa pokanje drevesnih debel je bilo močnejše od mojih klicev. Čoln se je že vrtel v prav ozkih kolobarjih, dokler ga ni potegnilo z vso brzino na sredino vrtinca.

Strahovit krik je odjeknil do mene! Bil je močnejši nego bobnenje vodovja. Tresoč se od strahu, sem videl natančno, kako je zginil čoln z debli, vejami ter kosi lesa v vrtincu. Nemo sem zrl na mesto, ki je požrlo čoln s tovarišema. Pozabil sem na nevarnost, v kateri sem se nahajal.

Mnogo pozneje sem prepoznal lastni položaj. Med nebom in vodo, na zibajočem se in od valov obdanem deblu, ki se je celo streslo, ako je zadelo ob njega kako drugo od povodnji izkoreninjeno drevo. Vsak tak sunek mi je grozil, da me pahne z debla v valove.

Da bi se bil upal v reko, po kateri so se podili krokodili, za ta korak sem posedal premalo poguma. Sedel sem med vejami ves v strahu in trepetu, če se je bližalo mojemu drevesu drugo, ki bo zadelo z vso silo vanj in streslo mene v gotovo smrt.

Znočilo se je.

S hlačnim jermenom sem se privezal trdno za vejo, da bi pri morebitnem zaspancu ne zdrknil v vodo. Pol sede, pol slone me je slednjič le premagala prevelika utrujenost in izčrpanost, zaspal sem. Nemirno sem spal. Komaj in komaj sem dočakal, da se je zdanilo.

Slika, ki se je nudila mojim očem ob jutranjem svitu, je bila od sinoči neizpremenjena. Le množina po reki plavajočih debel se je skrčila. Bil sem ujet na drevesu, brez hrane, brez sigurnosti, da bom zamogel kljub boju uiti smrti.

Celi dan in celo noč sem presedel na deblu plavajočega drevesa. Druga noč po prvi je bila mnogo težja od prve, čeravno se je bila na meni posušila obleka in me ni več trosil mraz. Mrcvaril me je glad in moje moči so popuščale vedno bolj In bolj.

Zjutraj sem zagledal ob koncu drevesa, kako se dviga pred menoj iznad vod zemlja.

Tresoč se od slabosti, sem se hotel z drevesa pognati z nogama na suho, a sem ugotovil, da to sploh ni bilo mogoče. Trde zemlje ni bilo čutiti. Noge so se pogrezale v blato. Vesel sem moral biti, da nisem za vsem zapustil rešilnega drevesa, sicer bi se bil zadušil v blatu.

Tekom dneva in sicer pod vplivom solnca se je pričelo blato strjevati in se pokrivati s trdejšo skorjo. In zopet po poteku ene noči, o kateri znam le toliko, da so vode in nebo, drevo, v kojega vejah sem čepel, ter šumenje valov postali en sovražnik, ki je odpiral neprestano žrelo pogube, da me požre vsak trenutek.

Drugo jutro so bila tla pod menoj mehka, a s previdnimi koraki sem vendar le dosegel trdo zemljo.

Po rešitvi je bila prva potreba hrana. Naboji so bili premočeni in sam sem bil toliko oslabljen, da sem se držal še jedva na nogah. Mesto užitnega sadu in divjačine mi je migljala pred očmi čudna luč in po ušesih mi je šumelo, da nisem čul niti divjanja reke. Slednjič sem le odkril nekaj ptičev na drevesu. S tresočo roko sem meril dolgo, predno sem sprožil.

Ali bom mogel jesti, ali mi bo odletela pečenka pred ustmi? V tem trenutku ni bilo za mene ničesar drugega na svetu, kakor to strahotno vprašanje.

Strel je odjeknil. Eden od ptičev je padel na zemljo. Zagorel je ogenj s pomočjo smodnika in užigalnega stekla.

Noč je minula tiho ter mirno. Nisem se bal, le spati sem hotel.

Drugo jutro sem okrepljen nadaljeval pot. Niti sanjalo se mi ni, kje da sem. Nisem imel seboj kompasa, bil sem navezan le na stanje solnca, da nisem zablodil v krogu.

Potoval sem dneve, tedne, ne oziraje se na čas ali mero. Edina sprememba sta mi bila dan in noč. Užival sem največ kače, katere sem pekel na ognju. Samo prvič sem premagal s težavo stud nad kačjo pečenko. Ubijal sem jih s palico, kakor hitro sem katero zagledal, ker sem moral štediti s pergiščem patron. Brazilijanske kače imajo belo meso, ki je skoro enako kurjemu. Nikakor pa niso vse užitne, meso nekaterih vrst je celo škodljivo.

Najbolj me je mučil in bičal dež. Potovanje v mokroti mi je začelo tako presedati, da sem si postavil ob obrežju potoka kočo, v kateri sem sklenil počakati na konec deževne dobe. Iz trnja in drevesnega lubja sem si napravil pripravo za ribljenje. Lovil sem le manjše ribe, večje so vsikdar potegnile trnek v globočino in ga raztrgale.

Boril sem se z lakoto, mokroto, samoto ter nazadnje še z mrzlico, ki me je zagrabila z vso srditostjo.

Deževni čas je minul. Zopet sem se podal na pot v popolno negotovost ...

Korakal sem vedno dalje, ne vede, katero smer bi si izbral, predan slučaju, s pekočim hrepenenjem po človeku v srcu in z vročico po žilah.

Dočakal sem drugo deževno dobo in jo prebil. Zadel sem na drevesa, kojih skorja je teknila kakor kinin, kar je tudi najbrž bil. Žvečil sem jo v velikih množinah in pregnal mrzlico. Lepega dne, ko sem potoval naprej in se je že solnce nagibalo k zatonu, je udaril iz daljave na moje uho glas, katerega sem čul, kakor bi kedo udarjal z lesom ob les. Ljudje!

To upanje me je prešinilo celega. Najrajši bi bil zajuckal na ves glas od veselja, a neki tajni notrajni glas me je prisilil, da sem molčal. Previdno sem se plazil za glasovi. Moralo je biti zelo daleč. Po eni uri hoda se mi je zdelo, da sem ravno tako daleč oddaljen od pokanja kakor poprej. Šele po daljšem potovanju sem se bližal skrivnostno neznanemu napevu, ki je odmeval skozi divjino ter služil neznanim ciljem ter namenom. Znočilo se je. Nisem mislil, da bi si bil poiskal taborišče. Le hitreje naprej in tjakaj, kjer so bivali ljudje.

Že sem zagledal v daljavi ognje, ki so švigali kvišku in krog njih so skakale temne postave.

Srce mi je nabijalo v veselem pričakovanju, pospešil sem korake. Zopet bom videl ljudi, bom čul njihov glas, zvedel bom, kje da sem, našel bom pot, ki pelje iz teh groznih divjin ...

Brezštevilne nevarnosti po pragozdu so me naučile nezaupanja. Plazil sem se proti naselbini počasi ter previdno pod kritjem grmovja. Vedno bolj razločno sem videl postave, ki so skakale krog ognjev po taktu lesenega bobna. Najbrž so obhajali kak praznik. Le votlemu odmevu bobnov sem se imel zahvaliti, da sem pogodil pot do človeških bivališč.

Vroče veselje je vzplamtelo v meni. Hotel sem stopiti iz kritja, a nekaj nerazumljivega me je sililo, da moram predvsem te ljudi opazovati natančneje. Bili so le moški. Skakali so v vseh mogočih pregibih sem ter tja, držeč v rokah razne predmete iz ilovice in perja. Nobenega drugega glasu ni bilo čuti, kakor votlo grmenje bobnov in tleskanje golih nog po tleh. Nemo so kolobarili ljudje krog ognja v temnem gozdu. Naenkrat je prekinil tišino do mozga segajoč krik iz nekaj deset človeških grl, ki je prešel v tuleče jadikovanje. Podžgani od krikov so skakali še bolj divje, dokler niso zdivjali proti kočuram, kojih temne obrise sem zasledil v daljavi.

Iz teh so pritirali kakih 12 moških, žensk in otrok. Vsi so bili zvezani in so stali sklonjenih glav. Krog njih je kar mrgolelo divjaških postav. Najbrž je bilo zbrano celo pleme. Ženske so bile nekoliko dalje proč v napetem pričakovanju. Vse je presegal po velikosti mož, katerega skraja niti opazil nisem. Pobarvan je bil belo-rdeče, okrašen s pisanim perjem in je bil najbrž glavar. Držal je v rokah črn kij. Zaplesal je med krikanjem krog zvezanih ter pobijal nesrečneže z batom do nezavesti. Kakor volkovi so se vrgli drugi moški na pobite. Trupla žrtev so vlekli k ognju, kjer so jih pritrdili spretno na palice, da so se cvrli liki divjačina na drogu.

Kar naenkrat je nastala grmada za grmado, na vsaki se je peklo po eno človeško telo. Svojim očem nisem prav zaupal. Mislil sem, da mi lažejo s to peklensko sliko radi mrzlice. Omencal sem si oči, gledal, zasajal pogled, grozno je bila istina! Videl sem, da so bila človeška telesa pritrjena na droge, katere so sukali rjavi zlodeji nad ognjem. Na ta način so pekli moške, ženske in deco ...

In sedaj ... Kaj je bilo to? Rablji so privlekli novo žrtev. Plameni so se oprijeli svežega plena, naenkrat je odprl do nezavesti pobiti oči. Njegovo kričanje se je pomešalo s klici mučiteljev, ki so zasledovali polni radosti strašno predstavo.

Pozneje sem zvedel, če se kateri prebudi na ražnju iz omotice, je njegovo meso »medicina«, ki skriva v sebi čudežne moči. Na tak način pridobljena medicina postane last glavarja, ki jo zamenjava v prav majhnih količinah proti darovom in velikim kosom drugega mesa. Medicine mučenikov so posebno mogočna sredstva, s pomočjo katerih vlada glavar nad plemenom. Pri vsaki grozni pojedini se navadno zbudi po ena žrtev, da pretrpi nepopisno strašno smrt počasnega pečenja pri živem telesu.

Tedaj še vsega tega nisem znal. Poln strahu ter groze sem gledal iz teme skrivališča na skupino ljudožrcev. Moji od vročice bolni možgani so vzbujali v meni vero, da sem umrl in da sem pahnjen v pekel.

Čez nekaj časa so potegnili pečena trupla s kolov in so jih razdelili. Liki neme zveri so se vrgli divjaki na meso. Vsak je bil sklonjen nad svojim kosom, je zadovoljno cmokal in je trgal vedno nove falade strahovite pečenke. Šlo je pri pojedini za to, koliko mogoče naglo ter veliko povžiti. Sredi med ljudožrci je sedel glavar. Imel je pred seboj pečeno telo zadnjega in najgroznejše smrti preminulega mučenika. Ko je bil sit, je razdelil preostalo na nestrpno čakajoče, dokler ni ostalo ničesar od žrtve in na mestu, kjer je počivalo pečeno truplo, so se gromadili darovi za glavarja: kipi, loki, pušice, ptičje kože, kače in veliki kosi mesa drugih žrtev.

Zopet so zagrmeli bobni, ponovno je pričel pobesneli ples, skakanje ter copotanje z nogami. Divjanje je trajalo cele ure, dokler niso popadali divjaki penečih se ust, kričeč nerazumljive besede in čisto utrujeni po tleh.

V tišino, katero je motilo prasketanje ognjev, sem se odplazil z gladom v želodcu in z nepopisno grozo v srcu.

Prvi ljudje, na katere sem naletel po tako dolgi blodnji, so bili slabši od divjih zveri in radi tega sem sklenil, da se vrnem nazaj v pragozd — kraljestvo živali.

Celo noč nisem zatisnil očesa. Izrazi na smrt mučenih so me preganjali: Njih zogleneli obrazi so mi očitali bojazljivost in tirjali maščevanje. Za ponoreti mi je bilo in ko se je prikazalo solnce, me je videlo, kako sem korakal proti — kočam ljudožrcev.

Mojo obleko je tvorilo le še nekaj cunj, ki so visele od pasa, na katerega je bilo privezano orožje s patroni.

Stopal sem visoko zravnan, divjaki so me zapazili, nemir se je polastil tabora. Tekali so plaho sem ter tja, dokler mi ni stopil glavar neustrašeno nasproti.

Tik mene se je vrgel na zemljo, mrmraje nerazumljive besede. Približali so se tudi ostali. Krog divjakov krog mene se je vedno bolj zoževal, strah se me je lotil. Da bi jim pokazal moč orožja, sem ustrelil opico z visokega drevesa. Na tla pa ni padla samo žival, ne, vsi, ki so stali krog mene.

Ležali so trepetaje, ko se je glas poka že davno razgubil in se niso upali ganiti. Le glavar se je zravnal.

Dolgo je trpelo, predno se je zmuzal eden za drugim v kočuro ali grmovje ...

Kako dolgo sem ostal pri njih, ne vem. Bili so sami krivobedri pritlikavci. Divjaki so bili izborni lovci, ki niso pobijali plena v odprtem boju, ampak zvijačno. Nikoli se niso lotili jaguarja, o katerem so prepričani, da je obseden od hudega duha.

Bival sem v koči, katero so mi zgradili. Kmalu sem se naučil njihovega jezika. Učil sem jih: nastavljati zanke, ribiti z mrežami, če je sijalo solnce, sem zanetil ogenj s steklom, da se jim ni bilo treba truditi z drgnenjem dveh kosov lesa enega ob drugega. Moj nož jim je olajšal razdelavo ulovljenih živali in rezanje palic pri zgradbi kočur. Ostrili so z nožem pušice in bili uverjeni, da jim ulivajo na ta način posebno moč. Ako je zadela katerega nesreča, sem jim pomagal in sem jim zdravil rane, ki so se pričele zaradi nesnage gnojiti. Bili so podvrženi mnogim boleznim, katerih nisem poznal in jih tudi nisem mogel zdraviti radi pomanjkanja zdravil.

Kmalu sem si telesno opomogel. Vedno težavnejše je postajalo zame življenje med ljudmi, ki so sličili v marsičem živalim. Zahrepenel sem proč od njih, proč iz divjine do bitij, ki bi me razumela in bi mi bila enaka. Če sem vprašal glavarja, kje se nahaja prihodnja naselbina, mi je zvijačno odgovarjal, da so vsa druga sosedna plemena hudobna in bi me ti ljudje pobili, ako bi jih srečal. Na vprašanje, če ne bivajo kje tukaj belokožci, je zmajal z glavo in rekel: »Nikjer jih ni. Gozd sega nepregledno daleč. Mnogo ljudi prebiva v njem, vendar takih, kakor si ti, tukaj ni.«

Nekega dne je stopil k meni v kočo in rekel: »Prinesel si nam srečo. Že dolgo smo znali, da boš prišel k nam. Veselo vest so sporočali stari mladim, da nas bo obiskal po pojedini veliki duh. Od tedaj se bosta naselili med nami zadovoljnost ter izobilje. Blizu je dan, ko nas bo zapustil veliki duh. Takrat bodo planili po nas Noe. Uničili nas bodo. Naše žene bodo pekli na ražnju in vse bodo upepelili. Vse mora umreti, ko odide »jue« (veliki duh). Veliki duh je moder, zna vse in jaz ga vprašam, kaj bo ukrenil?«

Tako je govoril glavar in je zrl name plaho in nezaupljivih oči. »Ne bom vas zapustil«, sem odgovoril, »a ti imaš prav, da bi že bil čas, da odidem.«

Sklonjeno se je odplazil.

Zvečerilo se je. Videl sem zbor mož, ki se je sestal pri glavarju in sem čakal, da pokličejo tudi mene. kar so storili vsikdar, če so se posvetovali.

Tokrat se to ni zgodilo. Po trebuhu sem se splazil v kritju teme pred glavarjevo kočo. Skozi redke kolce sem razumel vsako besedo, četudi so se šepetaje pogovarjali.

»Veliki duh je prišel k nam, kakor so napovedali predniki«, je govoril glavar. »Obogatil nas je, napravil nas je močne in zadovoljne, od nas ne sme oditi. Njegova medicina je močnejša, kakor vse drugo, kar smo poznali doslej. Pa on bo šel ... Ubijmo ga in pojejmo, da postanemo pametni, kakor je on. Nocojšnjo noč, ko bo spal, uderimo v njegovo kočo. Zvezali ga bomo z mrežami, katere nam je sam spletel, izvili mu bomo ogenj bluvajoče orožje, da bo postal slaboten kakor otrok ... Če se bomo enkrat najedli njegovega mesa, ako postanemo močni ter modri, bomo prekoračili reko in napadli sosede Noe. Čas velike pojedine je že blizu. Kmalu bodo plapolali ognji, mi bomo plesali in jedli ...«

Dovolj sem čul in se zavedal, da sem zapisan smrti. Takojšnji pobeg bi me še lahko rešil. Vrnil sem se v kočo, pogreznil sem se v temo gozda, ki je obdajal tabor.

Noč, ki me je skrila pred divjaki, je ovijala s temo pot pred menoj, da sem se spotikal preko korenin in padal preko razpadlih debel. Ker sem bil bos, sem bil v največji nevarnosti, da me piči na smrt kaka strupena golazen. Imel sem srečo. Ob svitu zore sem bil nepoškodovan in daleč proč od naselbine pritlikavih ljudožrcev.

Vedel sem, da mi bodo sledili divjaki, kakor hitro bodo zaznali za moj pobeg. Najmanjša, takorekoč nevidna sled jim bo dovoljna upora, da bodo pogodili pot, katero sem ubral. Edini spas pred zasledovalci je bila največja naglica. Grede sem jedel meso in ribe, katere sem vzel na pot pri odhodu.

Krenil sem v smer, v kateri bi naj prebivalo po pripovedovanju ljudožrcev pleme Noe. Dnevi so se raztegnili v tedne. Še vedno nisem zadel na ljudi in tudi ne na sled, iz katere bi bil lahko sklepal, da je sploh kaka naselbina v bližini. Mojo pot so križale le živali, nad menoj je šumel gozd in prepeval svojo večno pesem o rojstvu in smrti.

Meseci so minuli, še vedno sem bil na potu. Učil sem se živalskega jezika. Postal sem sam del divjine, ki me je obdajala, redila in varovala ... In vendar sem potoval ... Kri v meni je vpila po meni enakim in me gnala naprej ...

Po bogznaj kako dolgi blodnji sem zadel na naselbino Shaysha Indijancev in sicer v posebno ugodnem trenutku. Poglavar plemena Polu je imel hčerkico, katero je napadla bolezen, za katero domači vražar ali medicinman ni znal leka. Prosil sem, naj mi pokažejo bolnico. Po pregledu sem ugotovil, da gre za težji slučaj kolike, katere sem deklico lahko ozdravil s pomočjo zelišča, katerega so mi pokazali pritlikavi ljudožrci. Ko je dekletce okrevalo, sem postal med Indijanci velik mož, ki je premagal s svojo močjo medicinmana. Poglavar mi je skazoval največje časti. Da bi si pridobil moje popolno zaupanje, me je vzel seboj v džunglo, kjer mi je pokazal zlate jame, radi katerih so že pustili tisoči belokožcev življenje.

Tamkaj je ležalo zlato, prerašeno s travo, v celih kopicah. V najbolj drznih sanjah bi si ne bil upal predstavljati tolikih množin najčistejšega zlata. Skraja nisem zaupal lastnim očem. Moral sem se dotakniti z rokami neizmernih zakladov, da sem se prepričal, da nisem mogoče žrtev kake prevare.

Hvaležni poglavar me je pozval, naj se založim z zlatom po svoji dragi volji, saj za Indijance v divjini je itak brez vrednosti.

Natovoril sem se po možnosti z zlatimi zrni ter kepami, si dobro zapomnil zlato jamo in sem gledal, da sem se brž ko brž poslovil od gostoljubnega indijanskega plemena. Najdba zlata me je gnala med kulturne ljudi, da jih zberem in povedem na kraj, kjer čakajo milijoni na površju zemlje. Taval in romal sem cele mesece po neraziskanih pokrajinah, se odpočival pri divjih in plemenitejših indijanskih plemenih, a do belokožcev nisem in nisem mogel. Zlati tovor me je vedno bolj težil, odmetaval sem zrno za zrnom, kepo za kepo in v nepopisno strašnem deževnem času, izmozgan po duši in telesu, sem le zadel na iskalce dijamantov ob reki Rio das Garcas. Prinesel sem še eno kepo in par zlatih zrn.«

Nesrečni in obenem srečni Mehikanec je med iskalci dijamantov kmalu za tem umrl vsled obče izčrpanosti. Njegova povest o groznem trpljenju in ovirah, katere bi mogel prenašati vsakdo, ki bi hotel doseči zlato jamo, je napravila na iskalce dijamantov tako pretresljiv utis, da se ni upal podati nikdo na pot po zlato, ki ima svojo vrednost le med kulturnimi ljudmi in ne v brazilijanski džungli, kjer sta prvo in zadnjo — življenje.

— — —

Po beleženih dveh ustnih izročilih smo proučevali zemljevide o Braziliji in določevali po domnevanjih kraj, ki bi naj kazal kar odprto suho zlato, po katerega je bila namenjena naša druga ekspedicija. Po dolgih posvetovanjih smo se odločili za še neraziskano pokrajino Matto Grosso, kateri smo se namenili približati iz brazilijanske prestolice Rio de Janeiro. Od tam do dijamantnih polj ob reki Rio das Garcas in naprej skozi pragozd in naselbine indijanskih plemen do domnevanih zakladov, ki so sigurno tam, kjer se še ni mogla prav ustaviti noga zlatx belokožca.

Člani odpreme so bili določeni kmalu. Družbo je zastopal osebno v finančnem oziru Davis Graham. Dolgo so iskali zdravnika. Nobeden Amerikanec ni maral v malarične in tudi sicer nevarne brazilijanske pokrajine z neznosnim podnebjem. Na moje veliko veselje se nam je priključil po daljšem poizvedovanju ter oglašanju po časopisih rajhovski Nemec dr. Maks Donner. V strokovnem oziru sem bil zastopnik za rude jaz in še trije preizkušeni vestmani ali stezosledniki; bili so že pri večjih ekspedicijah kažipoti in stražarji osebne varnosti za slučaje nepredvidenih nevarnosti od napadov od strani človeka in divjih zveri. Za voznike, gonjače in nosače smo nameravali najeti proti dobri odškodnini domačine iz zadnje železniške postaje v Braziliji, odkoder so hoteli s karavano proti našim ciljem. Tamkaj bi nas naj čakale po predhodnem pismenem naročilu krepke ter za ondotne brezcestne kraje prikladne volovske vprege in za nas jezdni ter konji nosači. Preskrbeli smo se z vsem potrebnim v Los Angeles po navodilu treh vestmanov, ki so znali, kaj je treba vzeti na pot skozi brazilijansko divjino ter pragozd.

Proti koncu novembra 1925 smo se ukrcali v San Pedro, se prepeljali skozi Panamski prekop in bili v začetku decembra 1925 v obmorskem glavnem mestu Rio de Janeiro. Mesto je veliko, moderno in glede mičnosti lege južnoameriška posebnost. V Rio de Janeiro smo se mudili dobrih 14 dni. Ogledali smo si vse zanimivosti in poizvedeli po možnosti o vseh neprilikah ter nevarnostih, ki nas čakajo na daljni poti do zlatega cilja.

Iz Rio de Janeiro sva obiskala zdravnik in jaz po železnici brazilijansko mesto Sao Paulo, v kojega bližini se nahaja celemu svetu znani kačji vrt Butantan. Tamkaj je največji zavod za pridobivanje seruma ali cepiva proti kačjemu piku. Pri nas v Evropi so bile med vojno glavna nadloga uši, v Braziliji so kače. Kdor hoče živ prekoračiti brazilijanske pokrajine, mora biti dobro založen s cepivom proti kačjemu strupu. Omenjeno cepivo sva se namenila kupovat z zdravnikom v Butantan in radi tega ne bo odveč, če beležim nekaj več o na prvi pogled res groznem kačjem vrtu.

Brazilija v Južni Ameriki je komaj eno šestinko manjša kakor cela Evropa, a je še danes po pretežni večini neraziskana. Moram pa priznati, da je Brazilija nepopisno lepa ter rodovitna pokrajina. V južnoameriškem paradižu, kar se tiče rodovitnosti, so tako razmnožene strupene kače, kakor najbrž nikjer drugje na svetu. Očividci pripovedujejo, da je po nekaterih brazilijanskih krajih kač liki peska ob morski obali. Na tisoče in tisoče ljudi pomrje v Braziliji letno vsled kačjega pika, ali pa morajo prenašati bolečine, o kakoršnih mi Evropejci niti pojma nimamo. Dolgo je trpelo, predno so odkrili, kako si pomagati proti kačjemu piku. Še le kačjemu vrtu v Butantanu je uspelo, da je znašel po dolgotrajnih poskusih cepivo, ki je danes sigurno protizdravilo proti kačjemu piku.

Posestniki ali farmerji iz notrajnosti Brazilije pošiljajo v posebnih zabojih v omenjeni zavod strupene kače. Kot plačilo za pošiljatev prejmejo cepivo proti kačjemu piku.

Po kačjem vrtu lazi povsem prosto na tisoče in tisoče strupene golazni. Čuvarji vrta oblečejo usnjato obleko in vzamejo v roke zakrivljene palice. V tej napravi se podajo nad kače. S palico pritisne golazen k tlom, s palcem in kazalcem jo prime trdno za vrat.

Pomagač pomoli razjarjeni kači pred glavo beli robec. Kača kavsne po robcu in v trenutku, ko odpre žrelo za pik, jo stisne oni, ki jo drži, še močneje za vrat. Pomagač podrži pod strupena dva zoba posodico, v katero kane strup. Na ta način od raznih kač dobljeni strup je debelo tekoč sok rumenkaste barve; od drugih kač je zopet brez barve ali pa mlečnato bel.

Posušeni kačji strup ubrizgavajo po stotinkah miligrama: konjem, ovcam in govedi. Žival dobi vsak dan več v kri kačjega strupa. Na ta način se spremeni kri konja, ovce ali goveje živine v protistrup proti kačjemu piku. Popolnoma proti kačjemu strupu zavarovane in neobčutne živali zakoljejo, jim vzamejo kri in ta je sigurno učinkujoče sredstvo proti kačjim pikom.

Vsak bolj kulturen Brazilijanec nosi pri sebi steklenico s kačjim protistrupom in majhno brizgalno.

Kačerejni zavod v Butantanu je za brazilijanske prebivalce neprecenljivega pomena.

Treba še povdariti, da usmrti kačji strup vsako živo bitje in tudi kačo. Za usmrtitev najbolj strupene brazilijanske kače klopotače je treba toliko kačjega strupa, da bi lahko z njim smrtno zastrupili 10 drugih kač, ali 25 krav, ali 60 konj, 600 kunčkov ali 300 golobov.

Pri kačah je samica vedno večja od samca, in zleže 20—30 jajc.

V kačjem vrtu požre močnejša kača slabejšo.

Naprave za kače v Butantanu obstoje iz dveh prostorov, ki sta obdana od 2 m visokega cementnega obzidja. Eden prostor meji na ozek ter z vodo napolnjen jarek, da ne morejo laziti živali po gladkih stenah. Drugi prostor je zasajen z drevjem in se nahaja levo od zavoda.

Je treba nekake vaje, da človeško oko odkrije skozi veje in listje strupeno golazen, ki je istobarvna z rastlinami. Z nizkim zidom ločen, sem gledal prav blizu kače, kako so se spuščale z drevja na tla. Groza me je spreletela pri misli, da bom stopal po pragozdu med kačami in spal v njihovi družbi!

V kačjem vrtu so nama šli na roko. Za majhen denar sva se založila bogato s cepivom proti kačjemu strupu in sva se odpeljala iz Sao Paulo nazaj v Rio de Janeiro, kjer so že bili tovariši pripravljeni, da se odpeljemo drugo jutro po železnici do mesteca Campo Grande.

Brazilijanske železnice poznajo le dva razreda: prvega in drugega. Vagoni so umazani, slabo razsvetljeni, ker so tudi potniki uboge delavske pare, ki tiščijo v notrajnost pokrajine za naglim obogatenjem.

Mnogo brazilijanskih železniških zvez je v rokah severnoameriških delniških družb. Te imajo v prometu boljše vozove z električno razsvetljavo.

Ne bom popisoval, kako se nam je godilo na dolgi vožnji po železnici, predno smo izstopili iz prvega razreda na cilju v Campo Grande. Še to bodi povdarjeno: Po brazilijanskih železnicah se gotovo nikdo ne vozi za zabavo!

Campo Grande je pravcato gnezdece z netlakovanimi ulicami, nesnažnimi prenočišči in zanemarjenimi krčmami. Preko gležnjev smo gazili po prahu. Kako še le more biti po teh cestah v deževni dobi, ko se pretvori mehki prah v jezero cokastega blata!

V Campo Grande je bilo za nas že pripravljenih 6 v taistih krajih običajnih voz s krepko volovsko vprego, 6 jezdnih konj in 12 konj nosačev, ki bi naj bili pri rokah za slučaj, da bi odrekla katera volovska vprega.

V notrajnost Brazilije potujejo ljudje le v večjih družbah, en sam bi ne bil nikakor kos vsem težkočam in smrtnim nevarnostim, ki prežijo med potjo nanj od vseh strani po dnevu in po noči.

Za oskrbo goveje živine ter konj smo najeli 15 domačinov. Par je že spremljalo vozne karavane do raznih dijamantnih najdišč ob rekah v Matto Grosso.

Koliko in s kako prehrano nas je preskrbel za na pot naš finančni minister Davis Graham, je bila njegova zadeva, saj je potoval tudi on z nami.

Ekspedicija je bila z vsem potrebnim opremljena, preskrbljena za vse morebitne slučaje in pripravljena za pot koncem decembra leta 1925. Imeli smo seboj zemljevide, kompase, preizkušene stezoslednike in gonjače; slednji so že bili v krajih, kamor smo bili namenjeni. Za potovanje smo si izbrali suho dobo, ki traja po Braziliji od oktobra do marca, potem pa dežuje, reke narastejo, kolovozi postanejo brezna, malarija zalezuje potnika pri vsakem koraku in v deževni dobi se držijo po Braziliji strehe.

Kmalu za Campo Grande prične brazilijanska stepa ali pustinja, poraščena s trnjem in s pritlikavim drevjem. Le tu in tam je videti kako revno naselbino, po največ so le samotne koče, v katerih prebivajo naseljenci iz tujine. Brazilija jih je razočarala, niso našli zaželjenega bogastva. Porabili so še to, kar so prinesli ter zaslužili. Taki reveži se naselijo kje v bližini mesta, da si prislužijo s težavno pridelanimi poljskimi pridelki toliko, da se lahko povrnejo nazaj v domovino, odkoder so prišli.

Solnce žge po brazilijanskih pustah, da se sploh ne da popisati za evropske pojme o vročini. Kaj vročina v primeri z muhami in mušicami, takozvanimi moskiti, ki so nam sledili v celih oblakih. Že prvi dan potovanja sem bil opikan po obrazu in rokah, da nisem bil več podoben človeku. Če bi mi bilo dano na prosto in bi se ne bil sramoval tovarišev, bi bil pobegnil nazaj in to največ radi prekletih moskitov.

Po taistih krajih nastane takoj noč brez naših lepih večerov.

Potniki si v noči predvsem zakurijo stražne ognje, ki morajo svetiti celo noč radi kač in jaguarjev. Jaguar ali brazilijanski tiger se klati posebno v nočeh tako gosto, da ni človek nikjer varen pred njegovim zavratnim napadom. Po dnevu pa mrcina krvoločna dremlje ter spi med vejami drevesa ter si zbira moči za nočne pohode in napade.

Druga večja opasnost je kačja nadloga, radi katere ne spi nikdo na tleh. Ljudje si razpenjajo tamkaj med dva kola ali drevesa spalne mreže, v katerih so vsaj nekoliko zavarovani pred strupeno golaznijo.

Na potu po Braziliji mora imeti človek za noč ogenj in za spanje spalno mrežo, sicer ne bo prodrl daleč v notrajnost, ampak bo postal poprej žrtev jaguarskih zob in kačjega strupa.

Nadalje si ne smemo domišljati, da vodijo v notrajnost Brazilije ceste ali kolovozi. Kaj še! Vsaka naselbina, zlata ali dijamantna jama, kjer biva na eni točki več ljudi, si zbere do bližnjega mesta kar po svoje najboljšo smer in po tej prevažajo z voli prehrano ter razne druge nujnejše potrebščine. Kjer je največ sledi koles, tam pravijo, da je — cesta! Kako prekoračijo vozniki potoke in reke, je njihova zadeva in tolikokrat umetnost v iskanju plitvin in za prevoz mogočih obrežij.

Smeri za vozove so pač tako izbrane, da pride živina v gotovih razdaljah do pitne vode. Koliko krajevnih šeg ter potovalnih navad nevajenih manjših družb je že pomrlo v brazilijanski stepi od žeje in to le radi tega, ker hlastijo kar naprej do dijamantnih polj ter zlatih jam, ne oziraje se na zareze koles v zemljo.

Ne jaguar, ne kače in razna druga s strupenim želom oborožena golazen niso v stepi za pot nika najhujša nevarnost, ampak razne bolezni so oni plazeči se strup, napram kateremu je človek na samotnih potih brez moči.

Našteto se ni tikalo naše ekspedicije, katera je bila res dobro založena z vsem in so jo vodili proti cilju preizkušeni možje, ki so že gledali v oči vsem mogočim težkočam ter nevarnostim.

Pri vsej dnevni ter nočni pazljivosti so nam poginili vsled kačjih pikov 4 konji nosači ter en vol. Dva pičena gonjača je zdravnik otel z ubrizganjem protistrupa.

Na pohvalno plat moram omeniti brazilijansko gostoljubnost v stepi. Kjerkoli smo se oglasili po naselbinah in po posameznih kočah, so nam prihiteli ljudje nasproti z vsem, kar so posedali. Brazilijanski stepni človek je skromen liki Japonec. Leto in dan živi od mleka, črnikastega fižola ter riža. Govejo živino koljejo doma, a uživajo posušeno meso za največje praznike in ob dolgočasni dobi deževja. Hiše so seve najbolj priprosto zgrajene iz kolov, prepletene s šibjem, obmetane z ilovico in pokrite s palmovim listjem. Snaga po bivališčih je postranska stvar. Marsikateri kolonist si drži pri koči nestrupeno orjaško kačo. Golazen skrbno hrani z mlekom ter s kunci, ta mu vrača preskrbo na ta način, da mu preganja cele noči miši ter podgane.

Med takimi le prilikami smo se vlekli počasi naprej, da bi z naglico po nepotrebnem ne mučili ljudi ter živali. Po zatonu solnca smo sedeli cele ure krog plapolečih ognjev in poslušali zanimive doživljaje naših spremljevalcev. Pripovedovanja so se nanašala največ na srečno prestane smrtne nevarnosti po divjih pokrajinah ter pragozdih.

Obširno sem že razkladal o kačji nevarnosti po brazilijanslki stepi. Mnogo naših nočnih razgovorov se je vrtelo baš krog kač in hočem beležiti dva doživljaja. Enega nam je zaupal vestman Malcolm Dick. Omenjeni je že iskal po južnoameriški državi Venezuela ob rekah dijamante in izpiral zlato. Pridobil si je z najnapornejšim delom nekaj premoženja in se je odpravljal z izkupičkom za dijamante ter zlata zrna proč iz nezdravih krajev nazaj v Severno Ameriko. Zadnjo noč pred odhodom iz dijamantnih grab je spal v svoji koči. Dick je pripovedoval tajinstveno ta-ko-le:

»Spalno mrežo sem že bil spravil med drugo ropotijo. Sklenil sem, da bom prebil zadnjo noč med naselbino dijamantnih iskalcev, na tleh, kamor sem natrosil palmovega listja.

Trdno zaspim. Nepopisno mučne sanje me izvlečejo iz spanja. Pri zavesti in rahlo odprtih oči zapazim, da mi leži zvita na prsih grozno strupena kača, ki me opazuje in steguje neprestano na dvoje preklani jeziček proti mojemu obrazu. Znal sem, če le vidno trenem z očesom, me bode pošast pičila, umrl bom tekom par minut in ves moj krvovažuljavi nekajletni trud bo zastonj! Minute opazovanja na mojih prsih počivajoče kače so se mi dozdevale cela večnost. Kača je bila mirna, le njen neprestano migljajoči jezik je pričal, da je pripravljena vsak trenutek na naskok.

Naenkrat se odpro čisto na rahlo vrata v mojo bajto. Črna človeška prikazen se spusti koj pri durih na vse štiri in se plazi neslišno z golim bodalom med zobmi proti mojemu ležišču. Jasno kakor na dlani je bilo, da me misli neznani napadalec na smrt zabosti zadnjo noč in se polastiti mojega premoženja. Na prsih kačo, proti meni se plazi zavraten morilec ... Da nisem sredi med obema neizbežnima smrtnima nevarnostima zblaznel od groze, je itak čudo! Kaj me je spreletavalo v taistih najtežavnejših trenutkih v mojem življenju, bi vam danes težko popisal.

Tolovaj se priplazi skoro tik do ležišča, gleda in se ozira po meni, ne da bi zapazil kačo. V prepričanju, da spim, hušne pokoncu, hoče zamahniti z bodalom proti moji srčni strani, kača se mu ovije krog roke in ga usmrti z enim ugrizom. Koga je razkrinkal kačji strup kot smrtnega sovražnika? Mojega večmesečnega tovariša pri iskanju dragih kamnov, Marka Balhena.

Še isto noč sem vstal, si naložil na hrbet prtljago in zginil iz naselbine, kjer me je hotel umoriti pred slovesom prijatelj iz neugnanega pohlepa po denarju.

Mene je otel čisto sigurne smrti najhujši sovražnik Brazilijanca — kača.«

Zanimivo in ganljivo je tudi poročilo g. Davisa Grahama o njegovem doživljaju v brazilijanskem pragozdu. Naš finančni minister nam je zaupal ob stražnem ognju naslednje:

»Jaz in moja dva tovariša smo ravnokar zlagali spalne mreže, ko smo slišali v neposredni bližini cmokajoč glas. Ozrli smo se in zagledali kakih 50 cm visoko opico, ki je stala po koncu in nas opazovala. Krog pasu ji je bingljal kos vrvice. Žival se je kretala pred nami brez najmanjšega strahu, mahala je z roko naprej po goščavi, cmokala z jezikom in nas vabila, naj ji sledimo. Iz obnašanja opice jo bilo sklepati, da gre za udomačeno žival. Ko me je še pocukala za hlače in me skušala naravnost potegniti za seboj, se nismo dalje obotavljali in smo ji sledili z indijanskima vodnikoma.

Skoro eno uro smo se plazili skozi najbolj goste goščave pragozda, ki je bil poln najčudovitejšega živalstva ter rastlinstva. Opica je bila pred nami in navadno se je poganjala po opičji navadi z ene veje na drugo.

S sekirami smo si morali izsekavati pot, da smo mogli naprej skozi grmovje in močvirje, ki je bilo križ in kraž prerasteno z ovijalkami. Žival se je neprestano ozirala, če ji sledimo.

Pred nami so se skrivale kače, škorpijoni ter orjaške žuželke, opice, papagaji in vse mogoči ptiči. Slednjič je postala goščava pragozda le redkejša. Skozi vejevje in listje so že lahko prodirali solnčni žarki. Znašli smo se na solnčni jasi pred iz bambusovih palic spleteno kočo.

Naš opičji vodnik je zginil takoj skozi luknjo pri strehi v notrajnost. Trkali smo na vrata, klicali, a nikdo se ni oglasil. Smo pač udrli vrata in zagledali nekaj strašnega. Majhna soba je bila vsa prepletena s pajčevino in po stenah so begali liki človeška roka veliki pajki. Iz enega kota koče nas je zrla nemo iz spalne mreže — človeška lobanja. Na klice opice smo si napravili pot skozi pajčevino. V mreži smo zapazili okostnjak, zavit v borne ostanke obleke. Pri nogah kosti je čepela opica — naša vodnica. Poleg spalne mreže je visela zarjavela puška. Pod njo sta ležala na tleh dva revolverja, ostanki tašk za patrone, indijanska sulica, lok in puščice.

Priprosto orožje si je napravil sam neznanec, ko mu je pošlo strelivo. Odkrili smo še pločevinasto škatlo, ležala je poleg okostnjaka, v njej je bila posušena kačja koža in nato napisano nekaj z ogljenčkom v portugalskem jeziku. Črke so bile že precej nečitljive, a vendar se je dalo z dostavkom prečitati to-le:

»Ravnokar me je pičila ena najbolj strupenih kač. Dobro vem, da bom živel samo še nekaj minut. Ako me bo kdo odkril v tej samoti, naj zna, da sem morilec ministra (ime nečitljivo). Za zločin sem se bridko pokoril in umiram popolnoma sam v divjini. Da sorodniki tudi pri moji smrti ne bodo imeli radi mene kakih sitnosti, zamolčim tudi svoje ime.« Datum nečitljiv. Podpis se je glasil: »Nesrečen študent.«

Udomačena opica nam je mirno dovolila, da smo brskali po žalostni zapuščini. Ko smo hoteli sneti s stene spalno mrežo, da bi zagrebli kosti nesrečnega neznanca, je začela cviliti na ves glas in je skušala ugrizniti, če se je kateri dotaknil mreže. Šele tedaj, ko smo pustili mrežo na prvotnem mestu, se odstranili iz sobe in zaprli za seboj vrata, se je pomirila opica. Oddaljajoč se od kočure, smo čuli zadovoljno opičje cmakanje, ki je značilo radostno oznanilo, da bode stražila še naprej gole kosti in s tem rajnega gospodarja ...«

Po izpovedi nekaterih gonjačev smo se bližali počasi naselbinam iskalcev dijamantov ob še dokaj neraziskani reki Rio das Garcas. Naše potovanje se je zavleklo in smo bili na potu skoro tri tedne. Presneto slaba bi nam bila predla, da niso bile naše zaloge dovoljne in če bi nas bile ovirale hujše plohe. Celi čas nas je spremljalo žgeče brazilijansko solnce, mučili so nas nesrečni moskiti, vozili smo se proti večji naselbini, kjer nas je čakal daljši odmor, da si opomoreta človek in žival za pot skozi pragozd, skozi katerega smo morali, če smo hoteli do bajniih zlatih najdišč.

— — —

Naša karavana se je ustavila na prvi dijamantni naselbini, ki je trgovsko središče obširne okolice in nosi ime »Café«. Beleženo ime se je oprijelo skupine koč po reki, ob kateri leži in je voda rjavkaste barve kakor kava.

Bajte so v Café po brazilijanskem stepnem načinu iz kolov, šibja, ometane z ilovico in pokrite s palmovimi listi. Celo kino in bivališče zdravnika smo izsledili v tej naselbini.

Naša karavana se ni zmenila za umazane kočure. Zapeljali smo vozove na obširen travnik ob reki, kjer je bilo bolj vlažno in za konje ter govedo dovolj paše. Postavili smo šotore, zabili v nje kole, med katere smo razpeli spalne mreže. Kačji golazni niti tukaj ni bilo zaupati. Predvsem smo se pošteno okopali, nasitili in prijavili policijski stanici, ki čuva z zapadno brezbrižnostjo ter malomarnostjo v trgovskih središčih nad življenjem ter skromnim imetjem številnih izseljencev.

Drugo jutro smo odjezdili kakih 20 km od postojanke Café, da si ogledamo na licu mesta ob reki Rio das Garcas način pridobivanja dijamantov.

Pot do najdišča dijamantov ni bila baš udobna. Treba je bilo prekoračiti nekaj potokov ter vod, predno smo se približali toku Rio das Garcas, o koje dijamantnem bogastvu so krožile po celi Južni Ameriki bajne vesti.

Na prvi pogled nam je bilo jasno, da izvabljajo deroči reki dijamante s potapljanjem in z izpiranjem.

Številni tukaj zaposleni delavci so nas sicer pozdravili, a koj nadaljevali z delom. Iskalci dijamantov so same do šklebetajočih kosti izmozgane pare, ki so se nateple v divjino iz vseh delov sveta. Največ je pa seve domačinov Mulatov ali mešancev. (Mož zamorec in žena bela, ali nasprotno.) Belokožci so po pretežni večini taki, ki bi tukaj radi z vso naglico obogateli in taki, ki so se zatekli v neznan svet pred doma jih zasledujoče pravico. Po dijamantnih najdiščih nikdo ne vpraša: Odkod si, kaj si bil, čemu si pribežal v te kraje? Glavno je, da se drži uboga ter od bridke usode preganjana reva zakonov divjega zapada. Prestopek zoper tujo last in življenje kaznuje tu mešanica ljudi kar sama s — smrtjo. Ravno radi brezobzirne strogosti postav divjega zapada si med iskalci dijamantov vsakdo premisli, da bi izmaknil tudi najmanjšo stvar, ali napadel sotovariša.

Delavci prebivajo po prej opisanih kočah, katere si gradijo po dva, trije in še več skupaj. Uživajo fižol ter riž, katera zalivajo ob raznih prilikah z žganim alkoholom.

Prej sem že omenil, da iščejo dijamante po teh krajih na dvojen način.

Oglejmo si nekoliko iskanje dijamantov s pomočjo potapljaških aparatov. Ta način pridobivanja je zelo — zelo težaven, smrtno nevaren in se ga poslužujejo v tem poslu izurjeni ter krepki ljudje.

Potapljaške naprave so zopet dvojne vrste: Ali si obleče iskalec popolno potapljaško obleko s svinčenimi čevlji vred ali pa si nadene samo polovico aparata: oprsje ter šlem na glavo. V tej zadnji opremi se potapljač lažje ter prostejše giblje.

Reka Rio das Garcas je velika, deroča, globoka 8—10 m ter dela opasne vrtince. Na dnu kanalov ali vrtincev je pesek, ki hrani dijamante in tega spraviti iz globine ter ga preiskati z vso natančnostjo, je delo potapljačev.

Preko reke potegnejo železne vrvi, na katere pritrdijo čolne. Iz čolnov skačejo potapljači v vodo. Pod vodo so prepadi in radi tega jemljejo potapljači seboj lestve. Ko je dospel potapljač na dno in na sredino reke, kjer je pesek, pritrdi vrv, da ne zgreši poti nazaj. Krog zapestja ima tudi motvoz, ki vodi navzgor in na katerem visi vreča. Če je prišel do ugodnega peska, ki je večkrat strnjen v kamen, pocukne za vrv vrečo, jo napolni s peskom in tovariši v čolnu jo potegnejo kvišku. Dober potapljač je lahko 3—4 ure pod vodo in napolni 20—30 vreč. Iskalci vidijo na dnu reke skozi potapljaški šlem dobro, le mraz jih muči.

Vsekako iskanje dijamantov pod vodo ni lahko in je zelo nevarno. Reka je globoka, deroča in na dnu preprežena s skalami. Bogznaj koliko dijamantnih potapljačev je že smrtno ponesrečilo, a to prav nič ne oplaši drugih.

Nedavno pred našim obiskom ob Rio das Garcas se je spustil potapljač pod vodo, kjer je zašel med dve skali. Ob bregovih reke so se takoj zbrali vsi iskalci, da bi rešili tovariša. Na pomoč prihiteli so se trudili z vsemi močmi, da bi izvlekli ponesrečenega, pa je bilo vse zaman. Konečno se je še odtrgala cev, po kateri dobiva potapljač zrak in nato so morali prenehati z reševalnimi deli. Celih 16 dni je ostal nesrečnež med skalami. Po deževju narasla voda, valovi in večji vrtinci so pognali truplo na površje.

S pomočjo vreč izpod vode potegnjeni pesek izpirajo, ko so zbrani čolnarji in potapljači.

Ako so izsledili dijamant, oddajo strel iz revolverja, katerega nosi vsak iskalec pritrjenega za pasom krog ledenj. Od vsakega dijamanta dobi potapljač 40 %, 60 % mora izročiti lastniku potapljaškega aparata. Pri enem potapljaškem aparatu je zaposlenih 6—8 mož. Če zadenejo na kako res bogatejše dijamantno mesto, potem se zbere krog aparata tudi 12—20 iskalcev.

Strast za hitrim bogatenjem tako prevzame potapljače, da se ne zmenijo za previdnost. Celo to se dogaja, da se poženejo pod vodo pijani potapljači, tamkaj zaspijo in jih je treba reševati z največjim trudom.

Drugi in počasnejši način iskanja dijamantov je s kopanjem ob reki in s skrbnim izpiranjem nakopanega peska. Predno prodre delavec do peska, ki hrani dijamante, je treba razkopavati dalje časa in še po tolikem trudu je veliko vprašanje, če bo sploh zadel na pesek in dijamante.

Življenje teh poslednjih dijamantnih kopačev je trdo in zelo — zelo mučno. Ne glede na nevarnosti, od katerih je taka uboga para obdan, se predajajo po cele mesece praznim upom na bajno srečo in to pri nezadostni, nezdravi hrani, večkrat celo gladujejo po cele dneve. Najslabše se godi novincem, ki so se prebili skozi divjino brez cvenka v žepu, tolikokrat bolni, ali po naporih tako oslabljeni, da niti na delo ne morejo. Take reve so navezane po cele tedne na lov, a še ta je tamkaj težaven, ker se je zverjad pred človekom že razbežala ter se poskrila.

Če se pa novodošlemu vendar posreči, da dobi delo pri kakem dijamantnem podjetju, mu da podjetnik le prosto hrano in en del od najdenih dijamantov. Polovico izkupička za prodane dijamante prejme podjetnik, polovico kopači. Ceno navadno določi dijamantni trgovec, ki je seve dobro znan s podjetnikom. Da so pri takem postopanju delavci opeharjeni, je jasno.

Delo novinca podjetnik po možnosti izrablja in nakaže takemu revežu delo na kraju, kjer so potrebna dolgotrajna preddela. Pri slabi hrani in še slabšem stanovanju sirota toliko trpi, da navadno ne zdrži dolgo in zbeži z dela, preden se je dokopal do enega dijamanta.

Nikoli ne pošljejo novodošlih na mesta, ki se že izrabljajo. Za izbiranje dijamantov iz peska kličejo podjetniki izurjene iskalce, ki se ne ukvarjajo s preddeli trudapolnega in globokega kopanja.

Treba še pomisliti, da traja v taistih krajih deževna doba od oktobra ali novembra do februarja ali marca. V teh mesecih se delo znatno skrči in so mogoča le preddela, kakor izkopavanje plasti nad peskom, napeljava vode itd. Za tako delo daje podjetnik delavcem samo hrano. Ker v deževni dobi ne stikajo za dragocenimi kamni, delavstvo nima denarnega zaslužka.

Eden najvažnejših činiteljev v bornem življenju iskalcev dijamantov je vprašanje prehrane. Tujci, ki prihajajo v dijamantne poljane, si domišljajo, da bodo živeli na lahko roko od lova, kakor je to res bilo pred leti, ko so se naselili ob reki prvi srečni najditelji dijamantov. Danes je v bližini reke, kakor že omenjeno, zelo malo divjačine. Več izgleda nudi ribolov, a je preveč zamuden.

Pod takimi okoliščinami je navezan iskalec na prodajalno, kjer mora plačati vse drago in takoj v gotovini, če hoče izrabljati dijamantno najdišče na svoj lasten račun in dobiček.

Oprema prostega ali samostojnega iskalca je po možnosti priprosta. Razven potovalne obleke, močnih čevljev z usnjatimi gamašami — domačini večkrat niti teh nimajo — še ima seboj eno delovno obleko in dvojno perilo, da se vsaj lahko preobleče. Dalje dva lonca za kuhanje fižola ter riža, par odej in spalno mrežo. Poleg tega še nekaj zaloge fižola ter riža, sladkor, kavo ter sol. Če ima svojega konja, še nekaj koruze za konja. Njegovo orodje tvorijo: enkrada, rallo in batea. — Enkrada, motika, služi za razrahljanje gramoza. Takozvani rallo je lesen zaboj. Visok je 10—12 cm, dolg 1 m, širok pol m. Pločevinasto dno je enakomerno preluknjano ter tvori rešeto. V rallu izpirajo nakopani pesek. Večje kamenje odstranijo z roko, kar pa preostane, vsiplje iskalec v bateo. Batea je lonec, katerega suče voda v krogih. Liki v vrtuljaku sukani pesek se med seboj razloči po teži. Dijamanti so najtežji in radi tega obležijo najbolj na dnu. Od časa do časa odmeče delavec iz bateje zgornjo plast, ki je brez vrednosti. Označeno postopanje nadaljuje tako dolgo, dokler preostane le še malo peska v bateji in tega skrbno preišče glede dijamantne vsebine.

Pri opisovanju pravega iskalca dijamantov ne smemo pozabiti na njegovo orožje: težak nož za trebljenje grmovja, samokres ter puško. Razmeram in podnebju odgovarjata najbolj revolver na boben in karabinka.

Če še poseda dijamantni rudar šotor, potem je njegovo življenje v divjini bistveno olajšano. Pod označbo »šotor« je treba razumeti 4 m dolgo, 2 m široko in za vodo neprodirno platno. Razprostrto na palicah ali med dvema drevesoma tvori dobro obrambo napram dežju ter rosi, ki pada tukaj pred vzhodom solnca v znatnih količinah.

Značilna je še pravica, ki dopušča, da lahko vsakdo brska za dijamanti in to po vrtih, dvoriščih in celo pod tujimi prebivališči. Lastnik koče je v takem slučaju prisiljen, da se izseli brez odpora. Pod njegovo hišo najdeni dijamanti so last najditelja.

Povsod ob bregovih reke leži raztrošeno orodje, večji in manjši kupi peska. Nobenemu niti na misel ne pride, da bi stegnil roko po tuji lastnini v trdni zavesti, da bi ga v takem slučaju doletela sigurna smrt.

Če jezdiš po pokrajini ob Rio das Garcas, boš lahko podil konja cele dneve po površinah, kjer je vse polno dijamante vsebujočega peska. Nehote se boš vprašal: Zakaj tal tukaj boljše ne izrabljajo in ne pripeljejo na lice mesta strojev, ki bi opravljali posel hitreje in natančneje? Na to vprašanje priprosti Brazilijanec ne zna odgovora. Izkušeni iskalci dijamantov trdijo, da gre pri dosedanjem najbolj priprostem načinu pridobivanja dijamantov 20 odstotkov dragocenih kamenčkov v zgubo.

Vrednost in izkupiček za dijamante sta zelo različna ter se neprestano menjavata. Da gre skakanje v dijamantnih cenah vedno le na škodo delavske reve, je povsem razumljivo.

Po barvi so dijamanti beli, zeleni, modri in roza. Manj vredni so sivkasti ter rumeni.

Hlastanje po dijamantnem premoženju se navadno ne veseli pravega teka. Izkupiček za prodane dijamante nima obstanka v žepu. Kjer se zbere ob reki po 1000 iskalcev, tjakaj se natepejo tudi kavarnarji, krčmarji, igralci na karte ter vse polno sumljivih žensk. Rudar zaigra, zapije ali zapravi z ženskim spolom en dan in eno noč, četudi se je poprej krvavo trudil za denar z vsemi močmi po celi mesec in še več. Iskalcev, ki bi res obogateli z izkupičkom za dijamante, je presneto malo, ker so to lahkomiselni in zapravljivi ljudje.

Zdravstveno stanje ob dijamantnih rekah po Braziliji raztresenih ljudi je pod ničlo. Skrajno škodljivo vplivata na človeško telo že vroče ter mokro podnebje in nezadostna ter slaba prehrana. Premnogo iskalcev dijamantov postane žrtev jetike in spolnih bolezni.

Zdravljenje je otežkočeno. Po teh revnih naselbinah sploh ni zdravnikov. Če se pa kateri zadržuje v kakem manjšem mestecu ali selu, so njegove denarne zahteve tako visoke, da jih ne zmore oboleli iskalec.

Še eno gorje večkrat neusmiljeno zadene uboge iskalce dijamantov in to so tolovajske bande, ki se nazivajo: revolucijonarji. Po več sto delamržnežev, razbojnikov in sploh sumljivih ljudi se strne v eno družbo. Banditi so oboroženi z dobrimi puškami ter strojnicami. Podajo se v notrajnost dežele, kjer ropajo ter požigajo po farmah in plantažah, oznanjujoč nekako revolucijo proti obstoječi brazilijanski vladi, kar je pa seve samo krinka in povod za najbolj grozovita tolovajstva. Ko so enkrat opustošeni veleposestniki, se loti ta svojad iskalcev zlata in dijamantov. V dobro oboroženi premoči pobijejo rudarje in jim odvzamejo dragocene kamne ter zlata zrna. Če prodre enkrat v dijamantne divjine glas, da so blizu revolucijonarji, se zbere ter združi vse, kar je za mirno življenje, in se poda v neizprosen boj z banditi. Take bitke končajo brez usmiljenja za ene ali druge, kdo je pač zmagovalec.

Eno leto pred našim prihodom v Café so zmlatili združeni poljedelci in rudarji 200 glav broječo kompanijo revolucionarjev. Iz zasede premagane in zajete so pobili zmagovalci do zadnjega moža. Ujetnikov ti krvavi obračuni ne poznajo.

— — —

Čas odpočitka in priprave za prodiranje skozi pragozd smo uporabili, da smo se poučili o prilikah, ki nas čakajo v bližnji bodočnosti. Seznanili smo se nadalje prav kmalu pod našimi šotori s še hujšimi nadlogami nego so moskiti.

Neko noč je nekaj zagomazelo po celem mojem telesu, kakor bi me obdelavale tisočnoge živalice. Ves preplašen sem planil po koncu. Bleda mesečna svetloba je prodirala ob straneh v šotor. Ob svitu meseca sem prepoznal, da sem pokrit z majhnimi lazivci, ki me grizejo in njih ugrizi me skelijo po celem telesu, da sem skakal, kakor bi me ščipal z gorečimi kleščami. S par skoki sem dosegel ogenj na sredini šotora in pognal vanj z obema rokama suhega dračja. Z brisačo sem se pričel drgniti po rokah, otepati po nogah ter sem zapazil, da je postal naš šotor žrtev nočnega napada mravelj. Vsak ugriz teh majhnih, neznatnih živalic povzroča radi kisline, katero spustijo v ranico, rdečkaste otekline, ki skelijo liki žerjavica po več ur. Moja spalna mreža in odeje so bile tako na debelo pokrite od mravelj, da se je zdelo, kakor bi hotele živalice odvleči ležišče. Po stenah šotora je tekalo na milijone golazni, ki je uničevala z neverjetno naglico vse, kar je tamkaj viselo.

Medtem so že bili tudi tovariši na nogah. Z združenimi močmi smo podkurili mogočen ogenj in pristavili velik žehtar vode. Skušali smo pregnati z otresanjem presnete zajedalce, a je bilo vse zastonj. Nočno obleko smo morali strgati z naših teles, na katera so silila z vso besnostjo vedno nova krdela. Z vrelo vodo smo pričeli polivati kupe valečih se mravelj. Svežega listja in dračja smo nametali na ogenj, da bi pregnali neustrašene vsiljivce z dimom, kar se pa ni obneslo. Dim je pregnal nas iz šotora, mravlje se zanj niti zmenile niso.

Preostanek noči smo morali prebiti zunaj na prostem brez ogrinjal ter obleke. Po šotoru so gospodarile uničevalno procesije mravelj do jutra, ko je nehal napad. Po svitu jutranje zarje smo videli, da nam je uničila nadloga šotor in vse, kar je bilo v njem, izvzemši kovinaste predmete. Šotor je bil preluknjan liki rešeto, istotako odeje, obleka, papir in sploh vse, kar je bilo le količkaj mehkejše ter manj odporno.

Dva lovca sta oddala strela. Po šotoru je skočila zverina visoko v zrak, coknila na tla, bolestno zarjula in po njej je bilo. Vestmani so se bližali previdno ustreljeni mački in dognali, da je zadeta na smrt.

Drugo jutro, ko so žival odrli, so videli, da je bila jaguarka. Nekdo jo je bil že obstrelil v prednji del prs. Krogla je obtičala in rana se je grozno ognojila. Jaguarka bi bila itak kmalu poginila vsled posledic prvega zadetka. Nabrani gnoj je žival žgal, bila je vsled onemoglosti izstradana, plašila jo je nevihta, v skrajni sili in v neznosnih bolečinah se je zatekla pod najbližjo streho zunaj na travniku.

O redkem obisku jaguarke smo še dolgo razpravljali.

— — —

Naš odpočitek v naselbini Café med iskalci dijamantov se je bližal koncu. Če smo hoteli doseči pred deževno dobo naš cilj — zlato dolino, smo morali na noge in naprej ob reki Rio das Garcas skozi pragozd ter dalje in dalje, kakor je označil pot pri tamošnjih Indijancih preminuli belokožec, ki je videl suho zlato na površju zemlje.

Po nasvetu domačinov smo zamenjali naše voze za mule in konje, ker z vozom skozi tajnosti brazilijanskega pragozda še ni doslej najbrž nikdo poskusil.

Kakor ribje oko čistega jutra se je podala naša karavana na pot iz naselbine Café po stepi, preko vod in potokov do reke Rio das Garcas, kjer smo srečavali iskalce dijamantov. Prodirali smo navzdol ob reki, ki se vije pred izlivom v mogočen pritok veletoka Amaconas skozi pragozd. Pot je bila res težavna. Prav hvaležni smo bili domačinom za nasvet zamenjave okornih vozov z mulami ter konji. Prekoračili smo že toliko mest, kjer bi z vozom nikamor ne mogli. Tod gotovo še ni škripal nikdar kak voz, saj zarez od koles ni bilo videti nikjer. Zadnji ljudje, katere smo srečali, so bili posamezni iskalci dijamantov. Od teh smo zvedeli po tridnevnem bolj počasnem romanju, da bomo kmalu v pragozdu in da je obsežen, da menda sploh ni iz njega izhoda. Po jasah pragozda bivajo več ali manj divja indijanska plemena, ki ne želijo nobenih stikov z belokožci.

Prerokovanja za pot iz ust zadnjih ljudi res niso bila razveseljiva, a smo le šli naprej in naprej ob reki, ki nam je bila edini kažipot, od katere se nismo smeli ločiti že radi pitne vode ne.

Po moji glavi se je premetavalo križ-kraž, kar sem čital ter čul o čarobnih tajnostih pragozda. Hrepenel sem s polno dušo, da vidim in se prepričam na lastne oči, ali hrani ter čuva neizmerni obseg drevja ter rastlinstva tolikanj povdarjene zanimivosti, lepote, skrivnosti ter nevarnosti. Pred zavalovanjem reke v temo in tajinstvenost pragozda smo taborili in prenočili. Zjutraj na vsezgodaj se je spustila naša karavana v svetišče popolne negotovosti in mogoče celo žalostnega pogina!

Obrežni pragozd ob obeh straneh reke je bil še nedotaknjen in ga je lažje prekoračiti, kakor že enkrat posekano hosto. Nikoli ne bom pozabil na skrivnostno svečanost te goščave. Jaz, ki sem zrasel v evropskih mestih, nikoli nisem mogel niti sanjati o tako visokih drevesih in mogočnih deblih. Kakor krasni stebri so se ponosno dvigala visoko nad našimi glavami. Oko je komaj segalo tjagor, kjer so se spletale njih veje v visoke oboke ter je vstvarjalo zelenje neprodirno senčnato streho, skozi katero je le tu in tam prodiral zlat solnčni žarek, ki je spuščal ozko, trepetajočo, bleščečo sled v veličastno temo.

Umolknili smo in postali resni, med tem ko smo neslišno jezdili po mehki, debeli preprogi iz trhlih rastlin. Če bi bil potoval sam, ne bi bil znal za imena teh gozdnih orjakov, a moji tovariši so mi kazali cedre, velika bombaževa drevesa, rdeč les in vse ostale nebrojne rastline, s kateremi je postal ta del sveta za človeški rod poglavitni dobavitelj vseh rastlinskih sirovin. Živo pobarvane orhideje in čudesno slikovite plezalke so se vzpenjale po temnih deblih, in tam, kjer je padal slučajno bežni solnčni žarek na razkošne temnoplave cvete slaka, se mi je zdelo, da doživljam uresničene sanje o pravljični deželi. Sleherno, temi sovražno življenje hrepeni v teh neizmerno razsežnih gozdovih po luči ter se bojuje za njo. Vsaka, tudi najmanjša rastlina, se zvija in vzpenja proti zeleni površini ter se mora mukoma oprijemati močnejših in večjih bratov. Plezalke so tu izredno bohotne in velike. Tudi rastline, ki ne spadajo drugod med ovijalke, se tu naučijo rešiti se muke teme, in tako lahko vidimo, kako se ovijajo okoli cedrovih debel navadna kopriva, jasmin ter celo jacitarapalma, da bi se povspeli do vrha drevesa. Nobenega živalstva ni bilo opaziti med temi veličastno izpeljanimi oboki, ki so se nam odkrivali med potjo. Neprestano brenčanje visoko nad našimi glavami je pričalo, da biva tam v solnčni luči pisana množica opic in kač, ptic in lenivcev, ki so morali začudeno gledati naše pritlikave postave v neizmerni senčnati globini. Ob solnčnem zahodu in vzhodu se je razlegalo kričanje opičjih čred, hreščeče so se oglašali papagaji, med tem ko se je slišalo ob vročih dnevnih urah kakor šumenje oddaljenega morja samo glasno brenčanje mrčesa; sicer pa ni bilo opaziti nobenega gibanja med veličastnimi, velikanskimi debli, ki so se počasi izgubljala v temni daljavi okrog nas.

Največji in najlepši utis je napravil name naravnost čarobni cvet orhidej, katerega smo tolikokrat srečali in vsak je bil drugačen, lepši ter še bolj očarujoče učinkujoč. Ker sem izražal na glas toliko začudenje pri srečanju z orhidejami, mi je rekel naš vodja Davis Graham, da ni nič kaj posebnega, če jaz žarim občudovanja pri pogledu na orhideje, ki so napravile najmogočnejši utis celo na kralja Salamona. Prepričan sem bil, da me hoče dobri gospod potegniti, ko vlači v zvezo svetopisemskega kralja Salomona z južnoameriško orhidejo. Prosil sem ga, naj mi pove kaj o orhidejah, o katerih mi je bilo znano samo ime in to, da cvetejo po pragozdovih ter džunglah kot zajedavke na drugih drevesih. Gospod Graham se je odzval moji prošnji ter razgrnil pred menoj v obširni razlagi vse, kar mu je bilo znanega o tem bajnem cvetu.

Pripovedoval je nekako takole:

»Ko se je pripravljala kraljica iz Sabe, da poseti kralja Salomona, se je domislila, da zlato za tako modrega vladarja nikakor ni primerno darilo. No stotine nasvetov glede obdarovanja je bilo predloženih od okolice kraljice, a nobeden ji ni bil po godu. Slednjič ji je svetovala priprosta dekla orhideje. Kraljica se je oklenila tega nasveta. Pustila je izkopati drevesa, na katerih so rasle orhideje in je peljala seboj kar celo drevje. Njena karavana je zgledala kakor potujoči gozd. Kralj Salomon je duhal nepopisno prijetni vonj orhidej in občudoval barvo, ki je rahla in vendar tako bogata, da je bil modri kralj kar očaran od rajskega cvetja orhidej.

Privlačnost orhidej je preživela večtisočletno dobo. Dragoceno kamenje iz Salomonovih časov je zakopano po grobnicah že davno pozabljenih kraljev, kras orhidej živi še danes.

Cela premoženja izdajajo za orhideje. Eden cvet stane 30 Din ali pa tudi 20.000 Din, kako redek je pač. Iskalci orhidej žrtvujejo celo življenje, da izsledijo le en sam cvet, ki predstavlja posebno redkost. Nabiralci orhidej po džunglah: Južne Amerike, po otokih pod Indijo po Sumatri, Borneo in na Madagaskarju ob Južni Afriki doživijo mnogo več, nego lovci na slone, leve, tigre in gorile.

Orhidej je na tisoče in tisoče vrst. Med izcedne posebnosti prištevajo cvetje, ki sliči malim ptičem in metuljem z razprostrtimi peruti.

O južnoameriškem nabiralcu orhidej pripovedujejo: Nastopilo je deževje. Približal se je čas, ko bi naj odpotoval, a še ni našel dragocenega in redkega orhidejnega cveta. Indijanec mu je prinesel zbirko takih 100 komadov. Med temi je bila tudi orhideja, kakoršne še ni bil videl. Vzel jo je v roko, da bi jo natančneje ogledal radi izredne lepote. V mračni svetlobi ki je prodirala skozi goščo ovijalk, so se svetlikale barve Cveta, kakor bi bile žive. Imel je pred seboj najlepšo orhidejo, kar jih je kedaj videl. Naenkrat se je pričelo na listju cveta nekaj gibati. Nabiralec je vrgel čudno gibajočo se stvar proč in skočil na stran. Kar je obdržal v roki, sploh ni bila orhideja, ampak ena najbolj strupenih kač.

Najbolj čudovita lastnost orhideje je ta, da zna natančno prevzeti obliko drugih rastlin ter živali. To spreminjanje cveta ni ničesar drugega nego naravna samoobramba.

Vsaka džungla po Mehiki, Panami, Ekvadorju, Braziliji, Orinoku in Madagaskarju je že zahtevala smrtne žrtve iz vrst strastnih nabiralcev orhidej. Iskalci tega tolikanj redkega cveta imenujejo z največjim spoštovanjem imena pionirjev, onih mož, ki so se odrekli po cela leta civilizaciji, gledali neprestanim nevarnostim v oči, da bi odkrili nove, še nepoznane vrste orhidej. Iskanje orhidej je vedno združeno z naravnimi nevarnostmi kakor: sovražni domačini, mrzlica, divje zveri, strupene žuželke ter kače. Orhideje rastejo in cvetijo največkrat na vrhu visokih dreves. Kolikokrat nastane za iskalca vprašanje: Ali naj spleza na drevo v pragozdu, kjer je sigurno gnezdišče kač? Ako se ne more polastiti cveta s pomočjo lasa, mora drevo podreti z orhidejami in kačami vred, kakor je to storila kraljica iz Sabe.

Anglež Hamlin je iskal orhideje po otoku Madagaskarju. Zadel je pri tem poslu na posebno težkočo. V pokrajini Moyambassa na omenjenem otoku je vztrajal ondotni kralj na tem, da se mora zvezati Anglež, če hoče ostati tamkaj, s kraljevo rodbino. Hamlin je prevzel čast poglavarja in se je podvrgel obredu, ki je predpisan za sklep krvnega sorodstva s kraljem. Kralj je poslal na lov za orhidejami svojega svaka, zapretil pa je Angležu, ako se bo svaku kaj pripetilo, bo nosil on odgovornost. Istočasno je opozoril kralj krvnega brata na jaguarje, ki prežijo po džunglah in so na Madagaskarju posebno krvoločni. Svarilo ni bilo zastonj. Jaguar je mežikal s kraljevim svakom ter si ga je privoščil s kožo in z lasmi vred. Kralj je zvedel o smrtni nesreči. Zapovedal je, da se mora radi nje pokoriti Hamlin. Dal mu je na izbiro: Hoče li, da ga namažejo z oljem in sežgejo na grmadi, ali pa mora prevzeti celo družino od zveri povžitega svaka? Anglež se je odločil za prevzem družine.

Fostermann, nemški nabiralec orhidej, je odkril nad 40 vrst. Nekega večera se je nahajal v goščavi v Siamu v Indiji. Pred zatonom solnca je še gledal skozi daljnogled in je izsledil krasno orhidejo visoko na drevesu. Bal se je, da bi ne mogel dognati drugo jutro pravega debla. Razdelil je celo družbo na dva dela. Eden od spremljevalcev se je podal naprej, da bi poiskal taborišče, Fostermann je ostal pri drevesu. Naenkrat mu je udaril na uho pretresljiv krik. On in njegovi ljudje so brzeli na pomoč. Odkrili so sled tigra in ničesar drugega. Tovariš je zginil. Drugo jutro so prodrli globokeje v pragozd. Tamkaj so našli preostanke tovariša, katerega je bil zagrabil tiger, raztrgal ter požrl. Smrtni žrtvi je poskrbel Fostermann za vedni spomin na ta način, da je imenoval nesrečni cvet »tigrovo orhidejo«.

Ni čudno, če so orhideje med tigri in divjimi glavarji v ceni tako visoko. A tudi tedaj, ako je kedo katero odkril in jo spravil srečno do pristanišča, je prepeljava cveta iz pragozda po morju brezplodna. Od 27.000 iz Južne Amerike na ladje naloženih orhidej sta prestali prevoz v Evropo samo dve. Od pošiljke v Nemčijo, ki je obsegala 1000 redkih vrst s Filipinskega in Bonin otočja so vse ovenele.

Vzemimo slučaj, da prestoji katera prevoz po morju in pride v evropski cvetličnjak, ne cvete pod umetno ustvarjenimi pogoji.«

Med takim ter sličnim razlaganjem, pojasnjevanjem in pripovedovanjem smo se porivali že dva dni naprej skozi pragozd ob reki, ne da bi bili srečali kako večjo žival na zemlji, ali odkrili kako sled o človeku. In vendar so nam razlagali domačini v naselbini Café in zadnji iskalci dijamantov ob reki Rio das Garcas, da se nahajajo ne predaleč v tej skrivnostni samoti ljudje. Tretji dan našega pohoda skozi pragozdne tajne se je razlegalo po zraku neko čudno, oddaljeno, svečano in enakomerno votlo pritrkovanje, ki se je večkrat pričelo in zopet poleglo tekom dopoldneva. Jezdili in stopali smo eden za drugim, ko smo šlišali prvič ta ropot. Naši gonjači so obstali z obrazi, spačenimi od groze, ter jeli nepremično in molče prisluškovati, kot da bi se bili spremenili v bronaste kipe.

»Kaj je to?« sem vprašal.

»Leseni bobni«, je odgovoril g. Davis Graham, »o katerih smo čitali že v Los Angeles v opisu doživljajev Mehikanca med pritlikavimi indijanskimi plemeni, ki so edini človeški prebivalci južnoameriškega pragozda. Divji Indijanci zasledujejo neprestano našo pot in najbrž prežijo na priložnost, da bi nas pomorili ter spekli na ražnju.«

»Kako pa nas morejo zasledovati?« sem vprašal in uprl oči v mrko, votlo daljavo.

Gospod Davis je skomignil z rameni: »Indijanci pač znajo. Imajo že svoj način. Zasledujejo nas. Z bobni se pogovarjajo drug z drugim. Čakajo na priliko, da planejo po nas.«

Od vseh strani je bilo slišati 6 ali 7 bobnov. Včasih so brneli jako hitro, včasih zopet počasi. Tu in tam sta se jasno razločevala vprašanje in odgovor. Daleč na vzhodu se je nenadno oglašal boben z drobnim, vedno naraščajočim visokim drdranjem, nakar je donelo v presledkih votlo grmenje od severa. Neprestano ropotanje je razburjalo nepopisno živce, donelo je kakor stalno preteča grožnja. Sicer se ni nič premaknilo v molčečem gozdu. Okoli je bila sama narava, je kraljeval mir in blag pokoj, a nekje daleč onstran temnega rastlinskega zastora je vedno donelo po bobnih oznanjeno svarilo, da gremo — smrtni nevarnosti nasproti.

Bobni so brneli in drdrali ves ta dan. Naši obrazi so kazali jasno učinek grožnje.

To noč smo se utaborili ob reki, kakor smo mogli in smo se pripravili na napad. Nič se ni zgodilo in ob svitu smo nadaljevali pot, med tem ko se je polegalo bobnanje. Okoli treh popoldne smo stopili nenadoma iz gozdne teme na povsem razsvitljeno jaso.

Bila je posuta z nizkimi in okroglimi kočurami — indijanska bivališča. Bajtice so bile iz bambusovih palic ter pokrite s širokim listjem. Videti je bilo sledove pogorišč, a nikjer nobene domače živali, kaj še le človeka! Baš ta popolna izpraznitev človeške naselbine na sredini pragozda ni obetala nič kaj dobrega. Umaknili smo se nazaj v zaščito gozda ter ugibali: Kaj bi in kaj bo? Zavedali smo se vsi, da imajo gozdna indijanska plemena zastrupljene puščice, s katerimi streljajo sigurno. Človek in žival, koga taka ostrina samo oprasne do krvi, sta zapisana gotovi smrti! Indijanci so jo potegnili pred nami, nam pripravili zasedo in v tej nas bodo napadli in postrelili.

Davis Graham je bil edini brezpogojnega mnenja: »Korajža velja!«

»Od vode ne smemo, da bi obšli naselbino v loku po pragozdu. Če se bomo skrivali kot zajci pod zaščito debel, bodo znali nas od bogznaj kod opazujoči pritlikavci, da se jih bojimo in nam bodo neprestano za petami. Utaborimo se v njihovem selu. Mogoče še divjaki nikdar niso videli belokožca in niso čuli strela. Najbrž so se poskrili oni iz strahu preti nami in nas imajo za kaka nadnaravna bitja. Junaku pripade svet in to je edina rešitev iz pasti pred nami!«

Po teh edino pametnih besedah je stopil g. Davis prvi na plan in korakal, ne meneč se za morebitno smrtno nevarnost, naravnost proti naselbini. Njegov korajžni vzgled smo posnel drugi, sledili so nam celo vsi gonjači. Zbrali smo se na sredini sela, kjer je bilo največ praznega prostora in gladko razteptana ilovnata tla. Razvrstili smo se v kolikor mogoče razmahnjenem krogu, da bi bili od vseli strani zavarovani pred presenečenji. Oboroženi smo bili seve s puškami ter samokresi, iz katerih smo oddali dve salvi v zrak, da sta zavalovili daleč daleč po pragozdni tišini. Na sredini kroga smo zanetili plameneč ogenj ter pričeli ob skrbnem zastraševanju s krepčanjem naših vsled neznane nevarnosti ozebelih teles. Cele ure smo že počivali, ne da bi bili čuli ali opazili kake znake povratka Indijancev in njih nenadnega napada.

Celo noč smo kurili stražni ogenj ter pretrgoma dremali v stalni pripravljenosti, da se branimo za slučaj napada. Niti drugo jutro, ko smo se odpravljali naprej, nam ni prekrižal poti kak Indijanec, o katerih smo znali, da morajo biti kje v bližini, iz katere nas opazujejo.

Naša karavana se pomaknila ob reki naprej, ni srečala celi prihodnji dan žive duše, niti nas ni plašilo neprijetno bobnanje. Noč smo prebili povsem mirno.

Drugi dan popoldne se je odprla pred nami ob obeh straneh reke jasa. Ob obeh bregovih vode smo zagledali hišice Indijancev, čisto skrite v krasotah gozda. Neustrašeno smo jo rezali naprej in opazovali, kako so bežale majhne človeške postave proč od reke proti obem naselbinam in vpile iz polnih grl: »Vai — Vai!«

Nobeden si ni mogel raztolmačiti krika, ki je gotovo značil začudenje nad prihodom neznancev Gospod Davis je krstil kričače za Vai-Vai-Indijance. Ob reki smo videli indijansko prometno sredstvo: iz enega debla za 20 ljudi izdolben čoln.

Obe naselbini ob desnem in levem bregu reke sta odmevali Vai-vai klicev. Preplašeni Indijanci niso kazali nikakega sovražnega razpoloženja napram nam. Utaborili smo se ob reki, nočili mirno. Drugo jutro smo se skušali približati pritlikavim ljudem, katerim smo ponujali majhna ogledala, nožiče, razne neznatne predmete iz medi itd. Dolgo je trpelo, predno se je upal prvi, da je pobral čudežno ogledalce in zbežal z njim med ostale, ki so vpili svoj: Vai-vai!

S tem je bil led prebit. Divjaki so se upali eden za drugim po darila, tekli z njimi v koče in se zopet prikazali z večjo zaupljivostjo.

Tri dni in noči smo prebili med Vai-Vai-Indijanci, s katerimi se sicer nismo mogli porazgovoriti, a s kazanjem smo zvedeli od njih marsikaj in radevolje so nam razkazali svoje kočure, orožje in čolne.

Prej sem že omenil indijanski čoln, v katerem se giblje Vai-Vai-Indijanec z občudovanja vredno spretnostjo in zna premagati vse težkoče in nevarnosti reke. Skrivališča za čolne, ki so njihovo edino prometno sredstvo, so tako skrita, da jih oko Evropejca pri vsej pazljivosti ne more opaziti.

Reka in pragozd dajeta Indijancu vsakdanjo hrano. Moko za kruh pridelujejo ženske iz korenin manioka rastline.

V vsaki okrogli bajti prebiva več družin. — Družinski poglavar ima v koči svoj častni sedež. Vsa hišna dela opravlja ženski spol; moški se pečajo z lovom in z bojevanjem. Oboroženi so z lokom, puščico, sulico in z leseno cevjo za izpihavanje zastrupljenih puščic.

S tem priprostim orožjem streljajo zverjad, ptiče, ribe, ogromne želve in sovražnike iz zasede. Puščice pomočijo v smrtonosni strup, kateremu pravijo »mata colado«. Od zastrupljene puščice zadeta žrtev se zgrudi mrtva na tla in je vsaka pomoč izključena.

Najbolj priljubljena divjačina krog naselbin po pragozdu je tapir (neke vrste divje svinje), ki tehta do 250 kg in ima okusno meso.

Ribe strelja Vai-Vai Indijanec s puščico iz čolna. Razširjena riba po pragozdnih rekah je »pirucu«. Dolga je 2 m in tehta do 100 kg. Posušeni jezik te ribe rabijo za pilo, luskine pa za oglajenje lokov, puščic in držajev sulic.

Kakor vsa indijanska plemena, je tudi to babjeverno. Časti po božje mesec, veruje v hudobne duhove, kojih škodljivost odvrača s ponočnim nastavljanjem jedi in pijače. Bobnanje in ples sta pri teh divjakih vsakdanja zabava. Nikakor nismo mogli iz njih iztisniti, če so udani ljudožrstvu ali ne. Na naša kazanja ter namigavanja, če bomo srečali še kake njihove sosede, so nam z vsemi mogočimi znamenji dopovedati, da so prihodnje naselbine že izven gozda in so njih prebivalci lovci. Upajo se na vse drugo zverjad nego sta nedolžni tapir in riba.

Četrto jutro smo se poslovili po še enkratnem obdarovanju od dobrih in miroljubnih Vai-Vai Indijancev ter nadaljevali pot ob reki, ki nas bo pripeljala po zatrdilu divjakov kmalu na plan in med bolj brihtna človeška plemena.

Pragozda je bilo res kmalu konec. Pri izstopu iz gozdnega svetišča smo si bili vsi v svesti, da nas je visoka goščava krila ter skrivala pred marsikatero nevarnostjo ter vremenskimi neprilikami, katerih preži na potnika vse polno po brazilijanski stepi. Ves čas našega romanja smo imeli najlepše vreme. Neznosne vročine niti prav občutili nismo pod oboki gostega listja ter ob bistro žuboreči reki. Sedaj izven sence smo znali, kaj so solnčni žarki in oblaki moskitov, ki so se nam priključili kot spremljevalci skozi cele dneve in noči. Naša reka vodnica se je vedno bolj širila po pritokih in nam govorila, da bo predala kmalu svoje obilno vodovje drugemu, še večjemu pritoku veletoka Amaconas.

Ob izlivu Rio das Garcas smo naleteli na obširne indijanske naselbine. Ljudje niso zbežali pred nami. Očividno so imeli večkrat posla z belokožci. Njihovega jezika ni razumel nikdo iz našega spremstva. Njih obnašanje ter znamenja so bila miroljubna. Po razdelitvi malenkostnih darov smo se povspeli do polnega zaupanja Indijancev, ki so bili srednje rasti ter kulturni v pomenu brazilijanske stepe. Z znamenji so nam dali razumeti, da je šlo skozi njih naselbine mnogo belokožcev. Vsi so šli naprej — naprej za zlatom, a le eden se je vrnil k Indijancem med rekama Rio des Mortes in Rio Culischu. Slučajno smo zadeli na indijansko pleme, kateremu je bila vsaj znana govorica o belokožčevi skrivnosti o neizkoriščenih zlatih poljih. Ta se razprostirajo še daleč naprej od velikanskega pragozda, katerega je naša karavana srečno prekoračila. Od teh Indijancev bo treba kreniti proti polnoči, tam, kjer pošilja reka Rio Ksingu četrtič svoje vode v globočine ter jih žene potem v velikem kolobarju na desno. Ob vijugi je treba ostaviti reko ter potovati naravnost na desno. Za stepami pridejo hribi in za temi polja s suhim zlatom kar po vrhu zemlje!

Vsekakor smo bili na pravi poti. Pred nami je bil sicer neraziskan svet, a pripovedovanja o suhem zlatu niso bila prazen plod ljudske domišljije, ampak tiči v njih debelo zrno bogate istine. Natančnejših, pojasnil nam dobri Indijanci niso mogli dati.

Jim ni bilo za toli zaželjeno zlato in prišli so le tako daleč, kakor daleč segajo njihova lovišča, v katera so se odpravljali koj po našem prihodu vsi odrasli moški. Pred deževno dobo so se hoteli založiti s svežim mesom ter ga nasušiti za mesece dežja, ko tudi prerijski Indijanec obilno spi ter je in čuva svoje zdravje pred skrajno nezdravo mokroto.

Dopovedovali so nam s kazanjem, da bodo lovili zverjad s pomočjo ognja in so že vse tozadevne priprave v polnem teku. Vodja ekspedicije g. Davis Graham je že videl indijanski lov z ognjem in nam je zatrjeval, da je prav zanimiv. Indijanci niso imeli prav nič proti ogledu njihovega načina jesenskega največjega lova, s katerim se založijo za več mesecev z obilnimi zalogami na solncu posušenega mesa.

Sklenili smo, spremljati Indijance na njihovem lovu. Naslednjega dne smo marširali k Velikemu jezeru. Tu je že čakalo kakih 200 Indijancev s precejšnjim številom psov. Na licu mesta so nam razložili svoj veliki lovski načrt, katerega so nameravali izvesti z ognjem. 50 tekačev je bilo določenih, da podtaknejo ogenj na večih mestih v polkrogu, ki se je razprostiral v obsegu 60 km. Na levi in desni strani polkroga tečeta reki kot obramba proti razširjenju požara na vse strani. Indijanci so se pripravljali na ta lov že pred meseci. V ta namen so požgali ob Velikem jezeru vso travo. Zrasla je že nova in sveža. Na pasu, ki ga je tvorila sveže zelena trava, so se razvrstili lokostrelci, nekoliko bolj zadaj so zavzeli prostor metalci kopij.

Najprej smo zapazili v daljavi posamezne male oblačke dima. Čez nekaj ur so švigali plameni in ogenj je bilo opaziti na celi polkrožni črti. Še ena ura in celo obzorje je bila ena sama črna, kadeča se in z bliski plamenov osvitljena stena. Ogromne množine dima in pare so se dvigale proti nebu, kjer so se strnjevale v debele, rumene oblake, ki so naposled povsem zakrili solnce. Tu pa tam je že pribežala iz šume plaha srna ali ponosen jelen. Po zraku je švisnilo nekaj strelic, smrt je pričela svojo košnjo.

Na bregu jezera sem poiskal visoko drevo in se udobno namestil na njem. Z daljnogledom sem zasledoval prav dobro potek požara. Le kakih 20 do 30 km nas je ločilo od njega. Približeval se je z neugnano naglico. Že sem čul pretresljive glasove begajočih živali, vmes so so razlegali vreščeči bojni klici Indijancev, če je hotela zverjad uiti skozi gosti oklep prežeče smrti.

Med tem se je zbralo v zraku na tisoče roparskih ptic, od malih skobcev in sokolov do orlov in največjih jastrebov mrharjev. Divje so vreščale ter čakale na manjšo divjačino. Zdaj pa zdaj se je spustilo iz zračne višine krilato telo liki puščica in v naslednjem trenutku se je že dvignilo s plenom v kljunu in med kremplji. Videl sem brkastega sera. Odnesel je v zračne višine dolgo kačo. Silovito se je oklepala jeklenega prijema, a ni ji uspelo, da bi se bila osvobodila.

50 indijanskih tekačev, ki so zanetili požar, je tekalo ob bregovih obeh rek ter preprečilo vsak obupen poskus bega v svobodo.

Zdajci je zajel plamen obsežen palmov gozd. V drevesnih kronah so viseli šopi posušenih listov. Komaj se je dotaknil ogenj prvega drevesa, že je bil v nekaj sekundah ves gozd v plamenih. Visoko so se poganjali ognjeni zublji. Divje prasketanje, pomešano z neštetimi in raznolikimi glasovi obupane divjačine, mi je udarilo na uho. Zdaj je planila iz velikega gozda čreda jelenov. V naslednjem trenutku je pisknilo po zraku na desetine kopij, vmes truma strelic in v hipu so bile prve vrste jelenov na tleh. Ostali so se kakor na povelje razpršili na vse strani. Toda od povsod jih je čakala smrt v obliki kopij ter puščic. Nekaj jih je pridrvelo do reke, kjer so se zgrudili onemogli.

Iz plamenov se je izmotal velik jaguar, katerega je preganjala ter podila tolpa psov. Z vso urnostjo je planil na najbližjega Indijanca in ga podrl na tla. Še nekaj dolgih skokov, še par prijemov krog debla in že se je skril za debelo vejo pod menoj. Ozrl se je kvišku, spogledala sva se. Srečanje s človeškimi očmi ga je toliko preplašilo, da je zgubil ravnotežje in omahnil na tla. Bilo je prvič, da sem videl jaguarjeve oči prevzete od presenečenja in strahu. Pomeril sem iz samokresa, krogla mu je prebila glavo in po par obupnih skokih se je zvil v klopko in obležal mrtev.

Iz gozda so se pričele valiti skupine drugih živali. Najprej sta prisopihala dva rdečkasta volka. Sprejela ju je množica kopij in strelic. Z lisicami in šakali so opravili na pol že kar psi. Medvede mravljinčarje, katerih ne morejo za nič uporabiti, so pustili, da so se pognali v vodo, jo preplavali in se rešili na drugo obrežje.

A zdaj se požene iz gozda ogromna kača. Dober meter visoko se je dvigalo njeno telo. V silnih skokih se je sikajoč poganjala proti vodi.

Poslane strelice so jo zgrešile, dosegla je vodo in odplavala.

Med opisano morijo je zajela zemljo noč. Tu in tam še smukne iz gozda, ki ni več gozd nego pogorišče, kaka žival v smrt. Toda kmalu poneha vse – – –

Preko sto komadov najizdatnejše divjačine in nešteto manjših komadov je vrgel ta lov. Za naše pojme je pogon po opisanem načinu nekaj strašnega. Indijanci bi brez njega ne mogli živeti. Nekaj mesecev trajajoča deževna doba spremeni celo pokrajino v močvirje. Kakor že omenjeno, je ta čas za Indijanca čas brezdelja in bogznaj, kako bi ga pretolkel, če ne bi prirejal na jesen takih lovov.

Indijanski lov je bil nam opomin, da bode treba vzeti pot pod noge ter urno naprej, sicer bo začelo liti iz neba, predno smo na cilju.

— — —

Opustili smo misel, da bi se mudili dalje časa med Indijanci in prisostovali njihovim lovskim praznikom. Podali smo se naprej v koraku, pusteč reko Rio Kuluene ob desni. Noči, v katerih smo razpostavljali straže, so potekle mirno. Konji in mule so imele dovolj paše. Koruzni zdrob smo lahko hranili za pozneje. Brez posebnih doživljajev smo se približali po dnevih reki Rio Ksingu koje struga je bila na mestih tako globoka, da je segala voda konjem preko hrbta. Prtljago smo morali raztovoriti in na naših plečih prenesti na drugo obrežje.

Rio Ksingu je bila po napovedi največja reka, katero bi naj srečali na poti proti zlatim zakladom.

Zopet so minuli dnevi. Solnce je vzšlo ter zatonilo, dan je zamenjal noč in še vedno nismo bili pri prvem vodopadu, katerih je videl belokožec na poti v zlato poljano štiri in je pustil ustno poročilo o njih Indijancem.

Lepega dne smo le čuli bobnenje ter šumenje padajočih vodnih mas. Reka Rio Ksingu se je upala precej globoko v enem skoku preko skalovja. Bili smo na kraju, kjer pošilja velika reka svoje vode prvič v globine.

Polni upanja smo romali naprej. Na večer istega dne nam je udarjalo pod šotor na uho hromenje drugega vodopada, katerega smo dosegli drugi dan in po preteku nekaj ur še tretjega.

Čisto sigurno smo bili na pravi poti. Minuli so dnevi. Po dnevu zopet samo solnce in v noči nemi mesec.

Konečno nas je vzdramil iz enoličnosti votel odmev četrtega ter zadnjega vodopada. Cilj našega potovanja ni mogel biti več daleč.

Približali smo se gričem, odkoder smo lahko pregledali pokrajino daleč naprej. Videli smo, kako se vijuga reka Rio Ksingu južno-vzhodno, mesto da bi nadaljevala pot proti severu. Kakor daleč je seglo oko samo stepa in liki ribje oko čisto nebo.

Naslednje jutro smo zapustili reko ter se podali v levo smer.

Prekoračili smo več manjših vod in smo trčili ponovno na gričevje pred nami. Pri pogledu na verigo nizkih holmcev nas je oplazovala zla slutnja, če nismo mogoče zgrešili smer. Ti-le hribčeki pred nami niso mogli biti pogorje, katerega je označil pri Indijancih umrli belokožec kot edino pravo smer.

Že tukaj smo naleteli povsod na zlate sledi. Zemlja po teh neraziskanih stepah hrani pod seboj neizmerna zlata bogastva. Zagledali smo pred seboj reko, koje tok ni zaznamovan na nobenem zemljevidu. Počasi vali svoje vode in v njeni strugi smo našli precej zlatih zrn.

Pet dni smo se vlekli ob tej reki, šesti dan smo jo prekoračili ter potovali naravnost naprej. Pred nami je zrasla veriga razsekanega hribovja. Po stepi so silili proti pogorju potoki. Vsekakor smo imeli jedva en dan do cilja. Preiskal sem tla, po katerih se je pomikala naša karavana. Povsod najbolj očiti znaki, da bomo zadeli vsak čas na tako dolgo iskano obljubljeno — zlato deželo! V počasnem koraku smo se porivali do cilja, ki se nam ni mogel več skriti in je bilo izključeno, da bi ga zgrešili. Pretrpeli smo veliko na dolgem — dolgem potovanju, bili na koncu romanja brez posebnih žrtev in v zavesti, da se je posrečilo le nam, kar se drugim ni, ker se niso lotili odkritja suhega zlata po načrtu in s pomočjo dobro preskrbljene ekspedicije.

— — —

Še predno se je pomaknila naša karavana navkreber, odkoder smo hoteli uživati razgled po zlatih poljanah, smo srečali na stepi človeški okostnjak ... Na belih kosteh ni bilo nikakega znaka, da bi bila žrtev ubita, ustreljena ali raztrgana od jaguarja. Mogoče je zadela reveža prav na cilju bogznaj kako mučnega tavanja smrt vsled kačjega pika. Nismo se na videz veliko zmenili za svarilno najdbo človeških kosti, vendar v naših srcih je zakljuval sum: Kaj, če ne bo dolina zlata poleg zakladov — smrt tudi za nas! Pomikali smo se molče naprej in prikorecali na vrh. Pod nami nas je vabila kotanjasta dolina. Njena dolžina je znašala dobrih 30 km, širina gotovo nad 20 km. Njeno dno je bilo peščeno.

Skozi pesek so si otirali pot z gorovja trije potoki. Kotanja je bila obdana krog in krog od hribov ter gričev. Zrli smo s hriba v zlato jamo, zaprto od vseh strani, polno peska, ki je obetal suho zlato.

Nočili smo še na grebenu. Drugo jutro na vse zgodaj je zavila naša odprema navzdol z razvito zastavo Združenih ameriških držav na dolgem drogu. V debeli steklenici smo nesli s seboj na pergamentu beleženo obvestilo vsem zanamcem, da smo tega in tega dne v imenu naše družbe proglasili zlato kotanjo za njeno posest. Zbrali smo se na sredi doline, razkopali globoko pesek, položili vanj steklenico s pisanim posestnim dokazilom, zagrebli jamo in zapičili na vrh zastavo. Na suhem pesku krog prapora smo se utaborili. Iz središča smo hoteli natančno ugotoviti dolžino ter širino zlatih žil, jih zarisati v karto našega celotnega pohoda in odnesti s kopami ter zrnjem zlata družbi, da prične prihodnje leto z vsemi modernimi napravami odvoz zlata. Sigurni smo bili, da nam bo zabliščalo prvo zlato iz precej globokih strug treh potokov, po katerih je v suši le neznatno curljala voda. Celo dovolj vode za izpiranje zlato vsebujočega peska je bilo kar pri rokah. Kedo je že kedaj zadel na bolj ugodno ležečo zlato jamo nego mi! Motike v roke in proti potokom, ki so vabili ter mikali s curljajočo vodo. Vodstvo sem prevzel jaz v zavesti, da se ne bom več klatil po svetu kot revež. Dva potoka na levi, eden na desni strani od zastave in tabora. Krog in krog sam pesek, katerega so tekom tisočletij nanosili s hribov in odložili potoki. Ubrali smo pot proti najbolj široki desni strugi.

Nismo še bili ob bregu vode, že smo obstali brez povelja in vsakemu so zagomazeli mravljinci groze po hrbtu ... Na obeh straneh potoka zgoraj na pesku nismo zagledali kep suhega zlata — ampak od vročine obeljene človeške okostnjake! Križ-kraž ob potoku so ležale zarjavele motike, krampi, rešeta za čiščenje peska ... Struga je kazala na večih mestih, da je bila s kamenjem zajezena. V jezih so nabirali vodo za izpiranje peska. Brez vsake besede smo romali od okostja do okostja. Pri vsakem kupu kosti manjša ali večja zrna iz — najčistejšega zlata ... Z zlatom v žepih so pomrle nesrečne žrtve in bogznaj kake in kako strašne smrti ...

Voda je curljala po potoku, zlato se je bližalo ter vabilo, bele človeške kosti so nam žugale ...

Krenili smo proti levima potokoma, ki sta silila ter rinila skozi pesek v precejšnjih vijugah in do katerih je bilo dobrih 8 km. Tudi tukaj sam pesek, globoki dve strugi, razmetano razno orodje in lobanje, razmetane kosti in zlata srna kot dokaz, da se nahajamo v jami zlata in — smrti ...

Dovolj smo videli koj prvi dan po slovesni in po zakonu pravomočni osvojitvi še neizrabljene zlate doline.

V taboru smo ugibali vse mogoče, kaj je obelilo prednamce do belih kosti? Od vseh številnih okostnjakov sta prodrla v javnost le dva glasa, oznanjajoč zaklad, a ne smrti do belih kosti!

Sklenili smo, da bomo predvsem zbrali vsa okostja, jih zagrebli na vrhu v zemljo, da ne bodo strašila še dalje na prostem med zlatom.

Nabrali smo ob treh potokih 26 lobanj in kolikor mogoče tudi ostale kosti. Strašna najdba je pričala, da gre v tem slučaju za celo ekspedicijo, katero je iznenadila grozna nesreča. Napravili smo okrogel grob, položili vanj kosti ter ga zasuli s kamenjem na visoko. Med dva kamna na vrhu smo položili steklenico s pergamentom, kedaj smo našli okostja in kedo jim je privoščil počitek pod zemljo v skupnem grobu.

Iz doline proti vrhom je bilo najti okostja manjših ter večjih konj. Od smrti presenečeni iskalci suhega zlata so imeli s seboj tudi konje. Tretji dan po našem prihodu smo se lotili natančnejšega ogleda zlate jame. Zbrali smo nekaj kilogramov zlatih zrn na mestih, kjer so pomrli naši predniki. Površna razkopavanja ob potokih in po pesku so pokazala, da je tukaj skritega ter s peskom pomešanega za milijone ter milijone najčistejšega zlata v zrnih ter prahu. Vsak bi lahko tukaj obogatel z zbiranjem od daleč se blesketajočih zlatih zrn, kaj še le s kopanjem in z izpiranjem, ker je po celem zlatem najdišču dovolj vode na razpolago in to celo v najhujši suši!

Nosači ter gonjači so si trpali zlato v žepe po dragi volji, nikdo od nas jim ni branil, saj smo se kretali po sredini nepreglednega zaklada.

Neomajeno dakazano dejstvo je bilo, da skrivnostna kotanja res zasluži naziv »zlata jama«.

Prehodili smo dolino po čez in na dolgo. Povsod vidni znaki, da je pod in med peskom zlato.

Več nego dober teden smo raziskovali po gorovju izvirke treh potokov in kamenje. Tudi tukaj kremenec, kakor si ga ne moreš želeti boljšega, da ti da v razbeljeni peči najboljše zlato. Čiste zlate žile so se morale skrivati globokeje po notrajnosti gorovja in te bo že odkrila poznejša in smotrena izraba s stroji ter številnimi delavskimi močmi.

Obrise doline, tok potokov, zaseke v hribovje, mesto, kjer smo zadeli na to in ono, smo natančno ter v več izvodih zarisali na v debele steklenice shranjenem papirju. Iz narodne povesti o bajni zlati jami je nastala prevesela resnica, katere ne bo iztrgal človeštvu več nikdo!

Hribi krog in krog peščene doline so bili porastli z grmovjem in bolj pritlikavim drevjem. Obtesali smo drevesna debla, jih zabili v zemljo z natančno označbo pod številko na zemljevidu, kaj da smo našli in kaj da domnevamo pod njimi. Tekom treh tednov res pridnega ter vestnega dela smo bili tako daleč, da smo lahko rekli: Naša sijajno rešena naloga se bliža koncu. Po naših načrtih mora vsakdo najti zlato jamo in njene zaklade.

Hoteli smo še samo zbrati največja zlata zrna, se temeljito odpočiti ob senčnatih izvirkih potokov in nastopiti povrat.

Najdba zlata nas je tolikanj prevzela, da smo govorili cele dneve in sanjali cele noči o zlatem teletu. Na tolikanj svareče in nam grozeče človeške okostnjake smo povsem pozabili. Niti eden ni več omenil smrtnih žrtev, kojih okostja so trohnela v skupnem grobu na vrhu.

Tako smo bili zatopljeni v mamilo čistega zlata, da ni nobeden prav znal, v katerem mesecu smo in kaj bo z našo vrnitvijo, če nas zaloti tukaj izbruh deževne dobe. Zlato nas je oslepilo, da se nas je držal samo še smisel za bogastvo, vse drugo nam ni bilo mar.

Šele črni oblaki na nebu, katere je pritiral nad nas naenkrat nastali vihar, so nas opomnili, da bi znal pričeti ples z opasnim deževjem. Iz zlate lahkomiselnosti nas je iztreznilo nebo. Sedaj smo šele pomislili, da smo v oktobru in narava ne pozna šale. Računali smo s par predhodnimi nevihtami pred glavnimi nalivi. Zateči smo se hoteli z vso naglico v kako bližnjo indijansko naselbino in počakati tamkaj, da se nebo izlije in zemlja posuši za silo. Delali smo žalibog prepozne račune brez nebesnega krčmarja.

Kakor lega po brazilijanskih ravnah noč brez mraka na zemljo, tako je tudi z nastopom strašne deževne dobe. Vihar je prignal od bogsigavedi kod najtežje oblake, raztegnili so se nad nami in pričelo je vlivati kakor ob vesoljnem potopu ...

Zlato jamo smo odkrili, imeli smo o njej najbolj natančne načrte, težke kilograme najčistejšega zlata po žepih ih pripravljene za prenos, a zašli smo po lastni neprevidnosti v past silnega deževja, ki biča te kraje z majhnimi presledki do konca februarja.

Ob pojavu deževja nam je ležalo na dlani, kedo je potegnil z naših 26 prednikov meso do belih kosti. Po celi zlati jami raztresene človeške kosti so nas svarile dovolj, da je zlata jama tudi jama — smrti, a pohlep po odkrivanju vedno novih zlatih zakladov je bil močnejši nego smisel za življenje!

— — —

Vlivalo je, vihar je tulil, vode so naraščale. Nekje na severu je moralo že prej pričeti deževje, ker je bila v smeri proti nam v par urah vsaka graba in vsak potok poln do razliva. V našo zlato kotanjo so bobnele vode, blatno jezero se je dvigalo in le drog z zastavo je kazal, s kako naglico narašča voda, koje višina bo pričela padati najbrž po preteku štirih mesecev.

Prav na vrh hribovja smo morali bežati s šotorom, katerega niti postaviti nismo mogli radi z viharjem združenega neurja. S konji ter mulami smo stali po grebenu med grmovjem in drevjem brez vsake strehe. Dež nas je že bil davno premočil do kože, mrzel veter nam je potresal ude, repo smo kosali vsled mraza in niti govoriti nismo mogli. Izključeno je bilo, da bi zanetili ogenj, dokler se vsaj nekoliko ne poleže pričetek najžalostnejše dobe po Braziliji.

Nemo smo zrli s hriba naraščanje, razlivanje in neznansko šumenje ter valovanje vod, ki so se bratile med seboj v razlivanju ter pretvarjale obširno stepo v eno morje ... Strahovito deževje z mrzlimi vetrovi je zaigralo smrtno muziko našim 26 prednikom, ali je ne bodo tudi nam?

Dosedaj smo imeli vsak dan sveže meso od divjačine, s katero so nas zalagali naši spremljevalci — vestmani. Nastop deževne dobe je napodil vse na prostem živeče živali pod zaščito ter streho pragozda. Naše zaloge na konzervah, suhorju, kavi, čaju, sladkorju, čokoladi itd. so bile malodane nedotaknjene, nikakor pa ne preračunane na mesece.

Paša za naše živali je bila nekaj metrov pod vodo, koruznega, oba je bilo za par dni in potem ... Če smo hoteli ohraniti vsaj par konj za ježo in nekaj mul za prenos tovora, smo morali pretežno število poklati, sicer bo počepalo vse do zadnjega komada na pomanjkanju prehrane.

Poiskali smo toliko zavetra za skalovjem, da smo si vsaj lahko potegnili nad glavami platneno streho in zakurili več ognjev. Premočeno dračje ter druga suhljad sta samo tlela, povzročala goste oblake dima, ki so nas dušili s kašljanjem in nam zalivali oči s potoki solz. Komaj nekaj ur smo stali z obema nogama v deževni dobi in že smo bili do skrajnosti nevoljni, da obupani.

Na kak umik preko visoko poplavljene stepe ni bilo niti misliti. Kakor daleč so nesle oči v krogu, povsod, valovanje umazanih vodnih mas. Če bi tudi nehali nalivi, zasijalo solnce, in bi se pričele vode razgubljati, bi bila tla toliko razmočena, da bi nam bil vsaj za dober teden onemogočen povrat iz zlate jame.

Prvo noč si niti obleke nismo mogli posušiti. Spal menda ni nikdo. Zjutraj smo trepetali od mokrote ter mraza kljub temu, da so romale steklenice žganja iz rok v roke.

Nevarnost nas je vse pobratila. Nobene razlike nismo poznali ne glede pijače in ne jedače. Vsak je znal, koliko in kaj imamo in kaj nas čaka. če ne bomo štedili z živili.

Koj drugi dan smo ubili dva konja nosača. Pekli smo konjsko meso, ga zavživali s slastjo, bilo je sveže.

Kmalu se je pokazalo, da so domačini veliko manj odporni napram mokroti in slabemu vremenu, nego n. pr. jaz in tovariši iz Severne Amerike. Tretji dan je trosila mrzlica domačine v tako hudih napadih, da jih niti kinin ni zaustavil. Ljudje so hujšali na prostem ter hladnem v mokrih odejah, kakor bi strgal z njih meso.

Deževalo je še neprestano, vodovje je naraščalo in grebeni hribov so tvorili suh obroč krog jezera zlate jame. Iz smrtno obupnega položaja nas bi zamogel oteti samo še kak čudež, sicer bomo proti koncu deževne dobe vsi do golih kosti izprani okostnjaki!

Nosači ter gonjači so nam pravili, da se zarije v deževnem času Brazilijanec med listje pod streho, kjer dremlje ter spi in vstaja le toliko, da je, pije in opravi najnujnejše posle po stanovanjskem prostoru ter pri živini. Po deževju na prostem se ne giblje nikdo in sicer radi malarije, griže in drugih bolezni, ki takrat rajajo nad mokrotnimi pokrajinami.

Na skalnatem otočju nad zlato jamo smo bili brez suhega listja, ob konjskem mesu, grižljajih razne druge hrane in le ob skrbno preštetih požirkih kave, čaja in alkoholnih pijač.

Močno deževalo je samo prvi teden, potem pršelo, zopet vlivalo ter mrzel veter je bril. Ko je dosegla enkrat voda pod nami svoj najvišji stalež, je ostalo njeno stanje nespremenjeno kljub pršenju ter nalivom s presledki.

Kako čisto nekaj drugega, da naravnost rajskega je zima severnih krajev v primeri z deževnimi meseci v zlati Braziliji. Bivanje na prostem, na mokrotnem, krog in krog umazana voda, nezadostna hrana, mrzlica in driska skozi mesece, ti le našteti glodalci človeškega zdravja bi morali uničiti goljate, kaj še le te bolj slabotne ter občutljive člane naše ekspedicije!

Konje in mule smo poklali do zadnjega komada. Saj samo z blatno vodo jih nismo mogli prehraniti. Ljudje so umirali eden za drugim. Trupla od slabosti in vsled raznih bolezni umrlih smo nosili nekaj časa daleč proč od nas in jih prepuščali tamkaj valovom, da so jih nesli bogznaj kam naprej. Pozneje smo jih kotali kar v jezero pod nami in bodo njih okostnjaki zanamcem v strašno svarilo: Zlata jama je tudi jama smrti!

Najboljšemu pisatelju bi bilo nemogoče, da bi v kratkih beležkah in z oslabljeno roko popisal vse, kar je prestalo šest članov naše številne ekspedicije, ki smo se prebili po nepopisnih mukah, grozotah in boleznih skozi kužno deževno dobo na skalnatih grebenih nad zlato jamo.

Koncem februarja se je stalno razjasnilo nebo. Prikazalo se je pekoče solnce. Poplave so pričele odtekati, vode so padale od dne do dne, stepa je pokazala svoje na debelo oblateno lice. Tudi jezero iz zlate jame je zginilo ter pustilo na dnu mrliče, katere smo mu morali zaupati na višku deževne dobe. Od povsod so se prikazovale roparske ptice, saj so imele dovolj hrane, kakor po vesoljnem potopu. Jate orjaških mrharjev so tudi za te pokrajine dobrota, ker opravljajo številne pogrebe z obiranjem do belih kosti.

Proti sredini marca se je blatna skorja toliko utrdila, da smo se smeli podati na pot, ako nismo hoteli umreti vsled solnca, ko smo komaj in komaj ušli objemu smrti po deževju.

Kaj nam je ostalo pri slovesu od smrtne zlate jame po odkritju toliko milijonskih zakladov? Vsak par debelejših zlatih zrn v razcapani obleki, steklenice z načrti, orožje ter nekaj streliva; vse drugo je ostalo na grebenu v svarilo: Čuvaj se zlate kotanje v deževnem času!

Naša ekspedicija je bila pripravljena, dobro opremljena, a mnogo — mnogo premalo previdna pri pogledu na suho zlato. Kaj ti pomaga bleščeči mamon, ko pa ni za poti zob, piti ga ne moreš in tudi za zdravilo ni!

Poslovili smo se od jame okostnjakov s trdnim sklepom: Ne vidiš nas več, četudi bi bila do vrha polna zlata!

— — —

Šestorica preostalih je zavila navzdol s hribov proti severu, da pridemo čim prej do človeških naselbin, kjer bi se odpočili ter vsaj nekoliko popravili za konečni povrat, če nam je bil usojen. Najbolj pičlo odmerjene prehrane je bilo za par dni, sicer smo pa računali s sigurnostjo na sveže meso kake divjačine.

Po poti, po kateri smo prišli, nikakor nismo smeli nazaj. Predolga bi bila in prehodu skozi mokrotni obsežni pragozd bi ne bili kos brez konj in raznih drugih potovalnih pripomočkov.

Počasi liki pijanci smo jo otepali le vedno proti severu.

Po parmesečnem potopu se je narava naglo opomogla. Sploh je Brazilija pokrajina vseh raznih nemogočnosti po drugod. Naenkrat po deževju opustošena, je ozelenela v par dneh. Sveža trava po stepah je vidno silila kvišku, grmovje je cvetelo, pritlikava drevesa so se kar pripogibala pod bogatim zelenjem. Divjačina se je spustila po ravni, ptice so vabile iz zraka, bolezen se je skrila in zdravje je zasijalo ter se je razcvetelo. Žalibog so ves ta naenkrat nastali raj omadeževali oblaki moskitov in po tleh se je razlezla iz podzemeljskih lukenj in brlogov vsa mogoča strupena in nestrupena golazen. Imeli smo dovolj svežega mesa, hitreje smo hodili in zadeli po karti na reko Peranatinga. Ob tej reki, ob toku navzdol proti severu, kjer dobi ime Rio Tres Barras, pozneje celo Rio Manoel in se steka v enega najmogočnejših pritokov veletoka Amaconas, v Rio Tapajos.

Baš kar našteto vodovje drvi kmalu po deževni dobi skozi paradiž rodovitnosti, lepote in bogastva na divjačini ter perjadi. Preko imenovanih rek zamoreš le v čolnu. Gorje ti, če bi se drznil prebresti te le vode na konju ali celo s preplavanjem. Po njih se podi na milijarde ribic piraja. Dosežejo kvečjemu dolžino 30—40 cm. Na vsako živo stvar, ki se pojavi v vodi, se zaženejo v tisočerih krdelih in jo oglodajo vkljub vsemu odporu kar hitro. Še zverinska gospoda teh krajev: jaguar, puma, nadalje jeleni, bivoli itd. ne stopajo v vodo s prvima nogama, pijejo vodo z brega ter v skrbno pazljivih presledkih.

Ob Rio Manoel smo srečali gosta indijanska plemena. Prijateljstva sklepati s temi neznanci ni kazalo. Nismo imeli več seboj daril, s katerimi bi bili navezali z divjaki stike in si naklonili njih dobro voljo ter prijaznost. Ogibali smo se človeških naselbin, saj je bilo povsod dovolj gošče.

Ravno ob Rio Manoel nam je uspelo, da smo se polastili na skrivoma ter na tatinski način dveh čolnov. V vsakem je bilo več prostora nego za tri in oba sta bila po indijanskem načinu izkurjena iz enega orjaškega debla, z zaostrenim kljunom spredaj in s prav pripravnimi vesli. Liki strela smo švignili po toku navzdol in pristali šele ob izlivu reke Rio Manoel v Rio Topajos. Ob izlivu je bilo videti, da bo nas peljala vodna pot skozi pragozd na levo ter desno. Lov na užitno divjačino po pragozdu je skoro izključen, preskrbeti smo se morali z mesom, predno smo se drznili v tajnost bogznaj kako dolge džungle.

Čolna smo skrili, a kljub temu smo pustili v bližini po dva moža straže. Iz bambusovih kolcev smo si zgradili kolibo in jo pokrili s širokim palmovim listjem.

Začeli smo s pogonom na tapirje, jelene in bivole. Puška je pela svojo brezsrčno pesem in vsak dan smo bili zadovoljni s plenom. Jemali smo le najboljše kose, jih razrezali na tanko in na dolgo in jih sušili po indijanskem načinu na solncu. Žalibog nismo imeli soli in baš to pomanjkanje smo v novem raju občutili najbolj v živo. Iz kož smo si zvezali spalne mreže. Kmalu smo bili v koči zavarovani v noči proti kačam.

Pri lovu nas ni motila živa duša. Ostali smo na enem mestu tri tedne, saj se nam ni mudilo nikamor. Opomogli smo si, si okrepili zdravje, nobenega ni več skominalo po suhem zlatu.

Z dovoljno zalogo posušenega mesa smo se upali po Rio Tapajos skozi pragozd, ki sega z malimi presledki do izliva v Amaconas. Vožnja je bila lahka, ker nas je gnal naprej močan tok. Ob obeh bregovih reke gozd z najbolj bujnim in bogatim rastlinstvom, cvetjem, opicami ter papagaji v vrhovih. Nad nami po obojestranski straži gozda omiljeno solnce ...

Pozabili smo, da je bila naša šestorica le pičli preostanek obsežne ekspedicije, ki je odkrila zlato jamo, a zapustila strašne sledove smrti, ki je čuvarica zlatih zakladov!

Dolgo — dolgo nas je nosil tok reke, predno smo začeli srečavati ob levem in desnem bregu naselbine belokožcev. Pri belem človeku smo si oskrbeli za zlata zrna sol, kruh, kavo, čaj, alkohol in zasilne obleke. Indijanskih čolnov nismo marali zamenjati z barkami in jadrnicami, katerih je polno po reki Tapajos, nekaj sto kilometrov pred njenim izlivom. Belokožec je ob reki izsekal gozd in ga zamenjal s kavinimi plantažami, ki se razprostirajo tamkaj v nedoglednost.

Čolna smo prodali še le v mestu Santorem, kjer smo stopili na parnik. Peljali smo se po veletoku Amaconas, ki je malo morje do pravega morja. Ob morski obali smo počakali na veliko atlantsko potniško ladjo, na kateri smo dokončali naš raziskovalni pohod v domači luki San Pedro koncem septembra 1926. Bili smo z doma skoro eno leto, ki pa je pomenilo za nas pri življenju ostale celo dobo strašnih spominov.

V Los Angeles so nas sprejeli, kakor pač Amerikanci znajo: po božje. Nobeden rimski cesar ni obhajal po cestah večnega Rima tako slavnostnega vhoda, kakor nas šest, ki smo se klatili skoro eno leto po neraziskanih, divjih ter z zlatom posutih divjinah. Vsak nam je hotel stisniti roko, se nas vsaj dotakniti, če smo res ljudje in ne bogovi — odkritelji neizrabljenih zlatih jam.

Družbi smo predložili načrte o zlatih najdbah. Škoda in še enkrat škoda, da smo morali pustiti nad vse zanimive filmske posnetke z naših potovanj med skalovjem nad kotanjo zlata in smrti. Odkrili in prinesli jih bodo oni, katere je nakanila družba poslati v aeroplanih, da rešijo še to leto naše milijone vredne filme ter druge zbirke.

Tedne smo počivali med kulturnimi ljudmi. Vsega smo imeli na razpolago, kar bi poželeli. Po vsestranskem odpočitku smo pričeli s predavanji. Bila so obiskana od blizu ter daleč kakor nobena največja romarska cerkev.

Družba nam je dovolila radevolje počitnice do konca leta.

V mesecih krvavo zasluženega brezdelja sem si izbral v Los Angelesu tovarišico skozi življenje. Ne čudite se, a priznati moram, da sem se jaz posuroveli mož divjin zaljubil do ušes. Lep zaslužek v dolarjih sta mi vrgli obe ekspediciji. Pri pogledu na premoženje sem si mislil: Joža, kaj boš sam v življenju s tolikim denarjem, ki mora imeti tek, ker je bil zaslužen z dnevnim tveganjem življenja. Zaročil sem se, kakor je to v Ameriki navada. Poročiti sem se hotel, si osnovati lastno gnezdo in družino, ki bo lahko mirno uživala sad očetovega trpljenja.

Zaročenki sem zaupal, da moram po pogodbi še enkrat na iskanje zakopanih ter skritih zakladov. Cilj tretje ekspedicije je primeroma blizu in brez vsakih predvidenih nevarnosti. Zaslužek pri tretji ter zadnji ekspediciji bode povzdignil moje dosedanje precejšnje premoženje toliko, da se bom lahko celo odmerjeno mi življenje posvetil družini brez izvrševanja inženerskega poklica.

Prihodnje leto, koj po vrnitvi s tretjega potovanja, ki bo mogoče trajalo samo par tednov, bo poroka, ženitovanjsko potovanje in uživanje krščanske ljubezni v družini, kateri ne bo treba skrbeti, kaj bo jutri.

Moja ljuba je bila zadovoljna s predloženim načrtom, saj si ji je obetalo blagostanje, kakor malokateri v hudih povojnih časih.

III. del.

Marca leta 1927 bi nas naj popeljala družbena jahta »George Washington« proti skrivališčem ter najdiščem novih zlatih zakladov na Cocos-otočju. Par mesecev pred odhodom smo se morali poučiti, kaj da hočemo odkriti in kako ozadje ima zagonetno bogastvo. Družba je zbrala ter nam predložila vso znano gradivo, ki se je le količkaj nanašalo na zadevo z zlatim zakladom na Cocos otokih.

V naslednjem hočem tudi jaz podati kratek pregled vsega, kar je potrebno za boljše razumevanje naše tretje ekspedicije, ki bi naj tvorila zaključek mojih raziskovalnih potovanj in bi naj kronala moj vstop v srečo družinskega življenja.

— — —

Blizu sto let je minulo, odkar je šel v zgubo zaklad južnoameriške države Peru. Mnogo ekspedicij je bilo odposlanih, da bi izsledile to premoženje, a uspeh je izostal.

Leta 1831 je izbruhnila v Peru vstaja, ki je po južnoameriških republikah bolj vsakdanja prikazen.

Vojaški upravitelj peruanskega glavnega mesta Lima, katerega so stiskali revolucionarji, je pustil naložiti ogromni državni zaklad brezmejne vrednosti v noči ter megli na ladjo »Mary Dier«. Kapitan ladje Thompson je prejel od upravitelja zapečaten ovoj, katerega je smel odpreti šele daleč na odprtem morju. Zavitek je vseboval natančna navodila glede cilja ladje in varnostnih odredb, katere bi naj ukrenil kapitan v zaščito zaklada.

Kapitan Thompson je bil hraber morski medved in eden najbolj zanesljivih mož v službi peruanske republike. Svojo nesebičnost je že bil dokazal v najbolj nevarnih položajih. V tem slučaju je bila skušnjava prevelika. Kepe zlata so se nahajale v njegovi neomejeni oblasti. Vlada, ki mu je bila izročila v varstvo zaklad, se je nahajala v obupnem boju za obstoj. Vsaka ura bi jo bila lahko strmoglavila ter uvedla dolgovezne nemire, kojih izid je bil negotov.

Thompson se je odločil po dolgem oklevanju, da bo postopal v tem slučaju na svojo lastno pest. Dal je povelje, naj zajadra ladja v smeri proti Cocos-otočju (v Tihem Oceanu, ne daleč od severno-zapadne obale Južne Amerike). V majhnem zalivu omenjenih otokov se je usidrala jadrnica. Državni zaklad so prenesli na kopno in ga zakopali med razvaline starodavnega svetišča.

Na nadaljni vožnji je obstreljevala Tompsonovo ladjo »Mary Dier« francoska križarka »Espeigle« in jo je tudi potopila. Kapitan Thompson je ušel smrti v zadnjem trenutku. Francozi niso izročili ujetnika peruanskim oblastem, hoteli so izrabiti zase ugodno priliko in se polastiti zaklada.

Francoska bojna ladja s Thompsonom na krovu je pristala pri Cocos-otokih. Kapitan bi naj pokazal kraj, kjer je tičal zakopani zaklad. Thompson je že bil v obupnem položaju. Na nepojasnjen način se mu je posrečilo, da je prekanil stražo. Ušel je s tremi mornarji od posadke francoske križanke v majhnem čolnu. Obljubil je, da bo delil zlato z begunci. Da bi pa lahko dvignili težke in z zlatom napolnjene zaboje, za ta posel je bila potrebna cela ekspedicija.

Kapitan Thompson in tovariši so se zatekli po dolgotrajnem tavanju na Angleško. Nekaj let so se morali skrivati, ker so bili ožigosani kot dezerterji od peruanske in francoske oblasti. Še le po preteku 23 let se je upal Thompson na Cocos-otoke v spremstvu z nekim Kastingom, ki je bil v posesti trijambornika. Usoda je hotela, da se je potopila ladja v Atlantskem Oceanu z vsem, kar je bilo na njej.

Minula so desetletja. Vse osebe, ki so se bile udeležile vožnje kapitana Thompsona na »Mary Dier«, so že bile pomrle. Nobeden človek ni več znal za kraj, na katerem je bil zakopan zaklad države Peru. Životarilo je o zadevi edino ustno izročilo. Mornarji vseh narodnosti so si med seboj pripovedovali o ogromnem bogastvu, ki počiva pod zemljo na Cocos-otokih.

Leta 1894 so zašli slučajno nekateri dokumenti iz posesti kapitana Thompsona, nanašajoč se na bajni zaklad, v roke poveljnika Cursona Hove. Odpremil je ekspedicijo na omenjene otoke, a se je vrnila brez uspeha. Vse ostale ekspedicije, ki so še sledile, so bile zastonj.

Že po vojni se je odpeljal na Cocos-otoke angleški športnik Campbell. Pogledal je v papirje kapitana Thompsona na jahti »Aventress«. Kakor vsi njegovi predniki, tudi Campbell ni imel sreče.

Čuden je doživljaj, katerega beleži Campbell nekaj mesecev za tem, ko se je bil vrnil po brezuspešnem iskanju. S potovanja na Cocos-otoke je prinesel seboj kovinast prstan in eno lopato. Ta dva predmeta je našel na otoku, ko je iskal zaklad. Najbrž sta prstan ter na pol od rje razjedena lopata z ladje »Mary Dier«, ki je bila pripeljala svoj čas peruansko zlato na otočje. Ko je pokazal Malcolm Campbell najdnino čarovnici, mu je ta takoj povedala, da sta z otoka v Oceanu in sta bila v rabi pred 100 leti ob priliki zakopavanja zaklada. Čarodejka Pollok je popisala natanko otok, čeravno se ji niti sanjalo ni, za katero zadevo gre.

— — —

Malcolma Campbella, svetovno znanega avtomobilnega dirkača, je spremljalo več let hrepenenje: odkriti zaklad na Cocos-otočju. Zagrebel se je v zemljevide ter potopisne knjige, da bi zadel na kraj, na katerem so zakopali Thompsonovi uporniki plen njihove nezvestobe napram domovini.

Že pred 50 leti so zvedeli raziskovalci o popisu, kako ter približno kje bi se naj skrival zaklad.

Admiral Palliser je oskrbel posebno ekspedicijo, ki se je ukvarjala z odkritjem. Ob tej priliki so dognali, da so bili poprej omenjeni podatki glede zakopanega zaklada čisto napačni. Pozneje so celo dokazali, da so morski roparji, da bi se zavarovali napram morebitnemu izdajstvu lastnih tovarišev, spremenili tok potoku, ki je tekel le nekaj korakov proč od mesta, prikrivajočega globoko shranjene dragocenosti.

Anglež Campbell je bil vedno prepričan, da zaklad na Cocos-otočju ni plod človeške domišljije. Cenil ga je na okroglih 12 milijonov funtov šterlingov. On sam se je že mudil na otoku s spremljevalci. Neumorno so razkopavali zemljo štiri tedne. Veliko preglavic mu je delalo skalovje, katerega je rušil ter odstranjeval s pomočjo dinamita. Po trudapolnem ter brezuspešnem delu ga je napadla mrzlica. Moral se je vrniti brez zlata in draguljev. Po preteku nekaj mesecev je sklenil, da bo stikal ponovno za zakladom ob morski obali, katero je doslej le površno preril in pregledal.

Odposlana je bila na otok ponovna ekspedicija, koje vodstvo je prevzel kanadski polkovnik Leckie. Campbell bi naj zamenjal častnika nekoliko pozneje. Baš tedaj, ko bi se naj izvršila zamena, se je vršila na Floridi ob morski obali avtomobilska dirka, v kateri je šlo za svetovno slavo ali takozvani rekord. Campbell se ni mogel odločiti, da bi se odrekel dirki na račun ekspedicije. Bil je uverjen, da Kanadcu ne bo uspela najdba in bo itak potrebna še ena raziskovalna odprema.

Leckie in njegovi tovariši so se lotili dela z najnovejšimi tehničnimi pripomočki. Polkovnik se je pogajal več mesecev pred odhodom z vlado republike Costarica, koje last je Cocos-otočje. Slednjič se je vrhovna oblast omenjene ljudovlade vendarle odločila, da je odposlala s polkovnikom 9 vojakov, ki bi naj pazili na to, da dobi Costarica v slučaju najdbe zasiguran jej delež na dragocenostih in zlatu.

Vsa oberstova prekopavanja zemlje ter preobračanja skal so bila zastonj. Po večmesečnem raziskovanju je moral priznati, da je kopal ter iskal zaman tam, kjer je vršil isto brezplodno delo leta 1897 admiral Palliser.

— — —

Tretje poročilo, nanašajoč se na južnoameriški zgodovinski zaklad, se glasi:

Advokat Julij Torres iz južnoameriške republike Ecvador bi naj bil našel v indijanski vasi v gorovju Andov pravljični zaklad starih Inkov, ki so prebivali v dobi odkritja Južne Amerike po Špancih v današnji državi Peru. (O zgodovinskem ozadju zlatega zaklada starih Inkov nekoliko pozneje.)

— — —

Da bi bila naša ekspedicija natančno poučena, kaj je vse znanega o posebnostih ter znamenitostih, ki obdajajo samotne Cocos-otoke, je dodala zgorajnim beležkam še popis pošastnih prikazni, katere so opazovali v tamkajšnji bližini.

Parnik »Castilian« je bil 12. decembra 1857 ob 6. uri zvečer sredi Atlantike ob zapadni afriški obali in blizu otoka Sv. Helene, zadnjega bivališča velikega Napoleona. Kapitan Harington v družbi častnikov Dawisa in Huitlerja je gledal na poveljniškem mostu otok, ko se je prikazala samo 20 metrov daleč sredi morja čudna pošast. Njen vrat je bil dolg vsaj 20 m in 100 m naokrog je bila voda namah temnorjava. Z daljnogledom so ugotovili mornarji, da izpreminjajo barvo vode pod morsko gladino vidni udi živali. Tako je bila torej velika. Plula je počasi proti obali. Merila je vsaj 300 do 400 čevljev, imela je temno-rjav hrbet in vrat ter rumenkastobel hrbet. Pozneje je dodal kapitan Harington 16. febr. 1858 angleškemu listu »Times« v posebnem pismu tole: »Kljub dvomom znanstvenikov sem prepričan neomajno, da bivajo v oceanski globini nepoznana strašila. Kot izkušen mornar ne bi nikoli zamenjal onega nestvora s kako drugo živaljo. Saj smo ga opazovali prav blizu in pomota je izključena na daljavo 20 metrov. Mislim, da so te živali jako redke in se prikažejo le malokedaj na površju.«

Kapitan Drawer, poveljnik »Pauline«, je bil dne 8. julija 1875 blizu rtiča San Roc na brazilski obali, ko je zagledal tri velike kite. Najbolj čudno pa je bilo, da se je ovijalo krog enega kita velikansko strašilo v obliki kače z rjavim hrbtom, belim trebuhom, orjaško glavo, vrat in gornji život so merili vsaj 40 čevljev. Celih 15 minut je tiščala zver kita v velikanskih šapah in ga tresla kakor hruško, potem ga je potegnila pod vodo. Najbolj čudno pa je bilo ponovno srečanje teden pozneje, dne 13. julija. Tedaj je drvela pošast naravnost proti ladji z visoko dvignjenim, do 30 m dolgim gornjim životom. Zdelo se je, da hoče napasti ladjo. Moštvo je že pripravilo orožje. Toda pošast je zginila pod vodo, predno se je približala naši ladji.

— — —

O morskih pošastih navedeno^* se bo zdelo čitateljem bajka in plod bujne domišljije. L. 1933 so se pojavila po časopisju na celem svetu poročila o velikanski pošastni prikazni, ki se je prikazala nekaterim iz globin jezera Loch Ness na Angleškem. V očigled omenjenemu poročilu so vreli tisoči in tisoči iz Angleške in iz vseh delov sveta k lohneškemu jezeru, da bi čuli kaj več o strašnem zmaju, ali bi bili celo deležni njegovega srečanja. Očividci so trdili, da stopi včasih pošast na kopno in hodi okrog. Odkrili so odtise zmajevih šap in učenjak ter strokovnjak jih je premeril in fotografiral. En del učenega sveta je bil za to, da je mogoča taka prikazen; drugi je izključeval predpotopne živalske orjake v današnji dobi. Še ni prav potihnila zadeva z lohneškim strašilom, že se je zgodilo meseca februarja 1934 ob francoski obali nekaj, kar je prepričalo celi svet, da hrani morsko dno živalske prikazni, ki so bile doslej znanstvenemu svetu uganke in povsem nepoznane.

Na obrežje Querquevilla pri Cherbourgu na Francoskem je morje naplavilo truplo 8 m dolge živali, ki je vzbudila velikansko začudenje in obnovila strastne razprave nedavnega časa o možnosti in nemožnosti predpotopnih pošasti. Profesor pariške naravoslovne fakultete Corbieere, ki je truplo preiskal, je sicer izjavil, da pripada žival bržkone zelo redkemu plemenu kitov, ki ga je pa vendar še dobiti v severnih predelih Atlantika, a tudi on ne zna pojasniti mnogih točk, ki že na zunaj ločijo to žival od kitov.

Trup živali je modro-sive barve in pokrit s črnim, valovitim puhom, na straneh sta dve plavuti in ena na hrbtu, vrat je prilično 1 m dolg in razmeroma tanek, a na njem sedi precej majhna glava, ki je podobna kamelji glavi z ostrimi zobmi. Takšnega »kita« svet še ni videl, pač pa so prav očitne podobnosti med to živaljo in lohneško pošastjo, kakor so jo opisovali očividci in ki ji priznana znanost tudi ni hotela za nobeno ceno priznati obstoja in niti ne možnosti, da gre — čeprav ne za predpotopnega orjaka, pa vsaj za živalsko vrsto, ki je znanost doslej pač še ni utegnila upredeliti.

Z najdbo čudne naplavine na querquevilleski obali pa je del srditega spora za lochneško pošast menda končnoveljavno rešen in sicer rešen v prilog ljudi, med njimi glasovitih učenjakov, ki so bili prepričani, da gre za neko novo, doslej neznano vrsto živali, ki so kolikor toliko v sorodu s pradavnimi orjaki. Obenem pa podaja ta najdba prvi stvarni dokaz za obstoj slovite »morske kače«, ki jo je šolska znanost toliko, časa zavračala v kraljestvo bajk.

Bilo bi vendarle čudno, da bi bile pošasti, o katerih nam govore nešteta poročila očividcev iz vseh časov, samo plod lažnive domišljije. Saj so bili med očividci vendar tudi možje, ki niso imeli nobene koristi od tega, da bi se lagali, in ki so bili tudi dovolj hladnih možganov in bistrih oči, da bi ne postali kar tako žrtve utvar. Tudi o lochneški pošasti so trdili, da je samo plod domišljije kakšne stotine kratkovidnih in lahkovernih turistov, a ko jo je posnela, čeprav od daleč, tudi fotografska plošča, so morali njen obstoj vendarle priznati. Tedaj je zavladal izgovor, da gre pač za kakšno žival znane vrste, za kakšnega orjaškega mroža ali kaj podobnega.

Skoraj je bilo videti, da se bo ta razlaga obdržala, čeprav večni neverni Tomaži tudi niso mogli navesti nobenega stvarnega dokaza za mroža in podobne razlage. Najdba pri Querquevillu je postavila celotno zadevo v drugačno luč. Neverni Tomaži morajo priznati, da obstojajo živali »iz kraljestva bajk«, in kakor marsikatera druga znanstvena stroka bo moralo tudi živaloznanstvo pristati na to, da je beseda »nemogoče« v znanosti in v naravi zelo dvomljive vrednosti.

_* Pripomba pisatelja iz dejstev najnovejšega časa.

— — —

Istinitost peruanskega zaklada naj dokažejo naslednji zgodovinski podatki^*:

Za raziskovanje zahodne obali Južne Amerike je bilo važno dejstvo, da je prekoračil španski pustolovec Balboa leta 1513 panamsko zemeljsko ožino v Srednji Ameriki in dosegel Tihi Ocean, Med potom je zvedel od prebivalcev o zelo bogati deželi ob morju južno od Paname. To je bila dežela Peru. Podal se je tja z ladjo, a se je moral vrniti. Potem so ga pa umorili. Preteklo je precej let, predno so izpeljali to trije možje, česar Balboa ni mogel. Ti trije so bili: Franc Pizarro, Diego do Almagro In duhovnik Ferdinand de Luque. A tudi tem se je posrečilo šele pri tretjem poskusu, da so osvojili to bogato in izborno organizirano državo.

Peru je bila mogočna in zelo obljudena država, katero so ustanovili Indijanci iz rodu Inka (Inka = gospod, vladar). Začetek je zelo nejasen. Praoče Inkov je bil, kakor so trdili domačini, solnčni bog, ki je poslal po veri tamošnjih Indijancev na zemljo svojega sina ter svojo hčer, da bi jih učila obdelovati zemljo, graditi hiše in opravljati še razna druga potrebna dela. Vera v božansko pokolenje Inkov je bila ohranjena še ob prihodu Špancev. Člani rodu Inka so imeli na splošno mnogo večje pravice, kot drugi državljani. Bili pa so v manjšini.

Najvišji bog Inkov je bil Pačakamah, ohranjevalec sveta. Za njim je prišel bog solnca. Temu je bilo posvečenih več velikih templjev. Eden največjih je bil na otoku jezera Titikaka. V tem templju so bili nakopičeni velikanski zakladi srebrnih in zlatih predmetov, ki so jih nanosili romarji tekom let. Ko so čuli Indijanci o bližanju zlataželjnih Špancev, so potopili vse zaklade v jezero. Podobno so storili prebivalci v dolini Orkos blizu mesta Kuzko. Vrgli so v jezero vse dragocenosti, med njimi tudi znano zlato verigo, katero je dal napraviti Vaina Kapah. Pozneje so večkrat poskušali Španci odpeljati iz jezera vodo, da bi našli te potopljene zaklade, a niso nikdar uspeli. In tako so največji zakladi Inkov še danes neodkriti.

Manjših božanstev so poznali Inki mnogo. Verovali so, da je človek iz duše in telesa in da je duša neumrljiva. Po smrti začne človek drugo življenje. Dobri pridejo v nebesa, hudobni v pekel. Verovali so tudi v nekako splošno vstajenje. Svojim bogovom so darovali krotke domače živali: ovce, jagnjeta, domače zajce, ptiče, a tudi zelenjavo in blago. Niso pa odobravali človeških žrtev, ki so bile v navadi v Mehiki.

Država je bila razdeljena v štiri pokrajine. Prestolica je bila Kuzko. Moško prebivalstvo vsakega kraja je bilo razdeljeno v desetnije z desetnikom na čelu. Pet desetnij je tvorilo višjo enoto, iz katerih so bili sestavljeni oddelki po 100, 500 in 1000 mož. Desetniki so morali svojim podrejenim pomagati v vsaki stiski. Bili pa so tudi javni tožniki (državni pravdniki) za prestopke in pregrehe, katere je zagrešil kdo iz njihove čete. Voditelj vsake čete, ki je zanemarjal svojo dolžnost, je bil hudo kaznovan. Zato so pazili vsi načelniki zelo strogo na dejanje in nehanje podrejenih. Dežela ni poznala lenuhov in potepuhov. Kazni so bile težke. Za najmanjši prestopek je bila določena smrtna kazen.

Državni uradniki so zapisovali natanko vso novorojene in umrle osebe. V Peru je bila celo tajna policija, ki je imela nalogo, skrivaj opazovati izvrševanje zakonov v posameznih pokrajinah in o tem poročati.

V zvezdoznanstvu rod Inkov ni bil kdo ve kako podkovan. Vedeli so pač, da se dovrši tek solnca v enem letu. Poznali so obe enakonočji, ki so ju obhajali zelo slovesno. Bali so se mrkov solnca in lune. V zdravilstvu so uporabljali puščanje krvi, čistilna sredstva in proti mrzlici kinin. Kar zadeva pesništvo, so poznali burke ter žaloigre, ki so jih uprizarjali na kraljevem dvoru, a tudi pesmi. Delali so posebne viseče mostove, ki so jih obnavljali v rednih presledkih.

Glavno mesto Kuzko je bilo znamenito in lepo. Peruanci so ga imeli v veliki časti. V njem je bilo mnogo templjev in obilo velikih palač. Nekatere sobe v teh palačah so bile 15 m dolge in 7 m široke. V mestu so bile šole, v katerih so razlagali modroslovje, več gostiln za tujce, mnogo vrtov in utrdb. Največja utrdba je bila zgrajena iz velikanskih kamnov. Čudno je kako so mogli Indijanci, ki niso imeli železnega orodja, lomili velike skalo in jih prevažali po daljavah do Kuzka. Pred to utrdbo je bila velikanska skala, katero so imenovali »trudni kamen«. 20 tisoč Indijancev jo je privleklo na to mesto, da bi jo uporabili pri zgradbi trdnjave. Tam pa se je prekotalila na strmini in zmlela pod sabo 4000 ljudi, dokler ni obležala.

Pokrajine in posamezniki so plačevali kralju davek. Zanimivo je, da Peruanci zlata, srebra in draguljev niso priznavali kot plačilno sredstvo. Z zlatom ni mogel nihče nič kupiti, ker ga je bilo preveč.

Kadar je umrl kralj, so zazidali njegovo sobo, ne da bi kaj premaknili, kajti tak prostor je veljal za svetega.

Lov je bil vobče prepovedan. Love je prirejal samo kralj v velikanskem obsegu ob določenih prilikah. Za gonjače je služilo 30.000 Indijancev.

Peruanci so imeli pisavo na vozle. Imenovali so jo quipu. Na raznobarvnih sukanih nitih so delali različne vozle, ki so pomenjali razne predmete in dejanja. S to pisavo so lahko seštevali, odštevali in množili. Imeli so ljudi, ki so se bavili skozi celo življenje samo s sestavljanjem in razreševanjem vozlov. Pisava Inkov na vozle je še danes nerešena skrivnost.

Taka je bila torej dežela, ki je pritegnila nase pozornost španskih pustolovcev.

V začetku 16. stoletja je vladal v Peru kralj Vaina Kapah. Ta je dal izdelati za dan, ko bi dobil njegov sin ime, velikansko zlato verigo, ki je bila dolga 70 čevljev in debela kot zapestje odraslega moža. Radi tega je prejel sin ime Huaskar (= veriga).

Tisto leto po tem dogodku je zbral kralj 40 tisoč vojakov, napadel kraljestvo Quito ter ga osvojil. Prvorojenko premaganega kralja je privedel domov in jo vzel za ženo. Leto pozneje mu je porodila sina Atahuallpa. Ta se je razvil v teku let v postavnega in pametnega mladeniča. Kralj bi mu bil rad zapustil vso državo, pa ni mogel, ker je bil prvorojenec Huaskar. Sklenil pa je proti običajem svojih prednikov, prepustiti Atahuallpi kraljevino Quito. Sporočil je ta svoj sklep sinu Huaskarju in ta se je vdal takoj.

Vaina Kapah je dal na to zgraditi dve veliki cesti, ki sta peljali skozi vso deželo od severa proti jugu. Ko so gradili zadnjo, so prinesli kralju vest, da so se izkrcali na morskem obrežju tuji ljudje, kakoršnih še ni videl nihče. To je bil Balboa s svojimi ljudmi leta 1515.

Od tega časa se ni podal Vaina Kapah na nobeden osvojevalen pohod več, temveč je samo skrbno in s tesnim srcem gledal na morsko obal. Spomnil se je bil stare prerokbe, ki je napovedovala prihod neznanih mož in ti bodo uničili peruansko državo in njene bogove. Bil je to podoben pojav kot v Mehiki. Domačini so bili radi te napovedi že vnaprej prepričani, da nič ne opravijo, in zato so bili manj odporni. To je zelo važno dejstvo za razumevanje podjarmljenja tako velikih in dobro urejenih držav, kot sta bili Mehika in Peru, s tako neznatnimi močmi.

Kralj Vaina Kapah je umrl kmalu. Njegova sinova Huaskar in Atahuallpa sta vladala složno pet let. Potem se je domislil Huaskar, da je morda ravnal napačno, ko se je vdal očetovi prošnji in je prepustil bratu kraljestvo Quito, ki je pripadalo po vsej pravici njemu. Zahteval je od brata, naj prizna njegovo nadoblast, ker je ta tudi storil na hinavski način. Nato je povabil Huaskar Atahuallpa k sebi v glavno mesto. Atahuallpa je sprejel vabilo, a je dejal, da bo pripeljal s seboj veliko zastoptsvo iz vsake svojih pokrajin, da bo slavnost večja. Huaskar se temu ni protivil.

Atahuallpa je dal ukaz vsem za orožje sposobnim moškim svoje države, naj se podajo z vsem svojim okrasjem in odlikovanji v Kuzko, da se tam poklonijo kralju Huaskarju. Skrivaj je zapovedal, naj vzamejo prikrito s seboj orožje. Odpravilo se je na pot 30.000 mož.

Huaskarjevi poveljniki in uradniki so opazili, da je Atahuallpovih ljudi več, kot bi jih bilo treba. Sporočili so to kralju, ki je tudi zbral vojsko. V bitki, ki se je vršila kmalu nato, je bil Huaskar premagan ter ujet. Atahuallpa je pustil pomoriti vse kraljeve sorodnike. Mislil je, da je sedaj zagotovljen obstoj njegovi državi. To bi tudi bilo, da niso prišli Španci.

Pohod nad Peru so pripravili Pizarro, de Almagro in de Luque. Zadnji je bil duhovnik in je kmalu umrl. Pizarro je bil doma iz kraja Truxillo na Španskem, kjer se je rodil okrog l. 1471. Vzgoje ni imel nobene. Pasel je doma svinje. Kmalu je ušel z doma ter se klatil po svetu. Leta 1510 je bil na otoku Haiti. Udeležil se je vseh večjih osvojevalnih pohodov v Srednjo ter Južno Ameriko. Izobražen ni bil, saj ni znal niti čitati in ne pisati. Pač pa je bil zelo izurjen bojevnik. Tudi de Almagro je bil nizkega rodu in prav tako neizobražen kot Pizarro. Obema pa je bilo lastno svojstvo takratnih ljudi, namreč krutost ter brezobzirnost. De Luque je bil le svetovalec, posredovalec in se je držal v ozadju.

Prvi poskus je povsem ponesrečil. Leta 1526 so se podali ponovno na pot. Pizarro je odjadral iz Paname proti jugu z eno ladjo in 114 možmi. Uspeha ni bilo, ker je bil letni čas zelo deževen, in obala, kjer so se ustavili, močvirnata. Izkrcane Špance so napadli domačini in so jih mnogo pobili. Pizarro je odplul dalje. Kmalu za njim je prijadral na isto obrežje de Almagro, ki se je tudi moral bojevati. Ne dolgo za tem sta se sestala Pizzaro in de Almagro. De Almagro se je vrnil dvakrat v Panamo po nove čete. Med tem je silila večina Pizarrovih vojakov domov. Pizarro jih je odpustil. Ostala mu je prav neznatna četa.

S to je prodrl do mesta Tumpiz, ki je že spadalo v državo Inkov. Tam je videl bogato z zlatom okrašen tempelj, velike palače, vrtove in neizmerne zaklade. Domačini so mislili, da so jih posetili bogovi.

Pizarro se je vrnil nato v Panamo, kjer so sklenili, da gre na Špansko prosit cesarja Karla V., naj mu dovoli osvojitev države Peru. Pizarro se je res vrnil v domovino. Karl V. mu je dal naslov vrhovnega poglavarja peruanske države. Ob tej priliki je začel razdor med Pizarrom in de Almagrom, katerega Pizarro na cesarjevem dvoru niti omenil ni.

Ko se je vrnil Pizarro v Panamo, se je odpravil proti Peru z dvema ladjama. Spremljali so ga štirje bratje. Vzel je seboj tudi mnogo konj. Leta 1531 so se izkrcali pod mestom Tumpiz. Od tam so poslali ladje domov in nadaljevali prodiranje po kopnem, kar je bilo zelo težavno. Osvojili so otok Puna, mesto Tumpiz in so tam blizu ustanovili naselbino San Miguel. Potem so šli dalje po pustem in neobljudenem svetu. Med potom jih je srečal sel ujetega kralja Huaskarja, ki ga je bil ta odposlal skrivaj s prošnjo, naj mu pomagajo Španci do pravice in prestola. Dva dni za tem je dospelo odposlanstvo kralja Atahuallpe, ki je imelo ukaz, pozdraviti belokožce kot sinove boga Virokoča, brata solnčnega božanstva. Poslanci so prinesli bogata darila: zlate posode, dragulje, živeža ter blaga za obleke. Prosili so Pizarra, naj neha s kaznovanjem prebivalcev Tumpiza, od katerih je bilo mnogo pomorjenih od belokožcev.

Španci so nato odpotovali proti kraju Kazamarca, kjer bi naj srečali kralja Atahuallpa. Pizarro je poslal h kralju svojega brata Ferdinanda in še enega častnika, da pogledata, kako in kaj. Kralj ju je sprejel sijajno in je obljubil, da bo obiskal španski tabor. Vrnila sta se in poročala o velikem bogastvu, katerega sta videla.

Pizarro je sklenil, da bo osvojil Peru na mah. Storil je nekaj podobnega kot Cortes v Mehiki. Ujeti je nameraval kralja Atahuallpo, da bi ga imel za talca. Ti naklepi niso bili nič manj drzni kakor Cortesovi. Hotel jih je izvršiti kar ob priliki prvega srečanja. Predno je prišel kralj s svojim spremstvom v tabor, je pripravil Pizarro vse potrebno za iznenadenje Indijancev. Jezdece, bilo jih je 60, je skril za zid, da jih Peruanci sploh niso videli. Pešce pa je razvrstil tako, da so lahko napadli domačine od vseh strani. Vse skupaj ni bilo ničesar drugega kot izvrstno pripravljen in skrajno predrzen roparski napad.

Kralj Atahuallpa se je približal v zlati nosilnici. Obdajalo ga je 24.000 vojnikov. Ko je dospel, mu je takoj javil Pizarrov zastopnik, da se mora vdati cesarju Karlu V. in mu plačevati davek. Za tolmača je bil neki Felipillo, doma z otoka Pune. Slabo je poznal španščino in jezik Inkov. Vendar je razumel kralj, da tirjajo Španci Od njega nekaj velikega. Odgovoril je precej duhovito in odločno. Tedaj pa so Španci Indijance kar napadli in jim pričeli trgati z obleke zlate in srebrne okraske. Začel je boj. Takoj so pridrli za zidom skriti jezdeci, se zakadili v Indijance, posekali kar cele trume ter ujeli kralja. Vse to se je vršilo na velikem obzidanem prostoru. Indijanci so bili tako iznenadeni, da so pričeli divje bežati. Ker so imeli zasedene vse izhode Španci, so se zaleteli bežeči v obupu v zid, ga podrli ter ušli.

Pizarro je dosegel svoj namen, kralj je bil ujet. Atahuallpa se je hotel odkupiti. Obljubil je Špancem toliko zlata, srebra in drugih dragocenosti, da bi napolnil veliko dvorano, v kateri je ležal vklenjen, do tja, kamor seže veliki mož z iztegnjeno roko. Pizzaro je bil zadovoljen. Kralj je poslal v vse pokrajine poslance, da bi nabrali zlato. Prinesli so velikanske množine zlata, vendar ni zadostovalo. Zato so šli po deželi Pizzarovi častniki, ki bi se naj prepričali na lastne oči, ali je sploh v deželi toliko zlata, da bi kralj lahko izpolnil svojo obljubo. Pizzarov brat Ferdinand je n. pr. poiskal velikansko svetišče boga Pačakamaha, kjer je bilo zlata na kupe. Tam so videli Indijanci železne uzde, ki so jih imeli konji v ustih in so mislili, da jim služi železo v hrano. Zato so prinesli konjem velike kose zlata in srebra, češ, da tekne bolje nego železo. Španci so jim rekli smeje, naj še prinesejo, ker so konji grozovito lačni.

Drugi španski oddelek je jezdil na ogled za zlatom proti glavnemu mestu Kuzko. Med potom so zvedeli, kje je ujeti kralj Huaskar in so ga šli obiskat. Potožil jim je, kako grdo ravna z njim Atahuallpa in jih prosil pomoči. Španci so mu odgovorili, da mu ne morejo pomagati brez izrecnega povelja in so šli dalje v glavno mesto. Za Huaskarja je bil ta obisk usodepoln. Zvedel je zanj Atahuallpa in je dal ujetega kralja skrivaj umoriti. Huaskar je imel spravljene velike zaklade zlata in srebra. Pred svojo smrtjo jih je dal skriti. Pozneje so Španci njegovo spremstvo hudo mučili, da bi iztisnili, kje so skrita velika bogastva. Zaman! Tako je postal tudi Huaskarjey zaklad do danes nerazjasnjena skrivnost.

Med tem je prispel na peruansko obrežje iz Paname de Almagro z veliko ladjo in številnimi vojaki ter se je pridružil Pizzaru. Na pobudo novodošlih, ki so pričakovali velikega plena, so postavili Atahuallpo pred sodišče in ga obdolžili, da zbira vojsko proti Špancem. Pred vsem je tlačil kralja v nesrečo tolmač Felipillo, ki je prevajal kraljeve odgovore nalašč napačno. Kralja so obsodili na smrt na grmadi. Ker se je dal pred smrtjo krstiti, so ga samo zadavili.

Po smrti obeh sovražnih si bratov so bili Španci gospodarji vse dežele. Indijanci so bili kot čreda brez pastirja. Nastala je velika zmeda. Med Indijanci jih je bilo več, ki so se hoteli polastiti kraljevske krone.

Pizzaro in de Almagro pa sta se napravila na pot proti glavnemu mestu. Imela sta z Indijanci več hudih bojev. Ko sta dospela v Kuzko, sta takoj začela pobirati zlato, kar ga je bilo dosegljivega. Naropala sta velikansko bogastvo.

A tudi na španski strani se je pojavila huda zmešnjava. Zvedelo se je, da koraka proti Peru Alvarado, ki se je bil udeležil že Cortesovega pohoda v Mehiko. Cesar Karl V. mu je dal dovoljenje za osvojitev vseh pokrajin, ki so ležale izven Pizzarovega območja. Alvarado je imel s seboj mnogo vitezov in izborno opremljeno četo. Pizzara je zaskrbelo, kako bo. Poslal je proti Alvaradu Almagra s stotnijo vojakov. Ko sta se približala drug drugemu, sta bila nekaj časa neodločena, ali naj začneta boj, ali naj se pobotata, kar sta tudi storila. Alvarado se je obvezal, da bo skušal osvojiti pokrajine južno od Peru. Rad bi pa obiskal Pizzara in zato sta se podala oba v Kuzko. Med potjo sta imela krvave boje z Indijanci.

Ko je zvedel Pizzaro, da se bliža Alvarado, mu je šel daleč naproti, da ne bi videl Alvarado sijaja in bogastva v Kuzko in se morda vendar le ne premislil glede odhoda. Srečanje je bilo zelo ljubeznivo. Alvarado se je odpravil po pozdravu po svoji poti.

Med tem je dospel v Kuzko zakoniti dedič kraljevske krone Inkov. Imenoval se je Manko Inka. Zahteval je od Pizzara, naj mu pomaga na prestol. Pizzaro mu je to tudi obljubil, a je izvršitev obljube vedno zavlačeval, češ, da manjka še to, da se še ni izvršilo ono itd. Poleg tega so pričeli Španci sami razdeljevati posestva med seboj. Vse je kazalo, da starega kraljestva ne bodo več obnovili. Nasprotno! Pizzaro je dal mladega Inka zapreti v trdnjavo. Nato se je podal na morsko obalo, kjer je ustanovil ob izredno ugodnem pristanišču mesto Los Reyes (Sv. Trije kralji). To se je zgodilo leta 1534 na praznik Sv. Treh kraljev. Mesto se imenuje danes Lima. V Kuzko je pustil za mestnega poglavarja svojega brata Ferdinanda.

Od Ferdinanda si je izprosil Manko Inka dovoljenje, da sme bivati v svoji palači v mestu. Naenkrat pa je zbral Manko Inka stare svetovalce ter poveljnike in jih pozval, naj prepodijo z orožjem Špance in obnovijo staro državno življenje. Na ta poziv se je zbralo v mestni okolici nad 200.000 Indijancev. Napadli so ponoči Špance, ki so zašli v hude škripce. Boj je trajal deset dni in obleganci so že obupali. Vrhu tega jih je mučila lakota. Nekega dne so divje napadli Indijanci, hoteč izsiliti odločitev. Nenadoma so se spustili v beg; zagledali so namreč v oblakih blestečo postavo na konju in z mečem v roki. Bil je sv. Jakob, zaščitnik Španije, katerega so poklicali obleganci v skrajni nevarnosti na pomoč. Indijanci so zatem napadli v noči, a so zopet zbežali. Prikazala se je namreč Mati božja z Detetom v naročju. Vojna je trajala še več tednov. Indijanci so pobili in razpršili vse oddelke, ki so hiteli obleganim na pomoč. Ko pa je prispel konečno s pohoda v neko oddaljeno pokrajino de Almagro s 470 možmi, so sklenili mir. Manko Inka se je umaknil v nedostopne skalne puščave in je živel tamkaj s svojimi sorodniki.

Ko so se vršili ti zadnji boji s poslednjim vladarjem iz rodu Inka, je pa že zorel razpor med obema voditeljema španskih čet. Šlo je za delitev ozemlja.

Ko je dal cesar Karl V. Pizarru dovoljenje za osvojitev peruanske države, mu je določil tudi mejo, namreč črto, ki bi šla nekaj več kakor 1000 km južno od Paname. Med zadnjimi boji z Indijanci je dospelo iz Španije Almagrovo imenovanje za mejnega grofa peruanskega z ozemljem, ki bi segalo od Pizarrove mejne črte kakih 1000 km proti jugu. Nesreča je hotela, da je ležalo mesto Kuzko blizu mejne črte. Imeti sta ga hotela oba. Začasno sta sicer sporno zadevo mirno uredila. Ko pa sta napodila iz dežele zadnjega Inka, je pozval Almagro Pizarrovega brata Ferdinanda, ki je bil glavar mesta Kuzko, naj mesto izprazni, ker spada v njegovo ozemlje. Ferdinand je odgovoril, da ne more brez svojega brata ukreniti ničesar. Vnela se je državljanska vojna. Almagro je ujel dva Pizarrova brata. Pizarro mu je ponudil premirje in mesto Kuzko v upravo, dokler ne razsodi o sporu cesar. Almagro je hotel boj. Ko pa je zvedel, da je zbral Pizarro v mestu Lima precej močno vojsko, se je začel pogajati. Ker se nasprotnika nista mogla zediniti, sta predložila spor patru de Bobadilla, ki je bil predstojnik usmiljenih bratov. Ta je razsodil, da mora Almagro izpustiti Pizarrova brata in odstopiti Kuzko zopet Pizarru.

Miru kljub temu ni bilo. Moralo je govoriti orožje. Almagro se boja ni mogel več udeležiti, ker je že bil prestar. Gledal je z nekega griča potek bitke. Ko je videl, da zmaguje Pizarro, se je spustil v beg, a so ga ujeli nasprotniki. Ta boj se je vršil blizu Kuzka, v dolini, katero so imenovali Solnato polje, ker je bilo tam mnogo soli.

Nato je zasedel Ferdinand Pizarro Kuzko brez boja. Sprva je hotel poslati ujetega Almagra k bratu v Limo in od tam na Špansko. Čul je pa, da ga nameravajo po poti šiloma osvoboditi in ga je obsodil na smrt. Almagro je milo prosil milosti ter odloga, Ferdinand ga ni uslišal. Samo to mu je ugodil, da so ga zadavili v zaporu in potem na glavnem trgu v Kuzko obglavili že mrtvo truplo leta 1538.

Tudi Ferdinandu Pizarro se pozneje ni godilo dobro. Kmalu po Almagrovi smrti je obiskal svojega brata v Limi, kjer sta sklenila, da pojde Ferdinand na Špansko k cesarju poročat o dogodkih v Peru. Prijatelji so ga svarili pred to potjo. Kljub temu se je ukrcal na ladjo. Takoj ko je stopil na Španska tla, so ga vrgli v ječo in izpustili šele po 23 letih.

Franc Pizarro je bival večinoma v novoustanovljenem mestu Lima ob morju. Bavil se je z ureditvijo osvojenih pokrajin. Vse mu je šlo po sreči.

Tam je živel tudi Diego, sin na smrt obsojenega Almagra. Vedno je mislil na to, kako bi maščeval svojega očeta. Zbral je kakih 200 prijateljev, ki so govorili javno po mestu, da bodo obračunali za storjene krivice. Ko nekega dne Pizarro ni šel v cerkev, češ, da se ne počuti dobro, prejel je bil namreč tajno obvestilo, da ga nameravajo Almagrovi privrženci umoriti, so ga šli obiskat njegovi prijatelji ter uradniki. Zarotniki so videli živahno vrvenje v Pizarrovi hiši in so bili prepričani, da se pripravlja tamkaj nekaj zoper nje. Še isti dan so napadli hišo ter ubili Pizarra. Ko se je zgrudil težko ranjen, je začrtal z roko na tla križ, ga poljubil in izdihnil v starosti 75 let.

Po Pizarrovi smrti je vladal nekaj časa v Peru mladi Almagro. Prišel pa je višji sodnik de Castro, ki je Almagra ujel in ga jo pustil obglaviti.

Tako vidimo, da ni prinesla ta nesrečna pokrajina nikomur trajnega miru in zadovoljstva. Bogastvo samo še ne pomenja sreče.

Španci so postopali v novi koloniji Peru kakor po drugod, namreč skrajno kruto. Tudi tu so razdelili vso zemljo med vojake in naseljence; domačini so ostali sužnji, katere sta trdo delo in izkoriščanje kmalu skoraj čisto iztrebila.

_* Zgodovinski podatki so posneti po Mohorjevi knjigi »Proti novim svetovom«.

— — —

Iz kratke zgodovine peruanske države je razvidno, koliko zlatega bogastva je bilo svojčas tamkaj. Že res, da so veliko teh zakladov nenasitni Španci na ladjah odpeljali v Španijo. Mnogo dragocenosti pa je le ostalo doma. Iz starih ter novejših zlatih, srebrnih predmetov in dragih kamnov je nastal ponovni državni zaklad, katerega je zakopal kapitan Thompson na Cocos otokih.

Takele podatke smo imeli o zlatu, ki že tako dolgo trdovratno kljubuje pod zemljo človeški radovednosti in pohlepu.

Od osrednje-ameriške republike Costarica, kateri pripadajo Cocos otoki, je imela naša družba dovoljenje za dvig peruanskega zaklada pod pogoji, ki so bili ugodni za oba dela.

Zelo razveseljivo za našo tretjo ekspedicijo je bilo dejstvo, da se je ponudil kot član avtomobilski dirkač Malcolm Campbell, katerega smo že omenjali, kako je imel dovolj brezuspešnega truda z na Cocos otokih skrito zlatnino.

Campbell nam je razlagal, da bomo imeli pri iskanju težavno stališče radi neznosne vročine na otokih. Cocos otoki so glede podnebja povsem podobni Hudičevemu otoku ob obali južnoameriške Gujane, na katerem ima Francija svojo kazensko kolonijo. Radi prevelike vročine dela lahko človek le po par ur na dan.

Govorijo, je trdil Campbell, da otočje ni neobljudeno. Skrivajo se baje na njem Indijanci kot čuvarji zaklada in je zažugana smrt onemu, ki bi zaklad našel in ga hotel naložiti na ladjo. On Campbell in njegovi tovariši niso zadeli na nobenega človeka na otokih in bodo pripovedovanja o skrivnostnih stražarjih le plod ljudske domišljije. Sploh nam je bil preiskušeni dirkač v marsičem dobrodošel s pametnimi nasveti z ozirom na preskrbo in opremo podjetja.

Tokratna ekspedicija ni bila tako številna nego draga. Družbo je zastopal Edvard Roberts, pameten ter načitan gospod, dober poznavalec tropičnih krajev. Zdravnika nismo rabili. Malcolm Campbell se je priključil iz športne radovednosti, jaz kot strokovnjak za zemeljske plasti, starinoslovec Simon Parker in 25 krepkih, zanesljivih in neustrašenih delavcev, katerim so bile zasigurane prav dobre mezde.

Slovo od zaročenke je bilo težavno, pa tolažila je naju zavest, da se bom najbrž kmalu vrnil in potem je ne bom več puščal same.

V San Pedro smo se ukrcali na jahto »George Washington« začetkom marca leta 1927. Skoro 14 dni trajajoča vožnja po morju je potekla povsem mirno med običajnimi zabavami med tovariši na krovu in med opazovanjem morskih živalskih zanimivosti, katere sem že opisal ob priliki prve ekspedicije.

Po izkrcanju nas in celotne naše precejšnje prtljage se je jahta vrnila z zagotovilom, da nas poseti po šestih tednih z najimenitnejšimi člani raziskovalne družbe. Saj takrat si bomo gotovo že na jasnem, kje da tiči zagonetni zaklad.

— — —

Izkrcanje v čolnih je šlo gladko. Cocos otočje ima nekako naravno luko, ki je zaščitena in tudi morje ni preplitvo.

Moram še posebej omeniti, da je imel seboj dirkač Campbell psička. Žival je že bila z njim na otoku, tekla je kar pred nami po kopnem in se je ustavila na mestu, na katerem je taboril njen gospodar, ko je brezuspešno iskal zakopane zaklade. Pes nam je bil torej kažipot in tudi mi nismo mogli najti za postavitev šotora boljšega in bolj zavarovanega mesta, nego je bilo svojčas Campbellovo. Ob potoku, ki se spušča iz skalovja, je bil najprikladnejši prostor za nočevanje.

Cocos otočje mi je povedalo na prvi pogled, da je ognjeniškega izvora z raznimi votlinami ter kotlinami ob morski obali. Na sredini ne baš razsežnega otoka se dviga precej visoko skalovje. Na teh skalah so razločno vidne sledi o nekdanji stavbi, ki je morala stati na vrhu. Ustno izročilo pravi, da bi naj bile današnje razvaline preostanki nekdanjega poganskega templja. Med temi starimi zidinami bi se naj nekje skrival peruanski zlati zaklad, s katerim se je zatekel semkaj kapitan Thompson.

Zemlja na vsako stran otoka je bila od vseh mogočih iskalcev razkopana ter premetana križ kraž, bolj plitvo in na mestih presneto globoko. Nekdo je celo prestavil strugo potoka. Najbrž je domneval, da je zlato kje pod potokom, je odpeljal vodo in iskal po strugi.

Omenjeno so bili le prvi vtisi, ker hodili nismo po izkrcanju po otoku, saj smo imeli dovolj opravka s postavljanjem nočišča, spravljanjem prtljage in z urejanjem raznih malenkosti za bolj udobno ter daljše bivanje. Vsi smo bili tolikanj zaposleni, da niti pekoče vročine nismo neznosno občutili, dasi nam jo je slikal Campbell vnaprej kot pravi pekel, v katerem trpijo pod istim podnebjem francoski kaznjenci na Hudičevem otoku.

Noč je ovila mahoma otok, a je bilo prezgodaj za počitek. Zbrali smo se krog ognja in Campbell, ki je prepotoval malodane celi svet, nam je postregel z mičnimi pripovedkami o samotarskih Robinzonih, katerih je celo v današnjih časih več v daljši soseščini s Cocos otočjem. Iznad Velikega Oceana se namreč dviga vse polno manjših otokov, ki so kakor nalašč za samotarsko životarenje po razbitju ladje ali tudi iz prostovoljnih nagibov. Povesti o Robinzonih, dasi stare, so vedno nove ter dražijo človeško radovednost.

G. Campbell nam je pripovedoval o Robinzonu našem sosedu nekako naslednje:

»Majhen otok na južnem koncu Južne Amerike, Juan Fernandez, na katerem prebiva danes nekaj ribiških družin in katere obiskuje parnik vsakih 14 dni, spada med najbolj znane otoke. Prevladuje prepričanje, da je stopil na omenjeni otok Robinzon Cruzoe in živel na njem samotarsko življenje, ki je prepleteno z najbolj privlačnimi doživljaji, dokler se ni preselil na večji otok Mas-a-Tierra. Na baš omenjenem otoku se je naselil v novejšem času nov Robinzon. Samotar se piše Hugon Weber. Med svetovno vojno je bil vržen na otok, je živel tamkaj nekaj časa, pa se je pozneje zopet vrnil, da bi ostal do smrti na otoku. Seve so danes življenske prilike povsem drugačne, kakor so bile v časih prvega Robinzona. Mas-a-Tierra spada k južnoameriški državi Čile, ki ga je uporabljala nekaj let kot kazensko kolonijo.

Hugon Weber se je podal v notrajnost otoka, kjer skuša živeti življenje, ki bi naj bilo prepleteno z doživljaji. Naselil se je na 250 m visokem ter od skal zavarovanem prostoru. Najprej je moral posekati drevje ter izkopati visoko travo s koreninami vred. Ta košček zemlje, katerega je iztrgal divjini, je pričel obdelovati.

Novi Robinzon je živel nekaj časa pod šotorom. Sklenil pa je, da si postavi kočo, kar je zahtevalo mnogo truda in znoja. Najprej je izkopal stavbeni prostor in je postopal pri gradnji kolibe ravno tako, kakor je opazoval domačine. Zmešal je zemljo, slamo in posušeno travo z vodo. Iz te zmesi je postavil zide, ki so se utrdili na solncu, kakor bi bili iz kamenja.

Na otoku je vse polno divjih koz. Koze so morali nekoč pripeljati ljudje na otok. Živali so se zelo pomnožile in s časom podivjale. Lov na podivjane koze ni lahkota, ker posedajo izredno tenak sluh.

Na Mas-a-Tierra ni ne kač, ne želv, pač pa zelo mnogo divjih golobov in na tisoče najlepših, čisto malih ptičkov, katerim pravijo kolibri. Po skalah ob obali otoka so še vidne votline, po katerih je iskal zavetišča prvi Robinzon. Danes izrabljajo te izdolbine ribiči kot shrambe za mreže.

Življenje otočanov je zelo miroljubno. Nobeden ne plačuje davkov in se ne pritožuje radi javnih bremen. Jadrnica iz Valparaiso donaša samotarjem razne potrebščine. Vse je srečno ter zadovoljno. Pripovedujejo celo, da je bilo udobno na tem otoku tudi tedaj, ko so bivali na njem kaznjenci. Nemec Hugon Weber ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi se preselil iz samote v civilizirani svet, kjer je eden drugemu v napotje. Na Robinzonovem otoku je še dovolj prostora!«

Vedno znova smo tiščali v pripovedovalca, ki se je pustil naposled omehčati in je ublažil našo radovednost še z eno robinzonijado te le vsebine:

»Angleški in amerikanski milijonarji, razvajeni, bogati postopači, pri katerih ne igra denar nobene vloge, hočejo nekaj videti, kar je videlo doslej le malo ljudi, da lahko pripovedujejo pozneje svojim prijateljem in radovednežem o izvednostih.

Leta 1922 je morala ladja »Franconia« in leta 1923 parnik »Duches of Atholl« obiskati tudi otok Tristan da Cunha v južnem Atlantskem morju, ker je hotela videti večina potnikov pri vožnji Okrog sveta tudi to posebnost med otoki. V obeh slučajih je bilo izkrcanje nemogoče radi silovitih viharjev, a so doživljajev željni potniki vendar videli otok in nekateri pomorščaki, ki so zapustili parnika v čolnih, so obiskali otok ter pripovedovali bogati družbi, kaj so videli in s kom so govorili.

Približno 1500 milj od otoka Sv. Helene, ki je najbližji sosedni ter obljudeni otok, leži od sveta pozabljena pustinja ne le izven črte pomorskega prometa, ampak tudi najbolj drzni ladijski kapitani se ogibljejo skalovja otoka. Na otoku prebiva 50 ljudi. Puščavniki životarijo siromašno življenje, čakajo mesece, da cela leta, dokler ne prispe kak parnik ali jadrnica, da jim pripelje živež ter pošto iz domovine.

Prvi angleški lord admiral je izjavil v parlamentu, da ni bilo mogoče v zadnjih desetih letih prepeljati pošte iz domovine na otok Tristan da Cunha. V najnovejšem času je postalo v tem oziru nekoliko boljše. Vsako leto mora obiskati od otoka Sv. Helene ena bojna ladja tudi ta otok zapuščenih in spraviti tjekaj prehrano in pošto. Redko kedaj se prikaže še kak kitolovec, da bi vzel na otoku vodo, prehrano, krompir, sočivje in nekaj moke.

Otok je bil odkrit leta 1506 od portugalskega admirala Tristana da Cunha.

Do pasu je že tičal v močvirju. Kakor na povelje smo se obrnili ostali na pobeg, dokler nismo stali na trdnih gozdnih tleh. Pogledali smo za nesrečnim tovarišem, (ki se je trudil z vsemi močmi, da bi izkobacal iz močvare, a je le lezel vedno globeje. Zavedali smo se, da mu moramo pomagati, ga rešiti, le — kako za božjo voljo!

Spomnil sem se, da imam za pasom pritrjen laso. Vrgel sem ga proti Heimdahlu, ki se je oprijel rešilne vrvi z močjo potapljajočega se človeka. Začeli smo vleči, pa naenkrat je nekaj zamigalo od drevesa smrti proti tovarišu. Brž smo uganili, da se kotali proti Heimdahlu orjaška kača, kateri pravijo anakonda. Doseže dolžino 10 m, ni sicer strupena, a zadavi ter zaduši vsako živo stvar. Pograbil sem puško in ustrelil proti kači, ki se je zakotalila zadeta po močvirju. Komaj je odjeknil strel, že je oživela cela močvarasta dolinica. Na stotine anakond je privrelo na dan z drevesa, iz močvirja, od vseh strani ... Vse pošasti so se valile proti nesrečnemu tovarišu, sikale do nas slišno in mu grozile z odprtimi žreli ... V nepopisnem strahu sem prepustil laso tovarišem, ki so vlekli z vsemi močmi, jas pa sem pošiljal med kače en strel za drugim ... Streli in zadetki so nekoliko zaustavili naval golazni, a še privabili več teh pošasti ...

Komaj in komaj so izvlekli smrti zapisanega Heimdahla, da je stopil na trdnejša tla, jo ubral proti nam in kača v valovitih kolobarjih za njim. Po rešitvi tovariša gotove smrti so streljali v golazen spremljevalci in morili obupno.

Šele tedaj, ko je bil na smrt preplašeni tovariš Heimdahl pri nas ob robu gozda, smo se spustili vsi v beg in z uprav zadnjo sapo dosegli konje in kažipote-domačine. Kače nam niso sledile v pragozd, a tudi mi se nismo upali, da bi si bili ogledali vrnitev pošasti k drevesu smrti.

Indijanske pripovedke o dolini molka in drevesu smrti so se izkazale kot resnične. Je ta dolinica nekako zatočišče groznih kač, ki se klatijo po močvarah brazilijanskih divjin. Le na sredini doline so tla trdnejša in iz teh poganja, bogznaj koliko let staro drevo, po kojega vejah ter vrhih se plazijo meni in celotni ekspediciji nezabne anakconde.«

Zaupani nam res strahotni doživljaj je bil edinstven in zanimiv. G. Roberts bi nam bil sigurno postregel še s katerim, da nas ni predramilo naravnost besno lajanje. Sicer mirni foka se je zaganjal v nekaj, kakor bi nas hotel svariti pred nevarnostjo.

Pogreli smo znova govorice, da mogoče le čuvajo indijanska bitja zaklad, pa so ostala doslej zagonetno prikrita vsem belokožcem, ki so stopili na otok. Ni izključeno, da nas kedo res opazuje, zalezuje in preži na priložnost, da bi se nam osvetil. Pes ne bo lajal tja v en dan. Po dolgem razglabljanju smo se po umirjenju psa podali vsi na delo. Od morske obali smo nanosili peska in posuli z njim okolico daleč na okrog. Delali smo dobre tri ure, predno smo legli k počitku. Ščene je hotelo po naši vrnitvi za vsako ceno ven, je godrnjalo ter se repenčilo do posina jutrajne zarje.

Spali smo dolgo v jutro in smo se še zbudili vsled premalo spanja skelečih oči.

Naš kuhar, ki je vstal prvi in šel v potok po vodo, nam je javil, da je videl v pesku par sledi gole človeške noge. Nekdo je moral voglariti krog šotora, ko smo vsi spali. Po sveže natrošenem pesku je zavil k potoku in se odstranil po strugi proti morski obali.

Naš ogled na licu mesta je potrdil kuharjevo izsleditev. Pripovedka o skrivnostnih čuvarjih indijanskega zaklada ni izvita iz trte. Naš čuječi foksl se tudi ni motil in ni lajal na luno. V očigled novi ter nevidni nevarnosti nas je vse spreletel strah. Sklenili smo, da bomo skrbno na straži. Ni šment, da bi ne razvozljali uganke z neznancem, ki nas opazuje v nočeh, zalezuje in bogznaj kaj namerava. Na vsak način smo obljubili, da bo vsak izmed nas višjih članov vsaj prve večere stražil od mraka do jutra po par ur.

Taisti dan po odkritju zagonetnih stopinj smo ogledovali po otoku svet, o katerem je bilo količkaj upanja, da bi znal pod zemljo tičati zaklad. Izbranih šest mest smo označili s koli in tamkaj smo nameravali začeti s kopanjem in sicer počasi in z raziskovanjem zemeljskih plasti. Največ upanja smo imeli s par kotanjami nekoliko dalje proč od potoka, ki še niso bile razkopane in so nudile nekaka naravna skrivališča. Vse smo pripravili, da pričnemo drugo jutro s smotrenim delom in razkrijemo, ako se sploh kaj skriva pod zemljo in kamenjem na otoku.

— — —

Do tega mesta segajo lastnoročne beležke rajnega prijatelja Jožeta. Sklenil je pokojnikov dnevnik v angleščini g. Edvard Roberts in se glasi takole v slovenskem prevodu:

»Usodepolno noč pred dnevom, ko bi naj bili pričeli z iskanjem zakopanega bogastva, je Campbellov foks zgodaj zvečer silil ven in hotel na vsak način med skalovjem proti vrhu hriba k razvalinam. Gospodar ga je pridržal s silo v šotoru, pač pa smo določili s kockami red, po katerem smo hoteli stražiti ter opazovati okolico celo noč. Tovarišu Jožetu je prisodila kocka stražo od 11. do 1. ure. Vsak je vzel seboj na opazovanje puško ter samokres. Kmalu po polnoči je padel strel iz Jožetove puške, nato njegov obupen klic in vse je potihnilo ...

Strel in krik sta pognala na noge naš celi tabor. Iskali smo sem ter tja, klicali, iskali, a nikjer žive duše! Campbell je spustil od nestrpnosti drgetujočega psička, ki je zacvilil, zalajal in jo ubral v najhujšem diru med kamenjem proti vrhu. Med dvema skalama je obstal, zatulil bolestno v zrak in se ozrl proti nam, kakor bi nas vabil na ogled.

Šli smo eden za drugim v prebridki zavesti, da je zadela tovariša nesreča. In res ... Prizora med obema pečinama ne bom pozabil nikdar! Ubogi Jože, ležal je na hrbtu, globoko v vratu mu je tičala strelica, obraz mu je bil strašno spačen, oči odprte, iz rane je curljala kri, s prsti se je zagrebel v smrtnem boju v pesek, puška jo bila dalje proč ...

Precej časa smo stali krog mrliča nemi, prestrašeni vsled nenadne izgube ljubega tovariša, katerega je končala smrt, kakoršne si ne bi nadejal nikdo.

Prvi se je upal k žrtvi Campbell. Potipal je inženerja na srčno stran in odkimal — prijatelj je že bil mrtev. Skušal je izvleči puščico, ni šlo lahko, moral je potegniti z obema rokama. Strelica je bila cela iz trdega lesa in opremljena s perjem. Ni bila izpihnjena iz cevi, ampak izstreljena s pomočjo loka. Iz zevajoče rane je počasi iztekala kri. Ko smo hoteli dvigniti truplo za prenos, je že bilo otrpnilo, kakor bi bil ležal mrlič nekaj ur. Brezdvomno je bila puščica zastrupljena in radi tega je zvil ude krč, ki se je spremenil v takojšnjo otrpnjenost.

Po kolenih smo preiskali ter pretipali vse naokrog, da bi zvedeli za kako sled za skrivnostnim morilcem — ni nam uspelo. Nepojasnjeno je ostalo nam in bo tudi zanamcem: Na koga je streljal Jože in kedo ga je prehitel z izstrelom smrtonosne strelice?

Tako žalostno in zagonetno preminuli nam je bil krvav dokaz, da nismo sami na otoku. Peruanski državni zaklad, ki se skriva bogznaj kje, je zastražen in sicer od potomcev starih Inkov, od Indijancev. Koliko jih je in kje da so, nismo niti skušali zvedeti.

Jožeta smo naložili na čoln, ga prepeljali z zakladnega otoka na sosedni otočec, kjer smo ga zakopali in zložili nad grobom visoko piramido iz kamenja.

Skrivnostna smrt je tolikanj prevzela naše delavce kopače, da so izjavili z vso odločnostjo, da ne bo prijel nobeden za kramp in ne za lopato. Peruansko zlato se naj skriva kje in kako globoko hoče, življenje jim je ljubše nego smrt!

Z našo radijo-postajo smo odposlali v luko San Pedro klice, naj pride takoj po nas naša jahta, ker smo v nevarnosti.

Prestavili smo po pogrebu naše bivališče z zakladnega otoka na sosednega, kjer smo ostali v prav dolgočasnem brezdelju do prihoda ladje. Opazovali smo gibanje na prejšnjem otoku dan in noč, a niti eden ni opazil kaj sumljivega.

Odpeljali smo se praznih rok, spremljani od žalosti radi prebridke zgube ljubega tovariša in s sklepom, da nobeden od nas ne bo več stikal za zlatom, katerega se držita prekletstvo in smrt!«

— — —

Najnovejša časopisna poročila o skrivnostnem peruanskem zakladu na Cocos otokih pravijo, da zagonetno zastraženo zlato še ne bo imelo miru pred pohlepno človeško roko. Pripravljajo novo ekspedicijo iz Amerike. Najnovejšo raziskovalno opremo bosta vodila severni raziskovalec kapitan Frank Worsley in poročnik Jožef Russel Stenhouse. Prodreti nameravata do zaklada po povsem novih potih. Vzela bosta seboj elektromagnetične aparate, kakor tudi radio-valovne priprave, ki bodo takoj pokazale, ali je na kakem mestu večja množina kovine. Ti aparati so občutljivi na razdaljo 400 m. Če bi torej na primer potres tako prevrnil zemljo, da bi zaklad zlezel tudi 400 m pod zemljo, ga bodo ti aparati zasledili. Ekspedicija vzame seboj tudi letalo, s katerim bodo prinašali na otok živila. Če jim sreča na otoku Cocos ne bo mila, se odpeljejo raziskovalci na bližnje otoke, kjer je tudi zakopano zlato morskih roparjev. Poleg tega leži ob ekvadorijanski obali v morski globini velika španska ladja, ki so jo potopili morski roparji in na kateri je bilo naloženega mnogo zlata in srebra. Stenhouse in Worsley hočeta priti tudi do tega zlata.

Pomenljiva za današnje razmere je sledeča ponudba: Oba morska junaka sta prejela na stotine pisem mladih deklet, ki so se ponudile, da bi sodelovale pri ekspediciji kot kuharice, natakarice in postrežnice. Toda na njihovo veliko žalost sta se raziskovalca postavila na stališče, da na njuni ladji ni prostora za ženske.